<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Odprto srce

Polnjene paprike po moje (filane paprike)

Tako lepe paprike so zrasle na mojem vrtičku, da je ideja o polnjenih paprikah prišla ravno v pravem trenutku. Sem jih lepo postrojila v lonec, da sem videla, koliko jih je potrebno, da se bodo lepo kuhale .

Nato pa sem lepo pripravila sestavine za polnjenje. Ker nisem želela mesnih, sem pripravila naslednje:
- čebula
- česen
- lisičke in šitake
- amarant, črna in bela kvinoja
- melancan in bučka
- pravonsalska zelišča
- kajenski poper
- sladka paprika
In sem pripravila sestavine:

Prepražila sem čebulo in gobice, nato pa dodala melancane, bučke, česen, amarant in kvinojo ter zalila z vodo in malo pasiranega paradižnika. Solila, dodala zelišča in pustila, da se pokuha.

Kuhano maso sem pustila malo ohladit

Z maso sem nato napolnila paprike.

Pripravila sem tudi paradižnikovo omakco, v kateri se bodo paprike kuhale.

In sem jih dala kuhat:

Zraven sem pripravila pire krompir. Droben krompirček skuham cel in ga nato pripravim kot pire. Sojino mleko in riževa smetana dasta pireju čudovit okus.


No, in na koncu sva se z mojim pošteno najedla




Bučke, bučke, bučke, bučke.....

Ja, tako je to, spet je prišel njihov čas . Tudi letos je dobra letina in lepo rodijo.

Jaz jih obožujem, no, sine pa ne. Sem pa bila zelo vesela, ko je izjavil, da bučne zrezke (polpete) bi pa jedel, ker so v službi nekaj takega imeli in lahko uvrstim na jedilnik .
In tako so bili danes na vrsti bučni polpeti. Ker meni ni ravno do ocvrtih stvari, sem na kulinariki našla idejo o pečenju v pečici. Superca. In smo pričeli. Najprej oropanje bučke na vrtu. Dobro kilo je imela, ravno prav velika je bila.
Priprava mase po receptu, ker, kot sem dejala, tokrat prvič zame.
http://www.kulinarika.net/recepti/10197/zelenjavne-jedi/bucni-polpeti/?offset=60
Masa je izgledala takole:

Aja, jaz sem dala polnozrnato pirino moko namesto drobtin.
Ko se je masa spočila, sem jo naložila v pekač. In so bili polpetki lepo postrojeni.

Priznam, sira sem dala kar veliko in zato so se polpetki tudi malo bolj razlezli med pečenjem.
Pečeni polpetki pa so izgledali takole:

Lepo sem jih nadevala na krožnik, zraven pire krompir in zelena solatka.

No, da odkrito priznam, tudi s česnom nisem ravno varčevala . So bolj na piza stil, ne hrustljavi, vendar meni bolj všečni, ker niso tako mastni. Nasitni so pa tudi zelo. Pa dobri seveda. Še za ponovit .
Pa dober tek














Mali kraški maraton 2012

20:04, 26. 03. 2012 .. Objavljeno v Tek .. 10 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Ali, ko greš na tekaško tekmo brez superg .
Gorica letos je minila prav luštno, vmes sem pridno tekala, na žalost prejšnji vikend obležala , a se do Sežanske tekme že spravila toliko skupaj, da ni bilo dvoma o štartu.
V soboto zvečer tarok partija s prijatelji in tudi deci refoška sem si privoščila. No, boksa nisem gledala, sem pakirala torbo za tek.
Vstajanje eno uro bolj zgodaj na nedeljo ni ravno najbolj prijetna zadeva, še posebej, če si utrujen od lopatanja po vrtu . Vseeno, priprava vseh zmešančkov, WC, torbo v avto in sva šla. Do Zagorja po Ksenijo in nato proti Sežani. Vreme čudovito, pot lepa, na začetku smo bili še malček dremavi, potem pa vse bolj klepetavi .
Dvig štartnih številk opravljen neverjetno hitro, potem pa pohajkovanje po prireditvenem prostoru in objemi, klepet, nasmehi, klepet...joj, koliko ljudi srečaš, ki jih že nekaj časa nisi videl in moraš kakšno reči. Vmes sem si šla izmerit pritisk, sladkor in holesterol. Nisem še za odpad .
Sprehod nazaj do avtomobilčka in priprava na štart. Sonček je tako prijetno grel, da tudi malo vetra ni pokvarilo vzdušja. Sem slutila, da bo vroče . Moj pas s pijačko in energijsko bombo, pa skoraj sem pozabila se sezut . Ja, tako je, jaz sem šla lepo bosa. Se mi je smejalo že na štartu.

Čisto zadaj sva s Ksenijo postavili svoj "box" in čakali, da pride najin trenutek . Klepeta je bilo obilo, dobre volje ni manjkalo.

