<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Ne poznam vprašanja, a vem, da je odgovor Janša

15. 06. 2009
“Kar je naredil Golobič, je moralno sporno in prav je, da ga novinarji napadajo, a največji lažnivec v Sloveniji ni on, pač pa Janez Janša.” dr. Vlado Miheljak, Mladina

»Da je priznal napako je seveda neko moralno dejanje v nasprotju recimo z Janezom Janšo, ki nikoli ni položil računa, niti moralnega niti finančnega za preprodajo orožja.« (Spomenka Hribar v komentarju laži Gregorja Golobiča)

"Namen knjige je, da se ne pozabi Janševih političnih ambicij slovenske medije narediti za svoje sužnje." (Boris Vezjak ob izdaji svoje knjige Somrak Medijske avtonomije.

(op. Gregor Golobič) - Poudaril je še, da do podtikanj prihaja prav sedaj, ko so razkrili "koruptivno politiko Janeza Janše" (žurnal 24).

itd. itd. itd...
Komentarji(5) | Napiši komentar | Stalna povezava


Gregor Golobič bo ostal vladni minister in predsednik Zares

11. 06. 2009

Neverjetno, s kakšno vnemo  Golobičevi verniki ta čas branijo njegovo ime.  Sploh jih ne zanima, zakaj je nekdo odprl firmo na Nizozemskem (ki sploh ne posluje) in nanjo prepisal 70% delež neke slovenske firme.  Ne sprašujejo se o Golobičevih motivih za solastništvo v tem tujem podjetju, ne moti jih, da je pri Kosovi komisiji vrednost lastništva ocenil na 2500 evrov, čeprav realna ocena znaša  okrog milijona. In  navsezadnje, nihče se ne zamisli, kako lahko nek nosilec javne funkcije s plačo državnega sekretarja stranke, managersko plačo pri Ultri (po njegovih besedah 2000 evrov) in ministrsko plačo, pride do lastništva  5 milijonov evrov vrednega premoženja??!!??

Pa dobro, človeku bi vse to še oprostili. »Se je pač znašel,« Slovenci takšne primere radi komentiramo in jih celo dojemamo kot pozitivno vrednoto. Ampak keč je v tem, da se je Golobič na sceno vrnil pod parolo »nove politike«, ki naj bi pomenila nove vrednote, prekinitev s staro prakso, transparentnost, sledljivost, etičnost, poštenost ... .  A besede so eno, dejanja pa drugo. S skrivanjem premoženja pred javnostjo je predsednik Zares postal antipod lastne politično-propagandne formule, ki ga naj bi popeljala na tron slovenske politike.

Spomnimo se, v preteklosti sta se v podobno zanko ujela (vsaj) že  dva politika, brat poštenjak Marjan Podobnik in France Arhar. Slednjega so ulovili, na (sicer podpovprečno) managersko plačo, ki pa ni ustrezala imidžu skromnega, asketskega človeka.   Tako Podobnik kot Arhar sta  plačala visoko ceno domnevne moralne sprevrženosti in sta danes politično mrtva.

Pri Golobiču pa je govora o priznanju napake (potem, ko je bil očitno ujet) in opravičevanju (ki ga ni bilo), skratka  vse je skoncentrirano na obrambo dela in lika Gregorja Golobiča. Takšna propagandna akcija je posledica prepričanja radikalnega dela levice, da je zgolj sedanji predsednik Zares sposoben enakovredno parirati največjemu ideološkemu nasprotniku Janezu Janši. Vera vanj je tako velika, da so prejšnji teden mnogim bogovi padli na glavo. Skoraj ne morejo verjeti, da se je čez noč začelo govoriti o Golobičevem umiku iz politike in kar groza jih spreleti, ko pomislijo, da bi tako nenadno in nepričakovano padel njihov največji adut v boju s sovragom z desnice.

