Ja, tako zelo je žalosten in užaljen naš Janez, da je slovensko fano »okrasil« kar z žalnim trakom. Pravi sicer, da za izid referenduma niso krivi ne volilci, ki so glasovali ZA AS in ne tisti, ki s(m)o ostali doma oziroma se cirkusa nismo udeležili, ampak je po njegovem prepričanju kriva levičarska prapaganda. To ni nič drugega kot poceni vritlezenje volilcem. Ah ja. Če vprašate mene, sem bil skoraj prepričan, da bo izid glasovanja negativen. To prepričanje pa je bilo plod agresivne desne prapagande, tako da ne vem, kaj Janez bluzi. Pa tudi, gospod brezmadežni bi se lahko spomnil, kako je po medijih »harala« cenzura v času njegove vladavine.

O samem AS na tem mestu ne bom izgubljal besed, ker zadeve ne poznam in o njej vem zgolj tisto, kar so po medijih nakladali levi in desni aktivisti, to pa je daleč od objektivnosti. Je pač tako, da če se s sosedi ne moremo kultivirano zmeniti za tisti lonček prsti in žlico morja, pa naj o tem (za drag denar) odloča nekdo drug. Se mi pa vseeno zdi, da služi ta kregarija na obeh straneh bolj kot ne za metanje peska v oči in za preusmerjanje pozornosti s pešajočega gospodarstva in crkujoče konkurenčnosti ter vedno glasneje tiktakajoče socialne bombe.

Pravijo, da so otroci naše največje bogastvo. Žal pa je to samo še ena od množice floskul, ki se v realnosti marsikdaj izkažejo za cinične. Kajti to naše »največje bogastvo« vse prevečkrat zapostavljamo, psihično in fizično maltretiramo in celo spolno zlorabljamo. In precej posplošeno podcenjujemo njihovo sposobnost dojemanja, ignoriramo njihova čustva,  jih ne dojemamo kot celostna bitja, ob tem pa se niti sami ne zavedamo, kolikšno škodo s takšnim odnosom povzročamo, ne le otrokom, marveč družbi kot celoti. V razmerah, ko pohlep zadobiva razsežnosti globalne religije, so te anomalije še toliko bolj izrazite.

Žal se otroci ne rojevajo samo zrelim, odgovornim, materialno preskrbljenim, emocionalno stabilnim ljudem, pač pa se rojevajo tudi staršem, ki so neodgovorni, nezreli, zasvojeni z alkoholom, heroinonm kokainom, hazardom, staršem, katerih osebnosti so iz takšnih ali drugačnih razlogov tako globoko ranjene, da niso sposobni realn(ističn)ega dojemanja življenja, staršem, ki so psihično bolni, vedenjsko moteni.

Otrokom takšnih staršev pa družba ponavadi hitro »prišije« nalepko otrok s posebnimi potrebami, kar jih avtomatično postavlja v vlogo drugorazrednih, marginaliziranih in nekredibilnih. Povsem naravno je, da se tako zaznamovani otroci odzovejo z odporom, to pa pogosto kulminira v vedenjsko odklonskost, s tem pa v še dodatno izključenost. Tukaj pa se v vsem svojem sijaju pokaže zgoraj omenjena cinična dimenzija. Velikokrat se namreč zgodi, da takšne otroke »normalna« družba popolnoma izloči in jih pošlje v vzgojni zavod.

Naj si še tako zatiskamo oči, a vzgojni zavod je totalna ustanova. Temeljna

značilnost tovrstnih ustanov pa je, da vsi vidiki življenja potekajo na istem kraju,

pod isto oblastjo, in vpričo velikega števila drugih ljudi. Pomemben del totalnih

ustanov je disciplinski sistem. V njih so varovanci podvrženi togim hišnim

pravilom, neznatnemu številu privilegijev v zameno za slepo pokorščino in

strogemu, tudi fizičnemu kaznovanju. Zavod otroka omejuje v vseh ozirih, zatira

njegove  potenciale, kar vse skupaj povzroča še dodatne travme. Poleg tega vsak

otrok iz totalne ustanove pride spremenjen, a le malokrat na bolje. Otroci, ki se

znajdejo v vzgojnih zavodih so največkrat kruto kaznovani za napake svojih

staršev in za nemoč družbene nemoči in pomanjkanja idej, kako reševati

probleme, ki so neizogiben pojav v disfunkcionalnih družinah. Poleg tega se

otroci po odpustu iz totalne ustanove praviloma vrnejo v okolje, kjer so ostali vsi

tisti vzroki, ki so jih obremenili s travmatičnimi izkušnjami. In spet smo v

začaranem krgu deprivacij. Krogu katerega obstoj bi sicer odgovorni radi na vsak

način zanikali, a čigar niti najmanj lepo sliko potem lahko vse prevečkrat

najdemo v dejstvu, da v totalnih ustanovah za odrasle prestopnike, torej v zaporih

najdemo veliko število nekdanjih prebivalcev vzgojnih zavodov. Odgovornost za

to pa se veselo pometa pod preprogo.

Bo kdaj temu drugače, bodo vse silne »strokovne« institucije kdaj sposobne

priznati, da so do našega »največjega bogastva« pravzaprav hudo neodgovorne,

brezbrižne in hinavske?  Bomo kdaj dosegli tolikšno zrelost, da bomo otrokom

nehali podtikati krivdo in jih kaznovati, da bi prikrili našo lastno nemoč in zlobo?

Izhodišče pričujočega zapisa je novica, da je nek 57-letni psihopat v Srbiji spolno zlorabljal triletnega dečka in šestletno deklico, njuna mati, ki je bila njegova priležnica pa je o tem molčala v zameno za nekaj drobiža. Gnusno vsekakor.

Na tem mestu se ne bom ukvarjal z razmišljanjem o tem, kakšno kazen si zaslužita storilec in mati obeh zlorabljenih otrok, pač pa nameravam nekaj pozornosti posvetiti razmisleku o prihodnji usodi obeh otrok, o njunem hendikepu, o zaznamovanosti za vse življenje, o stigm(atizacij)i torej in o t.i. "absolutni pravici" do rojstva otrok. 

Stigmatizacija je strokovni sociološki izraz, ki označuje poseben odziv okolja na drugačnost/različnost. Ameriški sociolog Goffman jo je opredelil kot »nezaželeno drugačnost«. Domneval je, da je vse človeške razlike mogoče stigmatizirati. V nekaterih okoljih je lahko drugačnost nezaželena ozioma stigmatizirana, okolje pa stigmatizirane osebe dojema kot manjvredne.  Ti so lahko tarča posmeha, zaničevanja, opravljanja, fizičnega in psihičnega nasilja, dostop do družbenih dobrin, npr. Izobrazba, delovno mesto, politično odločanje... jim je pogosto otežen.

Nobenega dvoma ni, da (spolno) zlorabljen otrok svoje bivanje doživlja drugače in da tudi njega okolica doživlja kot »drugačnega«. Vse prevečkrat so takšni otroci žrtve stereotipov, predsodkov,  posledično pa diskriminacije in vse prevečkrat se jim »nabija« občutek krivde. Stereotipi in predsodki so običajno posledica neznanja, vendar to velja v glavnem za »navadne« ljudi, ki jim tega neznanja zato niti ne gre zameriti. Huje pa je, ko se izkaže, da so s stereotipi in predsodki obremenjeni strokovno usposobljeni ljudje; pedagogi, psihologi, psihiatri, socialni delavci, od katerih bi bilo pričakovati, da bo njihov pogled vendarle razbremenjen tega škodljivega balasta. Pogosto se celo dogaja, da se zlorabljenemu otroku ne verjame oziroma se mu verjame z veliko rezervo. Seveda je to le krinka.

In če se vrnem h konkretnemu primeru. Storilec gnusne zlorabe obeh otrok bo najverjetneje pristal v zaporu, morda se bo tam znašla tudi mati, otroka pa... Otroka pa v kakšni ustanovi, v najboljšem primeru v rejniški družini. Njune travmatične izkušnje bodo zagotovo močno vplivale na njun psihični razvoj in obstaja velika verjetnost, da se bo to odražalo v določenih vedenjskih motnjah in zmanjšamen učnem uspehu in da se bosta znašla v začaranem krogu deprivacije. Dokaj verjetno je, da se bosta otroka znašla v kakšnem vzgojnem zavodu, kar že samo po sebi povzroča stigmo in otežuje optimalen razvoj in pomeni tudi veliko verjetnost slabše izobrazbe, s tem pa zmanjšane možnosti za zaposlitev, od tu do socialne izključenosti pa je le še korak.

Na deklarativni ravni sicer obstaja cela plejada najrazličnejših oblik strokovne pomoči takšnim otrokom, ki pa v praksi, ali ne funkcionirajo ali pa funkcionirajo zelo površno. Na tem področju je ogromno hipokrizije. Vsaka družba pač potrebuje tudi svoje »spačke«, da lahko na njih gradi svojo namišljeno superiornost.

Vem, marsikdo bo dejal, to se je zgodilo v Srbiji, tam pa so zadeve drugačne. A otrok je otrok, spolna zloraba je spolna zloraba in diskriminacija je diskriminacija, tudi v naši s svileno odejico prekriti deželici, s svileno odejico, pod katero pa je ravno tako moč najti prenekateri madež otroške krvi in marsikatero vrv pripravljeno za bodočega samomorilca. Tako da bi veljalo razmisliti, ali ni tudi naša družba preveč brezbrižna, da ne rečem hinavska, ko gre za zlorabljanje otrok. Predvsem pa o tem, ali ni »absolutna« pravica do rojstva otrok vendarle podeljena nekoliko preveč lahkomiselno. Kajti ta pravica pripada tudi pijancem, narkomanom, psihopatom, psihičnim bolnikom in nenazadnje ljudem, ki so zaradi takšnih in drugačnih okoliščinah trajno »umaknjeni« s trga dela.

Bi bili še tako prepričani v svetost življenja, če bi se recimo rodili kot nedonošenček, ob porodu doživeli možgansko krvavitev, ki bi imela za posledico cerebralno paralizo, odraščati pa bi bili prisiljeni ob očetu brezposelnem kroničnem pijancu in materi z manično depresijo? Pa nikar mi ne recite, da se to ne dogaja. Majčkeno se ozrite okrog sebe. 20-25% slovenskih otrok so otroci »s posebnimi potrebami«. In da ne bo pomote, nisem podpisani tisti, ki takšnim otrokom odreka pravico do življenja, marveč jim jo odreka družba.

Pričujoče pisanje bi pravzaprav moral nasloviti na vlado in njene institucije, ki ob vsaki priložnosti glasno bajajo o tem, kako so pripravljene na dialog, moral bi ga poslati v objavo kateremu od tako imenovanih »resnih« medijev, a se bojim, da je govorjenje o hendikepu za te veličine preveč trivialno, da bi mu namenili kanček svoje vzvišene pozornosti. Tako se bom pač moral zadovoljiti s kratkim zapisom v tem »skritem kotu«, kjer ga bo z nekaj sreče sicer prebrala kakšna stotnija, morda dve bralcev, katerih vpliv in moč pa sta v odnosu do tistih, ki hendikepiranim, o katerih bo v nadaljevanju zapisanih nekaj besed, tako ali drugače krojijo življenja, neznatna, da ne rečem nična. 

Na tem mestu hendikep omenjam zgolj kot posledico odnosa do »drugačnosti«, torej kot stigmatizacijo, izključenost,  sprenevedanje, cinizem, pomilovanje, zaničevanje, diskriminacijo, nasilje, ki so ga v tej družbi deležni vsi, za katere tisti, ki imajo v svojih rokah vzvode moči menijo, da ne ustrezajo njihovim predstavam o »normalnosti«.  Seveda je tema preobširna, zato bom podal le nekaj opazk, v upanju, da bo kdo od cenjenih bralcev vendarle začutil potrebo, da s svojo prisotnostjo podpre »Pohod za neodvisno življenje«, ki se ima zgoditi danes ob 11. uri iz Argentinskega parka proti Državnemu zboru in se morebiti pri udeležencih shoda pozanimal, kakšen je do njih odnos države in družbe, zlasti pa »strokovne javnosti«. Verjemite mi, prenekatero zanimivo zgodbo utegnete slišati. Tudi o tem, kako sprenevedava in cinična je »strokovna javnost« do ranljivih skupin.

Osebno se pohoda ne bom udeležil iz preprostega razloga, ker bi moja razcapana, kruljava, neurejena in umazana pojava delala sramoto tako meni osebno kakor ostalim udeležencem. Kljub več kot trideset letni »karieri« brezdomca namreč še vedno premorem toliko dostojanstva, da ne hodim na Rdeči križ in Karitas po miloščino, takšna drža pa zahteva odrekanje.  Ja, tudi odrekanje prisotnosti na javnih shodih, manifestacijah, zborovanjih, demonstracijah, da (ne)prisotnosti v knjižnicah, galerijah, gledališčih, ...  sploh ne omenjam. Kaj hočemo, socialna izključenost kot ena od oblik hendikepa ima svoje zakonitosti, ki za tistega, ki se je prisiljen po njih ravnati niso niti najmanj prijetne, okolica pa jih, ali ignorira ali pa prezira.

Predvidevam, da organizatorjev pohoda ne bosta prišla bodrit ne župan prestolnice niti predsednik sindikatov, z veliko sreče bodo iz parlamenta morda poslali kakšno administratorko, ki jim bo naklonila nekaj vzpodbudnih besed in to bo to.  Mediji dogodka verjetno ne bodo popolnoma ignorirali, a stavim, da razem kratke omembe nihče od novinarjev in intelektualcev ne bo spravil skupaj nič tehtnega in poglobljenega. Pa se tukaj pod površino skriva marsikaj zanimivega tudi ta tako imenovane »raziskovalne novinarje«.

Preden se posvetim nekoliko morbidnemu razmišljanju o stigmatizaciji, socialni izključenosti, predsodkom, stereotipom in podobni problematiki, kakor sem bil napovedal že včeraj, naj vendarle zapišem še nekaj besed o aktualnih »študentskih« demonstracijah, ki sem jih podpisani obravnaval kot veselico. Kaj je tipičnega za slovensko veselico? Najprej malo pijejo in poslušajo »pametne« govor(c)e, nato malo več pijejo in se zabavajo ob glasbi in plesu in na koncu – se stepejo in vse razbijejo. Torej vidimo, da so imele tokratne demonstracije vse atribute tipične slovenske veselice. Moj komentar ob razbitih šipah in poškodovanem pročelju hrama slovenske demokracije? Mhm.

Pravzaprav sem se znašel v hudi moralni dilemi. Na eni strani bi moral biti kot zaprisežen anarhist pravzaprav navdušen nad takšnim potekom dogodkov, saj so tiste steklenice, veje, granitne kocke in celo molotovka vendarle poslale v parlament jasno sporočilo, da se doooolgo obdobje lagodnega nategovanja slovenskega plebsa počasi a zanesljivo končuje in prihajajo za parlamentarce časi, ko bodo za svoje ravnanje morali prevzeti tudi nekaj odgovornosti, na drugi strani pa me kot človeka, ki vidi majčkeno naprej skrbi, ker vem, da so te kocke, steklenice, veje, samo predhodnica metkov in topovskih krogel, ki bodo, ako bo (tako domača kot svetovna) politika še naprej hlapčevala kapitalu, kmalu začele žvižgati okrog naših ušes. Ti zvoki pa mi ne vzbujajo ravno prijetnih občutkov, še zlasti ne ob dejstvu, da se utegne tokrat za resnično izkazati napoved, ki naj bi jo pripisovali Albertu Einsteinu, namreč, da se bodo v IV. Svetovni vojni ljudje borili »s kamni«. In če so v prvi in drugi sv. vojni mrliče šteli v stotinah milijonov, jih bomo tokrat v milijardah. Jap. Saj za to gre, mar ne? Zato moj nasvet politikom, naj se streznijo, preden se bodo znašli na/v riti ne velja zgolj domačim krojilcem usode, marveč še tembolj svetovnim. Okej, tega sporočila bržčas ne bodo zaznali ne Pahor, ne Janša, ne jelinčič, ne Turk (naj mi oprosti, ker ga pišem brez tistih dveh pikic), še manj pa Obama, Merklova in ostali, pa vendar.

In ko že omenjam predsednika države; slednji je včeraj gostolel  (pa ne le on), da se je treba pogovarjati in dogovarjati, ne pa razbijati in uničevati. Se strinjam, gospod(je) predsednik(i), a če hočete, da se bomo pogovarjali oz. dogovarjali, se boste najprej morali naučiti prisluhniti, in to ne zgolj na načelni ravni. Za začetek bi morda veljalo nekoliko podrezati »četrto vejo oblasti«, torej medije, da bodo svoj dragoceni prostor odprli tudi za teme, ki jih omenjam na začetku tega zapisa. A zakaj? Hm.

Včeraj smo videli, da »na mladih svet stoji«, no ja, vtis je bil da se bolj opoteka. Se je pa ta svet včasih prisiljen postaviti tudi na bergle ali celo sesti v invalidski voziček in takšen svet je potem hendikepiran, brez krivde kriv, odrinjen nekam na margino družbenga dogajanja, diskriminiran, deležen drobtinic in potrebuje zavidljivo mero optimizma, da sploh lahko preživi. Formalno sicer obstaja malone nepregledna množica zakonov, predpisov, deklaracij, zavez..., ki naj bi temu in takšnemu svetu omogočale vsaj znosno eksistenco, a eno so mrtve črke na papirju, drugo pa hendikepirani ljudje v realnem življenju. Neznanje, predsodki in ja, tudi ogromno zlobe so blagodati s katerimi se ta svet vsakodnevno spopada po svojih najboljših močeh. Mediji ga  bolj ali manj ignorirajo, birokracija se do njega obnaša vzvišeno, oholo in nesramno, sit lačnemu pač ne verjame. Zato vas, cenjeno bralstvo vabim, da pridete in enkrat prisluhnete tudi temu svetu, o katerem bom podpisani nekaj več (na)pisal v prihodnjih dneh.

No tako. Z nekaj več cirkusa kot je za to miroljubno deželico običajno, se je končala veselica, imenovana »Študentske demonstracije«. Nekaj preveč natreskanih so odpeljali na pumpanje, nekaj menda celo na »hlajenje«, malo kravala in škode so povzročili izgredniki, študentski funkcionarji so se od jajc, kock, molotovk in drugega prehrambeno-gradbenega materiala hitro distancirali in skušali vse skupaj podtakniti aktivistični skupini z Metelkove (nekoliko zlobno sprašujem, če niso bilo potemtakem to džankiji izpred zdravstvenega doma na omenjeni ulici), politiki pa so se zgrozili nad nezaslišanim nasiljem ter poudarili, da tisti, ki mečejo jajca v parlament, že ne morejo biti lačni.

Kakor koli že, veselica je potekala tako kot je avtor tega bloga napovedal: v znamenju kiča in bebavih parol. In kaj so mladci s svojim rajanjem, popivanjem in rovarjenjem dosegli? Nič!!! Menim pa, da je tokrat hudo spdletelo prav tistim, ki so si celo reč izmislili, torej dobro plačanim študentskim funkcionarjem. Gospodiči in gospodične, resna politika vas pač ne je.. in vam bo pristrigla perutke oziroma zaprla pipice, da ne boste več mogli kupovati nočnih lokalov, hotelov, jadrnic in podobnih dokazov skromnosti in podhranjenosti.

Na Prešercu se je zbralo približno 8.000 "protestnikov", po moji oceni večinoma dijakov (zakaj že), v prvi rundi pa je en mladec omagal pod težo alkohola in so ga odpeljali na urgenco. Slava mu! Mladina se je potem odpravila pred parlament, kjer pa so organizatorjem stvari nekoliko ušle iz rok, kajti udeleženci protestov v stavbo državnega zbora mečejo jajca, steklenice, palice in kamne in menda naj bi celo razbili steklo na vratih v hram demokracije. Policisti so okoli parlamenta naredili živi zid.  So what!?

Zaradi demonstracij bo spremenjen tudi prometni režim v Ljubljani, prilagojeno pa bo tudi obratovanje nekaterih linij mestnega potniškega prometa. Slovenska cesta bo zaprta od 14.30 do 15.30 ure, Šubičeva ulica pa od 15. do 17. ure.

Zaradi prihoda študentov in dijakov iz drugih krajev Slovenije je v Ljubljani pričakovati gnečo. Največ avtobusov bo parkiranih ob Emoniki, od koder se bodo študentje in dijaki pomikali proti Prešernovem trgu. Veliko protestnikov bo najverjetneje prišlo tudi iz študentskih naselij.

aeda sreda, 19.05.2010 ob 09:20

Vsi bi morali videti in slišati sinočnjo prireditev Lampiončki na ŠTUKu in pri Mariborskem otoku v Mariboru! Tako ogromno število avtomobilov s številnimi registracijami Lj, Ce in drugimi, vsa bližnja in daljna okolica obeh lokacij zaparkirana, kričanje, neznosen hrup za okoliške stanovalce - in pokopališče plastike in steklenic danes, po prireditvi! "Ubogi" študentje...zares so potrebni vskovrstnih možnosti zaslužkov...