 |  |
 | |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Križi in težave Zoisovih štipendistovVik in krik je bil pravzaprav tolikšen, da so forum o Zoisovih štipendijah na strani Javnega sklada za razvoj kadrov in štipendije kar izbrisali. Vsi so seveda ponavljali, da je zakon prišel ven že pred enim letom, da je pisalo že tam notri, gor in dol, da smo bili obveščeni celo na odločbi. Ampak sama sem prebrala zakon ob izidu, pa tudi na odločbo sem pogledala, in vse, kar se zadeva starih štipendistov, je močno nejasno - tako nejasno, da nam niti pristojni na Zavodu za zaposlovanje niso znali razložiti vsega skupaj. To o potrebnem uspehu prvič jasno šele piše v uradnem listu. Druga stvar je veliko bolj subtilna - vsi so zaganjali vik in krik okoli ostrih novih pogojev, nihče pa se ni spomnil na višino štipendije. Jaz sem danes slučajno nekaj brskala, ko je kolegica omenila, da bodo znižali štipendijo. Kaj?? Pogledam - in je res. Za primerjavo: Prej: dijak 26% minimalne plače, študent 40%, kar je letos naneslo 67€ za dijaka in 103€ za študenta. Zdaj: fiksno, dijak 61€ in študent 94€. Prej: dodatek za uspeh nad 8,5 : 41 €, nad 9,0: 49€ Zdaj: nad 8,5 19€, nad 9,0 35€ Prej: dodatek za prevoz največ 103€, enako za bivanje Zdaj: dodatek za prevoz največ 93€, za bivanje 79€ Prej: dodatek na letnik Zdaj: guess what? NI GA. So pa uvedli dodatek na vrsto študija (?? a niso za to kadrovske?) in na družinski prihodek (?? a niso za to državne?). Hipotetično: sem študentka 2. letnika angleščine, z uspehom nad 9,0, živim v subvencioniranem študentskem stanovanju v Ljubljani. Starša imata srednje visoko plačo, toliko, da je na družinskega člana več kot 60% minimalne plače. Po starem bi torej dobila 103€ osnove, 103€ dodatka za bivanje, 49€ dodatka za uspeh in 3€ dodatka na letnik (številke so zaokrožene, večinoma na dol xD), vsega skupaj torej 258€ - to je pa tudi maksimalna višina štipendije, če sem višji letnik, dobim še par evrov več. Po novem je osnove 94€, 79€ za bivanje, 35€ za uspeh, na letnik ni dodatka, za smer anglistika tudi ni, prav tako ne padem v kategorijo za dodatek na dohodek al karkoli tisto je. Moja štipendija torej znaša 208€ - točno 50€ manj, pa sem povsem isto pridna kot stari štipendisti. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se ti 50€ na mesec manj močno pozna, ko si študent - če ne drugega, to je 600€ na leto manj. Samo za eno študentko! Sto takšnih hipotetičnih študentov državi 'prihrani' 60 000€ na mesec - pa gre tu za pridne študente z dobrim povprečjem. "Kot da je važno," rečejo nekateri, "itak to vse zapijejo." Heh, ampak za tisto, kar ti ostane, dobiš ravno eno pivo ali dve. Saj ne rečem, nič ni narobe s tem, da poleg študija še delaš - ampak a naj ne bi bila štipendija namenjena prav temu, da bi se lahko posvetil študiju in ti ne bi bilo treba iti delat? Da sploh ne omenjam, kako me begajo vsi zakoni in pravilniki. Sploh, ker sem iz vsega skupaj uspela razbrati, da: *mora biti razpis za štipendije zunaj najpozneje konec junija, nikjer nič o kakih izjemah (novi pravilnik in novi zakon pravita tako) *bo razpis za štipendije za tiste, ki gremo na fakulteto, zunaj šele septembra (list, ki sem ga dobila po pošti, pravi tako). Kaj potem to pomeni? Da se krši zakon? Sem šla vprašat na Zavod, pa mi niso znali pomagati ... sem šla na stran od Javnega sklada, pa so zbrisali forum ... kaj pa zdaj? Trenutno stanje duha: zmedeno Reci ... Razmerja na daljavoOkej, imamo mojo sestrično iz obcestne gorenjske vasice in njenega fanta iz velikega angleškega mesta. Srečala sta se spet na nekem tretjem koncu sveta, je bila Slovaška? Nimam pojma. Sta pa že nekaj časa skupaj, tako nekako štiri pet šest let, ne vem točno. Skupaj sta začela živeti šele lani enkrat, zdaj se bosta baje selila nazaj v Slovenijo. Če to ni razmerje na daljavo, pa tudi ne vem, kaj je. Po drugi strani bi lahko rekli, da so bili vsi moji (trije) bivši in sedanji tudi 'na daljavo'. Konec koncev vsi živijo daleč od mene. Ampak prvega sem videla tako, enkrat na dva do tri mesece, ko ravno ni delal vozniške, se učil ali pa raidal po Ahn'Qiraj-u. Drugega sem videla vsak dan v šoli in tudi kdaj med vikendom. S tretjim večino najinega prostega časa prečepiva v mini sobici za enega s posteljo za dva, in jaz mečem kupe denarja za avtobuse (ker je domov pač tudi kdaj treba iti, sploh če imaš naslednji dan maturo, hej juhej). A je potem za razmerje na daljavo dovolj že razdalja, ali je pomembno tudi to, kako pogosto se videvaš? Če slednje, potem sem polna razmerij na daljavo. A je kdo rekel, da mora biti takšno razmerje nujno ljubezensko?? ;) Eno tistih najbolj trajnih imam s Sydelle in Snow - poznamo se že pet let (wooo!), pa še vedno trmasto vztrajamo pri vzdrževanju stikov in tradicionalnih morskih počitnicah (in letos bomo šle enkrat nekam, pa če se na glavo obrnejo vsi). Nex je tudi zraven, ampak ona je mladič bolj nove sorte. Je že eno leto ali je že več? Drugo razmerje na daljavo je pravzaprav razmerje na uboge tri kilometre. N. poznam že 5 let, vidiva se pa enkrat na vsake tri mesece (letos pa še to ne), predvsem zaradi različnih šol, zato ker sem jaz stalno v Ljubljani in ker so njeni starši bolj stroge sorte. Ampak je super prijateljica kljub temu Tretje pa po mojem poseka vse - z B. sva prvič spregovorila (po internetu, valjda) celih 7 let nazaj, pa sva še vedno v stikih, čeprav je on doma s čisto drugega konca države. Videla sva se pa vsega skupaj štirikrat, se mi zdi - dve kavi in en koncert in en meeting. xD Evo, razmerja na daljavo. Če tako pomislim, a imam sploh kakšnega na blizu? Reci ... Ko bom velikaHladilnik - več ali manj prazen, edina užitna stvar je pivo in pa toasti/tuna, ki so tam še od takrat, ko je bil U. tu med prvomajskimi in sva izvedla hladilniško čistko. Pult - na njem ležijo prazne škatle in kos parmezana Omara - tudi prazna. Krekerji in kava in ostanki čipsa in čokolina. In škatla špagetov. Omara spodaj - dva velika paketa tune, še več testenin in krekerjev, 6-8 paketkov jetrne paštete Jst - bi uibijala za mueslije s tekočim jogurtom (sploh če so embi muesliji, mmm) Valjda prepozno za it v štacuno, pa itak se nikomur ne da. Ker je hladilnik za naše razmere dejansko pretežno poln, končam z napol zmrznjenim kosom kruha in tuno. Ker je mast v tuni zmrznjena (sem mislila da se to samo pri U. dogaja!!) jo pogrejem in pri tem polijem prijemalko s tuninim oljem. Vzamem še pivo (Mati: *gasp* PIVO?) in grem. Sklep: Ko bom velika, bom redno hodila v štacuno. (Poleg tega bom kupovala jedljive stvari in se ravnala po načelu 'kupi toliko kot potrebuješ do takrat ko boš spet šla v trgovino'. Nobenih zalog jetrne paštete in poli salame in sira. Pa poskrbela bom, da bo vedno kaj kruha, magar v skrinji. Da bo nasploh dovolj stvari za povečerjat ob učenju in ne samo stvari ki jih bom nekoč v prihodnosti skuhala za kosilo.) Poleg tega bom, ko bom velika, imela hladilnik -z delujočo lučko -ki ga bom redno čistila -in prav tako redno metala iz njega stvari, ki jim je pretekel rok -vanj pa ne bom shranjevala stvari, za katere je očitno, da jih ne jutri ne nikoli več ne bo nihče pojedel do konca. (Našemu hladilniku lučka valjda ne dela; ob čiščenju sva z U. našla notri kar lepo razrasel kvas (!!) in neko zelenjavo primrznjeno na zadnjo steno, cel kup stvari ki so bile že prav nevarne za pojest po toliko časa in stopecto posodic z ostanki tržaške omake.) Ko smo že pri čiščenju; ko bom velika, ne bom metala proč tujih stvari samo zato, ker izgledajo nenavadno. (Trin: Mami, kje je moja zobna ščetka? Mati: Kera zobna ščetka? Trin: Oranžna, švicarska, simpl oblike, zelo mehka, čist nova. Mati: Er, zgledala je tako čudno ... sem mislila da je zihr neka neuporabna ščetka, sem jo vrgla proč. Trin: ČIST! NOVA! In če bi pogledala ščetine bi bilo to dost jasno! (Tud, če bi pogledala ročaj, v bistvu ... ker je bila res povsem nova ščetka) Mati: Sej ti bom kupila novo. Kje si jo pa kupila? Trin: Nisem je kupila, dobila sem jo kot reklamo, nimam pojma kje jih prodajajo ker so specialne. (Potem sem ugotovila, da verjetno v lekarni, ampak ker je mat v istem trenutku pozabila, nisem komplicirala, ampak sem si od U. prinesla svojo potovalno ščetko, ki je tudi dokaj mehka, ampak ne tako dobra kot ona švicarska.)) Oh god oh god kaj bi zdajle dala za mueslije s tekočim jogurtom, po možnosti embi čokoladne! (In ne, ne učim se slovenščine, obupna sem.) Reci ... Ob koncu zadnjega avgustovskega vikenda"Si doma?" "...očitno." "Živa?" "Kaj se ti zdi?" Vikend je naredil svoje. Saj nisem dojela prej, ampak hej, mogoče sem pa res drugačna, ko sva skup. Bolj skulirana, bolj jaz. Ali pa samo zdrsnem v eno čist drugo dimenzijo. Kaj vem ... Mat je na srečo pozabila na tisto 'se-ne-spodobi' bluzenje. Ona je tudi imela dober vikend. Zato ne reče prav veliko, ko grem v sobo, ampak iz svoje kože pa tudi ne more. "Kaj zdej, si že poročena al kaj?" "To še ne." Odgovor je očitno napačen in napol pričakujem, da bo zlezla za mano in me zaslišala, ampak ona samo zavzdihne in gre ležat nazaj pred TV. Super. Mogoče sem res tista, ki je prišla skozi vikend v boljšem stanju, pa sem kljub temu daleč od sveže, spočite in naspidirane. Niti pod razno ne v stanju, da bi mat karkol razlagala, zato ji prinesem tisti pildek, ki smo ga dobili v petek na 'obveznem sestanku za vse maturante', da se lepo zamoti. Sestanek je služil temu, da smo se razporedili v skupine po 4 in izvedeli kup stvari, ki bi jih morali že vedet. Na primer, da se ga ne smemo preveč napit, da moramo vzet marelo in superge in kopalke, da se bo alkohol toleriral v manjših količinah (...hmmm...) in da so mamila v Italiji strogo prepovedana. Ob omembi slednjega je sledilo obvezno skovikanje "Mumile, mumile!!" z desne strani razreda, ki so jo zasedali wannabe frajerčki iz paralelke. To bo še zanimivo - zadnja skupina smo, v hotele/bungalove bomo prispeli takrat, ko bodo že vsi imeli povhn kufr mulcev s Kremšnite, in tisti kekci so definitivno sposobni popestrit vse skupaj. Joy! Upam na kak pester izpad, te zadeve so iz varne razdalje vedno zabavne. Odhod je v sredo ob petih zjutraj. Dva dneva. Da zberem na kup stvari, dvignem denar z računa, spakiram vse v svojo šmeksi novo potovalko, do konca preberem Ship of Magic (ker je tvegano nosit knjigo na maturanca, sploh ker ni moja; bo pa verjetno z mano šel Gunslinger), kupim nekaj stvari, podebatiram z N., in seveda, v torek imam spet vajo s pevskimi, totalno se mi ne da it ampak moram, in zakaj sem že takrat hotela imeti vajo zjutraj? Če sem imela kaj v planu, mi je ušlo iz spomina. Maturantka bom, to je ful čudno. Jst sm pa ja vedno bila mali mulc, tamala; zadnje leto na gimnaziji je bila bolj pobožna želja kot karkoli drugega. Zdaj pa kar naenkrat ... kaj šele, ko bo prišlo še vse ostalo. Ampak trenutno me ne mika preveč gledati v prihodnost. Enkrat za spremembo. Kar še pride, bo že prišlo ob svojem času; sedanjost mi je kul in to je eno tako dobrodošlo, pomirjujoče dejstvo. ... in muzka, ki je sicer nisem nikoli poslušala, pa sem ugotovila, da kljub temu imam nekaj komadov na kompu. Uaaa. Kaj naj rečem ... fajn mi je. Totalno. Reci ... Ne prav velikoOkno je torej zaprto, na mizi je prižgana ena tistih tehničnih svetilk, ki je verjetno starejša od mene, in oddaja valove vročine. Moj stari dobri CRT ne zaostaja prav preveč. Tam nekje 30 stopinj je, mogoče malce več; termometra nimam več v sobi, tako da ne morem povedat točno. Kakšni velepomembni podatki. Včasih se vprašam - kdo vse bere, pa ostane tiho? Včasih, ko poslušam Keyo, se mi zdi, kot da vsi vedo zame. Ljudje, ki jih ne poznam. Pa me bolj zanima za tiste, ki jih. Kdo bere? Vem za dva ali tri sošolce. Vem za kolegice, ki samo vsake toliko pokukajo sem, ker se jim ne da brat sproti. Pa ostali? Je pa zanimivo ... verjetno bi pisala drugače, če bi vedela. Ali pač. Ne, danes ni večer za kake posebne misli. Še besedilom ne morem sledit, kaj šele, da bi kaj razmislila. Mogoče bom poskusila pretipkat nekaj, kar sem napisala še v Tuniziji. Sem dokaj prepričana, da mi ne bo uspelo, ma okej, probat ni greh. Nope, meni danes misli potujejo okrog v lenih vrtljajih nekega majcenega sončnega sistema ... eno sonce, en planet, ogromno šare. Utrinki misli, kak spomin na vsake toliko, vse bežno, vse leti samo nekam mimo. Verjetno sem dolgočasna ... briga me, tbh. Včasih se vprašam, če je res tako simpl, kot zgleda ... vse skupej. Če res ni nobenih skritih fint, ki jih ne bi razumela. Ampak ej, sej bom videla, konec koncev. Lajf je kul. Se smejem. Tudi stvarem, ki naj se jim ne bi. Ampak hej, saj se ni videlo, kako sem se na glas smejala za svojim monitorjem. Doživetje in pol. XD Bi povedala kaj več, pa ne bom. Folk, ki nuca vedet, že ve. Čakam petek. Reci ... Dobre stvariMoje življenje je totalno padlo iz svojega ustaljenega tira. Dogaja se, dogaja mi, vse je preveč dobro, da bi bilo res, jaz pa sem še vedno smrtno resno prepričana, da je vsaj ena od stvari zajebancija. Ker pač, ne gre tako. Ne moj lajf. Ampak kaj, ko je tisto vino vse predobro, da bi storila kaj več kot le prikimala ... tudi potem, ko sem že davno povsem trezna. Večeri so sanje, naj se zgodi karkoli in meni bo povsem logično - do trenutka, ko zaprem vrata za sabo. Potem se včasih vprašam, zakaj ne? Zakaj ne bi prav jaz živela točno tega, kar trenutno živim, zakaj se prav meni ne bi dogajale te stvari? Ker si ne zaslužim, zakaj ne? Prav res - zakaj si ne bi zaslužila, da se mi dogaja nekaj totalno dobrega? Mar nisem dovolj v redu, dovolj dobra? Saj so mi rekli nekateri - super, Trin, noro, vesela sem zate, ker si totalno zaslužiš. Ampak ... zdaj sem pa ja že velika (samo a figure of speech, tbh) in vem, da biti pridna punca ne pomeni nujno, da se mi bo poplačalo, da se mi pravzaprav verjetno ne bo. Svet ni delan tako, kot so me hoteli prepričati včasih. Morda pa se ti vrne, če si dober človek? Nay, se mi zdi, da ne. Poznam dobre ljudi, ki niso prav zelo srečni. Pa take, ki bi lahko bili, ampak iščejo nekaj drugega. Torej - očitno ni vzrok v tem, da bi bila dobra in pridna in bilokaj, da bi si zaslužila. Je potem res samo tvoja sreča, če se ti dogaja dobro? Zgrabljena priložnost, ki si jo prijel bolj po srečnem naključju? Samo tvoj stil življenja? Ampak ne, če bi bilo tako enostavno, bi že kdaj imeli recepte ... no ja, imamo pa goro priročnikov na temo 'kako do boljšega življenja', tako da, in a way ... Pa si vseeno ne morem kaj, da se ne bi vprašala, s čim sem si to zaslužila. Ali kaj moram narest, da to poplačam. To me sploh grize, ta moja pasivnost. Nisem navajena tega, zdi se mi, da bi morala narest nekaj, bilokaj, se potrudit, karkoli. Ne pa, da je z moje strani potrebno samo, da sem, da sem jaz, da sem tam. Ker to hkrati laska in plaši. In potem se vprašam ... če je takole podarjeno, mar se mi ne bo potem nekoč zgodilo nekaj zelo slabega? Da si bom prav zares zaslužila? Saj vem, saj vem, tako svet ne gre. Ampak hej, jaz sem odraščala z nosom v pravljicah. Zaenkrat ... bom pustila, da gre vse svojo pot, da me osrečuje z vso močjo in mi dvigne življenje iz sivine. Če pride kaj pozneje ... ni važno. Ker bo vredno. Prekleto, da bo. Mislim, da si zaslužim. :) Reci ... Tako nekako gre moje življenje zadnje čase ...Včasih bi jamrala. O tem, kako se stvari, ki bi jih morala počet, ne premikajo sploh nikamor - nekatere sploh ne obstajajo (več?), delat bi jih morala pa še vedno, in a ni to nekej najblj frustrirajočega, da veš, da morš nekej delat, pa to ne obstaja? Vodnjak moje domišljije je nekam presahnil. Če pogledam noter, trije pingvini na pesku igrajo badminton. Ampak to je na tistem vrtu, kjer sadim svoja ResnaDela (ki so resna in ZELO resna, tudi če vsebujejo humor, bodo mogoče nekoč objavljena in naj bi iz mene delala neke sorte Pisateljico). Lahko si predstavljate, da je tam par kaktusov in šopov trave, pa ena roža, ki mi je zelo zelo zelo všeč, ampak ne znam skrbet zanjo in zato vene. Tam kjer so RandomBedarije & FanFiction, imam tak vrtiček, da bi moja mati in moja babi družno pozeleneli od zavisti in takoj, ko bi jima obrnila hrbet, šli krast podtaknjence. (saj se tako napiše? al so potaknjenci?) O vrtičku Sanje&Sanjarije sploh ne bi. Imam gejzir, ogromne slapove, bar z osvežilnimi (alkoholnimi) pijačami, točo z neba in manjšo poplavo, vse naenkrat. Uganete, na katerem vrtu bi bilo treba delat? Saj bi napeljala vodo od kje drugje ... pa vem, da bi potem začele rasti čisto napačne rože. Morala bi delat in služit denar, pa nimam službe in je tudi ne bom dobila, ker je vse a) neumno daleč od mojega stalnega prebivališča, b) delo, ki mi ga mati ne pustijo opravljat, c) za polnoletne. Vez nobenih. O tistem, kar sva imele z mat, sploh ne sprašujte. Danes ji bom rekla še enkrat ... ampak še vedno se mi zdi res za malo, ker bom na koncu dobila nek drobiž v primerjavi s tem, kar mi je bilo obljubljeno. Jezna. Ja, to je tista frustrirajoča neobstoječa stvar. Morala bi pospravit sobo in toliko uredit stvari za drugo šolsko leto, da lahko z užitkom pomečem proč vso šaro (tj. stari zapiski) v sobi. Aja, pa dokončno mi je zmanjkalo prostora za knjige. Kar mi bo, upam, pomagalo, da jih kupujem malce manj. Po drugi strani je pa cel kup stvari, ki mi jih nikakor ni treba delat, pa tečejo skoraj same od sebe. Ugotovila sem, da naj bi na morje šla že to nedeljo, kar mi je rahlo nedoumljivo; zmenjeni namreč nismo nič od nič od ničničnič, samo to vem, da se gre 12. na Pag. :D Berem ko usekana, zdaj zaključujem Mojstra in Margareto, potem pa še ne vem - naj se vržem na Lockeja Lamoro, prekinem rutino z The Best Of H.P.Lovecraft, preberem tista uboga Zmajeva Očesca od Kinga, ki me že toliko časa čakajo, posežem po cuddlywobbly zajčkih, ali pa se mogoče spravim na re-read Gunslingerja in nato na (končnooooo, po POL LETA) The Drawing of the Three? Ko bi vsaj pisala tako aktivno. >< (Btw, Behemot je car. Sploh tista scena z vloženo gobo mi ne gre iz glave. In Soviet Russia, the cat talks to you!) Poleg tega sem sumljivo veliko časa na zraku in pozor, moje kože sonce še ni razžrlo! O tem, kako hitro se približuje konec počitnic, pa sploh ne bi. In hej, tiste polovičke dneva, ki sem jih prejšnjič omenjala (vsak moment za v okvir in na steno) so zadnji čas nekam zelo pogoste in nekam zelo nore in jaz, eh ... ... jaz sem nekam zelo zaljubljena, se mi zdi, pa čeprav sem tako zagreto zatrjevala, da ne, da je to samo čezmerno navdušenje. :) Reci ... RazdlakanjeAmpak moi ne bi bil moi, če ne bi iz take simpl zadevice naredil cel problem. Moje noge so zadnje čase nekam zelo občutljive in po britju imam po nogah cel kup rdečih pik, ki ne zginejo, pa bunkice in zadnje čase se mi tudi dlačice nekaj hočejo vraščat, da ne omenjam nekakšnih mozoljčkov? In potem si Trin to spraska, ko ji je dolgčas, in posledično je na nogah tudi kar nekaj majhnih hrastic. Zato si noge zadnje čase res nerada brijem in jih občasno pustim, da se zadlakajo nazaj. Rezultat je pristni rustikalni izgled, ki mi žre živce in zaradi katerega jaz, ljubiteljica kratkih kril, že kak teden nosim striktno dolge hlače. Še nikoli nisem imela tako obupnih nog, pa čeprav resnici na ljubo niso tako zelo grozne - kakorkoli, temu je treba narediti konec in pika. Zato sem danes šla v mesto in nabavila depilacijsko kremo za občutljivo kožo, ki se baje (zaradi priloženega plastičnega čuda) z lahkoto nanaša, hitro deluje in nima smotanega vonja, pa seveda, ne draži kože. In še eno kremo za po depilaciji, ki naj bi mirila kožo in preprečila vraščanje dlak in nastajanje rdečih pik in tako naprej. Če preračunam vse skup v tolarje, sem zapravila way preveč (ker je bilo zraven še eno senčilo in eni čopiči in v sosednji štacuni ena majčka ki sem jo res MORALA imet), ampak 30 evrov se ne sliši TOLK veliko (konec koncev sem kupila majico, ane) in zato bom ostala kar pri tem. ... gremo sprobat! 14:15 Izpod tuša, v spodnjem perilu sedim na tleh, odprem škatlico in preberem navodila za uporabo. Lopatka??? My ass, to je samo kos pravokotne zvite plastike. 14:17 Ne nanašajte na zdraženo, vneto, opečeno, mozoljasto, razpokano ... kožo. Kaj od tega so moje noge?? Ah, bomo riskiral, saj je ja za občutljivo kožo. Bom začela z desno, ki je v boljšem stanju. Noga mi že ne bo preč padla. 14:18 ... če mi slučajno pade noga proč, jih tožim. Resno. 14:25 In to naj bi bilo enostavno za uporabo, se nanese z lahkoto, blablabla?? A je to sploh kdo kdaj probal namazat na karkoli s tem čudom božjim? V eno smer me opraska, v drugo smer mi razmaže že namazano kremo, wtf ... Mogoče bi šla po nož za maslo. 14:29 Noge namazane. Enakomerno žal ne, za kaj takega človek nuca diplomo iz fizike. Počakamo tri minute. Bomo počakal. 14:31 Mal peče, mogoče bi morala sprat? Če se pojavi pekoč občutek, takoj odstranite kremo. Ah, bo že počakalo še to minuto. Btw, nekaj ful grmi v okolici, sliši se kot moj želodec. Kaj sem jst že jedla dons? 14:40 Bide je poln belih dlakastih kepic. Ponosna nase, ker sem zadevo uspešno opravila, čeprav sem in tja kaka dlaka ni šla dol ampak hej, procent je zanemarljiv in itak se ne vidi, če ne pogledaš od blizu. Upam, no. Kako se spravi to v odtok? 14:43 Nogo namažem s tisto kremo, ki naj bi vplivala blagodejno. Aaaaaa, mogoče tako kot so feferoni blagodejni za moj jezik ... Ko neha pečt, pogledam nogo. Logično da je peklo, ker hrastic ni več, depilacijska krema jih je požgala dol. Mene bo ratal strah. Kaj nej zdej z levo nogo? 14:45 Leve noge ne morm pustit tk kot je, no wai. Kremo, khm, 'namažem' po nogi in okoli kritičnega območja pustim prazen pravokotnik. 14:47 Aaaaa, takooo se obrne ta wannabe lopatka! 14:55 Moje noge so čudovito gladke, izvzemši pravokotnik na levi nogi. Bide izgleda prekrasno. Kot bi se vanj ponečedil golob s hudimi prebavnimi težavami. Okej, no, pet golobov. Britvico in viledo, torej. 15:00 Zmagoslavno stopim iz kopalnice z rahlo krvavečo levo nogo. Ubistvu sem ful vesela, da se nisem odločila za vosek. Tole je bilo kao easy to use? Deluje že hitro, ampak tista lopatka dela sama sebi medvedjo uslugo s svojo obliko. Moderno mogoče, praktično pa ne. Če naredim noter luknjo in jo nosim okol vratu bi znalo zgledat kr kul. In zdej štejem ure, ampak prav res, danes gre čas hitro in dogaja se - spala sem dovolj dolgo, dolgčas mi še ni bilo, cel kup stvari mam še za narest do večera in na koncu mi bo morda celo zmanjkalo časa? Jao, jao. Aja, točno, lačna sem, grem skuhat makarone. In potem bom gledala Little shop of horrors. In potem, kdo ve ... Reci ... When there's nothing left to burn ...Hvala Snow za tale komad, ne morm si spravit tega začetka iz glave. Še ena tistih pesmi, ki jih dobim za poslušat v napačnem cajtu. Ampak je kul, zelo. Zabijam čas. Ni, da bi rekla, da nimam nič početi, da mi je dolgčas, bilokaj. Samo ubijam čas, vztrajno, minuto za minuto, in se počutim malce krivo. Življenje bi moralo bit bolj polno, ne? Do konca izživeti vsak trenutek in to, blablabla. Jaz pa ... imam cele ure, ki so pomembne, cele dneve, ampak za pol dneva, kjer je vsak trenutek prav zares pomemben, za v okvir in na steno, je prej pol tedna praznega časa. Ki ga polnim z dogajanjem bolj zato, da se dogaja. Da sploh gre kam naprej, da se ne ustavim. Dogajanje v nepravem pomenu besede - samo stvari, ki jih počnem; visim na netu, berem, poskušam pisat in vedno znova obupam, poskušam risat in stran ostane vedno prazna, visim še malo na netu in zagrabim vsako priložnost, da le grem in nekaj delam in uidem temu mrtvemu času. Zadnje čase so vsaj prebliski, trenutki; iskrice v jami, katerih življenjska doba je omejena na branje smsa in pisanje odgovora. Prej sem mislila, da je za take stvari kriva šola. Zdaj bi skoraj lahko rekla, da so krive počitnice. Najpogosteje okrivim svojo odročno lokacijo, pomanjkanje kolegov v okolici. Kaj pa, če sem kriva kar jaz sama? Help, I have no life ... occasionally? Ampak se ne morem prisilit, da bi delala vsakdanjosti zato, ker bi mi jih dejansko res res sedlo delat, ne pa samo zaradi občutka, da nekaj pač morm narest ... Jutri? Upam, da res. Trenutno stanje duha: Live through this and you won't look back Reci ... Sand in my shoesPisala dnevnik vsak dan. Dobite samo izvlečke ... cela verzija je samo moja. Preveč misli in premišljevanj in vsega, da bi jo dala na ogled. 25.7. Prvi dan za mano. Tunizija je mivka in sonce in veter, tuj jezik in dobra hrana. Za večerjo so bile take slaščice, da sploh nism mogla vseh pojest. Moi, ja! Družbe ni – sux. Tamalino razpoloženje niha ko lopatice mlina na veter, večkrat meni v škodo kot v prid. Popoldne sem prespala na plaži. Sonce me je ujelo malo, res malo. Voda je sicer plitva&topla&rahlo meduzasta. V pesku so baje škorpijoni? Huh, morm merkat. 26.7. Dan sem večinoma prespala. Ne vem, zakaj. Mogoče za vseh xy mesecev nazaj, kaj pa vem. Še na kosilo nisem šla, mind you. Kje sicer začeti? Zjutraj zajtrk, poem sem spet spala & potem smo šli na plažo, kjer nisem niti za trenutek ležala na ležalniku. Suits me fine, ker sem bila ali v vodi ali na obali. Se me je tudi malce prijelo sonce. Yay z enim samim minusom – črte od kopalk. S tamalo sva se furale z vodnim skuterjem, za celo fakin premoženje. Cene v hotelu so nasploh pasje v primerjavi s tistimi na tržnici. Ampak je bilo totalno zabavno, sploh ko sem navila gas do konca in je tamala skor padla dol. xD je rekla, da mi nikol ne bi dala vozniške. Bomo vidl! In seveda, pol smo zganjal turizem. Smo šli v mesto in v neko trdnjavo ali karkoli, Hammamet Medina imenovano, ki je ubistvu ena ogromna tržnica. Sem dobila občutek, da ¾ stvari dobiš za dinar ali dva, tj. 100-300 starih tolarjev ali 60 centov – 1€20, cca. Folk je res vsiljiv, sploh mladi tipi, ampak se navadiš. Premišljujem, da bi mi mogoče dali mir, če bi se oblekla manj spodobno – kao, ona je kurbiš, mi jo je nečastno ogovort. Ali pač ne.  Torej, na tržnici je vse dokaj poceni + da se za dražje stvari da FUL spustit ceno. Za 1din pač nima smisla. Ena ženska mi je zatrjevala, da mi za toliko naredi tattoo iz kane – zelo dvomim, vsaj ne takega, kot bi hotela, ampak prav dragi vseeno ne morejo bit. Se mi zdi ful priložnost, da sprobam, kako bi dejansko izgledala tista tattoo ideja – ampak ne najdem načina, ki bi mi omogočal, da si na tisti nabiti tržnici dam porisat celotno dolžino hrbtenice in še več, zadevo ohranim nespacano. Ampak hej, cajta imam itak ogromno, lahko pogruntam bilokaj. Itak si pa verjetno ne bom dala delat pravega tatuja čez hrbet. Že samo ideja je od preveč branja knjig. Ali pač ... Ponoči ne smem sama na obalo, čeprav bi mi res sedlo mal premišljevat, če že družbe nimam za debato.
27.7. Še en dan. Tokrat sem prespala dopoldne vključno z zajtrkom, se zbudila za kosilo & potem spala naprej na plaži, kjer pa so me konstantno motili neki Arabci, ki so delali tam – prodajali šaro, imeli na čez jet skiing&stuff. Eden od njih, Faldan or sth, je bil tako zelo navdušen nad mano, da mi je hotel podariti karkoli od svoje robe, predvsem nek obesek s srčkom. »I give you my heart,« mi je rekel, ampak sori, ne gre mi do tega; trenutno mi je že moj preveč. In končala sem z neko zapestnico. Tip je vztrajal, da MORM it plavat z njim en krog, in očitno se je prav zares želel znebiti svojega ubogega srca, ker mi je navesil verižico okoli vratu. In zraven vztrajno zatrjeval, da je to prav zares zastonj. Torej, potem sem se dost hitro spravla iz vode, češ, tam so moji tastari, in mu potem prišla nazaj povedat, da morm it. Je še nekaj jamral gor&dol pa če se dobiva&nevemkaj, pa sm mu rekla, da ne vem, verjetno ne. Ko ga spet srečam, mu nameravam povedat, da so mi starši prepovedal govorit z njim. Me zanima, kaj bo naredil potem. Zvečer sva s tamalo šle en krog na neki dokaj dragi živali, ki se ji reče dromedar, čeprav izgleda kot obična kamela in se premika s hitrostjo ZajcaKunca na valiumu. Najbolj adrenalinski del je bil, ko je zver vstala/sedla, ker je najprej klecnila na prednje noge in šele potem pokrčila zadnje (pri vstajanju obratno), da te je nagnilo za xy stopinj naprej/nazaj. Ju3 gremo baje spet v mesto. Kupovat stvari&to. Kewl. Tukej v sobi mava kopalnico, v kateri je kad, ki je še nobena ni uporabla & zavesa je zagrnjena po sredi. In jst se dons ob enih zju3 spomnem na The Shining! Zdj pa hočem zaspat, se spet spomnem, tamala zasmrči & mene skor kap. Dans spim s prižgano lučjo! Projekt kratke zgodbe ne teče spljoh. Polno motivov & nič zaključkov. 28.7. Zjutrej je bilo bujenje zelo annoying in zajtrk zelo zaspan, tamala je že imela en izpad, ko se omenila CATURDAY, YAY! Debata je tekla o spamu – tistem v konzervah. Potem – Hammamet Medina, bazaar. Spet. Kupila neko tradicionalno oblačilo, ker mi je bilo kul, in usnjen mošnjiček. Mat je dokazala, da je res 'mati bandit' (tako jo je krstil nek tip, ki ga je odgnala od tamale), ker je povsod barantala in nič kupila.
Domačini so še vedno sitni, btw, danes so me med drugim proglasili za Shakiro. Blagor ubogim na duhu, (barvno) slepim in slabovidnim.
Vmes sem bila še na plaži – zaspala sem na boku in se zbudila z lepo zapečenim desnim bedrcem. Za popizdit. Na srečo me ne peče.
Pri večerji sem pila vino. Po večerji sem pela – ne zaradi vina, ampak ker mi je v glavo padel en komad, ko sem stresla pesek iz čevljev. Two weeks away feels like the whole world should have changed, But I'm home now, and things still look the same. I think I'll leave it 'til tomorrow to unpack, Try to forget for one night that I'm back in my flat. On the road where the cars never stop going through the night, To a life where I can't watch the sun set. I don't have time. I don't have time. I've still got sand in my shoes, And I can't shake the thought of you. I should get on, forget you. But why would I want to? I know we said goodbye, Anything else would have been confused. But I want to see you again. In potem nadaljevala z ogromno od Dido, dvema od Sarah McLachlan itd. 29.7.
Dnevi so ful čudni. Pojma nimam, kdaj smo prišli, sanja se mi ne, kolk je to '2 dni', tj. cajt v katerem odhajamo. Vse je nekak omejeno na 3 obroke in na U.jeve SMSe, ki prihajajo običajno ob dokaj enakih urah (okol šestih in potem nekje od osmih do desetih). Danes sem spet prespala zajtrk, šla na plažo, še malo spala, šla na kosilo, brala Dune, šla spet na plažo, še mal brala Dune, šla na večerjo, še spala, in zdaj sem tukaj. V vodo sploh šla nisem, ker mi ni sedlo. Sem pa že kar fino rjava – in še vedno polna fakin mozoljev, ne vem a je krivo podnebje, tamalin puder ali oboje. Povhn kufr mam peska, dobesedno.
Sicer pa nič novega, prav res, niti za debato (učinek U. Je že malce popustil, nazadnje sem ga videla teden dni nazaj). Tamalino počutje niha, jst pa sem kot pač sem. Čistilka nam je odnesla brisačo, btw, ker je bela. Zaenkrat je še nismo dobili nazaj. XD 30.7. Šli smo jahat; ob totalno nemogoči uri, da ni blo vroče (vstala ob 6 zjutrej). Dobila konja Starlight, ki je bil len & lačen & se je ustavil ob vsakem zelenju & ga začel jest & mi iztrgal vajeti iz rok. Rit me boli od visokega kasa, če se usedem na kak rob, sicer pa ni krize. Šla na zajtrk, spala, prespala kosilo. Narisala moj tattoo–to–be, ubistvu prerisala v razmerju 1: manjkot1panevemkolk s platnic od Kushiel's Chosen. Vrtnice sicer niso glih moj fav, ampak samo vitice so izgledale nekam prazno.
Brala Dune na plaži. Zdj je povhn peska – kar pridoda k vzdušju. xD Se zmenla za tattoo. Večerjala. Še brala (&prebrala). Načela novo knjigo & ugotovila, da se gre o lezbijkah (note to self: never ever let Snow/Syd choose a book 4U xD). Pisala kartice. Premišljevala VELIKO PREVEČ. 31.7.
Zjutraj prespala zajtrk. Šla v Hammamet Medino, dala 15din za luštno bombažno srajčko.Hotla kupit kavbojke, pa je tip postavil čist nenormalno ceno. Prišla v hotel, jedla, šla na plažo. Ob petih sm se zmenla s tipom za tattoo in mu nesla moj design. Tip je narisal kr s prosto roko & FUL na prbližno, sreča zanj da nism mogla videt, ker bi mu dala lih ene 5din, tk je pa dobil 15. Pa sej ne rečem, zgleda kul, sam ni pa to, za kar sm plačala. Morm v Sloveniji še 1x it k nekomu k bo to delal na normaln način (in računal bogastvo ...blah).
Šla na večerjo. Spala, pela, pakirala. Ob dveh mamo zajtrk (...?) in ob 6:15 letalo, ob treh gremo izpred hotela.
Epilogue Ob treh zjutraj je Hammamet živahnejši kot Portorož v petek ob enajstih zvečer. Ljudje vseh starosti in narodnosti vrvijo po temi, sedijo po kotih, srkajo pivo, ležijo na vogalih. Cesta je temna in neskončna. Bila sem cel teden v severni Afriki, pa to vem samo zato, ker je to pač dejstvo. Nikjer drugje se mi ne pozna, vse, kar je ostalo, je nekaj spominkov in slik in pesek v mojem kovčku. Mudi se mi domov, pa ne zaradi domotožja. In prav zares je malce strašljivo, kako brzim skozi stvari in ure samo zato, da bom bližje, z eno samo mislijo: kmalu. Kako spremljam vzlet, kako mi vse pomeni samo še en korak ... ...kam? Ne povem. Trenutno čakam, da se dan prevesi v 'proti večeru'. Reci ... Adijo - spet.Digitalc. Bomo videli, če bo kaj za slikat. Polnilec za baterije. Mobitel, bog ne daj da me kdo kliče, ker bankrotiram. Skrajni čas, da grem, ker je dolgčas. Na netu ni nikogar več, na forumih vlada več ali manj pušča, msn mi še zmeraj ne dela in eBuddy mi gre prav krasno na živce. Na MC sem se imela vse preveč fino, zdaj mi je pa še toliko bolj dolgčas. V redu, se gremo pražit na neko tunizijsko plažo pojmanimamkje, gremo po gorenjsko izkoristit all inclusive ponudbo, če se je nekdo že skeširal za to. Moj mp3 je sveže napolnjen s komadi, jaz pa dovolj zdolgočasena, da se grem soočat z letenjem in daljnimi daljnimi kraji. 'Drugo leto spet!' je v bistvu dost zanimiva misel. Ko pride do drugoletospet, bom maturirala (če mi ne rata, sem pa res luzerka), bom polnoletna, bom sprejeta na faks ali pač ne (upam, da bom). Bom verjetno imela že vozniško. Kako hecno. Ponavadi je 'drugo leto spet' pomenilo samo še eno leto, enako kot prej, brez velikih sprememb, šola pač in vse tako, kot vedno. Tokrat pa pride s tem cela doza drugih stvari. Ampak ah, v končni fazi se človek itak navadi. Na vse, ne samo na to, da je neko leto kar naenkrat drugačno. In še pred šolo, pred izbirnimi, pred vsem, se moram soočit še z mesecem počitnic. Jutri, na primer, z letenjem v letalu, for the first time in my life. Ampak človek se vsega navadi. Včeraj tako poslušam fotra, ki opisuje turbulence - "... in letalo kr tk, whoosh, pade mal dol in se spet poravna" - in jst, cela očarana: "O, kolk totalno noro!" Jutri bom zihr bentila, ker ne bom mogla brat knjige zarad tresenja. Ker se pač ... vsega navadiš. Še vedno nimam pojma, o čem vse je tekla debata. Včasih pade sredi dneva tak flashback in se spomnim, hej, to sem pa govorila, zjutraj ali zvečer ali bilokdaj. Stvari se dogajajo in se še bodo - za nekaj jih že vem, nekaj jih, upam, še pride. Pa magari, če grem še stokrat v Ljubljano, ampak obljubim, da se bom pa res začela brzdat pri knjigah. Za pite pa ne obljubim. Pozabila sem, a je zdaj na vrsti čokoladna ali borovničeva, zato bom mogoče naslednjič kar obe. ^^ No, ampak najprej grem. In pridem nazaj, prvega avgusta, če vas zanima. Adijo, vsi skupej. Fino se mejte in držite pesti, da se bom mela tudi jst. Trenutno stanje duha: rahlo razmišljeno Reci ... PostmetalcampovskoV soboto me je U. pobral v Ljubljani in sva šla. Vzelo nama je kaki dve uri. Saj ne, da se je opazilo - debata je stekla takoj in pot je minila v trenutku. Prideva tja, greva v Mercator po nekej za jest al kaj že, se zaletim v kolegico od tamale in pozdravim, in gledam malce naokrog. Vse črno, povsod metalci, nekateri rahlo zmačkani, nekateri speči, nekateri z norimi tatuji (in nekateri z dokaj bednimi), punca z napisom 'I'm legal' na roki, pa seveda cel kup različnih jezikov. Ne bom trdila, da sem 100%, ker je bilo dogajanja preveč, ampak mislim, da sva najprej pojedla pico (no, najprej sva šla en krog po mestu in ugotovila, da bo najbolje jesti kar tam, kjer sva štartala) in se potem spokala v kamp. Najprej po karte (blah, brezveze, trakci iz nekega močnega papirja, za 45€ bi pa res lahko dali trajne) in potem na plažo. Tam sem se zaletela v eno sošolko iz paralelke, povprašala po poletni službi, po izbircih, ugotovila, da bova napol sošolki drugo leto, potem pa čav bav in v reko. AAA, jst ne čutim več svojih noooog ... res ledeno mrzlo za crknit. Pa sva kljub temu reko napol prebredla, napol preplavala, se na drugi strani na žgočem soncu posušila v pol minute, še malo posedela tam in potem šla spet nazaj. Totalno čudno, ko si prišel iz vode si se po kaki minuti že spet kuril od vročine. Pojma nimam, zakaj sem sploh prinesla brisačo s sabo, ker je nisem ravno nucala. Sem pa ostala kar v kopalkah - mi je bilo veliko manj vroče, kot bi mi bilo v majici. Potem sva malce bluzila okrog, ampak v končni fazi sva postavila šotor v nekem gozdičku, čisto zraven odra in v senčki. Dost hitro je potem prišlo povabilo na špagete od K. in J., ki sta bila tam že od petka ali četrtka, ne vem točno. Najprej je bila cela misija, da sva ju sploh našla, ker sta parkirala čisto blizu vhoda v kamp in tam je bilo malo morje avtov, ampak na koncu smo se dobili in jedli goro špagetov iz minimalnega lonca. Dve žlici, dve vilici in štiri osebe. Fun. :D Jst sem dokaj kmalu pobegnila, pa ne zato, ker mi ne bi bilo kul, ampak ker me je čakal že nek drug kolega. Sva šla dol do sotočja, kjer sva potem debatirala kake tri ure na večernem soncu. Njemu je uspelo zmočit svoj mobitel in denarnico, jaz pa sem samo ugotovila, kako toplejša je voda zvečer. Vmes je klical U., če rabim kaj iz trgovine, in ob nekje osmih, pol devetih? sem sklenila, da se bo počasi treba vrnit do šotora. T. je šel po svoje, U. pa je prinesel pijačo, zato sva se namestila v šotor, da bi zabila čas do desetih, ko so začeli špilat Blindi. Debata je tekla, pijača tudi; bilo je kul in meni se nikamor ni dalo. Ob 20 do 10 pa slišim, da že špilajo ... aaa, panika, U. pa kar flegma in bi šel še na wc (in je tudi šel, čeprav sem mu grozila z vsem od lomljenja vratov do pitja krvi) in se je potem prav počasi spokal gor proti odru (in se mi je še smejal, ker sem hotla tečt). Ampak zamudila sva pomojem samo en komad (ali dva?), T. me je čakal pri vhodu, pa sem ga samo pozdravila in kar vlekla U. naprej za sabo, da sva prišla na eno tako dobro mesto. Je bil pa U. potem toliko faca, da me je nosil par komadov. Kolk je trgalo. Kolk sm se drla (hihi, če dobim fotke ... verjetno sem hecna), pa kolk mi je blo fajn ker me je ves čas nekdo nosil - ko je U. opešal, me je na rame vzel nek Grk, etc etc. Povsod je bilo ogromno zastav, za hip sem se smejala misli, da je ko na Evrosongu. Grška zastava, s katero je mahal tisti tip, pa avstralska (s katero me je nekdo parkrat oplazil), nemška, švicarska, karantanski panter (... pretiravanje, imo), se mi zdi da tudi britanska, pa verjetno še kaka, ki je nisem prepoznala. Igrali so dost starejše komade kot ponavadi, ampak pri Bard's song je bil čisti flashback na Mediapark oktobra - cel kup folka, ki poje komad namesto Hansija. Po koncu koncerta sva z U. malce vohljala okrog merchandise štantov in moi si je kupil ovratnico - tip za 'pultom' je naredil notr ekstra luknjo posebej zame (U. pozneje ni mogel verjet, da imam res tako ozek vrat) in zdaj imam zadevo-s-špicami za nadomestek tiste, ki so mi jo vzeli na Maidnih. Potem sva šla še na Immortal (in tudi zamudila en komad, tako da sva si bila bot), kjer je bilo kar noro, čeprav jih dejansko nikoli niso poslušala. Imajo pa fin ritem, light show je bil pa tudi v redu. U. je na vsake toliko vprašal, če sem res ok in če mi ne mori vse skupej, očitno sem se premalo premikala ali kaj, ampak mi je bilo res kul. Čeprav me je na koncu začelo zebst, koliko je bila ura, pol enih? Do takrat, ko sva prišla do šotora, sem bila že kar fino premražena, zato sem zlezla v neko majico z dolgimi rokavi, ki mi jo je posodil U., in pozneje še v spalko (in potem mi je bilo vroče, yay). Pa je šlo naprej kot prej - pijača, debata, debata in še malo pijače. Tema je bila tako totalna, da je bilo vseeno, a si imel odprte ali zaprte oči, in posledično me je U. kmalu polil s pijačo, ampak na srečo ne preveč. In potem, ko se je očitno začel delat dan ("Ej, mislim da bo kmalu jutro, ker te lahko vidim") in nisem imela pojma, koliko sem kaj spala če sem sploh kaj spala, sva se spomnila, da bi šla mogoče lahko spat. Ne za dolgo, zbudila sva se tam okoli osmih. Kaj hudiča ..., ampak zaspat nazaj enostavno ni šlo. Sva se skidala do Mercatorja na zajtrk (riba z zelenjavo in žemlje in mleko, ki ga začudo nisva spila skoraj nič, ponavadi sm jst dežurni mlekožer), pa umivat zobe (umivalnico sva našla po srečnem naključju, ko sva že mislila it dol do reke) in potem sva počasi razstavila šotor in pospravila stvari. Meni je crknil telefon. Ne vem zakaj, baterije bi moralo biti še dovolj, ampak zmanjkalo ga je in za celo popoldne sem bila nedosegljiva svetu. Ko sva zložila stvari v avto, sva se z U. namreč spravila še nazaj do reke sedet in čvekat. In potem sva zaspala, v 'samo mal se uležem' stilu in spala sem tako trdno, da me je moral U. kar lep čas močit z ledeno vodo, da sem se najprej začela v polsnu pritoževat nad mrazom in potem odprla oči. Nič mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, ker se mi je spet sanjalo (nekej o vampirjih, več ne vem), sem pa videla, da je ura že nekaj čez šest. Uh. Pa se niti nisem preveč sekirala, zmenjeni smo bili, da pridem zvečer, morala bi sicer vmes še k fotru, ampak nič ni bilo natančno dogovorjeno. Pokličem torej fotra z U.jevega telefona, in on mi pove, da je cela panika. Oh joj. Ga prosim, da pokliče domov in pove, da je vse v redu. In se sprašujem, zakaj hudiča bi bila panika, če pa smo bili dogovorjeni, da pridem zvečer, pa je bilo šele pozno popoldne. Pokliče mat nazaj in dobim neko hitro, besno pridigo, kaj da se ne držim dogovorov in ne vem kaj, da je poklicala policijo in svašta. A?? Ljubi bog, samo telefon mi je crknil, še zmenjeni nismo bili, da pokličem ob kaki določeni uri ali karkoli. Ne bi šla v detajle o tem, kaj je sledilo. Važno je, da smo se malce totalno skregali (jst in mat, s fotrom ne, ker ni videl nikjer problema) in da mi niti ni žal. Bedno mi je samo to, da je moral U. prenašat vse moje skrbi o tem, kaj hudiča bo doma. Jaz sicer še vedno trdim, da sem se držala dogovora, ampak mat je vrgla name cel plaz očitkov, jaz sem rahlo popenila in se danes nisem hotela opravičit. Bah, bo že preživela. Važno je, da sem se mela zakon. Šla bi nazaj. U. je ful car in sva se res ujela (in pol še ni hotel nič keša razen za karto, pa čeprav je plačal vso hrano in pijačo in bencin), tako da sem imela z družbo res srečo. Naslednje leto grem spet, če bo le kak bend. In družba. Waaa! \m/ Reci ... Odhajam za danVroče je. Kaj več se že ne zgodi. Čeprav je danes Sošolec prišel do mene s kolesom. Pozvoni pri vratih, vsi 'kdo hudiča' in 'jaz ne grem odpret' in na koncu je bilo 'pejd ti' 'ampak jst sm v kopalkah!' (prevroče za majice, kratke hlače + kopalke saves) in na koncu sem šla vseeno jaz. V kopalkah. Odprem vrata in zunaj kolo in nekdo, ki izdavi zelo izsušen Živjo. Za moment mi ni bilo nič jasno. Tisto, a vidim prav, a se mi blede od vročine? Do naše boguzaritne hiše je tip prikolesaril sam od sebe, brez da bi se vnaprej najavil. Sama sreča, da sem bila doma. Ko sem se prepričala, da je res on in se mi ne blede, sem mu takoj razjasnila, da sem presenečena in da je on zadnja oseba, ki bi jo pričakovala. In izrazila svoje mnenje o njegovi zdravi pameti, povezano z njegovim kolesarjenjem. Sošolec se je samo smejal. In sem ga peljala v senco in mu dala za pit in tip je spil kak liter in pol vode. Povedal, da se je izgubil. Preklel našo zmedeno vas in pohvalil lepo pokošene travnike na polju ('sem lahko kr čez sekal s kolesom'). Ajoj. Pa saj nas ni TAKO težko najt ... Klepetala sva kake tri ure in potem je šel, da bi bil še pred temo doma. Upam, da se ni izgubil še enkrat. Jutri grem, jutri grem! Ne vem še, kako, ampak grem. Ljudje mi bodo častili pijačo, hladila se bom v ledeni Soči, poslušala bom svoj najljubši band. In bom zelo srečno bitje vsaj en dan. Reci ... Dogodkovnik 007 - 3.delVreme je lepše. Zbudi nas vreščanje iz zgornjega nadstropja, do kosila pa se samo valjamo naokrog, beremo, podpisujemo/pišemo kartice in se smejimo g.Odojku, ki se sonči na sosednji strehi. Aha, spet zlobne? Mogoče malce. Dvomim, da se kdo ne bi smejal, ko bi tip na sosednji terasi začel migati z rokami in nogami po zraku in se valiti okoli lastne osi, da bi se bolje zapekel.  Iz pietete do bralstva smo teraso slikale prazno. Na plažo se spravimo ob treh - voda je hladna, ampak zelo čista (in tudi zelo nizka). Snow&Syd kar ostaneta v vodi, ker 'jima paše plavat', Trin in Alekta pa gresta ležat na brisače in trenirat naš edini počitniški šport (tj. metat natikače v golobe). Najdeta se dva tipa, Zaščitnika golobov po vsem sodeč, ki pernate zverine vabita k sebi in jih hranita in jih medve na sploh grozno zabavava. Ker se pripravlja na nevihto, se spokamo v apartma, Trin prej še na hitro odda kartice, nato pa predebatiramo vse in se odločimo, da bo Alektina rojstnodnevna zabava (12. 7. je Alekta dopolnila 18 let in s tem postala naša uradna šoferka :D hec, hec.) stekla še ta večer. Syd smo poslale po pijačo (in njeni čari so nam pridobili še gratis piškote!), nato pa smo čakale, da se Snow spoka iz kopalnice.  Čez eno uro se je žur začel. Sledilo je jedenje čips, piškotov in kruha, obmetavanje (z zamaški in ovitki, nekje vmes se je pa znašel tudi en piškot) in predvsem cel kup smešnih izjav. Tipična naša žurka.  Obmetavanje. XD Bolj ali manj hecne izjave tega večera: Syd: ~mater, sm jst dober fotoaparat! ~o-ho-HO, tole je pa RUMMY! ~...skoz glavo v zid! Am, ja zato ker skoz zid v glavo ne gre. ~če sta dve miši in gre ena gor na vrata ... okej, zakaj sem začela to govort? To bo večna uganka. ~jst se ne bi zbudla ko paniran piščanec, hvala. ~hihi, sam Idrija sploh ni nezanimiva! Trin: ...mislš, Izola? Syd: ...um, ja.  Syd posluša muziko z mojega mobitela. Snow: ~lej jo da je pijana, ko išče nos med lasmi! (tega še zej ne zastopim XD) ~men vse paše, sam ne smem. ~ Trin: pol maš mal problemov s pitjem, če takole kozarec držiš. Snow: a to uno, k ne morš flaš preštet? ~Syd: ej, zakaj jemo kruh, če mamo piškote? Snow: ker smo golobi! ~(krtači) Zrcalce, zrcalce ...  (Syd v ozadju zapisuje izjave) ~zdej ne dežuje več, lahko luft odpremo. ~ZAKAJ ME NOBEN NE UPOŠTEVAAAA? Trin: ~teoretično je to kot USB port + USB kabel, samo da je namesto prenosa nvem, mp3 al pa drugih datotek, prenos DNK. (priznam, geek sem.) Syd: jao, to je tako leglo greha ... Snow: ej, jst mam to na DVDju! Trin: ua, pol sm jst Jessica Alba? ~verske pesmice? Kot, nvem, Jezus teka teka? Snow: za to kar si lih rekla, obstaja ena beseda, sam se je ne spomnem. Trin: bogoskrunstvo? Blasphemy? Syd: ne, to zih ni, ker je preveč kompliciran.  Mislim, da se nam nikoli ni dalo tolk fotkat kot lih ta večer. Pozneje smo se spravile ven, da bi se mal zbrihtale; Trin in Snow sta se odločili, da ne marata več Syd in Alekte, zato sta pobegnili v bližnji gozd, kjer sta našli črvino (tj. wormhole) in preskočili kako uro v času. Tačas sta Syd in Alekta zmrzovali pred cerkvijo (Trin je bila ključarka, zato nista mogli not). Okoli enih smo se našle, se po hitrem postopku spravile spat in se odločile, da naslednji dan nadaljujemo. Ne moremo metat proč dobre pijače, ane. :) Sanje, ki sem jih sanjala, so bile dolge in čudaške, šle so se o receptorki, ki nas je probala fentat, o šoli, kjer nas je Steve Harris učil angleščino kot native speaker (... WTF), avtomatu za banane in nekakšnem wizard community-ju. Ne bom jih zapisovala, ker so DOLGE. Razen, če jih kdo izrecno želi slišati. Dan VII Zbudimo se relativno pozno. Trin & Alekta gresta po nekaj stvari v štacuno (čips, sadje ...). Syd ugotovi, da je prejšnjega večera pojedla kos kruha, ki je poprej padel v lužo ob balkonskih vratih. Povsod so koščki piškota, na katere Alekti vedno znova uspe stopiti in zato ni preveč srečna. Trin zato za silo pomete tla. Snow & Trin sta navdušeni nad dejstvom, da na plaži uspeta odkriti enega celega luštnega dolgolasca. Torej luštni tipi v Izoli vendarle obstajajo! Dolgolasec kmalu zatem izgine in naredi vprašanje 'kje hudiča so vsi luštni tipi?' še umestneje. Oh, bugger. Zvečer se spravimo nad preostalo pijačo in piškote. Snow na ves glas prepeva pesmice o Viliju, ki 'leti leti', kar Syd ni prav nič všeč, saj se par 10 m od našega balkona naokrog potika celo krdelo skavtov iz njenega domačega kraja. Kjer je župnik nek Vili in ga 'vsi poznajo'. Smešnih izjav še zdaleč ni toliko kot prejšnjega dne. Snow & Syd je volja do neumnosti povsem minila, ko je Trin v 'uni velki črni knjigi, k jo je en metalc napisu' odkrila zmagovalno izjavo večera: Slayer, bodi priden. Me pa vse v smeh. (Fraza se uporablja še dandanes, čeprav nikomur razen nas štirih ni povsem jasno, zakaj je tako smešna.) Trin grozi, da se bo zaprla v omaro in tam zaspala (in to tudi stori, brez drugega dela). Dejansko zaspi pa šele okoli dveh, po resni debati o študiju in prihodnosti, ostale pa odkrijejo teletext in se še nekaj časa navdušujejo nad njim. Pojma nimam, kaj sem sanjala. Zapiskov ni več, spomnem se pa tud ne ... Reci ... Uničila Harryja Potterja!Nekdo si je dejansko vzel tolk časa, da je celo noč bral fotografije. Psiho. ... jst, in fact.  Opravičilo? Adminka na HJZ sem, izpostavljena brisanju spoilerjev ... ne morem čakat na izid, če so spoilerji povsod že en teden prej! Ne povem, kaj se zgodi. Ne povem, kako se mi je zdelo. Povem samo toliko, da sem uničila Potterja, in to v dobrih desetih urah. Če je Voldyju ratalo v 17 letih ... ne povem. =P Sama sem na eD, wow. In zdaj grem spat, preden se kdo od naših zbudi. Sploh nočem vedet, kako bo, ko me bodo poskušali jutri zbudit, češ da gremo v Bohinj. Ali bom pa šla z njimi in zaspala tam in potem bom crispy zapečena. Damn you, Potter! ... ampak za Martina bi naredla isto. :D Trenutno stanje duha: ... ampak slasha pa ni blo niti malo. ='( XD Reci ... Na prste ene rokeMalo se dogaja. Vse stvari štejem na prste ene roke. Ena služba, ki mi razjeda živce, ki sploh ni prava služba, ki sem jo sprejela bolj, da bi naredila uslugo, zdaj se pa obrača proti meni. Sitna stvar. Obupno jo je delat. Jezna sem, ker poslušam druge; mar bi šla že na začetku v vrtnarijo. Ampak lekcija je. Bolje zdaj kot po dokončanem študiju, ko se bo šlo zares. Sprašujem se, kdaj je kdo nazadnje pogledal v poštni nabiralnik. En kolega, s katerim se pogovarjava vsak dan. Kot sva se včasih. Pogovor je redko globlji od žličke za sladkor, pa vendar, preganja dolgčas. In še kaj drugega. Kolega. To se sliš tolk brezveze. On je J., to je njegov najboljši opis. Resno premišljujem o tem, da bi šla preverit pošto. Pa magar sredi noči. Dve kratki zgodbi, s katerima se mučim. V eni sta mi lika odrasla in zdaj ne vem, kaj naj z njima. Jaz bi kar mela tistega sanjaškega tipsona takega, kot je bil, ampak point cele zgodbe je v tem, da se je spremenil. Ajoj. Pri drugi me je J. zasul z idejami (lepo je imet nekoga, k včasih točno ve, kaj misliš) in jih morm zdaj še napisat in potem sestavit segmente v celoto. Ure, ob katerih hodim spat. Od 2-5. Zjutraj. Število ljudi, ki je online ob teh urah. Število užitnih stvari v našem hladilniku. 1 teden do MC-ja. Tolminci in drugi, beware. Vroče bo. HPja bom vlačila s sabo. Za bulerje pa še ne vem, ker jih niti slučajno ne nameravam nosit na 30 + stopinjah ... 2 tedna do Tunizije. Do mojega prvega leta z letalom. Misel na to mi vzbuja slab občutek. Ampak ne bomo padli dol, no wai; v tako bedni družbi že ne. En komad, ki ga zadnje čase veliko poslušam. Ali pa okej, dva. Ki me ožigosata za 'pop princesko', tako J., zapriseženi sovražnik vsega, kar je vsaj malce popish. Želje, ki gredo bogve kam. J. ne bo na net te noči, meni pa ne bo škodilo, če grem spat. Lahko noč. Reci ... Dogodkovnik 007 - 2.delPraznik, zato ne moremo v trgovino. V stanovanju se znajde ščurek.  Mogoče sem zmešana, ampak mene spominja na datelj. Ker se nam ne da kuhat, gremo na pico, kjer se zgodi nekaj zanimivih stvari: - odkrijemo, da je v Izoli velik procent natakarjev totalno nesposobnih. Pika konc. - uspe nam izbrat najčudnejšo picerijo daleč naokrog ... čeprav od zunaj sploh ni izgledala slabo. - pice so bile GROSS. Nepreklicno, totalno ogabne. Čudne na ven (ja, čudnejše od tistih idrijskih ...) in nagravžne za pojest. Trin &Syd sta imeli s svojo tunino brez čebule (in, kot se je izkazalo, tudi skoraj brez tune)/kraško še srečo, Snow in Alekta pa ne. - picopek je pozabil, kaj je margerita, in v nasprotju z vsako logiko naredil pico brez sira. Joy. - Trin poje svojo (minimalno) porcijo pred vsemi drugimi in nato poje pesmice, ki več ali manj opisujejo neznansko nagravžnost Snowine pice v različnih jezikih, dokler ji Snow ne zagrozi z nasilnim utišanjem. - zaradi vsega tega premišljujemo, da bi odšle, ne da bi plačale, ampak potem ne. Trin na plaži tokrat nihče ne povabi nikamor in Snow posledično preživi miren popoldan. Alekta tokrat pride na sonce, na koncu jo opeče po zunanji strani rok. Za crknit. Pozneje se Trin želi športno udejstvovati, pa se nihče noče iti badmintona z njo. In beremo.  To vse je Trin prebrala ... in še več. Zvečer jemo palačinke. Vse štiri gremo ven in ugotovimo, da je Izola kraj za upokojence, invalide in male otroke, ter da se posledično nič pametnega ne dogaja.  Tako nič pametnega, da je najpametnejša stvar gledanje v morje sredi noči. Moi&Snow. Moja in R.jeva mama (z R. sva bila očitno sošolca) sta se skregali sredi šolskega hodnika, tako naglas in divje (zraven sta imeli polna nakupovalna vozička ...?) da so mene in R. (on je bil kao 3a, jaz sem ostala - kot v RL - 3b) poklicali k ravnatelju in nama dali obvestila za domov, češ da materi kršita šolski red in mir. Šola ni bla naša gimnazija, temveč nek hibrid med tisto, ki sem jo obiskovala prva štiri leta, in tisto, ki sem jo obiskovala druga štiri leta osnovne šole. Ostalih stvari se spominjam slabo - šlo se je nekaj v zvezi z B. in neko sestavljanko, pa s tabletami za glavobolv modri embalaži z zlatimi črtami in črkami, ki se jim je reklo (nekaj na M, pet črk, se ne spominjam) in so vsebovale 0,4% alkohola, zato ti jih niso dali, če si bil star manj kot 15. Potem je bilo še nekaj z našo klapo, na neki temni klifni obali, na levo v daljavi je bila hiša s prižgano lučjo pred vrati. Spominjam se Sošolca in Prvega dvojčka, ki sem ga prosila za pomoč pri nečem - in ničesar drugega. Dan V Trin&Syd se odpravita po hrano, najdeta tržnico in kupita cel kup živeža. Ščurek je še vedno v stanovanju; Alekta mu pravi gravž, Trin pa ga poimenuje Gregor (bemti Kafka, mir mi dej, počitnice mam ...) in ga vrže čez balkon.  ... zato se je zavalil na hrbet in izdihnil. Al kako že gre. Vreme je oblačno in vetrovno, zato gremo na plažo zgolj iz navade. Trin vpraša, če bi kdo jedel, in potem se gremo Pet prijateljev - 4 punce in kup golobov namesto psa. Snow se premeteno javi za Anne, ampak po starostih ugotovimo, da je Alekta Julian, Trin je Georgina (ima psa Timija IN je golobarka. popolnoma logično!), Syd pa Anne. Snow je Dick in to ji ni preveč všeč. Naslednje minute minejo v poskusu poslovenjenja (Julijan, Gregorina, Ana in uh, Snow, ti si ... ) in debati o kuharici + dejstvu, da ves čas samo jedo + dejstvu, da se ne starajo + dejstvu, da Georgino v zadnji knjigi še vedno vsi mešajo s fantom, čeprav je po vseh pravilih naše starosti. Snow se sprašuje, zakaj je treba vpletat perverzna imena v otroške knjige. Golobi se sprehajajo mimo in spuščajo čudne golobje zvoke (glej Dan I); Trin jih odžene z dobro namerjenim natikačem. Po vrnitvi v apartma ugotovimo, da se je v apartma nad nami vselila neka zelo glasna družina (a se ni meni nekaj sanjalo v tem stilu prej ... brr, preroške sanje! :D ) - začelo se je s huronskim vpitjem gospoda fotra na hodniku, nadaljevalo pa celo popoldne z glasnim dretjem tega ali onega mladiča s še glasnejšo repliko staršev. Ali obratno.  Od tu je prihajalo kričanje Ko se naveličamo milozvočno vpijočih glasov, se odpravimo na pohod po kartice do lokalne trafike. Snow obleče krilce in ne računa na veter, zato preostanek sprehoda preživi z nekaj muke, ker svojih boksarc noče deliti s celo Izolo. Trafiko uspešno izropamo in se nato vrnemo, da bi kartice tudi napisale. To nam kljub občasnim krikom iz zgorjega nadstropja lepo uspe. Trin spet konča prva, zato se spravi in naredi Snow prav specialno frizuro.  V mesto ne gremo, temveč ostanemo doma in debatiramo in se zabavamo. Snow ima svoje slash izpade ('ej Trin, kaj pa J. in E. skupaj??'), Alekto najbolj zabavajo zlobne izjave o M. ('Ej, aveš, sam ona se lahk čist lepo sama brani.' 'Ja, usede se nate pa ma mir.' xD), Syd in Trin pa prispevata divje ideje. Gregorja ni nazaj. :( Nekaj o tem, da sem bila vprašana geografijo pri profesorci, ki je bila mešanica tistih za kemijo, glasbo in umetnostno zgodovino. Pred mano je bila Š., ki se je izvijala in izgovarjala in potem ni bila vprašana, jaz pa sem potem dobila 7 in bila povsem besna, ker sem si zaslužila več - čeprav sem pa avtomatično sklepala, da je to 7 kot na faksu, lahko bi bila pa osnovnošolska sedmica (ki je v bistvu slaba 4). Bile so še druge stvari ... pa sem jih pozabila. Reci ... IzletekŠle smo gori doli naokoli. Najprej na bankomat, potem kupit Delo, ki sta ga punci razstavli že pred semaforjem, da bi ven dobili Onino prilogo s kratkimi zgodbami (moja je notri, ja. Dajte prosim glasovat, če vam bo všeč - nov TV, sploh pa nov hladilnik, bi nam prišel zelo prav =) ). Čez cesto do Konkurence, kjer so bili spet vsi fascinirani nad Sydinim imenom (Nejko, anyone?) in je radio povedal, da je temperatura zraka v Ljubljani 14 stopinj. Julij! Počutila sem se kot na lep oktobrski dan. Grrr. Včeraj 31. Danes 18 al kolk. Drug teden baje ves čas nad 34. Global warming, we love you ... NOT. Naslednja postaja je bil Konzorcij. Pridemo tja in ravno raztovarjajo neke knjige ... okej, pridemo nazaj čez dve uri =D verjetno smo bile kot največje obsedenke *Trin sredi Konzorcija voha knjigo in jamra 'Zakaj, oh zakaj sem odvisna od teh prekletih knjig?*. Tista na angleškem oddelku me že pozna. Počutim se kot 'una tasitna stranka'. Ampak verjetno - upam! - nisem, tako da je vse kul.Okej, gremo v čajnico, kjer Trin še nikoli ni bila. Iz neznanega razloga so takoj, ko sta Syd in Snow odšli na wc, vsi pobegnili. Đizs krajst no, saj ne grizem. =[ Ampak potem smo pile ledeni-čaj-koktejle in brale zgodbice ('Una pod šifro Trin je res kr neki.' 'Ja, wtf no.' xD) in ugotovile, da je ura že tri, in da je cajt kr nekam izginil. Torej smo se vrnile v Konzorcij. Syd ni kupila nič, Snow je kupila eno knjigo, jaz pa tudi - in še eno in še eno, ker paaaač. So knjige. Je poletje. Must ... reeaaaad .... booooooooookssss .... Do 21. je še dolga, Deathly Hallows nameravam pa itak zmazati v dnevu, največ dveh. Da mi ne bi kdo slučajno spoilal. Grrr, sovražim tak folk; premalo domišljije za fake spoilerje (Trin: ...Ned s Tywinom Lannisterjem odpotuje v Free Cities, kjer postane tihotapec, Tywin pa preoblečen v meniha odide pokončat Daenerys. Sansa Stark se poroči z Asho Greyjoy, ki pa potem pobegne z Jamiejem ... Snow: 0.0 0.0 0.0 nehi spoilaaaat ) in pol morjo govort resnične. Grrrrrrr. Snow bi tortice. In smo šle na tortice k Vodnjaku. In v celem dnevu nam ni uspelo najti HerrCa, zato smo si morale pijačo plačat same. =( Trenutno stanje duha: poletje? valjda ... Reci ... Dogodkovnik 007 - 1.delZadeva: počitnice v Izoli Trajanje: 10 dni Osebe: Trin, Snowdrop, Sydelle in Alekta Legenda: navadno ~ dogajanje, ležeče ~ kaj vse se je sanjalo Trin Dan I Po nekaj težavah ("Ne, to zihr ni tukej")najdemo tako hotel kot apartma. Receptorka je 'samo skočila na pošto', kjer je očitno prevzela nekaj polnih Mercatorjevih vrečk? Riiiight. Apartma je micen, čeprav lepo opremljen - tolažimo se, da smo imele lani blazno srečo, da smo dobile res velik apartma. Manjkajo nam kuhinjske krpe, nikjer ne najdemo odcejevalnika, pečice ni - namesto tega je pod štedilnikom, pazi to, hladilnik.  (tista škatla je zimprovizirani koš za smeti) Raztegnemo kavč, ki bo dvema od nas služil za posteljo (Trin se javi prostovoljno), si za kosilo privoščimo knedlne in ugotovimo, da je večina naša hrana z okusom gozdnih sadežev. Snow razglasi, da bomo letos vstajale bolj zgodaj. Bralna sezona se začne takoj, ko vzamemo knjige iz kovčkov. Tipično.  Naša bralnica Zvečer se odpravimo na obhod, ugotovimo, da je Izola prav zares majhna, da se v njej nič posebnega ne dogaja in da za 2€ človek lahko dobi palačinko z Nutello. Alekti je po palačinki slabo, zato se vrnemo v apartma. Čez nekaj časa Trin&Snow ugrabita čips in se odkradeta na plažo, kjer s prepevanjem terorizirata lokalne zadetkote. Spominjam se samo bežno. Nekje smo bili - zimski športni dan mogoče? - in Sošolec je bil zraven in STALNO najedal. Jst sem bila hkrati totalno annoyed, hkrati mi je bil pa všeč. Kako mi ne bi bil, izgledal je kot J.-iz-starih-cajtov. Na koncu sem skočila nanj, češ, zdej jih boš pa resno fasal, ampak potem sem ga samo gledala in on se mi je smehljal. Zbudila sem se cela ...wtf?? Damn you, Sošolec, damn you even more, old-times-J.! Dan II Snow navsezadnje spi do dvanajstih. Alekta&Syd gresta v trgovino in skuhata kosilo, Snow in Trin pa brezsramno lenarita na kavču in bereta. Okoli pol štirih se odločimo, da bi lahko šle malce na plažo (morje pa to), in se zopet razdelimo na sončnice in senčnice. Sončnici takoj ugotovita, zakaj topless sončenje v rodni državici ni kul - še isti trenutek, ko Trin spravi s sebe kopalke, se od nekod prikažeta dva poba, očitno (sodeč po dialektu in mentaliteti) nekakšen nadebudni podmladek dueta Yo-Zo. Trinino kamnito srce se ne omehča niti, ko jima dečkota začneta ponujati vse od mazanja s sončno kremo do Malibu cole, a se na srečo (in veliko presenečenje obeh deklet) fanta pridno odzoveta na njen vsega naveličani 'dej, spizdita že enkrat'. 1:0 za punce. Voda je rahlo gross, morska trava in to, je pa zato plaža prav luštkana. Odmisli golobe, ki imajo sezono parjenja povsod okoli nas. Mirno poležavaš na plaži, nikomur nič nočeš, pa zraven tvojega ušesa naščeperjena mrcina ponavlja 'grglguuu grglguuu' eni drugi, ki praviloma beži pred njo. Logično, jaz bi tudi bežala. Po plaži sledi preizkus naše minimalne kopalnice - tuširanje. Tina (ali pa je bila mogoče Trin? Verjetno sta bili kar obe) ima zloben komentar: 'dobro, da ni M., ker ne bi mogla pod tuš.' M. je bila dejansko naša 'mala' šala skozi cele počitnice. Ja, tudi tale prejšnji stavek je iz vrste teh zafrkancij. Zlobne smo, prav zares.  ... ampak tuš je prav zares minimalen. Zvečer gresta ven samo Trin in Snow - privoščita si sladoled in izvedeta invazijo na gugalnice, ki se konča uspešno, edina žrtev so Snowine hlače (po novem umazane). 2:0! =D Še bolj bežno: prostor s je spreminjal iz tistega velikega štant-placa nekje v Benetkah v prizorišče, kjer smo igrali zažig čarovnice kot del nekakšnega tradicionalnega festivala. B. se je javil, da bo čarovnica; vzdušje je bilo sproščeno, klepetala sem z njim in še enim visokim, pobritim tipom, ki pa je bil čisto prijazen in nenevaren. Dan III Novo tiho pravilo - Alekta&Syd kuhata, Snow&Trin pomivata posodo. Danes so na vrsti ameriške palačinke, ki - vsa čast kuharici - res lepo uspejo. Potem beremo naprej, do odhoda na plažo.  Pogled s plaže Snow predlaga uvedbo davka na buljenje, ki znaša 4€ na uro. Trin se, logično, strinja. Od nekje se pojavi zagorel, dokaj mišičast in awful old - okej, če smo odkriti, je problem bolj to, da je older, tam nekje 8 let več kot Trin ima (kar je še vedno samo 25, pa vseeno) - tip, ki se kar poči zraven njiju s kremo za sončenje. In bi se pogovarjal. Malce po slovensko, malce po angleško izveva, da je pol Nemec in pol Albanec s kolegi v Sloveniji ter zelo navdušen nad idejo, da bi Trin povabil na kavo. Trin odkloni (... se mi zdi, da bi Snow rada spala, ne zdej). Tip reče, da lahko Snow ostane na plaži. Trin še enkrat odkloni (ne, res, smo ful žurale včerej in smo pršle sem predvsem spat). Tip zgine po svoje. (Pozneje se še nekej oglaša iz daljave, ampak je zignoriran.) Snow zagleda profesorja matematike in nad tem ni prav nič navdušena, a se ji uspe izogniti srečanju. Po vrnitvi v apartma ugotovimo, da nam je nekdo zamenjal kavč, ampak nič odnesel. Kljub temu se odločimo poklicat na recepcijo, ampak se nam potem nekako ne da. Alekta se zvečer počuti slabo, zato gredo ven samo Trin, Syd in Snow. Najprej naletijo na skupinico otrok. Eden od fantkov vpraša Syd, če smo maškare, iz česar Syd sklepa, da zgleda kot čarovnica, in je zato globoko zafrustrirana. Po uspešni misiji 'najdi bankomat' se odpravimo na sladoled. Naročimo čokoladne kupe, Trin dobi v odgovor, da je to super izbira za tako čokoladico, kot je ona. Sledi (ko natakar odide) izbruh smeha in zatem zagreta debata o A Song of Ice anf Fire. Zatem se spet spravimo na gunce. Trin poje (tradicija) in očara dva očkota (njunih dveh otrok pa ne glih). Syd je Princess of the dark, Snow je ninđa-na-gujsnci, Trin pa Alice in Wonderland. Poskušamo citirat Poeja, pa nam ne gre najbolje, zato Trin citira Miltona. Na poti nazaj nas ustavi nek tip - visok, pobrit, ampak zaradi alkohola prav ovčje nenevaren (podoben tistemu v sanjah!), le rahlo vsiljiv. Nekako mu uspe uganit Sydino ime, nad čimer je izjemno začuden tekom celega 'pogovora'. Trin se mu predstavi kot Trin, in ko tip ugovarja (in jo zraven objame čez ramena), da mora bit od 'nekje delč ker maš tak ime', mu razloži (in ga odrine proč, med tem se Syd in Snow ritensko umikata), da je to 'indijansko ime, ker je mat preveč brala'. Tipu je vse jasno ('aha, indijanske povesti. Sej maš tud tako frizurco, veš'), zato se odpravi do Snow, ji poljubi roko in jo vpraša po imenu. Snow se predstavi kot Maja, kar pri Syd sproži nekontroliran izbruh smeha. Tip vljudno odgovori, da je on Jernej, v prostem času Nejko, in da je romantična duša. Nato se odpravi do Syd, ji pokaže birbauh in jo vpraša, če je že kdaj videla take mišice. Vtem se prikaže njegov kolega, ki vpraša, če nam 'ta tip kej teži', in nas povabi na žur. Rečemo ne, hvala, smo žurale že včerej (namišljene žurke ftw!!), pa oni kar vztraja, daj no, jutri je praznik, bomo odprli šampanjec ... Omenjeni šampanjec dejansko potegne iz torbe, ampak me se izgovorimo na kolegico, ki ji je slabo, se poslovimo in umiramo od smeha že med potjo do apartmaja. Zelo zmedeno. Najprej sem hodila nekje (ob cesti?) v neki skupini, kot na ekskurziji, zraven sta bila tudi J. in R., s katerima sem nekaj bežno klepetala. Potem sem šla v 'naš apartma', ki se je nahajal za vrati sobe v nekem hotelu. V stanovanju/sobi pod nami so se neki mulci stalno drli, zato sem jih šla dol nadret. Ko sem se vračala, sem najprej naletela na njihovo vzgojiteljico, ki sem ji razložila, da nisem ena od otrok, ker sem stara že 15 let (podnevi sem imela parkrat probleme in sem hotla rečt, da sem stara 16 namesto 17, ampak 15? XD), in je bila čisto zadovoljna, da je otroke nekdo spravil v red. Nekako sem se spet znašla v prejšnji skupini, prispela sem pred vrata našega bloka/hotela/šole/veleblagovnice (bilo je vse to in hkrati nič od tega), kjer je stal nek skravžljan tip. Povedal nam je, za kar sem vedela, da mi je povedal že B. nekoč prej - ob vratih tega objekta je plošča z vcementiranim zobom nekega lokalnega frajerja, ki si je izdrl podočnik prav za to priložnost in zdaj nosi umeten, živo roza zob. V skupini smo bili zdaj jaz, B., Prvi&Drugi Dvojček, Sošolec, ostali fantje iz te geekovske klape ter neka ženska. Vstopili smo v stavbo, ki se je izkazala za supermarket tipa BTC, in si nabrali sladkarij iz trgovine, imenovane Geek Shop. Whatever. Reci ... Izdajalka!Počutim se kot ena navadna izdajalka ... po treh letih zvestega služenja je preminil moj računalnik (je že tako, da ko se pri meni pokvari, se pokvari dokončno - prej niti enkrat ni bilo kaj narobe z njim). Če smo odkriti, sem sama zakrivila njegovo smrt - odprla sem napajalnik in zamenjala ventilator, kar je vodilo v nemudni crkot matične, in potem logika, ki je že upajoče gledala izza moje škatle od bulerjev, vrešče pobegne nekam v koruzo. Jaz sem pa obupala in naročila nov, bleščeč, super oh-in-sploh računalnik, z dovolj prostora in hitrim procesorjem. Od starega bom vzela disk (kjer so vse moje stvari, klicaj klicaj, upam da ne zaserjem) in ga potem poskušala prodat/podarit po delih (grafična še ni za v smeti, pa tudi pekač in dvd drive ne), ali pa mogoče vadila šravfanje na njem, dokler se ne naveličam.
Torej, reveža sem najprej ubila, pustila, da so na njem naredili obdukcijo, in zdaj mu bom iztrgala črevesje in druge notranje organe in jih prodala na črnem trgu. Phear, phear, Trin is here.
Od moje vrnitve naprej sicer vlada blaženo zabušavanje. Če bi se dogajalo še manj, bi lahko kar spala cele dneve. Malce berem, malce jem, mal se okrog valjam in visim na računalniku. Počitnice nikakor ne bi smele pomeniti brezdelja, ampak trenutno so točno to. Moj izgovor? Trenutno sem a stranger in a strange land, izgnana iz varnega zavetja svoje sobe. Z odhodom moje zveste kište se je internet preselil v dnevno sobo na matkin laptop, in zato se tu pogumno izpostavljam annoying zvokom s televizije in ljudem, ki ves čas hodijo okrog. Glede na to, da je prej vsak pogledal v mojo sobo cca enkrat na dan za kako minuto, je to kar šok. Poleg tega je moja soba trenutno še vedno polna šare, ki se je nabrala v celem letu - od rokavic za bordanje do kitare. Pospravila sem knjižno polico (na kateri res ni več prostora in to me plaši), pospravila sem omaro, ampak kje naj se lotim tal, mi pa ni jasno. Ampak če kmalu ne pogruntam, kaj naj, bom morala začet lebdet do postelje in nazaj.
To do: ×kratke zgodbe, nujno nujno, domišljijo na natezalnico in delat. Imam 4 + eno za popravit + eno za dokončat. In verjetno jih moram napisat še lep kup. In potem mi bodo na koncu rekli, da so me res precenjevali, da sem konec koncev samo ena mulka, ki ji je enkrat ratalo nekej napisat in ji ne bo nikoli več. (Za kaj se gre? Dobila sem neke sorte ponudbo. Novembra imam deadline - do takrat pa naj spravim skupaj nekaj, kar se da izdat, ni važno kaj. Nisem niti sprejela, niti zavrnila - ampak rada bi, da mi uspe. Ker bi mi veliko pomenilo. Ker je Priložnost. Bomo vidli. Tri mesece imam ... work, girl!) ×pospravit sobo. Še preden pride računalnik. ×lahko bi nadaljevala Noldeo. Just a thought. ×...kaj pa poletna sužba?
Reci ... { V eno smer <--- } { Stran 1 od 3 } { V drugo smer --> } |
Trin.eDnevnik.siJazstTrinjaz, trinživljenje, trinblog. foreverfreesoul@hotmail.com Če te zanima več ...Vse na eni straniVse o Trin Lepo po datumih urejeni zapisi Kaj pravijo prijatelji Fotke
Recenzije ZF & fantazijskih knjigRealms of Speculative Fiction PredalčkiJesenKolegialno Poletje Pomlad Sanje The Book Of Me Ustvarjanja - resna in neresna Včasih Zima Nazadnje napisanoIn a nutshellBut... I'm already gone! September je *pa pa pa pa* za te stvari *pa pa pa pa* Križi in težave Zoisovih štipendistov Razmerja na daljavo Fajn bitjaSydelletritogeneja Snowdrop Cocka techka Keya kallisto sunie bEnc donna Ustvarjalnost mashie DarkShadow petapegal razkritOdkrito ned thfy lusi schizophrenia ifit Asinya izgublena mint teena001 fetis trixy mei dirtbag 
Število zadetkov: 334940 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika
