Moč človeškega uma

Moje novo domovanje

No, pa sem se se tudi dejansko preselila v nekoliko anonimnejše ozračje.

Zaenkrat so na blogu le starejše objave, ki so se mi zdele vredne omembe, nove pa pridejo zelo kmalu.

Če ste torej radi spremljali moje pisanje, vas vabim v novo domovanje Moči človeškega uma.

Stvari se spreminjajo - spreminjam se tudi jaz

Za nekaj časa zapuščam eDnevnik. Me zanima, koliko časa bom tokrat zdržala brez posiljevanja drugih. :)

Vzroki? Portal se spreminja v smer, ki mi ni najbolj všeč. Normalno je, da ni več tiste začetne intimnosti, ker se je pač zaradi kvalitete pridružilo veliko novih članov. Zdi se mi, da je zadeva postala pravi poligon potrebnih mladih piscev in zdi se mi, da v ta krog ne sodim. Zgodilo se je tudi nekaj neprijetnih izkušenj, ki mi lahko samo škodujejo, zato se bom za nekaj časa od njih oddaljila.

Tudi moje pisanje se je nekako poslabšalo, morda zaradi splošnega vzdušja, morda zaradi razočaranja nad marsikaterim elementom mojega življenja. Kaj pa vem.

Morda bo šla vsa stvar v ustvarjanje svojega spletnega mesta, čeprav nisem prepričana, kako vsa zadeva gre. Bom pustila času čas.

Lepo se torej imejte in se še kaj beremo, tipkamo, komentiramo.

Sedem!

Mogoče pravljično število, mogoče pa le asociacija na grozljivko. Mislim, da bo teh sedem dejstev o meni, ki mi jih je naprtil Milan’che, kar kombinacija obojega.

1. Nagnjena k ekstremom. Nič ne počnem polovično, ne maram mlačnih stvari in oseb. Ne maram biti povprečna (čeprav to ni vedno mogoče), ne maram toplih tušev, ne maram kolesarjenja na srednje proge, ne maram sredine!

2. Videz pri meni vara. Na zunaj menda izgledam blazno pridno in nežno bitje. In tako se ljudje večinoma zgrozjo, ko ugotovijo kakšna pošast znam biti. Baje sem precej zajebana oseba, ne znam biti tiho, velikokrat se derem, kregam, jezim. Nič kaj prijazna nisem, čeprav pomagam ljudem, to počnem na svoj način. Večinoma se kar obnese.

3. Sem posesivna. Kar je moje je pač moje. Moje misli, moja občutja. Moji najdražji. Ta točka se precej navezuje na točko 1.

4. Želim spremenit svet. Čisto zares. Po koščkih. Krivice me bolijo, težko prenašam zlorabe, težko gledam ljudi, ki si ne znajo pomagati. In tako se aktivno vključujem v to sfero.

5. Padla prvi letnik gimnazije. Takrat sem bila na splošno zelo zblojena. Mnogi so se nato ustrašili ekstra ambiciozne osebe, kakšna sem postala kasneje. Tudi ta točka se navezuje na prvo.

6. Obožujem naravo in živali. Posledično sem nekoč, davno tega, postala vegetarijanka. Živali so mi morda celo bolj pri srcu kot ljudje. Z njimi lažje sočustvujem. Grozno, ne?

7. Vedno polna načrtov. Takšnih in drugačnih. O izletih, o karieri, humanitarni in raziskovalni dejavnosti, o vsem mogočem.

Veselo nalogo navajanja dejstev o sebi sedaj predajam Agapetosu, Piki, Olkiju, Aljažku, Mintu, Luku in Funky Šniclu. Pa sem vas! :)

Tržič - Radovna (kolesarski izlet in fotografije)

Včeraj sva se z Agapetosom odpravila na malo daljši kolesarkski izlet (60 kilometrov) v dolino reke Radovne ali krajše v Radovno. Sama sem pot začela v Tržiču, Agapetos pa se mi je pridružil v Lescah. Nato sva skupaj pot nadaljevala do Bleda, Spodnjih in Zgornjih Gorij, Krnice in nato v Radovno. Pot si lahko ogledate na spodnjem zemljevidu (kliknite za ogled slike v polni velikosti), ki sem ga našla na strani Geopedije. Z modro je označena moja pot, v prispevku pa bom na kratko opisala vse zanimivosti, ki si jih na poti lahko ogledate.

V Tržiču mi je bila vedno bolj kot kulturna dediščina všeč narava. Mesto, obkroženo s planinami in gorami namreč ponuja ogromno lepih izletov. Če se recimo peljete iz Tržiča v Begunje (pot ″Pod gorami″) lahko pri Brezjah pri Tržiču zavijete s poti in se odpravite na Bistriško planino, malo manj zahtevna pot, primerna tudi za kolo. O takšnem izletu si lahko preberete kaj več na TEM BLOGU.

Izredno slikovita pot, ki me je vodila iz Tržiča do Begunj na Gorenjskem ponuja ves čas vožnje čudovit razgled v dolino, okoliške vasi in hribovito ozadje. Na poti je vsak dan veliko kolesarjev in ponavadi še več neprevidnih in malomarnih voznikov osebnih avtomobilov, kar nekoliko kvari idilo.

V Begunjah na Gorenjskem si morate nujno ogledati razvaline gradu Kamen v dolini Drage. Od glavne poti, ki nato vodi do Lesc je namreč do Drage le kratka stranpot. Nekoč mogočen grajski kompleks je danes razvalina, med katerimi je še nekaj ohranjenih poslopij, celotno prizorišče pa je opremljeno s tablami in krajšim pregledom grajske zgodovine v poslopju nekdanje kuhinje.

O Begunjah sem nekoliko več napisala že v prejšnjem prispevku, naj pa tudi tokrat omenim Plečnikovo kapelico, ki je pravi biser arhitekturne dediščine. Krajši postanek lahko namenite tudi obisku Muzeja talcev, kjer je zelo pregledno predstavljena zgodovina begunjske graščine, ki je med drugo svetovno vojno služila okupatorskim zaporom, danes pa je v njej psihiatrična bolnišnica.

Iz Begunj me je pot vodila v Lesce, manjše mestece z aerodromom za vse ljubitelje nekoliko bolj adrenalinskih športov. Organizirate si lahko polet z letalom, ali pa skok s padalom. Če ste bolj umirjene narave pa si privoščite sprehod po kampu Šobec, okoli bajerja in ob reki Savi. Lahko se tudi ohladite in malo zaplavate pred nekoliko bolj naporno vožnjo do Zgornjih Gorij.

O Bledu ne bom izgubljala besed, saj vendar vsi poznamo gorenjski turistični biser. Podoba blejskega gradu, ki nam je vsem zelo poznana se povsem spremeni, ko se pripeljemo do Zgornjih Gorij, kjer se nam grad prikaže s povsem drugačnega zornega kota in deluje še nekoliko bolj skrivnostno. Kraj je obdan z zelenjem in obkrožen z gozdovi, nenazadnje se nahajamo pod planoto Pokljuka. Malo boljši kolesarji se lahko namesto v Radovno podate na Pokljuko in uživate v tihih gozdovih in prijetnem oddihu na manjših jasicah. Nedvomno vreden ogleda je tudi Blejski Vintgar, ki pa je v poletnih mesecih prepoln turistov. Obisk  soteske v nekoliko zgodnejših jutranjih urah zato ne bo odveč. Neverjetna arhitektura narave osupne še tako zahtevnega obiskovalca.

Radovna, tiha gorska dolina, že spada v območje Triglavskega narodnega parka, kar pomeni, da moramo spoštovati omejitve in se prilagoditi neokrnjeni naravi. Dolina je kot ustvarjena za kolesarke izlete in obiskovalce, ki so zaljubljeni v naravo. Iz Radovne se lahko odpravite tudi do Mojstrane in nato do Kranjske Gore, še enega bisera, ki je obenem izhodišče za številne planinske izlete ter vzpone.

Opomba: Avtorja fotografij sva Agapetos in jaz, razen seveda zemljevida, ki sem si ga izposodila od Geopedije.

Begunje na Gorenjskem

Pa se je zgodil prvi kolesarksi izletek, vreden opisa. Pot me je tokrat peljala v Begunje na Gorenjskem, kjer sva se srečala z Agapetosom in si ogledala nekaj zanimivih krajev. Poti podrobno ne bom opisovala, razen, če ima kdo kako posebno željo.

Prva stvar, ki naju je zanimala v Begunjah, je bil Muzej talcev, ki sem ga obiskala prvič. Na TEJ spletni strani si lahko ogledate virtualno verzijo. Zelo lepo urejen in namenjen razmisleku. Razstavni eksponati so razporejeni po nekdanjih celicah, celotna zbirka pa je dopolnjena z bogatim slikovnim gradivom in dokumenti. Na stenah so še vedno ohranjeni napisi in sporočila ljudi, ki so upali na svobodo, železna vrata pa dajejo občutek tesnobe. Propagandni letaki spominjajo na krutost okupatorja, ki je želel zatreti svobodo. Za mnoge so bili zapori v Begunjah postojanka pred deportacijo v koncentracijska taborišča. Presenečalo me je nenehno omenjanje Ravensbrűcka – koncentracijskega taborišča, namenjenega ženskam, šele na koncu sem ugotovila, da je bilo v priporu več žensk, kot moških, poleg njih pa tudi otroci. V bližnji dolini Drage so mnogi dočakali poslednjo uro in bili neusmiljeno umorjeni kot – talci.

Poleg muzeja je zelo lepo urejen spominski park z nagrobniki in kipi, travniki in sprehajalne steze pa ponujajo čudovit razgled ter možnost za razmislek. Blizu je tudi Plečnikova kapelica, obdana z viokimi drevesi, vsekakor vredna ogleda. Krasna se mi zdi predvsem spoj vsega tistega, ki mi v življenju nekaj pomeni oz. me zanima. Spominksi park, povezan z grozotami vojne, ustanova za psihično zdravje, narava, pašniki, konji in kravice (tokrat njihova prisotnost vse prej kot moti), arhitekturna in kulturna dediščina. Skoraj nedojemljivo, mar ne?

V dolini Drage pa sva obiskala tudi grad Kamen, izjemno slikovito razvalino, ki kar kliče po fotografskem objektivu. Ironično je, da tam nisva napravila niti ene fotografije. Drugič.

Prečudovita narava, možnost za refleksijo in priložnost za rekreacijo, vse v enem!

Avtorica prvih dveh fotografij sem jaz, avtor zadnje pa Agapetos.

Nova kategorija

Ker je poletje praktično že tu in ker je presežek energije, ki me zadnje čase napada neverjeten, sem se odločila ustvariti novo kategorijo na blogu – IZLETI in POTOVANJA.

Tu bodo objavljena poročila in fotografije krajših in daljših izletov, ki vključujejo planinarjenje, kolesarstvo in možne druge oblike spoznavanja prečudovite narave.

Vabljeni torej k branju in spremljanju nekoliko bolj sproščenih vpisov.

Obletnica osvoboditve Mauthausna, kot sem jo doživela jaz (+ fotografije)

Bil je dan spomina na osvoboditev koncentracijskega taborišča Mauthausen. 62 obletnica dne, ko so mnogi po dolgih letih muke, nečloveških razmer in ponižanj znova doživeli svobodo. Tudi jaz in Agapetos sva ta poseben dan preživela pod Ljubeljem, čeprav ne na spominski slovesnosti. Svoja doživetja bom opisala v današnjem prispevku, podkrepljenim s fotografijami.

Pod Ljubelj sva se odpravila s kolesom, po ovinkih, po cesti, ki je nekoč pomenila vse kaj drugega kot izhodišče za sobotni izlet. Prav po tej cesti so namreč mnogi prispeli v edino koncentracijsko taborišče na slovenskih tleh, podružnico zloglasnega Mauthausna. Visoke gore, ki dajejo občutek zavetja so kar naenkrat postale opozorilni stebri grozot, ki so se dogajale na slikovitem travniku pod Ljubeljem. Neverjetna narava je izgubila smisel, ko so mnogi izgubljali življenja, ko so dan za dnem stradali in se borili za osnovno človeško dostojanstvo. Vso pot sem doživljala nekaj simboličnega, čuden občutek poistovetenja z žrtvijo. S trpljenjem, z vsem tistim, česar si niti zamisliti ne znam.

Med sprehodom po spominskem parku, travniku na katerem so nekoč stale barake, stražni stolpi in poslopja esesovcev, sem stopila v koprive. In se pritoževala, in se smilila sama sebi in bila osredotočena na pekoč občutek. In pozabila, da stojim na tleh, kjer so nekoč ljudem brez anestezije rezali roke in noge in jih stradali do smrti. Patetično! Pritoževala sem se nad utrujenostjo na kraju, kjer je tudi Agapetosov prednik garal 12 ali več ur na dan. Nisem mislila, da je kaj takega mogoče, pa vendarle je. Še en opomnik, da sem človek, bitje ki tako zelo rado pozablja.

V spomin se mi je vtisnil tudi grozljiv zvok konj, ki so se pasli na bližnjem travniku, prav tam, kjer so trupla izmučenih zapornikov odnašali v krematorij. Konji so grozljivo rezgetali, tepli so se, se borili za teritorij, napadali drug drugega, midva pa sva stopala po stopnicah do jame, kjer so brezimna človeška bitja spreminjali v pepel. Grozljiva simbolika, ki se me je dotaknila. Jetniki so se borili vsak dan, kričali so, jokali, trpeli in umirali. Stražarji so izkazovali svojo prevlado, mnoge so krohotaje poslali v smrt in se na zabavali ter popivali. Vse to zame ponazarja tisti rezget.

Pričakovala sem čustvene izpade z moje strani, pa sem doživela nekaj, kar me je presenetilo, občutila sem gnev, jezo, bes! Po proslavi so za gosti ostali venci, nageljni in številne sveče, poleg tega pa tudi papirčki na tleh, v stavbi, kjer je bila nekoč kopalnica, kjer je zmrzovalo prenekatero sestradano telo pa je kraljeval velik kravji iztrebek. Ker je spominski park obenem tudi pašnik. Ker so stavbe, ki svarijo in opominjajo, občasno zavetišče in stranišče krav. Rada imam živali, a te resnično ne sodijo v spominski park žrtvam koncentracijskega taborišča. Mar ljudje res nimamo sramu? Se je res tako težko vživeti v trpljenje sočloveka in izkazati vsej tej kalvariji kanček spoštovanja?

Sonce je že počasi zahajalo, gore so postale mrakobne in mrzel veter je pozdravljal večer, ko sva obrnila hrbet igrišču smrti in se popeljala nazaj v svet pozabljivih ljudi, katerih največja skrb je vsakodnevno smiljenje samim sebi. V svet ljudi, ki so svobodni.

Opomba: Avtor vseh fotografij je Agapetos.

eDnevnikovci - podajte dlan in pričarajte nasmeh!

Dragi blogerji, drage blogerke!

Kot že verjetno veste, Nivea organizira posebno dobrodelno akcijo, ki traja do 5. junija. Vsak odtis dlani, ki ga pošljete na njihov naslov (navadni ali elektronski) bo pripomogel k učnem skladu za otroke iz socialno šibkejših družin.

Ker vem da smo eDnevnikovci zelo prijazna bitja, ki jim ni vseeno za sočloveka, še posebno pa za otroke, sem se odločila za prav poseben natečaj. Verjetno v vsakem od nas biva vsaj kanček ustvarjalnosti ter zvrhan koš domišljije, zato vas PRAV VSE (tudi naključne goste) vabim, da se udeležite akcije ter podate svojo dlan. Tako bomo tudi na eDnevniku ustvarili prav poseben prijateljski krog in prispevali kanček sebe, svoje zasebnosti ter na ustvarjalen način pomagali ustvariti lepši jutri manj srečnim otrokom.

Torej – svinčnik in barvice v roke, ali pa se odpravite na ta naslov ter pobarvate dlan, naredite screenshot in mi zadevo pošljete na email naslov: brinova[pika]jagoda[afna]gmail[pika]com. Odstranite oglate oklepaje ter vstavite ustrezne znake, da ne bo kakšnih nevšečnosti s spamom.

Prvi je svojo dlan podal Agapetos:

In moja malenkost

HerrC:

TiMcHeK:

Michelangelo:

Bibi:

Thorin:

Posvetilo najdražjim

Prešinilo me je, kako malokrat namenim kakšen trenutek premisleku o ljudeh, ki jih imam resnično rada. Kolikokrat se ustavim in si rečem, da sem srečna, ker imam tako ljubečo družino, tako krasnega partnerja in razumevajočo prijateljico?

Premalokrat ti rečem ″rada te imam″ in ″ljubim te″, dragi moj. Želim si, da bi storila večkrat, da bi se ustavila in ti izpovedala tisto resnično ljubezen. Želim si, da bi z mojimi dejanji lahko vsaj malo pokazala kako pomemben si v mojem življenju, ter kako sem v resnici odvisna od tvojega dotika. Kljub najini skupni poti, ki ni kratka (letos praznujeva pravljično obletnico), se počutim kot na prvem zmenku. Želim si, da veš, da te ljubim!

O, in moja družina, moj vodnjak življenja! Ne znam pokazati, kako sem ponosna na vse vas, kako vsakega posebej občudujem in spoštujem. Kaj bi brez vas? Moj pristan bo vedno pri družini in mama bo vedno moj prvi steber. Kako jo občudujem in kako malokrat ji to pokažem... Prav sram me je včasih. Rada bi izkazala vso hvaležnost, pa so vsa dejanja preplehka.

In sedaj sem se ustavila. Preplavljena z nenavadno mešanico čustev, ki jih gojim do oseb, ki mi v življenju največ pomenijo. Ves čas se ukvarjam z ljudmi, ves čas razglabljam o emocijah, venomer skrbim za nekoga in prav vedno zanemarjam svoje bistvo. Bistvo ste vi, ki že veste, kdo ste!

Kaj vam lahko podarim, kaj drugega, kot da svoje življenje posvetim Vam!

Avtor obeh fotografij je Agapetos.

Sem umetnik! Sanje so moj čopič in papir je moje življenje

Danes sem spet ustvarjala in med gnetenjem modelirne mase se mi je porodila zanimiva ideja. Oblikovanje mase, ustvarjanje uporabnih pa tudi manj uporabnih predmetov lahko prenesemo tudi na vsakdanje življenje in odnose, ki jih gojimo do bližnjih.

Kot se je večkrat izkazalo na Mladinskem centru, so ustvarjalne delavnice nadvse dobrodošla in koristna zadeva. Niso zgolj filter za izražanje težav in frustracij, niso le polnilo za preganjanje dolgčasa. S tem ko mladi ustvarjajo, iz brezobličnih mas izdelujejo angelčke, avtomobile, okraske in nakit dobijo občutek vrednosti. Iz nič so ustvarili nekaj. In ta nekaj je za mladino, ki nima pravega mesta pod soncem še kako pomemben. To pomeni, da so tudi drugod sposobni nekaj ustvariti. Iz enke so sposobni ustvariti boljšo oceno, iz sovraštva so sposobni ustvariti toleranten odnos in še bi lahko naštevala. Seveda potrebujejo oporo, vodenje do spoznanja, da so ustvarjalni lahko tudi v šoli in doma, tako v umetniških delavnicah, kot na področju medosebnih odnosov. Pisala sem že, da se otroci, ki prosti čas preživljajo na Mladinskem centru velikokrat (prevečkrat) oropani samospoštovanja in občutka lastne vrednosti. Kaj je torej bolj priročnega, kot ustvarjalno izražanje.

Bistvo ustvarjanja je, kot že rečeno, iz nič ustvariti nekaj. Iz moke, jajc in mleka ustvariti palačinke, iz gline ustvariti avto, iz praznega papirja čudovito sliko. Tega se niti ne zavedamo, niti mi ne, ki naj bi nam šlo v življenju dobro. Ne zavedamo se svojih potencialov in neverjetnih priložnosti za učenje. A ne učenje, kot ga poznamo iz šolskih klopi, pač pa učenje lekcij, ki nam bodo pomagale najti pravi pot skozi življenje. Ocena v redovalnici lahko postane popotnica do uresničitve sanj, potrdilo o opravljenem jezikovnem tečaju lahko postane vstopnica za delovno mesto. Kljub temu, da gre zgolj za nek papir. Če v njem vidimo modelirno maso naše prihodnosti, se zavedamo potenciala, ki ga ta papir nosi, lahko z njegovo pomočjo oblikujemo marsikaj.

Le zakaj ne bi bila deklica, ki vsak dan ustvarja čudovite kipce, sposobna ustvariti tudi čudovitih odnosov. Tišino premagati s klepetom, mirovanje zamenjati za aktivnost, opazovanje s pomočjo. Zakaj ne bi bil fant, ki se uči izdelovati maske, angele in igrače, sposoben tudi učenja matematike?

Otroci se vsakodnevno srečujejo z zavrnitvami, zaničevanjem, nesprejetostjo in neodobravanjem na različnih področjih. Na Centru pa ravno skozi umetniško izražanje dobivajo vsaj minimalni občutek vrednosti in pomembnosti. Samo še naučiti jih moramo, da lahko vso to energijo in moč uporabijo vedno in povsod, če le vidijo izzive življenja kot umetniški material in svoje sanje kot pripomočke za oblikovanje lepše prihodnosti.

Propaganda in socialna resničnost - v kaj sploh verjamemo?

Ob besedi propaganda pogosto pomislimo na vsiljevanje mnenja, najpogosteje preko reklamnih oglasov, letakov in časopisnih reklam. Po definiciji gre za sporočila, ki imajo namen vplivanja na posameznikovo mnenje, prepričanje in vedenje, pri tem pa je pogosto zavajajoča. Bistveno pri definiciji je naglaševanje besede vplivati. Ne gre namreč za preprosta sporočila, za diskusijo in posredovanje mnenj, pač pa za sporočila, ki lahko spremenijo posameznikovo obnašanje, zato je zanimivo pogledati, kaj se pri tem dogaja s socialno resničnostjo.

In še drugi pojem iz naslova: Černigoj (2002) je socialno resničnost definiral kot vsoto vseh simbolnih konstrukcij, ki imajo kvaliteto resničnosti pri najmanj dveh ljudeh, pri tem pa mora vsak od njih verjeti (bodisi implicitno bodisi eksplicitno), da imajo te konstrukcije kvaliteto resničnosti tudi drugih od teh ljudi. Sicer kvaliteta resničnosti ne bi obstajala. Ljudje torej verjamemo, da vsi ostali verjamejo v določene simbolne konstrukcije, posledično pa prav ta vera vpliva na to, da posameznik začne v simbolne konstrukte verjeti tudi sam. Vse to utrjuje vero v resničnost simbolne konstrukcije.

Naj se vrnem na primer propagande, predvsem se mi zdi zanimiv primer propagande v nacistični Nemčiji, s pomočjo katere je minister za propagando Joseph Goebbles zagotovo pripomogel k manipulaciji s socialno resničnostjo. Na tem mestu se mi zdi zanimivo vključiti tudi pojem individualne resničnosti, o kateri Černigoj (2002) piše, da gre za simbolne konstrukcije posameznika, ki so zgrajene na temelju socialne resničnosti. Če predpostavim, da je nacistični voditelj, Adolf Hitler, skonstruiral neko individualno resničnost o nevarnosti judovske zarote, kar je lahko storil zaradi sposobnosti formalno logičnega mišljenja, lahko trdim, da je bilo to mogoče le kot grajenje na temeljih že obstoječega antisemitizma. Vseeno pa je bil antisemitizem, sovraštvo do Judov in njihovo preganjanje, na začetku prisoten le v manjši skupini ljudi, zagotovo ne na celotnem območju tedanje Nemčije. Tu se dotikam tudi pojma socialnega prostora. Černigoj (2002) o njem pravi, da je socialna resničnost tista, ki določa socialni prostor in ne obratno. Če torej predpostavim, da antisemitizem na začetku druge svetovne vojne ni bil prisoten na celotnem ozemlju Nemčije, lahko navedem sredstvo, s katerim so nacistični vodje dosegli razširitev socialnega prostora, s propagando.

Da pa je bila sama propaganda učinkovita, je morala vplivati na socialno resničnost ljudi na območju tedanje Nemčije ter tako razširiti socialni prostor, torej povečati skupino ljudi, ki so poveličevali rasno čistost in zatirali judovstvo. Kot sredstvo širjenja socialnega prostora je morala torej propaganda vplivati na socialno resničnost državljanov tedanje Nemčije. Menim, da je bilo bistvo širjenja antisemitizma kot socialne resničnosti v tem, da je morala propaganda povzročiti vero v objektiven obstoj tega socialnega konstrukta pri drugih ljudeh. Objektiven obstoj pa so v propagandnih letakih poudarjali pod pretvezo znanstvenih zaključkov, lažnih statističnih navedkov, teorijami zarot, utemeljenih na lažnih dokazih, ki pa so dajali vtis utemeljenosti, primernosti in pravilnosti. Če so torej ljudje na ciljnem ozemlju začeli verjeti, da tudi drugi ljudje na tem prostoru verjamejo v nevarnost judovstva ter zagovarjanje antisemitizma, vrh vsega pa je bilo se tudi »znanstveno« podkrepljeno, je bil torej postavljen temelj socialne resničnosti, ki pa te kvalitete ni imel zunaj tega socialnega prostora. Na območju zavezniških držav namreč v nevarnost judovstva niso verjeli, ji torej niso pripisali kvalitete resničnosti.

Dani primer jasno kaže, kako velik vpliv ima lahko propaganda na naše vedenje, mišljenje in nenazadnje tudi vero v objektivno resnico. Potemtakem ne moremo biti prepričani v nič, za kar vselej trdimo, da je neizpodbitno resnično. Celotno psihozo, če lahko karekiram družbeno situacijo na območju tedanje Nemčije, tako lahko lažje razumemo in sprejmemo. Namerno zavajanje ljudi, povzročanje sprememb v vedenju in pomikanje vsakodnevnega delovanja v smeri k vse večji sovražnosti do Judov, je tako produkt skrbno načrtovane propagande. Le ta je namreč razširila socialni prostor, torej povečala število ljudi s skupno socialno resničnostjo, ter tako omogočila največji pomor v zgodovini človeštva.

Menim, da ima veliko vlogo pri manipulaciji s socialno resničnostjo, kar propaganda nedvomno je, kritičnost do informacij, ki so nam dnevno posredovane. Zavedanje možnosti prevar in zavajanja je namreč ključ do preprečitve situacije, kakšna se je zgodila med drugo svetovno vojno. Širjenje socialnega prostora tako postane počasnejše in ima manj možnosti za podajanje neresničnih, včasih celo sovražnih informacij, kot objektivno resničnih, torej kot del socialne resničnosti. Ste se torej kdaj vprašali, v kaj sploh verjamete?

Vir: Černigoj, M. (2002). Struktura in dinamika socialne resničnosti z vidika odnosa med posameznikom in socialnim okoljem: doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Kanček moje zasebnosti

Da ne bom vedno pisala samo o težkih temah...

Kot mnogi že veste, sem svoje blogovsko ime dobila po prav posebnem bitju. Brinu. Za nekatere nekoliko smešno, spet druge neokusno (kako ima lahko ime po psu). Pa vendar se mi je to že zgodilo. V našem kraju sva si nekoč samo jaz in kužika delili takrat še redko ime – Sara. Se zgodovina ponavlja?

Da, Brin mi je odprl čisto nova obzorja. Doma nikoli nismo imeli psa, ko sem bila še mala punčka pa me je napadel sosedov pes (kar hudo je bilo, krvi na potoke). A je ljubezen do kosmatincev ostala ter se poglobila, ko sem spoznala Brina. Vem, da imajo ljudje, ki nimajo živali, niso odraščali ob živalih ali pa se jim preprosto ne posvečajo, težave z razumevanjem odnosa med lastnikom (tega izraza sicer ne maram) in psom. Povsem razumljivo. Vendar pri tem pozabljajo na lepote takšnega odnosa, na vzajemnost, zaupanje. Pes se ti nikoli ne bo izneveril, te izdal, zapustil, te razočaral, kot to počnemo tem nemočnim bitjem mi. Kot to počnemo nenazadnje sočloveku. Ostal bo zvest, prezrl bo tvoje napake, v tebi bo videl (vohal?) le dobroto, ljubezen...

Mar ni to tisto, kar venomer iščemo pri ljudeh?

Avtor fotografij: Agapetos (sicer ponosni ″lastnik″ Brina).

Zabita neinteligentna ovca - That's me!

Da, prav tak občutek sem danes dobila, ko sem se z avtobusom peljala mimo neštetih panojev z reklamami. Natančneje, reklamami za časnik Delo.

Nekako je od nekdaj veljalo, da je časopis Delo resen, izčrpen in namenjen nekoliko bolj izobraženim bralcem. V redu, se strinjam, da so vsebine resne, izčrpne, primerno predstavljene in pač ne zanimajo ravno vsakogar. V tem vidim tudi nekaj resnice, tudi zaradi same tradicije Dela, morda sem stereotipna, priznam. Vendar se tu zaletim v reklamno propagando, ki je v zadnjem času tako odurna, da je marsikdo Delo a vekomaj izpustil iz rok. Vsaj jaz. Gnusi se mi, odbija me, služi mi kot odvajalo, kot papir za krompirjeve olupke.

Še nekaj malega z mojega področja, se ne morem upreti (morda zato, ker sem čudna in potrebujem ego črpalko). Psihološko gledano so dobre tiste reklame, ki slonijo na šibkih točkah navadnih smrtnikov: izobrazba, videz, ZNANOST, nešteti kompleksi. Seveda vsi raje kupujemo izdelke, ki so znanstveno preverjeni, izpopolnjeni v namišljenih inštitutih, vsi imamo raje izdelke, ki nas bodo naredili lepše, privlačnejše, uspešnejše. Da, reklame velikokrat (beri: skoraj vedno) presegajo meje dobrega okusa, vseeno pa se moja toleranca ustavi pri Delu.

Berite Delo! Kdor ga ne bere je malo manj pameten, sledi množici, je malo manj izobražen in ima na splošno slabši okus. Storite nekaj zase, berite Delo! Zakaj se mi to zdi sporno? Ker dreza globoko v zasebnost posameznika in subtilno povzroča zelo nezdrave dvome v lastne sposobnosti in posledično vpliva na samopodobo. Naj se sliši še tako prenapihnjeno in smešno, vendar je res. Ne vem sicer, koliko je prodaja narasla, če sploh je, glede na vse slabšo kvaliteto člankov in zelo obupane akcije brezplačnih naročnin. Me niti ne zanima. In še malo kontradikcije: če je gre res za časnih s ciljnim bralstvom med bolj izobraženimi ljudmi, lahko sklepamo, da imajo ti ljudje tudi nekaj več pod palcem. Torej si lahko kupijo opevano, vsemogočno Delo. Ni res? Ampak, dobro, zastonj je super, vedno vžge (?).

Ko gledam te panoje, jumbo plakate, oglase v revijah, na televiziji, se mnogokrat vprašam, pa kaj sem res tako smotana in čudna, da me vsebine v Delu ne zanimajo? Sem zabita, ker se mi fučka za milijon strani politike in pranja možganov o krasoti zdajšnje vlade? Sem premaknjena, ker mi dol visi za milo rečeno čudno pojmovanje umetnosti v rubriki Kultura. Ja spake in železni zvarki so res višek človekove ustvarjalnosti! In nenazadnje, sem res tako neinteligentna, ker se mi vsebine ne zdijo zanimive, jih dojemam kot suhoparne ter povsem plehke?

Glede na reklame to očitno drži. In ljudje nasedajo! In pridobivajo na negativni samopodobi. Ter brzijo v kioske po Delu, ker bodo potem boljši, pametnejši in bolj razgledani. Komaj čakam, res, jutri bo pire krompir za kosilo in potrebujem nov odpadni papir!

Hitlerjeve osebnostne posebnosti

Pred kratkim sem si ogledala izredno zanimiv BBC-jev dokumentarec iz serije Timewatch z naslovom Inside the mind of Adolf Hitler, ki se neposredno opira na knjigo Waltera Langerja, The mind of Adolf Hitler. Kot pove že sam naslov gre za psihološki profil diktatorja, ki je nastal za potrebe zaveznikov. Sledeči prispevek bo nekakšen pregled tega profila z mojimi komentarji, mislimi in dvomi, razdeljen pa bo v sklope posameznih področji Hitlerjevega življenja, ki so posebej pomembna za razumevanje njegovih dejanj.

Med drugo svetovno vojno, v času, ko je v psihološki stroki prevladovalo psihodinamsko pojmovanje duševnosti (sem sodi psihoanaliza), je za potrebe zaveznikov nastal izredno zanimiv dokument o osebnosti najbolj zloglasnega diktatorja v naši zgodovini, Adolfa Hitlerja. Poleg zanimivih podatkov, ki so jih raziskovalci zbrali na podlagi obstoječih dokumentov in literature ter očividcev, vsebuje tudi neverjetne napovedi o nadaljnjih Hitlerjevih odločitvah. Dokument in profil sta izdelana v skladu s psihoanalitskimi dognanji in se danes morda zdijo nekoliko neresna, včasih celo smešna.

Poleg vseh informaciji, do katerih se je dokopal Langer s sodelavci, pa je obenem tudi pionir psihološkega profiliranja političnih osebnosti, prav njegovo delo, predstavljeno v tem prispevku, je namreč začetek takšne prakse v ameriški obveščevalni službi.

HITLERJEVO OTROŠTVO: V skladu s psihoanalizo je prav obdobje otroštva ključno za kasnejši razvoj in vedenjske vzorce. Adolf Hitler ni bil edinec, imel je še tri brate, ki pa so vsi umrli zelo mladi in dve sestri, oče, Alois Hitler pa je veljal za alkoholika in nasilneža, ki je svoje otroke pretepal, kar je sicer v skladu s tedanjo doktrino vzgoje. Verjeli so namreč, da je edino fizična kazen vzgojna ter spodbujali tudi pretepanje dojenčkov. Langer je zapisal, da je mali Adolf zaradi očeta dobil izkrivljeno podobo o svetu in ljudeh, ki ga obkrožajo, poleg tega pa naj bi očetovo nasilništvo gnalo v materino naročje. O odnosu do matere so raziskovalci povprašali družinskega zdravnika, doktorja Eduarda Blocha, po rodu Juda. Ta je povedal, da je bil na mater zelo navezan, v večji meri, kakor njegovi sestri. O poveličevanju matere pričajo tudi nekatere fotografije žalujočega Hitlerja ob materinem grobu v Leondingu, Hitlerjevem rojstnem kraju. Sama bi na tem mestu vsekakor rekla, da gre za zelo travmatične dogodke, ki so nedvomno vplivali na razvoj osebnostnih značilnosti. Očetova krutost je bila tako zgled, od njega se je naučil sovražnosti, sadizma in zaničevanja. Po eni strani se je očeta zelo bal, po drugi strani pa se ga je želel znebiti in na ta način poglobiti odnos do matere, ki je bila v Hitlerejvem primeru prekomerno skrbna in permisivna. Tudi to namreč vpliva na kasnejše osebnostne poteze, v nasprotju s psihoanalitskimi prepričanji o Ojdipovem kompleksu.

Slika: http://www.thirdreichruins.com/austria.htm (Hoffmann, Hitler in seiner Heimat)

SEKSUALNI VIDIK: Psihoanalitksi profil, ki ga je naredil Langer se v zelo veliki meri opira na seskualnost. Teorija o petih fazah odraščanja, od oralne do genitalne faze, je v tem primeru za Langerja bistvenega pomena. Na podlagi podatkov o njegovi obsesivni čistoči in odnosu do matere, je sklepal, da je v analni fazi prišlo do zastoja, ta zastoj pa naj bi se v seksualnem življenju manifestiral bodisi kot seksualna zavrtost, bodisi perverzije. Priče, ki opisujejo Hitlerjev odnos so Eve Braun, dolgoletne spremljevalke in kasneje tudi žene, so povedale, da z Evo nista bila nikoli intimna.

Zanimiv je tudi odnos do nečakinje Geli Raubal, nekateri so namreč menili, da je njun odnos globlji, kot je to običajno. Otto Strasser, soustanovitelj nacistične stranke, je o njunem odnosu povedal sledeče. Hitler je bil izredno zaščitniški, Geli je pogosto zapiral v sobo in ji prepovedoval stike z moškimi, nekoč pa je Geli Ottu izdala pomembno podrobnost, ki kaže na Hitlerjevo seksualno disfunkcijo. Od nje je namreč zahteval, naj se sleče, stopi čezenj in po njem urinira, kar kaže na željo bo submisiji. Želja po ponižanju s strani ženske je kazala na njegovo hrepenenje po vdaji, saj je na moral na zunaj vedno kazati podobo močnega in odločnega moškega, kar očitno v resnici ni bil. Vsekakor zanimivo področje, ki pa je nekoliko preveč psihoanalitsko usmerjeno. Sama bi trdila, da gre bolj za postransko področje življenja, v katerem se je manifestirala njegova otroška travma. Normalno je, da imajo izredni dogodki v otroštvu posledice, ki se kažejo na mnogih področjih življenja, seksualnost je le eno izmed mnogih.

Hitler z nečakinjo Geli.

O ANTISEMITIZMU: Svojo frustracijo zaradi perverzije, ki se je je zavedal, je uresničeval preko sprejetja politične ideologije, ki je v tistem času prevladovala na evropskem kulturnem področju - antisemitizma. Projekcija, eden izmed obrambnih mehanizmov, je lepo vidna prav na primeru njegovega neusahljivega sovraštva do Judov. V prvi fazi gre za zanikanje svojih slabosti in v drugi za projekcijo teh slabosti na druge. Dlje ko se je razvijala njegova perverzija, njegova nenavadna seksualna nagnjenja, bolj ostudna so postajala v njegovi podzavesti, bolj se je krepilo njegovo sovraštvo. Langer trdi, da sta bili pri Hitlerju gonilni sili sovraštva strah in negotovost, kljub vsemu pa je kazal veliko samozavest. Tu pa gre po mojem mnenju še za nekatere druge faktorje. Dejstvo, da je bil Bloch družinski zdravnik v času, ko je Hitlerjev mater zbolela za rakom na dojki in kasneje umrla, zagotovo ima pomen. Možno bi bilo, da bi svoje sovraštvo do zdravnika posplošil na celotno populacijo Judov, kar je bilo v tistem času nekaj dokaj običajnega.

IZKRIVLJENA SAMOPODOBA IN PRETIRANA SAMOZAVEST: Vzrok za Hitlerjevo samozavest in občutek vsemogočnosti, po Langerjevem mnenju, tiči v otroštvu. Bil je edini izmed treh sinov, ki je preživel očetov sadizem, bil je poseben in tega se je zavedal. Potenciranje te posebnosti je vodilo v vero, da je privilegiran, izbran za posebno nalogo, pod okriljem božjih sil.  V tem primeru gre po Freudu za kompleks Mesije, odrešenika. Hitler je verjel v svojo večvrednost in se identificiral z borbenim Jezusom, in tako je moral bojevati bitko proti Judom, sicer bi bilo njegovo poslanstvo pod vprašajem. Zanimiva teza, za katero lahko trdim, da ima osnovo tudi po sodobnejših teorijah. Splet okoliščin je v Hitlerju povzročil nekakšen premik, bolj se je zavedal darila življenja, verjel je v svojo posebnost in bil prepričan, da je gospodar svojega in tudi drugih življenj. Potemtakem ni čudno, da je svojo moč nad življenjem in smrtjo izražal tudi preko antisemitizma na eni strani in arianstva na drugi.

Kljub mojim začetnim dvomom v ustreznost psihoanalitskega postopka za izdelavo profila osebnosti ter zelo pomanjkljivi metodologiji, lahko na podlagi domnev, ki jih je Langer navedel ter so se kasneje izkazale za pravilne, bi težko rekla, da je Hitlerjev profil nekorekten, četudi povsem psihodinamski. Zanimivo pa bi bilo pogledati v njegovo življenje skozi lečo kake druge struje psihologije, na primer behaviorizma, kognitivne psihologije, vedenjske...

Kako vidi študij psihologije BrinovaJagoda in zakaj je razočarana

Na vašo pobudo nekaj besed o študiju psihologije na Filozofski fakulteti. Gre zgolj za moje mnenje, moje razmišljanje in ne neko posiljevanje oz. povzemanje občutkov vseh študentov psihologije

V grobem bi lahko rekla, da gre za dokaj zahteven študij, ki zahteva veliko časa in energije, ter študij, ki pogrne na praktični aplikaciji znanja. Poročila o vajah so namreč številčna in jih je potrebno povečini oddajati enkrat tedensko, odvisno od predmeta in letnika. Zadeva je zahtevna, ker gre za obsežna poročila, treba je predelati kar nekaj literature, napisati v povprečju 15 strani in slediti suhoparnim navodilom. Prav zaradi tega je sprotno učenje težje, včasih celo nemogoče. Meni se ta oblika dela sicer zdi koristna, a le kot metoda učenja iskanja informacij ter pisanja znanstvenih poročil. Neke aplikacije teoretičnega znanja ni, čeprav se poročila pišejo pri vajah iz posameznega predmeta. Zame pa recimo ni praksa oz. vaja to, da pobrskam po literaturi, zvrednotim nekaj vprašalnikov (ki sem jih, mimogrede, rešila sama) in si na podlagi prebranega izmislim zaključke.

Res je, da imamo občasne obiske v vrtcihin drugih ustanovah, kjer v resnici apliciramo pripomočke, ki smo jih spoznali na teoriji, vseeno pa takšno delo nima nobene vrednosti, vsaj po mojem mnenju ne. Nosilec predmeta nevrologija v drugem letniku, ki zahteva, da se študentje pogovarjamo s pacienti, ki imajo nevrološke bolezni, namreč zgroženo ugotavlja, da študentje psihologije v bistvu nimamo pojma, kako pristopiti do pacienta in se z ustreznimi vprašanji dokopati so možnih diagnoz. Ker gre za psihologijo, ki v bistvu nujno predpostavlja delo z ljudmi, se mi to zdi absurdno in nedopustno.

Edina možnost učenja, resničnega praktičnega učenja, je tako prostovoljno delo, ki ga občasno razpišejo na psihiatrinjah, na centrih za socialno delo... Delo torej, ki si ga najdeš (ali pa tudi ne) sam.

Rekla bi, da gre za predvsem teoretsko usmerjen študij, ki ti še zdaleč ne da spretnosti, ki jih psiholog potrebuje v praksi, razen če se seveda ne odločiš za službo na samem oddelku, kjer do nezavesti to prakso ponavljaš. Ni torej čudno, da profesorji nimajo tako zelo velikega posluha za svoje študente (ki jih bodo, mimogrede, neko nasledili, pa naj se sliši še tako grozno), kot bi pričakovali ob predpostavki, da je profesor doktor psihologije, znanosti o človekovi duši.

Pohvalila bi obsežnost znanja, ki ga pridobivamo tekom študija. To se mi zdi nujno za dobro delo in tudi širjenje obzorij. Pomembne se mi zdijo raziskave, ki jih delajo psihologi, ki nas poučujejo in veseli me, da na oddelku lahko srečam kakšno izjemo med profesorji, ki ni naduta in svoje znanje deli z veseljem ter je vesela presežkov med študenti. Ne morem se namreč znebiti občutka, da profesorji nimajo niti malo pojma, kako snov, ki jo sicer briljantno obvladajo in pomagajo pri soustvarjanju novih in uporabnih teorij, predstaviti drugim. Ne poglabljajo se v predavanja, pretirano se obešajo na zgodovino. Ta sicer je pomembna za razumevanje sedanjih praks, ob predpogoju, da sploh vemo, kaj so sodobne prakse. Tega pa na tej študijski smeri ni, oziroma je zgolj svetla in zelo redka izjema. Včasih me preplavi tudi občutek, da svoje znanje skrbno varujejo in se bojijo, da bi jih kdo presegel.

Super se mi zdi, da se učimo o vplivih različnih dejavnikov na ljudi, a zasnova študija spet pogrne pri aplikaciji. Poznamo vse možne razlage, vse možne učinke, nikjer pa ne izvemo, kateri od teh učinkov je v redu, kako naj postopamo v določenih specifičnih primerih. Ne morem tudi sprejeti pridig od ljudi, ki imajo sicer super raziskovalne izkušnje in so naredili milijon merskih pripomočkov, nikoli pa niso dejansko delali z ljudmi, ki bi jim ti merski pripomočki pomagali. Pomagali, doprinesli!

Zakaj študiram psihologijo? Da bom lažje razumela človeka in njegovo psiho, ter mu pomagala. Pomagala! Kje je namreč smisel študija psihologije, če znanstvenih zaključkov ne znamo uporabiti na način, ki bi človeku nekaj doprinesel, mu pomagal pri odpravljanju težav ter pripomogel k odpravi težav. To pogrešam. Zelo zelo.

Celo tako daleč je prišlo to posiljevanje s teorijo ob odsotnosti prakse, da se mi je študij zagabil, posledično tudi 90% profesorjev in celo sama sebi. Kako naj pomagam človeku, ko pa me nihče ne nauči kako. Edino, kar se lahko na tem študiju naučiš o odnosu do ″stranke″ je, da se ne vmešavaš osebno, da si previden in da vlagaš čim manj sebe v delo, ter si čim manj ustvarjalen, inovativen ter ne dvomiš v besede nadrejenih (profesorjev).

Zakaj torej vztrajam in zakaj bi nekdo študiral psihologijo? Ker je to zaenkrat edina možnost v Sloveniji in je ne gre izpustiti iz rok. Znanje, ki ga pridobivamo je neprecenljivo, usvajanje načina razmišljanja je nenadomestljivo in nujno potrebno za kasnejše delo. Kaj potem? Vse je odvisno od nas. Koliko bomo dali na prakso ter si jo iskali sami, koliko bomo vlagali v dodatna izobraževanja ter koliko bomo v glavah ohranili prvoten namen študija – doprinesti k blagru (bodisi na individualni ravni, bodisi na družbeni). Nemalo študentov namreč podleže teoretičnemu bombardiranju ter pozabi, zakaj je bil študij psihologije na vrhu želja po znanju.

Zaključek oz. trenuten odnos do študija: razočarana a vseeno polna idej za prihodnost; vesela da sem izbrala ta študij a vseeno dam veliko na dodatna izobraževanja. Nikoli namreč ne veš, kdaj te bo pot zanesla v tujino, na lov za izkušnjami ter resnično profesorskem odnosu.

O čem bi radi vedeli več, kaj zanima VAS?

Opazila sem, da marsikoga (bodisi na blogu, faksu, v družbi prijateljev...) zanimajo tematike o katerih pišem, se pravi psihologiji, holokavstu, drugi svetovni vojni in humanistiki. Zanje tedne sem dobila tudi kar nekaj vprašanj na to temo in zdi se mi škoda, da bi odgovore delila le z ožjim krogom svojih prijateljev. Tokrat vas jaz sprašujem, kaj vas zanima, o čem si želite vedeti več, kakšne informacije iščete, pa nikjer niso zgoščene in povedane s preprostim jezikom.

Nisem strokovnjak, vseeno pa se trudim pisati o stvareh na katere se spoznam in sem se o njih temeljito podučila ter premislila o njih.

Torej, na dan s predlogi, da bo blog postal zanimivejši in ne bo več samo telovadnica mojega mozganja! :)

Prenehajmo živeti v sivini!

Petega maja bo na sporedu film The Gray Zone. Tematika: Sonderkommando v taborišču Auschwitz.

Prispevek pa je bolj kot recenziji namenjen razmišljanju o početju, opisanem v filmu. Posebna enota zapornikov, Sonderkommando, je bila v taboriščih smrti zaposlena v krematorijih. Pomagali so pri sežigu, pri procesu zaplinjevanja... Običajno jim je bilo namenjeno zgolj štiri mesece življenja, čeprav so bili dobro preskrbljeni (obilni obroki, alkohol, cigarete). Zakaj samo štiri? Ker so vedeli preveč in bi lahko ogrozili izvedbo dokončne rešitve.

Tako kot v filmu pa se tudi meni postavlja vprašanje, zakaj in kako so zmogli takšno delo? Kako je mogoče človeka prepričati, da pomaga pri procesu morjenja, kljub vedenju, da bo tudi sam kmalu umrl? Zaradi temeljne volje – volje po preživetju, ne glede na ceno.

Ljudje kot roboti koljemo sočloveka, kot roboti pomagamo pri krivicah in to je razlog, da do krivic prihaja. Kaj bi se namreč zgodilo, če naenkrat ne bi bili več tako pasivni in vase zaverovani? Kaj bi se zgodilo, če bi delali dobro, poskušali prerasti ostanke naše primarne narave? Nenazadnje nam je bilo dano darilo razuma, ki s seboj prinaša tudi odgovornost. Veliko breme, imenovano človečnost.

Kam je izginila v taboriščih smrti? Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje zavračali pomoč pri največjem poboju v zgodovini človeštva? Bi bilo vse to še mogoče? Ne vem, nihče ne more vedeti. Dejstvo je namreč, da se svojih resničnih zmožnosti, potencialov ne zavedamo. Niti malo. Ne zavedamo se niti dobrih, niti slabih. Vse to se ponavadi pokaže šele v okoliščinah, ki od nas zahtevajo skrajno odločitev. Se bomo ravnali humano ali ne? Bomo podlegli svojim gonom ali bomo storili nekaj, kar jih presega, kar presega prvobitnost človeške duše? Vse to se povezuje z mojimi prejšnjimi prispevki, ko pišem, da bi resnično morali večkrat opomniti, kakšno moč nosimo v sebi. Da nismo zgolj številke in lahko prispevamo k spremembam, kakšnim je druga stvar.

Vsa naša pasivnost in pragmatika izhajata iz volje po preživetju (kdor se prilagodi, preživi, čeprav drugi trpijo in umirajo) ter sta hkrati nosilki vsega hudega. Kaj bi bil Hitler brez pasivne črede, ki je živela nekaj boljšega zase? Kaj bi vso zlo tega sveta, če ne bi bilo ljudi, ki bi ga dovoljevali, tudi s tem ko gledamo stran.

Neverjetno, kaj lahko stori človeška roka! Da bi se le večkrat zavedala svojih dobrih lastnosti in moči, da jih uresniči.

Ljudje smo v svojem bistvu slabi

Ko sem se pred nedavnim spraševala, kaj je bistvo človeka, sem se soočila s svojo „omejenostjo“. Bila sem mnenja, da mora obstajati nekakšna definicija tega bistva, mora imeti predznak, bodisi slab, bodisi dober. In me je prijatelj napotil na samotni otok.

Tako sem človeka postavila na nek samotni kraj, brez družbe, brez živih bitij in brez moralnih ter družbeno privzgojenih vrednot. In sem dobila odgovor. Človek v svojem bistvu preprosto je, obstaja in nič drugega. TODA.

Kaj nam ta definicija pomaga, če človek praviloma ni nikoli sam, osamljen oziroma popolnoma brez stikov s soljudmi?

Ljudje od malega odraščamo med drugimi ljudmi, z njimi vstopamo v takšne in drugačne interakcije ter se nenehno učimo moralnih vrednot, norm in pravil lepega vedenja. Lahko bi trdila, čeprav se sliši nekoliko drzno, da je človek popolnoma določen s prisotnostjo drugih ljudi. Njegovo bistvo tako ne more biti več zgolj obstoj neke temeljne esence, pač pa je ta močno odvisna od pristnosti drugih živih bitij. Če stopim še korak dalje, bi rekla, da smo ljudje v svojem bistvu slabi. Zakaj?

Menim, da ni naključje, da so se neodvisno v različnih kulturah pojavile zelo podobne moralne vrednote ter temelji človekovega obnašanja oz. hierarhični odnosi. Vsem kulturam je lastno pravilo neubijanja sočloveka, kraje, povzročanja hudega nekomu drugemu, spoštovanja avtoritete. In razlog vidim prav v prisotnosti drugih. Brez njihove prisotnosti teh kršitev niti ne bi mogli zagrešiti, torej ne bi potrebovali norm. Postavi pa se vprašanje, zakaj bi sploh želeli početi te stvari, zakaj bi želeli „grešiti“? Ker smo k temu nagnjeni. če ne bi bili, do takšnih norm niti ne bi moglo priti, ker ne bi imele podlage za nastanek.

Kljub temu, da torej živimo v družbi in smo od nje odvisni, ker smo pač socialna bitja, smo družbi največji sovražnik, družba pa je prav tako največji posameznikov sovražnik. Nenehno se bojujemo proti naši slabi naravi, ki se zrcali v normah, nenehno smo ogroženi, ker nam ni dovoljeno te narave izživeti.

Da pa ne bom izpadla popolnoma mračnjaško in nietzschejevsko, trdim tudi, da v vsakem obstaja tudi nekaj dobrega, ki pa ima bolj majave temelje, ki jih je treba nenehno obnavljati, dograjevati in skrbeti zanje. Vedno se moramo opominjati na to seme dobrote, da v nas ne zamre, vedno se moramo zavedati tudi tistega slabega v nas in preprečevati manifestacijo pokvarjenega dela naše biti. To se sklada z mojim prepričanjem o največjih zablodah človeštva, ko pravim, da je temelj vsega tega dejstvo, da si ljudje preprosto ne priznamo šibkosti, krvavosti in zlobe, ki biva v nas, čeprav jo vsak dan izživljamo.

Nacistični vojak srelja na judovsko mater z otrokom.

Celo tako kontradiktorni znamo biti, da v eni sapi trdimo, da smo žrtve in hkrati morimo druge ljudi, v eni sapi zagovarjamo višjo rodnost in se zgražamo nad prenaseljenostjo našega ubogega planeta. Samo poglejte, kaj se je judovski narod naučil od holokavsta! Naučil se je umetnosti genocida, ne dobrote, ne odkrivanja svojih slabih lastnosti in ne sočutja, pač pa ubijanja. In tako nadaljujejo ignoranco, morijo in osvajajo ozemlje, se sklicujejo na holokavst in ga hkrati sami izvajajo. Kako groteskno. Kako grozno! Kako človeško!

Izraelski vojak čaka na ... (?)

In dokler se ne bomo zavedali, da smo slabi, a imamo potencial nečesa dobrega, bodo te zablode še vedno obstajale in ne čudimo se, ko je toliko vojn, toliko nesreče in sleposti ter nesočutja, ko pa vendar niti sebe nismo sposobni raziskati.

Kako se preseravamo!

Tokrat čustveni izliv ob bolečini, ki jo preživljam, ko se vsake toliko časa ozrem po svoji okolici, natančneje ljudeh, ki me obkrožajo.

V torek, ko sem brala revijo Ona, me je zelo presenetila in mi hkrati dala misliti stran, kjer je govora o modi. Oblikovalci odpirajo vedno nove trgovine in „Showroome“, goste razvajajo z „ekscentričnimi“ slaščicami in podobno. In sem pomislila: Joj, kako se preseravamo!!!

Vedno več je trgovinic, kjer za čevlje računajo toliko, kot približno znaša šolnina za manj privilegirane otroke v t.i. državah tretjega sveta. Vedno več je povpraševanja po pregrešno dragih luksuznih izdelkih, tako v svetu mode, kot tudi prehrane. Vse se mora bleščati, vse mora biti popolno, izgledati moramo odlično. Zakaj? Da lahko sploh zapustimo domove in se postavljamo z materialnim. Prerivamo se v novo odprtih trgovinskih centrih, naenkrat nakupimo po tri pralne stroje, proste dni preživljamo v trgovinah.

Tepemo se za oblačila slavnih modnih oblikovalcev, medtem ko se ponekod v Afriki tepejo za kapljo vode. Pa kdo pomisli nanje? Pa ne samo otroke, tudi odrasli trpijo. In ne samo v Afriki, morda že pri sosedih.

Otroci po svetu nimajo niti enega para čevljev, nimajo desetih krojev srajc, še zvezka in svinčnika nimajo, mi pa hočemo vedno dražje, bolj luksuzne in bolj brezpomenske predmete, ki naj bi definirali naše osebnosti. Včasih se res sramujem dejstva, da sem človek, da pripadam družbi zahodnjaških bedakov. Kaj bi bilo, če bi namesti tistih trapastih čevljev kdo namenil denar otrokom, ki bi se tako radi učili, pa se ne morejo. Kaj, ko bi namesto za pregrešno drag korzet denar podarili za otroke, ki nimajo niti vode, niti hrane? Nekaj strašnega bi se zgodilo! Izgubili bi pripomočke, ki nas definirajo, ki izražajo našo osebnost.

Vprašam se, kakšna je ta osebnost. Bolna! Takšna, ki ne vidi težav, ki miži, ki dopušča, da se na svetu godijo krivice. Kako naj torej pogledam v oči gospe, katere pogled seže le do najbližje trgovine z dragimi čevlji? Ne morem, ker se mi gabi. Morda je res kaj dosegla v življenju, vseeno pa prispeva k razvrednotenju celotnega človeštva, kot mi vsi na nek način. In tega si ne upamo priznati. Ker smo strahopetci in pragmatiki. Ker je preprosto težko.

Socialna motivacija na primeru samotnega otoka

Velikokrat se sprašujemo, zakaj smo ljudje tako zelo odvisni od drugih, od socialne okolice. Kaj je tisto, kar nas žene v neprestani stik z ljudmi? Zakaj v bistvu vse kar počnemo, počnemo zaradi drugih. Bodisi zaradi neposredne prisotnosti drugih ljudi, bodisi zaradi neke implicitne prisotnosti, ki se je niti ne zavedamo. Malo sem pobrskala po literaturi na to tematiko in našla kar zanimive teze, ki sem jih razložila na primeru človeka na samotnem otoku.

Če se oprem na Černigojevo trditev (2002), da smo živi organizmi strukturno odprti sistemi, kar posledično pomeni, da ravnotežje lahko vzdržujemo le v interakciji z okoljem, se mi postavi vprašanje, kaj se zgodi, če to okolje ne vključuje medsebojnih odnosov oziroma interakcije z drugimi ljudmi. Ta interakcija je splošna, ni torej vezana na nobeno specifično vrojeno potrebo, pač pa na obstoj jastva, ki je po Černigojevi definiciji vsota obstoječih organskih avtoregulacij in ontogenetskih enaktivnih védenj.

Človek je eksistenčno odvisen od socialnega okolja, kar pomeni, da je eksistenčno odvisen od življenja v velikih skupinah, eksistenčno odvisen od avtoregulacijskih sredstev, ki so pridobljena v odnosu z drugimi ljudmi in lahko tudi delujejo le v tem odnosu ter eksistenčno odvisen od simbolno posredovanih vrednostnih razlikovanj. Vse tri ravni pa imajo tudi svoje posledice. Tako Černigoj navaja, da ima eksistenčna odvisnost od življenja v velikih skupinah za posledico vrojeno težnjo po človeškem stiku, eksistenčna odvisnost od avtoregulacijskih sredstev se lahko rezultira v anksioznosti osamljenosti, eksistenčna odvisnost od simbolno posredovanih vrednostnih sistemov pa ima za posledico pravo socialno motivacijo. Ljudje namreč nismo edina bitja, ki živijo v skupinah, kar pomeni, da je socialno življenje naših prednikov obstajalo pred razvojem uma, simbolne komunikacije in sebstva. Motivacija za življenje v skupinah torej izvira iz človekovega biološkega potenciala. Življenje v skupini namreč pomeni večjo varnost, kar pomeni, da je preživetje vrste bolj verjetno, kot če ne bi živeli v skupinah. Najosnovnejši vedenjski repertoar je sestavljen iz enaktivnih avtoregulacijskih sredstev, kar pomeni, da je interakcija z drugimi ljudmi nujna za ohranitev avtoregulacijske funkcije teh védenj, ki smo jih pridobili iz socialnega okolja. Socialna eksistenca človeka je odvisna od simbolno posredovanih strukturnih modelov okolja. Norme in vrednote so tako bistvenega pomena za nadaljevanje obstoja sebstva.

Naj se na tem mestu vrnem na moje osrednje vprašanje, kaj se zgodi, če je človek v določeni situaciji izpostavljen okolju, ki ne vključuje medosebnih odnosov. Primer takšne situacije je na primer bivanje nekje v samoti, v divjini ali na samotnem otoku. Enaktivna védenja, ki jih je človek pridobili v odnosu z drugimi ljudmi ne bi več imela osnove za obstoj. Težnja po človeškem stiku bi se tako povečevala ter morda prišla do skrajnosti, kakršna je pogovor s samim seboj, stik z živalmi, ki bi bil bolj „človeški“, kot je to običajno v vsakodnevni interakciji, v okolju, kjer so primarni odnosi tisti znotraj vrste. Ljudje namreč potrebujemo neko prisotnost drugih ljudi. Da bi se z nečim ukvarjali in se trudili potrebujemo prisotnost drugih, čeprav na implicitnem nivoju.

Posledica druge ravni eksistenčne odvisnosti, anksioznost osamljenosti, bi nastopila zaradi eksistenčne odvisnosti od avtoregulacijskih sredstev, ki so pridobljena v odnosu z drugimi ljudmi. Po Černigojevi definiciji je anksioznost osamljenosti splošna motivacija za interakcijo z drugimi ljudmi zaradi ohranjanja jastva, ki pa je vsota obstoječih organskih avtoregulacij in ontogenetskih enaktivnih védenj. Kadar se počutimo osamljene, kadar torej nastopi anksioznost, se ljudje obrnemo na socialno okolico, da bi se te stiske rešili. Interakcijo z drugimi ljudmi tako povežemo z razreševanjem občutka osamljenosti, najprej na enaktivni, kasneje tudi na kognitivni ravni. Človek na samotnem otoku pa te rešilne bilke naenkrat ne bi več imel. Stiske, ki bi izvirala iz osamljenosti ne bi mogel rešiti na običajen način, torej z iskanjem stika z drugimi ljudmi. Tudi v tem primeru bi se morda zgodilo, da bi si ustvaril namišljene prijatelje, se pogovarjal s sabo in tako vsaj navidezno ustvaril stik z nekom drugim, ki bi mu pomagal odpraviti občutek osamljenosti. Tako lahko na primer pri osamljenih ljudeh opazimo, da razvijejo poseben odnos do hišnih ljubljencev, včasih celo do rastlin. Po mojem mnenju gre za nekakšen obrambni mehanizem, ki ima nalogo preprečitve strahu zaradi osamljenosti.

Tretja raven eksistenčne odvisnosti, torej od simbolno posredovanih vrednostnih sistemov, ima za posledico pravo socialno motivacijo. Človekovo sebstvo je namreč neprestano ogroženo zaradi intrapsihičnih konfliktov med sprejetimi in nesprejetimi impulzi jaza. Na teh konfliktih je osnovan obstoj sebstva, funkcija simbolno posredovanih strukturnih modelov pa je nadaljevanje obstoja sebstva. Černigoj simbolno posredovane strukturne modele okolja imenuje tudi socialna resničnost. Pričakovanja socialnega okolja morajo biti neprestano utrjevana, ker pa so simboli utemeljeni na odnosu z drugimi ljudmi, se eksistenčna zainteresiranost za vzdrževanje simbolov, se to kaže v socialni motivaciji. Človek na samotnem otoku torej ne bi več imel osnove, ki bi utrjevala socialno resničnost. Sankcij ob kršitvi norm in pričakovanj ne bi bilo, torej obstoječe norme ne bi mogle preživeti, ker ne bi bile utrjevane. Kaj je dobro in kaj slabo bi dobilo drugačne predznake, morda sploh ne bi bilo več osnove za tovrstno vrednotenje. Prav tako človek brez socialnih stikov ne bi mogle govoriti o resničnem in lažnem. Celotna socialna resničnost bi bila ogrožena, kar pa v končni fazi na samotnem otoku niti ne bi bilo tako ključnega pomena.

Sama vidim največjo nevarnost v samem delovanju v smeri preživetja, ki bi bilo ogroženo zaradi odsotnosti ljudi. Ker pa so implicitne sheme o tem še vedno prisotne, bi se najverjetneje kazale na drugačen način, v že omenjenem drugačnem odnosu do drugih vrst (živali, rastline, predmeti, ki spominjajo na ljudi...), v drugačnem pojmovanju sveta in okolice, ker pač ne bi bilo več osnov za vrednotenje, ki je običajno za našo družbo. Nadaljnje vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo ob dolgotrajnejšem bivanju v osami, torej brez stikov z ljudmi. Kaj bi se zgodilo z implicitnimi shemami? Menim, da bi bil človek neprestano ogrožen, saj ne bi več imel motivacije za preživetje. To pa je seveda odvisno, v kolikšni meri se je v „prejšnjem“ življenju, ko je torej še imel stik z ljudmi, opiral na socialno resničnost, v kolikšni meri je anksioznost osamljenosti reševal preko interakcije z drugimi ter v kolikšni meri je živel družabno življenje.

Če strnem svoje razmišljanje, bi lahko trdila, da se socialne motivacije v vsakdanjem življenju zavedamo le redko, nekateri celo nikoli. Najbolj opazna je njena vloga, če opišemo pojav anksioznosti osamljenosti oziroma če človeka postavimo v neobičajno okolje, kjer se izkaže, da ljudje za prav vse početje in nenazadnje tudi za preživetje potrebujemo prisotnost drugih ljudi. Takrat v ospredje pridejo različna vedenja, ki skušajo omiliti stisko ob neprisotnosti drugih ljudi in kažejo na pomembnost medčloveških stikov. Utemeljene je namreč Černigojeva trditev, da je vsak stik z ljudmi boljši, kot če stika niti ne bi bilo.

Černigoj, M. (2002). Struktura in dinamika socialne resničnosti z vidika odnosa med posameznikom in socialnim okoljem: doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.