Moj eDnevnik | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Freskina zgodbaTo, koliko časa sem poročen, čivkajo že vrabci
na strehi. Malo jih je težko razumeti, a če se potrudite, vam bo šlo. Zato tega
ne bom pisal, če pa vseeno ne razumete vrabcev in ne veste, ker ste to pozabili
od zadnjega pisanja, nič hudega. Pri nas je važno samo to, da jaz nisem
pozabil. Plastično strašiloPrav prijeten hlad je nastopil po tem deževju. Sonce sicer spet pridobiva na moči, a vsaj kak dan bo milostno z nami. Lažje se živi, lažje se spi in nenazadnje, lažje se dela. V soboto, ko je bilo najbolj vroče, sem nekaj " cimpral " pod streho, pod razbeljenimi strešniki. V dveh urah sem popil tri litre tekočine, pa me sploh ni tiščalo na stranišče. Vse je pokapljalo na deske pod menoj. To pomnožite vsaj s tri, saj sem bil na delu od devetih dopoldan do šestih zvečer. Tukaj govorim v ednini, a nisem bil ves čas sam. Nekaj časa mi je pomagal sin. Tako sta se teti, ki mi običajno pomagati, vsaj malce odpočili, kajti njuno pomoč rabim čedalje bolj pogosto. Njuni imeni sta Skleroza Murphy in Demenca Alzheimer. Za vzgled so namKomur v teh dneh ni vsaj toplo, če že ne
vroče, ni normalen. Lahko bi rekli, da malo pušča pri strani. Skrivamo se po
senci ali s klimo hlajenih prostorih. Seveda, klima mora biti naravnana vsaj na
18 stopinj, kot je morda v nekaterih prostorih ali trgovinah. Ko stopiš vanje,
te prav zaboli od mraza. Ker nimam te sreče s klimo, se hladim kjer se morem,
med drugim tudi v senci češnje na našem vrtu. Spati na ležalniku ne morem v tej
vročini, brati in reševati križank kar tja v eno tudi ne, pa se ti oko zapne ob
prvo premikajočo se stvar v tvoji bližini. Ne, to ni naša, ker naša leži čisto
pri miru v ležalniku in vse kapljice na njej, ki jih človek najde, so rosa od
tajanja.
Pesek na lopati, lopata med prsti - PSMoje občudovanje Amerike se je
sesulo v prah že pred davnimi leti. Saj se morda še spomnite filma Top gun?
Samopoveličevanje Amerike, njihove moči, predvsem pa posameznika. In to
nakladanje mi je odprlo oči, da njihovi filmi po ostalem svetu predvsem
reklamirajo njihov edino pravilen način življenja. Po njihovo, seveda. Ampak,
nekako ne gre skupaj tisto, kar ponujajo v filmih in kar potem pokažejo v
resničnem življenju. Njihova velespoštovana demokracija mi je postala še bolj
sumljiva ob prvi izvolitvi Jurija Grma in ob njenem vsiljevanju po arabskih
državah. Pravi obraz njihove vojaške moči se kaže sedaj po Arabskem svetu,
njihova organizacija samopomoči pa ob orkanu Katarinci. In kje so mi stopili na žulj?
Pred časom sem se za nekaj časa usedel pred TV in zijal vanj. Par minut sem
gledal nek film, ki bi moral imeti posebno oznako. Saj poznate tiste rdeče
trikotnike, ki opozarjajo gledajoče, da ta film ni za otroke zaradi nasilja ali
seksualnih prizorov. Ta bi moral zaradi svoje sladkobe imeti oznako, da ni
primeren za diabetike. V prizoru, ki sem ga gledal, sta se večer pred neko
poroko zunaj na pogovoru » slučajno » dobila oče in hči in na koncu pogovora je
po 36 ih letih v tem mestu začelo snežiti. Za zjokat. In naslednji dan sta se
dva fanta ponudila, da bosta tistih deset metrov dolgo potko, po kateri bo
odšla nevesta od doma in na kateri je bilo tri centimetre snega, očistila
brezplačno! Blagor Ameriki, ki ima tako dobro mladino! Ki dela neverjetne
brezplačne usluge. Si mislim sam pri sebi, kako bi
se nekdaj pri nas toliko pozidalo, če ne bi hodili ljudje drug drugemu pomagat
in to samo za par piv in malico - kruh, kakšna leva salama in nekaj sira. Pa se
ni nihče hvalil s tem, še radi smo šli pomagat. Mimogrede, a veste kakšna
razlika je med Slovenijo in jugom? Pri nas so se za praznike vrteli mešalci, na
jugu pa odojki. Jaz, ki sem še Titov model, se spomnim, kako so še vse
premešali na roke z lopatami na tleh. Na tla so nasuli toliko in toliko lopat
peska, pesek so posuli s cementom in oboje prevrteli dvakrat ali trikrat z
lopatami na suho. Na vrhu kupa so nato naredili velik graben, v katerega so zlili
vodo. In spet so pele lopate. Ko je bilo vse dobro zmešano, so to naložili na
nosila, ki sta jih nosila dva moška, ki sta vse to stresla na ploščo v prvem
ali drugem nadstropju. Kakšna dvigala, samokolnice ali mešalci, da o sodobnih
hruškah in črpalkah ne govorimo. Zakaj pa mislite, da so bili nekoč možakarji
tako vitki in mišičasti? Zaradi posedanja v avtu, pisarni ali doma gotovo ne. Prava revolucija je bila, ko so
se pojavile samokolnice z zračnico, še bolj pa, ko so prišli na sceno mešalci.