Še tisti kašelj, ki me je na trenutke spominjal na malo manj prijetne stvari, sem hitro odrinila stran. Pok pištole in mi smo še kar klepetali . Štiri minute je trajalo, da sva s Ksenijo prečkali štartno črto. Je bil prav neverjeten občutek, saj so organizatorji položili tepih .
Gužva precejšnja, saj smo skupaj tekli na krajši in daljši progi. Vse do razcepa, ko smo mi "lopovičkarji" zavili levo, ostali pa desno. Ksenija me opozori, da imava rešilni avto zadaj. Ja super, imava krit hrbet . Pa ne za dolgo, sva kar lepo pričeli dohitevati in prehitevati tekače. Prav lep počasen tempo sva imeli. Sem morala malo šparat moje podplatke. Na srečo me je razveseljeval čudovit asfalt, brez peska, gladek . Sem komaj čakala, da pridemo v Lipico, sem upala, da zagledava konje. Pa smo lahko občudovali samo golfiste pri igri . Brez godbe na pihala pa tudi letos nismo ostali, je ta prva postojanka prav adrenalinska, kot ti "pleh muskarji" zašpilajo eno pošteno . In nato seveda spet cip cap dalje. Sonček je kar pošteno ogreval zemljico in tudi mojo glavo. Pitje, pitje, pitje, sem tankala kot formula na dirki .
No, malček razočaranja sem doživela na Italijanski strani, le kdo jim je tako grdo zgrizel asfalt ? . Vendar, je šlo, samo sem vedela, da bodo posledice. Na vsaki postojanki sva lepo pili, vzeli kakšno pomarančko za osvežitev, sem dolila v bidonček za hude čase in gasa naprej. Vsake toliko se je slišalo: "Glej jo, bosa teče!" in podobne opazke, pa kakšen avto je skoraj s ceste zavil . Ksenija je bila dušica in sem jaz tekla ob robu, ona pa je bila "živi zid" in me branila pred avtomobilčki, ki so se vozili mimo. Polovica ceste je bila namreč vseeno odprta za promet. In veselo sva mahali nazaj navijačem in se zahvaljevali za spodbudo. Ko so pri merjenju vmesnega časa domačini pripravili pošten glasbeni šou, sva lepo zaplesali. Skratka, uživali sva na polno.
In je prišel tudi trenutek resnice . Mislim, tisti košček makadama na trasi. Je morala Lenči ustavit konje in se sprehodit čez makadam. Ker sem že čutila žulje na nogi, nisem hotela, da kakšnega predrem in okužim. Takrat so naju tekači pričeli prehitevati in nekateri so šele takrat dojeli, da sem bosa . Ja, ja, tako je to, tečeš zamaknjen v svoj svet in sploh ne opaziš okolice. Razumem, četudi nama s Ksenijo se je dogajalo. Hoja je pravzaprav pomenila počitek in tako je klanec proti Orleku bil mala malica . Samo sonček mi je že pošteno udarjal v glavo in so mi šle že neumnosti po glavi .
Spet postojanka in medve si provoščiva pošteno dozo vode, pomarančko in nato malo čiščenja podplatkov. Na postojankah je bilo  namreč mokro po tleh in potem se mi je vse prilepilo na podplate . Greva v klanec, Ksenija malček jamra, jaz sem se zamislila, ko me dregne : Lenčiiiii. Ja kaj pa je ? Ooooooo, ti strela,  vam povem, tako milo se mi je storilo, da ne znam povedati. Sem ostala kar brez besed za nekaj trenutkov. In potem se zaderem: "Natašaaaaaa" in planem sodelavki v objem. Oh ti bejba, pripravila mi je navijaški transparent . Slika pove več kot besede.

Kaj naj rečem, sem potem naprej v klanček bila kar nekaj časa tiho, tako me je ganilo. Svojega navijaškega transparenta pa še nisem imela na tekmi.
In sva grizle kilometre naprej. Itak je bilo že tako rekoč tik pred ciljem. Energije dovolj, Ksenija je tako spodbujala vse tekače in klepetala, kot bi ne bil za nama že skoraj cel polmaraton. Samo jo je bilo pa tako lepo poslušat. Jih je kar nekaj prepričala, da so prenehali hodit in spet tekli. Srečna, zadovoljna, brez težav je tekla in uživala.
Bolj ko se bližaš cilju, bolj narašča adrenalin. Tekači, ki so že prišli v cilj navijajo, se najde vmes kdo, ki te prepozna in se še bolj dere. Na nadvozu Ksenijo še zadnjič spodbudim in oddrviva proti cilju. Levi ovinek, desni ovinek in gasaaaaaaaaaa....po tepihu . Navijanje za naju, medve pa res šprint (no za polžjo sekcijo vsekakor).


A lahko povem, da sem bila presrečna, prepolna notranjega zadovoljstva, vesela, ko sem videla Ksenijin obraz, nasmejan, srečen. Tole je bil tek za dušo, za polnjenje baterij, za prijateljstvo, za drobne radosti, neumnosti, tiste give me 5 med potjo. Za vsa presenečenja na poti, za vse poglede in nasmehe, podane kozarčke vode, dvignjene roke, vse tiste, dajmo, forca, brava. Ah, kako je lepo teči za dušo.
Čas ni igral vloge, razen v tem, da je bil kvalitetno preživet in za polnjenje baterij. Dlje kot uživaš, lepše je.
In smejalo se mi je tudi na koncu teka . Do ušes, ker dlje ne gre .
Tako, uradno tekla na polmaratonu bosa, pridelala štiri majhne žulje, ki so že sanirani. Danes sem že hodila v štiklah po pisarni . Podplate bi sicer lahko še malo bolj počohala, vendar se na daleč ne vidi . Utrujena sem bolj od "štihanja" kot pa od teka.
No, sedaj pa malo bolj resno s tekom...mislim, bolj obuto, da bom pripravljena za triatlonsko sezono. Za kakšen hec vmes pa bo še čas.
Pa še to...ne poskušajte tega sami kar tako brez priprav, posledice so lahko hude . Meni se le pozna dve leti priprav in kar nekaj bosih kilometrov

Še nekaj fotk mojih navijačev :

https://www.facebook.com/media/set/?set=a.2563200819943.91988.1851794845&type=1&l=838306f51b



Presna tortica po moje

Ko sem kupila presno tortico pri Lizinem vrtu (čokoladno seveda ), smo jo zmazali en dva tri in vsi so jo pohvalili. In sem pričela razmišljati, da jo naredim mogoče tudi sama. Brskanje po internetu za recepti je dalo nekaj osnovnih napotkov. Nabavila sem nekaj osnovnih živil, potem pa nekako nisem našla časa za izvedbo . Včeraj pa sem se odločila in pričela. Zakaj včeraj ? Ker je treba namakati dateljne, predno jih uporabiš .
Pomembna je podlaga za tortico, za kar sem našla kar nekaj receptov. In danes sem se odločila za dva. Zakaj za dva? Ker se mi je po namazu prvega zdelo, da bo premalo . Prišlo je zelo na tanko namreč.
In tako sem naprej naredila prvo podlago:

1 skodelica zmletih indijskih oreščkov
1 skodelica zmletih mandeljev
3 jž datljeve paste
ščepec soli

No, datljeva pasta pa sestoji iz:
skodelice suhih datljev in skodelice vode, ki jih namočiš čez noč in nato zmešaš polovico vode in datlje, če pa je treba, pa dodaš še vode, da dobiš gladko pasto.

No, ko je bila pasta narejena, sem zmešala vse zgoraj navedene sestavine.

No, torto sem delala kar lepo na pladnju, na katerega sem položila folijo za živila (da se lažje odstranjuje). Imam pravokoten modelček, ki se razteguje in sem ga dala za ogrodje.

Prvo mazanje podlage je bilo uspešno .


Ker se mi je res zdelo malo pretanko, sem hitro naredila še drugo podlago:

10 dkg mletih lešnikov
10 dkg mletih mandljev
6 dateljnev
3 jž kokosovega olja

Zmešala dobro in namazala na prvo podlago, ki se je vmes ohlajala v hladilniku.



Je šla tortica spet nazaj v hladilnik, jaz pa sem se ukvarjala z glavnim delom .
250 ml makadamij, ki smo jih namakali 6ur
60 ml agavinega sirupa
2 jž kakava (lahko tudi več)
100 ml vode
2 jž limoninenga soka
1/4 čž bourbon vanilije
100 ml kokosove maščobe, ki jo stopimo  v vodni kopeli

Vse sestavine razen kokosove maščobe gladko zmešamo. Dodamo maščobo in dobro premešamo.
Namazala sem na podlago in modelček se je vidno polnil .


Tisti čas, ko je tortica počivala v hladilniku pa sem pripravila še bananino kremo. Nekako se mi je zdelo, da bi jo dodala . Sladkosnednost pač . Tukaj sem pa malček spreminjala recept, kar pa ne priporočam, razen ustreznega zmanjševanja količin (moja kremica je namreč malček preveč tekoča postala ).

 250 ml kokosovega mleka

 3 banane

100 g datljev

1 ščepec vanilije v prahu

1 žlička limoninega soka

1 ščepec soli

 70 ml kokosovega olja

 

Banane, kokosovo mleko, datlje in začimbe zmešamo v multipraktiku  pri najvišji hitrosti v gladko in homogeno maso. Dodamo še kokosovo olje in mešamo, dokler ne nastane krema.


In je romala spet na hladno. Kot rečeno, bananina krema malček preveč tekoča, zato tudi težave potem pri mazanju čokoladnega preliva. Pa še na hladno torto se je takoj strjevalo.

30 g kokosove maščobe

25g kakava

3 jž agava sirupa

In je romala tortica na hladno.


Preizkusni zajčki so bili prijatelji, končni izgled na krožniku pa je sledeč:

In pravijo, da jo lahko še naredim .

Vsega tega pa ne bi bilo brez moje nove pridobitve, s katero seveda mešam vse mogoče zmešančke, omake, kreme, priloge


Sedaj pa novim zmagam naproti













Gorica 04 03 2012

16:50, 4. 03. 2012 .. Objavljeno v Tek .. 5 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

Pa se je pričelo . No, saj se pravzaprav sploh ni nehalo, tekanje mislim . Le dva meseca vmes je prav prijetno narediti malo tekmovalne pavze. Nekaj tekanja in plavanja je bilo, ravno toliko, da človek ne pozabi . V Gorico pa itak greva standarno na otvoritev tekaške sezone. Na srečo sva brez zdravstvenih težav dočakala tale tek. In ker sem opravila že tudi testnih 20 km okoli Šmartinskega jezera, itak ni bilo nobenih dvomov o prihodu na cilj. Pa še družba se mi je ponudila, tako da je bil tudi letos na štartu TF Polžji trio, le eno članico smo zamenjale .

Moj dragi je res potrpežljiv človek, štiri bejbe je vozil danes v Gorico in se ob tem še nasmihal . Zaradi zaprtih cest smo sicer malček krožili okoli, a na koncu le našli prav luštno parkirišče nedaleč od cilja. Dvig številk neverjetno hitro urejen, obisk WCja brez gužve, nato pa oblačenje v tekaško opremo. Pri +10 stopinjah nam je bilo še malček hladno, a po nekaj sto metrih lahkotnega teka smo se vsi ogreli. Še obisk WCja (tokrat malček več gužve ), nato pa sprehod do štarta. 5 minut pred štartom smo se spraševali, v katero smer gremo, dokler ni prišel spremljevalni avto, da smo ugotovile, kam se naj postavimo.


Štart iz zadnje bojne vrste je super uspel. Glede na zastavljen plan tempa, smo bile celo zelo prehitre, pa smo takoj ostale čisto zadnje . Saj to pravzaprav ni bil problem, dokler se spremljevalni avto ni ustavil pri nas in nam enostavno povedal, da gre naprej in bo vozil za zaključeno skupino, me pa naj gremo lepo ob strani . In so nas pustili same. Sem hitro povedala mojima sotekačicama, da ne bo dolgo trajalo, pa ne bomo več zadnje, saj so se kot vedno, tekači zaleteli s tempom. In tam do 4 km smo že prehitele spremljevalni avto . In potem nismo bile več zadnje. Smo pa res tekle hitrejši tempo, ki ga je diktirala Natalija, vendar nama je z Barbaro uspevalo, da smo ga lovile. Namesto 6.15-6.20, smo imele tempo okoli 6.00. Še kakšno besedo mi je vmes uspelo spregovorit, tako da sem bila res zadovoljna. Tudi kakšen sončni žarek nas je pozdravil, se je pa kaj hitro skril za oblake.

Na 10 km pa so se pokazale posledice moje napake, da sem vzela tableto za znižanje pritiska. Uh, se mi je spet pričelo vrteti, tako da sem morala krepko spustiti tempo. Moji sotekačici sta se solidarno odločili, da me ne zapustita in nato smo s čisto polžjim tempom nadaljevale. Vmes sem morala celo hoditi, da se je stanje popravilo, nato pa spet naprej, lepo počasi. Očitno me Palmanovin tek pred dvemi leti ni dovolj izučil, no, pa malček sem tudi pozabila čez zimo, kako je treba zadevi streči.

Vseeno, naš trio jo je uspešno šibal proti cilju, zadnjih 100 metrov smo celo malček pospešile in je šlo pod 5.00 . Samo me je bilo kar malo strah, zato nisem upala hitreje . Vse tri smo zadovoljne pritekle skozi cilj, sedaj vemo, kje je trenutno naš doseg.

Prijetna utrujenost pot teku je prijetna spremljevalka, nobenih težav in Sole Runnerke so se na svoji prvi uradni tekmi odlično držale. Na delu, kjer je zelo grob asfalt, je bila masaža neverjetno prijetna. Za čisto bosi tek pa tale Gorica ni .

In kot dokaz, še fotografsko gradivo 500 m pred ciljem. Nasmejane, a rahlo utrujene polžke zadovoljno tekajo proti cilju .

 

In še slavnostni prihod v cilj




 



Dobrodelni tek po ulicah Krškega

18:37, 26. 12. 2011 .. Objavljeno v Tek .. 3 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

Tale tek me je že lansko leto mikal, pa sem imela druge načrte. Letos pa me je še posebej pritegnila dobrodelna nota in sem prepričala sestro in mojega, da gremo. Tako sva z Indyem najin nedeljski tek naredila že v soboto.

Jutro ni prineslo tako lepega sončnega pozdrava kot včeraj, pa vendar, nekako sem se veselila odhoda na tek. Daleč ni, lahko smo normalno spančkali in se ob 8.50 odpravili na pot.

Že dolgo se nisem peljala v tisto smer, kar nekaj novosti ob poti smo opazili. Prihod na prizorišče lepo pravočasno, kar nekaj tekačev je že bilo tam. Parkirali smo lahko dobesedno ob progi, nobene gužve. In takoj na začetku so me razveselili, saj so poskrbeli za WC  . In to lepo v stavbi, na toplem. Je bilo ob prihodu še pošteno mrzlo. Hitro smo dvignili štartne številke. Z veseljem plačaš štartnino, ker veš, da gre v dobrodelni namen. Dvakratno zadovoljstvo.

In ker je bilo do štarta še dovolj časa, smo šli malo pogledat progo. Hkrati pa smo se tudi malo ogreli, saj stati pri miru ni ravno prijetno, če so temperature tam okoli ničle.

Štart so organizatorji prestavili (očitno prehuda gužva pri prijavi tik pred zdajci ), zato sem morala spet obuti superge, ker bi me v Feelmaxicah preveč zeblo. Ko tečem, ni problema, da bi pa pred tekmo tekla pol ure se mi pa res ni dalo . Vseeno smo se malo sprehajali po starem delu, da smo si krajšali čakanje.

In prišel je trenutek štarta. Postavim se čisto zadaj. Tisti, ki so štartali na 4 km (dva kroga) so imeli štart par minut za nami. In odštevanje, gremo, gasaaaaa. Uh, kako so potegnili. Sem hitro ostala sama zadaj. No, iz vljudnosti mi je znanec nekaj časa delal družbo, tako da sva malček poklepetala. Krog je bil speljan tako, da smo na delu tekli nasproti in takrat smo lahko navijali za ostale.

In glej ga hudička, tisti na 4 km so me kmalu prehiteli  . Kako je šele njim letelo. Uh, kar veter so delali, ko so šli mimo . No, glede na to, da se jaz ne sekiram, če sem zadaj, sem še naprej častno zastopala barve Polžje sekcije .

Prvi krog je bil za mano, tempo pa odkrito povedano zame prehiter. Bi mi prišel prav kakšen čajček, pa sem ugotovila, da ne bo nobene pijačke celo progo  . Je hitro padla odločitev, da lepo upočasnim. Počasi bom prišla lagodno do cilja, če se bom pa gnala, pa ne bo šlo. In sem v drugem krogu navijala za sotekače, moj spremljevalec je itak že davno pobegnil naprej. Proga mi je bila zelo všeč, pričela sem malo kalkulirati in ko sem pričela tretji krog, sem upala, da bo sestra, ki po dveh krogih zaključuje svoj tek, pri avtomobilu. Tako bi lahko na hitro zavila do avta (ki je bil parkiran čisto zraven proge) in si privoščila moj čajček iz termoske.

In res sem jo zagledala ter stekla mimo presenečenih gledalcev  do avta. Hitro spijem čaj in se sezujem. Ja, res je, že od vsega začetka sem imela v glavi, da bom tekla tudi bosa, če bo le proga vredu  . In ko sem po treh krogih spoznala, da so skoraj pometli asfalt, sem z veseljem sezula Feelmaxice in se bosa pognala v zadnja dva kroga. Čisti užitek . Pijačka mi je dala energije in tempo se je lepo popravil. Sem bila kar presenečena, kako lepo je šlo. In že sem vstopila v zadnji krog. Kot zadnjo tekačico me je pričel spremljati kolesar. Pravzaprav moram priznati, to je bil Božiček  . Znanec, s katerim sva kar lepo klepetala, kljub temu, da je bil tempo zame kar dober. In tako sem se čisto približala tekačici pred mano. Na pol kroga do konca mi je prišel nasproti tudi moj dragi. In spet dvignil tempo  . Me je hotel nekaj hecati, da naj stisnem in prehitim tekačico pred mano, pa nisem hotela kupiti   predloga. Še vedno smo klepetali in malo sem se nasmihala pogledom pod moje noge, ko sem tekla mimo ljudi  . Tudi nekaj navijanja je bilo vmes.

Pošteno sem se ogrela, bi še kar tekla, pa je bilo že konec. Hja, tako je to pri ultramaratonski polžki . In na koncu sem se pustila pregovoriti v šprint proti cilju  . Tako za hec, da je vsaj malo izgledalo da tečem  .

Napovedovalec je napovedal bosonogo tekmovalko, ki je prispela v cilj. No, nisem bila zadnja, tekačica pred mano se je na zadnjem ovinku ustavila, gledala okoli, očitno ni bila prepričana, kje je cilj, pa sem jo prehitela in odtekla do konca.

Sem bila deležna še intervjuja z napovedovalcem, priznam, sem pohvalila "pripravo" proge tudi za nas, bosonoge tekače  . Kar nekaj čestitk in stiskov rok sem bila deležna, tudi fotografirali so me. Hm, v Krškem pa bosonogi tek očitno ni tako množična zadeva. Posebej decembra ne  .

Počasi sem odšla do avta in smo se preoblekli, nato pa navijali še za najmlajšo generacijo. Neverjetno, kako so šibali. Sem tako navijala, ko so tisti malčki šibali v cilj, da se ti oko orosi, ko jih gledaš in navijaš ter vidiš, da dajo zadnje atome moči od sebe in tečejo v cilj. Res, še vedno me preveva ta prelep občutek in zelo sem vesela, da so organizatorji tako planirali, da smo lahko gledali in navijali tudi za te nadobudne mlade tekače.

In smo jo takoj nato mahnili proti domu. Nismo čakali na podelitev medalj (za zadnje jih ne podeljujejo ), na topli obrok pa prav tako nismo čakali, ker sem doma imela pripravljeno za kosilo.

Lep tek, ni mi žal, da sem šla, proga lepa, četudi malo gor in dol, prihodnje leto dam ta tek tudi v moj koledar prireditev .

In ne, ni to letošnji zadnji tek. Za slovo od tekaške sezone tega leta sem si izbrala tek okoli Velenjskega jezera na zadnji dan letošnjega leta. Z Indyem bova uživala, kot sva letos že velikokrat tam okoli. Lepi spomini, prijetna družba, užitek ....najlepši zaključek.



Voščilo

18:19, 24. 12. 2011 .. Objavljeno v Kar tako .. 3 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

Miren in spokojen Božič vam želim



Istra v mojem srcu 2011

20:56, 18. 12. 2011 .. Objavljeno v Tek .. 8 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

Decembra počivam...tekaško namreč. Pa sem vseeno takoj rekla, da grem zraven v Istro . Tokrat na malo daljšo relacijo:  Buje - Novigrad 29,8 km. Polžji sekciji človek res ne more reči ne . Četudi se uradni Trio adio ni uspel zbrati, pa smo na štartu vseeno stali trije polžki:

V čudovitem sončnem dopoldnevu smo jo ucvrli iz Buj proti Grožnjanu. Moj dragi je tudi tokrat prevzel vlogo spremljevalca in fotografa in res hvala, zlat si . Moja odločitev, da grem do Grožnjana v Feelmaxicah je bila pravilna, prav lušten asfalt, mi je skoraj malo žal, da nisem šla bosa . Tako so polžki z nasmehom grizli v rahlo privzdignjeno ravnino do Grožnjana

Sem potrebovala kakšnih 5 km, da sem se "ogrela", sta bila moja sotekača skoraj prehitra na začetku zame...pa še ta ravnina rahlo navzgor nagnjena . Kljub temu smo uspešno prispeli do Grožnjana, kjer se je žal tudi sonček skril. In sledilo je preobuvanje.

Iz Grožnjana namreč vodi makadamska pot navzdol in priznam, tako grobe masaže si nisem želela . Smo si privoščile tudi postanke v grmovju , tu je najlepši del za takšna opravila. Nasmejanih lic smo jo šibali navzdol:

Sicer me je na tem delu pošteno pričeli zebsti, samo hudo hitro navzdol pa ne moreš, grob asfalt, huda strmina....in sem morala počakati do vznožja, kjer nas je čakal moj dragi in sem lahko vzela rokavice. Kseniji je šlo malo bolje, je lahko dala roke v jakno .

In smo nadaljevali po dolini reke Mirne. Tokrat odličen makadam, vendar se nisem spet preobuvala. Tudi Racerke so čudovito lahke in v njih je super občutek. Nekaj časa smo še vztrajali drug ob drugem. In ne nismo bili skregani

Po opravljeni polovički, so se pričele težave pri Pajotu, medve sva nadaljevale svoj tempo, on svojega. Na postojankah, kjer nas je čakal moj dragi, smo se nekako ujeli in nadaljevali. In ne boste verjeli, prav zanimi tekmovalci so bili na progi .

Tudi Ksenija je počasi pričela malo omahovati in tempo se je spustil. Bilo je dovoljeno vse, le cilj je bil obveza . In smo kljub vmesni hoji, prišli ponovno do asfalta, kjer pa sem podlegla želji in se sezula .  In smo štartali v zadnje kilometre .

Jaz sem imela še precej energije in sem malček pobegnila naprej, dogovorili pa smo se, da v cilj pridemo skupaj. In tako sem jo šibala še v zadnji klanček in nato po Novigradu. Lahko si predstavljate obraze v avtomobilih, ko so ugotovili, da tečem bosa . Priznam, odlično sem se zabavala .

In smo se počakali in skupaj odtekli proti cilju.

Na mojo nesrečo, je bila do cilja pot preko travnika in precej blatna . Nasmejani in srečni smo prispeli skozi cilj.

Umazane noge so bile problem, dokler nisem našla rešitve.

Najprej grobo umivanje v umivalniku, potem pa razsvetljenje .....morjeeeeee. Se opravičujem za neprimerno fotografijo, ampak tako pač je .

In da mi ne bi bilo preveč dolgčas, sem dobila tudi družbo.

Morje je imelo sigurno več stopinj kot zrak in bilo je prav prijetno si očistiti asfalt in blato s podplatkov. Enkraten občutek, resnično.

Zeblo me je pošteno vse do Loma, kjer sem se s toplim okrepčilom dovolj ogrela, da sem lahko slekla bundo v avtu . Bilo je enkratno, lep tek za užitek, čudovita pokrajina in odlična družba.Sem nekaj slišala o celotni trasi (53,8 km) .

Sedaj pa res počitek, kar pomeni, malo krajše razdalje, počasi je šlo itak že danes

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 



Palmanova 2011

19:23, 20. 11. 2011 .. Objavljeno v Tek .. 3 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

Pa je padel . Nov najboljši čas na lopovički . In prekinila sem tradicijo v Palmanovi, da sem šla vsako leto slabši čas . Žalostna, ker moj ni mogel teči zaradi poškodbe mišice, pa tako pridno je treniral . Jaz pa sem po triatlonski sezoni samo tekla....no očitno so treningi bili dovolj učinkoviti, da ko sem si spočila, je sedaj šlo tudi pri teku super.

Po celem tednu megle in duhamornih dni, nas je na Primorskem dočakal sonček. In kar popravil naše razpoloženje. Parkiranje čisto blizu štarta, dvig štartne številke brez gužve in srečanje s ŠRK prijatelji, je dvignilo razpoloženje še bolj. Žal ga je potem ogrevanje pokvarilo, saj je moj dragi ugotovil, da ne bo šlo .

Z Natalijo sva se že na poti v Palmanovo odličili, da bova štartali v levo ...in ne, to nima nič zveze s politiko . Letos so organizatorji namreč pripravili štart v dve smeri, zunaj mestnega obzidja pa smo se združili. Odlična ideja, ki je zelo zmanjšala gužvo na štartu.

Tako sva z Natalijo štartali skupaj, dogovorjeni, da če bo šlo kateri bolje, gre naprej...no pravzaprav je to veljalo zanjo, saj je hitrejša . Sem bila jaz bolj za zaviranje tempa njej na začetku, da se ne bi preveč zagnala in omagala. Prvi kilometri v čudovitem sončku, prav lepo je bilo gledati združitev dveh "rek" tekačev zunaj obzidja. Celo helikoptersko snemanje tega veličastnega dogodka smo imeli . Žal se je čudovito sončno vreme hitro končalo in kar padli smo v meglo. Se je tudi malo ohladilo. Vendar sva z Natalijo lepo šibali v predvidenem tempu (+ -) naprej. Na postojanki sva vzeli čaj, je bil na 10 km tako vroč, da sem ga komaj popila. In tam se je Natalija tudi poslovila. Ji je šlo odlično in jaz nisem mogla slediti njenemu tempu. Ostala sem sama, pravzaprav je vsak sam, četudi v množici ostalih tekačev. Tudi moje počutje je bilo dobro, nobenih posebnih težav ni bilo.

Žal pa se je v 19 km pričelo poznati, da je moje zdravstveno stanje že nekaj časa načeto. Tudi gel ni pomagal in tako sem dva kilometra malček spustila tempo. Sonček se je spet prikazal, vendar tudi ta ni pomagal. Sem si prigovarjala, da bom pa zadnji kilometer malček stisnila zobe . Saj ne, da nisem bila itak na poti k rekordu, pa vendar sem si želela doseči željeni čas. In ker tečeš zadnji kilometer že ob spremljanju tekačev, ki se vračajo k avtomobilom, je vzdušje sploh enkratno. In sem stisnila. In dvignila tempo. Lovila sem sapo, usklajevala dihanje, da ni bilo prehudo. Sem imela precej dela sama s sabo  in sem na spodbude samo odzdravila z roko in rahlim nasmeškom. Na Sovici sem nastavila tako, da je merila skupni čas. In ta me je spodbujal, da sem šibala, šibala in prišla skozi mestna vrata. Še zadnjih 200 metrov. In tam me je pričakal tudi moj dragi , s fotoaparatom v roki in čudovito spodbudo. Se nisem uspela nasmehnit v fotoaparat, v glavi sem preklopila in še malo dvignila tempo. Uau, če je bil prejšnji kilometer najhitrejši od vseh, pa je bilo tistih 200 metrov še hitrejših.

In tako sem v cilj pritekla z nasmehom na ustih . Takšnim hudo širokim .

Oddala sem čip nazaj in kmalu zagledala Natalijo. Tudi ona je hodila naokoli z nasmehom do ušes, odtekla je svojo rekordno lopovičko . Na srečo nama je pri dvigu majčk pomagal moj dragi, ki nama je prinesel kupončke, da sva lahko dvignili majčke.

Ker se je glavnina vsega pravzaprav končala in ker nismo šli po pašto, smo jo počasi mahnili do avtomobila. Malo domače papice in gasa proti domu.

Trenutno moje noge ne kažejo znamenja, da so pretekle rekordno lopovičko, no, v križu pa me malo opozarja. Skratka, odlično počutje.

Čas? 2.04.11 dobro minuto hitreje . Sedaj pa dovolj lovljenja rekordov, decembra samo uživam v teku in odlični družbi .

Takole pa Lenči prihaja skozi mestna vrata:

Fotografija sama pove, da sem imela sama s sabo dovolj dela

In še dokaz, da smo imeli res malo megle:

 

 



Sladkih 6 2011

08:43, 6. 11. 2011 .. Objavljeno v Tek .. 3 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

Sladkih 6 tokrat že četrtič zame, uradno pa petič. In kot vedno, pravi tekaški praznik. Preizkušanje lastnih sposobnosti, volje moči, izpolnitev želja.....skratka, vsak pride s svojimi upi in cilji.

Po realizirani triatlonski sezoni, odlično odtečenem polmaratonu v Ljubljani, cilju za Palmanovo, kaj naj si torej postavim kot cilj za sladkanje? ....In Lenči ne bi bila Lenči, če si ne bi zastavila novega ambicioznega cilja . Bi kar nadaljevala od lani, le malo dlje .

In smo štartali, lepo ne prezgodaj, do Sladkega Vrha ni tako dolga pot. Vzdušje v avtu odlično, polno pričakovanj. Ksenija bo tokrat prvič na Sladkih6, moja sestrica pa tudi - tokrat kot spremljevalka, navijačica (prihodnje leto pa kdo ve ) .

Vzdušje ob prihodu že neverjetno. Ogromno tekačev je že bilo tam, pozdravi so si sledili, eni bolj čustveni kot drugi. Nekatere občuduješ tako od daleč, kar malo s strahospoštovanjem.

Gremo po štartne številke, oddamo majčke, ki so jih tokrat zbirali za RK (ne, nismo jih dobili mi, tokrat smo jih darovali mi - odlična ideja). Nekaj malega tudi prispevka za v darilne vrečke in že se pripravljamo. Seveda ni manjkalo skupinske slike pred štartom:

Vreme je bilo čudovito. Sonček nas je pozdravljal in nas razveseljeval. Mene še posebej . Tako smo se čisto poletno opravljeni podali na štart.

In smo štartali. Naša trojica lepo čisto zadaj. Moj dragi seveda spredaj, on je imel svoj načrt, svoj tempo in plane.

 

Ja, res je, tekla sem bosa . Bosa od štarta do zaključka teka. Moj cilj je bilo preteči polmaraton. In zato je lepo, sončno vreme, asfaltna proga in čudovito vzdušje odlično izhodišče. Lepo počasen tempo, brez divjanja sem nabirala kilometre.

Do desetega kilometra ni bilo nobenih pomislekov. V super družbi s Ksenijo sva se nasmihali sončku in novim kilometrom. Ko sem se podala v enajsti krog pa sem že tekla svojemu bosemu rekordu na proti. Doslej mi je uspelo preteči 10 km največ in to lansko leto na Sladkih 6. Letos pa gremo pogumno dalje .

Hitri tekači so nas prehitevali na vsakem koraku in tudi moj dragi je parkrat švignill mimo . Za spodbudo sem bila deležna poštenega "trepljanja" po riti .

Moji podplatki so bili iz kroga v krog bolj umazani. Na delu poti sem lahko izkoristila možnost in tekla ob pločniku po travi in listju. Booooožanskiiiiii občutek, spremeniš malo tehniko, se sprehodiš po mehkobi in vpiješ energijo zemlje .

Vsake 5 km pavza za energijske dodatke, vmes pa še ena za hidracijo. Prav pošteno toplo mi je bilo in malo hladnejši asfalt na nekaterih delih je prav prijal .

Po 15 km sem pričela na podplatih čutiti blagodejni vpliv masaže . Ne, ne, ni bilo tako hudo, vendar pa koža na mojih podplatih le ni tako debela, da ne bi nič občutila. Vse mišice so bile v izvrstnem stanju, tempo je le bil zelo počasen. Po pavzi na WCju sem spet veselo zakorakala na krožno stezo . Sotekači so pridno nabirali kilometre in vmes je bil marsikdo prijetno presenečen, da še kar vztrajam . Glede na dokazno gradivo, sem bila vmes celo čisto zasanjana :

Malo se mi je tožilo, ker so se mimo vozili motoristi in bi jaz tudi . Vendar me je dejstvo, da mi uspeva doseganje cilja kaj hitro potolažilo . Tudi težave s pritiskom so me samo malček upočasnile, na srečo je bila poleg Ksenija, da me je "vlekla" dalje . In je šlo, sem tekla in krožila in navijala, ko so ta hitri zašibali mimo. In dobre volje ves čas ni zmanjkalo:

Pošteno povedano, je vse skupaj minilo zelo hitro in uspešno sem realizirala svoj cilj . Bosa lopovička je bila za mano in sledil je drugi del sladkanja. Ostali so še naprej tekli in sama vem, kako je prijalo navijanje proti koncu teka, zato sem se hitro stuširala in preoblekla. V roke sem vzela svojo nepogrešljivo pomoč in se pridružila na progi navijačem.

Vmes sem se šla tudi fotografinjo in bila tudi jaz fotografirana

Ko se je ura pomikala proti 16.00, smo navijači naredili koridor in še bolj srčno navijali in spodbujale vse tiste, ki so še vztrajali na progi.

Zadovoljstvo, ki se je risalo na obrazih tekačev , je povedalo vse.  Ob 16.00 se je tekma končala, tekma, kjer tekmuje vsak sam s sabo in svojimi željami in cilji.

Kot vedno doslej, sta nas ob koncu tekme pričakala šolska jedilnica in malica. Kljub vsem sladkim dobrotam, ki smo jih uživali prej (posebej tisti, ki nismo tekli ves čas ) je prav prijala.

Vsak udeleženec dobi priznanje in na njem piše, koliko je pretekel (ali pa tudi prehodil, saj nekateri hodijo vseh 6 ur). Podelitev in čestitke vsakemu posebej so čustven dogodek in hkrati te prevzame želja, da prihodnje leto prideš spet. Z novim ciljem in novim zmagam naproti .

Razdalje so različne, zmage pa enako sladke za vse

 

Danes je za mano že 6 km teka v prijetni družbi Indya. Podplatki so ODLIČNO

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 



{ Prejšnja stran } { Stran 1 od 26 } { Naslednja stran }

Na kratko o meni


alenkar.eDnevnik.si

«  april 2017  »
pontorsrepetsobned
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Kaj pišejo moji prijatelji
Foto album

Zanimive strani

maša
classix
bobr
raf
solatka
vreme
wega
bojan
marko
niki5
alenkar - fotogalerija
sebi
živa
inot
:-)
Piskec
dexi
kamrca
laana
ksenija yb

Kategorije

Kar tako
kolesarjenje
Kuharski kotiček
Motorizem
Plavanje
Post
Prosti spisi
Tek
triatlon
Vrt

Najnovejša sporočila

Polnjene paprike po moje (filane paprike)
Bučke, bučke, bučke, bučke.....
Mali kraški maraton 2012
Presna tortica po moje
Gorica 04 03 2012

Moji prijatelji

tedi
pravljicna
Ksenija
diabetes
DESIRELY
pajo
radirka
vvooodnarka
IRA




Število zadetkov: 1255424
Avtor vsebine tega eDnevnika je alenkar.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik