Moj eDnevnik

Freskina zgodba

To, koliko časa sem poročen, čivkajo že vrabci na strehi. Malo jih je težko razumeti, a če se potrudite, vam bo šlo. Zato tega ne bom pisal, če pa vseeno ne razumete vrabcev in ne veste, ker ste to pozabili od zadnjega pisanja, nič hudega. Pri nas je važno samo to, da jaz nisem pozabil.

 V teh letih se nama je z našo zgodilo marsikaj. Ne bi sedaj na tem mestu začel naštevati razne dogodke, ker bi predolgo trajalo, pa tudi moj spomin se nekaterih dogodkov noče spomniti. Tako ne bi dobili pravo sliko dogajanja, zato bom daljno preteklost najinega zakona spustil in se bom osredotočil le na včerajšnji večer. Naša me je včeraj namreč silila, naj se prepustim drugi ženski. Vsi svetniki in še kakšen komunist zraven! Saj mnogo prenesem, a nekatere stvari imajo svojo mejo!

 Ljudje imamo za različne stvari različna merila. A pri nekaterih se vse ustavi. Poglejte besedico relativno. Človek je lahko relativno hiter, relativno natančen... , a ne more biti relativno zvest. Če si zvest, si, če nisi, nisi. Ni tu relativno. A vseeno se dobijo ljudje, ki jih to ne prepriča. Tu se pokaže naš karakter, naše pojmovanje, naša razlika med ljudmi. Poglejte samo en primer v različnosti ravnanja. Ste že kdaj opazovali ljudi, ki si v čaj natrosijo sladkorja in ga z žličko mešajo? Ste morda opazili, da ga nekateri mešajo v smeri urinega kazalca, drugi pa ravno obratno? A veste, zakaj to delajo? Seveda zato, da ga raztopijo v čaju.

 Globalizacija nam je prinesla nekaj dobrega, pa tudi mnogo slabega. Postali smo malo večja vas, poznamo vse običaje po svetu in čez 5 minut vsi vemo, kaj se je zgodilo na drugi strani sveta. Tako vemo tudi to, da v Rusiji moški radi pijejo Vodko, ženske pa si na razne načine pomagajo, da preživijo sebe in družino. Prav ta del Rusije je že nekaj časa prisoten tudi pri nas. Fantje pijejo razne " sokove ", ženske pa letajo tudi od hiše do hiše in so pripravljene za preživetje res storiti marsikaj. Tak obisk sva dobila včeraj zvečer tudi midva z našo. Ni se dala odgnati. Bil sem popolnoma hladen za njene čare, ni me ganila tožba, ki mi jo je šepetala na uho. Odganjal sem jo od sebe, naša jo je tudi imela kmalu poln " kufer ". Ko sem malo znorel, da naj mi da mir, da me ne zanima, da bi rad samo spal, mi je naša dejala, da naj se pustim pičiti komarici, da bo potem dala mir.

 Freska na steni govori drugačno zgodbo.

Plastično strašilo

Prav prijeten hlad je nastopil po tem deževju. Sonce sicer spet pridobiva na moči, a vsaj kak dan bo milostno z nami. Lažje se živi, lažje se spi in nenazadnje, lažje se dela. V soboto, ko je bilo najbolj vroče, sem nekaj " cimpral " pod streho, pod razbeljenimi strešniki. V dveh urah sem popil tri litre tekočine, pa me sploh ni tiščalo na stranišče. Vse je pokapljalo na deske pod menoj. To pomnožite vsaj s tri, saj sem bil na delu od devetih dopoldan do šestih zvečer. Tukaj govorim v ednini, a nisem bil ves čas sam. Nekaj časa mi je pomagal sin. Tako sta se teti, ki mi običajno pomagati, vsaj malce odpočili, kajti njuno pomoč rabim čedalje bolj pogosto. Njuni imeni sta Skleroza Murphy in Demenca Alzheimer.

 Je pa pri potenju dobro vsaj nekaj, če odštejemo pekoče oči, slan okus v ustih in moker zemljevid na mikici. Prvi pokazatelj so bile kratke hlače, ki so mi čedalje bolj lezle na kolena. Tako je, v enem dnevu sem shujšal za skoraj 4 kilograme. Ampak, pred tehtanjem, kjer sem to ugotovil, sem se stuširal in dobro obril, tako da sem imel na sebi čim manj stvari. Tudi obrisal sem se temeljito, saj vsaka kapljica šteje. To sem se navadil od mam, ki so pomagale prašiču pri ljubezenskem sestanku s svinjo. Kar je ušlo ven, so s prstom popravile in govorile, da vsaka kapljica šteje, da je vsaka kapljica pujsek. Sedaj vemo, da to ne drži, ker bi drugače imel vsak moški, ki že dolgo ni seksal, vsaj četvorčke.

 Pa nisem samo "cimpral ". K naši hiši so prav iz Ljubljane prispele ciprese. So zato še enkrat bolj gosposke. Samo da pripomnim, od zadnjič, številk za hišno številko nismo naročili, smo kar staro tablico dali nazaj. Seveda je bilo treba to zelenjad takoj potakniti v zemljo. Pa ne v vsako, gosposke ciprese smo obmetali z gnojem. Smo pač na vasi in noblese ne spoštujemo najbolj. Naša je zanje začela kopati strelski jarek, vsaj po dolžini se mi je zdel tak, končala sva ga pa skupaj. Odpeljal sem vsaj pet tovornjakov peska, da so šle vse ciprese s pravilnimi razmaki v jarek. Če sem pošten, niso bili ravno tovornjaki, a v petkovi popoldanski sparini je bila vsaka samokolnica težja od tovornjaka. Navozil sem gnoja in zemlje, naša je posadila pokopališčnice, ki jih je potem poskušala utopiti s cevjo za zalivanje. In naslednji dan se je pojavil voluhar.

 Sobota je bila moja, nedelja je bila najina, ponedeljek pa je bil skupen z voluharjem. Verjetno vam je poznano vseh 382 načinov, kako se znebimo voluharja. Mi smo do sedaj preizkusili okoli 167 načinov, a ne vem, če niso bili voluharji slepi, gluhi ali pa neumni, ker se niso odzvali na naša prizadevanja. Vse je bilo namreč zaman. Kar koli smo poskusili, vedno se je voluhar preselil za nekaj metrov desno ali levo. Do danes. Danes pa nam je uspelo. Uspeh res ni izostal.

 Pred nekaj dnevi je k nam prišel našin stric. Na vrtu je zagledal solarni odganjevalec voluharjev, ki naj bi jih odganjal z vibracijami, nekaj metrov naprej pa vkopan top, ki ga postaviš pred njegovo luknjo. Vibracije ga ne motijo, morda se hodi celo masirat z njimi, saj nenazadnje živi v vlažni zemlji in ga morda trga po mišicah in sklepih, pri pištoli pa hodi vedno zamašit drugo luknjo in jo tako ne sproži. Če pa jo že, je morda kako uro gluh zaradi poka, a drugače živ. Takoj je naredil iz plastenke vetrnico in jo postavil na vrt. Ko sem prišel domov, sem naredil nekaj izboljšanih modelov, ki se odlično vrtijo, dokler jih ne postaviš tja, kjer je voluharjeva pot. Mir in tišina.  A naše ciprese rasejo na prepihu.

 Vzel sem eno od teh strašilnih naprav in jo zapičil med ciprese. Takoj se je začela divje vrteti in ropotati, saj sem zadaj, pri dnu plastenke, žico zavil, da se drgne ob grbine dna. Z našo sva poteptala vse krtine in dvignjeno zeljo ter odšla, saj bo stroj naredil svoje. In je. Kot sem že omenil, so druge naprave dosegle samo to, da se je voluhar premaknil za malo sem ali tja. Tu pa ne. Ko sva prišla pogledat, sva videla da uspeh tokrat ni izostal. Voluhar ni šel malo levo ali desno, voluhar je naredil krtino točno pod plastenko!

Za vzgled so nam

Komur v teh dneh ni vsaj toplo, če že ne vroče, ni normalen. Lahko bi rekli, da malo pušča pri strani. Skrivamo se po senci ali s klimo hlajenih prostorih. Seveda, klima mora biti naravnana vsaj na 18 stopinj, kot je morda v nekaterih prostorih ali trgovinah. Ko stopiš vanje, te prav zaboli od mraza. Ker nimam te sreče s klimo, se hladim kjer se morem, med drugim tudi v senci češnje na našem vrtu. Spati na ležalniku ne morem v tej vročini, brati in reševati križank kar tja v eno tudi ne, pa se ti oko zapne ob prvo premikajočo se stvar v tvoji bližini. Ne, to ni naša, ker naša leži čisto pri miru v ležalniku in vse kapljice na njej, ki jih človek najde, so rosa od tajanja.

 Vzel sem si čas in opazoval mravlje. Kljub tej neznosni vročini neomajno hitijo okoli. S seboj nosijo razne palčke, ki so nekajkrat težje od njih, kose hrane, ki jo najdejo okoli ali kako drugo, za mravljišče potrebno stvar. Pri tem jih vodi neverjeten vonj, saj najdejo čisto vse, kar se da uporabiti po terenu okoli mravljišča. Res jih občudujem. Pa ne samo jaz. V človeški zgodovini so si pridobile veliko spoštovanje, saj če nekomu rečeš, da je" priden kot mravlja ", zanj to pomeni velik poklon. O njej pojejo tudi razne pesmice, saj poskušamo starejši otrokom skozi njih pokazati pridnost mravlje in jim jo dati za vzgled. Ko sem bil jaz otrok, ni bilo večjega zločina nad naravo, kot če je nekdo razkopal mravljišče. Vsi smo ga gledali grdo in nesrečnežu ni več prišlo na pamet ponoviti tako " junaško " dejanje. Edino, kar smo si privoščili pri njih, je bila bilka, s katero smo jih nežno dražili. Mravlje so jo divje napadle in vso pogrizle, mi pa smo potem to kislino polizali z nje. Mravlje smo seveda prej otresli.

