Čez eno leto se zgodba ponavlja, ista družina, mlajša hči. Nobeden ni slutil. Menda.
Čeprav so jo že natanko štiri leta prepričevali naj tega ne stori.


Tako je to.

V bistvu Valentinovega sploh ne maram, ne rdečih srčkov, ne tortic v tej obliki, niti vzdihljajev. V resnici mi gre kar malo na živce.
Pa sem kljub temu pričakovala, da me bo mož peljal na kakšno pivo, da se malo pogovoriva glede ploščic in fug, pač stvari, ki pritičejo nam graditeljem :)
Pa je stari, prišel ob uri, ko so deca že skoraj spala, bog se ga usmili, še sam dvakrat zazehal, prdnil, vzel sveženj časopisov in za pol ure zasedel WC.
Ko je prišel iz svojega svetišča, se je vsedel za mizo in vprašal: "Kaj bomo pa jedli?" Kaj sem pa hotela, postregla sem mu s toasti in se zraven zapeljivo smejala. "Kaj pa Valentinovo?" Sem ga vprašala. In je izginil nazaj v stranišče kot kafra. Verjetno zavijat darilo, tako sem si mislila. Ko me je po nekaj minutah poklical, in sem vstopila v njegovo svetišče, je spustil hlače. No in tam, spodaj (sevekje) je bila največja mašna, kar sem jih videla v življenju.) - narejena iz njemu najljubšega materiala  - skret papirja. Kaj lepšega se mi na Valentinovo še ni dogodilo.