Zasvojena z odnosi oz.pomoč.....
Kaj je pravzaprav zasvojenost z odnosi oz. kdaj je nek odnos še »normalen«, kdaj pa ne več?
Zasvojenost z odnosi je sodoben izraz za pretirano navezanost odrasle osebe: na partnerja, starše, otroke ali druge zanj čustveno pomembne osebe. O zasvojenosti govorimo zato, ker ima ta problem precej podobnosti z drugimi oblikami zasvojenosti (alkohol, droge, seks, hazardiranje, motnje hranjenja…), kjer prizadeta oseba navidez nima več svobodne izbire ali bo posegla po neki psihoaktivni snovi oz. vedenjskemu manevru ali ne, enostavno ne more več uravnavati in kontrolirati svojega vedenja, temveč ima občutek notranje (ali zunanje) prisile. Odtegnitev snovi, vedenjskega manevra ali potencialna izguba odnosa ima za posledico »abstinenčno ali odtegnitveno reakcijo – soočenje z bazičnim eksistencialnim strahom in duševno ter telesno bolečino.
V primeru partnerstva to izgleda približno tako, da partnerja vztrajata v medsebojnem odnosu kljub temu, da enemu ali obema, skupno življenje ne prinaša nobenega zadovoljstva, temveč večne prepire, izkoriščanje drug drugega, izsiljevanje, manipuliranje, dostikrat tudi fizično ali čustveno nasilje. Drug drugega hočeta »prisiliti« da bi se partner obnašal tako, kot on/ona želi, in si s tem zagotoviti »dobro« počutje.
V normalnem odnosu lahko oba partnerja uresničujeta svoje želje, potrebe in življenjsko poslanstvo, se med seboj sproti usklajujeta, dogovarjata, rešujeta dileme in konflikte in sta enakovredno udeležena v dolžnostih, ki jih prinaša skupno življenje – urejanje doma, vzgoja otrok, skrb za materialno, čustveno in duhovno blagostanje… V takem odnosu sta si partnerja medsebojno naklonjena, se spoštujeta in upoštevata.
Kaj je vzrok zasvojenosti z odnosi? Zakaj pride do tega?
Vzroke zasvojenosti moramo iskati v neustreznih odnosih in okoliščinah v katerih oseba odrašča in si pridobiva odnosne izkušnje.
Odvisno vedenje največkrat razvijejo osebe, ki so odraščale v družinah, kjer je bil prisoten alkoholizem, razne oblike nasilja in zlorab (telesno, spolno, čustveno,duhovno), duševne bolezni enega ali obeh staršev, ali druge zelo neugodne okoliščine za zdrav otrokov razvoj.
Pod »zdrav otrokov razvoj« smatram odraščanje v družini, kjer prevladuje ljubeča atmosfera in medsebojno spoštovanje, kjer starši znajo postavljati otroku meje na ustrezen način, spoštujejo otrokovo enkratnost, kjer se starši zavedajo, da ni potrebno biti idealen, temveč samo dovolj dober starš. Otrok se s tem nauči, da lahko sledi svojim željam, potrebam in življenjskim ciljem, nauči se tudi ljubečega in podpirajočega odnosa.
Konflikt namreč nastane takrat, ko ima oseba občutek, da ne sme živeti na tak način kot si želi, ker bi s tem prizadela svoje najdrajžje. Včasih se ti občutki stopnjujejo v tako hude občutke krivde, da se oseba počuti odgovorna celo za življenje drugega (starša, otroka ali partnerja), istočasno pa ima občutek da brez njih - sama sploh ne bi preživela.
Znan je termin »ženske, ki preveč ljubijo«. Kaj se skriva za tem izrazom?
Termin »ženske ki preveč ljubijo« je povzet po naslovu ene prvih knjig, ki so bile prevedene v slovenščino (Robin Norwood, CZ 1988) na temo odvisnosti v odnosu. Namenjena je ženskam, ki vztrajajo v odnosu s problematičnim moškim (alkoholikom, odvisnikom, delaholikom, nasilnežem…), z izgovorom, da ga imajo enostavno preveč rade, da bi ga lahko zapustile.. Seveda to ni prava ljubezen, temveč globoka potrebe ženske, da ima ob sebi šibkega, neučinkovitega partnerja, katerega lahko kontrolira, manipulira in goji iluzijo, da ga bo »spremenila«, ga »popravila« in ga pripravila do tega da jo bo imel rad. V knjigi je nekaj vprašalnikov za samodiagnozo, primeri, ter opis dela v skupinah za samopomoč.
Kako naj veš, ali si ti ali tvoj partner/partnerka ali kdo v tvoji bližini zasvojen z odnosi? Kateri so tisti znaki, na katere bi morali biti pozorni?
Običajno se začnemo zavedati, da imamo problem šele takrat, ko se nam življenje do skrajnosti zakomplicira.
Dolgo časa lahko odvisniški odnos nemoteno funkcionira, ker obema to enostavno odgovarja. Zaplete se, ko želi eden od partnerjev spremeniti svoje življenje in ne želi več živeti tako kot prej. Lahko ga začne motiti lastna pasivnost, podrejenost, dolgočasno življenje… Lahko začne doživljati velike strahove vsakič, ko se partner odpravi na pot… Lahko se zaplete v spolnosti, se platonsko zaljubi v nekoga…
Ali pa postane problem adolescenten otrok, ki ga starši ne obvladajo več – je vedenjsko problematičen, popusti v šoli, se izolira od vseh vrstnikov, postane odvisnik, zboli za kronično boleznijo… in starši poiščejo pomoč zaradi otroka, pa ugotovijo, da imajo sami problem. Problema v odnosu se običajno zavemo šele v skrajnostni stiski.
Kakšne so posledice zasvojenosti z odnosi (za prizadetega posameznika ali okolico) oz. zakaj je to težava, problem, zakaj je potrebno poiskati pomoč?
Posledice zasvojenosti z odnosi postanejo vidne najkasneje takrat, ko naši odrasli otroci začenjajo samostojno življenje, pa jim osamosvajanje dela zelo velike probleme. Vedenjski vzorec odvisnosti oz. prelaganja odgovornosti za lastno vedenje, razmišljanje, čustvovanje in delovanje na drugega ima katastrofalne posledice. Otrok se ob starših, ki ne zmorejo nositi te odgovornosti nauči, da je od njega odvisno kako se bo počutila oseba ob njemu, počuti se odgovornega za svojega starša in znotraj sebe ugotovi, da ni smiselno odrasti in si nakopati še več odgovornosti. Ostanejo čustveno nezreli, tudi oni začnejo prelagati odgovornost za lastno počutje na druge osebe in krog se tako zaključi.
Problem pa se v vsaki generaciji stopnjuje in privede do duševnih in telesnih bolezni v družini.
Kakšne so možnosti terapije in kakšni so rezultati?
Naša izkušnja pri delu z osebami s problemom odvisnosti je, da je možnost ozdravitve premosorazmerna z motivacijo, voljo, željo in delovanjem prizadetega posameznika, da preseže svoj problem in da se poda na zapleteno pot do lastnega osebnostnega jedra. Ko oseba začne prepoznavati svoje motive, ki so jo gnali v življenju, se začne zavedati okoliščin, ki so jo oblikovale, se lahko sčasoma odpove starim neustreznim načinom razmišljanja in vedenja ter si izbere ustreznejše. To je proces, ki v najboljšem primeru traja nekaj let. Za preseganje problematike odvisnosti imamo zelo dobre izkušnje s skupinskim terapevtskim delom. Seveda pa je uspeh odvisen od lastne aktivnosti osebe, ki se želi spremeniti. Kot svetovalci smo lahko samo pomočniki, neke vrste kažipot na zapleteni poti do svoje notranjosti. Kako hitro, in kakšno smer bo posameznik izbral, pa je seveda odvisno od njega samega. Po naši izkušnji lahko posamezniki že po dveh letih terapevtskega dela, pomembno spremenijo svojo življenjsko naravnanost, in uvedejo v svoje življenje spremembe, ki si jih želijo. Merilo uspeha je doseganje ciljev, ki si jih posameznik postavlja sam. Naši splošni terapevtski cilji pa so usmerjeni v doseganje klientovega notranjega miru, spravljenosti samega s seboj, zadovoljivih odnosov z bližnjimi in usklajenost delovanja s postavljenimi življenjskimi cilji.
Lahko tak človek kasneje vstopi v normalen zdrav odnos?
Ko postane posameznik suverena, samostojna, samozavestna oseba, ki je v stiku s svojimi čustvi in doživljanjem, lahko ustvari dober partnerski ali kakršenkoli drug odnos.
Bi se morali navezovanja »zdravih odnosov« tudi učiti, kot otroci v mladosti? Se jih lahko naučimo kot odrasli?
Najboljše učenje poteka v otroštvu, ko se učimo z zgledi. Na žalost pa je le redkim v času otroštva dano živeti v optimalnih življenjskih okoliščinah. Ampak, če bi bilo vse lepo, potem ne bi imeli nalog ki jih moramo opraviti v tem življenju. Vsekakor se učimo celo življenje. Osebno verjamem v silo entropije v nas, ki nas usmerja v rast in razvoj. Če hočemo lahko vedno najdemo učitelje in vzornike, od katerih se lahko naučimo tistega, kar nam niso mogli dati naši starši.
(Vir:http://www.sana-vita.si/zavod.htm )
Čaka me posvet pri psihologinji - psihiatrinji vezano tudi na to temo......
Srečno......si zaželim......
Na prvo stran eDnevnika
. Komaj čakam, he he.....
in meni se je globoko nasmehnilo, srce mi je začelo hitreje utripati,
