Včasih sem kakor naboj samo beseda pa krenem v boj razpršijo se mi metki ranijo se cvetki tudi strasti so kakor kri butajo v misli da se ti izbistri poželenje to ker nisem za zlo ali nekoč bila kakor gora ledena spremenilo se je ko spoznala sem te sedaj pa gorje če srečam te še ne veš kaj bi vse povedala ti a nazadnje bi se v objemu tvojem le ogrela do konca obstoja ker ob tebi mi kri po žilah hiti poželenje prispe a do tebe še ne
Ležim tam, kjer vsaka travna bilka pripoveduje svojo zgodbo. Poslušam hitenje deževnice čez travnik moje nove pesmi. Utapljam se v modrini plavih oči. In belini tistih bleščečih se zob.
Diši … po starem, ki prinaša novo Diši … po posušenem, ki prinaša sveže Diši … po odjugi tisočerih verzov
Slišalo se je žvenketanje jedilnega pribora, ki ga je prinesel veter in ga podarila soncu. Nato sem ga vzela za svojega.
Zalezel si se pod zeleno kožo.
Snel klobuk spletenih vej
in se ji odmaknil.
Vsa smejoča je stekla,
da z usten posrka ti vzdihe.
S pogledom pospremil si jo v globel.
Črno pesem poje soncu.
Pod ledom ujet, s kopitom samote
nestrpen izganjaš duhove čakanja.
si kot odprt cvet in ptica. Svetlobo stapljaš na nevidnih obzorjih in svobodno kot je dovoljeno ptici razpenjaš in zastiraš s krili stopljeno svetlobo, ki se preliva kot voda in umiva cvetne liste pripete na obzorjih.
Dan, če zarja zre ti v oči, pokaži kje z roso vrč stoji. V kristalni vazi sončev cvet spi in čaka na poljub svetlobe, lica.
September spomin na dvojčka V deževnih in oblačnih dneh
September spomin na dvojčka V deževnih in oblačnih dneh strah, žalost ... vonj smrti je v zraku tramontana čustev v razburkanem morju misli
September spomin na dvojčka V deževnih in oblačnih dneh strah, žalost ... vonj smrti je v zraku tramontana čustev v razburkanem morju misli One nemo valovijo ... razbesnele butajo v čeri sveta
September spomin na dvojčka V deževnih in oblačnih dneh strah, žalost ... vonj smrti je v zraku tramontana čustev v razburkanem morju misli One nemo valovijo ... razbesnele butajo v čeri sveta Počasi prodirajo v neme razpoke in rušijo mentalne zapreke
September spomin na dvojčka V deževnih in oblačnih dneh strah, žalost ... vonj smrti je v zraku tramontana čustev v razburkanem morju misli One nemo valovijo ... razbesnele butajo v čeri sveta Počasi prodirajo v neme razpoke in rušijo mentalne zapreke Polzijo skozi tišino ... ni krikov ... ni solza ... le nema agresivnost
Ob sončnem zahodu bom legla pod nebo, z vsakim hipom zatona se bom po delčkih razblinjala. Razletela bom na dvoje, prelevljena v dve ptici, in vsaka bo poletela na svojo stran neba.
Naj, naj poezija tega tedna -Jay Anja, Nin, Kalisto, Lea199
10. 09. 2009
Sonce
Sonce v zlato odeto
Sonce v zlato odeto cvetlice prebudi
Sonce v zlato odeto cvetlice prebudi jih v dehtenje spodbudi
Sonce v zlato odeto cvetlice prebudi jih v dehtenje spodbudi in ko sonca več ni zamre tudi
Sonce v zlato odeto cvetlice prebudi jih v dehtenje spodbudi in ko sonca več ni zamre tudi sončno prebujanje in nežno dehtenje.
Sonce v zlato odeto cvetlice prebudi jih v dehtenje spodbudi in ko sonca več ni zamre tudi sončno prebujanje in nežno dehtenje. In ostanejo samo še sanje,
Sonce v zlato odeto cvetlice prebudi jih v dehtenje spodbudi in ko sonca več ni zamre tudi sončno prebujanje in nežno dehtenje. In ostanejo samo še sanje, sanje o tistem, kar morda nekoč bo ...
Zaprta sem v kletki življenja. To sem jaz. Hlepim, kričim po svobodi. Ne poznam smisla. Ne vem zakaj. Ujeta sem v sistem vladajoče anarhije. Besna kričim. Kričim željo po smrti. Potem bom svobodna. Nadvlada anatomije v meni budi svobodo. Cena zanjo je smrt.
Na prvo stran eDnevnika
