sem že mal pozabla, da se tle ne da videov objavlat in da je tle bl ali manj kar se tehnične plati tiče revščina...bo treba res se skenslat čist pa bom nehala padat na ene in iste finte...
Na svojem sem odru življenja, od daleč pregledujem vsa svoja stvarjenja, nič kaj dosti od umetnika tega, kaj za vraga je počel do sedaj? Čudna se iz tega je reč izvila, nikomer ni podoben, nič iz njega ni, kaj bodemo sedaj se šli? Pradstava je že v polnem teku, vsi so postrojeni na mestu, vse nekam drvi, išče, raziskuje, vse se nekam huduje, nad vlado, parlamentom, nad zdravstvom, nogometom, farmacija katera pravijo da nas ubija, ja še cerkve so se lotili! Vedno so drugi krivi, mi smo ovčice blažene! Sedaj pa sem, zaveso svojo odstrla, v svoje se globine uzrla, vidimi kaj vse v meni prebiva, nisem starka, sem še živa. Hrepenim pa cvetu sladkosti', po raju mladosti, ljubila bi kakor nikoli, le dvakrat bi se obrnila, pa svet ves prehodila. Postavila bi si šotor kreposti, povedala vsem kje je studenec modrosti, pokazala jim samega Boga, ali to vam povem že sedaj: Ta prebiva v notranjosti posameznika!
Samo še preštevam, koliko
drobnih sijajev so posrkale tvoje oči, na tistih vmesnih postajah proti
cilju - brez cilja. Zadeta s fikcijo, da bo od tu - do večnosti moja
moč zadostna, potegnem zadrgo na prašnih škornjih in jih prisilim v
korake.
Grenak okus odhajanja razjeda živo kopreno hrepenenja po vračanju in bolj živa je misel - bolj mrtva postajam.
Svet
bi postal zavistno bled, če bi se nekje zalomilo in bi nas potegnilo
čez zarjavele zapahe zavesti, kjer po umu še vedno kričijo besede: Ljubiti in biti ljubljen nazaj!
Vse je precizno programirano. Celo tisti čip, ki nas veže s srcem ima funkcijo šepetanja,
da je samo angel tisti, ki lahko vrvico tvoje uspavanke s poljubom
prelomi na dvoje. Oči strmijo v prazno, nekje vmes, pa nekaj zori.
Čas je kaotičen kot tudi čakanje na tistega, ki te bo dovolj silovito odrinil, da bi ga v modricah lahko oklical za Ljubezen svojega življenja!
-- oo --
PREOBRAZBE
Ni moje, da iščem in ponujam ljubezen. Moje je, da sem ljubezen.
Nisem tu, da iščem in ponujam ljubezen. Tu sem, da sem ljubezen.
Ljubezni ne iščem in ne ponujam. Ljubezen sem.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤ Pesem je sinergija dveh avtorjev in deluje posamezno in kot celota. ¤¤¤¤ @mticar
Priznam, včasih ne opazim tvojega čara. A ko se zavem lepote padajočih snežink in čarobne energije sončnih žarkov ter ljubezni v vsaki dežni kaplji, ki poboža in zdrsne čez mojo kožo. Takrat se prebudim in dvignem… Opazujem popolnost tvoje ljubezni in se vanjo potopim. Občudujem te… Ljubim tvojo nepredvidljivost in se zavem svoje majhnosti ter možnosti, ki jih kljub temu imam. Polniš me. Hvala ti!
Včasih sem kakor naboj samo beseda pa krenem v boj razpršijo se mi metki ranijo se cvetki tudi strasti so kakor kri butajo v misli da se ti izbistri poželenje to ker nisem za zlo ali nekoč bila kakor gora ledena spremenilo se je ko spoznala sem te sedaj pa gorje če srečam te še ne veš kaj bi vse povedala ti a nazadnje bi se v objemu tvojem le ogrela do konca obstoja ker ob tebi mi kri po žilah hiti poželenje prispe a do tebe še ne
Ležim tam, kjer vsaka travna bilka pripoveduje svojo zgodbo. Poslušam hitenje deževnice čez travnik moje nove pesmi. Utapljam se v modrini plavih oči. In belini tistih bleščečih se zob.
Diši … po starem, ki prinaša novo Diši … po posušenem, ki prinaša sveže Diši … po odjugi tisočerih verzov
Slišalo se je žvenketanje jedilnega pribora, ki ga je prinesel veter in ga podarila soncu. Nato sem ga vzela za svojega.
Na prvo stran eDnevnika