 Vsem je znano njihovo življenje v mravljišču, rodnost matice, skrb za zarod in njihova slepa podrejenost skupnosti. Tega zadnjega je pri človeštvu čedalje manj, saj nas briga predvsem za lasten uspeh, našo deželo pa pri tem lahko vranč vzame. Morda nam je ostalo še nekaj tiste pregovorne pridnosti, ko so nas enačili z njimi, drugače pa so nam mravlje res lahko za vzgled.

 Preklete mravlje! Pravkar sem prišel nazaj iz kuhinje, kamor me je poklicala naša. A veste, da so se na pultu ob štedilniku pojavile mravlje? Očitno so zavohale nekaj zrnc sladkorja, ki so mi padla z žličke, ko sem kuhal kavo. To se namreč dogaja samo meni, pa še to tako, da največkrat sladkor pade na vročo ploščo in se prav lepo zasmodi. Tokrat sem očitno zgrešil in so ga našle. Hudičeva zalega mravljinska. Ko to končam, moram iti po kak strup in ga jim nastaviti. Ne bodo te kur... mravlje lazile po našem stanovanju. Le kako je ta črna golazen zavohala sladkor? Raziskat  in poiskat bo treba kako in kje so prišle v kuhinjo, preiskati okolico hiše in ko jih najdem, bando sladkosnedo, jim razkopljem mravljišče!

Pesek na lopati, lopata med prsti - PS

Moje občudovanje Amerike se je sesulo v prah že pred davnimi leti. Saj se morda še spomnite filma Top gun? Samopoveličevanje Amerike, njihove moči, predvsem pa posameznika. In to nakladanje mi je odprlo oči, da njihovi filmi po ostalem svetu predvsem reklamirajo njihov edino pravilen način življenja. Po njihovo, seveda. Ampak, nekako ne gre skupaj tisto, kar ponujajo v filmih in kar potem pokažejo v resničnem življenju. Njihova velespoštovana demokracija mi je postala še bolj sumljiva ob prvi izvolitvi Jurija Grma in ob njenem vsiljevanju po arabskih državah. Pravi obraz njihove vojaške moči se kaže sedaj po Arabskem svetu, njihova organizacija samopomoči pa ob orkanu Katarinci.

In kje so mi stopili na žulj? Pred časom sem se za nekaj časa usedel pred TV in zijal vanj. Par minut sem gledal nek film, ki bi moral imeti posebno oznako. Saj poznate tiste rdeče trikotnike, ki opozarjajo gledajoče, da ta film ni za otroke zaradi nasilja ali seksualnih prizorov. Ta bi moral zaradi svoje sladkobe imeti oznako, da ni primeren za diabetike. V prizoru, ki sem ga gledal, sta se večer pred neko poroko zunaj na pogovoru » slučajno » dobila oče in hči in na koncu pogovora je po 36 ih letih v tem mestu začelo snežiti. Za zjokat. In naslednji dan sta se dva fanta ponudila, da bosta tistih deset metrov dolgo potko, po kateri bo odšla nevesta od doma in na kateri je bilo tri centimetre snega, očistila brezplačno! Blagor Ameriki, ki ima tako dobro mladino! Ki dela neverjetne brezplačne usluge.

Si mislim sam pri sebi, kako bi se nekdaj pri nas toliko pozidalo, če ne bi hodili ljudje drug drugemu pomagat in to samo za par piv in malico - kruh, kakšna leva salama in nekaj sira. Pa se ni nihče hvalil s tem, še radi smo šli pomagat. Mimogrede, a veste kakšna razlika je med Slovenijo in jugom? Pri nas so se za praznike vrteli mešalci, na jugu pa odojki. Jaz, ki sem še Titov model, se spomnim, kako so še vse premešali na roke z lopatami na tleh. Na tla so nasuli toliko in toliko lopat peska, pesek so posuli s cementom in oboje prevrteli dvakrat ali trikrat z lopatami na suho. Na vrhu kupa so nato  naredili velik graben, v katerega so zlili vodo. In spet so pele lopate. Ko je bilo vse dobro zmešano, so to naložili na nosila, ki sta jih nosila dva moška, ki sta vse to stresla na ploščo v prvem ali drugem nadstropju. Kakšna dvigala, samokolnice ali mešalci, da o sodobnih hruškah in črpalkah ne govorimo. Zakaj pa mislite, da so bili nekoč možakarji tako vitki in mišičasti? Zaradi posedanja v avtu, pisarni ali doma gotovo ne.

Prava revolucija je bila, ko so se pojavile samokolnice z zračnico, še bolj pa, ko so prišli na sceno mešalci. Najprej so bili tisti z bencinskim motorjem, nato pa še tisti na elektriko. Vsak od nas, ki smo kdaj pomagali pri betonaži, bi lahko povedal kako zgodbo o zgodah in nezgodah, ki so spremljale betonske veselice. Prevrnjeni mešalci, strjen beton v bobnu, lopata, ki je pretepla marsikoga, ki jo je vtaknil v mešalec in mu jo je le ta iztrgal iz rok in še in še. Jaz vam bom opisal samo eno, ki so mi jo povedali tisti, ki ” naj bi ” bili poleg.

Električni mešalci so bili od začetka v redu, samo kaj ko se je z uporabo zgodilo marsikaj, Najbolj od vsega je bil občutljiv kabel, ki je bil čez čas tako povit z izolirnim trakom, da se ni več videlo originalne barve. Pri približno takem mešalcu, ki obvezno ni smel imeti pokritega motorja, sta delala dva moška. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, je enemu v škorenj padlo nekaj peska. Ta čas, ko se mora beton premešati, da je prave gostote, da gospod zidar ni imel preglasnih pripomb, si je vzel čas, da zadevo reši. V eni roki je imel lopato, z drugo se je prijel za mešalec in tako dvignil nogo, ki jo začel tresti, da bi mu tisti nadležni pesek padel izza škornja. Njegov sotrpin pri mešalcu ga zagleda kako se trese, prime lopato in ga z vso močjo vseka po roki in mu jo pri tem zlomi. Ob glasnem kričanju se je nekako razjasnilo, da je možakar mislil, da nesrečneža trese elektrika in da se ne more rešiti ročice mešalca. Ker ga je hotel rešiti kar najhitreje in ob tem ne nastradati tudi sam, je pač uporabil lopato. Ob tem si je mislil da namen posvečuje sredstva, zato pri tem ni bil čisto nič nežen.

Pavel

Danes popoldan nisem skoraj nič počel. Nisem delal, nikamor nisem šel, samo sem in tja sem mešal okoli hiše. Nič kaj dosti se mi ni dalo, Ne, nisem bolan, niti nisem padel v depresijo. A ste morda opazili, da ta beseda ni več v modi ? Morda sem bil še najbližje definiciji, ki jo je pred mnogimi leti postavil neki sokrajan - nisem utrujen, samo počitka sem potreben. Sem pa zato ogromno premišljeval. Seveda po Možakarjevo.

 Letos smo tudi mi v družinskem proračunu naredili nekaj rebalansov. Odpadlo naj bi nekaj projektov, nekaj resorjev naj bi dobilo nekaj manj denarja, trošarino v obliki regresa pa smo zaplanirano porabili že pred prihodom v proračun. V smislu varčevanja in nezadolževanja so v vodo, in to ne slano, padla tudi nekatera potovanja v tuje dežele. V poštev naj bi prišli le kratki neprotokolarni obiski brez prisotnosti medijev, zato o njih ne boste brali v časopisih, ki ne bodo obremenjevali proračuna. Torej, za letos naj bi morje odpadlo. Pa ne bo!!!

 Če sem se zgoraj malo primerjal z vlado, se bom pa še tu. Kot oni najamejo razne kredite, jih bom tudi jaz, le da bo pri meni na koncu zneska napisanih nekaj ničel manj. Šel bom na morje, tam kjer je čista in globoka voda in mnogo morskih živali. Kupil ali sposodil si bom potapljaško opremo, malo je le treba pokazati dobro voljo pri varčevanju, naredil pa bom tudi potapljaški tečaj. S kreditom bom plačal tudi postavitev morskega akvarija pri nas doma, saj morajo potem morske živali, ko jih bom enkrat nalovil, tudi nekje živeti. Ne, jaz jih ne bom lovil in ubijal za hrano. Jaz nisem tak.

 Če bi sedaj videli mojo mizo, bi videli, da na njej ni samo tipkovnica in monitor. Na njej je še nekaj knjig, v katerih so opisane življenjske navade morskih živali, okolje kjer živijo, vrsta hrane, ki jo jedo, kar je najpomembnejše ... Kar precej stvari je treba vedeti. Od pred nekaj dni nazaj, ko mi je ta ideja padla v glavo, spremljam tudi program Discovery po TV in še nekaj drugih programov, kjer v eni uri zveš in vidiš več kot v parih urah branja, pa še nazorno ti pokažejo kaj in kako. Veste, je treba misliti za naprej.

 Sedaj je poletje. A za poletjem pride jesen. Takrat se začne nogometna sezona, Liga prvakov ter domača in tuja prvenstva. Pa sem razmišljal v tej smeri, da če so bili v preteklosti slovenski delavci prav tako dobri kot nemški, bi bila lahko tudi slovenska hobotnica prav tako dobra v napovedovanju rezultatov kot njihov Paul.

 

Odpadniki

Dodatni zaslužek

Ne me čudno gledat, ko se sedajle presedam pred računalnikom, ko vam tole pišem. Najedel sem se domačih češenj in kar pokam po šivih. Češenj nimamo toliko kot lansko leto, niti niso take oblike kot so bile, vzrok pa je seveda Reks, ki ga ni več. Zakaj niso take? Preberite tule. Tam boste tudi prebrali, zakaj se nisem jaz potrudil namesto njega. So pa zrele, jemo jih dan na dan in vabimo vse vrste škorcev na dveh nogah, naj jih pridejo zobati. Če bo kdo od vas v bližini, preden jih pomlatimo ...

