Kotiček moje duše

Nakup psa

Kupujemo psa, ja res, kupujemo psa... in prijatelji, znanci, sorodniki nam dajejo nasvete. od tega naj kupimo mešančka, od tega, da naj obiščemo zavetišče,do tega, da cena, ki sem jo jaz pripravljena plačati za izbranega mladička, bi pri njih povzročila ločitev. preprosto ne razumejo... tako, kot ne razumem ljudi, ki mučijo svoje otroke, tako kot ne razumem države, kako dovoli da - sedaj razmišljam kako se pravilno izraziti - torej obstajajo umsko omejeni ljudje, ki so mogoče v določenih zadevah pred nami, ampak ne zmorejo samostojno skrbeti zase in grozno mi je, ko vidim v mestu takšne bodoče mamice. Tudi če se takšna dekleta z ogromnim razumom in zame nepojemljivo močjo odločijo, da dajo otroka v posvojitev, takšen otrok, roko na srce, le s težavo najde posvojitelje... in isto ne razumem ljudi, ki prisiljujejo svoje psičke v paritev, ki parijo nerodovniške, bolne pse, lastnike ali samo prepordajalce, ki vidijo v mladičku le zaslužek... huda primerjava ane? soriii... zame je vsako živo bitje enakovredno - človek, žival... vsakdo si zasluži najboljše življenje...

Imam hči, šestajsletnico in zanjo bi umrla... Njo ne more nadomestiti nihče. Je edinstvena, najboljša z vsemi svojimi napakami. Sva se včeraj pogovarjali o fantu, ki je umrl pred leti... sedaj imajo starši drugega sina... njuna odločitev, spoštujem ju, ampak v mojem srcu nihče ne bi dosegel ne presegel čustev do nje...občudujem ju.... res

in ravno tako bi bilo pri meni z mladičkom... razlika je... oja je.... Tamara je moja, z vsemi negativnostmi, z vsemi boleznimi, pozitivnostmi... MOJA, ni bilo možnosti izbire... Pri mladičku pa je - lahko izberem psarno, kateri zaupam, za katero vem, da kužki niso vir zaslužka, temveč strast, ljubezen... In s tem si zagotovim, da ne trepetam vsako noč za življenje mladička, da ne gledam strah obup in grozo v očeh moje male... Ker največ mi pomeni ona... njena bolečina je moja bolečina,,, Le to si želim, da dobimo zdravega mladička, mladičko, ki nam bo prinašala srečo, smeh ter brezpogojno ljubezen. Pa smo tu, pri mojih čustvih....V tem trenutku tako rabim nekoga, ki bi me imel samo preprosto rad, brez zahtev, brez vprašanj...in sama znam vračati ljubezen, pa čeprav je to sprehod sredi noči, čiščenje stanovanja, učenje... spominjam se otrošktva, ko sem uživala v družbi psov... pogrešam ta občutek...

na forumih berem o tem, ali sodi pes v stanovanje ali ne... Jaz si zelooo želim da bi imela moja hči svojo sobo. jaz si zelooo želim, da bi imela jaz spalnico. Ampak zaradi tega nimam nič manj rada male, sebe... prav tako bi imel mogoče mladiček pri nas ravno toliko prostora kot mi... če bi se odločala za otroka, me noben ne bi vprašal kako veliko stanovanje imamo v najemu. Bi pač morala v tej situaciji poiskati mesto za novega člana. in ravno tako bomo našli za mladička prostor in ravno tako bo imel našo ljubezen, skrb, kvalitetno življenje, pa še nam ga bo izboljšal... In ko vidiš svojo hči, ko se raztopi v družbi psa, ki si ga želi, ko vidiš svojo hči, ki bije bitko življenja zaradi poškodbe, ko poslušaš njeno hlipanje sredi noči veš, da si se odločil pravilno... In da kupimo psa določene psarne se strinjamo vsi trije... in verjamem, da se bo mali ali mala prav fajn počutil med nami.. zdej me pa linčajte

Dogodivščine

že kar nekaj časa se nisem oglasila, ane? Dogaja se mi na polno, veliko stvari se je spremenilo, recimo, da bom vzela vse za dobro. Uživanje na Pagu je za menoj, vendar o tem mogoče kdaj drugič. za menoj pa je tudi tek, na katerega sem se pripravljala kar nekaj časa. In če sem odkrita, ne ni mi uspel, ampak ni bil pa niti poraz. Ugotovila sem nekaj, da nisem tekmovalno usmerjena, da rada tečem po gozdu, da rada uživam v trenutku sama s seboj, da sem izgubljena med množico ljudi. Da nisem tekmovalnega duha. Zame je užitek to, da opazujem sončni vzhod, da tečem preko rosnega travnika, da opazujem prebujajočo naravo. Ne rečem, da se ne bom udeležila še kakšnega teka, vendar to ne bo moja stalnica... in mogoče nekoč me ne bo več med vami, uživači na tekmi...

Včeraj je bil naporen dan in zanalašč nisem svojih občutkov pisala nepsredno po tekmi.

Bilo je vroče. Bilo je peklensko. Vendar je bil poseben čar, ko sem na prvi okrepčevalnici možakarju, ki ga poznam nakazala, naj zlije kozarec po meni, da mi je vroče... Ko sem na ovinku, kjer je mali fantič držal kozarec vode s toliko radosti v rokah, se ustavila, se sklonila, ga pobožala po glavi ter se mu zahvalila.To je bila zame zmaga na tem teku...

Ne morem pomagat, nisem rojena zmagovalka, niti ne želim biti. Sem pa tu z drugim namenom in le ta se mi je včeraj skristiliziral. Nisem na niti eni skupinski fotki, ker se ne čutim tekačica njihovega kova...Sem pa JAZ. Nekdo, ki se ob progi pogovarja, ki opazuje tekače pred seboj, ki tekačico ob sebi spusti naprej. Nekdo, kogar ob progi čakajo starši in so nanj ponosni, kljub temu, da sem med zadnjimi. Sem mama, katere hčera je nadvse ponosna name...

zame je tek meditacija, nikakor ne bitka s časom... In to moram sprejet... in uživat na svojih dogodviščinah še naprej... Ja verjetno se vidimo na LM in verjetno na naslednjem Zagorskem teku. želim vam, da uživate v bitki s časom, vendar bodite prizanesljivi do svojega telesa. Razvajajte tako dušo kot telo.

128 je moja cira ;)

1000

km v enem letu - danes je dan, ko se je števec obrnil.

Vendar ne bom pisala o današnjem teku, pisala bom čisto nekaj drugega

Utrujena sem od Življenja, utrujena od pehanja za obstanek... pač ne zmorem več in pozna se na vseh področjih. Pa bo potrebno nekaj spremenit...

Pravijo, da ko prideš do najnižje točke da se lahko samo pobereš, jaz pa se še bolj pogrezam v drek...

Še bolj tonem in bežim... toliko se borim, da obdržim to stanovanje, da sem dobila odpor do njega... in danes sem ga videla v drugačni luči, potrebno bo nekaj spremenit, moj odnos....bežim v dolge teke na meji vzdržljivosti, bežim v gozd, bežim stran od sebe, od prahu, postorim le tisto kar je najnujnejše... tako utrujena, najraje bi zaprla vrata za seboj in izginila... izpuhtela... včasih se vprašam, kaj še počnem tu, v tem življenju... saj itak ne živim več, životarim... teki so mi vse... pa so mi res? je vredno?danes sem nadvse uživala , ker živim za trenutke, vendar v teh trenutkih pozabljam na nekaj drugega...in sedaj sem utrujena, prijetno utrujena, najraje bi se zleknila na kavč in crkljala svoje telo...bulšit,... iz dneva v dan. Danes je dan tudi za likanje. Jutri sem si želela it na motoristično turco. Niti omenila ne bom več, če ostanem doma, se lotim oken in prahu, sama od sebe se ne bodo pomila... Ko sem celila svojo ranjeno dušo sem pozabila na druge stvari in čas je da se v tem stanovanju počutim spet doma...

1000 km takšnih in drugačnih... 1000 km v katerih sem celila svoje ranjeno bistvo, naslednjih 1000 km bo drugačnih...

pa dejmo

Vsega po malem

dolgo že nisem ničesar napisala, mam ustvarjalno krizo ;) sem se večkrat spraševala kako pri recimo umetniku izgleda ustvarjalna kriza, no pa sem jo doživela, z eno samo pripombo, nisem umetnik ;)

Papirji so prispeli, delo v tujini zaključeno, upam, da bo tole stalnica,  koleno ok, zdej so na vrsti skrbi okrog šole haha... vrt se je posadil brez mene, bom tolk bol pridna ko ga bo potrebno "oplet"...

Vse se spreminja, le nekatere stvari ostajajo stalnica, naprimer moj bluzzz na postajališču mojih misli, čustvena zbrka, iskanje bistva, ampak o tem ne bomo danes ali pač ;)

Ena izmed mojih stalnic je tudi tek, ja še vedno tečem, vse bolj sem v teku, sicer ne pogosto, ampak ko tečem pa naredim kar zanimive turce...

In vmes prepevam, razglabljam, opazujem naravo in naletim na kaj takšnega

ali pa se zaustavim in uživam v

ju vidite tule med dvema debloma nad opazovalnico... tisti dan sem jih štela do deset potem sem samo še uživala v pogledu na to prečudovito žival...

Uživam v dežju v soncu, v mrazu in vročini, srce se za trenutek zaustavi in nato zaigra, ko ob premagovanju klanca oko uzre

in vse skupaj izgleda kot tek proti svetlobi... čudovit tek, eden izmed najlepših do sedaj, čeprav so dežne kaplje bolele v stiku s kožo.

Ali pa, ko se odločiš in greš tečt neznano pot in se le ta skoz vzpenja

 in uživaš pred tem v   

pa še enkrat uživaš

ko se pot še vedno vzpenja

in te pogled nazaj napolni s ponosom...

takrat tečeš preprosto tečeš... ni misli, ni skrbi, si ti in in je narava

ko po nekaj urah prispeš v dolino in ves utrujen ugotoviš, da se boš kmalu sladkal ;)

in nato naslednjič uživaš v premagovanju 25 km teka, ki vsebuje tako vzpone poti kot tudi tvoje lastne vzpone in padce v malo manj kot treh urah, ko se znajdeš sredi najhujšega dežja, ko ti srce in duša igra srce pa hrepeni ... takrat ugotoviš, da je ŽIVLJENJE lepo

Vsega po malem

Za menoj je naporen teden.

Prejšnji teden sva Tami odpeljala v zdravilišče, polno elana, pričakovanj...

In nato se je pričelo, samota, strah, pričakovanja, pohvala glede kolena, preguramo prvi teden, vikend preživi doma, včeraj pa šok, koleno ni ok... še večji strah, dvom, upanje. V četrtek jo obišče ortoped, takrat bo znano kaj več...

Zamuda v šoli, vprašljiv letnik, poleg vsega še recesija, ki se pozna tudi pri nas.

Predvsem pa nemoč, ko sem toliko km oddaljena od male in jo lahko bodrim samo od daleč, po telefonu.

A ona sama med tujci. Kaj bo sedaj? Je to le del terapije, lažni alarm, ali bo potrebna nova operacija... pa odločitev glede šole, vrnitev vanjo takoj po zdravilišču po skoraj dveh mesecih in pol... tolaživa jo s tem, da tudi če izgubi to prvo leto v srednji šoli, da ni nobena katastrofa, da je enkratna, neprecenljiva, da sva ponosna nanjo...vmes služba, trenutki, ki si jih vzamem zase - tek... opazovanje narave, biti del narave... pa načrti kam vse bi šla tečt, pa kako speljati vse to, pa dogovarjanja za posel v tujini, pa preživetje tu doma... borba za vsak posel, razočaranja, ko nekdo prevzame posel s ceno, ki ni realna... Življenje... pa se zazreš vase in spoznaš, koliko so pomembni prijatelji, pa ukradeni trenutki, pa zven ptic, pa narcise, ki jih uzreš ob poti, pa srnjaki, ki ti prekrižajo pot, pa zahvala stranke na delavnem mestu, besedica rada vaju imam, saj bom zdržala še ta teden...Življenje... Sled upanja v glasu tam daleč, ko izveš, da je malo poklical trener, plani sotekačic, ki so ti tako blizu... ŽIVLJENJE

Čarobna tišina jutra

TAKO DOLGO

Gledal ji je v oči

tako dolgo,

dokler v njih

ni zagledal sebe.

Potem se je zadovoljen

obrnil

in odšel.

Neža Maurer

Ne poznaš me

ne poznaš me, ne veš za moje želje, hrepenenja, ne veš kaj obožujem, česa ne maram... preprosto ne poznaš me. Si tu vendar te ni...Zaznam te, čutim te, približaš se, pa greš. Vem, da si nekje blizu, vendar te ni.

Želim si, da se ustaviš, da sem v tistem trenutku najpomembnejša, želim si, da odkriješ, kdo sem v svojem bistvu. Da si to zaželiš! Pustila te bom blizu, ker vem, da si tu nekje

http://www.youtube.com/watch?v=c7k2y08dSV4&feature=related

Potepanje v čarobnosti narave

Včeraj je bil dan, ko sem si nekaj uric privoščila zase, za potepanje po okoliških poteh.

Štartala sem zeloo zgodaj, obetal se je lep dan. Na začetku poti sem imela zmenek ;)

pozdravilo me je tudi sonce, le da se je tam nekje v daljavi že oblačilo, vendar to ne more pokvariti jutra!

prav prijeten tek se mi je obetal, zgodnje jutro, glasba in moje misli.

Nekdo me je kar nekaj časa opazoval in jaz njega ;)

Obožujem takšna potepanja, res, takrat sem jaz jaz. Pot me pelje naprej, poznana pot, pred menoj se blešči Čemšeniška, komaj se premagam, da ne zavijem proti njej

Kmalu zavijem na cesto, kjer še nisem tekla. En klanec je bil kar za umret, ...

Edino kar je kvarilo čudovito jutro so bili psi, žal sem tekla skozi vas in ob 7 zjutraj res niso pričakovali ene nore tekačice ;) na enem predelu se obrnem nazaj in glej ga vraga, en gromozanski pes oz. skoraj tele gre za menoj, prav počasi, on se ustavi jaz pa tudi, počasi nadaljujem on me pa opazuje kar nekaj časa. Očitno sem zanimiva za živali ;) nato pa zgrešim pravo cesto (ali pa tudi ne - nimam ravno celega dneva na razpolago). Pri eni kmetiji zavijem v hlev in gospodarja povprašam kje vodi pot naprej. S psom se pogovarjam o dolžini njegove vrvi... Gospodar pa je verjetno mislil,da želim čimhitreje v dolino (zadihana, potna, rdeča v obraz ;)), pa mi je pokazal neko bližnjico po kateri sem kar padla v dolino, na pa je uničil moje sanje o 20+ haha

Semle gor sem imela namen

pa drugič ane... komaj čakam. Tečem po gozdni poti in uživam ko sončni žarki božajo obraz. neverjeten občutek. Ne gre pa na moji poti brez tega

 kam levo ali desno? izberem pravo pot ;) še skok čez potoček,

ki me spominja na moj prvi dom in že sem na cesti, ki pelje v Zagorje in je del moje trase za dušo, čaka me še dobrih 5 km poti.In že sem doma, zadovoljna, napolnila sem si srce in pojem si - Življenje je lepo

Pomlad je pomlad!!!!

Danes se lahko poistovetim

OKROG VSEH DREVES
se lahko loviš.
Za vsemi drevesi
se lahko skrivaš.
Na nobeno
se ne naslanjaj!
Ne veš,
katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
nažagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je,
ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita, spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten
in sam.

Neža Maurer

to sem prebrala pri prijateljici in kako tole danes drži zame

Moj dan - na nenavaden način

Danes naj bi bil kao Dan žena, no ja, moj dan je vsak dan, vsak trenutek je moj! Danes sem prijateljici pripravila presenečenje, glede na to, da me dobro pozna je po prvih 10 minutah vedela kam greva... ampak presenečenj je bilo polno... Kar rečem to rečem ;)

Začetek je bil obetaven, lep razgled, nekaj snega, sem upala, da zato ker je le na senčni strani

kmalu prispeva na vrh Čemšeniške planine.. uživava v sončku, le časa si ne vzameva za uživanje, vendar danes je tek, torej gremo dalje... na kateri višini sva bili se lahko prepričate sami

nadaljevanje me malce spravlja v obup, ker vem da naju čaka spust... snega pa vse več... vsaj zmrzjen je, tako da je pot lažja, samo kaj bo pri spustu

smeha polno, še dobro da sva na poti dve utrganki, kot pravi prijateljica in spust gre kar super... aja, na vrhu sem srečala starega prijatelja. Dečko sori ker te nisem spoznala, ampak vedno mlajši si bemu jst se pa staram, ni fer!!! no pot navzdol se je vlekla in vlekla, midve pa siti snega... Ampak sem pa uživala vsaj jst, sem izvedela da dobim posebno medaljo mučiteljice, mala sori... te vlačim po svojih poteh ane?

ampak drugje kot po snegu se ni šlo... da ne rečem, da je bil LED

premagava midve tole, tečeva po sončku uživava in na kaj naletiva?

bejžva dekle... in kmalu naletiva na pomlad ;)

počasi se je najin tek zaključil, naredili sva več kot 25 km v 3 urah in pol... super čas glede na razmere na poti ter na višince... Moram priznat, da mi je zelo pasalo vmes it malce globje v gozd (saj veste včasih je treba tud lulat), pomaranča je imela enkraten okus, nekje sem skoraj ostala (pa me ne marajo ;)) nahrbtnik je bil vse bolj poln (plastenke pač trogaš s seboj, vmes pa ugotoviš da je vročeee) in cocta na koncu je bila več kot dobrodošla... sem pa kr malce priganjala da greva nazaj na sonček, ker me je pričelo pošteno zebst..Pa sem zadnji km al pa mal več tekla sama nato do doma... vmes pozdrav naših motoristov in prihod domov...

lepo mi je

Priprave

;)

Dejzi se pripravlja na svojo prvo polovičko, Ksenija pa na tekmo v avgustu, vem daleč je še do tja, sam imam tud hud cilj... danes sva šli pretečt Zagorsko traso in podobno kot je bilo na sami tekmi men slabo, je bilo danes njej. Za 5 minut je izboljšala svoj čas na 10 km, kar je super, jst sem pa ugotovila, da imam še fore...

Za ene 15 minut moram izboljšat samo še čas haha... je bil pa luštn trening, samo avtomobili so bili nadležni, tko da bo tale trasa redko na programu, mogoče do junija samo še 6, potem pa hočem ali nočem večkrat...

tako gremo dalje

danes čas na 10 km 1.06.41 da vidimo kako bo naslednjič na tej progi... da sem 10 km sposobna pretečt pod eno uro sem dokazala prejšnji teden, vendar drugje...

Ko bo pa lepo vreme, pa veterc, pa sonček bo pa vse še lažje ane?

Odločitve

že ponoči sem se odločila, da danes ne bom šla tečt, čeprav je napovedan lep dan, čeprav me srce vleče tja med gozdne poti, odločila sem se, da bom danes dan preživela s krpo v rokah. Tudi zgodnje jutranje vstajanje in tista misel, mogoče pa bi, me ni odvrnila od plana. Ostala sem doma, v delovni trenerki ;). že ob devetih zjutraj se je kopalnica svetila, nato so prišla na vrsto okna, pa tla - sem si pela, o grem na kolena, potem kosilo, pa kuhinja, v glavnem cel dan fatiranje. Vmes imaš čas za razmišljanje itak ane pa sem sprejela nekaj pomembnih odločitev. Poklicala sem mami in se dogovorila da bo del vrta od sedaj naprej moj, da bova skupaj obdelovali zemljo, super, prav vesela sem te odločitve, več časa bom preživela tudi z njima. nato sem poslala en email in se zoper vrnila na pota učenja astrologije... odločila sem se, da knjigo ne bom pisala kar nekaj na silo, da bo že prišel čas zanjo, vmes bom pa našla tudi čas za tek. Komaj čakam da bo dan daljši. V teh dneh sem dobila tudi eno zelo osebno potrditev, kar je po eni strani super, si zaslužim, po drugi strani pa vem, da je to nekaj čisto običajnega, ampak očitno pri meni ne. Komaj čakam nadaljevanje...

Sedaj je pa čas za branje in raziskovanje ;)

razmišljanja

Danes

je na nek način dan, ko sem se pred nekaj leti ponovno rodila, ko sem pred nekaj leti ponovno spoznala - kdo sem. Ko sem za trenutek segla po zvezdah. Hvala Vesolju, ker mi je bilo dano. Mogoče sem dano priložnost sprejela napačno, mogoče bi bilo lahko teh nekaj naslednjih let drugačnih, vendar takrat se mi je zdelo, da je edina možna poteza. Izkazalo se je, da je zame napačna, mogoče je pa komu olajšala življenje. Vem pa, da bi danes spet segla po zvezdi ;)

Danes je prav poseben dan

valentinov tek

Razmišljanje

Ljubezen, tista prava ljubezen. Rada bi strnila svoja občutja, pa imam pred očmi besede, ki so se mi že zapisale ... mogoče je danes dan, da jih obudim, mogoče je pa celo dan, da znova preberem vse tisto, kar je strnjeno v drobceni knjigici, na katero sem verjetno premalo ponosna... Ljubezen.

V večnost sem zapisala tole, mogoče sem pred časom že tole zapisala, vendar je danes dan, ki ga bom začela s seboj ...

Zrla je v zvezde in premišljevala o tem, koliko časa je minilo, odkar se je prvič spraševala o obstoju duše. Smo vsi le skupek atomov ali se v nas pretaka neuničljiva energija?

Je to povezava s preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo?

Je to ključ, ki ji v življenju manjka, ključ, ki ga išče.

»Sem jaz res le to, kar vem, ali se v meni skriva bogastvo, ki ga šele odkrivam? Bom kdaj našla svoj pravi jaz, bom lahko tisto, kar sem v resnici?«

Te  misli so se ji zadnje čase pogosto vrivale v zavest. Uživala je v odkrivanju neznanega, pozabila je na bolečino in že v preteklosti je imela občutek, da so ji stvari poznane, da jih je  že doživela. Rada je ležala v kadi, v topli kopeli in v soju sveče razmišljala. Po glavi so se ji podili  utrinki.

»So vse le sanje, želja ali spomin? Je to preteklost, prihodnost ali le privid? Je tudi ona  v drugi razsežnosti, je možno obstajati v dveh svetovih sočasno? Obstaja sočasnost? Se lahko spominjaš prejšnjih življenj? Je noč pravi odgovor, dajejo zvezde pravo pot?!«

Včasih je imela občutek, da so določene misli spomin na preteklost ali na prihodnost. Kaj je življenje? Kaj je zaprto v skrinjici in kje je ključ do spoznanj?

Čustva. Globoka, plitka, resnična, navidezna.

Življenje je samota, svoboda. Vnaprej določena sestavljanka. Delčki usode, ki tvorijo celoto. Misel, dejanje, utrinek, obžalovanje, hrepenenje, jeza, upanje, sreča.  

      Življenje.  

Prvi vdih in poslednji izdih, zaključena celota, zaključeno dejanje umetnine. Padci in vzponi, učenje, napake in odgovori.

Največji čudež – rojstvo in hkrati smrt. Zaključen krog. Smo na svetu vsi le zaradi naloge, da uspemo, se učimo in občudujemo? Je vse že vnaprej določeno?

Spomini - on! Tih, v ozadju, sramežljiv, na videz nedotakljiv, a v določenih trenutkih samo njen.

Prinašal ji je bolečino in radost, smeh in solze. Prinašal je  življenje. Dajal smisel trenutku, povzročil misel.

Ljubezen, gibek cvet sončnice, ki se obrača proti svetlobi in daje upanje, upanje za izpolnitev naših sanj.

Hrepenenje, združitev dveh duš, ki se iščeta in končno najdeta. Se iščeta le dve duši, ali smo vsi povezani, smo  vsi eno?

Je to smisel bivanja?

Kako odkriti namen bivanja v tem času, kraju? Obstajata kraj in čas? Je to resnično življenje ali so le sanje neke duše? Je občutek, ki te včasih spreleti, da nisi na pravem mestu ob pravem času, le dejstvo, da si se nekoč bolje počutil v svoji vlogi?

Verjela je, da je vsako življenje le vnaprej napisana igra in da smo v njej vsi glavni igralci. Sami smo si napisali pot usode in ničesar ne storimo naključno. Nobena oseba, nobena misel ni v našem življenju naključja.

En trenutek z njim, kot zaključen krog, življenje.

Ukraden trenutek, kot prvi let orla, ki odkriva neznane vrhove in zanj neodkrite planote, ki le lebdi nad pokrajino in jo občuduje.

Nato krožno zaključi raziskovanje in se vrne nazaj, v znane vrhove gora, hkrati pa hrepeni po neodkritih daljavah. In prav takšni so bili njuni trenutki. Neponovljivi, neprecenljivi in kar je bistvo, so njeni, samo njeni  utrinki življenja.

Sanje. Kaj je resnica in kaj domišljija? Čas, neskončen, neminljiv. Saj trenutek je večnost in večnost je drobec ujet v mavrični svetlobi. Mavrična svetloba.

Povezava z angelom iz prejšnjih življenj, kar pa nista vedela.

Njen trenutek je postal večnost, ko je  zrla v njegov obraz, miren, nežen, na trenutke otožen.

Zopet čustva. Globina deroče reke, polne pasti, a vendar ta reka ostaja mirna. Vsaka reka ujeta v strugo teče svojo pot. Kot naše življenje.

Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic, spremenimo v breme, v vsak dan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, pred strahom prevlada udobje, ki ga povzroča neznano.

Nekje v globini duše pa vemo, da si ona želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo.

Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant izkleše in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge.

Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka?

Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet, ali o trenutku, ki ga še ni, in mogoče niti ne bo prišel.

Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu.

Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje.

Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico.

Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi.

Noč. Odgovor, danes, jutri ali včeraj? Ni pomembno, prišel bo kot zvezdni utrinek in pripravljena bo nanj.    
 
 
 
 In bila sem pripravljena nanj ;)
 
 

Petek, pa še 13

naporen teden je za menoj. Res, v ponedeljek operacija male, nato šok ob dejstvu, da je bila vez popolnoma pretrgana, nato vsak dan služba, kosilo v avtu, vožnja v Ljubljano, nekaj uric preživetih ob njej, tolažba, vzpodbuda, vožnja zvečer domov, utrujenost, skrb, vse do danes. pa še zoprni sestanki, urejanje pravnih zadev. Ta teden je eden najtežjih tednov zame. Toliko stvari, da sem otopela

Danes upam, da pride domov. Nato nas čaka nadaljna rehabilitacija. Mislila sem pisat o nečem drugem, pa nič zato. V tem trenutku niti ne vem o čem. Mogoče grem jutri malce v naravo, mogoče celo tečt, čeprav se ta prehlad vleče že menda tretji teden. Vendar rabim čas zase, da bom lahko delovala naprej. Ker trenutno ne zmorem. Čakam, da javi da prihaja domov. čakam pa še nekaj... o čem sem že želela pisati?

Strahovi

nedelja, za menoj neprespana noč, psihično sem sesuta, pogrešam tek, vendar imam tisoč razlogov zakaj naj ne grem tečt. Najhujše pa je ker sem popolnoma nemočna in ker sem popustila svojim lastnim strahovom. ironično, so področja v mojem lajfu, kjer ostajam trdna, kjer mi je strah le znak da moram naprej. Tokrat sem pa ohromela, pa tud vem zakaj. Ker ne morem delovat, ker lahko samo čakam in pričakujem najboljši izid. pa sem tam, tista stara jst se je oglasila, kaj pa če, pa če, pa ko, ampak, mogoče, vse povezano s strahom in s tem, da sem popolnoma nemočna...vendar si štejem v plus to, da prepoznam kje je težava in da delam na tem, da misli preusmerjam, da negativne misli nadomeščam s pozitivnimi...

ja tud to sem jaz

Če bi imeli pred smrtjo še zadnje predavanje- kaj bi povedali?

Sem prebrala povabilo na pisanje na to temo...

Zanimivo, ker ravno o tem razmišljam v teh dneh. da, ko sem napisala knjigico, sem si predstavljala ,da sedim pred skupino žensk in se pogovarjamo - hm, tole je že zelo intimen poseg v moje misli ;) in da se pogovarjamo o sanjah, o željah, da odprem svojo knjigico na določeni strani preberem v njej sestavek in napeljem temo pogovara o tem... o čem bi bilo moje zadnje predavanje?

O Življenju, o Trenutkih, o odpovedovanju, o tem, da tolikokorat zatremo svoje bistvo, predvsem v želji, da smo, da živimo  v skladu s tistim, kar od nas pričakuje družba.

Kaj pa naše sanje, hrepenenja, kaj pa naše želje?

Vsekakor bi na svojem zadnjem predavanju želala prebuditi pri navzočih željo po Življenju, željo po doživljanju Trenutkov...

Zame je Življenje zaključen krog trenutkov...

Pripovedovala bi jim, kako sem se počutila, ko sem izvedela da bom mamica, kako je bilo, ko sem prvič držala malo v svojem naročju, pripovedovala bi jim, kako sem se odpovedala določenim sanjam, da bi se v danem trenutku, če bi imela še enkrat možnost borila zanje, kako sem najbolj uživala ko sem bila jaz jaz. Pripovedovala bi jim o sebi, o svojih sanjah, hrepenenjih, z upanjem, da bi spoznali, kako enkratno je življenje. Kako pomembno je, da uresničujemo tiste drobne želje... ne rabimo veliko, rabimo samo Sebe.

Želela bi prebuditi v njih strast... Strast je najpomembnejša...

Zakaj ljudje strast vedno povezujejo s seksom?

Strast do življenja - uf nepojemljivo...meni najbolj strasten občutek je stati na vrhu gore in imeti občetek da si VSE... moje zadnje predavanje bi bilo o tem, da naj ne ponižujemo svojega lajfa, da naj ne zaničujemo svojih misli, svojih želj... moje zadnje predavanje bi bilo o tem, da smo Človek, ki lahko čuti in daje...moje zadnje predavanje bi vsebovalo solze, moje solze, solze spominov, odkritij, solze upanja, da bi v nekom pa le prebudila Strast do vsemogočnega Življenja.

in to je to... mogoče mi kdaj v življenju uspe kakšno predavanje, pa čeprav tik predno umrem ;)

drugače pa dragi moji - Vredni ste vsega, vredni ste Življenja...

in vse to ostaja tiho zapečateno v mojem srcu

;)

Prvič je zajadral nad znane vrhove, tako je užival v hitrosti, občutku svobode, želel si je občutiti tisti filing, da obvlada svet... krožil je in opazoval svet okrog sebe. Tam v daljavi je opazil dekle, poželjivo jo je opazoval, se ji čisto nevsiljivo približal in jo občudoval. Skoval je načrt, vedno znova se vračal na mesto, kjer jo je prvič opazil, bila je tako privlačna, v njem je prebujala drugačne strasti, kot so samo strast do svobode, do hitrosti.  Tudi kadar ni bil v njeni bližini je razmišljal o njej. Vse bolj si jo je želel, želel čutiit njeno telo, želel si je njenega dotika, čutiti vroč pogled na svojem telesu... Želel si je, da zajadra skupaj z njo, da ji pokaže svoja skrivna mesta, najljubše poti, želel ji je pokazati, kaj ga najbolj očara. Želle jo je popeljati tja, v tišino gora med drevesa, kjer je odkril skriti slap. Kamorkoli je šel ga je v mislih spremljala ona. Neizmerno privlačna, jemajoča sape. Ni bil več on On. Postala je del njega. Kar naenkrat je ni našel več. Taval je po svetu, jo iskal, si jo želel, besnel.. postajal je žival. Od jutra do večera  jo je iskal, včasih se niti zavedal ni, da je njegova pot namenjena temu, da najde njo. Zagleda jo, gola leži ob jezeru, sončni žarki božajo njeno čudovito telo... ravnal je brez razuma, spustil se je k njej. Videl je da spi. Vzel jo je v naročje, vsak atom njegovega telesa je kričal njeno ime, edina misel je bila, da jo mora imeti... Dvignil jo je in ponesel v svoje znane vrhove... Postala je Njegova, postal je on ON...