Aufletove ajzenponarske duri

Zidani most nekdaj in sedaj - Danes bo odprt tretji most

Novi zidanmoški železobetonski most je končan. Kakor je most spretno dokončalo znano podjetje "Slavec" iz Kranja, tako je tudi gradbeno podjetje "Slograd" iz Ljubljane izvršilo priključne dele jako precizno in hitro. Pogled na tretji novi most s priključki vred je jako interesanten. Cesta, ki je prej peljala v višini mosta v Radeče, leži sedaj mnogo nižje in vodi skozi predor v novem mostu. Na mostu so že tudi dokončali polaganje tirov, tako da čaka most otvoritve, ko bodo čezenj stekli prvi vlaki. Preizkusna vožnja čez novi most, ki se je vršila dne 20. julija t. l. se je prav lepo obnesla. Preizkušali so z velikimi reparacijskimi stroji. Občinstvo je to z zanimanjem opazovalo. Po strokovnjakih je ugotovljeno, da je most dobro izdelan in da zaslužijo domača podjetja, ki so gradila most in priključke, vse priznanje. Otvoritev novega mosta bo dne 18. avgusta 1931 dopoldne. Zidani most bo beležil z novim tretjim mostom še pestrejšo zgodovino, za kar je vredno, da podamo nekaj podatkov v zgodovini naselbine, ki ji je ostalo ime Zidani most. Okoli leta 1816. je dal zgraditi tedanji dobrotnik Štajerske vojvoda Ivan cesto iz Zidanega mosta v Rimske toplice in iz Zidanega mosta v Loko pri Zidanem mostu. Sedaj je bilo treba začeti zidati most čez Savinjo, kateri bi vezal ti dve cesti. Zato so leta l824. začeli graditi sedanji kameniti most čez Savinjo. Trikrat jim je narastla Savinja raztrgala nedovršeno zidovje. Da bi se delo hitreje izvršilo, je takratni najemnik in poznejši posestnik loške grajščine Anton Mulej obljubil delavcem vsako nedeljo vedro vina, če postavijo vsak teden po en obok. V petih tednih je bil most gotov. Stroški so znašali 3000 gl. Kraj Zidani most je štel okoli leta 1845 šele štiri hiše in nekaj gospodarskih poslopij. Te hiše so bile: skladišče idrijskega rudokopa, Pasova hiša, kjer je sednja stara šola, ter hiša Marije pl. Saalfeld in Urbajsova hiša. Sava je večkrat močno narastla, da so bile vse hiše v nevarnosti. Omenja se še tudi most čez Savo, katerega je dal leta 1224 zgraditi vojvoda Leopold II, ravno tam, kjer je stal nekdaj rimski most. Od tedaj tudi ime Zidani most. Kdaj je bil podrt rimski most, se ne ve, drugega je dal baje podreti cesar Friderik IV. I. 1442., ko se je bojeval z upornimi celjskimi grofi. Pri graditvi južno in hrvatske železnice se je Zidani most popolnoma izpremenil, ter dobil čisto drugo lice. Kot med Savo in Savinjo se je moral razširiti, da so dobili prostor za železnico in kolodvor, na drugi strani Savinje pa za sedanjo kurilnico in skladišče. Čez Savinjo so sezidali vpognjen in ubočen most. Ta drugi most sestoji iz 1260 štirioglatih kamnov. Leta 1849 je bila prva preizkusna vožnja po tem mostu, ki je stal 404.000 goldinarjev. V tem času je nastala tudi naselbina "Majland". Delavci, povečini Italijani, so si postavili v severno-vzhodnem območju Pleša majhne lesene bajte. Te so poznejši prebivalci povečali, zidali in izboljšali. Okrog Majlanda vidimo sedaj polno lepih hišic in tudi nekaj večjih stavb, namesto prejšnjih starih bajt. Posestniki teh hiš so povečini železničarji, ki lepo gospodarijo in živijo skromno, in pošteno in pridno s svojimi družinami. A sedaj, ko imamo še tretji krasni most, na katerega smo lahko ponosni in ki je edini te vrste v naši državi, ki bo dne 18. avgusta otvorjen ob številni udeležbi ljudstva, se bo začel redni promet, ki ne bo toliko oviran, kakor je bil doslej.

Slovenec, 18.8.1931

Težke lokomotive preizkušajo novi most

Zadnji časi brodarjenja po Savi.

Tako je bilo do francoskih časov. Kakor vsak drug pojav mirnega in blagonosnega življenja in gibanja, zamorile so francoske vojske tudi brodarstvo po Savi. Dvorni stavbinski svetnik Schemerl je leta 1810. svetoval sicer zvezati Trst in Dunaj s prekopom, ki naj bi držal preko Krasa, prerezal postojinsko in ljubljansko okrožje ter se od tod zavil na Dolenje Štajersko, Ogersko in v Avstrijo. Dolg naj bi bil 75 milj ter imel 564 zatvornic, pa dva predora. Kjer koli bi kazalo, porabile bi se Sava, Drava, Mura in tudi druge manjše reke. Preračunil je, da bi se pripeljalo po tem prekopu z Dunaja v Trst v 18 dneh. Toda ta nasvet je bil pač nezvršljiv in ostalo je pri starem. Ko smo iz dežele pregnali Francoza, opomogli so si savski brodniki prav počasi. Tudi se je v brodarstvu marsikaj izpremenilo. Prej tako imenitna in glavna brodarska postaja pri Prusniku se ni ravno opustila, pač pa zanemarila. Na nje mesto sta se povzpela Zalog pa Litija in od leta 1830. dalje tudi Krško. V teh treh krajih so se nahajali brodarski uradi. Najimenitnejša postaja je bil sedaj Zalog, zraven njega pa Litija, pravo selišče savskih brodnikov. Skoro vse po Savi plavajoče ladije so stesali tu; tu so se nahajale tri precejšnje vrvarnice, ki so pletle po poldrugi palec debele in 20- 30 sežnjev dolge vrvi za ladije. Vsa Litija je živela skoro samo ob brodarstvu. Če po Savi ni plavalo ledu ali če ni bila le prevelika, pripeljalo se je mimo vsak dan po 10 do 15 ladij; večina njih je bila last litijskih brodnikov. Tudi Krško bi si bilo lehko opomoglo, odkar so leta 1830. otvorili tam tretji brodarski urad. Vse je služilo denar, ljudje in živina, gostilničarji, trgovci in obrtniki; brodnikov se je v Krškem kar trlo, a le malokateri meščan si je znal obrniti to v svojo korist. Promet je postajal od leta do leta živahnejši. Zraven malih ladij, ki so jih dotlej vlačili po Savi navzgor skoro le samo ljudje, so se jele prikazovati polagoma vedno večje ladije. Največje izmed njih so bile po 27 sežnjev in tri črevlje dolge, 14 1/2 črevlja široke in polčetrti črevelj globoke. Bile so brez krova ali strehe, imele pa so visoke rivce spredaj in zadaj. Rekli so jim tombaši; nosile so po 1000 do 1200 centov. Navadno je bilo po 17 brodarskih hlapcev na vsaki. Včasih jih je bila vsa Sava polna. Da se je zavoljo nebrižnosti, ki je izvirala iz oblastnosti brodnikov, pripetila marsikatera nesreča, razumljivo je samo po sebi; marsikaterikrat so ladije zajele vodo, zmočilo se je žito ter se moralo dostikrat kar na mestu prodati. O živahnosti prometa na Savi je pisal nekdo leta 1849.: „Razločka med našim in prejšnjim časom ti nič ne kaže bolj očito, kakor promet na Savi! če pogledaš nanjo, vidiš dolgo vrsto volov, ki pri vpitju in pretepanju poganjačev z naporom vseh svojih sil vlačijo visokorivčaste ladije proti deroči Savi ter se dostikrat v jedni uri pomaknejo komaj za par sežnjev daleč, med tem ko drči na drugi strani vode brzi vlak kakor gladka kača z velikansko hitrostjo mimo njih dalje." Da, brzi vlak! Leta 1848. je stekla železnica od Zidanega Mosta do Ljubljane ter pričela za kranjski promet novo dobo. V kratkem času je popihala s Save ladije in kričeče poganjače ob nje obrežju. Po hrumeči in poprej tako živi savski dolini je postalo tiho, kakor bi prišla kuga nad njo. Gostilne v Zalogu in Litiji so se hitro praznile in trava je začela rasti pred hišami, kjer se je le še malo let poprej trlo oblastnih in zapravljivih brodnikov, tovornikov, voznikov in popotnih ljudi. Leta 1857. so speljali železnico še od Ljubljane do Trsta. Kako zelo se je povzdignil promet! Do leta 1857. je odhajal iz Ljubljane v Trst poštni voz dvakrat na teden, od tega leta dalje pa je poštni vlak pripeljal vsak dan po dvakrat seboj poln voz pisem in paketov. S Hrvaškega so po Savi brodarili še nekaj let potem, ko od Zidanega Mostu proti Zalogu že davno ni bilo videti nobene ladije več, a tudi Radečam, Sevnici in Krškemu so bili šteti lepi dnevi savskega brodarstva. Leta 1862. so vlekli zadnjo ladijo po Savi gori proti Zidanemu Mostu, bila je polna živine. In kakor bi bil duh časa hotel končati brodarstvo na Savi z dogodkom, ki naj bi o tal ljudem še delj časa v spominu, potopila se je ta ladija; ž njo vred pa je potonila skoro vsa živina.

Iz "Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi." izdano 1895

Spisal Ivan Vrhovec.

---KONEC---

Vozarina.

Kolika pa je bila vozarina? Tudi za, to stvar je vlada leta 1766. izdala natančen tarif. Plačevalo se je od Siska pa do Rajhenburga po 12 kr. od centa, od Rajhenburga do Zaloga po 11 kr., od Sevnice po 10, od Radeč po 8, od Prusnika po 5, od Litije pa po 2 1/3 kr. Od stara žita se je računalo vozarine od Rajhenburga do Zaloga po 11 1/2, od vedra vina pa po šest krajcarjev. Od lahkega blaga, ki je jemalo veliko prostora, pa ni dajalo vage, so pobirali vozarino po prostoru. Že dve leti pozneje pa so ta tarif povišali tako, da se je od Rajhenburga do Zaloga namesto 11 kr. plačevalo po 16 kr. od centa in v tej razmeri tudi od drugih krajev. Nekoliko nižji je bil tarif za ljudi. Leta 1766. je plačal človek od Zaloga do Krškega 94 kr., od Krškega do Siska pa 1 gld. 8 kr. Če je za svojo prijetnost in zložnost najel kdo vso ladijo, plačati je moral seveda vso. Zastonj so se vozili le gospodarji ali hlapci, ki so se peljali s svojim blagom. Leta 1777. je brodarska gosposka priporočala ladije iz trdega lesa, take, kakršne so vozile takrat po Renu. Imele so tudi sidra. Da bi se brodniki rajše in lože odločili za napravo takih ladij, dala se jim je pravica, da so se smeli ž njimi ustavljati, kjer so hoteli, ter blago zložiti ali naložiti, kjer so ga dobili. Ponudilo se jim je celo posojilo iz državne blagajne za napravo takih ladij. Vsa poročila, ki jih imamo o brodarstvu na Savi, oznanjajo prav jasno, da je na Savi vedno le kar mrgolelo ladij. Brodarstvu v prospeh so postavili v Sisku, v Krškem in v Zalogu špediterje. Ti so prevzemali skrb za točno in zanesljivo odposlatev blaga ter si zaračunali za to skrb po krajcar od centa in po pol krajcarja od stara žita. Kranjski stanovi so od leta do leta bolj spoznavali veliki dobiček, ki je prihajal deželi vsled živahnega prometa, posebno pa vsled brodarjenja po Savi. Zato so proti koncu XVIII. stoletja (1. 1794.) predložili cesarju Francu II. res velikanski in na drobno izdelan načrt ter priporočali, da bi se preložile ceste čez klance med Trstom in Dunajem ter se napravile plovne vse reke na tej dolgi poti. Prošnja se je uslišala in stvar takoj pričela; popravilo se je nekaj cest na Gorenjem Štajerskem in se začel leta 1796. kopati prekop med Dunajem in ogersko deželo, Savi pa so uravnali strugo med Krškim, oziroma Pesjem, in Brežicami. Pod Krškim se je namreč Sava razlivala po širokem produ, kakor še dandanašnji, ali da bolje povem, do takrat, ko so jo začeli pred nekaj leti regulirati. Po tem širokem produ se je cepila v veliko rokavov, kmetu in brodniku v škodo. Ob vsaki povodnji je odtrgala sedaj Kranjcem, sedaj Štajercem kaj obdelanega polja, ali pa je nanesla peska in šute. Ti kupi so se tu pa tam porastli s travo in vrbjem, zato so jih imenovali Vrbine. Te so ob vsaki povodnji izpremenile svoje lice, kar je bilo za plovstvo prav neprilično, celo nevarno. Zato so okoli leta 1800 začeli Savi delati strugo, po kateri teče deloma še sedaj. Največ je veljal prekop pri Čatežu. Po veliki povodnji leta 1824. pa si je Sava sama naredila novo strugo, in z dragim denarjem narejeni čateški prekop je bil po povodnji suh.

Iz "Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi." izdano 1895

Spisal Ivan Vrhovec.

Gruberjeve ladije.

Nove savske ladije so bile jako velike, prav morskim ladijam podobne; imele so krov kakor morske ladije in dvojno dno. Načrte zanje je izdelal znani jezuit Gabrijel Gruber, človek, kateremu se menda ni posrečila nobena stvar, naj se je lotil katere koli. Bil je vodja vsega brodarstva po Savi (Navigationsdirector). Hacquet je izrekel o njem kaj pikro sodbo. ,,Komaj so se bile gosposke lotile, Savo napraviti plovno ter popraviti porušena in deloma ponesrečena dela prednikov, zahtevalo se je (zahteval je to namreč Gruber) najprej jeden del za to namenjenega denarja za ladije, o katerih bi človek mislil, da so bolj pripravne za vožnjo po morju, kakor pa za brodarjenje po reki, napolnjeni s skalami in klečeti. Vse te res prav otročje brodarske priprave so bile na jedno stran prevelike, na drugo pa premajhne. Kako bi li moglo priti pametnemu človeku na um, v deroči in zelo zviti reki, ob kateri rasto vrhu tega še debeli gozdje, napraviti ladije z jadri! Jaz sam sem se peljal že po vsej Savi s takimi nepripravnimi ladijami, a jader nismo mogli rabiti nikoli in nikjer. "Ta človek (Gruber) nikakor ni bil sposoben, zvršiti tega, kar se je po pravici lehko zahtevalo od njega. Nespametno je bilo, tega človeka odtegniti njegovemu poklicu, ki je bil oltar, ne pa navtika. Kmalu je ves svet spoznal, kako ponesrečena je bila misel, izročiti zboljšanje savskega brodarstva takim rokam. Z otročjimi bedarijami je potratil velike velike svote. Če bi hotel kdo, ki ima čas in veselje za to, popisati vse njegove budalosti (Abderitenstreiche), napolnil bi ž njimi lehko debele knjige in razkril svetu za tisto (XVIII.) stoletje neverjetne stvari. „Ko se je pozneje jeden del njegovih opravkov izročil drugim rokam, zasvetilo se je ljudem, koliko denarja se je potratilo po nepotrebnem. Pri vsem tem pa je bil še njegov brat, ki je bil tudi jeden izmed tiste prismojene, za blagor drugih ljudi prepozno izumrle družbe, tako predrzen in nesramen, zagovarjati ga v svoji knjigi: Briefe, hydrographischen und physikalischen Inhalts aus Krain." Hacquetova. sodba, pravim, je gotovo ostra, morebiti celo preostra (Hacquet je bil namreč Gruberjev osebni sovražnik in sicer po pravici), vendar je pa precej resnice v njej; zakaj po Gruberju izumljene ladije so že ob Hacquetovem času izginile s Save ter se nadomestile z drugimi priličnejšimi. Kako velike pa so bile te nove, priličnejše ladije, tega ne vem povedati. Iz nekega cesarskega ukaza od leta 1768. bi se dalo posneti, da niso bile velike. Ukazalo se je namreč: Ker se ne da naložiti na ladijo več kakor 13 sodov, skrbi naj se, da se napravijo sodi, ki bodo držali najmanj po 13 centov. Po tem takem bi nosile te ladije povprek samo kakih 200 centov; toda to ne kaže misliti, že zato ne, ker brodarske gosposke pač vendar niso zašle iz jedne skrajnosti v drugo. Ladijo, ki je nosila samo 200 centov, imenovati je pač majhno ladijo. Razven blaga so vzprejemali brodniki tudi popotne ljudi nanje; ravnali pa so ž njimi, kakor s tovornim blagom, zato ni bilo potovanje po Savi prijetno, vendar so prepeljale te ladije tisoče in tisoče popotnih ljudi tudi iz najvišjih stanov. Neprijetno je bilo, da niso imele ne krova, ne streh, najneprijetnejši pa so bili brodniki sami. Costa je dejal, da je človeku treba precejšnje mere potrpežljivosti, predno se brodnikom zljubi, da zapuste gostilne v Zalogu ter odrinejo. Brodniki so si ga pa tudi lehko privoščili kak kozarček, zakaj njih zaslužek je bil nenavadno dober. Samo plačila so imeli na dan, kakor najboljše plačani zidar, tesar ali kovač — 17 kr. namreč — vrhu tega pa so jim dajali njih gospodarji še hrano in pijačo, ali pa namesto tega 21 kr. na dan, skupaj torej 38 kr.(Tobija Gruber je bil ob Hacquetovem času c. kr. stavbni in brodarstveni (navigacijski) vodja v Banatu. Tudi on je bil prej jezuit, kakor brat njegov.) Vožnja po Savi navzgor je bila jako počasna. Od Siska do Krškega ali Rajhenburga se je vozilo osem dni; še bolj zamudna je bila vožnja od Krškega ali Rajhenburga do Zaloga ali Kleč; za to vožnjo se je potrebovalo celih šest dni, od Sevnice do Zaloga pet, od Radeč štiri, od Prusnika 2 3/4, od Litije poldrugi dan.

Iz "Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi." izdano 1895

Spisal Ivan Vrhovec.

Brodarska zadruga ustanovljena.

Leta 1766. se je posebno deželna gosposka kranjska zavzela za brodarstvo po Savi. Osnovali so — tudi cesarska vlada je pomagala pri tem — pri Prusniku poseben brodarski urad in brodarsko zadrugo, morebiti po vzgledu ljubljanske. Ta brodarski urad je dal narediti nekaj velikih ladij ter jih dal izkušenim in zanesljivim brodnikom proti določenemu plačilu v najem. Svoj sedež je imela zadruga pri Prusniku. Odslej so smeli po Savi brodariti samo v zadrugo zapisani brodniki, in sicer jedino le s takimi ladijami, kakršne so bile tiste, ki jih je dal napraviti brodarski urad. Imele so svoje številke, kakor na pr. sedaj fljakarji, in so po vrsti odhajale iz svojega pristanišča. Če ga je zadela vrsta, moral je brodnik brez obotavljanja vzprejeti vsako blago, bodisi katero koli, ter ni smel zahtevati večje vozarine, kakor tisto, ki jo je določeval tarif. Če je bil na vrsti, moral se je odpeljati, naj mu je bilo to prav ali ne. Kdor se je postavljal po robu kakor koli, bacnili so ga iz zadruge. Seveda je s tem izgubil pravico do brodarjenja. Odpravili so se vsi priboljški brodnikov, bodisi v jedi, pijači, denarjih ali kakršni koli obliki. Če so koga zasačili, da se je v tem držal še stare razvade, vzeli so mu ladijo. Brodniki so morali imeti na ladijah samo izkušene in brodarstva vajene brodarske hlapce. Tudi ti so bili zapisani v zadrugo; pri vstopu vanjo je plačal vsak pol goldinarja vstopnine. Le če je brodniku potoma obolel brodarski hlapec, nadomestiti ga je smel z drugim kakršnim koli človekom, toda samo za tisto vožnjo, potem pa ga ni smel imeti več najetega. Bolnika pa je moral takoj naznaniti; naznanjati so se morali tudi vsi po ladijah potujoči ljudje. Potoma ni smel brodarski hlapec ladije zapustiti; svojo službo je moral svojemu brodniku 14 dni poprej odpovedati. Ta odpoved se je pri uradu natanko zabeležila zato, da so imeli vedno ves pregled o brodnikih in njih hlapcih. V ta namen je brodarski urad pri Prusniku imel dva zapiska brodnikov ter vsako četrt leta jednega poslal deželni gosposki, drugega pa guberniju. Sicer ni smel prusniški uradnik vzprejeti več brodarskih hlapcev v zadrugo, kakor kolikor jih je bilo za brodarjenje res potreba, na drugo stran pa je cesarska gosposka vabila ljudi k brodarskemu poslu s tem, da je obljubila oproščenje od vojaštva vsem tistim,
ki so že deset let brodarili na Savi. Če je prilika nanesla, nakupovali so brodniki tega in onega blaga ter ga nalagali z drugim blagom vred na ladije. To se jim je sedaj prepovedalo in zažugalo: če zasačijo koga pri takem ravnanju, vzeli mu bodo ladijo in blago; blago tudi, če ga je že dalje prodal. Sleparjev in tatov se seveda tudi takrat ni manjkalo. V jednomer so prihajale tožbe, da je zmanjkalo sedaj tega sedaj onega blaga, posebno vina, katero so dolivali z vodo. Tudi so pogostokrat škropili blago z vodo, da je bilo potem na tehtnici težje. Take sleparje so obsodili na tri do šest tednov težkega dela pri ladijah; vlačiti so morali ta čas ladije in sicer v železju. Če je poškropljeno blago trpelo škodo, povrniti jo je moral brodnik do zadnjega krajcarja: V ta namen je imela zadruga svojo posebno blagajno, zaklenjeno z dvema ključema, jednega je imel brodarski urad, drugega pa najstarejša dva brodnika. Koncem vsakega leta se je moral natančen račun o zadružnem imetju pošiljati deželni gosposki. Skladati in nakladati so morali brodniki ladije brezplačno. Če se je blago preložilo z jedne na drugo, prijeli so za delo brodarski hlapci obeh ladij. Pri tem jim je bilo gledati na to, da mu niso poškodovali blaga. A promet po Savi se je kaj hitro tako povzdignil, da ga niso več zmagovale zadružne ladije. Zato so morale gosposke od ravno kar opisane ostrosti nekoliko odjenjati ter dovoliti, da so za plačilo in zaslužek vzprejemali blago na ladije tudi zasebni brodniki, to se pravi, taki, ki so na svojih ladijah vozili sicer samo svoje blago. Gosposka jim je dovolila to, ker je primanjkovalo ladij, vendar so take ladije prišle še le tedaj na vrsto, ko že ni bilo nobene zadružne ladije več na razpolaganje. Da pa ti zasebni brodniki ne bi z boljšo plačo vabili zadružnih brodarskih hlapcev na svoje ladije, prepovedalo se je zadružnikom brodariti na zasebnih ladijah. Če to store, izgube zadružno pravico. Tistim brodnikom pa, ki so služili na zasebnih ladij ali, so priporočali, naj se v šestih tednih oglasijo pri zadrugi, sicer jih pozneje ne bodo več vzprejeli v zadrugo.

Iz "Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi." izdano 1895

Spisal Ivan Vrhovec.

Dela v Savi se dodelajo.

Leta 1740. je umrl cesar Karol VI. Nameravane naprave v Savi takrat še niso bile dodelane, a naslednica njegova, Marija Terezija jih ni mogla nadaljevati, ker se je oborožila proti njej skoraj vsa Evropa, precej ko je prevzeia vladarstvo. Ko pa je čez osem let vojsko srečno končala, lotila se je uravnavanja Save z vso odločnostjo. Največ je k temu pripomogla neka nesreča. Leta 1749. se je namreč utrgala pri Zagorju nad Prusnikom gora, ter skoraj zajezila Savo. Deželna vlada (Repraesentation und Kammer) je odposlala na ogled barona Reiggersfelda pa grofa Karola Hohenwarta. Nju poročilo je spravilo dela, ki so bila nekaj let ustavljena, zopet v tek. Najimenitnejše je bilo, da so dodelali prekopa pri Prusniku in Belem Slapu. Prusnik je postal prva in najvažnejša brodarska postaja na Savi. Vedno je bilo tu polno ladij. Zato so sezidali na tem kraju cesarsko poslopje, v katerem so ostajali in prenočevali brodniki in tovorniki. Stanoval je v njem tudi Cesarski uradnik, „Navigationswerkfuhrer", ki je nadzoroval vožnjo po Savi in skrbel za vzdrževanje dragih brodarskih naprav v njej. Njemu odgovorni so bili tudi najemniki, ki so za šest in šest let jemali v najem pravico, z živino vlačiti ladije po Savi.Marija Terezija je dokončala tudi prekop pri Belem Slapu, ki so se ga lotili leta 1736, Potrošili so zanj mnogo mnogo denarja, čeprav je bil samo 70 sežnjev dolg. A delo je bilo težavnejše kakor pri Prusniku, ker je bilo treba tukaj iztrebiti skalovje v vsej širjavi Save in novi prekop obzidati z velikanskimi kameni. Slapu nasproti so zidali poslopje, dve nadstropji visoko. Danes vidiš le še njega razvaline. Dne 8. februarija 1. 1749. je uvedla Marija Terezija col za blago, ki so ga vozili po Savi. Pobirali so ga v Litiji, Radečah in v Krškem. Na teh krajih se je moral oglasiti vsak brodnik, povedati, odkod je in kam je namenjen s svojo ladijo, ter plačati col. Kdor bi se temu upiral, zapretili so mu, da mu vzamejo ladijo. Primeren col se je moral plačevati tudi od plavov. Za pristanišče plavov so bile Radeče določene. Plavi so tudi plačevali col od blaga, naloženega na njih. Pozneje, in sicer leta 1754. se je temu davku pridružil še drug davek: mitnina (Wag- u. Schrankengeld). Ta mitnina je bila namenjena za vzdrževanje brodarskih naprav, obsavskih potov in cesta, po katerih so voli vlačili ladije po Savi gori. Plačevali so jo brodniki; plačevali so jo pa tudi kmetje, če so gonili živino po obsavskih cestah. Ta mitnina je bila precejšnja. Po tem, kako so bile ladije obložene, ločili so polne ladije, pol ladije in četrt ladije. Polna ladija je plačala od Radeč do Kašlja ali Kleč 2 gold. mitnine, od Radeč do Litije 1 gold. 20 kr., od Litije do Zaloga 40 kr., od Radeč, Loke ali Kompolj do Sevnice 30 kr., do Rajhenburga ali Krškega 1 gold., do Brežic 1 gold., od Brežic, Krškega, Rajhenburga ali Sevnice pa gori do Zaloga 1 gold. 30 kr., od Brežic do Litije 2 gold., od Kašlja do Sevnice, Rajhenburga, Krškega in Brežic 2 gld. itd.

Iz "Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi." izdano 1895

Spisal Ivan Vrhovec.

Vozne cene in nove ladije na Savi.

Pričelo se je jako živahno brodarstvo. Ž njim pa je rastel tudi savskim brodnikom greben. Pri obilem in dobrem zaslužku so postali tako oblastni, da je moral deželnega glavarja namestnik grof Anton Josip Turjaški poseči vmes. Kakor že v prejšnjih časih, vozilo se je po Savi gori tudi sedaj največ le vino. Ustavljali so se ž njim v Klečah, od koder so ga ondotni kmetje spečavali na vozeh v Ljubljano. Obe vožnji sta bili dragi; draga je bila vožnja po vodi (od Sevnice na Štajerskem pa do Kleč), draga pa tudi ona po suhem (od Kleč do Ljubljane). Od Sevnice pa do Kleč so brodniki zahtevali po 20 gold. nemške veljave od ladije, vrhu tega pa še kruha, jedi in vina za svoje brodarske hlapce in naposled še darila v denarjih zanje. Tovornika je veljala vožnja od Teričje Vasi do Zaloga dostikrat, če je vse to preračunil, nad 36 gold. Grof Turjaški je zavoljo tega izdal nov tarif za vožnjo po Savi. V tem se je oziral na to, da so bile takrat (1. 1736.) ladije večje, kakor v prejšnjih časih. Zato je določil, da smejo brodniki zahtevati od največje ladije samo takle zaslužek: od Mokric (na skrajni meji kranjski) do Ljubljane, to se pravi do Zaloga, Kašlja ali Kleč, 15 gold., od Brežic 14, od Krškega 12, od Sevnice ali Teričje Vasi 10, od Radeč pa 9 gold. Grofov tarif je torej ceno za vožnjo malo znižal, dotaknil pa se ni stare navade, po kateri so tovorniki z vinom, žitom ali drugim takim blagom dajali hlapcem kruha in vina. Navada, dajati brodnikom vina, je bila že jako stara, zakaj to vino je imelo posebno ime, reklo se mu je „vedrnica". Navada je bila tako stara in zato tako ukoreninjena pri brodnikih in tovornikih, da se je grof ni hotel dotikati, ker je bil uverjen, da je ne bo odpravil. Preveč so do takrat računali tudi kašeljski in zaloški kmetje za vožnjo do Ljubljane. Grof jim je ukazal, da ne smejo zahtevati od blaga, kar ga je pripeljala jedna ladija do Ljubljane, več kakor z vsem skupaj samo 2 gold. 16 kr. Iz tegale dostavka se prav jasno vidi, da že leta 1736. ni nobeden trgovec mislil na to, da bi spečaval v Zalog pripeljano blago po novih, ravnokar dodelanih prekopih in zatvornicah do Ljubljane, sicer bi kmetje ne bili tako oblastni v svojih zahtevah in bi gosposki ne bilo treba določiti jim meje teh zahtev. Koliko velike pa so bile te ladije? Ne posebno velike. Po navadi je bilo po pet ljudi na vsaki, krmar pa štirje hlapci. Nakladali so nanje 12 sodov vina, takih sodov, ki so se nemški imenovali „Lagel". Ti so držali vsak po 100 kranjskih veder; kranjsko vedrce pa je imelo takrat 24 bokalov. Polna ladija je nosila torej 28.800 bokalov. Recimo, da je bokal s posodo in drugim vred poprek tehtal 3 funte, potem je bilo na ladiji 864 centov teže. Posebno velike torej niso bile te ladije, pa vendar precej večje, kakor prejšnji iz jednega samega hloda izdolbeni čolnovi. Plavati so jele po Savi navzgor, ko je še Karol VI. živel, in sicer precej, ko so pri Prusniku in Belem Slapu potrebili vsaj največje ovire iz Save. Potrebili so samo največje ovire; tudi odslej je bilo treba pri Prusniku in Belem Slapu spečavati vino še vedno po suhem dalje okoli teh dveh slapov in brzic. Opravljala pa sta to vožnjo dva kmeta s svojimi voli, Prusnik in Mitovšek. Ko je promet na Savi nekoliko oživel, določilo seje tudi njima,koliko smeta zahtevati za to, da spečata tod dalje vino jedne ladije, določilo se jima je 4 petice (Siebzehner) zaslužka. Največkrat pa nista prepeljala vsega vina po suhem dalje, ampak dala zvaliti samo nekaj sodov z  ladije, druge pa sta pustila v njej, pripregla vanjo svojo živino in zvlekla ladijo čez slapova navzgor. Za tovornike je bila seveda zadnja briga, kako sta to stvar napravila, zadostovalo jim je, da sta jim le spravila ladije čez nevarna kraja. Najbrž pa je bil zaslužek štirih petic predober in vzrok, da ga jima je menda leta 1736 gosposka znižala. Določila je, da zaslužita od vsakega soda (Lagel), ki ga po suhem spečata dalje, 10 soldov ali 5 kr. 2 1/2 vinarja nemškega denarja, od sodov pa, ki ostanejo v ladiji, samo po 5 soldov, t. j. 2 kr. in 3 1/4 vinarja. Ob jednem se jima je
tudi prepovedala razvada, ki sta jo uvedla, da sta namreč razven onih štirih petic zahtevala še po bokal vina od vsake ladije.

Iz "Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi." izdano 1895

Spisal Ivan Vrhovec.

Zemljevid  iz Zgodovinskega časopisa leta 1986

Uravnavanje Save.

Nova doba je za brodarjenje napočila s cesarjem Karolom VI. Za povzdigo trgovine in prometa v Avstriji vneti cesar je naklonil svojo pozornost tudi Savi. Hacquet pravi v svoji slavnoznani „Oryctographiji", da je bila kranjska dežela do Karolovih časov po svetu, posebno pa na Dunaju kar do dobra neznana. Pripisoval je to težavnemu potovanju s Kranjskega na Dunaj; zavoljo visokih gora in klečet v Savi se je moglo potovati le peš ali jež. Zato tudi do Karolovih časov ni bilo nikoli nobenega Habsburžana v deželo. Cesar Karol VI. je bil prvi; mudil se je v Ljubljani leta 1728. To je bil prvi vzrok, da so začeli precej potem okoli leta 1730. popravljati stare ceste ter delati nove, uravnavati Savo, trebiti iz njene struge skale in pečine, ki so dotlej ovirale brodarjenje po njej, ter sekati v skale na desnem bregu pota, tako zvane „Treppelwege" (vlačilne steze), po katerih so vlačili ljudje in živina ladije po Savi navzgor. Že ta dela so stala mnogo časa ter požrla veliko denarja. Največje delo pa je bil prekop „na jezu", dejali so mu tudi „pri Prusniku", pa odstranjeaje skal v Belem Slapu. „Pri Prusniku" se je reklo samotni kmetski hiši blizu sedanje železniške postaje zagorske, Beli Slap pa se je nahajal nekoliko niže. Prekop pri Prusniku je imel biti 390 sežnjev dolgo, toda tako ozko skalno korito, da se dvoje ladij v njem ni moglo srečati. Strmca naj bi imel osem črevljev. Za Beli Slap so bili napravili tak načrt, da bi bilo prekopa tam sicer samo 70 sežnjev, vendar je vse kazalo na to, da bo ta prekop dal celo več dela kakor oni pri Prusniku in sicer zato, ker je bilo treba potrebiti skalovje in pragovje po vsej širini savski ter novi prekop obzidati z velikanskimi skalami. Lotili so se tega dela kmalu po letu 1730. Ob jednem pa so tudi mislili na to, da zvežejo Ljubljanico s Savo. V ta namen so napravili med Zalogom in Ljubljano tri prekope z zatvornicami ter se ognili ž njimi skalnatih pragov in slapov pri Vodmatu, na Selu in na Fužinah. Prvi prekop pri sedanji prisilni delavnici je bil najkrajši, samo okoli 80 m dolg. Drugi na Selu 320 m dolg, tretji na Fužinah pa je bil najdaljši; meril je čez 900 m. Vsi trije so imeli iz rezanega kamena podzidane bregove in po več zatvornic, ki so imele ob majhni vodi namen, po švedskem vzgledu vodo vzdigati in tako omogočiti, da so splavale ladije tudi ob največji suši čez klečeti in skale v Ljubljanici. Posebno zapreko je delal brodarjenju slap pri Fužinah. Zato so izkopali okoli njega oni čez 900 m dolgi prekop, naredili v njem devet zatvornic ter ž njimi zmogli v tej mali daljavi 12.35 m strmca. Vse delo je veljalo nad 200000 gold., po sedanji veljavi denarja najmanj jeden milijon goldinarjev, a je bilo skozi in skozi ponesrečena stvar. Največja napaka je bila ta, da so naredili preveč zatvornic, v katerih so se ladije po nepotrebnem predolgo zadrževale. Iz Zaloga v Ljubljano se pač najtežji voz lehko pripelje v dveh urah predno pa je ladija prispela iz Zaloga po zatvornicah v Ljubljano, minil je poldrugi dan, minila sta pa tudi dva dneva. Nič čuda, da niso trgovci kar nič marali za dragocene nove naprave. Zato so za Trst ali Reko namenjeno blago naložili v Zalogu rajši na vozove ter ga po cesti vozili v Ljubljano, čeprav ga je bilo tu treba zopet preložiti na ladije. Bilo je manj zamude, manj sitnosti in najbrž tudi manj stroškov. Zato se skozi nove prekope in zatvornice ni peljalo vseh skupaj več kakor samo 13 ali 14 ladij, potem pa nobena več. Vsa stvar je bila do dobra ponesrečena. Baron Eeiggersfels, visok dostojanstvenik kranjske vlade, dejal je že leta 1752., da ni prav za nobeno rabo. Minilo je le še nekaj let, pa so bili prekopi, zatvornice in iz rezanega kamena napravljeni nasipi in jezovi že popolnoma zanemarjeni in opuščeni. Pač so tu pa tam stali še koli, na katerih so bile narisane sekire, ki so svarile pred poškodovanjem teh brodarskih naprav in žugale, da se mu bo roka odsekala, kdor bi se kako izpozabil nad temi napravami. Toda to ni tatov kar nikakor zadrževalo, da niso izluščili in pokradli iz jezov in zatvornic rezanega kamena. Leta 1781. je popisal te naprave Tobija Gruber; še 50 let ni preteklo, ko so se delale, pa ga ni bilo ne duha ne sluha o njih. Od drugega prekopa je videl Gruber še nekaj majhnih kupov razdejanega zidovja, o tretjem pa se je kake pol ure pod Fužinami le še po jarku, vrezanem v ravni črti, dalo sklepati, da je bila tu kdaj velika zatvorniška naprava. Načrte za to ponesrečeno delo sta napravila inženerja Durchlasser in Remer ter leta 1739. izdala bakroreze o tem. Ob času Karola VI. sicer še niso bila dela pri Savi vsa pri kraju, ne pri Prusniku ne pri Belem Slapu, vendar so se bile odpravile največje ovire. Zato so prihajale v Zalog že leta 1736. večje ladije po Savi gori.

Iz "Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi." izdano 1895

Spisal Ivan Vrhovec.

Vožnja po Savi ob Valvasorjevem času.

Seveda so se upali čez ta slap samo taki, ki so bili vožnje na tem kraju dobro vajeni. Gorenjcem ni zaupal Valvasor toliko poguma. Na Gorenjskem pač vozijo po Savi, a tukaj bi si tega pač ne upali. Celo pa Valvasor ni pripisoval te spretnosti in srčnosti ljubljanskim čolnarjem. Dejal jim je, da se na Savi niti prikazati ne smejo. Na Belem Slapu se ni smel Savi nihče bližati, kogar ni dobro poznala. V svoje male, torej le iz jednega samega hloda izdolbene čolne, so mogli nakladati le malo, k večjemu po trideset centov, vendar so zvozili po Savi veliko veliko blaga na Hrvaško, posebno onega, ki je prihajalo iz Trsta in Reke v Ljubljano. Nahajali so se celo taki predrzneži, ki so se brez čolnov zaupali Savi ter se vozili na Štajersko in Hrvaško. Zvezali so nekaj praznih in dobro zabitih sodov trdno skupaj, sedli nanje ter odrinili. Navaden drog, s katerim so vodili svoj plav, je bilo vse čolnarsko orodje, kar so ga potrebovali. Spuščali pa so se tako na pot po leti in po zimi, naj je bila Sava majhna ali velika. In še celo izjeme niso bili taki predrzneži; Valvasor pravi, da jih je bilo celo prav obilo takih. Pa ne samo blago se je čolnarilo po Savi, celo popotni ljudje so sedali v male savske čolne ter prepuščali sebe in svoje življenje deroči Savi in božji previdnosti. Ko so prispeli do Belega Slapa, stopili so pač ven na suho ter peš storili pot okoli slapa, čolnarji sami pa so ostali v čolneh ter se brez strahu  in premisleka spustili čez slap. Toda le tuji popotniki so stopali tukaj ven iz čolnov, domači ljudje, Dolenjci pa in taki, ki so bili Belega Slapa že vajeni, so ostali v čolnih kakor čolnarji ter se ž njimi vred vozili čez slap. Seveda se je vkljub spretnosti in čvrstosti savskih čolnarjev prigodila na Belem Slapu včasih vendar-le kaka nesreča, a le čuditi se je, da se je prigodila tako redkokrat, kajti čolnov je v Valvasorjevem času le kar mrgolelo po Savi.
Še več blaga kakor po Savi doli, zvozilo se je po Savi gori, posebno s Hrvaškega in Štajerskega, od koder je prihajalo v Ljubljano v prvi vrsti vino in žito, vino ponajveč s Štajerskega, žito pa s Hrvaškega, zraven tega pa seveda tudi še drugih pridelkov. Koruza ali turščica, dan danes tako važno žito, je dospela po tej poti s Turškega v naše kraje, kar dokazujeta obe imeni. Čolnarjenje po Savi navzgor ni bilo sicer tako nevarno, kakor po Savi navzdol, bilo pa je zato tem težavnejše. Do Valvasorjevih časov in tudi pozneje še dolgo časa so čolnarji rinili z dolgimi drogovi svoje čolnove proti deroči vodi, ker potov in cesta ob bregu, po katerih bi bili lehko ali z ljudmi ali z živino čolne vlekli navzgor, takrat še ni bilo. Silno so trpeli pri tem, Valvasor zatrjuje, da niti na benečanskih galejah niso toliko, in če le kdaj, izpolnjevale so se nad temi trpini besede sv. pisma, ki jih je Bog govoril Adamu, da bo v potu svojega obraza jedel svoj kruh. Do Belega Slapa dospevši, so se morali čolnarji ustaviti ter blago izložiti, zakaj s polnim čolnom tudi dolenjski, še tako spretni in predrzni čolnarji niso mogli po slapu navzgor. Izloženo blago se je na glavah ali hrbtih, človeških in živalskih, nosilo okoli slapa,
med tem ko so čolnarji z naporom vseh svojih sil pritiskali in vlekli čolnove čez slap gori. Pot, po kateri se je okoli slapa nosilo blago, je bila ozka, komaj pedanj ali k večjemu črevelj široka steza, vsekana v strmo skalovje na levem in desnem bregu Save. Bila je jako strma ter se je vzpenjala tako visoko gori v gore, da se je ljudem v glavi zvrtilo, če so pogledali doli na Savo. Bila je pač zelo nevarna, vendar so tovorili po njej celo s težko obloženimi tovornimi konji. Jeden sam napačen stopaj, in konj in blago sta štrknila v globočino. Za plovstvo ugodna je bila Sava še le od Zidanega Mosta dalje, zato pa je mrgolelo od tod dalje tudi vedno vse polno čolnov in večjih ladij. A gladka tudi tukaj vožnja ni bila povsod. Do Krškega ni bilo nobenih zaprek, toda od Krškega dalje se je jela Sava cepiti v mnogo žil, katerih dostikrat ni bila nobena za vožnjo dosti globoka. Vrhu tega je ob povodnjih trgala peščene bregove ter zasipavala ž njimi za vožnjo ugodni vodotoč. Nastajale so plitčine, ki so se sčasoma zarastle s travo in vrbami. Imenovali so take kraje Vrbine. Posebno je Sava nagajala pri Čatežu, kjer se je vodotoč preminjal od leta do leta.

Iz "Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi." izdano 1895

Spisal Ivan Vrhovec.

Brodniki na Savi.

Druga in sicer mnogo daljša vodna cesta kakor Ljubljanica je bila Sava. Za brodarjenje pa ni bila tako ugodna, čeprav se je po Savi čolnarilo in brodarilo že v najstarodavnejših časih. Pravljica o Jazonu in njegovih tovariših priča jasno dovolj, da so že v zgodnjih časih plavali čolni in ladije po Savi gori in doli.

1. Deročnost Save.
Neugodna je bila Sava za brodarstvo v prvi vrsti zavoljo svojega deročega teka in skoraj neštevilnih in zelo nevarnih skal v svoji strugi; bila je tako neugodna, da bi v kaki drugi deželi kakor na Kranjskem menda na Savi ne bilo videti nikoli nobene ladije. Da se je pa vendar vozilo po njej, temu vzrok je bila neustrašenost, kaj bi dejal, predrznost naših kranjskih čolnarjev. Valvasor je bil ves zavzet od nje, zakaj Sava se mu je videla tako deroča in nevarna reka, da malo takih, posebno med Knežakom in Zidanim Mostom. Opisuje jo na več krajih (II. 157, II. 203, III. 304, IV. 606—608), a na vseh naglaša veliko nje deročnost. „Dunav in Ren, Lih in druge, pravi, so pač deroče reke, a s Savo ni primerjati njih nobene; Dunav ima pač res velike nevarne vrtince, a kaj so ti proti „Belemu Slapu" med Knežakom in Zidanim Mostom. Od Knežaka do Zidanega Mosta je tri milje daleč, a najugodnejša mesta v tej daljavi so še vedno nevarnejša in odurnejša, kakor ves dunavski vrtinec. Nekaj nenavadnega in strašnega je, pravi, videti, kako se med Radečami in Knežakom vozijo čolnovi čez strme pragove savske. Tri milje daleč samo visoko in skalnato gorovje, med katerim bobni Sava čez strmine in pečine ter se drvi od jednega vrtinca do drugega! Posebno strašno je videti to, kadar je Sava majhna; ta voda je namreč tem nevarnejša, čem manjša je. Če je pa posebno velika, se one tri milje daleč kar nikakor ne more voziti, ker skače takrat na vseh straneh voda kvišku. Tu dela namreč med skalami visok slap ter se razbija ob pečinah, ki mole iz vode. Kdor vidi ta kraj prvikrat, osupne in kar misliti si ne more, da vozijo tod čolnovi. Človek bi dejal, da mora biti v tem žrelu vsega konec." In na drugem kraju piše: „Pri Mošeniku (blizu sedanje železniške postaje „Sava") dere Sava med gorami; pa tu še ni tako huda in nevarna. Pač se v hitrosti skuša lehko s pticami, vendar tu še ne pada ter tudi ne napravlja še vrtincev. Potem pa se sreča z ozkim in mogočnim gorovjem, ki ji ne dopušča tako širokega teka, kakor dotlej, ampak jo stiska in oži ter ji meče velike skale pod noge. Ker jo tako stiska, razhudi se in razdraži, in iz krotke Save postane divja Sava.') Opoteka se, skače od jeze in razdraženosti ter napravlja slap za slapom! Kjer jo kaj zadržuje, drvi z veliko silo skozi; kdor ni vajen kaj takega videti, skoraj ne more verjeti, da bo prišel živ tod skozi." Zato se Valvasor kar prečuditi ni mogel predrznim čolnarjem, ki so se s svojimi majhnimi, iz jednega samega hloda izdolbenimi čolniči spuščali v te nevarnosti in sicer ne morebiti s praznimi, ampak težko obloženimi čolni. Kadar so dospeli do Belega Slapa, polegli so v čolneh po tleh ter se čvrsto oprijeli čolnovih sten, da se niso prekopicnili v vodo. Dostikrat so čolni zajeli vodo. Takrat je čolnar gledal, da je brž ko brž kje ustavil in privezal svoj čolnič in izplal vodo iz njega. Ustaviti pa se ni bilo ravno težko, ker je tam med skalami na levi in desni komaj seženj prostora. Čolnar je moral znati na tem nevarnem kraju čoln po bliskovo zasukati, sicer se mu je zadel ob skalovje in se mu razbil; zvijati se je moral znati tod skozi s čolnom, kakor kača skozi pečevje.
Valvasorju se ta slap ni zdel prav nič manjši in nič manj nevaren, kakor Renov pri Schaffhausenu, po katerem se pa noben nemški čolnar ni upal voziti. Če bi bilo pa treba dolenjskim čolnarjem čolnariti po tem Renovem slapu, pravi Valvasor, in sicer z ravno takimi čolnovi kakor na Savi, storili bi to igraje in imeli še svoje veselje pri tem. Tako zelo je občudoval predrznost, pa tudi spretnost čolnarjev na Savi!

Iz "Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi." izdano 1895

Spisal Ivan Vrhovec.

Zidani most: Za lepo in higiensko ureditev kolodvora.

Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da bodo v tekočem letu našo postajo renovirali. Predvsem bodo odpravili nepotrebno peronsko ograjo, ki stoji menda samo zato, da ovira potniški promet in to še iz časov, ko je stekel prvi vlak proti Ljubljani. Odstranili bodo tudi stari peronski tlak, ki je že ves zverižen, in ga bodo nadomestili z novim. Tudi stranišča ne odgovarjajo higienskim predpisom, zato bodo uredili nova, moderna, higienska, kakršna so v Ljubljani, tako da bodo odgovarjala vsem sodobnim predpisom higiene in turizma. Ker se promet vsako leto veča, bi bilo potrebno, da bi naše oblasti začele razmišljati, kako bi se povečala tudi postaja sama. Obstoje že zadevni načrti, po katerih naj bi se povečala postaja za en tir, ki naj bi bil zgrajen nad Savo. Ker se tudi čuje, da se bo še letos pričela gradnja drugega železniškega tira od Zidanega mostu do Sevnice, bi bilo najpripravnejše, da bi se pričela tudi dela za povečanje zidanmoške postaje. Tudi tako imenovani hrvatski zidanmoški kolodvor, t. j. prostor, kjer večinoma premikajo vagone, bo delno obnovljen. Odstranjene bodo nehigienske barake, v katerih opravlja prometno osobje svojo težko in odgovorno službo. Namesto njih bodo postavili postajno stavbo. Omeniti še moramo, da so zgradili stavbo za drezino, ki stoji pred postajo na Zidanem mostu.

Nova doba, 27.5.1938

Še enkrat postajno poslopje z ograjo, ki jo je potrebno odstraniti.

Zidani most : Ne nabirajte zdravilna zelišča !!!

Na Zidanem mostu pri tako zvanem hrvatskem kolodvoru se nad progo strmo dviga kamniti hrib Majland. Nedavno je nekdo kopal na tem mestu encijanove korenine in nabiral tudi druga zdravilna zelišča. Pri tem je ravnal tako neprevidno, da se je vsulo več kamenja na progo. Debel kamen je priletel pred prometno pisarno. Da se preprečijo nesreče, prosimo, da bi ljudje opustili nabiranje zdravilnih zelišč na tem mestu.

Nova doba, 30.09.1938

Majlandarske skale - v ozadju Veliko Kozje

Z Zidanega mosta v Rimske toplice

Kdor še nisi hodil po cesti ob Savinji od Zidanega mosta do Rimskih toplic, si moraš izbrati lep jesenski dan. Osem kilometrov je poti za pešca. Hitro je vse za Teboj, a priporočam Ti, da se Ti naj ne bi mudilo; užival boš s premislekom in naslado pozne krasote božje narave. Tam ob koncu hiš na levi strani se dvigajo skladi golih skal, ki se kakor galerije vrste v lahko zaokroženem loku. Pogled s ceste navzgor je kaj pester; pod njimi in okoli njih je vse v najraznovrstnejših barvah, od temnozelene do sprane rjave. A na teh pečinah raste zanikrno in ponižno grmičje, ki mu naravoslovci ne vedo domačega imena; krčevito se prijema skal in jih zaliva s čudežno rdečkasto barvo svojega venečega listja. Ko odmakneš oko in Ti pogled pade na ono stran reke, zapaziš visoko na nepristopni skali divjo kozo, ki stoji kakor prikovana. Postojiš in ne treneš z očesom. Žival te gleda in stoji nepremično. Ne zgane se, ker je iz kovine, in je tam nameščena živim za vabo ali pa svarilo, naj ne hodijo v te nedostopne kraje. Zaselek Veliko Širje. Tu ob cesti se šopiri grm z lepo rdečim plodom, podobnim kanonikovemu baretu; dobri opazovalec, naš narod, je to v starih časih pri nas ponekod imenoval »farska kapica«. Tam je božji trn s svojim bolehno žoltkastim listjem. To je robinija, ki jo imajo pri nas po pomoti za akacijo. Nekateri se izogibajo tega imena, ki ni povsod znano, in jo napačno imenujejo s tujim. In vendar je božji trn pristno domač. Močno in dolgo trnje je baje dalo mučeniško krono umirajočemu Kristusu. Razčesana in zvita vinika se vzpenja po drevju in kliče potnikovo pozornost na se s svojimi puhastimi muckami, ki jih razpihne rezki jesenski veter, da se raznese semenje daleč naokrog. Mlade vijavke Se bodo plazile po drevju in ga vezale kakor so svoj nasilni posel opravljale druge pred njimi. Dočim je prvi hrast še zelen in čil v svoji odporni moči, je njegov sosed v vrhu že vel in ves rjav. Med njima je velik grm robidovja. Cela naselbina. Na trnjevih šibah med listjem, ki zeleni tudi v snegu in mrazu, je polno ploda. Robide, kopine ali ostrožnice od šele komaj nekolike rdeče ter vse trde in trpke pa do velike, temnočrne, in že tako preživele, da je nje okus omleden in plehek, vse so tu. Trdoživa je ta rastlina. Nje plodnost nima konca. Sosed dren je divno rdečkast; listje je vse temno pegasto. Mimo skoro suhe in čisto gole tepke priraja pozni citronček in mežika v solncu ter se vsede v črno listje pod drevesom. Čudno, da takega lahkoživca veseli žalostni počitek tam! Nekoliko proč je bezgov grm, bolj drevo, skoro gol. Tu in tam še kak list, pa kaka zadnja osušena jagoda, kjer je bil bujen grozd. Samo zdravje je v taki jagodi, a ona je na videz tako bolehna in posušena. Struga Savinje je globoko doli pod cesto. Od zadnje strašne povodnji se je reka že davno pomirila. Plaho, a živahno se pomika pod skalami med sipinami in hridinami. Kakor da se ni nikoli drugače obnašala. A mejaši ji niso pozabili gorja, ki jim ga je bila nedavno povzročila. Izkoreninjeno drevje ne vstane nikoli več in njive še bodo dolgo polne nanošenega gramoza. Trdoživi brin se v vetriču klanja zamišljenemu prahu, ki je že skleščen in oropan, tam pred hišo pa si namigavata nizka, košata zelenika, pušpan imenovana, in njena južna soseda murva, ki se tu v tuji samoti gotovo dolgočasi. Samotna solnčnica obrača cvet k zapadu, za dobrodejnim solncem. Nad cesto kipijo visoko obsekane skale; globoko so jih zasekali, da bi dobili nekaj metrov za cesto. Tu je ozko. Ob Savinji so morali cesto podzidati, da se ne bi udrla. In zavarovali so jo s kamenito in železno ograjo. Vzidana kamenita plošča pravi, da so to cesto napravile oblasti z delom prebivalcev iz okrajev Celje, Laško, Jurklošter, Loka, Gornja Sevnica in Rajhenburg leta 1816. pod običajno »slavnim vladanjem« Franca I. Pred ploščo je pritrjen ličen križ, ki se tudi z vlaka na oni strani reke razločno vidi. Potnik misli, da je opomin na kako nesrečo. Nekje v gabrinju se oglaša ptiček »cizi, cizi«. Čižek ka-li? Takoj višje gori pa leze prav leno navkreber nenavadno velika in kakor krt črna mačka. Tu in tam postaja in striže z ušesi. Solnce ji dobro de; morda tudi misli na skritega pevca, ki ga ni mogla spasti ? Na desni prek vode je selo Gračnica. Skladišče lesa; tam je tvornica za lesene podpetnike. Nekoliko proč se dvigajo in širijo lepe gole stene. Savinja se cepi in se ovija z dvema panogama okoli nizkega, obraslega, a upostošenega otoka. Nekoliko dalje je selo Brstenica, daleč gori nad njim pa kliče k sebi Sv. Miklavž; veselo pozdravlja s cerkvijo in kakima dvema hišama sem v Toplice. Velika vijuga Savinje daje mesta njivam in travnikom. Cesta se odmika od reke in se stiska pod hribovje. Majhen kamnolom moti lepo pestrost. Dve veliki smreki nedaleč od pristave ali dvorca silita v nebo; ena je kaj mogočna. Prek ceste se zapodi živahna veverica in jo ubere na drevo. Ob prvih vejah se ustavi z glavo navzdol in me opazuje. Jaz pa njo. Nerodno ji je; seveda, ko pa stoji narobe. Obrne se in švigne visoko po deblu. Zajdem pod kostanje; zreli padajo okoli mene. Sedaj tu, potem tam. Bolje je, da se pokrijem. Trdi so. V Rimskih toplicah, kjer vodi cesta h kolodvoru me sreča majhen zanemarjen deček. Razoglav je. Nekoliko večje dekelce, ki ga spremlja, pa ima dobro kapo in moder plašček. Brez pozdrava me dečko ustavi s krepkim ogovorom: »Lepo prosim za en dinar«. »En, dinar; ali ne bi bilo pol dinarja dovolj?«. »Ne, dinar«. »Zakaj ti bo?«. Ko se je nekako tako izmotal, da mora imeti »to in ono«, in ko mi je na vprašanje, da li misli, da mu ga res dam, odgovoril, da čisto gotovo, sem mu ga dal. Zakaj bi malemu možu ob začetku življenja jemal zaupanje v ljudi, ko ga še itak čaka premnogo razočaranja? Razočaranje? Ti ga ne doživiš. Namreč, če greš ob solnčem jesenskem dnevu z Zidanega mosta peš v Rimske toplice. Samo bojim se, da je za letos že prepozno . . .  Spisal V.

Nova doba, 6.11.1933

Zidani most leta 1937 - cementarna

Med Rimskimi Toplicami in Zidanim mostom - Gračnica

Rimske toplice - bazen - most h kolodvoru

V zidanmoškem hotelu ukradli radijski aparat

Radijski aparat je ukradel. Nedavno si je g. Franc Juvančič, hotelir na Zidanem mostu, nabavil nov radijski aparat. Ko je bilo pretekli teden v gostilniški sobi precej gostov, je očividno nekdo na skrivaj odprl okno in ga zopet priprl. Ponoči je prišel vlomilec skozi okno, kjer ga je najbrž čakal njegov tovariš, ki je hitro prevzel aparat in ga skril na varno. Tatvina je bila drugi dan prijavljena našim varnostnim oblastem, ki so takoj uvedle preiskavo. Sum je padel na nekoga, ki se je isti dan mudil v gostilni in opazoval aparat. Sled je vodila v Rimske toplice, kamor so takoj odšli naši orožniki. Izkazalo pa se je, da je dodomneva brez vsake podlage. Sumijo, da je bil vlomilec iz Radeč, saj je znano, da so tu nedavno vlamljali nekateri domačini, dokler jih niso prijele oblasti. Vsekakor so bile vlomilcu dobro poznane domače razmere pri Juvančiču, zato oblastem menda ne bo težko izslediti vlomilca. Radijski aparat je znamke »Ingelen« in ima tovarniško številko 400. Stal je 4.800 din. Pred kratkim mu je g.Guček vstavil novo žarnico, ki pa ne odgovarja imenovani znamki aparata. Pred nakupom se svari! Kdor bi kaj vedel o ukradenem aparatu, naj javi tukajšnji orožniški postaji.

Nova doba, 25.2.1938

Hotel Juvančič v Zidanem mostu

Žmuklje z Matjaževo krono. (neverjetna zgodba)

Vroče popoldansko solnce pripeka z nebeškega oboka in kaže na solnčni uri ravno tri. Na celjskem kolodvoru že čakajo potniki češkega brzovlaka ter leno postajajo in se opirajo na železno ograjo, ki loči peron od prostega kolodvora. Skrbni postajenačelnik gleda z Argusovim očesom, če se ni mogoče kateri z rudečo čepico označenih servilnih duhov že vtihotapil izza Savinjskaga vlaka na tračnice. Pri izhodu na tračnice pa se pričkata dva nestrpna potnika, kojih eden nosi v roki precej velik kockast kovček, z mogočnim vratarjem, ki drži roko na zapori, da jo dvigne ob prihodu vlaka... Kar se zasliši svetel glas zvonca in oster žvižg stroja. Iz pisarne švigne službujoči uradnik in vlak zadrvi impozantno mimo kolodvora, kakor da hoče ignorirati naše prijazno mestece. Skoro pol kilometra južno od kolodvorskega poslopja se strojevodja šele konečno spomni, da je v Celju in ustavi železno kačo.
Trume carinikov, železniška policija In drugi varuhi pred javno nevarnostjo in neredom obkrožijo vlak in pazljivo motre prtljago došlih in odhajajočih potnikov ter iščejo sumljivih obrazov. Naša dva znanca s kockastim kovčkom pridrvita nervozno do vlaka in komaj sta v kupeju, v katerem so izključno nemški in italijanski potniki, se že pomika vlak dalje. Takoj po odhodu, že pred Rimskimi toplicami, se zasliši ob vhodu v voz sonoren glas: Carinski pregled! V voz stopi carinik s strogim službenim obrazom in se približa naravnost novovstopivšima z običajnim vprašanjem: »Kaj vozite seboj?« Lastnik kockastega kovčka se mu prijazno nasmehne in sploh ne odgovori. Njegov tovariš pa si nervozno zvija cigareto. Carinik se seveda z nemim odgovorom ne zadovolji in zahteva, da se kovček odpre. »Toda, gospod, jaz sem vstopil v Celju in se peljem v Ljubljano. Evo listka. Za to progo ni revizije in tudi kovčka ne odprem.«
»V imenu .....« —-- kovček je odprt in, o joj, prestrašena carinika zadene skoraj kap. Iz kovčeka blesti svetla, z dragocenimi kameni posuta in z belo svilo podložena krona. Carinikovo začudenje in njegov zmagoslavni »Aha« predrami sopotnike, ki v pričakovanju prijetnega carinskega intermezza stezajo vratove in si šepečejo razne opazke o »Karlovi kroni«- »Štefanova bo« se oglasi krivonosi sin Mojzesov, »saj vendar vidite, da ima po poševen križ.« »Abi mir gleik gedakt, ist das žmukle« (hotel je reči »Schmuggler«) trdi črnopolti Dantejev potomec. Kakor ogenj se je med tem raznesla v vlaku novica, da je našla carina pri pregledu sveto ogersko krono. Cariniki, sprevodniki in potniki, vse hite v oni voz in ogleduje strme predrzna potnika, katerima ta smola, da so ju zasačili, ne gre — kakor je videti — niti preveč do srca. Kdo pa popiše vseh začudenje in hrupno veselost, ko potnik na stroga inkvizitorična vprašanja carinika po izvoru te krone prizna, da je igralo celjsko gledališče »Kralja Matjaža« in si je v svrho impozantnejše prireditve izposodilo od g. Danila iz Ljubljane to kovinasto krono, ki jo nese eden izmed teh gospodov po naročilu režiserja zopet v Ljubljano. Razburjenje se je kmalu poleglo, a ves čas tja do Ljubljane se je razlegal v vlaku veseli, globoki »Haha« zasačenega »žmukljeta«, ki se ni mogel umiriti, da je na tako neprostovoljen način skrajšal carini in potnikom dolgočasno vožnjo. Zgodilo se je to lani v pasjih dneh.

Nova doba, 8.7.1922

Ogled zidanmoških banan.

Iz Zidanega mosta poročajo, da je tjakaj dospel velik transport krasnih tropičnih banan s popolnoma dozorelim sadom. Banane so začasno spravili v kolodvorsko restavracijo. V soboto dne 6. t. m. ob 21. uri si jih bo mogel vsakdo ogledati. Pestrost in pozornost bodo zbudili posebno afriški spremljevalci v narodnih nošah. Zabavni krožek železniškega uradništva v Zidanem mostu, se posluži te ugodne prilike in prireja navedeni dan pod košatimi listi tropičnih dreves veliko maškerado ob zvokih orkestra »Ilirija« iz Celja. Pridite v obilnem številu.

Nova doba, 4.2.1926

Sokolsko društvo Zidani most

Sokolsko društvo Zidani most  se pripravlja na komemoracijo 9. oktobra in sestavlja načrt za proslavo državnega praznika 1. decembra. Telovadni spored bo zelo pester, za kar nam jamčijo telovadci tukajšnjega Sokola. Načrte za čim boljšo akademijo sestavlja tehnični odbor z načelnikom Marjanom Krajškom na čelu. Društvo je zelo agilno in dela vztrajno po Tyrsevem izreku: »Večno gibanje, večno nezadovoljstvo!« Društvo si je nabavilo nov načrt za povečanje Sokolskega doma. Prestavili bodo oder, zadaj dvorane bo galerija. Načrt za gradnjo je že odobren. Vsak član bo delal 40 ur kuluka ali pa bo plačal za uro po 2 din, o čemer obveščamo vse člane.
Odlikovanje: Gosp. Štefan Dimec, vlakovodja na Zidanem mostu, je prejel te dni srebrno kolajno, ki mu jo je poklonil Njegovo Veličanstvo kralj Peter II. za zvesto službovanje. Gosp. Dimcu, ki je zaveden Sokol in je v tem duhu vzgojil tudi svojega sina Štefana, ki je te dni dobil službo pri sekciji za trasiranje železnic v Sevnici, prav iskreno čestitamo k odlikovanju!

Nova doba, leta 1938

Sokolsko društvo Zidani most

(Posneto za železniško postajo v Zidanem mostu leta ????. Štefan Dimec stoji v prvi vrsti skrajno desno)

Prestolonaslednik kraljevič Aleksander v Zidanem mostu

Kakor ob sprejemu, tako je Zagreb tudi ob slovesu pokazal vso svojo veliko ljubezen in navdušenje. Celi Zagreb se je zbral na kolodvoru in med nepopisnimi ovacijami se je odpeljal 26. junija 1920 popoldne dvorni vlak proti Sloveniji, proti Ljubljani. Od Zagreba do Ljubljane. Cela pot ni bila drugo nego svečani pohod našega kraljeviča v Slovenijo. Ob celi progi so bile zbrane množice naroda, ki so navdušeno pozdravljale regenta ter mu mahale z robci, zelenjem in cvetjem. V Zaprešiču se je poslovil od regenta hrvatski ban v imenu hrvatske zemaljske vlade. In potem so sledile velike manifestacije naroda na slovenskih tleh. V Brežice je privozil dvorni vlak skozi ponosen slavolok z napisom: »Slava Karagjorgjevićem!« in ob zvokih himne »Bože pravde«. Kolodvor okusno in bogato okrašen. Nebrojna množica kmečkega ljudstva in meščanov pričakuje vladarja. Vihar navdušenja ga sprejme, ko stopi prvič na osvobojena slovenska tla. Pozdravi ga gerent mesta, malo dekletce mu s prisrčnim nagovorom izroči šopek vrtnic. V zahvalo jo regent poljubi. V Krškem ista slika. Na bajno okrašenem kolodvoru tisoči naroda, ki viharno pozdravlja regenta. V Rajhenburgu je posebno zanimanje vzbujala skupina, predstavljajoča slovenskega kmeta z volom in konjem na Gosposvetskem polju. Zbrano je bilo nešteto kmečkega ljudstva, gasilstvo, Sokoli, šolska mladina itd. V Sevnico je prišel vlak ob 2.25 in je stal 10 minut. Uvozil je med grmenjem topičev v bajno okrašeni kolodvor. Dolga vrsta mlajev, vse v zelenju; slavolok z napisom: »Pozdravljen, naš prvi narodni vladar!« Na kolodvoru dve veliki skupini šolskih otrok z zastavicami. Regent izstopi v spremstvu dr. Kukovca in dr. Korošca. Šolska deklica mu pokloni šopek, regent jo v zahvalo poljubi na čelo. Župan ga pozdravi. Predstavijo se mu deputacije Sokola, požarnih bramb, delavcev kopitne tovarne itd. Ko je vlak odhajal, je vsa množica zapela himno »Lepa naša domovina«. V Zidanem mostu se je na kolodvoru gnetlo naroda. Pozdravila sta ga celjski okrajni glavar in radeški župan. V Hrastniku In Trbovljah se je pokazalo, kako malo zaleže puhla komunistična agitacija. Obe postaji bajno okrašeni, povsod mladina, gasilstvo, sokolstvo, pevci, godbe, ter množice kmečkega in delavskega naroda. V Hrastniku slavolok z napisom: »Pozdravljen prvi jugoslovenski vladar!« Za slavolokom lep aranžma simbola rudarstva, prekrižana kladiva. Za temi na preprogi, sestavljena iz drobcev premoga in belega kamna, dva piedestala iz blokov premoga, na katerih sta stala kipa dveh podzemskih škratov, ki sta jih predstavljala dva živa dečka. Vživela sta se tako v svojo ulogo mrtvih kipov, da se nista dala zapeljati niti, ki jima je regent ponujal roko. Regentu je skupina izredno ugajala. Pomešal se je med množico in se razgovarjal z narodom. V Trbovlje je na istotako krasno okrašeni kolodvor dospel vlak ob 3 uri 35 min. med zvoki himne »Bože pravde« in navdušenimi ovacijami naroda. Sokolsko deklico, ki je poklonila šopek, poljubi regent na čelo, druge pa smehljaje se boža in jih razno poprašuje. Govori z delavstvom in ga vprašuje po razmerah. V Zagorju ga je čakala tudi skupina rudarskih delavcev v slikoviti knapovski modi s svojim orodjem. Knapu, ki je nosil na rami veliko in težko kladivo, je regent vzel iz rok težko orodje in sam poskušal težo kladiva. V Litiji je s posebnim zanimanjem govoril z narodnim prvoboriteljem, 94-letnim notarjem Luco Svetcem in soprogo in se čudil njegovi krepkosti kljub visoki starosti. Ob 1/4 na 6. uro je prispel dvorni vlak v Ljubljano.

Kdaj je bil regent Aleksander prvikrat na Slovenskem? Kakor poroča  v »Slov. Nar.«, je bilo to l. 1909. ko se je zdravil princ pod imenom Comte d' Avala v Rogaški Slatini. Ljudje tam se mladega princa še živo spominjajo.

Kraljević Aleksander rojen 4. dec. 1888 na Cetinju, je postal prestolonaslednik 27. marca 1909, ko se je princ Gjorgje odpovedal prestolu. Regent je od 11. julija 1914, ko se je kralj Peter radi bolehnosti odpovedal izvrševanju vladarskih poslov.

Nova doba, 1. julija 1920

Kraljevič Aleksander na železniški postaji v Zidanem mostu (26.6.1920) v pogovoru s kapelnikom železničarske godbe g.Plaznikom (1). Dogajanje z zanimanjem opazuje tudi moj stari ata - mladenič s klarinetom (2)

Regent Aleksandar Karađorđević

Anton Umek - Okiški

Avtor zanimivega potopisa "Potovanje za Savo" je znani slovenski pesnik Anton Umek - Okiški. Umek se je rodil 12. junija 1838 na Okiču pri Boštanju polgruntarju Janezu in Jeri r. Železnik, umrl pa je 15. julija 1871 v Trušnjah pri Velikovcu star komaj 33 let, pokopan je v Celovcu. Po osnovni šoli v Boštanju je v Ljubljani v letih 1853–54 obiskoval 3 razrede normalke in ob podpori domačega župnika Ignaca Kutnarja in vodje ljubljanske normalke J. Šlakerja 1862 leta maturiral z odliko; v letih 1862–66 je študiral klasično filologijo na Dunaju (denarno ga je podpiral Ludwig Gutmannsthal–Benvenuti); leta 1866 je bil suplent na gimnaziji v Šentpavlu (Koroška), nato je še istega leta prišel po nasvetu A. Janežiča na gimnazijo  v Celovec, kjer je poučeval klasične jezike, nemščino ter slovenščino in pomagal Janežiču pri izdaji njegovih knjig, mu bil v bolezni pomočnik pri urejanju časopisa, od septembra 1869 do smrti pa njegov samostojni urednik.

Umek je pesnik poznoromantičnega formalizma, gladek stihopisec in preprost poučni pripovednik, je veliko slovstveno delavnost razvil že v dijaških letih ter sodeloval s pesmimi, večinoma verskega značaja. Leta 1865 je izdal svojo zbirko Pesmi.Celotno Umekovo delo pa očitno kaže vpliv L. Jerana in Janežiča; označuje ga velika ljubezen do slovstvenega dela, zvezana z versko in narodno zavestjo; v skrbi za ljudsko izobrazbo prevladuje verska vnema, to zadnje ga je tudi ločilo od tedanjega mladoslovenskega rodu. V njegovi zapuščini je ohranjen načrt za večjo pesnitev Sijonska slava.

Boštanjčani so upravičeno ponosni nanj. 

Anton Umek-Okiški (1838-1871)

Potovanje za Savo X.

Zvečer prišedši nazaj v Boštanj, prenočil sem pri bogatem posestniku Jožetu Dermelu. Vredno je, da zapišem nekoliko o tem možu. Jože Dermel se je rodil pri sv. Križi blizo Čateža pod Zaplaško goro. Hodil je v šolo v Celji, in se izučil za orglarja. Prišel je v Boštanj, star 18 let, v majhni culici je prinesel malo obleke, v žepu pa dvajset krajcarjev. Ali zdaj ima več vinogradov, široke zemljišča in naj lepšo hišo v vasi. Bil je orglar 20 let, potlej je pa odstopil, Ker so naredili šolo. Obogatel je pa zato, ker so ga ljudje silno radi imeli. Znal je namreč lepe pesmice zlagati, za vsako godišče je zložil novo, in ta je bilo ljudem jako ljubo. Komaj so pričakovali nedelje, vzlasti kedar je bila na Topolovcu maša; tu je namreč romarska cerkev, in zato se je še skerbneje pripravil. Takrat je bila navada, da so peli „posebne pesmi", eno pri darovanji, eno pa med zavživanjem. Pel je orglar sam, po vsakem odstavku je z orglami zaigral, ali so godci zagodli. Vidil sem mnogo Dermelovih pesem. Primerne so raznim praznikom, v vsako pa je tudi vpleteno kaj ginljivega: spominja namreč na ranjce, na zadnjo uro, na večnost; ako so okoliščine nanašale, tudi v misel jemlje bolezni, vojsko, sušo itd. Priprostomu ljudstvu je to jako dopadalo, zato pa niso gledali na merico pšenice, kadar je hodil po beri, ali pa na četert vedra, kadar je vino naberal. Dan današnji ni več tako, večidel se je opustila navada, da bi „solo" peli orglarji, tudi tacih pesnikov, samoukov bi nihče veliko ne hvalil. Pa saj je znano, tempora mutanlur, nosque mutamur in illis. Po noči je bila vojska v vasi. Zasačili so fantje na nekem svinjaku ponočnjaka, in hajdida! tako je letelo krepelje za njim, kakor bi se hosta poderala za lintvornom. Drugi dan je bil Pust, to je tisti porednež, ki se je po sili vrinil med svetnike v pratiko. — Napotiva se z Dragotinom k Šentjanžu. Pot derži po stisnjeni dolinici, ki se ji pravi Grahovca. Dolgo se gre po cesti, potlej pa se mora v stran zaviti, ker je skozi Jablanico naj bliže od ŠentJanža. Razun jablaniške vasi ni nikjer hiš, koder sva midva hodila. Iz Jablanice prideva v globoko in dolgočasno dolino, tu se pravi v Peklu. Tudi tu je samotno, le dva malna stojita na potoku, precej narazen. V jablanškem gozdu naji doide velik mož; stopal je prav čversto in imel nekako oster obraz; viditi je bilo, da se ne boji in ne sramuje rad. Ime mu je bilo Janez. Janez, naji došedši, reče: „Kam bo treba iti?" odgovorim mu: „k Šentjanžu", — „Prav, prav, gremo pa skupaj. Nista hotla doma Pusta obravnavati?" — „Zvečer ga bova." — „Jaz tudi. Kake desetkrat se bo že treba po petah zasukati, da bo repa boljše obrodila od letos.'' — „Jutri zjutraj boste pa ploh kam vlekli?" — „Oho kaj še! To le tisti delajo, kteri še k pameti hodijo, jaz pa mislim, da sem že prišel k njej, zato mi ni mar kaj tacega; obabil sem se pa že tudi, naj le pobje plohe vlačijo." Hodim k pameti; pridem k pameti, lejte si no, rečem Dragotinu, kako dobro postavlja mož doveršivne in nedoveršivne glagole. Poprašam ga: Ali ste bili kdaj v šoli? — O bil sem, ja še ni bilo strehe gori, takrat smo jo še le preklali, mi odgovori. Ko pridemo v Pekel, naju popraša : Ali vesta, čigav je tale malen? Rečeva mu, da ne. Na to začne pripovedovati: „Pekelskega Jožka je; e ta ima denarja! Ali ti je pa tudi zmuhtan, da nihče ne verjame. Pravijo, da ko bi prav strelil po njem, še svinec se ga ne prime. Po zimi je bil nekomu pravo nagodil. Pritepe se k njemu pohajač, kterega se ni mogel iznebiti. Pa bi se ga bil že iznebil, toda z gerdo ga ni hotel odpraviti, ker sta bila znana. Kaj stori? Spači se, da je bil kakor parkelj, in gre o polnoči strašit potepuha, ki je spal na peči. Mlinar ropoče z verigo, v čeljustih pa ima goreč otrinjekj pa vpije nad unim, ki je bil na peči: Daj mi dušo! Vzel te bom, pojdi z meno ! — Revež na peči se je ves tresel in molil na vso moč, češ, zdaj me bo hudi vzel. Pa je tudi komaj pričakal dne, berž zjutraj se je pobral iz pek1a. Jožek se mu je v pest smejal. Povedal je še marsikaj šaljivega, prav okusno je solil besede; ko bi bil hodil v šolo, bil bi kaj izversten humorist. Iz ozke pekelske doline pridemo na širjo šentjansko ravnino. Ta je na sredi malo zvikšana, in na tem povzdignjenem mestu stoji ne ravno velika šentjanska vas, sredi vasi farna cerkev sv. Janeza Kerstnika. Kraj je prijeten. Domu nisva šla po ravno tistem potu. Obernila sva se proti Kermelu na mokronoško cesto. Pri Kermelu zidajo zdaj veliko fabriko, da bodo v njej cin topili. Zida jo bogat Nemec. Ljudje pač vse staknejo, če s tem bolj skrit in miren kraj. Dobra je fabrika, res, da mnogo zaslužijo vozniki in delavci in bodo še zaslužili; ali čini tudi mnogo slabega. Že zdaj tožijo posestniki, da jim hočejo najemniki vse pokrasti. Opomniti moram, da cina ni tukaj na mestu, ampak ga vozijo z Zidanega mosta, kamor prihaja po železnici. Znan pa je „pijavški" premog, ki ga kopljejo v tej okolici. Potovaje nazaj proti domu, vidila sva več vasi, Hince, Brezje, Kamnico in Brezovec. Sicer pa derži cesta večidel po samotnem gozdu. Brezovec je že precej visoko na hribu. Iz obližja te vasi se vidi daleč, še dle pa z Lipoglava, ki je malo v strani. Od tukaj vidiš proti Šent-Rupertu, na Mirno, na Žalostno goro pri Mokronogu, na Trebelno, na Zaplate in na Čatež itd. Ne deleč je Kovačev hrib, kjer je vehko vinogradov in mnogo osebejnikov, pa ni vse nič vredno, pravijo, da je izmed naj sirotniših krajev na Dolenskem. Dalje greva po hribih, namesti po cesti v Grahovci. Po teh hribih je mnogo vinogradov, sem ter tje se nahaja prav dobro vino, se ve da je doli niže še boljše. Na prav prijaznem griču je Matere Božje cerkev na Topo1ovcu. Legenda pravi, da se je bila Marija prikazala na topolu, od tod ime. Pod Topolovcom je sterma pot po Dragi; urno sva hodila, ker naju je noč lovila, prišla sva že v mraku nazaj v Boštanj. Imeli smo vesel večer v navadnih pustnih veselicah. Drugi dan sem šel ludi v Sevnico gledat, ki je dobre pol ure od tukaj, na Štajarskem. Sevnica je čeden terg; nedavno je bila pogorela, zato še zdaj hiše popravljajo in na novo zidajo. Lep je sevniški grad, zidan po starem slogu, da ima štiri stolpe. Bral sem nekje, da so v kapelici glagolitiški napisi, ali ni jih bilo več, pobelili so jih, ko so jo prenovili, škoda! Toliko iz potne bisage tistega časa.

(Spisal A. Okiški.) 

Slovenski glasnik, 1.9.1862