Najprej so bili tisti z bencinskim motorjem, nato pa še tisti na elektriko.
Vsak od nas, ki smo kdaj pomagali pri betonaži, bi lahko povedal kako zgodbo o
zgodah in nezgodah, ki so spremljale betonske veselice. Prevrnjeni mešalci,
strjen beton v bobnu, lopata, ki je pretepla marsikoga, ki jo je vtaknil v
mešalec in mu jo je le ta iztrgal iz rok in še in še. Jaz vam bom opisal samo
eno, ki so mi jo povedali tisti, ki ” naj bi ” bili poleg. Električni mešalci so bili od
začetka v redu, samo kaj ko se je z uporabo zgodilo marsikaj, Najbolj od vsega
je bil občutljiv kabel, ki je bil čez čas tako povit z izolirnim trakom, da se
ni več videlo originalne barve. Pri približno takem mešalcu, ki obvezno ni smel
imeti pokritega motorja, sta delala dva moška. Ker pa nesreča nikoli ne počiva,
je enemu v škorenj padlo nekaj peska. Ta čas, ko se mora beton premešati, da je
prave gostote, da gospod zidar ni imel preglasnih pripomb, si je vzel čas, da
zadevo reši. V eni roki je imel lopato, z drugo se je prijel za mešalec in tako
dvignil nogo, ki jo začel tresti, da bi mu tisti nadležni pesek padel izza
škornja. Njegov sotrpin pri mešalcu ga zagleda kako se trese, prime lopato in
ga z vso močjo vseka po roki in mu jo pri tem zlomi. Ob glasnem kričanju se je
nekako razjasnilo, da je možakar mislil, da nesrečneža trese elektrika in da se
ne more rešiti ročice mešalca. Ker ga je hotel rešiti kar najhitreje in ob tem
ne nastradati tudi sam, je pač uporabil lopato. Ob tem si je mislil da namen
posvečuje sredstva, zato pri tem ni bil čisto nič nežen. PavelDanes popoldan nisem skoraj nič počel. Nisem
delal, nikamor nisem šel, samo sem in tja sem mešal okoli hiše. Nič kaj dosti
se mi ni dalo, Ne, nisem bolan, niti nisem padel v depresijo. A ste morda
opazili, da ta beseda ni več v modi ? Morda sem bil še najbližje definiciji, ki
jo je pred mnogimi leti postavil neki sokrajan - nisem utrujen, samo počitka
sem potreben. Sem pa zato ogromno premišljeval. Seveda po Možakarjevo. OdpadnikiDanes so bili pri nas. Spet. Prihajajo redno in poberejo svoje.Kako se svet spreminja. V komunizmu tega nismo poznali. Bil je tak in tak red in v to smer se ni nihče, vsaj v naših krajih, kaj dosti " zatikal ". Živeli smo svobodno, vsak je z njimi obračunal po svoje, predvsem zato, ker jih ni bilo kaj dosti tu okoli. V mestih je bilo drugače, tam so imeli z odpadniki opravka že dolgo nazaj. Pa je prišlo leto 91 in z njim osamosvojitev. Vse se je začelo spreminjati, miselnost v glavah nekaterih je začela delati drugače. Delo za strojem ni bilo več glavno. Z vsem se da služiti, tudi z odpadništvom. Tako sedaj vsi delamo za njih. Kar koli kupite, kar koli dobite, del tega, ali pa vse, bo čez čas njihovo. Najprej se je slišalo o raznih posameznih poskusih. Nato je postajalo to vse masivnejše. Šušljalo se je in govorilo, a upreti si ni upal nihče na glas. Ko ti hodijo od hiše do hiše in ti postavljajo svoje zahteve.... Se boš upiral? Kaj boš s tem dosegel? Kar poglejte filme na TV, ki kažejo take poskuse. Vsak na koncu popusti. Nekateri čez dolgo časa, a odpadniki narediji to tako, da to pomnijo do konca svojega življenja, pa še vsej soseski je to v poduk. Znajo doseči svoje. Veš kdaj pridejo in kaj bodo odnesli s seboj. Če jim ne daš tega, kar hočejo, boš dal naslednjič še več. Prišlo je tako daleč, da starši na to navajajo svoje otroke, če hočejo, da bodo preživeli. Kar poglejte Italijo. Celo mogočni Berlusconi od časa do časa izgubi bitko z njimi. K nam pridejo dopoldan. Šofer in še dva. Z velikim avtom. Vozijo se od hiše do hiše. Nikjer ni nikogar. Ljudje vedo kdo so, ljudje jim dajejo, a nihče jih ne pozdravi, se ne pogovarja z njimi, kot da so nekaj drugega. A oni se ne menijo za to. Poberejo, kar jim pripada in gredo. Verjetni imajo tudi oni šefa, ki bedi nad njimi in hoče svoje. Predvsem pa ne delajo razlik. Za njih smo enaki. Kar poglejte nas. Mi ločujemo vse, kar se da, ker tudi moramo. Ker nam odpadniki zapovedujejo, da so odpadki ločeni po vrsti. Drugače je pa kazen. Dodatni zaslužekNe me čudno gledat, ko se sedajle presedam
pred računalnikom, ko vam tole pišem. Najedel sem se domačih češenj in kar
pokam po šivih. Češenj nimamo toliko kot lansko leto, niti niso take oblike kot
so bile, vzrok pa je seveda Reks, ki ga ni več. Zakaj niso take? Preberite tule.
