Odprto srce

Pohod po okolici Zagorja

Sem se šla danes malo potepat po hribčkih, ker je tako lepa snežna idila. Seveda ob vodenju prijateljice, ker jaz se sama prehitro izgubim .

Najprej seveda pošten zajtrk, polnozrnat kruh in kislo mleko (mlekomat seveda)

Nato je sledila pot po zasneženi pokrajini do Zagorja.

Že kar na začetku je sledil precejšen vzpon.

Seveda se je vmes našel čas tudi za fotografiranje.

Pogled naokrog je bil pravi balzam za dušo.

Brez malice vmes ni šlo in tudi čajček je dišal po kuhančku

Sonček se na žalost ni uspel prebiti skozi oblake.

Jaz sem se "pribijala" na tla . Je bilo ledeno in navzdol in kar naenkrat sem bila na zadnji plati.

Potem sem stopala previdneje naprej, je bila pa res drsalnica.

Narava naju je obdarila s prelepimi pogledi.

In zadnji klanec sem bila nasmejana in dobre volje, kljub dobrim trem uram pohoda.

Gamaše imam pa res unikatne, a ne

Mraz ni popuščal in vso pot je škripalo pod nogami, tako da je čajček na koncu pošteno prijal (za dodatek pa borovničke )

Vožnja domov pa spet v čudoviti zimski idili.

Potepala pa sem se tukaj :

Tekanje z Indyem

Danes sem šla zopet tečt z Indyem in tokrat sva imela celo fotografa, ki je obeležil najino uživanje

Na začetku se mu zelo mudi in kar vleče me za sabo.

No, tudi ostala skupina je ubrala za začetek hud tempo. Sva morala iti midva naprej, da sva jih malo ustavila.

Je zelo lepo poziral fotografu

Seveda si ni dovolil vzeti prvega mesta

Je bil pa pravi sneženi mož in doma je doživel konkretno čiščenje vse umazanije, ki se je nanj prilepila, ko smo tekli po plundrasti cesti.

Na koncu je bil pa malo užaljen, ker ni dobil kuhančka.

Vendar pravi, da bo še šel tekat , oh moj pasji cukrček

Pot spominov in tovarištva premagana - 31.01.2010

Bilo je čudovito.....naporno......enkratno

Hvala za vodenje po PST Silvanu in Ireni, vsem za družbo, čas je mineval zelo hitro, komaj se zaveš pretečenih kilometrov. Do "polovičke" nas je bilo veliko, potem malo manj, hitri so pobegnili naprej, mi pa smo polžali zadaj. Silvan se je izkazal kot zelo potrpežljiv, saj je uspel teči polžji tempo .

Matjaž in Boris, pa tudi Mojca, hvala za okrepčevalnice, tako je prijal čajček, da ne omenjam vseh ostalih dobrot
Jaz sem si sama pri sebi danes pripisala kar maraton, napori so bili čisto podobni. Gležnji so morali biti kot čigumi, da so prenesli neravnine, čeprav zimske idile pa ne morem prehvaliti. Sama bi se hudo mučila, da bi oddelala dolgi trening, zatorej vsem hvala

Utrujena sem, a zelo zadovoljna

Mlekomat

Najprej sem prav čudno gledala veliko škatlo, ki so jo postavili pri sosedu. In pogledovala, kaj počno ljudje, kako odhajajo s steklenicami. In v njih mleko. Hm, kaj je pa sedaj to? In sem šla pogledat bliže k mlekomatu (takrat sem prebrala, kako se mu reče ). In možgančki so pričeli razmišljati. Ja, če grem na kmetijo, kamor sem hodila po mleko, se moram peljati, pa še ure so določene, kdaj lahko pridem, potem moram vzeti malo več, kar pa ne rabim..... Dajmo preizkusimo ta slavni mlekomat

Do soseda grem skoraj vsak dan, na malico ali po malico in takorekoč mimogrede ga lahko vzamem.  Najprej sem kupila steklenico in si natočila mleko. Sodelavki sem povedala, da sem ga kupila in potrdila mi je, da je odlično, saj ga sama kupuje že nekaj časa. Jupiii.

No, prava pobudnica za nakup je bila Sebi, ki je na svojem blogu napisala, da gre po mleko na mlekomat in ga bo dala kisat. Njami, kislo mleko pa obožujem.

Doma ga dam kisati in v kuhinji lepo pustim, da čas opravi svoje. Po dveh dneh je bilo mleko lepo skisano, gosto, smetana na vrhu in polnozrnatim kruhom za zajtrk ne vem, kaj bi bilo zame bolje.

Ta teden sem preizkusila tudi svežega z malo kave in priznam, čudovito je bilo, odlična bela kava, super malica. Pa še vsak dan lahko grem ponj, če ga potrebujem, vzamem ga lahko tudi več (pa trenutno ni potrebe, bolje svežega vsak dan).

Ne bo še tako kmalu zmanjkalo kislega mleka pri naši hiši

še manj pa mleka. Posodice sem že davno kupila, uporabljam jih samo za kislo mleko, v vsako pa gre pol litra.

Pa dober tek

Indy in tek

Danes pa sem tekla skupaj z Indyem. Šnif sem, šnif tja, pa levo in desno in uživanje na polno. V cilju pa je bil tudi on fotkan v dokaz, da je bil zraven.

Trenutno pa leži na kavču in spančka

Tek med snežinkami

Pa sem ga dočakala . Tek med snežinkami, po mehkem, novozapadlem snegu, v prijetnem objemu noči in čudoviti družbi.

Sva s kolegico lepo na toplem pričakali sotekačico.

Brez fotografiranja pred štartom seveda tudi ni šlo.

In smo jo lepo odpeketale proti Šmartinskemu jezeru. Proga se do tja lepo rahlo vzdiguje, pa zadnji kilometer je bilo malo dol pa spet gor in tako sem na obratu na 6km spet malo dokumentirala odlično razpoložene bejbe.

Nazaj je pravzaprav veliko lažje, vendar je meni malo drselo v mojih Feelmax copatkah. Občutek je pa božanski, kot bi tekel bos. Malo me je skrbelo, da me bo zeblo, vendar dokler migaš, je čudovito.

In na koncu sem za zaključek pofočkala moji sotekačici, res čudovito je odteči v družbi na tako lep zimski dan.

Z obljubo, da se še dobimo, smo se razšle. Jaz sem na parkirišču izvedla še mini striptiz . Kaj hočemo, se je treba preobleči, da se ne prehladim.

Tako na izi je bil užitek res neverjeten, sprostila sem vso nakopičeno energijo delovnega dneva in doma me je pričakal moj dragi , ki se je po 4 dneh vrnil iz Makedonije.

Spala sem čudovito.

P.S.: Takole izgledajo moje Feelmax copatke v katerih sem tekla

Podplat je čisto tanek, občutek je, kot da si bos. Božansko

Popotovanje iz Laškega v Celje in še malo naokoli

Sem prejšnjo nedeljo preizkusila, kako je odteči iz Laškega v Celje na zborno mesto tekačev ŠRK in potem oddelati še en krog, da se mi nabere dovolj velika razdalja. In dragoceno je, če imaš na koncu družbo in nisi sam. Domov me pa itak pelje moj dragi . In ker moj program teka predvideva dolge teke ob nedeljah, tudi to nedeljo ni bilo izgovora. Pravzaprav sem se veselila, da me bo čakala zimska idila s snežinkami. In odločila sem se, da tokrat lepo dokumentiram moje potepanje .

Za začetek uradno fotografiranje pred domačo hišo.

Na žalost me od doma niso pospremile snežinke. Sta me pa pospremili dve srnici, ki sta se pasli na hribu za hišo.

Že po kilometru so me razveselile snežinke, ki so pričele veselo poplesavati. In so ustvarjale čudovito igro narave, če je malo pomagal človek.

Pridno sem zagrizla v klance in se nisem ustrašila. Prvega sem premagala brez hudih naporov, pri drugem pa sem uspešno tekla še malo više kot prejšnjo nedeljo, potem pa ga naprej premagovala s hojo. Sem zato tudi lažje opazovala okolico, no kažipoti pa itak preprečijo, da bi se zgubila.

Vsa srečna pridem do najvišje točke mojega popotovanja in odpre se mi čudovit pogled v dolino. No, za mano pa je vendarle le tretjina celotne poti.

Spuščanje v dolino je bilo tokrat boljše, ker ni bilo ledeno, kljub sneženju. Ob prihodu v dolino se je ples snežink okrepil. Da bi lažje tekla, sem šla naprej ob glavni cesti, na srečo je le malo brez pločnika, tako da je bilo lažje, kot pa na drugi strani po zmrznjenem, ledenem snegu.

Tukaj je bilo prijetno opazovati obraze v avtomobilih, ko so sramežljivo kukali in pogledovali ven, vame..

Blizu Celja sem srečala tekača, ki mi je pritekel naproti in veselo sva se pozdravila. Do Celja je 13km, potem pa sem naredila še en krogec, da sem nabrala še 2km, predno sem prišla na zborno mesto. In tako sem tekala ob Savinji kot snežna kraljica in strašila sprehajalce.

No, uradni fotograf ŠRK me je ovekovečil ob prihodu na štartno mesto skupnega teka. Takrat je bilo za mano 15 km teka. Jaz pa se smejim

In sledilo je skupinsko fotografiranje pred nadaljevanjem. Na hitro sem vzela iz avta še toplo pijačko za naslednji del poti.

In meni se še kar smeji.

In smo v plesu snežink štartali. Kar veliko neustrašnih tekačev in pohodnikov se nas je zbralo.

Jaz sem nadaljevala zelo počasi in vesela sem bila družbe, ki me je prijetno zamotila s svojim pogovorom (jaz sem poslušala )

Ja v ta klanec sem pa spet hodila, vendar se še vedno smehljam.

In tudi v cilj sem po pretečenih 24 kilometrih prispela nasmejana. Priznam, utrujena, vendar zelo zadovoljna. In nato smo dobili zaslužene nagrade

Že spet so bili mufini .

In takole izgleda moja opravljena pot.

Še malo drugačen pogled na mojo pot, meni so tile vzponi v posebno veselje .

Priznam, da je bilo lepo se usesti v avto in se na toplem odpeljati domov. Je bilo kar hladno, sem pokurila precej energije. Doma naju je pričakala bela idila.

In popoldne je sledilo še plavanje, da so se mišice malo sprostile.

Čudovita nedelja.

Plavalni trening

Ja, še vedno pridno hodim na plavanje in migam . Danes je vzel moj s sabo fofoaparat, ker je prehlajen in raje ni plaval. Pa še teoretično izobraževanje je imel  ob gledanju nas čofotajočih v vodi. No, pri meni se je učil, kako nekatere stvari ne delati .

Najprej seveda ogrevanje:

Sem čisto sama plavala v progi, ker sem bila edina začetnica. V sosednji pa so se že podili tudi ta hitri.

No, nisem dolgo ostala sama, sem dobila družbo . Dva iz skupine ta hitrih sta se mi pridružila. In seveda smo pričeli z našimi "prijateljicami" in trenirali nogice.

Prav nobenega občutka nisem imela in moja soplavalca sta jo kar šibala, nič počivala ob robu . Potem pa nam je trener naložil kravljanje na različne načine. In nas seveda budno spremljal, da nas je korigiral in nam dajal nasvete.

Že po pol ure sem ju komaj dohajala, sem rabila včasih vmes malo več počitka, da sem lahko nadaljevala. Sploh, ker nam je trener odredil kar lepo 50 metrske razdalje. No, moja soplavalca sta potem delala 100m, jaz pa 50m, da nisem čisto duše spustila. In z višine so nad nami bdele budne oči . Je spremljal kar obe progi.

Sem bila tako okupirana s tem, da sem dohajala soplavalca (no enkrat sem res izpustila eno ponovitev, ker sem bila prepočasna, pa drugič sem morala na WC) in sem pozabila spremljati čas mojega čofotanja na 50 metrov. Šele v zadnjem poizkusu sem se spomnila, da pogledam čas štarta in potem na koncu. Jeeeeee, celih 5 sekund bolje.

Na koncu smo trenirali še obrat, sem se zelo potrudila, da sem šla do dna bazena, sem s trebuščkom lepo podrsala po njem. In si prislužila nogavičke .

Pošteno povedano, danes je bilo veliko več preplavanega kot ponavadi, občutka sicer nisem imela pri plavanju najboljšega, malo se bojim jutri musklfibra v rokah. In mojemu soplavalcu sem na koncu lepo povedala, da je šibal, da sem se komaj vmes nadihala.

In on se je veselo smehljal. Hm, kako ne, ko pa mu gre odlično. No, pa kakšno prijetno tudi rečemo po plavanju, medtem pa so lasje suhi.

Komaj čakam jutri, ko bom spet čofotala

P.S.: Tam desno na sliki v ogledalu se pa malo vidi fotograf

Novoletno darilo

Moj dragi bratec s svojo družinico nam je na novoletno zabavo prinesel darilo, ki je vključevalo tudi nekaj posebej namenjeno meni . V darilni vrečki je bil pekač za mufine in zraven knjiga receptov. Njegova draga si očitno dobro zapomni, kaj kdo reče .

Ja, moja radovedna narava mi seveda ni dala miru, da ne bi čimprej preizkusila, kako zadeva deluje. Na srečo kljub praznikom in pomanjkanju kakšnih osnovnih zadev, sem uspela z malo improvizacije preizkusiti novi pekač.

Za prvič pravzaprav čisto po receptu, razen papirnih podlag, ki sem  jih po nasvetu Mojce pripravila kar iz peki papirja. In nič ne skrivam, da sem čokoljub, torej so bili čokoladni .

Najbolj pri vsem me je motilo, da rabim očala, da berem recept . Se bom morala navaditi, da so roke prekratke .

In sem se lotila priprav in spackala skupaj nekaj takšnega :

Moj dragi je dejal, da so sicer odlični, da pa niso tako sočni, ko so Mojcini. Kljub temu smo jih pospravili, kajti čokoholiki smo vsi  (no eden je še od te včerajšnje runde)

Ker mi duša ni dala miru in ker sem si zaželela odličnega zajtrka jutri za v službo, sem se danes lotila Mojčinega recepta. Z veliko višnjami seveda in vsemi dodatki iz njenega recepta. Malo sem se opogumila in eksperimentirala in tako so bili današnji brez jajc .

Predno sem dala pekač v pečico, so izgledali lepo. Celo jagodo sem dala na vrh kot lepotni okrasek in ker jih imam rada.

Tik predno sva morala na plavanje, so bili pečeni. Jagoda je kar izginila v testo, tako je bilo sočno. In takole so izgledali pečeni.

Po plavanju sem bila zeloooo lačna in sem napadla mafine. Sočni mufini so kar izginjali v mojem lačnem želodčku. No, vseeno bo ostal kakšen za jutrišnji zajtrk.

Očitno imam spet nov hobi . Sem sinu obljubila piza mufine, se je strinjal.

Prvi tek v letu 2010

Jupiiii, smo že štartali. Prvi tek v letošnjem letu je za mano. Sredi belega dne smo se najprej odpravili gledat pogumne, ki so šli plavat v Savinjo, potem pa smo jo lepo mahnili na en prijeten tek. Tudi Indy je bil zraven skupaj s svojo prijateljico. Vsi smo uživali.

Sedaj pa naredim plan tekov do maja, da si vem organizirat svoj čas. Prav vesela sem, ker sem za četrtkove teke našla družbo, hvala Martina, bo lažje zmigati nogice v pogon. Nedeljski teki pa počasi prehajajo tudi v malo daljše teke, je treba nabrati malo podlage za naprej.