Največja ironija celotne zgodbe je v dejstvu, da Golobiča ni »zatožil« Janša ali katerikoli drugi akter nasprotnega ideološkega bloka, ampak so ga pri njegovem vzponu v stratosfero prizemljili vplivneži iz lastnega političnega zavezništva. Kdor verjame, da je medijski napad takšnih razsežnosti sposobno izpeljati politično zaledje Janševe SDS, resnično živi v oblakih nekega drugega sveta. Vplivni in  ambiciozni Golobič pač najbolj ogroža LDS kot nekdanjo stranko in sedanjega prvaka levice Pahorja, za katerega bi si mnogi želeli, da ne bi bil tako popustljiv in prijazen do avtokrata Janše. Verjetno si je lider Zaresa največjo zamero nakopal zaradi poskusa restavracije svojega nekdanjega gospodarskega zaledja in moči. S tem je prišel v konflikt s kapitalskimi centri, ki pri življenju ohranjajo LDS in tistimi, ki so zavetje poiskali pri najmočnejši stranki v državi.

Borut Pahor, ki se Golobičeve nevarnosti dodobra zaveda, je te dni zagotovo v veliki dilemi. Dana mu je namreč priložnost, da se prodornega tekmeca v  sorodnem političnem bloku reši enkrat za vselej. Obenem  ve, da se takšna priložnost nikoli več ne bo ponovila. Po drugi strani pa ga ideološki beton Zaresa izsiljuje z izstopom koalicije, če bi se zgolj dotaknil njihovega vodje. Razpad vlade pa je zanj v tem trenutku daleč najslabša možnost, kratkoročno vredna zapravljene priložnosti po odstranitvi tekmeca. Ve se pač, kdo bi v Sloveniji ta čas dobil predčasne volitve.

Tako kot od Golobiča jutri ni za pričakovati drugega kot "spoznanje", da je pozitivni »feedback« volivcev, simpatizerjev in strankarskih kolegov tako močan, da nikakor ne more pustiti na cedilu vseh teh ljudi. Tako se bo zanje in v dobro Slovenije žrtvoval še naprej kot lider edine perspektive, ki lahko na naslednjih volitvah porazi Janeza Janšo.

Borut Pahor bo ministra Gregorja sicer pokaral in podal moralni nauk ali dva,  odvečno energijo, ki bi Golobiča  pri karakterno močnejšem šefu odnesla iz vlade, pa bo raje sprostil na dvesto metrov kravl. Naslednji dan bo Slovenija imela novega voditelja države.

Komentarji(3) | Napiši komentar | Stalna povezava


Gregor Golobič in njegovi grehi

3. 06. 2009
Jasno je, da je bila anonimka o nezavarovanih kreditih Ultre pri NLB predvolilna bombica tipa Patria (s tem, da je bila slednja nekaj kiloton močnejša).

Po drugi strani pa je pok tega predvolilnega milnega mehurčka presenetljivo in nepričakovano razkril skrajno resno zadevo, o kateri se do sedaj v javnosti ni vedelo. Na dan je prišlo, da je  minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in predsednik stranke Zares hkrati tudi 10.8% lastnik na Nizozemskem registriranega podjetja Ultra Sum, ki je 70% lastnik zagorskega podjetja Ultra (ostalih 30% ima podjetje, registrirano v Singapurju). Spomnimo, pri Ultri gre za zloglasno telekomunikacijsko podjetje, ki je zaposlilo številne LDS kadre potem, ko so leta 2004 izgubili volitve. Med njimi je bil tudi Gregor Golobič.

Se še vedno sprašujete, kaj je pri tem spornega? Zaenkrat še nič. Navsezadnje je Golobič svoj lastniški delež prijavil tudi Kosovi protikorupcijski komisiji.

Zdaj pa se stvar zaplete.

Gregor Golobič je namreč v predvolilnem času, ko so ga mediji, kot ostale politike, spraševali po kapitalskih lastniških deležih, javnosti zamolčal svoje lastništvo v Ultra Sum. RTV Slovenija, Financam , reviji Manager in Uradu vlade RS za komuniciranje
v svojem slogu odgovoril, da je lastnik zgolj ene delnice Pivovarne Laško.

Zakaj je slednje pomembno?
1. Ker je kot politik in izpostavljeni nosilec javne funkcije zavajal javnost o svojem premoženjskem stanju
2. Ker Ultra, katere posredni lastnik je, sodeluje pri številnih poslih v javnem sektorju in s podjetji v državni lasti (zadnji primer je 3.6 milijonska pogodba med Ultro in MO Ljubljana (Zoran Janković) za izdelavo mestne kartice)
3. Ker ravno ta čas poteka poizkus prenosa telekomunikacij in pošte z ministrstva za gospodarstvo na ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Slednje pomeni, da bo minister Golobič prevzel nadzor na Telekomom, Siolom, Mobitelom in Pošto, obenem pa je solastnik podjetja, ki ravno tem istim podjetjem prodaja svoje storitve.

Se še morda kdo sprašuje, kaj je pri tem spornega?!!?


--------------------------------------------------
Primeri patetičnega medijskega opravičevanja Golobičevih dejanj:
Jani Sever - Ultra afera
Majda Juvan - Praši se za dobrim konjem!


Medtem je Gregor Golobič že priznal, da o svojem premoženjskem stanju ni govoril resnice
Komentarji(5) | Napiši komentar | Stalna povezava


Nazaj v prihodnost, naprej v socializem!

26. 05. 2009

Če je verjeti anketi na Drugem svetu, Slovence močno daje nostalgija po časih socializma. Sicer je znano, da se preteklosti radi spominjamo v dobrem in praviloma pozabljamo v slabem.  Kljub temu preseneča, da bolj kot so riti polne potrošniškega blagostanja, bolj ljudje pogrešajo čase, ko so kavo, sladkor in banane »švercali« iz Avstrije, po domačih cestah pa se vozili izmenično na sode in lihe dneve. No, avanturistične romantičnosti tistim časom zagotovo ne moremo očitati in morda je prav  adrenalinski občutek strahospoštovanja pred carinikom, ki nam po prtljažniku vohlja za kilogramskim paketom prepovedanega »kafeta«  tisto, kar pogrešamo v dolgočasju vsakdana.

Še najbolj mi gre na smeh, ko ob 25. maju, nekdanjemu dnevu mladosti, gledam in prebiram novice o »starem in mladem«,  ki s komunističnimi zastavami v rokah in titovkami na glavi romajo v Kumrovec, Brozov rojstni kraj. Pa stare še nekako razumem. Težko je pač  umreti z zavedanjem o kolapsu ideje v katero so verjeli in jo živeli pretežni del svojega življenja.  V častnih uniformah propadlih režimov pač umirajo ljudje po vsem svetu. Ampak mladi, ta izgubljena, brezciljno tavajoča raja, ti združilnostni moment poišče v malikovanju sistema, ki je antipod vsega, kar sami s svojim življenjem predstavljajo. Zamislite si mladega levičarja, po srcu svobodnjaka, po duši anarhista, ki danes ne priznava avtoritete, norm, tradicije, navad, za katerega človekove pravice nimajo cene in se je zanje pripravljen boriti v prvih vrstah barikad proti policijskim kordonom. Ta isti mladec bo jutri v rdeči rutici in s titovko na glavi romal po poteh svojega vzornika, narodnega heroja, malika, nekoč dosmrtnega maršala, sicer zmagovalca vojne, a povojnega zatiralca vsega demokratičnega, drugačnega, alternativnega, odklonskega. Ironija vseh ironij!

Le kdaj bomo Slovenci sposobni preseči vsiljeno ideološko partizansko:domobransko logiko in s pozicije naprednega, v prihodnost usmerjenega demokratičnega naroda uradno in v en glas obsoditi svinjarije nekega režima in njih krivce??  Saj ne gre za tajenje  dobrega, navsezadnje junaštva narodnoosvobodilnega boja  in kakšne pozitivne strani samoupravnega socializma slavimo že desetletja.  Gre za to, da se postavimo kot pokončen, ponosen narod, ki je sposoben reči: » Tito je bil pravi dedc, zmagal je vojno, bil je ženskar in jebač, kakršni bi želeli biti vsi, a hkrati je preganjal, pobijal, zapiral nedolžne ljudi in to samo zato, ker so imeli svoje mišljenje, ki je bilo po naključju drugačno od njegovega. In slednje je sramotno, nesprejemljivo in nevredno zmagovalca vojne, vodje države, borca, človeka.«

Takšen preskok v mišljenju pa seveda ni mogoč, dokler nam kot mnenjski voditelji in župani vladajo nerazgledani in zadrti primitivci, ki so sposobni tako podlih dejanj, kot je poimenovanje največje ulice glavnega  mesta po narodno sporni zgodovinski osebnosti in to iz čiste ideološko-politične provokacije. V časih, ko bi se Slovenci morali enotno soočati s ključnimi izzivi prihodnosti, se zaradi tovrstnih razpihovanj ponovno delimo na tako strasten in razgret način, da bi se ob morebitni novi svetovni vojni  najverjetneje ponovno začeli pobijati med seboj. Pa kaj nam vendar je?! Še enega bratomornega masakra naš majhen narod zagotovo ne bi prenesel.

Naj se ob koncu vrnem k anketi. Kot nepoboljšljivi optimist njenih rezultatov vendarle ne razumem toliko v luči nostalgije po starem, ampak v iskreni želji po novem, pravičnejšem, naprednejšem, boljšem. Jasno je, da tudi kapitalizem zahodnega tipa ne daje rezultatov, ki bi potešili življenjsko slo človeštva. Ljudje pač postajamo utrujeni od nenehnega pehanja za ideali zgrešenih vrednot.  Nostalgično vračanje v preteklost je verjetno tudi posledica takšnih spoznanj.  A namesto tega se raje ozrimo v prihodnost, iz preteklosti pa poberimo dobro in zavržimo slabo. Zgodovina je najboljša učiteljica, pravijo. Pustimo se ji izučiti tudi mi.

Komentarji(6) | Napiši komentar | Stalna povezava


Dejstva, ki jih zagotovo niste vedeli o Titu

21. 04. 2009
Včeraj je naše glavno mesto ponovno dobilo Titovo cesto.  Preden se nad potezo ljubljanskega carja poveselimo ali zgrozimo, je vendarle potrebno spoznati Tita v resnici.

Tit, s polnim imenom Augustus Titus Flavius Vespasianus je bil rimski cesar od leta 69 do 79 po Kristusu. Bil je ustanovitelj flavijske dinastije in je zasedel prestol na koncu leta štirih cesarjev.

Kot vemo, je rimsko cesarstvo takrat zavzemalo celotno sredozemsko območje, vključno s slovenskim ozemljem. Tako je Tit neločljivo povezan s slovensko zgodovino in, kot pravi Mladi forum SD, smo nanj lahko upravičeno ponosni. Brez njega ne bi bilo Emone in samostojne Slovenije.

Slava mu!






Komentarji(8) | Napiši komentar | Stalna povezava


Zoran Janković in kisle kumarice ljubljanske intelektualne elite

31. 03. 2009

Za razumevanje konteksta spodaj zapisanega je potrebno prebrati zapis Sanje Leban Jankovićeva Ljubljana: od Drame pa do kislih kumaric.

Menim, da težava Zorana Jankovića ni v tem, da bi on vse to počel nalašč, ampak v dejstvu, da enostavno ne razume vsebine terminov  kultura, tradicija, humanizem. Ti pojmi so pač izven njegovega intelektualnega dometa.

Če pogledamo njegov profil, življenjski slog (če hočete), vključno z njegovim delovanjem v Mercatorju in z vzponom na županski stolček glavnega mesta, lahko nedvoumno o njem ugotovimo sledeče:
1. da je sposoben podjetnik (predvsem zaradi točke 2)
2. Da se pri stremenju za dosego svojih ciljev ne ozira na drugače misleče, manjšine ali morebitne prizadete v "kolateralni škodi"
3. Da je izredno talentiran populist (zna pritegniti množice)
4. Da njegov intelektualni domet ne presega potrošniško-kapitalistične logike

In problem nastane, ko eno zgodovinsko, arhitekturno pestro, kulturno bogato mesto humanističnega duha in prosvetljene intelektualne elite dobi za župana človeka, ki si je kariero in ime zgradil s tem, da je folk iz romantičnih mestnih središč ter bogato založenih ličnih trgovinic množično nagnal na obrobja v megalomanske sive kartonaste škatle.

Največja fora pa je, da mu je ta ista elita tudi pomagala na oblast (vsaj njen dobršen del). Ampak, draga ljubljanska intelektualna smetana, nikar ne skrbite, boste pač namesto v Dramo zahajali v Delto, namesto na tržnico v Emoniko, v poletnih dneh pa se namesto v zelenem okolju drevesnih krošenj hladili v najmodernejše klimatiziranih betonskih halah. In brez skrbi, zagotovo za vetrc v vaših laseh ne bo skrbela Klima Petek! :)

Komentarji(5) | Napiši komentar | Stalna povezava


Pri obsodbi krivcev za povojne poboje ne gre za partizansko:domobransko logiko

13. 03. 2009

...ampak za odnos demokratično razmišljujočih ljudi do nedemokratičnih dejanj bližnje preteklosti...

Narod mora razčistiti s svojo zgodovino, se ponašati s pozitivnim ter obsoditi in se distancirati od negativnega.

Pri vprašanju obsodbe povojnih pobojev in krivcev zanje ne gre za rehabilitacijo kolaboracije, ta že ima svojo zgodovinsko mesto, tudi ne gre za obsodbo velike večine partizanov, ki so se borili za svobodo in ne komunistično revolucijo, posledica katere je bil nedemokratični režim po vojni.

Z leti pa zgodovinska dejstva postajajo zmeraj bolj jasna in Slovenci se bomo s tem morali soočiti,  če nam je všeč ali ne.

In danes je vsakemu razumnemu človeku, demokratu po srcu jasno, da je režim, v katerem smo živeli po vojni nedemokratičen, da je eklatantno kršil človekove pravice, še več, v svojih začetkih celo izvajal grozovito čistko med lastnim narodom, kjer niso padali samo kolaboranti, ampak vsi, ki so predstavljali “grožnjo” za nov sistem.

In menda se vsi strinjamo s predsednikom borcev Janezom Stanovnikom na čelu, da se povojni masaker ni dogajal brez ukaza z vrha, tam pa je bil maršal Josip Broz, nepreklicno in dosmrtno.

Zato, kolikor imamo radi kult TITA, ki so nam ga v glavo vbijali kot otrokom, bomo slej kot prej morali sprejeti dejstvo, da je šlo za učbeniški primer diktatorskega vladarja z zelo umazanimi rokami, katerega razmišljanje in delovanje je daleč od kakršnihkoli osnovnih človekovih pravic, katerih veliki zagovorniki smo danes mi vsi.

Tito, Stalin - oba bo zgodovina poznala kot zmagovalca vojne, a hkrati diktatorja in zločinca svojega časa.

In zakaj zgodovinska dejstva slovenski narod tako težko sprejema? Zaradi ideološke indoktrinacije, ki smo jo v stari Jugi doživljali v vzgojno-izobraževalnem procesu in smo jo kot otroci ponotranjili oziroma ji nismo mogli biti skloni.  In kako so šolski generaciji osemdesetih (in prej) prali možgane?? Predlagam eksperiment. Poiščite stare učbenike za prve razrede osnovne šole tistih let, Cicibane in Kurirčke iz takratnega časa, se poskusite ideološko-miselno distancirati ter jih berite nevtralno oz. z očmi sveta današnjih vrednot demokracije in plurazlima. Nato se spomnite pionirčkovih priseg, Titovih štafet, obrambnih dnevov itd. ... In vse vam bo jasno...


Nagodetov proces


Goli otok


Povojni poboji


izseki:
This was just in time to be appointed deputy to General Macek, when the political police were faced with the task of killing some 200, 000 people stranded in Slovenia. This flood of human misery included some 40,000 Ustashe (Croat fascists), who arrived in Yugoslavia with the Nazis, plus those mobilised by them to serve in the Croat Army. There were also remnants of the non-communists (with their wives and children), who had tried to fight the Germans, without accepting communist command. In addition, there were fleeing civilians who had heard of the mass murders by communists in Serbia and Dalmatia.



Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava


Trenutno stanje duha: Slovenski narod se bo spravil sam s seboj in svojo preteklostjo, ko bo kot zrel demokratičen narod enotno obsodil komunistični režim kot nedemokratični sistem in njegovim voditeljem naložil zgodovinsko odgovornost tudi za njihova zločinska dejanja

Politika (ne)izključevanja

16. 02. 2009

V Sloveniji se rišeta dve alternativi: ena vodi v razvoj in sodelovanje, druga pa v staro izključevanje, je na srečanju vodstev lokalnih odborov SDS dejal predsednik stranke in premier Janez Janša. (Postojna, 12. julija (STA) )

"Če naj pride do kakovostnih premikov pri razvojni naravnanosti Slovenije in da bodo pred zakonom vsi enaki ter da se bo prenehala politika izključevanja, je potrebno z volitvami spremeniti oblast..." (Gregor Golobič, Novo mesto, avgust 2008)

"... Druga pot vodi naprej, je pot povezovanja in vključevanja, pot vseh državljank in državljanov, ki so vsi enako prvorazredni." (Gregor Golobič, september 2008)

"Na včerajšnjih parlamentarnih volitvah je zmagal Borut Pahor. Ali povedano točneje: izgubil je Janez Janša. Izgubila je politika izključevanja, politika nastavljanja ljudi po kriteriju lojalnosti, politika demoniziranja tistih, ki mislijo drugače, politika grobih poskusov instrumentalizacije medijev, politika sprenevedanja..." (novinarka Dela Meta Roglič v komentarju volitev)

Predsednik stranke Zares Gregor Golobič je komentiral poraz SDS: ''Zato moraš narediti zelo veliko napak in ta vlada jih je naredila - z izključevalno politiko,'' je utemeljil. ''Danes je ta politika izključevanja in ločevanja doživela nezaupnico."


"Ti pa se z Janšo, ki ga očitno ne poznaš dovolj, posvetuješ o vseh zadevah, in to še prej kot s svojo vlado. In se s tem celo v javnosti pohvališ. Si mar pozabil na predvolilne zaveze svojim volivcem, zaveze svojima partnerjema v »trojčku«, da bomo skupaj spremenili opisani način Janševega vladanja ... Žal mi je, da v svoji dobri veri ne zmoreš uvideti, kakšen človek je Janša. Zato pa potrebuješ premislek, premislek o svojih predvolilnih obljubah, premislek o svoji zmoti, da lahko mimo načel demokratičnega parlamentarizma sodeluješ z opozicijskim vodjem Janšo... Zato pa Te rotim, da opustiš posvetovanje z Janšo in mu pustiš njegovo izvorno vlogo, to je vlogo vodje opozicije ...V dobro vseh nas državljanov Slovenije si želim, da prevzameš vladanje v svoje roke. In se vrneš na pot načel in vrednot, ki so nas združile v koalicijo..."
(Podpredsednik LDS Slavko Ziherl v odprtem pismu Borutu Pahorju)

Volivci pozabljajo. Internet nikoli ...



Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava


Janša Vs Miheljak ali kje so meje pravice do svobode govora?

28. 01. 2009
Janez Janša je očitno začel brati Ano Jud.  Nedavno je javnost, predvsem pa  zveste nasprotnike iz politične ter družbeno-civilne sfere razburil z napovedjo tožb proti nekaterim,  ki so bili po njegovi oceni lažnivo kritični na njegov račun.  Politološko gledano bi sedaj lahko razpravljali o Janševi novi strategiji v odnosu do večnih kritikov njegovega imena. Do sedaj je pač veljalo, da se o njem lahko mirne duše pove karkoli; da je  avtoritarnež, prekupčevalec z orožjem,  totalitarni diktator, zatiralec medijev,  preganjalec ciganov,  podkupljenec … skratka še Stalinu bi težko očitali vse grehe, ki jih naj bi imel na vesti Janša. Izpovedovanje bogatega literarnega opusa na njegov račun se bo očitno po novem dokazovalo na sodišču. Po drugi strani pa bi bilo zanimivo preučiti zgodovino ideološkega aktivizma podpisnikov pod peticijo, v kateri se zgražajo nad »nedopustno obliko pritiska in zastraševanja« ter se po dvajsetih letih ponovno odpravljajo na Roško.  Sem deja vu doživel samo jaz, ali pa nas imena iz seznama že vsaj dve dekadi opozarjajo pred grdim grdim Janezom Ivanom, ki si že leta prizadeva pokoriti nemočno ljudstvo izpod sončne strani Alp? No, če jim gre verjeti na besedo,  bi lahko ugotovili samo eno. Da je JJ najbolj nesposoben potencialni diktator v svetovni zgodovini. Minilo je osemnajst let, Slovenci pa še vedno živimo v demokraciji.


Očitna Janševa diktatorska nesposobnost pa vendarle ni tema tega zapisa. Situacija navkljub pridihu komičnosti odpira določena vprašanja, povezana s tako opevano pravico do svobode govora. Da ne bo nesporazumov, sama po sebi predstavlja eno najpomembnejših človekovih pravic, brez katere ni demokratične družbe, kar navsezadnje naši FSPN-jevci iz seznama podpisnikov nikoli ne pozabijo povedati.  Problem se pojavi šele pri vprašanju, kaj pravzaprav le ta zajema, oziroma kje so meje svobode izražanja. Poglejmo konkretno.

Ali bi lahko recimo na podlagi lastnega prepričanja brez posledic javno zapisal, da je Vlado Miheljak družbeni parazit, ki na davkoplačevalski denar vedri na fakulteti in dela državi zgolj škodo? Takšno bi pač lahko bilo moje mnenje, toda ali s tem vendarle ne bi posegel v pravico do dobrega imena univerzitetnega profesorja in kolumnista?  Verjetno ne, če bi bil v to prepričan in če bi moje izjave potrdila tudi najvišja instanca pravne države. Kaj pa, če bi nekaj takšnega izjavil, ker bi se mi tako samo dozdevalo, mi morda Miheljak ne bi bil simpatičen, ali bi mi šel celo na živce, ob prizadetosti dotičnega pa bi se skliceval na svobodo govora?  Ali ne bi bila osnovna človekova pravica prizadetega, da svojo dobro ime in čast v bran postavi na sodišču kot neodvisni pravni instituciji? In zakaj bi se avtor spornih navedb moral počutiti prestrašenega in ogroženega? Saj vendar meni, da ima prav in v takšnem primeru bo na sodišču tako ali tako oproščen, s tem pa bo pridobil še potrditveni certifikat za svoje trditve. Mora se motim, a vedno sem bil prepričan, da v demokraciji pravna država funkcionira približno na takšen način.

Po drugi strani pa bi bilo krivično spregledati pomen izhodiščne točke, na kateri Miheljakovi in Ziherlovi podporniki argumentirajo svojo pozicijo.  Nastopanje s položaja moči in zastraševanje s tožbami šibkejšega samo zato, ker njegovo mnenje močnejšemu ni povšeči, nedvomno posega v pravico do svobodnega izražanja mnenj. Takšnemu primeru smo navsezadnje bili priča lani, ko se je pivovarski konglomerat lotil novinarjev manjšega tedenskega časopisa.  Vendar, a smo takrat lahko prebirali izraze podpore doktorjev komunikoloških znanosti in humanističnih intelektualcev, zbranih okrog Liberalne akademije, Mirovnega inštituta in drugih organizacij, ki se naj bi s tovrstnim aktivizmom ukvarjali neodvisno od ideološke kompatibilnosti s prizadetimi?!? Morda me daje skleroza, a vendar se ne spomnim pretiranega aktivističnega dvigovanja prahu v njihovo podporo.

Kaj pa tokrat? Opozicijski politik brez oblasti se zoperstavi navedbam uglednega kolumnista, podprtega z drugo največjo medijsko hišo v državi, splošno podporo ideološko sorodnega političnega bloka, vključno z 250 doktorskimi podpisi intelektualne družboslovne smetane. Se morda tudi vi sprašujete, kdo je tu na poziciji moči in kdo žrtev? Ali pa ste mogoče tudi vi pomislili, da gre za razmeroma izenačen spopad, ki presega biblične razsežnosti borbe Davida proti Goljatu?!?

Kdo je torej tukaj »bad guy?« Sicer se mi dozdeva, eni so mi bolj simpatični kot drugi, nekateri mi gredo celo na živce, ampak, odkrito rečeno, ne vem in si zato tega tudi ne bi upal zapisati. Verjamem pa, da v naši družbi obstajajo bolj usposobljeni ljudje za odločanje o takšnih sporih, ki se bodo v problem poglobili in izrekli končno sodbo. Verjamem tudi, da bo ta pravična, saj z nezaupanjem v njihove odločitve  pade zaupanje v demokratično in pravno državo. Mi pa živimo v Evropski uniji in ne v Saudski Arabiji, Iranu ali Severni Koreji.

Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava


Izziv slovenskim sociologom religije: Ali predsednik ZDA Barack Obama krši načelo ločenosti Cerkve od države?

21. 01. 2009
Slovenske sociologe religije dr. Marjana Smrketa, dr. Aleša Črniča, dr. Marka Kerševana in njihove kolege sprašujem povsem enostavno vprašanje:

Kako je ob demokratičnem načelu ločitve Cerkve od države mogoče, da na inavguraciji novega predsednika ZDA le ta priseže na Sveto pismo, prisego zaključi z "so help me God" in nato po govoru duhovnika skupaj z njim in vsemi ostalimi udeleženci moli v dobro svojega mandata?

Naši vrli strokovnjaki in njihovi politični somišljeniki nas namreč poučujejo, da je že najmanjši glas Cerkve v javnosti o političnih temah kršitev omenjenega načela. Kršitev je izrekanje Cerkve o političnih vprašanjih, kršitev je uvedba verouka kot izbirnega predmeta, kršitev je sofinanciranje zasebnih katoliških šol, kršitev je že zgolj izrekanje cerkve o problematiki etičnih vrednot v šoli ...

Kako je torej mogoče, da v ZDA, svetilniku svetovne demokracije, na uradni državni slovesnosti najvišjega ranga prisegajo na Boga, k njemu molijo in poslušajo duhovniške govore???!!!???

Vprašanje je seveda retorično. In odgovor znan.

Si predstavljate v kakšno zaplankano ideološko miselnost so propagandisti laicizma uspeli ujeti slovenski narod?!?
(če ne gre, si poskusite zamisliti, da bi približno tako potekalo "ustoličenje"
Danila Türka za slovenskega predsednika)

foto:
Christopher Morris za TIME

p.s.: naši vrli sociologi, a ne bi za zagotovitev enakopravnosti verskih skupnosti na invaguraciji moral po krščanskem duhovovnem vodju zmoliti še muslimanski, pa judovski, budistični in hare krišna ... ???

(odgovora seveda ne pričakujem (tudi če bi prebrali vprašanje))
Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava


Stran 2 od 14

Prejšnja stran | Naslednja stran

Avtor vsebine tega eDnevnika je RazbOjniK.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik