Če omenite ime De La Soul mlajšim in manj izkušenim poslušalcem rap glasbe, boste najbrž deležni samo začudenega in nevednega pogleda, starejšim in bolj poučenim fanom pa se bodo bržkone zasvetile oči. Kako tudi ne, saj trio De La Soul že od konca 80ih let spada med najkvalitetnejše skupine, ki s svojimi izdelki še danes navdušuje rapersko javnost. Bili so člani ekipe Native Tongue, ki so jih povezovali pozitivno razmišljanje, afrocentristična besedila in jazzovski vplivi v glasbi. Ustanovni člani gibanja so bili legenda hip hopa Afrika Bambaataa, Queen Latifah in Jungle Brothers, kasneje pa so se jim poleg De La pridružili še A Tribe Called Quest, Monie Love in Black Sheep. De La Soulovci so si nadeli zanimiva imena, ki so jih izpeljali iz internih šal, ki so jih zbijali kot srednješolci: Kelvina Mercerja danes poznamo kot Posdnuosa (izpeljanka iz njegovega DJ imena Sound-Sop); fant, ki mu v osebnih dokumentih pod imenom piše David Jude Jolicoeur, si je ime nadel po najljubši hrani in to prebral vzvratno - Trugoy (jogurt); Vincent Mason pa je bolj znan pod vzdevkom Pasemaster Mase. Nekega dne se je do njihovega dema dokopal legendarni Prince Paul (Paul Huston), kateri je bil do takrat znan predvsem po delu za prav tako legendarno zasedbo Stetsasonic in De La Soul so tudi po njegovi zaslugi podpisali pogodbo z založbo Tommy Boy.

Naslovnica prvega albuma De La Soul, 3 Feet High And Rising

Pomlad leta 1989 je prinesla enega najbolj kreativnih in svežih albumov v zgodovini hip hopa, ta je triu prinesel slavo in odobravanje tudi s strani glasbenih navdušencev, ki rapu ne posvečajo veliko pozornosti."3 Feet High and Rising" je med takratnimi izdelki izstopal že s samo naslovnico, še bolj pa po vsebini in zvočni plati. Pos, Dave in Mase, ki jim je "dirigiral" Prince Paul so za tisti čas zveneli zelo zrelo, pa vendar še vedno pubertetniško zajebantsko in sproščeno. De La Soul se je takrat oprijel vzdevek "hip hop hipijev", saj je njihov prvenec prežet z ljubeznijo, mirom, ukvarjanjem s samopodobo in pozitivnimi sporočili, kar do takrat za raperje ni bilo tipično. Tako so postali tudi eni izmed pionirjev takoimenovanega "conscious" rapa. Seveda bi bilo krivično, če velikih zaslug ne bi pripisali tudi idejnemu vodji in ustvarjalcu zvočne podobe Princeu Paulu. Ta je poskrbel, da je album zvenel kot odličen kolaž najbolj raznovrstnih sampleov od Johnnya Casha, countrya, popa,  pa vse do francoskega jazza. Paul je na tem izdelku poskrbel še za eno novost - skit, ki je nekakšen povezovalni element med posameznimi skladbami in so ga kasneje vzeli za svojega vsi raperji od Comptona do Brooklyna in tudi širše. Seveda pa je potrebno dodati, da so bili skiti na 3 Feet High and Rising in tudi na kasnejših De La Soul ploščah uporabljeni mnogo bolje, predvsem pa so bili skladni s koncepti plošč, kot na današnjih raperskih izdelkih, kjer imajo svoje mesto kot nekakšno nujno zlo in so popolnoma nepotrebni. Prvenec je bil kot že rečeno odlično sprejet med poslušalci in dosegel platinasto naklado, komadi Me, Myself and I, Jenifa Taught Me (Derwin's Revenge), Say No Go in ostali pa še danes spadajo med najboljše stvari, ki so jih fantje posneli.

Album "De La Soul Is Dead" izdan leta 1991 je doživel usodo, ki doleti mnogo albumov, ki sledijo odličnemu prvencu - ostal je v senci slavnejšega predhodnika, čeprav po kvaliteti in kreativnosti za njim nikakor ne zaostaja (podobno bi lahko rekli za drugi album Beastie Boysov "Paul's Boutique"). Izdelek velja za temačnejšega in za odtenek resnejšega kot prejšnji (fantje so se očitno hoteli znebiti hipi imidža, kar priča tudi naslovnica z ovenelimi rožami), predvsem po zaslugi pesmi Millie Pulled a Pistol on Santa, ki se ukvarja z incestom in My Brother's a Basehead, ki je zgodba o problematiki z drogo - obe pesmi sta med najmočnejšimi izseki albuma. Ta album je ohranil tudi nekaj elementov s prvenca, predvsem so tu še vedno inteligentna in duhovita besedila, odlična Paulova glasbena podlaga in odličen koncept na čelu s številnimi skiti.

Ena izmed najboljših fotografij raperjev, kar sem jih videl.

Na tretjem studijskem izdelku naslovljenem "Buhloone Mindstate" (1993), še bolj introspektivnem od predhodnih, smo lahko priča dozorevanju in glasbenem napredku skupine. Album je zaznamoval nekoliko bolj umirjen in še nekoliko bolj izrazit jazzovski pristop kot pri prvih dveh. Mnogi fani so prepričani, da je ta album prav zaradi tega preveč podcenjen, saj komadi kot so I Am I Be, Breakadawn, In The Woods spadajo v vrh ustvarjanja skupine De La Soul. Zanimivo je, da je ta album med samimi člani skupine najmanj priljubljen, saj je prišlo do nekaterih razhajanj znotraj nje, zaradi česar je to zadnji album pri katerem je bil vpleten Prince Paul.

Četrti album vsekakor predstavlja prelomnico tria De La Soul. Prvič so ustvarjali album brez Paula, ki je do tedaj veljal za masterminda skupine. Pravtako skorajda ni bilo več zaslediti tiste duhovitosti in ironije s prvih treh plošč, fantje so se zresnili in se posvetili predvsem problemom in pastem glasbene industrije. Nekateri pravijo, da je bilo s tem tudi konec "pravih" De La Soul, saj naj fantov ustvarjanje glasbe ne bi več zabavalo. Kljub temu "Stakes Is High" (1996) velja za zelo dober izdelek na katerem so nam postregli z dejstvi in resnicami, ki v glasbeni industriji veljajo še danes.

Da fantje niso pozabili kako se dela dobra glasba dokazujeta albuma s preloma tisočletja: "Art Official Intelligence: Mosaic Thump" (2000) in "Art Official Inteligence: Bionix" (2001), ki sta povsem spodobna izdelka in sta s hitoma Oooh (z Redmanom) in All Good (s Chako Khan) poskrbela, da so De La Soul spoznali tudi mlajši poslušalci. Zaenkrat zadnji izdelek De La Soul je "The Grind Date" in datira v leto 2004. Na njem so združili moči s številnimi hip hop legendami in underground ustvarjalci (MF Doom, Madlib, preminuli J. Dilla, Ghostface Killah, Flava Flav...) in spada med boljše izdelke tega leta.

De La Soul so s svojo stalno pristonostjo od konca 80ih let sinonim za dolgoživost in hkrati ena redkih zasedb, ki je preživela 3 različne dekade v glasbi (80., 90. in pa prva leta novega milenija) in v vseh izdajala kvalitetne izdelke. Poleg vseh zgoraj naštetih stvari fante odlikuje tudi odličen živi nastop, v kar smo se lahko prepričali tudi v neposredni bližini, saj so septembra 2005 v Zagrebu, vsem hip hop mladcem in tudi starim prdcem pokazali kako se izpelje dober koncert.

De La Soul v živo.

V poslušanje vam tokrat ponujam visokokvalitetni digitalizaciji dveh pesmi, in sicer klasike Me, Myself and I (3 Feet High and Rising, Tommy Boy, 1989) ter novomilenijskega hita Oooh, ki poleg članov banda vsebuje tudi Redmana (Art Official Intelligence: Mosaic Thump, Tommy Boy, 2000). Obiščite jih tudi na Myspaceu, kjer lahko slišite nekaj klasik.