 |  |
 | |
Zrno na zrno pogača...kamen na kamen palača...črka na črko moj blog :P | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Zapozneli PS od Arzena: Povej mi, s kom se družiš in povem ti kdo si!Odkar živim v Ljubljani se ne družim več kaj preveč z mojimi prijatelji. Kaj to pove o meni? Sem jih zapustil, sem jih razočaral? So oni mene? Dejansko so me ja. Tako prekleto otročji se mi zdijo. So izjeme, a so redke. Veliko sem se presekiral kam gre vse to skupaj, a pač če ne gre, ne gre. Očitno odraščamo, naše poti grejo drugam. Njim je vseeno, vsaj jaz tako vidim, čeprav glasek govori, da pa jim mogoče ni vseeno. Le pokažejo ne to, a kaj naj jim? Naj jih prosim, da mi povejo vse direkt? V naši družbi sem bil vedno znan kot nekdo, ki pove vse direkt, a ko pomislim za vse nazaj...ne spomnim se, da bi kdaj kdo kaj povedal. Spomnim se pogovorov, veliko jih je bilo, a toliko brezveznih stvari.Potem pa spet pomislim...brezveznih? Takrat ne, zdaj ja. Ni mi žal, da ne bo kdo mislil, vesel sem, da sem imel takšno otroštvo, čeprav bi kakšno stvar spremenil, a se je ne da. Svoje sem naredil, zdaj pa očitno res morem nekaj narediti, čutim nemoč, čutim, da se ne smem naprezat in se trudit ohranjat prijateljstvo, da naj živim svoje življenje in urejam svoj "status" za naprej. Saj ne rabim prijateljev, ne počutim se osamljenega, le pogrešam jih. Ne prijateljev, pogrešam njih. Naše fore. Naše stvari. Bilo nas je sedem. Zdaj nas je... Zavedam pa se, da smo povezani, kajti če se komu kaj zgodi ali pa kdo kaj rabi, smo takoj na zvezi, saj vsi vemo kdo kaj ima in kdo kaj lahko da. Ni nam težko, res ne. A včasih je težko,rad bi tiste čase nazaj a jih ni, jih ne bo, jih ne more biti nazaj. Včasih še tisti otrok v meni upa, a se po drugi strani zaveda-NEHAJ!!! Zdaj odraščaš. Ni težko delat za svoj ljubi kruhek, ni težko si razbijat glavo z krediti in denarjem, saj je vse to zame, za mojo ljubav, za najino prihodnost, za prihodnost otrok. Le pogrešam jih...prijatelji dragi, vem kaj sem bil takrat in vem kaj sem, ko sem z vami. Sem le jaz. Iskren jaz in vi ste me sprejeli, me imeli radi in mi dali vse tiste čase. Ukrepaj zdaj!!!!!!!!!!!Odpri...preberi...poglej...podpiši!http://www.ukrepajzdaj.org/index.php Simpl ko pasulj!  Predvsem pa pomembno...Na današnji dan pred 21.leti... Žal mi je le, da te nikoli nisem spoznala! Vendar kljub vsemu boš v mojem srcu za vedno! Vedno znova se bom spominjala nate, tako da ne boš nikoli sam! In ja, tisto Najino sliko bom čuvala in shranjevala na varnem vse do konca! Tole pa vedi, da je samo zate!  PROSTI SPIS: Človeku pač ni vseeno!Človek je v svojem bistvu neodločen. Ni ne slab in ne dober. Vse dokler se ne začne zavedati sveta in se učiti. Ter sprejemati. Slabo in dobro. Kdaj mu postane vseeno?
Tega noben ne ve zagotovo, kajti vedno obstaja nekaj, neki vzvod, ki odpre pot do človeka, le najti ga moremo. Nekaterim je popolnoma vseeno, nekaterim ni. A tistemu,ki mu je popolnoma vseeno, nekaj obstaja za kar mu ni in tisti, ki najde tisti že prej omenjeni vzvod do tega človeka, tisti je nevaren.
Kajti od njega je odvisno potem, kako bo ta človek reagiral. A v svojem bistvu imamo svojo moč. Moč odločanja. Meni ni vseeno, mogoče bi mi bilo v življenju lepše, če bi mi bilo vseeno. Ne vem in me ne zanima, kajti dokler lahko, bom pomagal in če me bo za koga skrbelo, bom to pokazal. Brez sramu in brez slabe vesti. Človeku pač ni vseeno. Iščem opornico! Kdo podari?Tako težko je, ko poslušaš človeka, kateremu družina razpada...človeka, ki ga poznaš celo življenje in veš kakšen je in kakšna je njegova družina...toda na koncu vseeno razpade. In ti ne gre nikakor v glavo, nikakor ne moreš dojeti, da se to res dogaja. Pa si misliš...pa tako perfektna družina so bili...kako je to možno? Njim se to že nebi smelo zgoditi...pa se je...In živiš dalje...iz dneva v dan, po svojih najboljših močeh. Živiš, da preživiš. Pa se nekega dne ravno to zgodi tudi tebi...namreč to, da se tebi tudi družina počasi razpada. Vidiš, da odnosi propadajo...vidiš, da ni več prave, sproščene atmosfere...vidiš, da gre vse skupaj nekaj na silo...vidiš. Jaz jo vidim. Tudi on jo vidi, pa ona tudi. Samo ne vem če jo On. Ne vem če On vidi, da je tu pred nami velik problem...problem, ki se ga sicer ne rešuje danes za boljši jutri...problem, ki se ga samo preskakuje in vsakič znova zopet stoji pred tabo, ampak se ga še naprej preskakuje...problem, ki se tiče vseh nas...problem, ki ga moramo rešiti mi vsi in ne samo jaz ali on ali ona ali On...vsi mi. Vendar tu se moje misli ustavijo...občutek praznine...samota...strah, da se bo zgodilo najhujše... Šele sedaj razumem, kako težko je biti v vsem tem...kako težko je neimeti super familije. Ma saj ne rabim(o) super familije. Zame je super že to, če se družina pogovarja, zafrkava, smeji šalam, veseli vsemogočemu, živi sproščeno...ne razgraja, če ni takoj vse pospravljeno...ne razgraja, če ni oprana posoda...ne razgraja če ni vse tako kot mora biti. Kje pa je vse tako kot mora biti? Nikjer...mi je prav žal. Žal mi je tudi zato, ker se moramo toliko prepirati. Prerekati o tem zakaj nisi tega naredil in zakaj ne tega...kje si bil takrat in takrat...kaj si delal takrat in takrat...ker pač ni bilo tako kot "mora" biti. Toliko energije...porabljene za nepotrebne stvari. Pa me vprašaj...sem srečna doma? Ne...Se vidim v prihodnosti, kako se bom z veseljem vračala domov? Ne ravno, vsaj trenutno ne...Si želiš od doma? Ja, seveda si želim...Pa zakaj drago dekle?...Hm, zakaj? Zato, ker vem da bom nekje, tudi če ne na svojem, vsaj srečna. Srečna z osebo, ki me bo imela rada...ki mi bo to kazala...ki me bo podpirala v življenju...ki me bo bodrila in me pobrala, ko bom na tleh...ki mi bo dala do znanja, da je ponosna name...ki mi bo dala še enkrat vedeti, da materialno ne pomeni nič, kljub temu, da zadnje čase vse bolj verjamem drugače... Želim si imeti Njegovo družino...čisto nasprotje moje...ampak je nikoli ne bom imela. Mogoče svojo lastno, ampak to bo tako ali tako. Ker svojim otrokom ne bom dopustila, da kaj takega doživijo...ne bom dopustila, da se kot mladi psihično uničujejo, ko pa imajo še toliko življenja pred seboj...naj to počnejo tastari... Ampak sedaj je tako ali tako prepzno...no vsaj Zanj je, ker misli da je perfekten in da je boga črna ovčka v družini...da se vsi spravljamo nanj...Zakaj že? Saj drugega ne more videti kot samo sebe, ker meni osebno zgleda, da samo nase gleda...tako kot konj s tistimi rečmi na očeh, da ne vidijo nič okoli sebe, samo naravnost...točno tako je...ampak svet se vrti dalje, njegov svet pa je obstal v času...davno, davno nazaj...in tu se naše poti križajo... In kaj naj še rečem? Ne vem...sploh nimam volje nič kaj več pisati...škoda papirnatih robčkov in časa, ki bi ga morala izkoristiti za učenje...hm, v takem okolju bolj težko ja... Vem le to, da moram držati glavo pokonci...tolikokrat sem jo spustila v svojem življenju...ampak sedaj pa se trudim, da je ne več...čeprav bi rabila pošteno opornico...jo kdo podari? Bi jo z veseljem sprejela... Outside...tomorrow will be OK...