Tam boste tudi prebrali, zakaj se nisem jaz potrudil namesto njega. So pa
zrele, jemo jih dan na dan in vabimo vse vrste škorcev na dveh nogah, naj jih
pridejo zobati. Če bo kdo od vas v bližini, preden jih pomlatimo ... KončanoKaj hočemo, ne more biti vedno vse kot si zamislimo. Nogometaši potujejo domov. Kot že stokrat povedano, vse čestitke fantom, domov gredo lahko z dvignjeno glavo, sploh če pomislimo, koliko jim je sedaj zrasla cena. Da potujejo domov so si krivi največ sami, ostali delček pa Američani, ki so v današnji tekmi premagali svoje nasprotnike. To jim je uspelo čisto po njihovo. V vsakem njihovem filmu se rešijo v zadnji minuti. Tistih deset minutKomaj rojenemu jutru budilka prav grobo prereže popkovino. Postelja te vrže pokonci, roka išče izvor morilskega zvoka in tla se dvigajo proti napačni nogi. Še pred desetimi minutami si bil popolnoma buden in pogled na električne kazalce ti je povedal, da imaš na voljo še deset minut. Deset smrtnih minut, v katerih so zbrane najbolj moraste sanje iz holivudarjev. Komaj čakaš, da greš v kopalnico in si jih izmiješ iz oči. Poleg tega odstraniš rezultate nočne čistilne akcije v obliki krmežljavčkov in se zazreš v čuden obraz pred seboj, katerega krasi tornado pričeska, ki naj bi bil tvoj, čeprav si prepričan, da so ti ga podtaknili neki šaljivci. Roka ti nekako najde zobno krtačko, s katero si naneseš kremo proti porjavitvi zob in preprečiš marljivim delavcem, da bi iz tvojih zob delali melišča in gradove iz peska. Po kemični obdelavi obraza se preleviš v obešalnik in obleka te pelje pokazat se širnemu svetu. Ko letiš po stopnicah, za teboj odmeva njen " ne pozabi ", ki se odbija in skače po možganih in ti skoraj pade ven pri ušesih. Pravi, pravcatiNe bi rekel, da sem te dni priden za pretrgat. Čeprav se mi je danes zjutraj zdelo, da bi se spodnji del telesa " rad " odpravil na delo, zgornji bi pa štrajkal. A je vseeno popustil, saj ni zaposlen v takem podjetju, da bi bil zvečer zaradi štrajka po dnevniku. Pripada firmi Možakar, ki pa je zvečer na blogu. Moja pridnost se je ta čas, ko smo čakali na končanje skoraj tako velikih gradbenih del okoli naše hiše kot pri Darsu ( a ima kdo za posodit nekaj evrov? Krije država, to smo mi ), zaposlovala z okolihišnimi malenkostmi, ki so mi ravnale križ in raztegovale sklepe. In to bolj na lahko. Veste, jaz nisem tako priden kot tisti, ki delajo dve deli na enkrat - likajo kavč po kosilu in nalagajo špeh na špeh. Sem se pa vsake toliko časa usedel za računalnik in si v tej sušni dobi na YouTube zavrtel pesem Afrika, ki jo izvaja Perpetuum Jazzile in užival predvsem v njenem začetku. Vsa čast. VzdrževanjeTe dni sem bil med drugim tudi v Ljubljani. To je posebej za poudarit, ker grem jaz tja tolikokrat, kot so hodili v starih časih. Čim manjkrat. A sedaj sem moral iti, ker sem bil naročen. Imel sem seanso z ultrazvokarjem. Saj veste, to je tisti, ki te vsega napaca z neko mažo po telesu, da porabiš na koncu pol role toaletnega papirja za brisanje kože, pa še med vožnjo domov v avtu čutiš nekaj mastnega povsem drugje, kjer te je pregledoval. Vse to zaradi nekaj minut likanja in pritiskanja po telesu s tisto napravo, ki kaže neke koničaste slike, ki jih razume samo on. Če dobro pomisliš, saj se ti lahko zlaže kakor koli hoče. Ne vem, če se je meni tudi, a rekel je, da sem še kar v redu. K njemu sem šel zaradi pregleda prostate, ki naj bi ga moški opravil vsake dve leti, a jaz imam drugačen razpored in hodim tja na vsakih šest let. Pregledal mi je še ledvice, če imam kaj notri in imam. Imam majhen kamenček, na katerega moram paziti, da se mu ne bo kaj zgodilo. Ali morda obratno? Pred leti sem že imel napad ledvičnih kamnov, ko me je naša peljala ob treh ponoči v zdravstveni dom, vsega premočenega, dihal sem pa po Če je kdo mislil, da mi je zmanjkalo navdiha in da zato nič ne napišem, se moti. Navdih je še, a ta čas sem zaplul v drugo umetnost. Na odrske deske. In zaradi njih sem zadnjič dal po dvajsetih letih roko nekomu, ki ga videvam skoraj vsak dan, a se z njim ves ta čas nisva srečala tako na blizu. Res da je to bolj, kako bi rekel, vaški oder, je pa. Imamo tudi zavese in vse ostalo, le gledalcev je bolj malo. Sem pa tja pride kak firbec, drugače pa ni zanimanja. Sama postavitev odra in ostalega je kar velik finančni zalogaj in ne vemo, kdaj se nam bo vse to povrnilo. Morda nam bo uspelo zagotoviti sredstva od države, saj imajo za to urejen sklad in razpise. Če kaj dobimo, vas obvestim. Prva investicija je bil nakup čopiča in zaščitnega premaza. Ker so zidarji postavili oder zase, ga je bilo treba izkoristiti in po dvajsetih letih pobarvati fabjon. Ker poznam pleskarja, ki se ukvarja tudi s tem poslom, sem ga prosil za nasvet. Kupil sem točno tak čopič, ga pomakal po navodilih in barval. Res ni nič kapljalo. Do pol ure. Potem je bil rjav ročaj, moja rokavica, fasada, moji lasje so se pomladili, iz rokava bi lahko zlil kakšen deciliter, s cunjo in razredčilom sem skakal okoli okenskih polic, po ploščicah okoli hiše ... Čisto nič ni bilo varno pred menoj in čopičem. Tudi moje gate ne, saj sem se očitno usedel na odru na malo packo barve, ki se je pretihotapila vse do snežne beline. Da se te gate oblečem za k zdravniku ... Le kaj bi si mislili, če bi prišel tja z rjavo črto po sredini? Rjav sem bil celo po obrazu, saj sem moral navzgor gledati, kje vlečem tiste namočene kocine. Zaščitni premaz nima ne vem kako dobrega okusa, sem neprostovoljno poskusil, o razredčilu pa sploh ni vredno izgubljati besed. Je pa ena stvar zanimiva. Ko koga gledaš na zidarskem odru s tal, zgleda vse tako preprosto. Ko pa se nanj vzpneš ti, postane to čisto druga zgodba. Plohi pod teboj se nevarno upogibajo skoraj do spodnje vrste, ograja je neverjetno podobna mehki gumi, dva metra višine pa je vsaj na začetku nekje v rangu ljubljanskega nebotičnika. Zato ni čudno, da sem bil na začetku pod streho ves trd, tako da sem bil bolj podaljšek čopiča kot pa njegov premikar. Glava je rekla nogam, da ni nič hudega, naj se sprostijo, a kaj ko je bila povezava z njimi prekinjena v predelu grla, ki ni prepuščalo drugega kot pojemajoče dihanje. Glava je hotela biti pogumna, noge pa so nosile telo k zidu in se ga hotele dotikati. Cmok je popustil čez čas, takrat so začele sodelovati tudi noge, ko jim je glava končno dopovedala, da ograja ni zato, da bi tla skočila na oder. Malo je pomagala tudi ponjava, ki je preprečevala dežju, da bi prišel do mojstrov, tako da sem začel potem neovirano špricati z premazom po svetu. Sem pa malo razmišljal danes o vsem tem. Seveda na malo zloben način. Prišel sem do ugotovitve, da je vzdrževanje hiše na dvajset let cenejše kot vzdrževanje ženske. Za fabjon sem porabil samo ![]() Tako je, če se pretirava s solarijem in pudrom! StatistKako lepo je bilo na tista dva
sončna dneva. Prava pomlad, končno malo toplote in suhega vremena. Vse je
bibalo od radosti, da nas sonce ni pozabilo. Ptice so žvrgolele, čebelice so se
zapodile v cvetje, ljudje v vrtove in njive, skratka, sonce nam je dalo upanje,
da prihajajo toplejši dnevi in za njimi poletna vročina. Takrat je vsakemu od
nas vsaj malo vroče, če mu že zaradi dela ni nikoli. A meni je bilo do sedaj v
življenju najbolj vroče zaradi kulture, če smo bolj natančni, zaradi umetnosti. Ko nanese beseda na vojsko, se
zgodijo zanimive reči. Moški kar zaživijo in so polni zgodbic in prigod, saj so
bili tam po leto in nekaj mesecev in ko jih poslušaš, imaš vtis, da nas takrat
ne bi premaknila niti atomska bomba. Pri ženskah je stvar precej drugačna.
Začnejo zavijati z očmi, se dolgočasiti, polahko se združijo v svojo družbo in
vse moško hvalisanje ostane brez občudovalk. Saj sem tudi jaz včasih rad
povedal kakšno svojo zgodbico, dokler nisem opazil reakcijo naših deklet. Prav
obratno od pričakovanega se je zgodilo. Namesto vtisa smo naredili bedake iz
sebe. Zato, drage dame, ne bom vam težil z vojnimi izkušnjami, pač pa z
umetniškimi. Skoraj vsi partizanski filmi v
nekdanji Jugoslaviji so rabili ogromno statistov. In kje jih lažje dobiš, kot če
prosiš vojsko za pomoč? Dobiš ljudi kolikor rabiš in za kolikor časa se ti pač
zdi potrebno. Tako smo mi imeli to srečo, da se je nek makedonski film, ki je
prikazoval dneve pred drugo svetovno vojno in med njo, snemal par kilometrov od
naše kasarne. Nabasali so nas v tovornjake in odpeljali na prizorišče. Filmarji
so nam povedali kaj bomo delali in nam dali obleke. V prvem prizoru smo se
oblekli, kaj lepšega, v civiliste in vzklikali pred neko tovarno. Nato smo se
po govoru nekega igralca obrnili proti kameri in peli pesem, za katero, tudi če
me tepete, ne vem besedila in ne melodije. Po vsej verjetnosti ni bila
cerkvena. Dobro se pa spomnim, da sem bil vedno bolj od zadaj, ko je bilo treba
kaj prostovoljno narediti in tudi med tem dogajanjem sem bil v zadnji vrsti. A
ko smo se obrnili, sem bil pa prvi, prav pred kamero. Ja, kar nekajkrat smo
morali ponoviti prizor odhajanja, preden nas je režiser odvadil bolščanja v
kamero. Njega je bolela glava,nas pa glasilke od 15 kratnega petja ene in iste
pesmi. A ko smo gledali film - nadaljevanko ob nedeljah zvečer v kasarni, sploh
nismo slišali ali videli kaj se dogaja, ker je vedno kdo od nas tulil, da je na
televiziji in po ekranu kazal kje je. Spomnim se še enega prizora, ki
so ga na snemanju morda največkrat ponavljali. Nekateri moji sobojevniki so se
oblekli v starojugoslovanske uniforme, maskerji pa so jih porisali z rdečo
barvo, kot da so postreljeni. Poleg njih so čepele in klečale ženske,
domačinke, ki so jih za statistke, kot nas, pripeljali iz neke vasi. Sklanjale
so se nad ” mrtvece ” in pri tem neutolažljivo jokale. A kaj ko je to jokanje
začelo tresti vojake, ki so se začeli smejati, za njimi ženske, potem pa še vsi
firbci. Režiser je tulil na nas, na vojake, na ženske, a kaj ko se je po dveh
vzdihljajih zgodba ponovila. Šele po nekaj ponovitvah in krajšem odmoru si je
revež oddahnil z nekaj metri posnetega materiala. Sedaj pa k bistvu. Kot veste je
bil napad izveden aprila in kot vidite sedaj po vremenu, Nemci niso prišli v
kratkih irhovkah, s puško v eni roki in sladoledom v drugi. Ne, kar dobro so
bili oblečeni, na glavi pa so imeli čelade. In ves ta nemški vranč so nam
pripeljali s kamioni, da se bomo našemili v vojake. Si predstavljate vojaško
obleko, ki je ležala v skladišču 35 let? Njen duh, trdoto? Usnjeni jermeni so
bili vseh barv, še najbolj pa beli od plesni. A ni bilo druge, pograbili smo
vsak svojo in se v tisti poletni popoldanski vročini našemili v Nemce. Uboge
kreature. Dali so nam orožje in nas postavili v vrsto, kjer nam je režiser
povedal kaj bomo delali. Snemali naj bi napad tankov čez jarke proti nasprotnim
vojakom. Ti so bili oblečeni po jugoslovansko in so se nam, Nemcem, prav sladko
smejali. Do naslednjega prizora, ko so jih poslali plaziti se v z vodo dodobra
namočeno blato. Vloga nekega igralca je zahtevala tudi to, da je stopil na
nekoga in ga še dodatno do ušes potunkal v blato. Režiser je prav poudaril, da
se bo ta napad s tanki snemalo samo enkrat in da mora uspeti, ker se terena po
prehodu tankov ne bo dalo več popraviti za še eno snemanje. In smo šli. Na povelje v tek.
Brez kakršne koli vaje smo tekli ob tankih in skakali čez rove. A jaz ne dolgo.
Kot sem že omenil, sem bil pri prostovoljcih bolj pri zadnjih, tako sem bil pri
zadnjih tudi, ko se je delilo čelade. Vsi so pobrali tiste z zaščitnimi jermeni
za teme, le jaz in še par drugih, ki smo upali, da jih bo zmanjkalo, smo dobili
čiste kahle za na glavo. Sedaj pa pomislite in seštevajte. Najmanj 30 stopinj
makedonskega poletja, nemšlo zimsko obleko, pritisk snemanja, da ne bomo kaj
zašuštrali in na glavi čelada, ki je imela že, ko sem jo pokril, 50 stopinj. Ko
smo se postavili, je trajalo par minut za namestitev tankov, potem so morali
filmarji doseči prave pogoje za snemanje in še preden smo začeli, je od mene
vse teklo, tako da so se mi možgani pekli v bučnem olju. Akcija! Pognali smo se med tanki,
za katere niti približno ne vem kje so bili. Pa nisem bil edini, saj sem slišal
nekega oficirja po končanem snemanju, ki je rekel drugemu, da je prav malo manjkalo,
da ni nekoga povozil tank. Po kakih petdesetih metrih mi je začelo postajati
pred očmi kar malo preveč mavričasto, zato sem se vrgel v jarek, kot da sem
mrtev. Čez dve, tri sekunde je čezme pripeljal tank in od šoka sem se skoraj
zaril v zemljo. Odpel sem si čelado in jo zagnal daleč od sebe in prav za en
moški spolni organ me je brigalo, če se bo zaradi tega pokvaril ves posnetek. Energetska telovadbaMnogim fizično delo pomeni tudi rekreacijo.
Tudi meni. Človek se pregiba, malo mu hitrejši pretok krvi spere holesterol z
žil, pljuča zajamejo malo več zraka in pot, ki pride na čelo ali hrbet, ti
prečisti pore brez ne vem katere maže. Pri tem početju ne smeš pretiravati, ker
lahko pokuriš preveč kalorij, vsi pa vemo, kako je hrana danes draga. Varčevati
je treba, pa naj stane kolikor hoče. ObletnicaLjudje, današnji dan je dan spomina, dan obletnice, ki jo vsi poznamo. Še čez leta se bomo lahko hvalili s tem, da smo živeli v tem času. Nekaterim bo to všeč še čez toliko in toliko let, nekateri bodo ta čas sovražili… Saj veste, kakšni smo Slovenci. Pri nobeni stvari ne moremo biti enotni, nikomur ne privoščimo. Ampak, dajte, danes naredite izjemo. Stopite skupaj, pozabite na vse razprtije, pozabite zgodovino in mi iz srca voščite za četrto obletnico pisanja blogov. PomočnikDanes sem bil v gozdu. Sva šla z
žlahtnikom iskat kamne. Ne diamante, niti ne mislim zidati, pač pa me je
zanimala meja med parcelami, tali. Samo vprašanje. A veste zakaj se ženina in
nevesto obmetava z rižem? Zato, ker so kamni prenerodni za po žepih. In ti
kamni, ki sva jih iskala, niso kar tako. Morajo biti rdeči, pobarvani. Saj sva
jih s prijateljem našla kar precej, a šele takrat, ko sva se vračala. Hodila
sva namreč tudi po takem terenu, ki je čisti pragozd in tam ni morda še nikoli
nihče sekal in še dolgo morda ne bo. In tam ni smotrno določati meje, zato je
vse brez oznak. Hodila sva po občutku in se po občutku tudi zgubila. Drevje je
ravno dovolj ozelenelo, da zakriva pogled in s tem orientacijo. Ko sva prišla
do vrha precej strmega terena, nisva vedela kje sva. Pričakali so naju le mejni
kamni iz leta 1920, saj je tam tekla meja z Italijo. Ko sva določila od kod
piha veter, sva se obrnila po svoje in kmalu našla cesto. Rešena. Spustila sva
se v dolino po drugem talu, se vrnila na starega in se bolj po riti kot po
nogah pridrsala do jezera. Od vseh žvali sva naletela le na kačje pastirje in
nekaj Italijanov, ki sva jih potem malo zaprašila z avtom. Nobenega medveda, čeprav
sem s seboj nosil fotoaparat, da bi ga ujel za spomin. Sem bil kar malo fouš
prijatelju, ki naju je poklical, da je videl kar dva približno Jezero je pa precej suho. Ribiči
rešujejo ribe in jih vozijo vsepovsod po potokih, da ne bi poginile. In pri tem
morajo pazit, da se ne vdrejo v blato, ker je potem velik problem. Vem kakšen.
Ko sva prišla do dna hriba, je prijatelj zapičil palico v zemljo in ta se je
pogreznila za okoli Veste kako je, če imate
napovedano doma mini slavje. Pridejo obiski, počakajo kosilo in po njem gredo
domov. Zelo dobri obisk, ne? A do kosila je bila takrat še kakšna debela ura
ali več, ko je pozvonil na vratih
sosedov prijatelj, ki me je prosi za uslugo. Je namreč malo umetnika, pa je
zavil z avtom na jezero, poslikal nekaj ptic za svoje potrebe in jo potem
usekal počez po nekem travniku nazaj v civilizacijo. Ker pa ni poznal terena,
je zapeljal v blato in se udrl do pragov. Pa bi lepo prosil, če bi ga potegnil
ven, ker mu je sosed priporočil prav mene. No, v redu, greva. Traktor, veriga
in on. Zapeljem kolikor je bila veriga dolga do avta na trdno podlago in ga
zapnem. Traktorsko kolo se še ni dobro zavrtelo okoli svoje osi, ko sem že tudi
jaz s traktorjem tičal v blatu do osovine. Rešitev v takem primeru je samo ena.
V grmovje greš po dovolj debelo vejo, jo položiš pred zadnja kolesa, jo zavežeš
z verigo za obe kolesi in potem čisto polahko spelješ. Palica se malo zakoplje
v blato, nato pa se kolesa dvignejo iz njega in premakneš se naprej. To ponoviš
tolikokrat, da se izkoplješ iz blata. Prvi problem je bil, ker je bilo grmovje
kar precej stran. Ponudil se je, da gre on po vejo. Drugi problem, ker je
prinesel suho vejo, ki je počila že, ko sem jo pogledal. Hajdi, grem jaz.
Nikjer nobene sekire, tako da sem lomil in lomil eno vejo, da sem jo dobil v
roke. Naslednji problem je bil, kako odpeti verigo, ker je ostala napeta med
voziloma. Nekako sem premaknil traktor za dva cm, da sem sprostil zatič in
rešil verigo. Nato sva telovadila in pretikala verigo, da sem prišel na suho.
Vsaj jaz sem bil rešen z traktorjem. Kaj sedaj? Če grem nazaj, bo spet
telovadba. Takrat sva se okoristila z lovci. V sosednjem grmovju, kjer sem
dobil vejo, je stala njihova preža. Šla sva tja, pretepla lestev z vsem, kar je
bilo pri roki, da sva jo odtrgala in jo prelomila čez pol, jo položila pod
traktorska kolesa in avto je bil zunaj. Adijo nedelja, kosilo in obiski.
Za tistih pet metrov, ki so manjkali avtu do trdne zemlje, sva rabila več kot
tri ure. Domov sem prišel ves blaten, utrujen in lačen. Pa pravijo da je dober
sosed več vreden kot vsa žlahta. Še nekaj moram pripisati.
Prihajajo prazniki in z njimi kresovi. Pazite, da ne bo požarov in nesreč. Videl
sem že nekaj specialistov pri tem delu. Še najpomembnejše, kar večkrat poudarim.
Čeprav bi radi, čeprav vas mika, je v Evropi že skoraj 200 let prepovedano
sežigati ljudi na grmadi. Čista resnicaDanes sem utrujen. Lahko bi to povedal tudi
drugače, pa mi tiste besede, ki so jih prinesli v Slovenijo naši južni
bratranci in vključujejo predel med popkom in koleni, nekako ne gredo od
prstov. Se jih izogibam, čeprav imajo kar veliko uporabno moč. Te besede so
izpodrinile vse naše in le malo kdo jih še uporablja. Le kako naj bi se
krščanska mafija primerjala z njihovimi rodilnimi in opraševalnimi organi?
Čisto drugače se sliši, če te kdo pošlje tja, od koder si prišel, kot pa naših
tristo hudičev. Rezultati PS ja o pomladni znanilkiSpoštovane in spoštovani! Prišel je veliki trenutek razglasitve rezultatov zadnjega kroga prostega spisa v četrtem krogu, katerega nosilec je bil pravkar pišoči možakar Možakar. Potil se je in štel, popravljal si je očala in kar naprej pogledoval čeznje, tako tolkel po tipkovnici, da je reva skoraj potrebovala hanzaplast in na koncu, kot vidite, mu je tudi uspelo. Preštel je komentarje, ki jih bo vsak čas objavil. Dodal bi še eno malenkost. Pravkar na mojem prejšnjem blogu poteka debata o tekmovalnih in netekmovalnih spisih. Mislil sem nekaj napisati v debato, pa me je prehitela Kloti, za kar se ji zahvaljujem, ki je zadela bistvo vsega. Rezultati: Ana 8 Turdus 10 Kala 16 Radirka 7 Kloti 14 Darja 12 Tedi 11 Možakar 11 Dekleti, ki imata največ glasov, sta v tem krogu že vodili spise, zato je naslednja mučiteljica Darja za kar ji iz srca čestitamo in ji želimo čiste misli pri izbiri naslova ( lahko je tudi v obliki haikuja )! Za eDi z novimi spisi naprej! Sodelujoči pri pomladnih budilkahDanašnji trudniki pri prostem spisu smo:Ana Turdus Kala Radirka mah Kloti Možakar Darja Babica Tedi Poleg steze, brez številke in zgolj rekreativno, tečejo: Lucija Lea Tetka Če opazite še koga, ga zatožite, da ga zapišem! Moja znanilka pomladi - PSRad imam april. Saj imam vsak
mesec po svoje, a sedaj je res lepo. Vsa narava se prebuja, saj dež zaliva,
sonce pa vleče rastline za vršičke iz zemlje. In zaradi vsega naštetega sem bil
jaz danes dve uri na sprehodu. Seveda ne sam. Sprehajala sva se z našo
kosilnico. Nekateri to kosilnico poznate še
od lani. Nizek športni model, vžge od prve, če je pri volji in če ima bencin,
rdeče rjave barve, velik prtljažnik, ogromno obratov, zelo športen hrup in
ravno pravšnja hitrost. Ni mi je bilo težko kupit, saj mi je bila takoj všeč,
čeprav na ovinkih ni ravno okretna. Pa tudi avto sem imel s seboj. Za vsak
slučaj. Da bi jo rinil po avtocesti… So
pa trgovci prefrigani. Da se človek še lažje odloči za nakup, ti brez doplačila
kot opcijo ponudijo tudi funkcijo košnje trave. In zaradi te opcije nastajajo
razne težave. Ko sem jo napojil, sva se
zapodila v travo. Saj nisem tak, da bi v nizkem startu čakal, kdaj bo pognala
za tri milimetre, da jo bom spet obdeloval, a pol metra veliko pa spet ne
mislim mlatit. Te tri milimetre mi je ” gor metal ” prijatelj, ki je trdil, da
je prava košnja tista s koso. Ko si pogledal njegov vrt, je bil res nekaj
posebnega. Naše butalske koprive, ki so zrasle iz posejane soli, so bile prave
pritlikavke proti njegovim. Kosa res naredi svoje. Seveda, če jo uporabljaš.
Kot kosilnico. Ker res nočem imeti čez par dni prevelike trave, sem lovil vsaj
nekaj sončnega vremena. Kosilnica je jamrala, saj je nekaj časa zmagovala ona,
nekaj časa krtine, včasih pa tudi jaz, če sem jo pravi čas zagledal in dvignil
prednji del v zrak. Je pa dobro, če takrat, ko je kosilnica v zraku, ni
nikogar poleg, saj se lahko zgodi, da si mora čez čas na nogah ostriči samo 18
nohtov ali pa še kakega manj. Saj jaz bi pokosil isto površino
dosti prej, a kaj ko je pri nas tako zagaman teren. Imamo vsaj 37 vogalov in
pri njih pride v poštev tudi vzvratna vožnja, da krožne vožnje okoli dreves ne
omenjam. Okoli nekaterih sem kosil kot okoli oltarja na Brezjah. Nekatere
spodnje veje so tako nizke, ker nisem dobro poslušal sadjarskih nasvetov od
tasta in prijatelja, da se moram dati na kolena in tako loviti kosilnico po
vrtu. Izogibati sem se moral hišam, škarpi, drvarnici, trti, potoku, gredi…. Da ne govorim o rožah. Lansko leto sem pokosil
vrt, pa me pride naša vprašat, zakaj sem ji pokosil travo. Sumljivo vprašanje.
Ali se zafrkava, ali je kaj drugega. Pa je bilo drugo. Nasadila je okrasno
travo, a trava je trava in hop, pa je ni bilo. Nisem šel nazaj brskat v košaro
in lepit travo skupaj, sem pa naslednjič bolj pazil. A vseeno se še zgodi, da
kakšna narcisa ne raste več tam, kjer je še pred eno uro. In ti ljudje, ki se sprehajajo po
cesti mimo nas. Človek, tudi če noče, vidi marsikaj. Se ti oko obesi nanje in
jih gledaš in se čudiš, kako je danes vse normalno. Videl sem dva zanimiva
para. Pomislite, pri nas na vasi. Najprej je prišla soseda, gospa, z mnogo
mlajšim fantom. Držala sta se za roke in se sprehajala sredi belega dne. Ona
ponosna, srečna, nasmejana, njemu pa je bilo malo nerodno, ko sem ga pogledal
iznad kosilnice. Da bi se vsaj malo izognil mojemu pogledu, je začel njej
kazati v potok, kjer naj bi bile ribe. Pa jih ni, verjemite. Blefer mali.
In nedolgo zatem sta prišle še dve ženski. Objeti čez rame, ena je bila prav
tečna in je kar naprej poljubljala drugo, ki je očitno uživala. Kam gre ta
svet? Sem mislil, da imajo samo v mestih mame sredi dneva čas, da se sprehajajo
s svojimi otroci, pa vidim, da je tudi na vasi tako. Ni več toliko kmetij in
veliko dela na njih, ni velikega števila otrok, zaradi česar so včasih na
majhne otroke pazili bratje ali sestre. Sredi košnje sem dobil obisk in
sem vse skupaj popustil. Ko sem prišel nazaj, kosilnica ni hotela več vžgati.
Pa sem takoj vedel kaj je narobe. Saj nisem kaj prida mehanik, a vsake toliko
časa mi uspe takoj ugotoviti kaj je narobe. Ob popravljanju sem ugotavljal, da
če komu rečeš da je kmet, je to v bistvu kompliment. Skoraj vsi mlajši
gospodarji imajo srednjo šolo ali še kaj več, poleg tega morajo biti še
vremenarji, strojniki, mehaniki, kravji ginekologi…. Jaz kmet v pravem pomenu
niti nisem, sem samo voden pod kmetijo, zato to zgoraj navedeno zame ne drži.
Aja, pa še strašno dobri očetje so. Kdo med vami bi zaupal 15 letnemu sinu ali
še mlajšemu manj, mašino s 100 konji, vredno 30.000 ali več evrov? No? Ti
očetje pa naredijo ravno to. Sine posadijo v traktorje in ti veselo prevažajo
po vasi nakladalke, pluge, kosilnice… A veste kaj je bilo narobe s
kosilnico? Zalilo ji je kolesa. Niste še slišali za to okvaro? No, saj ni bilo
samo to. Zalilo je tudi ročaj, pokrov, svečko, v glavnem celo kosilnico. Ko sva
bila notri, se je usul dež in naredil svoje. Iz avta sem vzel WD 40, malo sem
odvijal, malo privijal in spet je ropotalo. Ko sem prišel v hišo, sem se umil
in sedel za računalnik. A duh po travi je ostal. Menda si bo treba osnažiti
tudi nohte. Nov naslov prostega spisa - opomnikNe vem, koliko vas je opazilo, a Kloti je objavila rezultate zadnjega kroga PS ja. Po ogorčeni borbi z glasovi je dodelila štafetno tipkovnico meni in tako sem na vrsti, da objavim nov naslov prostega spisa.
Novi naslov je primeren letnemu času, pomladi, Šel sem k Janu v arhiv in tam našel naslov, ki ga je na koncu drugega kroga podala Drsalka in se glasi " Ko se pred mojimi durmi razbrsti pomlad ". Jaz bi vas pa vprašal, s kom se začne pomlad? Ljudje smo si različni, zato, kaj je tisto, kar jo za vas naznani? Je to ptica, roža, dejanje? Zato naj se novi naslov glasi: Moj/a znanilec/ka pomladi Sedaj ste na vrsti vi, da to napišete. Lahko opišete kar koli, tudi prvo kapljo, ki pade z ledene sveče, lahko se vživite v kar koli, kot je hrepeneje lastovke po vrnitvi domov, lahko sanjate… Nič ne bo narobe, če razmišljate tudi v obratni smeri, kot je odslužena lopata za sneg ali zimska obutev ali oprema za smučanje. Tem je ogromno, samo najti jo morate. Za razmišljanje vam dam čas do torka, 20. aprila tega leta ( da ne bo kdo mislil, da ima čas 1 leto ), vaše spoštovane prispevke pa bi rad videl pripopane na eDiju ob 20.00 istega večera. Pravila poznate, ta pa so postavljena tudi zato, da se jih včasih tudi krši. Štetje glasov in objava rezultatov, pod budnim očesom revizorjev, bo v petek, 23. 4. 2010, prav tako ob 20.00. Sedaj pa akcija! Da se mi ne bi kdo izgovarjal na pomladansko utrujenost, ker so pred dvema letoma znanstveniki ugotovili, da sploh NE obstaja! Vse je v naših glavah, tudi spis. Lep pozdrav in lep vikend, Vaš mučitelj tega kroga Možakar { Prejšnja stran } { Stran 1 od 14 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meniMozakar.eDnevnik.si
Na prvo stran mojega eDnevnika Osebna stran Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Moj foto album KategorijeNajnovejša sporočilaFreskina zgodbaPlastično strašilo Za vzgled so nam Pesek na lopati, lopata med prsti - PS Pavel Moji prijateljiRamusdare 1Trisha pravakala drsalka jasmin01 kojotka lea199 Lucija07 milena pollmatej razkritOdkrito vvooodnarka odsrcadosrca janalumnus tedi Babica morskadeklica bica radirka lucille95 zuzzu68 abuu brjav8 dancer kokfajn sime valmorja klotilda medina jagoda1 Chantal hummer Lurovke mazy15 merimax SamotnaDusa silvestra ZavestnaSamost sheehs masreya OdseviNeba ostrozor nervuska Kleopatra mah ink164 najinapot andrejm Zanimive strani
Število zadetkov: 173093 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |