Lucija-si.com | |
Življenje ... za Ajro Pogačnik
20:53, 17. 08. 2010
.. Objavljeno v osebno
.. 17 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Draga Ajra! Ne vem, kako … a Čutim, da moram … Če je to pot, do še več moči, ji prižigam zeleno luč. Verjamem v moč misli … Naj deluje še naprej …
Vsem, ki ne veste, ki niste zasledili … a ste molili in bili v mislih z njo ... Bodimo še naprej, z močjo dobrega v nas … Ajra je z nami … Vsak dan boljšega zdravja, kot pove sama … ŽIVLJENJE življenje… nam je podarjeno ob rojstvu… vrti se v eno smer… naprej… naprej… nikoli nazaj… krojimo si ga sami … dostikrat… nam ga začinijo drugi… doživimo mnogo trenutkov… prijetnih…se radi spominjamo… neprijetnih…ki jih ni mogoče pozabiti… življenje… je morda res podobno loteriji… toda marsikaj je odvisno tudi od nas samih… kdor hoče v miru živeti… naj ne pove… kar ve… in naj ne verjame… kar sliši… življenje… ne daruje smrtnikom ničesar brez velikega truda… ljudje… najmanj pazijo na tisto… kar bi si hoteli najdalj ohraniti… lastno življenje… sprijazni se s svojim življenjem… sprejmi ga takega, kot je… sedaj… da ne zgrešiš še tistega drobca sreče… ki čaka nate… življenje… je najlepša iznajdba narave… a smrt njena veličina… da življenje čim bolje izkoristimo… (Goethe) S Hvaležnostjo za veliko, Marjana Kovačič
Trenutno stanje duha: z dobrimi željami... 6. maj 2006 - 5. maj 2010
12:50, 5. 05. 2010
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Odkar pomnim sem bila nekako »vsekana« na datume. Ne bom rekla, da mi nič ne pomenijo, saj zaokrožujejo neke pomembnosti, za katere se je skozi čas izkazalo, da so vendarle bili neki mejniki, nečesa pač … Kot vse v življenju, imajo tudi neka dejanja svoje začetke in svoje konce. Zelo kmalu po tistem, ko sem pred štirimi leti zapisala prve besede na svetovnem spletu pod imenom Katka, mi je postalo jasno: » … kako silno učinkovito je lahko blogiranje, ko je domišljija za tvorjenje informacij prisiljena delovati, seveda, ker je to del zdravljenja, lastne zavestne želje, v strahu, da življenje odteka in ga bo zdaj, zdaj konec..., da gre za sestavljanje same sebe skozi nick name, ki se enkrat porodi ...« O Potovanju od Katke do Lucije07 sem govorila TUKAJ! V nekem trenutku v mojem življenju sem morala postati Lucija, da sem lahko preživela. Da sem lahko našla pot k sebi, do resnične mene. In na tej poti sem vas »spoznala« ogromno. Takšnih in drugačnih. Žensk, moških, mlajših, starejših … Ogromno ste mi dali. Tudi tisti, s katerimi se na videz nismo ujeli. Vsem skupaj in vsakomur posebej sem hvaležna za čas druženja, za solze in smeh … za vse trenutke, ki smo jih prenesli tudi izven ekranov in tipkovnic … Lucijin blog je zajeten. Skoraj tisoč postov se je nabralo, kot je bil zajeten njen blog Sanje na Večeru ... Zajeten pa je tudi moj rdeč fascikel, v katerem je ne vem koliko plastičnih map, opremljenih z nalepkami, ki pričajo o vsebini. Ne bi preštevala, a v njih je več deset izvidov, sklepov, mnenj, pritožb, odločb … skratka – vzorno pospravljena kompletna zdravstvena dokumentacija, katere najstarejši datum glasi na dan mojega infarkta. Sinoči sem se znašla v situaciji, ko se mi je zazdelo, da bi ga morala vreči v smeti, čeprav se je del mene še malček prej poigraval z mislijo, da bi nekoga res na »gobec« … Prišla sem do točke, ko se je moje bloganje izpelo. Izpelo na način, kot je blogala Lucija. Skozi njena iskanja, da je zame našla pot k meni. Da je ozdravila moje ranjeno srce … Da je našla načine in vztrajnost, da me je popeljala na pot zdravja, sreče in zadovoljstva … Da sem v jutru današnjega dneva zmogla Zares razumeti sporočilo: »Danes je prvi dan preostanka tvojega življenja!«
Če sem simbolično začela z datumi, naj tako tudi zaključim. Štiri leta se zaključuje. Hvala vsem, ki ste sooblikovali v tem času ta prostor … Življenje teče dalje. Vsebino mu prinašajo nove poti in novi izviri … Trenutno stanje duha: gremo v nove začetke... Še ena zmaga»Redki poznajo odločujočo moč, s katero naše misli določajo vse naše življenje. Človeštvo živi danes še v veliki zmoti, ko meni, da duh pač marsikaj zmore, da pa ne more nikoli v vsakem pogledu vplivati na materialno življenje človeka,« piše Martin Kojc v Učbeniku življenja. »Smeh sodi k vsekakor najučinkovitejšim sredstvom, s katerimi krepi narava naše telo. Pogoj, da se smejemo res od srca, so vselej le prešerne in vesele misli. Te misli uskladijo vse procese v telesu, ki so si prišli navzkriž. Za duhovno delovanje so kakor olje za stroj. Preprečijo namreč trenje, ki ga povzroča enolično, naporno vsakdanje življenje«, nas uči Kojc. »Duševnost je edini vzrok vsega materialnega. Človek, ki tega še ne more spoznati, bo moral zaradi svojega napačnega pojmovanja življenja stalno trpeti. Med raznoterimi škodami, ki jih povzroča materialistično pojmovanje življenja, je ena največjih neprestani boj proti bolezni. Nikoli ne moremo z zunanjimi sredstvi preprečiti ali odpraviti bolezni, kajti vzrok bolezni tiči vedno le v mislih. Šele ko misli naravnamo na zdravje, lahko ozdravimo - drugače pa ne.« - pravi Kojc Moja izkušnja vsekakor temelji na tem: »Šele ko misli naravnamo na zdravje, lahko ozdravimo - drugače pa ne.« Bolezen je izkušnja ... Je pa vsekakor tudi proces, ki te nepretrgoma preverja. Nič ni kar tako samo po sebi umevno in nič ne nastane iz nič. Brez vloženega lastnega truda in zaresne želje: Hočem! Predvsem pa brez, da si vzameš pravico do dvoma, zgolj s slepim zaupanjem – ne vem no, lahko se izide, lahko pa tudi ne. Ne bom ponavljala, kaj vse sem že predrugačila na svoji poti, koliko popravnih izpitov mi je jemalo voljo do življenja ... Koliko solza obupa in koliko zagnane borbenosti, ki ne usahne, se je izmenjalo … Ampak, ko pogledam nazaj, ne bi ničesar spremenila. Vse je moralo iti po točno teh stopinjah … Sicer ne bi nikoli znala zares ovrednotiti tega trenutka na moji premici življenja. Ko sem se danes vozila proti domu po opravljenem specialističnem pregledu, so mi spet tekle solze po licu. Solze radosti. Ne smem pomisliti, kako bi se stvari razvijale, če ne bi bila tako frdamano trmasta in bi vztrajala na dodatnem, drugem mnenju. Ne smem pomisliti, kako bi me znali pohabiti, če se ne bi z vso argumentacijo borila zase … Ne rečem, da sem bila popolnoma neobremenjena z vso situacijo. A tako zelo spet nisem bila obremenjena, da ne bi zmogla konstantno verjeti v pozitivno. In konec koncev je poteklo od takrat več kot tri leta in če bi bila bolj omahljive sorte, bi čisto lahko šlo kaj narobe. Premnogim gre, žal … A zase vem, da dokler ne čutim, da so stvari v meni v sozvočju, je brez veze delati vmesne kontrole. Vmesni rezultati znajo biti veliko breme, ker te znova in znova pahnejo v neargumentirane strahove, ko se sprašuješ, če si res na pravi poti. In oboji skupaj ti na poti do zdravja ne naredijo nič dobrega. Ja, sladko je danes občutje. Osvobojeno. In odkljukano je še eno področje … Podobno kot je bilo to prejšnji teden. Še ena zmaga. Trenutno stanje duha: super mi gre :-))) PrebliskUjela sem se v misli, če res tako mislim. Ponovno sem komentirala ta zapis, pisala instinktivno, nakar mi je misel obstala in zahtevala od mene realno presojo. Halo! To ti ni pa čisto nič podobno! Je mogoče, da sem res stopila na neko nepredvidljivo področje in da mi je čisto vseeno, da ne vem, kam me vodi pot? Da ni več pomembno dodajanje pomembnosti smiselnosti in živeti v sanjah, od sanj? … Skoznje črpati energijo preživetja in iskati smisle? … Da je vse, kar resnično obstoji ta trenutek? Doživetost tega trenutka? Srčna doživetost … Narahlo dežuje, pa sem vendarle morala ven. Na zrak. Sprehodila sem se po naši ulici in naredila krog do šole in nazaj. Lica so mi rdeča in od las mi narahlo kaplja. Hehehe … Kako podobno! Očitno sem prišla do tiste točke v sebi, ko se življenje zlije s smrtjo … Ko bi lahko tudi umrla v lepem … Zavestno umrla, s polnim zavedanjem, da sem Živa … Presenetljivo tole, res. Preblisk, preskok … Trenutno stanje duha: wau, kako je tole pasalo! Skozi spomine ... do novih spominovPrva asociacija – mlaj. Takoj za tem – Internacionala. Oboje skupaj – 1. maj. Lani, letos, desetletja nazaj …
Jutranja budnica godbe na pihala obudi spomin. Seveda! Vsako leto. Bilo je že vsega. Na odprtem tovornjaku največkrat, pa na lojtrskem vozu, celo v balonu … Zadnja leta godbenike pričakajo pred prostori mestne četrti in jih pogostijo … Ta del ponavadi prespim. A tistega naslednjega ni mogoče več prespati … Ko enkrat zadoni: Rom-pom-pom …
Spomin zaplava na prvomajske shode na Petričku. Na golaž v tistih velikih kotlih … Kasneje tudi na čevapčiče in meso z žara … Na otroško razposajenost, ko sta moja malčka preigravala nečaka in zmagovala v nogometu … in potem naprej na krompir. Običajno smo za prvi maj sadili krompir … Smešno, česa vse se človek ne spomni …
Tudi danes so na nekem polju sadili krompir. Hči je spustila opazko, kako morejo ravno danes. »Si pozabila?«, jo vprašam. Pojma nima. V otroški razposajenosti si tega ni zapomnila. Le brezskrbne igre z bratrancema in sestrično se spominja …
Ugotavljava, da je čustveno mnogo bolj navezana na očetovo vejo sorodstva, kot na mojo. Da so bili pet peresna deteljica, vsi za enega, eden za vse … Zamislim se nad opazko, da je teklo njeno otroštvo tam, z njimi … Na nek način je res. Ko smo bili še družina, smo vikende preživljali na moževem domu, na njihovi kmetiji. Pravzaprav nisem nikoli o tem razmišljala, sploh pa ne, da je to pustilo sploh kakšen pečat …
Spominjala se je svojega dedka danes. Kaj vse je rezljal otrokom na paši. Zanimivo. Ne spomnim se, da bi kdaj pogledala na njeno otroštvo s te perspektive …
Čudovit sprehod je bil. Skozi gozd, ob prelivanju tisočerih odtenkov zelene. Obogaten s kisikom, ki ga je dajalo to druženje. V bistvu ni kaj prida priložnosti za kaj podobnega. Ne vzamemo si in verjetno si tudi ne dovolimo. Ali celo ne zmoremo …
Priznam, da ni enostavno biti poslušalec. Sploh ne, če si v vlogi starša in se ti pripoveduje o življenju tvojega otroka, o njegovih čutenjih, dejavnostih … o katerem si prepričan, da veš vse … In naenkrat poslušaš stvari, o katerih nimaš pojma … Jezik te strašno srbi, da bi oporekal …, ko se naenkrat zaveš, da ti je pravzaprav dana priložnost »slišati«, kako je bilo biti tvoj otrok … Da ne gre več za tisto, kar ti veš ali misliš, da veš …
Zanimivo, res … Mogoče prav v temu »slišanju« koreninijo novi temelji, za bolj zrel odnos na relaciji otrok – starš. Mogoče tudi ne in je vse skupaj bila le prvomajska iluzija. Vsekakor pa je bila tole zelo dobra izkušnja in prijetno druženje, na koncu začinjeno s čevapčiči … Se jim ni dalo upreti. Danes ne … Trenutno stanje duha: nadihano, sproščeno, dobro ... Iz poglavja "neprecenljivo"Ne zgodi se prav pogosto, a ko se zgodi … minuli čas nič ne šteje … vmesni čas nič ne šteje … šteje samo ta trenutek, zdaj. In v temu trenutku zdaj se vse ve. Ve se, kaj je bilo vmes. Ve se, česa ni bilo vmes. Ve se celo, kaj bi bilo smiselno, da bi bilo vmes … In veliko smeha. Že leta in leta tako. Pravzaprav se je zares začelo takrat, ko se je v njeni ulici ustavil avtomobil s francosko registracijo. In je iz avta izstopil deček z velikimi ušesi, po imenu Guy ... Joj, kje je že to … Ko so govorile roke in očke in rdečica … In neskončno dolgi pogovori, na litre solza in tolažilnih besed. Že v osnovni šoli. In potem v srednji. In danes sva ga spet obudili iz pozabe. A je mogoče, da bo sploh kdaj zares utonil v pozabo? Smeh … Nikoli nisem zares razumela, kaj je videla v njemu. Še danes ne. Poroki. Najprej moja in potem njena. In potem ločitvi. Najprej njena in potem še moja. In potem čez noč njena nova poroka … In spet nisem razumela, kako je lahko prvega moža zamenjala za drugega. V bistvu še danes ne razumem. Če bi bila vsaj srečna … Oh, ja … In seveda otroci. Njeni in moji … Kje so? Kaj počnejo trenutno? Kako se znajdejo v življenju? Zdravje. A sva že rekli katero na to temo? Oh, kako tega poglavja ni mogoče zaobiti? Seveda. V tistih letih sva, ko se kar nekaj dogaja … Čaka na operativni poseg. In strah jo je, da se ne bi zbudila iz narkoze. O, to pa razumem! Zelo dobro. Bi bilo mene tudi na njenem mestu. Ali pa tudi ne več? Zdaj, ko sem šla že skozi toliko svojih strahov … Ampak to lahko razumem, čisto zares … In »žmohtnosti«! Seveda! Brez tega ne bi šlo … Jagoda na smetani … Oh, se jih je nabralo od zadnjič, J))))) To je poglavje, kjer se vse razume … In je vedno na »varnem« … So stvari, ki jih lahko podeliš le z nekaterimi, za katere veš, da jih nikoli ne bodo »zlorabili«. In to je in ostaja neprecenljivo. Skozi leta, skozi desetletja … Do naslednjič. Trenutno stanje duha: je pasalo ... Sosledje trenutkovV nekem trenutku nastajajočega dneva zna biti »kava« odlična ideja. Kateri sledi neko instinktivno vedenje, da bo tokratna priprava povsem drugačna od običajne. Predvsem veš, da se ne bo točila le v tvojo običajno jutranjo skodelico, niti v servirne skodelice, ki so sicer namenjene obiskovalcem. Posledično vzameš v roke en povsem nedefiniran lonec in enostavno odmeriš količino vode … V nekem trenutku jutra te doleti novica o kolesu, ki je odpadlo iz vozečega avtomobila. Na srečo na obvoznici, pri hitrosti zgolj V nekem trenutku dopoldneva končno izveš, kaj je narobe z avtentikacijskimi kodami, s katerimi razpolagaš … Po mukotrpnem preverjanju in usklajevanju s spizom končno izveš, da pravzaprav ni z njimi nič narobe. Da je problem nastal zaradi novega digitalnega potrdila, ki ga je bilo potrebno na novo instalirati po vseh kolobocijah v lanskem letu. Čudiš se samemu sebi, od kod ti toliko »potrpežljivosti« s tistim »jamrajočim« osebkom na drugi strani telefonske linije … in ugotoviš, da je na nek način povezano z neobičajnimi skodelicami za kavo … Oglašanje želodca opozori, da si trenutki dneva kar nekam sledijo … in izkaže se za zelo »priročno«, da se je navkljub »trudu«, da bi bilo ravno prav, skuhalo preveč … Zanimiv dan, ni kaj! J)))))) Trenutno stanje duha: odlično! Zdrava semTakrat sem zaključila sestavek z besedami: »… Zmogla sem, kar bi mi naj vlilo voljo, da bom premagala tudi bolezen… vse zastoje, ciste, polipe, da bom jutri Zdrava …«
Od takrat nisem niti poizkušala, če »zmorem« kaj več od tistega, kar takrat sem. Takratna izkušnja mi je nekako zadostovala, saj je bila vpeta na nek način v nadčloveške napore …, z nekim zavedanjem, da je bil to prvi korak na poti k boljšemu počutju.
Sicer sem se v novoletnem času poigravala z mislijo, da bi si ogledala jaslice v Postojnski jami, ampak sem našla v sebi zadosti »pametnih izgovorov«, da nisem. Le zakaj bi na novo preverjala nekaj? Kaj pa, če se mi mogoče ne izide? Kaj pa, če le še nisem opravila z vsem? Tistih: »kaj pa?« sem znala namreč poiskati neverjetno mnogo v sebi, kadar to ni bilo potrebno ...
Že kar lep čas se počutim odlično. Če ne bi bilo na mojem pultu še tistih nekaj tablet, ki me »opominjajo« na disciplino rednega jemanja, na nekakšen »dvom«, da čisto vse pa mogoče vendarle ni ..., bi verjela, da mi res nič ne manjka …
Vendar … kot že tolikokrat doslej, življenje samo od sebe izpiše teste takrat, ko najmanj mislimo, da bi jih lahko. In »pademo« v preizkušnjo, ko si najmanj mislimo, da lahko gre za preizkušnjo. Ki se običajno zgodi, ko tisto na nek način pričakovano, na nek način zataji in se odpre neka povsem druga opcija. O kateri nismo ničesar mislili, nismo imeli izoblikovanega lastnega mnenja … Pač, neka druga možnost, ki jo je življenje ponudilo …
Tudi meni, seveda … In ob kateri so stekle tiste prave »radostnice«, ko sem ob koncu poti dojela vso lahkotnost korakov, enakomernega bitja srca, hkratnega zavedanja, da sem Zdrava, ne glede na kemijo na domačem pultu. Ko ni mogoče z besedami opisati občutenja Življenja, ki me je zaobjelo v tistem trenutku … Vso živost in ženstvenost. Veselje nad tem, da sem jo premagala … V vsej ponižni hvaležnosti, z razumevanjem, kako dobra učiteljica je bila moja bolezen …, ki me je pripeljala v danes. Zdrava sem!
Trenutno stanje duha: zelo dobro! Pozdrav španskemu bezgu - spetUgotavljam, da nimam povedati kaj novega. O španskem bezgu. Niti kaj dodati takratnemu zapisu. Mogoče le to, da so vmes potekla tri leta Življenja, ki ga zajemam z veliko žlico. In da je zacvetel in zadišal tudi letos.
Želim vam lep in uspešen vikend. Izkoristite ga po svojih željah. In ... imejte se radi! Trenutno stanje duha: optimistično! Razmišljanje ob želji po prijateljici iz TibetaSmisel življenja bi naj bilo naše lastno spreminjanje, izkušanje, učenje …, da postanemo sami zase celota. Da zrastemo iz sebe in dojamemo, da je smisel vseh odnosov v sožitju. Da ne potrebujemo nikogar, da bi se čutili varne v življenju, nikogar, ki bi nas podpiral in potrjeval …, da je vse, kar potrebujemo za življenje v nas samih in da smo si vse to »dolžni« najti sami, v sebi … Osebno sem mnenja, da gre v temelju za enako stvar, pa naj je govora o prijateljskih ali pa partnerskih odnosih. V odnosih z drugimi ne moremo iskati občutka izpolnjenosti, nekega dopolnjevanja, manjkajoče polovice … čeprav je res, da se v ljubečem odnosu lahko čutimo tudi izpolnjene, ampak zavedajoč se, da to ni bistvo odnosa. Da smo v odnosu za to, ker nas to sreči, si to želimo, nam je življenje ob še nekom lepše … Janov zapis me je vzpodbudil k razmišljanju, zakaj bi si sploh nekdo želel takšnega prijateljstva, kot ga opisuje? Smisel je vendar v biti »ob« nekom, svoboden in neodvisen, ne pa »viseti« na njemu zaradi svoje lastne neizpolnjenosti. Ali se motim? Zakaj bi si nekdo dejansko želel takšnega skrivnostnega prijateljstva? Zakaj izražati neka pričakovanja v drugem /nima zveze virtualno ali resnično/, ga na nek način oblikovati, mu omejevati svobodo in od njega pričakovati nekakšna pravila obnašanja? A ni bistvo vsega v tem, da od nikogar ne bi smeli biti odvisni? In … da bi se družili s tistimi, ki nam lepšajo življenje? Stvarstvo nam na poti skozi življenje vendarle samo od sebe, brez da od nas zahteva karkoli v povračilo, »pošilja« natančno takšne prijatelje in partnerje, ki nam s svojim zgledom in odnosom pripomorejo do naših lastnih sprememb, do globokih spoznanj o sebi, ki nam na nek način pomagajo prepoznavati resnice o nas samih. Trenutno stanje duha: danes mi manjka sonce... Moj znanilec pomladi /PS Lucija - netekmovalno/Možakar je dejal: »Lahko opišete kar koli … Tem je ogromno, samo najti jo morate.« Posijalo je Sonce prišel si … čisto neopazno … in v poltemi si stopil predme … širok nasmeh … iskriv pogled … ne, saj ni mogoče … predstava se začenja … dovolim si še en pogled … o, bog!
Epilog: V tem smislu lahko pomlad pride kadarkoli. Trenutno stanje duha: pomladno :-))) Njen poklonKlanjam se ji vedno znova in znova. Vedno znova me prevzame s svojo čvrsto pokončnostjo. Bogato cveti. Hvaležna za mičkeno razvajanja, ki sem ji ga privoščila …
Dogaja se. Veliko se dogaja. Objemam trenutke … in jih spletam v življenje … Spomin ustavi misel nekega trenutka … Ko vem ... Lepo je, ko se zavem! Hvaležna za veliko razvajanja …
Tebi in Zate. Za Veliko. Njen poklon … Človek se včasih vprašaVečkrat sem že zase slišala, da sem kot travniška marjetica - bolj kot me teptajo, bolj se dvigujem … in zanimivo, tudi sama zase se še najlažje poistovetim z njo. S to drobno rožico, ki zlepa ne kloni pred ničemer …
Pri meni je že kar lep čas tako, da si vzponi in padci podajajo roko. Kot da bi me življenje non stop preizkušalo, koliko sem se zares naučila in koliko je vmes le enega besedovanja. Zato ti t.i. padci niso več tolikšni padci, kot so to znali biti včasih, a vendarle me tu in tam še vedno znajo tudi »zdrmati«.
Mogoče me bolj kot vse preseneča dejstvo, da si nekateri ljudje nenehno jemljejo pravico posegati v zasebnost drugega, ga kritizirati in pametovati kako je prav in kako bi naj bilo prav, z njim in njegovimi znanci ravnati kot z manjvrednimi bitji in se kot pijanec plota držati nekih preživelih načel. Zelo dobro jim gre od rok kazanje nekega povsem drugačnega obraza pred občinstvom, tako da včasih že ne veš več, če si nor ti ali oni, ker moraš priznati, da izvrstno obvladajo to igro mačke z mišjo …
Največja ironija pa je, da so si svojo podobo zgradili na nekih izkrivljenih polresnicah, ki so jih okrasili s svojim »štaup cukrom« in zdaj visijo pred »špeglom« ter si sproti popravljajo puder in šminko, da ja ne bi kaj tistega resničnega postalo vidnega … Ker tisto resnično je tako zelo prazno in nič, da jih je še same strah pogledati nase … In zelo žalostno je, da se ob vsem tem trudu po nekem zunanjem zgledu sploh ne zavedajo, kako je to prozorno. Da smo še nekje nekateri, ki ne gledamo skozi njihova obarvana očala in vidimo tudi tisto, kar je nič.
Na poti skozi življenje se srečujemo z najrazličnejšimi ljudmi. Eni se nas dotaknejo bolj, drugi manj, z enimi ostanemo znanci, z drugimi postanemo prijatelji, ljubimci, zakonci …, nekateri gredo le mimo nas in se nas sploh ne dotaknejo. Vedno smo mi tisti, ki se odločimo, kakšen odnos bomo vzpostavili z nekom, koliko bomo vanj vložili, kolikšno pomembnost mu bomo vdahnili, seveda v povezljivosti s kompatibilnostjo in drugih, dopolnjujočih dejavnikov in tudi smo sami tisti, ki se odločimo, kdaj ga bomo končali in kako, če se že odločimo, da ga bomo končali.
Na tej isti poti skozi to isto življenje pa hodimo tudi z ljudmi, ki so nam bili položeni v zibelko. To so naši starši, naši sorodniki. Ti ljudje so nam preprosto dani, sami smo jih izbrali za svoja učenja. Koliko je pa pravzaprav tukaj merljiva naša odločitev pomembnosti odnosa? Če so že z našim rojstvom vzpostavljene relacije do očeta, matere, brata, sestre, deda, babice, strica, tete, sestrične, bratranca … In kje se ta pomembnost neha? Kdaj vemo, da se je lekcija končala? In – ali se ta odnos res neha le s smrtjo enega izmed nas? Ali ga lahko prekinemo že prej? Nas to, da spadamo v isto družino res zavezuje vzdrževanju nekih odnosov, četudi ne najdemo istega jezika za najbolj osnovno komunikacijo?
Iskala sem v današnjem poznem popoldnevu odgovore na mojih poteh. Na dolgem sprehodu, ob globokem dihanju … Ob drobnih travniških marjeticah … In ob prisotnosti »nečesa«, kar je vidno na deveti fotografiji … Kar me je umirjalo in mi vračalo moči …
A ni nekaj prelepega, ko je naenkrat spet toliko zelene barve? Povsod naokrog? Trenutno stanje duha: predihano Avtorica o DobrofarktuEna čudovita lončnica in prekrasen cvet vrtnice krasita mojo dnevno sobo. Od danes. Kot poklon avtorici od enih in drugih, ki je bila pospremljena z burnim aplavzom. Naredila sem izjemen vtis. In bila sem silno ponosna nase. Preizkusila sem se v govorništvu. Brez treme in brez dlake na jeziku. In to jaz, ki se mi jezik običajno zatika ob javnem nastopanju in se mi od vznemirjenja tresejo roke in še bi se kaj našlo ... Pravzaprav sem si zadevo v naprej predstavljala povsem drugače … a izkazalo se je, da sem ujela svoj ritem spontanosti. In ugotovila sem, da mi gre odlično, kadar nisem obremenjena s tistim, kar piše na katerem listku in kadar vem, o čem govorim. Prepričana vase sem menda res močna. No, zdaj se te moči začenjam že tudi zares zavedati ... Namesto nagovora sem zavrtela Love Of My Life. Sicer ne s Queeni, temveč v izvedbi Orkestra Mandolina Ljubljana. Instrumentalna glasba z zvenom mandolin je stkala tisto povezljivo vez, skozi katero so stekle besede. Se je odvrtel dialog trenutka. Brez enega samega aaa, ali eee, ko ne veš, kako naprej. Kako krasno občutenje! Ljudje so spraševali in jaz sem odgovarjala. Jaz sem pripovedovala in ljudje so spraševali. Brez monotonosti. Brez improviziranja. Govorile so izkušnje, tudi tiste, ki niso zapisane v knjigi. Rajna mi je k prejšnjemu prispevku zapisal: »Povej nekaj svežega, zajemi vsebino iz trenutkov, ki ti bodo za to priložnost dani. Zaupaj svoji notranji intuiciji in s povedanim ne boš napolnila le src poslušalcev ampak tudi svojega. Zavrzi vse koncepte in pričakovanja.« Točno to sem tudi storila, že tri ure prej J))))))) … Ni vrag, da se nečesa pa le nisem naučila. Trenutno stanje duha: zadovoljna sama s sabo :))))))) Listanje po DobrofarktuListam po svoji knjigi, že kar nekaj časa nisem. Mislim, da sem nazadnje res v Radencih, ko sem imela predstavitev v Zdravilišču ... Jutri jo imam spet. V nekem povsem drugem okolju, ob neki povsem drugačni priložnosti, na povabilo, da bi bila del neke večje celote … Sestavljam pozdravni nagovor za jutrišnjo predstavitev, pa mi nikakor ne gre od rok. Ne gre za to, da bi ne našla besed, konec koncev bi lahko iz vseh dosedanjih predstavitev potegnila neko povezljivo celoto in jo natipkala ... Lahko bi tudi improvizirala, nekaj prakse vendarle imam …, a tudi za to ne gre. Ugotavljam, da imam problem ... Nekako se ne znajdem v tistih občutkih, ki sem jih popisovala. Zdi se mi tako zelo oddaljeno, kot da se je dogajalo v nekem drugem življenju ... kot da »berem« zgodbo nekoga drugega, ne svojo lastno ... Sprašujem se, kako je to sploh mogoče? Kje sem ostala jaz? Oziroma - kdo sem sploh jaz? Sem res tista ista, ki se je rokovala s smrtjo in ji zrla v oči? Sem še vedno tista ista, ki je jokala nad sistemom, ki me je poimenoval s sedemmestno številko? Ki je iskala dodatna mnenja vedno, ko nekaj ni v prvo zazvenelo na prave strune? V čem je smisel? Poskušam osmisliti lansko poletje, ko sva z urednico bili vsak dan v kontaktu ..., pri tehtanju vsebine, dodajanju, odvzemanju pomembnosti ... Eno izmed vprašanj, ki mi ga bodo jutri zastavili, bo glasilo: »Kaj je pravzaprav bilo tisto, ki me je vodilo, ki me je gnalo? Zakaj sem naredila knjigo?« In jaz nanj ne znam odgovoriti ... Znam sicer odgovoriti v sebi ..., a ne na način, da bi bilo drugim ljudem razumljivo. In - ne, ni mi knjiga vrnila življenja, ker ga nisem nikoli imela na tak način … Mi je pa povzročila niz novih priložnosti, ki so mi pognale kri po žilah … Omogočila mi je prostovoljno odločitev za tveganje …, ki je posledično zapiralo vsa priprta vrata in me pripeljalo do tega, da se je mojemu življenju vdahnila živost, Življenje samo … Dobrofarkt ni samo naslov moje knjige … je srčni infarkt, ki je dobrofarkt v pravem pomenu besede … Trenutno stanje duha: izpolnjeno ... Staro - novo /PS Lucija/Leta in leta sem verjela, da sem celota vsega kar nosim s sabo in samo takšna, tako otovorjena zmorem hoditi naprej skozi življenje. Da temu morda ni tako, da samo Sem celota vsega, kar Sem in da mi vsega skozi življenje pridobljenega res ni potrebno nositi s sabo, sem moralo skusiti na »neobičajen« način. Pravzaprav na takšnega, kot je mnogim zapisan kot vzrok smrti ... Pa še vendar nisem povsem dojela … Zahvaljujoč Tistemu, kar je več od vsega, kar mi je poleg te »neobičajne« lekcije namenilo še kopico drugih nevšečnosti, ki so posledično pripeljale do veliko drobnih in velikih spoznanj in me po štirih letih postavile pred ogledalo … V katerem se je izgubilo veliko »otovorjene« mene, kjer je v nekem trenutku postalo jasno, da je staro potrebno odložiti, če hočeš naprej z novim … Da vsa popotnica, ki se je nadgrajevala skozi čas … ne služi več ničemur … Da je en sam »obdelan« tovor, ki se je spojil s časom in ga ni več v materialni obliki. Odločitev kaj in kako storiti, seveda ni enostavna. Posebno še, ker ruši tvoja vedenja, tvoja načela. Ker se dogaja nekaj, kar se še nikoli ni. Na način, ki ga sploh ne poznaš, ki ga le zaznavaš. Ki te strašno mika in vznemirja … in za katerega najdeš milijon in eno opravičilo, da ne bi … Dokler ne tvegaš in ne poizkusiš. Kaj pravzaprav bi pa lahko izgubil? »Če se zavedamo smrti, s tem pa tudi omejenega časa za življenje in za ljubezen, lahko vedno izkoristimo ta čas, torej življenje, na najboljši možni način. Če pa se ne zmoremo soočiti s stalno navzočnostjo smrti, se odrečemo njenim nasvetom in nikakor ne moremo polno živeti ali ljubiti. Če se izogibamo smrti in stalnemu spreminjanju stvari, se izogibamo tudi življenju samemu.« /Dr. M. Scott Peck/ … To je to. Trenutno stanje duha: prisegam na Novo :-))))) Edina prava varnost v življenju je uživanje v negotovosti življenja.Pa je mimo. Tudi zelo deloven vikend. Za tiste, ki si znamo za nedeljo vzeti kakšen drugi dan v tednu, je potem nedelja pač delovni dan, četudi je bela in četudi bi se jih našlo mnogo, ki bi oporekali, češ, da se ne spodobi. Konec koncev je pa res tudi to, da prav zaradi tega, ker smo si jo lahko in znali »vzeti« v naprej, ni nič posebnega delati v nedeljo. Posebno še, če so rezultati dela vidni in je veselje pogledati na njih.
Pri naši hiši se dela nikoli niso dokončala. Sploh dokler je bil oče »glavni šef« in načeloma je pač bilo tako, kot je on odločil. Vedno je ostajalo še vsaj nekaj za naslednjič in tistega »naslednjič« kar ni in ni hotelo biti, oziroma smo se vmes navadili na tisto, kar je že bilo, pa je bilo ravno tako dobro. Sploh pa se ni kaj prida naredilo za našo osebno varnost, je pač bilo, kot je bilo.
Gledam zdaj svojo hčerko, kateri je očitno tudi zelo dobro tako kot je, ne glede na to, da še zdaleč niso stvari podelane. Njej je prav zares vseeno, četudi je bilo potrebno zelo paziti, da se nisi polomil, ko si sestopil … ali ji je bilo prav smešno, ko je poštar na poledenelih stopnicah padel /na srečo se mu ni nič zgodilo in ni bilo čisto nič smešno!/. Ampak …, če bi bilo po njeno, se v zvezi s tem še vedno ne bi nič ukrenilo, kot se ne bi, če bi še vedno »gospodaril« naš ata.
Prav zanimiva je tudi situacija z vrtom, katerega sva končno nekako smiselno razdelili z mamo. Sicer je bilo potrebnega kar nekaj dogovarjanja in preparceliranja, še vedno bi bila mama rada tista, ki najbolj ve, kaj kam paše in katere rože bi naj kje bile, dokler ni prav v tem vikendu menda dojela, da je konec. Da je na njenem lahko vse tako kot ona hoče, na mojem bi bil pa menda res že skrajni čas, da bi bilo kot bi sama hotela, pa četudi raste sama plevel.
Hčerka, ki ji je bil doslej vrt in vse kar je z njim povezanega »španska briga« in se je maksimalno distancirala od vsega dela okrog njega, je danes, ko smo zaključili z delom in ko stvari vendar začenjajo dobivati neko končno podobo, celo uspela izjaviti, »da bomo imeli nobl«.
April bo še, hočeš nočeš, moral biti precej deloven. Še vedno je nekaj reči potrebno dodelati, dokončati …, za nekatere bo potrebno rok za dokončanje prestaviti na kasnejši čas, morda prihodnje leto … Hudič je le, ker kar ni in ni »prostovoljcev«, ki bi opravili bolj zahtevna dela in nič ni zastonj. A tudi počasi se da kam priti, ugotavljam … in postajam vse bolj zadovoljna z »napredkom« …
Čeprav za mojega očeta, tistega, ki sem ga imela svojih štiriinštirideset let, nisem nikoli naredila nič prav ali tako, da bi »lahko« bil zadovoljen ali še več, da bi bil ponosen name, se mi je danes misel kar precejkrat ustavila pri njemu. Nasmiha se mi in mi prikimava. Beli nedelji navkljub. Ko bi po tradiciji morala biti povsem drugje ...
Pravzaprav čutim, da sem »dozorela«. Karkoli že to pomeni … in da dejansko ni več nikogar, na kogar bi se ozirala. Zame gre in za moje dobro počutje … Za zdaj. Na tej točki svojega življenja … Pa naj zveni vse skupaj še tako zelo egoistično. Kako že glasi tisti stavek? »Edina prava varnost v življenju je uživanje v negotovosti življenja.« /Dr.M.Scott Peck/ Trenutno stanje duha: z rokami do kolen, a zadovoljna :-))) Po sledeh bele nedeljeSpet je bela nedelja, spet vaška cerkvica odpira svoje duri, spet se bodo zbrali sorodniki in nadaljevali druženje za bogato obloženo mizo … Tokrat ostajam doma. Kljub tradiciji, kljub povabilu mojih botrov … Tokrat sem nekim drugim obveznostim v lastnem soustvarjanju namenila prednostno mesto.
Vendar se v jutru tega dneva dotikam tistih, ki so mi ljubi, ki so mi dragi …, ki so ali jih ni več. Se spominjam tete, očetove sestre, ki je še na lansko belo nedeljo bila veselo razpoložena za mizo, pripovedovala dogodivščine iz svojega otroštva … in kateri so plavalni zamahi v zgodnjem lanskem septembru bili poslednji … Se spomnim njenega pokojnega moža, veliko veliko let nazaj, markantnega gospoda … Ali svojega očeta, ki si je za to priložnost vedno nataknil prstan s kamnom, kot nekim simbolom /ne vem česa že/ … Še bolj nazaj se spomin dotakne nekih stricev, svakov moje botre, ki so vedno znali vnesti humornost v ta dan druženja … Ali nas otrok, ki smo zganjali vragolije, se lovili in skrivali v krmi, se žgečkali in krohotali …
V duhu pobožam vse tiste, s katerimi se danes ne bomo srečali. S katerimi smo se v minulih dneh ali se bomo v prihodnjih. Kakor se bodo pač začrtale naše poti. Za danes tudi vem, da ne bom pogrešala tistega veličastnega občutenja očetove bližine, ki sem ga doživljala še dve leti nazaj, da sem mu pustila oditi dalje po njegovi poti, kjerkoli že … Trenutno stanje duha: tudi tako je prav Pozdrav pomladiIn ne domišljajte si, da morate usmerjati tok ljubezni, ki poje svojo pesem v noč. in se zahvaliti za nov dan ljubezni. in zaspati s hvalnico na ustnicah za ljubljenega v srcu. /Khalil Gibran: O ljubezni/
Z ljubeznijo prenašam pozdrav pomladi! Trenutno stanje duha: takle mamo... Ko čutiš življenjeČeprav se nekateri vztrajno trudijo, da bi krojili dan drugim, se nekateri ne damo več. Bilo je dovolj in čas je, da se vsak postavi na svoje noge, karkoli že to pomeni… Ne bi bila rada spet »pametna«, vendar zavijanje v celofan in beg pred soočanji z dejanskim stanjem ne pomeni nič dobrega. Nikoli ni in nikoli ne bo, čeprav morda na prvi pogled ne zgleda tako zelo slabo… Prav smešno je, ko se človek ozre naokoli po navidezni resničnosti in ugotovi, da naenkrat ni več ničesar od tistega, tako zelo »pomembnega« v nekem trenutku… Da je izginilo, izpuhtelo v zrak… Kot misel, kot vrednota, kot… ne vem kaj… In takrat natančno veš, da je nastopil nov čas, za nove vrednote… Zdi se mi prav »čarobno« to opazovanje lastnega spreminjanja skozi zavedanje, da ni nič dokončnega, nič vseobsegajočega… da gre le za utrinek v vesolju, ki danes zgleda tako, jutri pa prav nasprotno ali drugače ali… nekako že… vsekakor pa ne tako, kot si poprej mislil, da je zacementirano dokončno… In prav »noro« občutenje pride šele takrat, ko si upaš odpreti svojo miselno shrambo in se postaviš v vlogo opazovalca v smislu, kaj vse ti bo padlo na pamet. Ne da sam kreiraš misli, kaj bi, kako bi… temveč, da se porodijo same od sebe… In hec je, ko se začnejo prehitevati in postavljati povsem drugačne temeljne iztočnice… Ne vem, če je najbolj modro o tem »prehitevanju« misli govoriti z drugimi ljudmi iz svojega okolja, ki si na podlagi povedanega ustvarjajo neka mnenja, sploh če jih za povrh vsega še po svoje zacementirajo. In te, ko se porodijo nove ideje, gledajo kot stoto čudo, zaverovani še v ono prejšnjo misel… Pa ko bi bilo le to, v redu, naj bo… a s tem čudenjem ti jemljejo energijo… seveda, dokler jim pustiš… No, pa smo spet na začetku… pri prvem stavku… Edino, kar je po moje smiselno, kar ima neprecenljivo vrednost, je objem tega novega, teh novih misli z drago, ljubljeno osebo …, s katero čutiš utrip življenja, s katero to življenje resnično živiš, s katero doživljaš ta trenutek in ga osmišljaš … Je vstop novega trenutka v vajino intimo, kjer bi naj misli plavale kot tok reke, kot življenje …, brez tabujev. Trenutno stanje duha: sicer utrujena, a zelo zadovoljna { Prejšnja stran } { Stran 1 od 50 } { Naslednja stran } |
 Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
Na prvo stran mojega bloga Osebna stran Kontakt Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Najnovejša sporočilaŽivljenje ... za Ajro Pogačnik6. maj 2006 - 5. maj 2010 Še ena zmaga Preblisk Skozi spomine ... do novih spominov Iz poglavja "neprecenljivo" Sosledje trenutkov Zdrava sem Pozdrav španskemu bezgu - spet Razmišljanje ob želji po prijateljici iz Tibeta KategorijeosebnoPrijatelji na eDHerrC, regrat, tomi, BelaBrada, nirvana, tritogeneja, OdseviNeba, knjige, Ustvarjalnost, RazbOjniK, ZavestnaSamost, Kaisa, klotilda, Renata, milena, Chantal, Santos, radirka, SamotnaDusa, eUssatka, janalumnus, sheehs, 1Trisha, pollmatej, Mozakar, sailor565, tedi, kojotka, andrejm, lea199, Kleopatra, dare, tommi, sime, orhideja, drsalka, mah,Druge povezaveINTERVJU z LucijoDarja z novicami Polonini haikuji Pikine besede Lucija na Večeru Brat Janez Papa Simeonove besede eDnevnik Večer Mah Noah Drmagnum Ana Drugi svet Draga Dare Nova morska Levazleve Možakar Sailor Tatjana Malec Polonino presenečenje Motoristka lemurian kononenko barbiblond Vlatka 
Število zadetkov: 1368773 |
