Na prvo stran eDnevnika
Hiša in v njej široko kamnito stopnišče. S priprtimi očmi, pa z dolgimi koraki, po njem korači deklica. Za svojih deset let je dolga, za glavo višja od sošolcev. Všeč ji je, da ima tako dolge noge, skoraj tri stopnice naenkrat, skoraj. Oči razpre le toliko, da se »skoraj« ne spremni v zdrs.
Žvižga si kar tako, kar nekaj. Dober dan je bil. Gorazd se ji je nasmehnil, ko ga je srečala na hodniku med odmorom. Kar tako. Nič ni rekel, hitro je umaknil pogled. Pa se je le nasmehnil. Diši, diši po kosilu, steklena vrata so še zaprta, diši, diši po babičinem objemu. Še kar si žvižga in pritisne na zvonec.
Počasi, z drobnimi koraki pride iz kuhinje babica. Odklene in jo grdo pogleda. » Pa saj sem ti že rekla, da ne žvižgaj po stopnišču!«
Deklica v hipu utihne. Usta se ji najprej povesijo, potem pa jih našobi v jezi in tiho pa počasi vpraša: »Zakaj ne smem žvižgat? Pa saj rada žvižgam.« Zato ker soseda Herga pravi, da devica Marija joka, ko deklice žvižgajo.« »IN? KAJ POL?«, v besu butne deklica. »Če ona verjame take neumnosti, je to njen problem in ne moj.« V očke ji lezejo solzice upora. »A ti tudi take verjameš?« »Ne, seveda ne, me pa takrat, ko me sreča na stopnišču sekira, da to prinaša nesrečo in da moraš nehat.«
»Pa kaj ni vseeno kaj ona misli? Kaj ni vseeno kaj mislijo drugi? Saj ne moreš vedno živet samo tako kot mislijo drugi!«
»Ššššššššššš«, jo je mirila babica. »Glasna si. Pridi, kosilo čaka. Drugič pa ne žvižgaj ali pa samo malo bolj potiho prosim.«
Po kosilu se je le stisnila v babičino naročje. Dolginka sedi na kolenih drobne starke in ji pripoveduje o dnevu v šoli. Babica jo posluša, jo poboža, se ji smeji, potem jo pa spomni, da jo verjetno čaka kakšna naloga. Z nalogo je hitro opravila, se zložila na kavč in zdrsnila v na pol prebrano knjigo, ki je čakala nanjo ves dan. Pravljice….
V naslednjih dnevih je žvižgala vse do stopnišča, nato pa utihnila. Je bil kakšen dan, ko se ji je stara Herga zasmilila, je bil kakšen, ko je v besu mrmrala, kaj me briga, kaj me briga…..
Uboga Herga je seveda že zdavnaj umrla, njeni uroki morda še kje bivajo, v kakšni drugi zmedeni glavi, morda kako drugače zapisani, kaj se sme in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, kaj je v skladu z visokimi pravili pisanja, obnašanja, življenja… kje so vejice in kje ne, kakšne so prave besede in kakšne niso…. katere barve gredo skupaj in katere ne….. katere so edine prave vrednote… in še in še in še………
Deklica je sedaj že velika in odrasla. Ko sreča in prepozna kakšno tako preoblečeno Hergo se spomni svojega žvižganja, se nasmeji, pa si reče kaj me briga, kaj me briga…
In ti dragi bralec, molčiš na ukaz, ali pa si žvižgaš in si misliš kaj me briga in greš dalje svojo pot?