 Danes pa je bilo vroče, kajne? Ko je kolegica iz službe prišla notri , je dejala, da je zunaj vroče kot tajfl. Za pojasnilo - tajfl je isto kot vranč. Upam, da ste bili vsi tisti, ki ste si pozimi in v deževni pomladi zaželeli sonca in vročine, danes zunaj in se nastavljali žarkom in njihovi toploti. A da je bilo prevroče za kaj takega? Ja, prav vam je, kaj pa v željah nimate prave mere. Kaj vam je bilo treba z željami po vročini v tistem mrazu navijati števec s stopinjami krepko preko trideset? Kar trpite. Sedaj je prepozno za popravo, saj bo ta hlad, ki si ga želite v tej vročini, prišel na vrsto šele septembra. In glejte, da ne boste spet pretiravali! Sedaj uživajte v toploti, oziroma, v lastnem soku, ki ste si ga sami skuhali.

 Pri vsej tej vročini človek popije res ogromno ene tekočine, saj kar teče od njega. Niti jaz, ki sem malo drugačen kot vi, nisem nobena izjema. Kakšen užitek je sleči cunje, ki imajo različne mokre vzorčke po žulju. Tudi prejle je bilo tako, da pa ne govorimo o hladni vodi, ki ovije telo in odstrani umazanijo. Namilil sem si vse dele telesa in vse priveske, na katerih se menja guma. Tukaj mislim na prste, s katerimi sem menjal gume pri traktorju, pokvarjenci. Obe prednji sta prepareli, ker pa nočem, da bi bila katera noseča ravno tam, kjer je najmanj treba, je bolje uporabiti kontracepcijo ob pravem času.

 Prejle sem nekaj omenil službo. Ja, recesija je zarezala globoko med nas. Dela je zelo malo, tako da je začel direktor odpuščati tudi najboljše vizionarje. To so delavci z vizo. Ima jih rajši kot nas, saj ga stanejo manj kot mi, nimajo dopusta, bolniške, regresa, ko jih ne rabi, jim samo reče jutri ni treba priti ..., a tokrat je res hudo. Plačo bo dvignil v dveh delih, regres bo tudi v dveh delih, samo mi smo še v enem delu, čeprav bi najraje videl, da bi se pretrgali pri delu. Zato človek išče okoli kakšno drobtinico, da bi postrani še kaj zaslužil. Jaz imam dve ideji, vi pa povejte, kaj se vam zdi, če bo šlo skozi.

 Med pavzo smo se pri kavomatu dobili ena sodelavka in midva s sodelavcem. Začeli smo pogovor o vaši naročeni vročini, bog vas nima rad, hudič vas pa ne mara, in tako sem jaz predlagal, da se gremo popoldan hladit na jezero. Še preden je sodelavka, ki je malo sramežljiva, a po drugi strani precej " sprejme " , kar koli odgovorila, ji je sodelavec dejal, da mora priti na jezero v tangicah. Takoj je prišla do besede in dejala, da jih nima. Tu se je takoj pokazala moja podjetniška žilica. Rekel sem ji, naj nič ne skrbi, saj bom s seboj prinesel " olfa " nož in ji odrezal odvečno blago na kopalkah. Do tu je bilo vse v redu z njeno rdečico. Nato pa sem ji dejal, da kolikor jaz poznam krojaštvo, si bo morala kopalke pomeriti takoj po obdelavi vpričo mene, krojača, da ji bom takoj popravil model, če ne bo kaj prav in ona si jih bo spet pomerila. Kolega, ki je videl, da je punci že kar malo nerodno, me je vprašal, kako bom to rezal, da ji bo res prav. Jaz pa čisto mirno, da vsakič po 1 cm, ona bo pa pomerjala.

 Druga moja tržna niša je para nenormalnost. Že nekajkrat sem napisal, da jaz v horoskope ne verjamem. Ko mi bo kdo dokazal, da napisano velja za dojenčka in za 90 let starega človeka, za Kitajca in Avstralca, bom verjel. Še najbolj od vsega sem do sedaj  verjel svojima staršema, ko sta mi žugala, da bom že videl. In ponavadi sem. Seveda, bolj čutil. Sicer me je z leskovo mastjo mazala bolj mama, a sem ji vseeno hvaležen za vsako " žlico ".  Danes se namesto otrok raje kaznujejo starši sami in to čez kake deset do petnajst let s " povratnimi  informacijami ". Ampak, jaz govorim o drugem. A veste, kaj se mi je primerilo zadnjič? Šel sem po nekih uradnih poteh v Beljano in prvič v življenju sem videl tri ljudi in pri dveh sem takoj, ko sem ju zagledal, vedel, kako ima je ime. Kar tako mi je prišlo v glavo. Puf! Sedaj mislim razvijati ta dar naprej, da bom lahko nastopal okoli in pobiral vstopnino in honorarje na televiziji. Obetam si kar nekaj denarja od tega posla, skrbi me le nekaj. A mislite, da bo pri moji karieri vidca kaj težav, ker je imelo 66, 67% varnostnikov na prsih pripeto vizitko?


 

Končano

Kaj hočemo, ne more biti vedno vse kot si zamislimo. Nogometaši potujejo domov. Kot že stokrat povedano, vse čestitke fantom, domov gredo lahko z dvignjeno glavo, sploh če pomislimo, koliko jim je sedaj zrasla cena. Da potujejo domov so si krivi največ sami, ostali delček pa Američani, ki so v današnji tekmi premagali svoje nasprotnike. To jim je uspelo čisto po njihovo. V vsakem njihovem filmu se rešijo v zadnji minuti.

 Ampak, jaz zaradi tega nisem nič potrt. Poleg nogometa obstaja tudi vzporeden, realen svet. V tem svetu se mi je danes zgodilo nekaj lepega. Po dolgem čakanju je stvar prišla do konca. Ves ta čas sem bil zelo potrpežljiv, kar se mi sedaj zelo obrestuje. Ne vem, kako bi vam to sedaj povedal, ker jaz ne maram stvari o dogajanju okoli mene obešati na veliki zvon. Poznate me, da sem bolj skromen, da se ne hvalim preveč, da se ne poveličujem, zato vam bom to poskušal povedati čim bolj skromno, čim bolj potiho. Torej: MI IMAMO PA NOVO FASADO; VI PA NE !!!!!!!!!!!!!!

 Ja, danes so bili mojstri zadnjič pri nas in dokončali spodnji del fasade - " cokl ". Pa so bili pridni, moram priznati. Začeli so delati vsaj mesec dni prej, kot smo mislili, da bodo začeli. Najprej so pripeljali oder in ga naslednji dan sestavili. Res so bili pridni. Nato jih nekaj dni ni bilo. Kar naenkrat, ko sem prišel iz službe, je bilo okoli naše hiše skladišče stiropora. Res so bili pridni. Nato jih spet ni bilo nekaj dni. Stiropor so lepili kar nekaj dni, tudi med deževjem, zato so, da niso bili mokri, okoli odra napeli razne prozorne ponjave. Te ponjave so nama ponoči dajale občutek morske plaže, saj ko si zaprl oči, si zaslišal tisto znano ropotanje senčnika na plaži, ki ga povzroča veter. Ko še niso končali vseh starni s stiroporom, so že začeli nanašati prvič lepilo in mrežico. Res so bili pridni. In spet jih ni bilo nekaj, ne par, dni. Poličke so bile vzidane tik tak, prav tako položena druga plast lepila. Res so bili hitri in pridni. Po štirinajstih dneh so prišli vprašati za barvo, da jo bodo naročili. Res so bili skrbni. In spet se nismo videli nekaj dni. Ko so končno dobili material za bele črte, so ga prišli nanesti. V parih urah so odšli, ker so res pohiteli. Za nekaj dni. Končno je prišla barva, ki so jo začeli nanašati še isti dan in ta dan tudi končali. Res so bili enkratni in nato jih ni bilo nekaj dni. No, danes je vse končano, hiša pa je čudovita, saj ima barvo in obliko, ki sva jo želela.

 Ne mislite, da se je odločiti za barvo tako lahko. Če bi ti dali barvno lestvico s tremi barvami, bi se lahko odločil takoj. Tu pa ti dajo skoraj 100 odtenkov, ti se pa praskaj, katerega bi izbral. Koliko sva se prevozila okoli in si ogledovala fasade, zvonila na vratih, jemala številke barv ... Vmes je padla tudi pripomba, da bi morali barvo fasade izbrati v bistvu sosedje, saj jo bodo gledali več časa kot lastniki hiše. Ko sva jo končno izbrala in bila zadovoljna z izgledom hiše, so se pojavile vaške vuvuzele, ki so ugotovile, da je barva preživa. Naša jim je odgovorila, da mora biti za živahne ljudi, ki stanujejo v taki hiši, tudi barva fasade taka. Jaz jim bom pa dejal, če mi bo kdo to serviral, da če jim barva ni všeč, naj zbere vsak po 1000 evrov, pa naj financirajo novo, svojo barvo.

 Ta čas, ko so mojstri počivali med fazami obnove fasade, so se izvajala razna dela in delali plani za naprej. Prestaviti je bilo treba meteorne cevi, položiti ploščice, montirati luči ... Med drugim je padel tudi predlog, da bi namesto rdeče tablice s hišno številko namestili na fasado kako drugo obliko številk. Ker se je naša menila nekaj tudi okoli cipres, sem predlagal, da greva številke iskati kar k tistemu, ki jih montira na nagrobne spomenike, da bo vse v istem stilu.

 Sedaj, ko je vse končano, čaka naju samo še finalni šok z računom, bova organizirala piknik. Z ostalo jedačo in pijačo ni problema, problem je dobiti samo dovolj kvalitetno in dovolj črno vino. Veste, čeprav sva pri znancih deklarirana kot zmerna alkoholika, se na vino ne spoznava ravno najboljše. Zato vas prosim za pomoč, za informacijo. Saj bi lahko uporabila tudi belo vino ali šampanjec, ampak, midva hočeva ravno črno vino. Ko se zgradi ladjo, se jo krsti, isto misliva to storiti s hišo. Belo vino ali šampanjec na živi barvi nima kakega posebnega učinka. Kdo nama bi pa verjel, da sva jo?

 

Tistih deset minut

Komaj rojenemu jutru budilka prav grobo prereže popkovino. Postelja te vrže pokonci, roka išče izvor morilskega zvoka in tla se dvigajo proti napačni nogi. Še pred desetimi minutami si bil popolnoma buden in pogled na električne kazalce ti je povedal, da imaš na voljo še deset minut. Deset smrtnih minut, v katerih so zbrane najbolj moraste sanje iz holivudarjev. Komaj čakaš, da greš v kopalnico in si jih izmiješ iz oči. Poleg tega odstraniš rezultate nočne čistilne akcije v obliki krmežljavčkov in se zazreš v čuden obraz pred seboj, katerega krasi tornado pričeska, ki naj bi bil tvoj, čeprav si prepričan, da so ti ga podtaknili neki šaljivci. Roka ti nekako najde zobno krtačko, s katero si naneseš kremo proti porjavitvi zob in preprečiš marljivim delavcem, da bi iz tvojih zob delali melišča in gradove iz peska. Po kemični obdelavi obraza se preleviš v obešalnik in obleka te pelje pokazat se širnemu svetu. Ko letiš po stopnicah, za teboj odmeva njen " ne pozabi ", ki se odbija in skače po možganih in ti skoraj pade ven pri ušesih.

 Avto, ki je tako zarosen, kot da bi ti ga pred pol ure pripeljali iz zmrzovalnika, te zvesto čaka. Z njim se boš peljal po kmečkem dvorišču polnem volov in kur, krav in bikov, oslov in koz, kjer je sredinec večkrat uporabljen kot smerni kazalec. Vsake toliko časa imaš okoli sebe ogromno znancev, ki ti veselo mahajo in bliskajo vate z lučmi, dokler ti ne potegne, da nikogar ne poznaš in da verjetno nimaš prižganih luči. Sem pa tja ob cesti so na drogovih postavljeni barvni obeski s tremi barvami, ki služijo za izsiljevanje prednosti, v edinem nesamoforiziranem križišču pa ti nasproti pelje nepregledna opozicijska kolona, ki ti preprečuje zavijanje v levo. Ko se končno prebiješ in ko je služba nevarno blizu začetku, se pred teboj pojavi nekdo, ki nežno boža pedal za plin in je obseden z zavoro in na vsakem ravnem delu ceste, kjer bi lahko prehitel, nekdo pripelje nasproti.

 Parkirni prostor te čaka na začetku, na najbolj oddaljenem delu, a to ugotoviš šele po dveh krogih. V diru iščeš kartico, ki si jo pozabil v avtu, da se boš prijavil nekaj minut prepozno. Čeprav je šef včeraj govoril drugače, te delavno mesto še čaka in če se še tako rad igraš skrivalnice, te delo s pomočjo šefa vedno najde. Z njim dvigaš zeleno plansko črto nad rdečo in ko dobiš plačo, se sprašuješ, če bi to še počel. Pa počneš. Čeprav ti nekaj logičnih stvari ni jasnih. Direktorja ena ničla nič ne stane, pa ti jo noče napisati na koncu plačilnega zneska. Ker če se spomnite, nekoč smo bili milijonarji, danes nas odpravljajo z decimalkami. Drugo stvar pa bi jaz poslal na tekmovanje iz logike. Pred leti je bilo ogromno naročil, ogromno dela, ogromno denarja, minimalna plača pa je sedaj v krizi večja kot prej, ko je bilo " vsega dovolj ". Bi kdo rešil to vprašanje?

 V tistih urah se pride tudi do odmora za malico. Mi Slovenci obožujemo hrano. Seveda ne svojo. V menzi so golaži z osmimi eksotičnimi imeni ali pa imajo na koncu kaj mehkega, meso in zelenjava prav tako. A najbolje se " prodaja " hitra smrt v obliki bureka, kebaba in hamburgerjev in ostalega mastnega carstva pomfrija z majonezo, lepinje in paradižnikasto krvave pice. Če bi holesterol bolel...
 
 Na poti domov ponoviš vožnjo čez dvorišče, le da ti tisti jutranji " ne pozabi " postaja iz nežnih spominčic čedalje bolj podoben pekočim koprivam. Če je vse prav, te doma čaka pogled poln srca, preplet prstov in dotik z govorno napravo. Jedrska centrala pomaga kuhati kosilo, prav tako moške lačne oči. Kosilo brez dimnih signalov se pospravi v skladišče, ki se ga zalije s podolgovato popoldansko kavo, popito pred računalnikom. Klik sem, klik tja, dvignjene obrvi nad napisanim in komentiranim, ko se milni mehurčki osebne svobode dotikajo in pokajo. Tako dojemam virtualo.

 Zunaj čaka sonce z delom. Čeprav si ne priznamo, nismo več mladi. To ne pokaže delo samo, koliko dvigneš in kam lahko splezaš, pač pa tudi otroci. Kako so veliki in koliko so stari. In koliko nas spoštujejo. Tako ti sin čez dvajset odgovori, ko ga vprašaš za barvno usklajenost tkane kože, ki bi si jo rad nedeljsko nadel, da nam starim itak vse paše.

 Večer konča dan. Kar izbereš za zaključek, ti pomaga v sanje. Če je to stražar v postelji in odprta vrata v raj, je še toliko bolje. Pogled na uro, stisk v kolonco in globoko dihanje, ki kliče pogrinjalca oči. Do tistih desetih jutranjih minut.

 

Pravi, pravcati

Ne bi rekel, da sem te dni priden za pretrgat. Čeprav se mi je danes zjutraj zdelo, da bi se spodnji del telesa " rad " odpravil na delo, zgornji bi pa štrajkal. A je vseeno popustil, saj ni zaposlen v takem podjetju, da bi bil zvečer zaradi štrajka po dnevniku. Pripada firmi Možakar, ki pa je zvečer na blogu. Moja pridnost se je ta čas, ko smo čakali na končanje skoraj tako velikih gradbenih del okoli naše hiše kot pri Darsu ( a ima kdo za posodit nekaj evrov? Krije država, to smo mi ), zaposlovala z okolihišnimi malenkostmi, ki so mi ravnale križ in raztegovale sklepe. In to bolj na lahko. Veste, jaz nisem tako priden kot tisti, ki delajo dve deli na enkrat - likajo kavč po kosilu in nalagajo špeh na špeh. Sem se pa vsake toliko časa usedel za računalnik in si v tej sušni dobi na YouTube zavrtel pesem Afrika, ki jo izvaja Perpetuum Jazzile in užival predvsem v njenem začetku. Vsa čast.

 Ta čas sem tudi bolj malo na blogih. Svet se vrti bliskovito, kar naenkrat je večer in po tuširanju me postelja vabi v našo, oprostite, ravno obratno, naša me vabi v posteljo za spanje. Tako zmanjka časa za računalnik, glava pa se tudi ne spomni nič pametnega za napisat, da bi se vsaj zaradi tega znesel nad tipkovnico. Saj vam tudi danes ne bom napisal nič pametnega, morda vam sploh ne bi, če ne bi doživel nekaj posebnega. Pot mi je prekrižal duh. Pravi, pravcati človeški duh.

 Ne vem, kako je kaj z vami na tem področju, ko beseda nanese na duhove. Nekateri ste skeptični, drugi verjamete brez trohice dvoma. Na TV, na neki tuji postaji, obstaja celo nadaljevanka, ko jih raziskovalci paranormalnih pojavov poskušajo posneti ali samo zaznati. Tam so tudi pričevanja ljudi, ki opisujejo svoja srečanja z duhovi, kot vam ga bom potem jaz. Ljudje so prepričani, da so jih videli, znanstveniki pa skeptični, da jih niso, da je to samo utvara. Ko gledaš tako oddajo, ne veš, na katero stran bi se postavil. Na koncu se pojavijo izganjevalci, ki govorijo razne odkletve in tako vedno uspešno " izženejo " duha iz hiše. Ena proti nič za ameriško televizijo.

  A s strahom se da služiti. Dokaz je že ta oddaja, dokaz so predvsem škotski gradovi, kjer se ta videnja kar naprej dogajajo. Sedaj mi je padlo na pamet. Zakaj predvsem škotski gradovi? Potem bi morali tudi na Gorenjskem imeti precej duhov? Morda jih ni, ker je premalo gradov ali pa so Gorenjci še bolj škrti kot Škoti, da so jim ti ušli in sedaj ponujajo samo vodo na Bledu? Še en dokaz o služenju je tudi duhek Kaspar, o katerem je bilo posnetih nekaj risank, film, poleg tega pa je bilo prodanih tudi precej stvari povezanih z njim.

 Nisem gledal mnogo filmov o duhovih, a katere sem, so bili duhovi večinoma prijazni. Takih se ljudje ne bojijo, ker jim skušajo pomagati. A človek si ne more pomagati in se jih ustraši, da je še bolj bel od duha samega. Ta duh, ki sem ga srečal danes, je bil povsem drugačen, ni bil prijazen, ni bil dober. Lahko bi rekel, da je bil malo peklenski. Ni bil niti bel, prej malo zeleno skoncentriran, tako da sem ga dodobra zaznal. Ob srečanju z njim mi je zaprlo sapo, od presenečenja sem zastal sredi koraka, saj kaj takega na z ljudmi obljudenem kraju ne pričakuješ. Napadel me je z vso silo, a se mu nisem pustil, kljub elementu presenečenja. Ni bilo treba zaklinjanja, da bi se ga otresel, le korak, dva sem se odmaknil od njega, pogledal v stran in nad menoj ni imel nobene moči več. Čeprav je bil pravi, pravcati človeški duh. Očitno je možakar pred menoj pojedel preveč fižola ali pa je imel samo slabo prebavo.

Vzdrževanje

Pozdravljeni. Kar nekaj časa je že minilo od mojega zadnjega packanja po ekranu. Kaj morem, če nimam časa za to. Če imate nekaj minut časa, vam prav rade volje opišem, zakaj vas zanemarjam. Če se bo komu opisovanje zdelo suhoparno, lahko vmes prebere kak vic, da se mu bodo usta vsaj malo raztegnila.

 Te dni sem bil med drugim tudi v Ljubljani. To je posebej za poudarit, ker grem jaz tja tolikokrat, kot so hodili v starih časih. Čim manjkrat. A sedaj sem moral iti, ker sem bil naročen. Imel sem seanso z ultrazvokarjem. Saj veste, to je tisti, ki te vsega napaca z neko mažo po telesu, da porabiš na koncu pol role toaletnega papirja za brisanje kože, pa še med vožnjo domov v avtu čutiš nekaj mastnega povsem drugje, kjer te je pregledoval. Vse to zaradi nekaj minut likanja in pritiskanja po telesu s tisto napravo, ki kaže neke koničaste slike, ki jih razume samo on. Če dobro pomisliš, saj se ti lahko zlaže kakor koli hoče. Ne vem, če se je meni tudi, a rekel je, da sem še kar v redu. K njemu sem šel zaradi pregleda prostate, ki naj bi ga moški opravil vsake dve leti, a jaz imam drugačen razpored in hodim tja na vsakih šest let. Pregledal mi je še ledvice, če imam kaj notri in imam. Imam majhen kamenček, na katerega moram paziti, da se mu ne bo kaj zgodilo. Ali morda obratno? Pred leti sem že imel napad ledvičnih kamnov, ko me je naša peljala ob treh ponoči v zdravstveni dom, vsega premočenega, dihal sem pa po 1 centimeter globoko, tako hitro kot pes, ki mu je pošteno vroče. Tam so me položili na voziček in pokrili, izpod odeje je gledala samo moja zadnjica, kateri je sestra v razmaku ene ure poklonila tri injekcije proti bolečinam. Vse je bilo pozabljeno naslednji dan, ko mi je moja zdravnica dejala, da so te bolečine hujše od rojevanja. Torej ženske, ko boste naslednjič kaj o porodnih bolečinah ...

 Če je kdo mislil, da mi je zmanjkalo navdiha in da zato nič ne napišem, se moti. Navdih je še, a ta čas sem zaplul v drugo umetnost. Na odrske deske. In zaradi njih sem zadnjič dal po dvajsetih letih roko nekomu, ki ga videvam skoraj vsak dan, a se z njim ves ta čas nisva srečala tako na blizu. Res da je to bolj, kako bi rekel, vaški oder, je pa. Imamo tudi zavese in vse ostalo, le gledalcev je bolj malo. Sem pa tja pride kak firbec, drugače pa ni zanimanja. Sama postavitev odra in ostalega je kar velik finančni zalogaj in ne vemo, kdaj se nam bo vse to povrnilo. Morda nam bo uspelo zagotoviti sredstva od države, saj imajo za to urejen sklad in razpise. Če kaj dobimo, vas obvestim.

 Prva investicija je bil nakup čopiča in zaščitnega premaza. Ker so zidarji postavili oder zase, ga je bilo treba izkoristiti in po dvajsetih letih pobarvati fabjon. Ker poznam pleskarja, ki se ukvarja tudi s tem poslom, sem ga prosil za nasvet. Kupil sem točno tak čopič, ga pomakal po navodilih in barval. Res ni nič kapljalo. Do pol ure. Potem je bil rjav ročaj, moja rokavica, fasada, moji lasje so se pomladili, iz rokava bi lahko zlil kakšen deciliter, s cunjo in razredčilom sem skakal okoli okenskih polic, po ploščicah okoli hiše ... Čisto nič ni bilo varno pred menoj in čopičem. Tudi moje gate ne, saj sem se očitno usedel na odru na malo packo barve, ki se je pretihotapila vse do snežne beline. Da se te gate oblečem za k zdravniku ... Le kaj bi si mislili, če bi prišel tja z rjavo črto po sredini? Rjav sem bil celo po obrazu, saj sem moral navzgor gledati, kje vlečem tiste namočene kocine. Zaščitni premaz nima ne vem kako dobrega okusa, sem neprostovoljno poskusil, o razredčilu pa sploh ni vredno izgubljati besed.

 Je pa ena stvar zanimiva. Ko koga gledaš na zidarskem odru s tal, zgleda vse tako preprosto. Ko pa se nanj vzpneš ti, postane to čisto druga zgodba. Plohi pod teboj se nevarno upogibajo skoraj do spodnje vrste, ograja je neverjetno podobna mehki gumi, dva metra višine pa je vsaj na začetku nekje v rangu ljubljanskega nebotičnika. Zato ni čudno, da sem bil na začetku pod streho ves trd, tako da sem bil bolj podaljšek čopiča kot pa njegov premikar. Glava je rekla nogam, da ni nič hudega, naj se sprostijo, a kaj ko je bila povezava z njimi prekinjena v predelu grla, ki ni prepuščalo drugega kot pojemajoče dihanje. Glava je hotela biti pogumna, noge pa so nosile telo k zidu in se ga hotele dotikati. Cmok je popustil čez čas, takrat so začele sodelovati tudi noge, ko jim je glava končno dopovedala, da ograja ni zato, da bi tla skočila na oder. Malo je pomagala tudi ponjava, ki je preprečevala dežju, da bi prišel do mojstrov, tako da sem začel potem neovirano špricati z premazom po svetu.

 Sem pa malo razmišljal danes o vsem tem. Seveda na malo zloben način. Prišel sem do ugotovitve, da je vzdrževanje hiše na dvajset let cenejše kot vzdrževanje ženske. Za fabjon sem porabil samo 8 litrov premaza....



Tako je, če se pretirava s solarijem in pudrom!

Statist

Kako lepo je bilo na tista dva sončna dneva. Prava pomlad, končno malo toplote in suhega vremena. Vse je bibalo od radosti, da nas sonce ni pozabilo. Ptice so žvrgolele, čebelice so se zapodile v cvetje, ljudje v vrtove in njive, skratka, sonce nam je dalo upanje, da prihajajo toplejši dnevi in za njimi poletna vročina. Takrat je vsakemu od nas vsaj malo vroče, če mu že zaradi dela ni nikoli. A meni je bilo do sedaj v življenju najbolj vroče zaradi kulture, če smo bolj natančni, zaradi umetnosti.

Ko nanese beseda na vojsko, se zgodijo zanimive reči. Moški kar zaživijo in so polni zgodbic in prigod, saj so bili tam po leto in nekaj mesecev in ko jih poslušaš, imaš vtis, da nas takrat ne bi premaknila niti atomska bomba. Pri ženskah je stvar precej drugačna. Začnejo zavijati z očmi, se dolgočasiti, polahko se združijo v svojo družbo in vse moško hvalisanje ostane brez občudovalk. Saj sem tudi jaz včasih rad povedal kakšno svojo zgodbico, dokler nisem opazil reakcijo naših deklet. Prav obratno od pričakovanega se je zgodilo. Namesto vtisa smo naredili bedake iz sebe. Zato, drage dame, ne bom vam težil z vojnimi izkušnjami, pač pa z umetniškimi.

Skoraj vsi partizanski filmi v nekdanji Jugoslaviji so rabili ogromno statistov. In kje jih lažje dobiš, kot če prosiš vojsko za pomoč? Dobiš ljudi kolikor rabiš in za kolikor časa se ti pač zdi potrebno. Tako smo mi imeli to srečo, da se je nek makedonski film, ki je prikazoval dneve pred drugo svetovno vojno in med njo, snemal par kilometrov od naše kasarne. Nabasali so nas v tovornjake in odpeljali na prizorišče. Filmarji so nam povedali kaj bomo delali in nam dali obleke. V prvem prizoru smo se oblekli, kaj lepšega, v civiliste in vzklikali pred neko tovarno. Nato smo se po govoru nekega igralca obrnili proti kameri in peli pesem, za katero, tudi če me tepete, ne vem besedila in ne melodije. Po vsej verjetnosti ni bila cerkvena. Dobro se pa spomnim, da sem bil vedno bolj od zadaj, ko je bilo treba kaj prostovoljno narediti in tudi med tem dogajanjem sem bil v zadnji vrsti. A ko smo se obrnili, sem bil pa prvi, prav pred kamero. Ja, kar nekajkrat smo morali ponoviti prizor odhajanja, preden nas je režiser odvadil bolščanja v kamero. Njega je bolela glava,nas pa glasilke od 15 kratnega petja ene in iste pesmi. A ko smo gledali film - nadaljevanko ob nedeljah zvečer v kasarni, sploh nismo slišali ali videli kaj se dogaja, ker je vedno kdo od nas tulil, da je na televiziji in po ekranu kazal kje je.

Spomnim se še enega prizora, ki so ga na snemanju morda največkrat ponavljali. Nekateri moji sobojevniki so se oblekli v starojugoslovanske uniforme, maskerji pa so jih porisali z rdečo barvo, kot da so postreljeni. Poleg njih so čepele in klečale ženske, domačinke, ki so jih za statistke, kot nas, pripeljali iz neke vasi. Sklanjale so se nad ” mrtvece ” in pri tem neutolažljivo jokale. A kaj ko je to jokanje začelo tresti vojake, ki so se začeli smejati, za njimi ženske, potem pa še vsi firbci. Režiser je tulil na nas, na vojake, na ženske, a kaj ko se je po dveh vzdihljajih zgodba ponovila. Šele po nekaj ponovitvah in krajšem odmoru si je revež oddahnil z nekaj metri posnetega materiala.

Sedaj pa k bistvu. Kot veste je bil napad izveden aprila in kot vidite sedaj po vremenu, Nemci niso prišli v kratkih irhovkah, s puško v eni roki in sladoledom v drugi. Ne, kar dobro so bili oblečeni, na glavi pa so imeli čelade. In ves ta nemški vranč so nam pripeljali s kamioni, da se bomo našemili v vojake. Si predstavljate vojaško obleko, ki je ležala v skladišču 35 let? Njen duh, trdoto? Usnjeni jermeni so bili vseh barv, še najbolj pa beli od plesni. A ni bilo druge, pograbili smo vsak svojo in se v tisti poletni popoldanski vročini našemili v Nemce. Uboge kreature. Dali so nam orožje in nas postavili v vrsto, kjer nam je režiser povedal kaj bomo delali. Snemali naj bi napad tankov čez jarke proti nasprotnim vojakom. Ti so bili oblečeni po jugoslovansko in so se nam, Nemcem, prav sladko smejali. Do naslednjega prizora, ko so jih poslali plaziti se v z vodo dodobra namočeno blato. Vloga nekega igralca je zahtevala tudi to, da je stopil na nekoga in ga še dodatno do ušes potunkal v blato. Režiser je prav poudaril, da se bo ta napad s tanki snemalo samo enkrat in da mora uspeti, ker se terena po prehodu tankov ne bo dalo več popraviti za še eno snemanje.

In smo šli. Na povelje v tek. Brez kakršne koli vaje smo tekli ob tankih in skakali čez rove. A jaz ne dolgo. Kot sem že omenil, sem bil pri prostovoljcih bolj pri zadnjih, tako sem bil pri zadnjih tudi, ko se je delilo čelade. Vsi so pobrali tiste z zaščitnimi jermeni za teme, le jaz in še par drugih, ki smo upali, da jih bo zmanjkalo, smo dobili čiste kahle za na glavo. Sedaj pa pomislite in seštevajte. Najmanj 30 stopinj makedonskega poletja, nemšlo zimsko obleko, pritisk snemanja, da ne bomo kaj zašuštrali in na glavi čelada, ki je imela že, ko sem jo pokril, 50 stopinj. Ko smo se postavili, je trajalo par minut za namestitev tankov, potem so morali filmarji doseči prave pogoje za snemanje in še preden smo začeli, je od mene vse teklo, tako da so se mi možgani pekli v bučnem olju.

Akcija! Pognali smo se med tanki, za katere niti približno ne vem kje so bili. Pa nisem bil edini, saj sem slišal nekega oficirja po končanem snemanju, ki je rekel drugemu, da je prav malo manjkalo, da ni nekoga povozil tank. Po kakih petdesetih metrih mi je začelo postajati pred očmi kar malo preveč mavričasto, zato sem se vrgel v jarek, kot da sem mrtev. Čez dve, tri sekunde je čezme pripeljal tank in od šoka sem se skoraj zaril v zemljo. Odpel sem si čelado in jo zagnal daleč od sebe in prav za en moški spolni organ me je brigalo, če se bo zaradi tega pokvaril ves posnetek.

Energetska telovadba

Mnogim fizično delo pomeni tudi rekreacijo. Tudi meni. Človek se pregiba, malo mu hitrejši pretok krvi spere holesterol z žil, pljuča zajamejo malo več zraka in pot, ki pride na čelo ali hrbet, ti prečisti pore brez ne vem katere maže. Pri tem početju ne smeš pretiravati, ker lahko pokuriš preveč kalorij, vsi pa vemo, kako je hrana danes draga. Varčevati je treba, pa naj stane kolikor hoče.

 Ampak, kadar dela neko delo Možakar, je to vsaj v eni stvari nekaj posebnega. Jaz sem poleg tega, da sem delal, tudi telovadil. S pomočjo elektrike, ki mi jo krepko zaračunajo, sedaj mi celo ponujajo paket, da bi  bil " njihov " za tri leta, kot pri telefonih. To s paketom ne razumem najbolje, saj ne vem, kako se bi dala elektrika zapakirat. Da pa ne boste mislili, s to telovadbo ne mislim tistega okolipopkovnega tresalca, o katerem sem pisal zadnjič. Naši sem naročil, naj ga kar lepo vrne lastnikom. Čisto nobenega rezultata ni, razen tega, da se moraš za 20 minut usesti in biti pri miru, medtem, ko ti trebuh stresa potres z močjo 9,8 po Možakarjevi lestvici. Ni kvadratkov, ni manj kilogramov. Če hočete shujšati, ni druge kot migati in manj jesti. Več porabiti kot pridobiti. Kar naredite v plastenko luknjo in začnite vanjo točiti vodo. Če priteče več vode, kot jo odteka, gredo kile gor, obratno pa dol.
 
 Prav tako mi ni jasen namen hujšanja ob polni luni. Verjetno sem po duši včasih malo preveč matematika. Vsaj po pogledu sodelavke sodeč, ki mi ga je namenila zadnjič. To hujšanje je kar precej pogosta tema, tako da so jo punce v službi spet prinesle na dan. Ena od njih se je pritoževala, da tehta preveč, tam okoli 70 kg, da pa vsako polno luno vseeno izgubi 1 kilogram in da to prakticira že pet let. Čisto nedolžno sem jo vprašal, če je pred petimi leti tehtala 130 kg. Vam opišem njen pogled? Bolje da ne. Sem ji pa pomagal razumeti, kaj sem s tem mislil. Če shujšaš vsako polno luno 1 kilogram, se jih na leto nabere najmanj 12. To pomnožiš s 5 in dobiš 60kg, ki jih prišteješ trenutnim sedemdesetim. Potem sem bil samo še baraba, ki ženskam uničujem veselje do hujšanja, pogledi pa niso več ubijali.

 To s tem trebušnim potresnikom ni edini nateg. Te dni je ogromno reklame o nekih jogurtih, ki naj bi uravnavali obisk predmeta, ki povzroča ogromno prepirov med moškim in žensko, to je straniščna školjka. Naša jih je nekaj kupila, pa ni kaj prida zaleglo in jih je nehala jesti. Tako sem zadnjič našel v hladilniku tri s kar precej pretečenim rokom, ker pa tudi jaz takrat nisem bil ravno sralno razpoložen in ker niso bili pokrovčki dvignjeni, sem pojedel vse tri naenkrat. Ti jogurti imajo več različnih okusov in jaz sem jedel okus po nerazrajcani ženski, to je okus suha češplja. Ne vem za kakšno kemično reakcijo je šlo, morda so se celo med seboj izključevale, a sama " naprej poženi " formula, pretečen rok in okus suha sliva na moj izločevalni organ niso imeli posebnega vpliva. Verjetno so jih konzervansi čisto zadrogirali, tako da se je tudi sam, seveda rahlo predelan, jogurt uskladiščil in konzerviral v moje telo še za kakšen dan ali dva več.

 Kako me zanese. Sedaj pa k glavnemu. Te dni smo začeli z deli okoli hiše. Med drugim sem moral narediti nekaj popravil na elektriki, med drugim sem plezal tudi po lestvi in odvijal in privijal žice. Elektriko vedno izklopim, saj sem že imel incidente z njo. Veste, elektrika je edina dama, ki se ne pusti šlatat! Izučilo me je pred leti, ko sem menjal stropno luč. Ko sem vse odstranil, me je prišel nekdo gledat in se pri tem naslonil na stikalo. Ko sem stopil nazaj na stol in prijel žice, da jih bom privil na novo luč, sem naredil kratek stik. Par centimetrov pred očmi se je zabliskalo kot ob nevihti, jaz pa sem od samega presenečenja skoraj padel s stola. Ko sem to pripovedoval v družbi, me je prijateljica vsa zaprepadena vprašala, če me ni pri tem ubilo.

  Te dni sem bil bolj previden, sploh ker nikoli ne delam sam. Vedno mi pomaga Murphy, ki se je tudi tokrat izkazal. Pred kosilom sem šel samo preverit žice, katere bom moral prevezati, tako da elektrike nisem izklopil. Ravno, ko sem bil na vrhu lestve, so mi padle na tla izolirane klešče. Malo sem se sprehodil, sem pa tja izgovoril kakšen tihi urok, ker mi Murphy ni hotel podati klešč, nato pa sem z njimi zagrabili žico, ki sem jo moral prevezati. Takrat pa se je začela telovadba. Streslo me je kot vranč in moja roka je v trenutku skupaj s kleščami poletela po zraku v vesolje. Še dobro, da je na telo privezana z mišicami, drugače bi spet poročali o neznanem letečem predmetu v obliki roke s kombinirkami med prsti. Ob stiku me je zagrabil tak krč, da sem stisnil klešče tako močno, da se je pocedila voda iz njih, občutek v roki pa je bil precej podoben trenutku, ko se tako močno udariš v komolec, da se tresoči mezinček počuti kot najdebelejša vibrajoča struna na kitari. Ko sem prišel k sebi, sem pregledal klešče in ugotovil, da se je ob padcu presekala izolacija na njih in železo se je ljubeče stisnilo k moji kožici... Sedaj bi lahko napisal, da naj tisti ljudje, ki jim ne diši običajna, počasna telovadba, vtaknejo dva žeblja.... Pa ne bom. Na internetu imaš polno bedakov in če bi kdo preživel to telovadbo, bi lahko rekel, da sem jim to priporočil jaz.

 Začetek samih okolihišnih del pa ni bil po godu našim podnajemnikom. Nekajkrat sem zamahnil s krampom, pa so že skočili vame. Tudi vi bi, če bi vam odkril streho. Naletel sem na mravljišče in nekaj mravelj se je zapletlo v moje kocine na nogi. Če so slučajno dosegle tudi kaj kože, so me popikale, jaz pa sem začel plesati mravljinčji ples, ko sem se jih skušal otresti. Nato sem začel prepričevati eno po eno naj nehajo, ko pa so prebile consko obrambo kolena, se je situacija zaostrila. Nad koleni imam  področje, na katerega ni dobro spustiti mravlje, to so družinski dragulji z njihovim odvodom. S tem odvodom se dela, to veste tudi tisti, ki jim matematika ni ljuba, računske operacije. Sploh, če je v igri enačba z eno neznanko.

Obletnica

Ljudje, današnji dan je dan spomina, dan obletnice, ki jo vsi poznamo. Še čez leta se bomo lahko hvalili s tem, da smo živeli v tem času. Nekaterim bo to všeč še čez toliko in toliko let, nekateri bodo ta čas sovražili… Saj veste, kakšni smo Slovenci. Pri nobeni stvari ne moremo biti enotni, nikomur ne privoščimo. Ampak, dajte, danes naredite izjemo. Stopite skupaj, pozabite na vse razprtije, pozabite zgodovino in mi iz srca voščite za četrto obletnico pisanja blogov.

Pomočnik

Danes sem bil v gozdu. Sva šla z žlahtnikom iskat kamne. Ne diamante, niti ne mislim zidati, pač pa me je zanimala meja med parcelami, tali. Samo vprašanje. A veste zakaj se ženina in nevesto obmetava z rižem? Zato, ker so kamni prenerodni za po žepih. In ti kamni, ki sva jih iskala, niso kar tako. Morajo biti rdeči, pobarvani. Saj sva jih s prijateljem našla kar precej, a šele takrat, ko sva se vračala. Hodila sva namreč tudi po takem terenu, ki je čisti pragozd in tam ni morda še nikoli nihče sekal in še dolgo morda ne bo. In tam ni smotrno določati meje, zato je vse brez oznak. Hodila sva po občutku in se po občutku tudi zgubila. Drevje je ravno dovolj ozelenelo, da zakriva pogled in s tem orientacijo. Ko sva prišla do vrha precej strmega terena, nisva vedela kje sva. Pričakali so naju le mejni kamni iz leta 1920, saj je tam tekla meja z Italijo. Ko sva določila od kod piha veter, sva se obrnila po svoje in kmalu našla cesto. Rešena. Spustila sva se v dolino po drugem talu, se vrnila na starega in se bolj po riti kot po nogah pridrsala do jezera. Od vseh žvali sva naletela le na kačje pastirje in nekaj Italijanov, ki sva jih potem malo zaprašila z avtom. Nobenega medveda, čeprav sem s seboj nosil fotoaparat, da bi ga ujel za spomin. Sem bil kar malo fouš prijatelju, ki naju je poklical, da je videl kar dva približno 2 kilometra od naju.

Jezero je pa precej suho. Ribiči rešujejo ribe in jih vozijo vsepovsod po potokih, da ne bi poginile. In pri tem morajo pazit, da se ne vdrejo v blato, ker je potem velik problem. Vem kakšen. Ko sva prišla do dna hriba, je prijatelj zapičil palico v zemljo in ta se je pogreznila za okoli 40 cm. Povedal sem mu zgodbo, ki jo bom še vam. Jaz sem se s traktorjem udrl trikrat. In od tega enkrat po neumnosti. Pa ne po svoji.

Veste kako je, če imate napovedano doma mini slavje. Pridejo obiski, počakajo kosilo in po njem gredo domov. Zelo dobri obisk, ne? A do kosila je bila takrat še kakšna debela ura ali več, ko je  pozvonil na vratih sosedov prijatelj, ki me je prosi za uslugo. Je namreč malo umetnika, pa je zavil z avtom na jezero, poslikal nekaj ptic za svoje potrebe in jo potem usekal počez po nekem travniku nazaj v civilizacijo. Ker pa ni poznal terena, je zapeljal v blato in se udrl do pragov. Pa bi lepo prosil, če bi ga potegnil ven, ker mu je sosed priporočil prav mene. No, v redu, greva. Traktor, veriga in on. Zapeljem kolikor je bila veriga dolga do avta na trdno podlago in ga zapnem. Traktorsko kolo se še ni dobro zavrtelo okoli svoje osi, ko sem že tudi jaz s traktorjem tičal v blatu do osovine. Rešitev v takem primeru je samo ena. V grmovje greš po dovolj debelo vejo, jo položiš pred zadnja kolesa, jo zavežeš z verigo za obe kolesi in potem čisto polahko spelješ. Palica se malo zakoplje v blato, nato pa se kolesa dvignejo iz njega in premakneš se naprej. To ponoviš tolikokrat, da se izkoplješ iz blata. Prvi problem je bil, ker je bilo grmovje kar precej stran. Ponudil se je, da gre on po vejo. Drugi problem, ker je prinesel suho vejo, ki je počila že, ko sem jo pogledal. Hajdi, grem jaz. Nikjer nobene sekire, tako da sem lomil in lomil eno vejo, da sem jo dobil v roke. Naslednji problem je bil, kako odpeti verigo, ker je ostala napeta med voziloma. Nekako sem premaknil traktor za dva cm, da sem sprostil zatič in rešil verigo. Nato sva telovadila in pretikala verigo, da sem prišel na suho. Vsaj jaz sem bil rešen z traktorjem. Kaj sedaj? Če grem nazaj, bo spet telovadba. Takrat sva se okoristila z lovci. V sosednjem grmovju, kjer sem dobil vejo, je stala njihova preža. Šla sva tja, pretepla lestev z vsem, kar je bilo pri roki, da sva jo odtrgala in jo prelomila čez pol, jo položila pod traktorska kolesa in avto je bil zunaj.

Adijo nedelja, kosilo in obiski. Za tistih pet metrov, ki so manjkali avtu do trdne zemlje, sva rabila več kot tri ure. Domov sem prišel ves blaten, utrujen in lačen. Pa pravijo da je dober sosed več vreden kot vsa žlahta.

Še nekaj moram pripisati. Prihajajo prazniki in z njimi kresovi. Pazite, da ne bo požarov in nesreč. Videl sem že nekaj specialistov pri tem delu.

Še najpomembnejše, kar večkrat poudarim. Čeprav bi radi, čeprav vas mika, je v Evropi že skoraj 200 let prepovedano sežigati ljudi na grmadi.

Čista resnica

Danes sem utrujen. Lahko bi to povedal tudi drugače, pa mi tiste besede, ki so jih prinesli v Slovenijo naši južni bratranci in vključujejo predel med popkom in koleni, nekako ne gredo od prstov. Se jih izogibam, čeprav imajo kar veliko uporabno moč. Te besede so izpodrinile vse naše in le malo kdo jih še uporablja. Le kako naj bi se krščanska mafija primerjala z njihovimi rodilnimi in opraševalnimi organi? Čisto drugače se sliši, če te kdo pošlje tja, od koder si prišel, kot pa naših tristo hudičev.

 Bil sem v gozdu in to na takem terenu, kjer sem z lahkoto oponašal alpiniste. Skozi grmovje in po skalah navzgor sem vlekel verigo in pletenico ( ketno in zajlo ) od traktorja do smrek, ki sem jih posekal pred dnevi. Ko sem bil pred leti tam, me je tast držal za pas, ko sem posekal smreko, sedaj pa sem to delal nekaj metrov naprej. Ko sem se oprijemal skal in iskal razpoke v njih, otovorjen z nekaj kilogrami železa in jekla, ki so me vlekli nazaj, sem si dejal, da si nikoli več ne bom ob pogledu na alpiniste, ki gredo na Everest v tistem redkem zraku, mislil, da bi jaz to zmogel lažje kot oni. V treh urah sem popil dva litra tekočine, na stranišče pa sem šel šele doma po kosilu in veliki skodeli kave. Ves sem bil premočen, zato sem šel onesnažit v kopalnico nekaj pitne vode. Ko sem gledal umazanijo, ki je tekla od mene, sem najprej pomislil na vulkanski prah, ki je verjetno ravno danes padel name.

 Smreke so ležale v gozdu že nekaj časa, zato sem šel včeraj popoldan pregledat stanje, da sem danes v gozdu vedel kako in kje se postaviti. Ker je gozd od nas oddaljen okoli 2 kilometra, sem šel s kolesom. Malo se je treba nadihat, pa še nekaj kondicije sem nabral po poti. V gozdu sem odložil kolo ob pot in nadaljeval peš. Zamudil sem se kar nekaj časa, saj sem šel ogledat teren, splezal sem na lovsko prežo nad jezerom.... Ko sem se vrnil do kolesa, ga ni bilo več tam. Čakaj, teren dobro poznam, teta na s me tudi še ne matra tako zelo, da ne bi vedel, kam sem ga odložil. Naredim en krog, se obrnem v drugo smer, nič. Tedaj mi pripelje nasproti sovaščan s svojim traktorjem in mi pove, da je on umaknil kolo, ker se je podrlo na cesto in ga zapeljal nekaj metrov naprej  in v breg nad cesto. Ajoj! Malo sva se nasmejala na to temo, nekaj sva rekla o gozdu, nekaj pa o medvedku, ki se sprehaja po naših koncih in ga videvajo vsake toliko časa na nekaj metrov. Tedaj sem se spomnil na zgodbo, ki vam jo bom sedaj povedal.

 Preden nadaljujem, naj povem, da na Notranjskem nimamo veliko pravljic ali legend. Morda je ena o Martinu Krpanu, zato ni čudno, da si ga poleg nas lastijo tudi v Pivki. Kar naj si ga, jim ga posodim, v trajno last pa ga dobijo, ko mi bodo pokazali, kako se Mokrcem bliska. Z Blok, kjer naj bi bil doma, se to vidi. Če je kdo pomislil pri pravljicah in legendah še na čarovnice, ga moram razočarati. To o čarovnicah je živa resnica, njihove potomke živijo še sedaj in živa resnica je tudi naslednja zgodba.

 Med drugo svetovno vojno so naše kraje osvojili vrli italijanski vojaki. Ne bom o njihovi vlogi, pač pa o tem, da se je tudi med vojno skrbelo za kulturo in zabavo. Tako je prišel v bližino naših krajev tudi mini cirkus, kje so imeli med drugim tudi točko z dresiranim medvedom. Po predstavi je direktor cirkusa omenil, da je medved že malo v letih in da ga bodo v bližnji prihodnosti " upokojili ". Hrabri italijanski oficirji so staknili glave in po barantanju odkupili medveda. Spustili naj bi ga v gozd in kdor bi ga počil, od tistega naj bi bila trofeja.

 Naslednji dan je nastopila akcija. Spustili so medveda, oficirji pa so mu dali nekaj minut prednosti. Odšli so za njim, a tudi po večurnem pregledovanju gozda medveda niso našli. Čez nekaj časa za njimi pride nekdo iz cirkusa in jim pove, da se je medved sam vrnil nazaj. Ob začudenih pogledih in vprašanjih oficirjev jim odvrne, da so pozabili, da je medved dresiran. Ko je našel kolo enega od njih, ga je zajahal in se z njim pripeljal nazaj v cirkus.

Rezultati PS ja o pomladni znanilki

Spoštovane in spoštovani! Prišel je veliki trenutek razglasitve rezultatov zadnjega kroga  prostega spisa v četrtem krogu, katerega  nosilec je bil pravkar pišoči možakar Možakar. Potil se je in štel, popravljal si je očala in kar naprej pogledoval čeznje, tako tolkel po tipkovnici, da je reva skoraj potrebovala hanzaplast in na koncu, kot vidite, mu je tudi uspelo. Preštel je komentarje, ki jih bo vsak čas objavil.

 Dodal bi še eno malenkost. Pravkar na mojem prejšnjem blogu poteka debata o tekmovalnih in netekmovalnih spisih. Mislil sem nekaj napisati v debato, pa me je prehitela Kloti, za kar se ji zahvaljujem, ki je zadela bistvo vsega.

 Rezultati:

Ana  8

Turdus  10

Kala  16

Radirka  7

Kloti  14

Darja  12

Tedi  11

Možakar  11

Dekleti, ki imata največ glasov, sta v tem krogu že vodili spise, zato je naslednja mučiteljica   

Darja

 za kar ji iz srca čestitamo in ji želimo čiste misli pri izbiri naslova ( lahko je tudi v obliki haikuja )!

 Za eDi z  novimi spisi naprej!

Sodelujoči pri pomladnih budilkah

Moja znanilka pomladi - PS

Rad imam april. Saj imam vsak mesec po svoje, a sedaj je res lepo. Vsa narava se prebuja, saj dež zaliva, sonce pa vleče rastline za vršičke iz zemlje. In zaradi vsega naštetega sem bil jaz danes dve uri na sprehodu. Seveda ne sam. Sprehajala sva se z našo kosilnico.

Nekateri to kosilnico poznate še od lani. Nizek športni model, vžge od prve, če je pri volji in če ima bencin, rdeče rjave barve, velik prtljažnik, ogromno obratov, zelo športen hrup in ravno pravšnja hitrost. Ni mi je bilo težko kupit, saj mi je bila takoj všeč, čeprav na ovinkih ni ravno okretna. Pa tudi avto sem imel s seboj. Za vsak slučaj. Da bi jo rinil po avtocesti…  So pa trgovci prefrigani. Da se človek še lažje odloči za nakup, ti brez doplačila kot opcijo ponudijo tudi funkcijo košnje trave. In zaradi te opcije nastajajo razne težave.

Ko sem jo napojil, sva se zapodila v travo. Saj nisem tak, da bi v nizkem startu čakal, kdaj bo pognala za tri milimetre, da jo bom spet obdeloval, a pol metra veliko pa spet ne mislim mlatit. Te tri milimetre mi je ” gor metal ” prijatelj, ki je trdil, da je prava košnja tista s koso. Ko si pogledal njegov vrt, je bil res nekaj posebnega. Naše butalske koprive, ki so zrasle iz posejane soli, so bile prave pritlikavke proti njegovim. Kosa res naredi svoje. Seveda, če jo uporabljaš. Kot kosilnico. Ker res nočem imeti čez par dni prevelike trave, sem lovil vsaj nekaj sončnega vremena. Kosilnica je jamrala, saj je nekaj časa zmagovala ona, nekaj časa krtine, včasih pa tudi jaz, če sem jo pravi čas zagledal in dvignil prednji del v zrak.  Je pa dobro, če takrat, ko je kosilnica v zraku, ni nikogar poleg, saj se lahko zgodi, da si mora čez čas na nogah ostriči samo 18 nohtov ali pa še kakega manj.

Saj jaz bi pokosil isto površino dosti prej, a kaj ko je pri nas tako zagaman teren. Imamo vsaj 37 vogalov in pri njih pride v poštev tudi vzvratna vožnja, da krožne vožnje okoli dreves ne omenjam. Okoli nekaterih sem kosil kot okoli oltarja na Brezjah. Nekatere spodnje veje so tako nizke, ker nisem dobro poslušal sadjarskih nasvetov od tasta in prijatelja, da se moram dati na kolena in tako loviti kosilnico po vrtu. Izogibati sem se moral hišam, škarpi, drvarnici, trti, potoku, gredi….  Da ne govorim o rožah. Lansko leto sem pokosil vrt, pa me pride naša vprašat, zakaj sem ji pokosil travo. Sumljivo vprašanje. Ali se zafrkava, ali je kaj drugega. Pa je bilo drugo. Nasadila je okrasno travo, a trava je trava in hop, pa je ni bilo. Nisem šel nazaj brskat v košaro in lepit travo skupaj, sem pa naslednjič bolj pazil. A vseeno se še zgodi, da kakšna narcisa ne raste več tam, kjer je še pred eno uro.

In ti ljudje, ki se sprehajajo po cesti mimo nas. Človek, tudi če noče, vidi marsikaj. Se ti oko obesi nanje in jih gledaš in se čudiš, kako je danes vse normalno. Videl sem dva zanimiva para. Pomislite, pri nas na vasi. Najprej je prišla soseda, gospa, z mnogo mlajšim fantom. Držala sta se za roke in se sprehajala sredi belega dne. Ona ponosna, srečna, nasmejana, njemu pa je bilo malo nerodno, ko sem ga pogledal iznad kosilnice. Da bi se vsaj malo izognil mojemu pogledu, je začel njej kazati v potok, kjer naj bi bile ribe. Pa jih ni, verjemite. Blefer mali.  In nedolgo zatem sta prišle še dve ženski. Objeti čez rame, ena je bila prav tečna in je kar naprej poljubljala drugo, ki je očitno uživala. Kam gre ta svet? Sem mislil, da imajo samo v mestih mame sredi dneva čas, da se sprehajajo s svojimi otroci, pa vidim, da je tudi na vasi tako. Ni več toliko kmetij in veliko dela na njih, ni velikega števila otrok, zaradi česar so včasih na majhne otroke pazili bratje ali sestre.

Sredi košnje sem dobil obisk in sem vse skupaj popustil. Ko sem prišel nazaj, kosilnica ni hotela več vžgati. Pa sem takoj vedel kaj je narobe. Saj nisem kaj prida mehanik, a vsake toliko časa mi uspe takoj ugotoviti kaj je narobe. Ob popravljanju sem ugotavljal, da če komu rečeš da je kmet, je to v bistvu kompliment. Skoraj vsi mlajši gospodarji imajo srednjo šolo ali še kaj več, poleg tega morajo biti še vremenarji, strojniki, mehaniki, kravji ginekologi…. Jaz kmet v pravem pomenu niti nisem, sem samo voden pod kmetijo, zato to zgoraj navedeno zame ne drži. Aja, pa še strašno dobri očetje so. Kdo med vami bi zaupal 15 letnemu sinu ali še mlajšemu manj, mašino s 100 konji, vredno 30.000 ali več evrov? No? Ti očetje pa naredijo ravno to. Sine posadijo v traktorje in ti veselo prevažajo po vasi nakladalke, pluge, kosilnice…

A veste kaj je bilo narobe s kosilnico? Zalilo ji je kolesa. Niste še slišali za to okvaro? No, saj ni bilo samo to. Zalilo je tudi ročaj, pokrov, svečko, v glavnem celo kosilnico. Ko sva bila notri, se je usul dež in naredil svoje. Iz avta sem vzel WD 40, malo sem odvijal, malo privijal in spet je ropotalo. Ko sem prišel v hišo, sem se umil in sedel za računalnik. A duh po travi je ostal. Menda si bo treba osnažiti tudi nohte.

Nov naslov prostega spisa - opomnik

Ne vem, koliko vas je opazilo, a Kloti je objavila rezultate zadnjega kroga PS ja. Po ogorčeni borbi z glasovi je dodelila štafetno tipkovnico meni in tako sem na vrsti, da objavim nov naslov prostega spisa.

 Novi naslov je primeren letnemu času, pomladi, Šel sem k Janu v arhiv in tam našel naslov, ki ga je na koncu drugega kroga podala Drsalka in se glasi " Ko se pred mojimi durmi razbrsti pomlad ".  Jaz bi vas pa vprašal, s kom se začne pomlad? Ljudje smo si različni, zato, kaj je tisto, kar jo za vas naznani? Je to ptica, roža, dejanje? Zato naj se novi naslov glasi:

Moj/a znanilec/ka pomladi

Sedaj ste na vrsti vi, da to napišete. Lahko opišete kar koli, tudi prvo kapljo, ki pade z ledene sveče, lahko se vživite v kar koli, kot je hrepeneje lastovke po vrnitvi domov, lahko sanjate… Nič ne bo narobe, če razmišljate tudi v obratni smeri, kot je odslužena lopata za sneg ali zimska obutev ali oprema za smučanje. Tem je ogromno, samo najti jo morate.

 Za razmišljanje vam dam čas do torka, 20. aprila tega leta ( da ne bo kdo mislil, da ima čas 1 leto ), vaše spoštovane prispevke pa bi rad videl pripopane na eDiju ob 20.00 istega večera. Pravila poznate, ta pa so postavljena tudi zato, da se jih včasih tudi krši. Štetje glasov in objava rezultatov, pod budnim očesom revizorjev, bo v petek, 23. 4. 2010, prav tako ob 20.00.

 Sedaj pa akcija! Da se mi ne bi kdo izgovarjal na pomladansko utrujenost, ker so pred dvema letoma znanstveniki ugotovili, da sploh NE obstaja! Vse je v naših glavah, tudi spis.

 Lep pozdrav in lep vikend,

Vaš mučitelj tega kroga Možakar