Za vse, ki se imate radi!Jah ne, zopet je bil navaden dan, ko sem pripravljala kosilo. Pa mi oči prinese kup krompirčkou, ki sem jih seveda morala olupit In kaj najdem vmes?Tole...  Pa še z drugega zornega kota  ... Prelep srčič...ni kaj in zato ga pošiljam vsem, ki se imate radi!  Najina obletnica in še marsikaj...Da, danes sva z dragim praznovala 4 leta, odkar sva skupaj par. No ja, praznovala v pravem pomenu še ne, kajti to verjetno sledi v petek, ampak skupaj pa sva bila kolikor se je dalo.In ravno ta dan bi moral biti med najlepšimi in najbolj zabavnimi...pa sploh ni bilo tako, ne tako kot sem si želela. Ker so vedno še druge stvari, ki ti kvarijo lepe trenutke, pa če to hočeš ali nočeš. Vse skupaj se je začelo s popravilom pralnega stroja, ki se nam je pokvaril, danes ob pregledu serviserja pa je kar čudežno "ozdravel"? Ne glede na to, da sem celo noč spala k top sem bila celi dan zaspana. Potem me je še fotko klical medtem ko sem vozila v silni gužvi sredi Ljubljane in se ravno nisem mogla pogovarjat, pa še policaji so bili na vsakem koraku. Ja...in tisti njegovi romani...kaj ne zna človek neko stvar na kratko in jedrnato povedat? Kaj ko nekaj pove, misli da sem tako zabita, da prvič nisem zaštekala in mora eno in isto stvar povedat še 5x? Na živce mi gre...In kljub svoji "nesposobnosti" sem vseeno poklicala dotično osebo in se dogovorila za določeno stvar...sem kljub temu še vedno nesposobna?  No potem sva se dobila, sicer je dragi zamujal 45min, ker je imel sestanek ampak jaz seveda o tem nisem bila obveščena in sem zopet zmrzovala v avtu. Ta čas ko sem ga čakala, bila sem tečna že zaradi fotkota, sem počutila glupo, osamljeno, ranljivo, nezaželjeno, zapuščeno...poleg tega pa še smotano, ker nisem imela darilca za svojega dragega  Zakaj je tako težko, če nimaš dinarčkou? In ne maram tega, ko mi ne odpiše ali pa ne pokliče nazaj. Saj ne pravim, da moram isto sekundo, ampak če je že zaseden in tisti trenutek ne more govort ali pisat...pa pokliči, piši kasneje, ko lahko...sploh ne moreš vedet, kaj vse sem razmišljala, da bi se ti lahko zgodilo...grozno je, ko ne veš, kaj se z nekom dogaja, poleg tega pa še skoraj 1h zamuja...glede tega mi ni treba nihče pametovat, da pa sem preveč občutljiva in da me preveč skrbi za vse...ni res, sem normaln človek kot vsak drugi!Potem sem morala še po mamo (beri čez 10min po prihodu dragega)...toliko o celem srečanju...no ko pa sem odpeljala mamo domov pa sem prišla k njemu. In sva bila vsaj malo dlje skupaj kot ponavadi te dni. Bilo je epo...toplo v njegovem objemu, sladko od poljubčkou...mmmm...tako, da sva skupaj zaspala  ...No in tako kot pravijo...vse lepo se enkrat konča...tako sem morala iti domov...  Doma pa me pričaka nedelujoči internet...klic sošolke, da imamo kolokvij v petek (beri čez 2dni pa pou)...o tem pa nihče prejšnji teden ni rekel ne mu ni ma...ja fak, folku se je sfuzlal...in ja, še en razlog več, da vsi gledajo samo na svoje riti. Joj kok to sovražm!!!! Kje pa smo bili vsi ostali, ki nas danes ni bilo na faksu? In najbolj glupo mi je (po eni strani), ko asistent reče, da se sami zmenimo za rok. Ja fak, itq se ne bomo, ker se bo vedno nekdo našel, ki mu nekaj ne bo odgovarjalo...a ni najlažje, da sami asistenti postavijo nek rok in če ne moreš takrat pač ne moreš, pa če se postaviš na trepalnice...jebi ga... Samo tako ti je to danes...in zaradi tega sem "ponorela"...odločila sem se, da pa bom od sedaj naprej tudi jaz prasica...pa magari največja...baš me zaboli...ne bom več oseba, ki se bo trudila, da ob njenih dejanjih in besedah ne bo nihče prizadet...zakaj pa bi? Saj tako ali tako vsak gleda samo na svojo rit...pa bom še jaz na svojo, pa naj je še tako debela  ...No, kot je za opazit mi ne "dela"...oz ne dela...pač kakor mu zapaše...na momente sem odklopljena, na momente pa pač ne...tako moram "lovit" njegovo voljo, če želim priti sem gori ...Srečno vsem pa čim manj se kregat pa čim manj bit tečkani (ne gledat mene  )! Želim si...Želim si:- da bi se vse slabeo v meni dokončno končalo (vse misli, pomisleki in ostalo, kar spada poleg...)...da bi pozabila na Njo pa na Njo pa na Njo... - da bo faks fural še naprej tko kot do sedaj (na srečo čistim letošnje leto redno, pa četudi niso same 10ke)... - da bi čimprej zaživela na polno, brez skrbi, brez prevelikih finančnih problemov, s svojo drago lubav nekje na svojem, v svojem, najinem miru... - da bi bilo doma manj napeto in da bi bilo vse, kot je bilo nekoč...v starih časih...ko še nisem bila velika in ko nisem ničesar razumela... - da bi bilo čimprej kar se da mirno na svetu (ja...čista manekenska...ampak si res želim, ker ne morem več poslušat, kako mladi umirajo zarad določenih , oprostite izrazu, defektov (in ja...zame to so, ker jim manjka par koleščkou u glavi, ker če jim ne bi potem tega ne bi delali))... - da bi lahko začela delati v svoji stroki...kar se da hitro...in čimpreje (to bi mi res veliko pomenilo...)... - da bi moj dragi najprej končal šolo oz. vse tiste, ki si jih je zadal , pa da bi dobil neko službo z normalnim plačilmo ob osnovnem (normalnem) delu...- da bi naš mali Alfek bil še naprej taki dedec kot je bil do zdaj in da bo še dolgo dolgo živel... - da bom nekega dne dobila, si kupila ali kakorkoli že enega malega mopseka pa francoskega buldoga...malo Ally pa...joj za drugega sm pozabla že...aja, pa malega Mišelinkota  ...- da si bom (bova) nekega dne zgradila hiško...tako epo, mogoče tudi montažno  ...- da me bosta moj buši in želodček lepo poslušala in ne bosta več razgrajala in mi nagajala... .................................................................................................................................................................... Želja pa je kljub vsemu še veliko...samo brezveze da še naštevam, ker bi malo potrajalo in bi se potem name jezili, ker ste poslinili tipkovnico med spanjem...zaradi mene in mojih želja ...No...vsem pa želim (joj spet ena želja ), da se vam vse želje uresničijo...če pa že ne, pa naj vas vsaj vodijo po pravi poti...Srečno! SamaSama sem... želim si samo majcene pozornosti... rahlega dotika... nežnega objema... sladkega poljuba... a vseeno... sama sem...  Obstajata dva svetova...Ravnokar sem na slo1 gledala eno oddajo. Oddajo o gluhih in naglušnih. Sama jih želim poskušati razumeti, predvsem gluhe. Kajti z naglušnimi je lažje, sama komunikacija je lahko lažja.Ampak vse to je lepo in prav, če ne bi na koncu imela kratek govor še gospa, ki je pedagoginja na šoli. Njen govor se me je dotaknil...mi je res dal misliti... "Danes obstajata dva svetova...svet gluhih in svet slišečih. Družba mojih slišečih kolegov, učencev, prijateljev, znancev je dobra. Pogovarjamo, učimo...toda ko pridejo na vrsto vici, nove zanimive zgodbe in podobno, takrat sem pa jaz odrinjena. Ker jih preprosto ne razumem. Šele tukaj vidim, do kod seže moj svet. Jezna sem nase, ker sem taka, ker sem na ta način omejena. Gluhi ne verjamejo v poroke s slišečimi, kajti mislijo, da se morajo poročati samo gluhi z gluhimi. Ker so slišeči iz drugega sveta, ker se meja ne prestapa. V bistvu pa gre samo za pomanjkanje kvalitete komunikacije oz. za način komunikacije, ki ga gluhi ljudje težje razumemo. To pa se da urediti...se potruditi. Slišeči se bojijo nas in bojijo se prestopiti mejo svojega sveta in ter preiti v naš svet. Toda vseeno se najdejo redki, ki pa jim to ni ovira. Ki jim to deljenje na dva svetova ne pomeni nič, kajti navsezadnje smo vsi enaki. Mi gluhi nismo nič kaj bolj različni od slišečih. Le da ne slišimo. In tisti, ki pridejo v naš svet, s poroko, partnerstvom, prijateljstvom...tisti so najboljši prijatelji nas gluhih..." p.s.: To sem napisala v navedkih, ker je približno tako bilo tudi rečeno s strani te gospe v oddaji...  I love you my bfa Verjameš ali ne?Vem, da je zadnje dni kar nekaj govora okoli virusa HIV in AIDS-a...zato prilagam en link, kjer si lahko nekaj več tudi preberete...priporočljivo...zanimiv pogled iz drugega zornega kota nekaterih "top" znanstvenikov...Zanimivo...vendar sama tudi ne vem, kaj naj si o tem mislim...pa vi? http://svet-je-lep.com/prehrana/o_aidsu_malo_drugace.php  Moje pesmi....moje sanje...moji spomini...Prejle sem v svoji zbirki nešteto pesmi na računalniku našla eno...tisto eno, pri kateri sem se še posebej ustavila...kajti zaželela sem si jo ponovno slišati...Ob poslušanju se je v meni nekaj prebudilo...nič posebnega, le spomini iz preteklosti...kakih 5-6 let nazaj...ko sem bila še "mala"...ko se je moje življenje v svetu šele postavljalo iz vseh štirih na noge... Spomnila sem se...ta pesem je predstavljala mene takrat...ko sem bila še na gimnaziji in imela neke svoje "fore"...te so seveda minile in se utišale...ampak ob tej pesmi kot da se nekako vrnejo...vrnejo kot lepi spomini... In sedaj si jo bom še enkrat privoščila in uživala v njej...pa dajte še vi ...ah ja...to so bili časi...brez težav, skrbi in zavedanja za kaj res si na tem svetu...čisto najstniško... 1001 miselZadnje čase sem z mislimi vsepovsod. Dogaja se marsikaj, jaz pa kot da sem izgubljena...Že sam teden se je začel čudno...kr neki. Verjetno zato, ker vedno ko se v ponedeljek zjutraj zbudim, mi na misel pade naporen teden, ki mu ne bo konca vse tja do novega leta...pa verjetno še malo dlje... V ponedeljek sem šla na faks in to še na predavanje fiziologije živali, ki je res kr neki...še posebno meni, ki ne morem ostati na miru celi 2h...pač je vse skup brezvezno...in ja sej vem, na koncu me bo to teplo po buči  Med glavnim odmorom pa me kliče T. ...moja sošolka in ubistvu edina oseba, s katero se lahko normalno pogovarjam in družim na faksu...o ostalih ne bi da koga ne užalim  No in me kliče, naj pridem na parking...meni pa čudno zakaj...pa saj ve pot do faksa pa grem, med potjo pa razmišljam kaj bi lahko bilo...pa si mislim, ah 100% ji moram kaj pomagat nesti na faks...in ko je prišla mi je samo padla v objem...objokana...nisem je še vidla takšne...In sem šele takrat dojela, da je nekaj ZELO narobe...ja, pustila je svojega dragega po 5.letih zveze...v tistem momentu nisem vedela kaj reči. Nisem želela, da bi karkoli narobe razumela, da bi kaj narobe rekla pa bi bilo samo še huje vse skup kakor je..samo objela sem jo in ji dala vedeti, da ni sama...upam da ve... In sem tisti dan...pa še dan kasneje...pa še kasneje (torej danes) razmišljala...ja, dosti razmišljam te dni, še posebno zvečer...pa sem razmišljala o vsem skupaj...o njeni situaciji in želji po tem, da naj bo srečnas svojim dragim ali brez njega...pa o meni in moji lubavi... Te dni se vrača nazaj vse slabo...vse, kar sem nekako, no da ne bom lagala-vsaj 3/4, že spravila v najtemnejši kotiček svojih misli in spominov.Vrača se negotovost...vrača se slabost. S tem pa občutek, da bo kaj narobe...da bo vsega kmalu konec...zaradi tistega Vem, da je lahko reči, da ne bom več taka...da se bom že nekega dne postavila na noge, ampak pošteno postavila...da ne bom en dan trdna kot kamen, drug dan pa krhka kot plast tankega ledu, kjer bi se že samo ob dotiku, pogledu, samo eni besedici sesula na koščke... Zakaj mora biti tako prekleto težko? Zakaj po eni strani nekaj govorim, po drugi pa že sama sebe sprašujem koga tu zafrkavam, kot da ni na kilometer očitno? Mama pravi, da je to bolezen...še sama bom kmalu začela verjeti v to...si priznati, da sem bolana... Želim se samo pobrati in biti normalna...biti močna...biti taka, da nobenemu ne bom zlega naredila...ob enem pa da ne bom doputila, da nekdo meni kaj slabega naredi...da ne bom dopustila, da mi kdo drug uniči vse lepo, kar imam... ...ali pa da mogoče sama ne uničim vse lepo kar imam... Veliko več pove dejanje, kretnja, videz...kot pa beseda sama...Pred kratkim sem nekje zasledila tole...Ko je punca tiha - misli na milijon stvari. Ko punca ne reagira je globoko zamišljena. Ko te punca žalostno opazuje, premišljuje kako dolgo boš ostal z njo. Ko punca odgovori: "Z mano je vse v redu." ima grde probleme. Če te punca zgroženo pogleduje, se sprašuje, zakaj ji lažeš. Ko punca spusti glavo na tvoja ramena, želi da vedno ostaneš z njo. Ko te punca želi vsak dan videti, pravi da si lep (ljubi te). Če punca reče: "Ljubim te." ona to res misli. Ko punca reče: "Pogrešam te."' potem te nihče drug ne pogreša tako močno, kot ona. Ne vem...jaz se včasih najdem v tem. Verjetno je že kdo od vas dobil kakšen tak mail ali pa temu podoben...mogoče je nekomu bilo le dolgčas in pač je nekaj napisal...vendar meni se zdi, da je dosti tega kar resničnega. Da veliko več pove dejanje neke osebe, mogoče njegova kretnja ali sam izraz na obrazu...ob tem pa mu ni treba reči nobene besede, niti črke...pa bo človek poleg to opazil, če bo le malo bolje opazoval... Lahko se sliši še tako "nadnaravno", vendar je res. In kaj bi si sama oseba, ki se v tem najde, mislila o človeku, ki naj bi imel to "nadnaravno" moč? Ki naj bi to videl, opazil? Jaz osebno si dostikrat mislim, da bi bilo bolje, če me moj dragi ne bi tako dobro poznal. Ker mu ničesar ne morem prikriti...ker vedno vse opazi...ko mi kaj ni po godu in mi ne paše...ko sem tečna, ljubosumna, brezvoljna...ko sama v sebi rešujem "svet" in nikomur ne povem nič, on pa kar ve, da nekaj ni v redu. Zakaj? Kako? Ker mi je dostikrat težko govoriti o kakšni stvari. Kljub temu, da vem da zna kadarkoli in kjerkoli prisluhniti in svetovati...so mi dotične reči tako glupe, da bi mu jih govorila...in potem se nabira in...nisem takšna kot bi morala biti... Je tako težko skriti, da je nekaj narobe? Meni da... Je tako težko opaziti, da je z nekom nekaj narobe? Meni ponavadi ne...dostikrat vidim, da nekdo ni tak kot ponavadi...in ja, nekako čutim da ni vse ok... Je tako težko človeku prisluhniti? Se z njim pogovoriti? Mu svetovati...če pa že to ne znaš pa ga vsaj objeti? Mu dati do znanja, da ni sam in da je to samo majhen oblaček nad njim v celem njegovem prelepem in sončnem življenju? Nobenemu ne bi smelo kaj takega biti težko...nobenemu...Kajti nikoli ne veš, kdaj se boš ti sam znašel v podobni situaciji...in takrat bo pogovor, nasvet, objem lahko zdravilo... Trenutno stanje duha: ...v odganjanju slabih misli... ...eden in edini......ne...ne želim te prizadeti.
...ne želim te spraviti v slabo vOljo...toda...toda zaradi tebe so dnevi drugačni... ...blazine zadnje Čase mokre...da, mokre od mojih solz...ker te ne želim prizadeti... ...ker te imam po eni strani rada, saj si moj eden in edini... ...po drugi strani pa se ob tvoji bližini tako neopisno počutim...taKo...tako neprijetno, nesposobno, nekoristno... ...včAsih celo nezaželjeno... ...vem da ima vsak človek svoje napake... ...toda ti jih še poskušaš ne popRavit... ...še potrudit se ne želiš...vsaj takšen občutek dobim... ...toda vedi, nimaš vedno prAv, tako kot sam misliš... ...ne prilagajaš se raD ostalim, drugi se pa tebi morAmo... In potem me zbode misel ob Tvoji izgubi in tem, da to nEkoč bo prišlo... Pa sI mislim...ne glede na to, kako se sedaj utrujam z vsemi tvojimi "napakaMi" in nekaterimi dejanji, ki mi parajo živce... ...nA koncu bi vseeno pozabila na vse to... ...ker te imam rada in ker si Moj eden in edini... Trenutno stanje duha: objokana "Te sakame site."Tudi jaz sem si ogledala koncert, ki se je oddržal v spomin Tošetu Proeskemu. Bilo je lepo poslušati in videti toliko znanih ljudi na enem mestu...poslušati, kako prepevajo njegove pesmi. In lepo je bilo po dolgem času slišati Akija in njegovo pesem Jesen u meni...čarobno.In v tem skoraj 4-urnem koncertu sem ugotovila dokončno, ko sem poslušala, kako so ti znani izvajalci peli Tošetove pesmi...nobenega ne morem primerjati z Tošetom. Imel je edinstven glas. S tem ne pravin, da so pa ostali zanič...nasprotno. Vsi so bili odlični, še posebej v taki situaciji, ko so peli verjamem da z zelo težkim srcem...še meni je bilo hudo poslušati, kaj bi bilo šele, če bi mogla peti. Vendar je bil Toše poseben...na svoj način. Tako kot smo vsi ostali posebni na nek svoj edinstven način. Ja...bilo je lepo obuditi spomine na njegove pesmi, čeprav so večinoma peli v makedonskem jeziku...ampak že samo tista melodija je dala svoje... "Te sakame site." .......ali po naše, vsi te imamo radi. Mogoče za konec le še tole pesmico dodam...kot piko na i vsemu skupaj. Meni osebno je zelo všeč, tako blizu mi je...še posebej, ker vidim delček sebe v njej... Najsrečnejša sestra na svetu!Ta teden nam je brat doma povedal, da se bo nehal ukvarjati s športom, natančneje s košarko. Tako se nam je teden začel bolj s slabo voljo. Kljub pogovorom, ki so potekali tako tako...kljub nasvetom in vsem drugim rečem se mali ni hotel odločiti drugače. Nehal bom in pika! Zgubil sem voljo in pika! To so bile njegove besede vsakič, ko smo ga vprašali zakaj.No in danes sem dobila mail od moje predrage tetice. Vprašala me je kaj je kaj novega pri nas in sem ji povedala. Povedala sem ji, da je mali prenehal s košarko...da se je tako odločil. In predkratkim vidim, da mi je moja tetica odgovorila. Seveda je bilo naslovljeno na bratovo ime. Tako sem ga poklicala in mu rekla, da mora to prebrati. Prebral je in sama sem se po tem vrnila v sobo. Videla sem, kako je imel solzne oči. Še mene je prijelo, da bi najraje jokala. Ker vem kakšna je moja teta...kako ji ni vseneo ne zame ne za tamalega. Ker vem, da zna z besedami človeka spraviti na dobro pot in v dobro voljo, pa naj bo še tako na dnu. In tako sem vedela, da je napisala nekaj, kar je malemu preklopilo...pa sva se pogovorila. Pogovarjala sva se dolgo...govorila sem mu, da bo naredil veliko napako, še posebej zato, ker ga poznam in ker vem, da to njegovo prenehanje ni zaradi izgube volje. Vsaj ne v taki meri kot je sam dejal. Ker vem, kaj je dal skozi vseh teh 6 let...koliko odrekanja v šoli, doma, v prostem času, med prijatelji...vem. Vse sem mu povedala...vse kar mi je padlo takrat na pamet...vendar s poudarkom, da ga jaz nikamor in v nič ne silim. To mi je bilo najpomembneje. Ker osebno želim, da se bo nekoč spominjal teh dni in si bo z veseljem lahko rekel...ja, zaradi moje sestre in bližnjih sem danes kjer sem...ker so me spodbujali in mi stalno stali ob strani. In to ne glede na to, kaj sem dandanes dosegel...Da, to želim...in on sedaj to ve! In po tem dolgem pogovoru je sledilo olajšanje...oba sva dala vem iz sebe kar sva želela. Oba sva se tudi zjokala...v glavnem si povedala vse. In bratec mi je priznal, da šele sedaj vidi, da bi ob prenehanju naredil napako! Da bi s tem kar tako "skozi okno" vrgel vseh teh 6 let naporov, odrekanj, uspehov in padcev! Da pa on tega ne bo storil, ker tega ne želi! Ker se ni brezveze trudil! Dodal pa je še...k drugemu klubu grem. Sama sem mu želela tudi predlagati, naj zamenja klub, če se že v tem ne počuti dobro...pa nisem želela biti vsiljiva. Naposled je vse to le njegova odločitev! In ko sem slišala, da mi je sam povedal, da bi najraje zamenjal klub, zamenjal samo okolje, trenerja ter igralce, ker se v sedanjem ne počuti več dobro...na obrazu se mi je narisal nasmeh. Nasmeh in sreča sta me oblila...Vesela sem bila, ker se je tako odločil, še bolj vesela zato, ker se je SAM tako odločil! In ker je dojel, da svoje "kariere" ne bo zapravil zaradi določenih ljudi, ob katerih se ne počuti dobro! In ja...trenutno se počutim kot najsrečnejša sestra na svetu! Hvala M.!   Ko še lastnemu otroku ne moreš dati imena?Danes me je razveselila novica, da je moj "bratranec" že drugič postal očka. Dobil je hčerko. Toliko bolj sem vesela zato, ker si je njegova mama že celo večnost želela v svojem življenju deklico. Posledično zato, ker je živela v družbi samih tipov. Mož, dva sinova, pa od moža brat, pa od moža oče. Torej "blažena" med možmi.Izvedela sem tudi ime male lepotičke (tako kot vsaka bebika šredvidevam da je epana...na žalost je še nisem videla). No ampak kar me je najbolj začudilo pa je bilo njeno ime. Saj nimam nič proti nobenemu imenu. Če je nekomu takopatako ime mu pač je. No bolj me je zmotilo to, da je temu otroku dal ime boter. Zakaj? Zato, ker je to glupa navada za moje pojme. In tega nisem nikjer videla kot pa v določenih krajih v določeni državi...torej tudi tam, od koder prihaja moj oče. Nikakor ne razumem dejstva, da neka tretja oseba, ki ti v življenju igra samo vlogo botra, naposled da tudi ime. Ime, ki ga boš nosil celo življenje. Kaj pa mati, oče tega otroka? Kaj pa ona, ki je tega otroka nosila pod svojim srcem 9 mesecev, se namučila in toliko tega dala skozi? Da še to "pravico", da da ime svojemu otroku, "izgubi"? To je za moje pojme nezaslišano...totalno staromodno in vglavnem izven moje zmožnosti dojemanja... Kar pa je še višek pri vsem tem...tudi sama sem bila "žrtev" takšnega dejanja. Mama mi je tolikokrat rekal, da ji je še dandanes žal, da so jo tako izkoristili. Da so ji govorili razn reči...od tega da ime otroku dajejo botri...da ni šanse, da mi ime da moja lastna mati...da to ni primerno in da prinaša totalno nesrečo-seveda, če mi moja lastna mati da ime...pa do tega, da se to, da mi boter da ime, mora naresti...wtf? Moja mama, mlada in naivna, seveda ni, tudi iz vljudnosti ter posledično iz nepoučenosti o tamkajšnih običajih in kulturah, nič nasprotovala. Ker ni želela biti nesramna...ker ni želela biti napadena s strani lastnega moža...češ da ga ne spoštuje. Ker ni želela biti napadena z raznimi očitki s strani tamkajšnega ljudstva...ker preprosto ni želela spraviti moža pod slabo luč. In tako je njena hči (seveda jaz) dobila ime, ki njej niti malo ni bilo všeč...toda toliko sile, pritiska in vsega jo je privedlo do tega, da je popustila...da se je sprijaznila z mojim imenom...Le oddahnila si je, ker sem končno, po treh tednih (kolikor se spomnim maminega pripovedovanja) dobila ime. Svoje PRVO ime! Da...tako je bilo to... In sedaj zopet isto...le da je vse skupaj pri tem mojem bratrancu bilo hitro...ker živijo v tem in so navajeni tega...tega, da imajo botri takšen vpliv... Priznam, da mi je čisto vseeno, kdo je tej deklici mojega bratranca dal ime...in mi je tudi vseeno kako ji je ime oz. da ne bo pomote, kakšno je ime...vem le, da oni živijo svoje življenje jaz pa svojega... In vem, da sem delno zasovražila tamkajšni narod...pa ne zato, ker so se mi osebno zamerili...zasovražila sem jih zaradi takšnega obnašanja...kajti v vseh teh letih dopustovanja tam, poslušanja tamkajšnih ljudi, gledanja in opazovanja njihovega življenja me dandanes samo še zmrazi...ne znam točno opisat...lahko pa le povem, da moraš to samo doživeti...ne samo videti ampak tudi videvati dlje časa, biti v tem...šele takrat razumeš...ampak ne njih, toda MENE... Najbolj od vsega pa me je prizadelo to, kar so storili moji mami in tudi meni...čeprav se tega nisem zavedala. Sedaj bi imela drugo ime...ime, ki bi mi ga dala moja mami...ime ki mi je naposled tudi lepše... Toda bilo je kar je bilo...preteklosti se ne da spremeniti... Danes me NIČ ne spravi v slabo voljo!Dan se mi je začel precej stresno. Kako pa da ne, če sem imela izpit. Izpit, ki ga za seboj vlečem že dve leti (ja...glede tega nisem ponosna nase ). Ampak ne to kr en izpit...organska kemija. Že ob omembi le-tega se mi kocine postavijo pokonci in strah me oblije celo. Ampak ne zaradi samega predmeta, ki je sam po sebi zanimiv...ampak zaradi predavatelja. Joj...ob njem me je stalno strah. No danes me je bilo malo manj, samo vseeno se vsakič znova bojim. Deluje mi tako pametno (no sej tudi je), tako nevemkakkonajpovem...ob njem se počutim zelo utesnjeno, imam občutek, da me bo pri vsako besedici popravljal...nekako ne morem se povsem skoncentrirat in pokazat tisto moje pravo znanje (če temu lahko tako rečem ). No in danes je vseh teh muk in tegob koneeeec!!! Jupi...no sej še ne dojemam ravno ampak bom dojela v kratkem Dojela, da so se vsi tisti psihični in fizični (učenje seveda ) okoli organske kemije končali...no recimo temu "končali". Zavedam se, da se celotna kemija v mojem življenju šele začenja...ojoj  .No in ker se je na koncu vse tako dobro končalo in imam upisano oceno v indexu (jaaaa, to je najbolj važno  ), bom danes in še prihodnje dni very happy! Pazi se dragi moj In nič me ne more spravit u slabo voljo! Niti enourno iskanje parkirnega mesta v tej moji glupi soseki (ja glupi zato, ker vsak lahko parkira kjerkoli hoče...ampak ne bi o tem še enkrat)...boli me. Važno da sem na koncu našla plac in se pri tem skoraj zaletela .Niti ta vročina me ne bo spravila v slabo voljo. Naj seva, naj prži, naj je vroče...boli me. Niti tista glasna čistilka, ki piska v nulo ni se dere cele dneve po ulici, me ne spravi v slabo voljo. Niti misel na to, da se moram zopet pripravljati za nadaljne izpite, me ne spravi v slabo voljo...NIČ! (čeprav se dostikrat znerviram zaradi zgoraj napisanih reči)...Danes je moj dan. Vzela si ga bom zase in ga preživela skupaj z dragim verjetno. Mogoče še šla na pijačko s sošolko, da me pocmoka in mi čestita Toliko za sedaj od mene...se oproščam ampak fotelj me kliče...prav tako pa moje tačke, ki komaj čakajo, da jih vse skupaj vržem u luft!  Tudi vam želim prijeten dan...  Trenutno stanje duha: happy { Prejšnja stran } { Stran 1 od 5 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive straniKategorijeNajnovejša sporočilaZapozneli PS od Arzena: Povej mi, s kom se družiš in povem ti kdo si!Ukrepaj zdaj!!!!!!!!!!! Na današnji dan pred 21.leti... PROSTI SPIS: Človeku pač ni vseeno! Iščem opornico! Kdo podari? Moji prijateljiodsrcadosrcaklotilda sheehs HerrC lusi Arzen undead maiiculica ILUSIONS mv kallisto ursula thfy missbee1206 anabell fetis elaine poli bonboniera tedi eUssatka mint metuljc lucille95 kojotka sabyy mojles petrapegi markc aljazek Trin dollores janalumnus 
Število zadetkov: 62563 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika