Ja, vse je bilo mirno, le rečica je malo pošumela, ko sem stopal mimo kraja kjer se speni v majhne brzice. Jasno je bilo in luno sem videl v vodi.
“Ja” , sem si rekel prej kot sem sedel za volan ” prav je imel. Lep kraj je to. In naj ostane tako! ”
Človek je vedno nekje doma. Tudi brezdomec, celo najbolj izgubljen, pozna nekje kraje, ki so mu vsajeni v srce. Mogoče ta slednji to čuti še najbolj, vseeno pa tokrat ne bomo razmišljali o mračnih usodah takšnih nesrečnikov. Tudi čisto vsakdanji človek kdaj začuti željo po tistem pravem domu, ki je pustil lepe spomine nekje v mehki steni duše.
Tako je postalo zelo običajno, da se v tej ali oni vasi, dolu, gorenjem ali dolenjem logu, selu ali pa pač v katerem koli na videz in nasploh zelo nepomembnem, neznanem in komaj še obstoječem kraju zberejo na družabnem shodu ljudje, ki tam živijo in tisti, ki imajo tam svojce, žive ali pa one, ki jim za vse svéte prinesejo nekaj rož. Nekateri imajo v tistem kraju le še hišo, zasilno popravljeno za vikend, drugi so postavili novo v ta namen, ker se je stara sesedla pod bremeni let. Tudi kak novi član te skupnosti je vmes. Je že po neki čudni poti zašel v ta konec in se navdušil nad okoljem, ljudmi in ugodno ceno starih zapuščenih domačij. Za takega bi rekel, da si je našel , če že ne svoj drugi pa svoj nadomestni dom.
No, kot že rečeno, vse večkrat se ti ljudje radi zberejo in tako pokažejo svojo pripadnost tej skupini, začutijo svoje korenine in tako na nek način najdejo svojo pravo identiteto. Nostalgičnim čustvom takrat dajo svobodo in se jih ne branijo. Hrepenenje po mirnosti vaškega življenja je v njih vsaj tako močno, kot je bila pred desetletji želja po pobegu iz enoličnega vaškega vsakdana.
Ob takšnih priložnostih je še bolj kot druge dni primerno proslaviti zaključek kakega pomembnega opravljenega dela v vasi, najsi bo to obnova starega vaškega vodnjaka ali pa strehe na zvoniku. Daleč najbolj svečano pa se zdi , če na tak dan proslavijo izid čisto prave pravcate knjige. Prav ste prebrali; knjige. V mislih imam knjigo , ki govori prav o ničemer drugem kot ravno o ljubljeni vasici in njeni zgodovini. Mogoče se sliši malo čudno, vendar se to kar pogosto dogaja. Večkrat se pač najde v takšni skupnosti človek, ki ima tisto žilico in željo, da se loti takšnega dela.
To je ponavadi človek, ki že tako ali tako vedno nekaj tuhta in snuje. Običajno velja za nekoliko čudaškega. Za uresničitev svojih idej mu ni mar svojega časa in še manj energije in že vnaprej odmisli kakršnokoli korist od svojega početja ter se zapodi v delo. Pri opisovanju preteklosti in sedanjosti kraja potrebuje poleg svojega spretnega peresa še stotine in tisoče podatkov, ki jih neutrudno zbira iz svojih spominov, še bolj pa iz spominov starejših sovaščanov, v arhivih farovžev in s pozabljenih podstrešij in zaprašenih skrinj.
Slučajno sem bil pred časom kot gost udeležen takšnega shoda. O knjigi ni bilo ne duha ne sluha, kar me je nekoliko presenetilo. O tem bom več povedal kasneje. Bilo pa je veselo in svečano. S skupnimi močmi so vaščani, tako tistih nekaj , ki tam še živijo, kot tudi veliko število občasnih povratnikov praznovali ureditev javne razsvetljave in prenovitve kulturnega doma. Bilo je nekaj govornikov, bili so muzikanti in bilo je veselja in vriskanja in sploh bilo je super. Tako se mi je vsaj zdelo. Potem sem zagledal možakarja, ki sem ga imel v mislih. Lahko bi ga imenovali kar vaški pisec, čeprav to nikakor ni zadovoljiv opis. Pa saj tudi ni pravi pisatelj. Le spreten je nekoliko s peresom in dušo ima za lepe besede. Vse to bogastvo pa uporablja za opisovanje svojega malega sveta, ki ga ima rad.
Prav smešen je včasih s tem svojim rodoljubjem. V teh časih, ko vse obrača pogled v svet in vsak vidi tam le svetle strani, pri sebi doma pa le pomanjklivosti in ničvrednost, je on še vedno neomajen patriot. Če kdaj v družbi kdo govori o stvareh, ki naj bi nam bili za vzor , o lepih krajih po svetu, o urejenosti človeških odnosov ali pa celo samo o lepih dekletih in dobrih jedeh, ki jih je spoznaval po svetu, takrat začne stiskati zobe in če le pride do besede zatre sicer dobronamerno pripoved. Samo dobre strani , da vidijo po svetu in kot konji s plašnicami gledajo le v eno smer. Kaj pa umori na ulicah in revščina v getih? Kaj pa razčlovečena družba? Kaj pa umetna hrana, ozkosrčnost in neumnost, ki prevladuje v tisti njihovi svetli civilizaciji? Ko se tako razburi, si sicer le redkokateri to žene k srcu, a moj znanec se počuti bolje, nekako kot da je opravil svojo dolžnost. To svojo miselnost in občutek za lepe stvari okoli sebe kot že rečeno rad strese na papir.
Seveda je to njegovo delo povsem naivna umetnost in tudi sam ne pričakuje, da bi z njo prodrl med kakšna bolj znana imena. Vendar pa včasih na proslavi, kot je bila omenjeno vaško slavje, slišimo njegovo pesmico ali pa slavnostni govor, ki pogosto zveni kot oda svojemu ognjišču. Seveda pa ga imajo tudi ljudje radi. Vsi poznajo njegovo prijaznost, vsaka stara ženica in vsak od maloštevilnih otrok. Le možje, posebno tisti, bolj delavske sorte, ti ga imajo tudi malo za čudaka, češ; ” za kramp naj prime, če je dedec ne za svinčnik!”
Možakarje lahko po svoje razumemo, priznamo pa tudi lahko, da so takšne , nekoliko umetniške dušice kaj redek okras naših krajev
Ta dan mi je tudi zaradi tega padlo v oči, da ni nič kaj v središču dogajanja. Tokrat se je držal čisto zase in glede na to, da možaka, kot že rečeno, že dolgo poznam, sem mimogrede ocenil, da ga nekaj pošteno žuli.
“Nekam potuhnil si se danes”, sem brez ovinkov planil. Razumel je, da hočem poudariti kako ponavadi bolj v ospredju sodeluje pri takšnih prireditvah.
“Se mi ne ljubi kaj preveč”, je zamahnil z roko in v isti sapi poskusil spremeniti tok pogovora. “Veš kaj ? Spijva raje kakšen kozarček, je že kar dolgo kar sva zadnjega. Se komaj spomnim. Kaj boš pil? Kot ponavadi?”
Odločil sem se kot ponavadi. Sedla sva in prisluhnila govorniku. Leporečil je o vasi, o novi cesti in o prenovljenih hišah.
“Zdaj je pa čas, stari, da mi poveš kaj o tem”, sem jasno nakazal, da ne mislim kar odnehati. “Poznam te kot star kovanec, pa tudi, ja , pravzaprav sem tudi nekaj slišal o tvojem raziskovanju.”
“No, potem pa najbrž veš, zakaj me vse skupaj jezi”, se je vdal mojim napadom. In prisluhnil sem:
“No, kot praviš me dobro poznaš. Potem tudi veš, da sem hotel preteklost tega našega prelepega končka sveta spraviti na papir, dokumentirati in podariti našim otrokom, kot rad rečem. A se ne sliši fino? ”
“Ja, ja, ti kar nadaljuj ” , ga skoraj nekoliko neprijazno spodbodem.
“Ja, sem po mojem kar dobro začel. Po prvih dneh mojega snovanja sem bil navdušen kot kakšen prepotenten adolescent. Komaj sem si privoščil par ur spanja in spet sem bil v akciji. V tednu ali dveh že ni bilo več krajana, ki ga ne bi povprašal po kakšni stvari iz preteklih let. Sumim, da so me bili nekateri že kaj kmalu siti.”
Tu si je vzel trenutek in se navihano namuznil, češ, kaj me briga. Bodo že potrpeli. In že je nadaljeval:
“Začetek je bil pravzaprav lažji del. Precej poti in stroškov sem že res nabral ampak drugo so bile predvsem formalnosti. Skakal sem po uradih in župniščih in zéval v ogromne bukve. Našel sem podatkov, da bi lahko spisal petkilski almanah. Vse sem lepo sistematično razvrstil in dobil zelo dobro osnovo za svojo bukvo.”
Muzikanti so urezali polko in zraven naju je nekdo rezko zavriskal. Bil je znan obraz, le nekoliko bolj rdeč kot ponavadi. Tudi obnašanje lastnika omenjenega frisa je bilo za malenkost drugačno kot ponavadi. Sicer pa takšni pojavi spadajo v sklop praznovanja in ne gre jih gledati kot nekaj strašno slabega. Konec koncev so to možje, ki med svojimi težkimi delavniki le redko najdejo čas za praznike. V svoji novopridobljeni korajži se je mož obregnil ob mojega sogovornika :
” Kaj je Hemigvej, a ne bo nič s komu zvoni? A je padu zvon v vodo? A se je špaga utrgala? ”
Možakar je šel svojo pot in se v navdušenju nad pogruntanim dovtipom gromko smejal. Uvidel sem, da ima moj znanec res nekoliko omajan renomé med svojimi sovaščani.
“Ti! Se je le meni zdelo ali se je res delal nekoliko norca iz tebe? ”
“Prav se ti je zdelo.”, odvrne ,” Si pa res odprte glave, to ti moram priznati.” Trudil se je dajati vtis , da tudi sam jemlje vse skupaj nekoliko v šali. Neuspešno se je trudil.
…..se nadaljuje
2.del
“Ko sem končal s suhoparnimi podatki in zbiranjem slik, je kazalo, da bom prav preveč lahko spisal željeno bukvo. Zgledalo je, da mi ničesar ne manjka več. Od začetka stoletja sem imel pokrita vsa leta s podatki in tudi nekaj zgodbic iz ustnega izročila se mi je nabralo. Ko sem v farovžu prepisoval podatke, mi je fajmošter navrgel dve ali tri anekdote, prav tako mi je vsak, ki je prinesel kakšno preperelo sliko, navrgel zgodbico v zvezi z njo. Stvar je dajala kar lep vtis. Pa se mi je zdel kar malo preveč lep, veš !”
“Kako misliš, prelep?”, sem se več kot začudil iznenadni spremembi razpoloženja.
“Ko sem vse zbral in napravil načrt, osnovo za knjigo, sem uvidel, da ne pišem zgodbe o kmečkem okolju, o majhni vasici , o usodah ljudi ampak nekakšen esej o pravljični idili; To pa že tudi sam veš, da zgodbe iz teh krajev niso zgodbe o pravljičnem življenju. Idila je lahko spravljena na starih slikah, v trenutkih iztrganih iz čisto drugačnega časa. Ta drugačen čas pa me je , če mi je bilo tako prav ali ne , mnogo bolj zanimal.
Pravili so mi o kmečkem delu, o košnji in podobnem. Risali so mi sliko o veselih možeh, ki so s pesmijo na ustih spretno gonili svoje kose po pobočjih tod okoli. Celo v tiste senožeti so se vedno podali, a veš tiste, ki se kot dolgi, ozki jeziki zajedajo v bregove tod okoli. Bili so takrat to dvakrat daljši jeziki a so morali biti obdelani do zadnje biljke. Kosci so vztrajno, počasi, korak za korakom tiščali proti vrhu. Za vsakih par zamahov posebej se je možakar moral vsidrati s peto v rušo in pokositi dosegljivo travo potem pa zadevo ponoviti in ponoviti in spet in spet in možje so se zvečer sesedi utrujeni v svoje slamnjače. Zanimivo, danes se nekaterim ljudem komaj zdi vredno pokositi travo pred lastnimi vrati. No pustimo. Kje sem že ostal? Aja! Majhni mulci, sedem ali osem let stari, so nosili možem vodo.
Nekateri od takih fantkov, zdaj so že starejši možje, so mi tudi pripovedovali te stvari. Dva moža sta stalno klepala kose. Vsakih nekaj ur jima je bilo potrebno dati orodje, da popravita utrujeno rezilo. Monotona pesem njunih kladiv je bila samoumevna spremljava košnje. Ko je zazvonilo v zvoniku, so gospodinje in dekle prinesle jerbase in flaškone. Posedla je druščina pod jablano in prigriznila in se pogovorila o delu in o raznoraznih stvareh. Bili so to šegavi, šaljivi in hudomušni ljudje. Radi so komu ponagajali ali se pošalili na njegov račun. Še najmanj kar se je takšni žrtvi lahko pripetilo je bilo, da so ji osovnik napolnili s kakšno nesnago, medtem, ko si je siromak privoščil tiste četrt ure počitka po kosilu. In bilo je smeha in veselja in dela so se oprijeli spet in spet z veseljem in pesmijo na ustih.
Takšno sliko so mi risali, vidiš. Pa sem vztrajal, da takšna zagotovo ni čisto prava in edina. Starčki so sprva malo čudno gledali. Češ, kaj bi pa ta rad, sčasoma pa so se le odvezali in navrgli kaj manj bleščečega iz tistih dni. Zanimivo so se lotili tega. Namesto, da bi meni navrgli še zgodbico ali dve, so se začeli zbadati sami med sabo:
“A si prepeval praviš, ko si lezel nazaj v breg? Raje povej, če si kdaj sit vstal od južine, bik!” Pripomba možička je sprožila pravi val besed. Imel sem vtis, da je možem razvezal vozel v grlu. Vsulo se je iz njih, da sem komaj spremljal njihove besede.
“A sit? Še vedel nisem kaj je to, sit. Enkrat sem prišel nekaj minut za drugimi na košnjo. Nihče ni rekel besede. Pri malici pa mi je gospodinja meni ni tebi nič odrezala dva koleščka klobase manj kot drugim. In baba je tudi vsem navzočim objavila, da je to za zamudo. Za opomin drugim, je rekla. In kaj sem hotel. Tiho sem bil. Da ne boš mislil, ti pisun, da sem hodil garat v tisto gmajno za hobi, za žoging in trim ali kako že pravite sedaj. Moral sem iti, če smo hoteli pozimi jesti in če smo hoteli v njihovem grmovju nabrati malo lesa za mrzle dni. Ja, gospodinja je bila pa skopa. Pa ni nič nesla s sabo, veš. Pravijo, da v skrinji, ki jo je zapustila, ko je škripnila, ni bilo niti za eno ubogo plačo denarja, so vse pojedle inflacije in tiste zadeve. Baba pa je to priskoparila skozi vse svoje življenje. Naši žulji so bili tam notri in naš znoj. Celo do svojih menda ni bila kaj dosti boljša, celo do otrok ne.
Da ne govorimo o hlapcih in deklah. Menda so hlapci imeli postlano kar v svinjaku….sicer pa , naj počiva v miru. Je že dvajset let kar je spustila ta zadnjo sapo.” Možiček je komaj zajel zrak. Pol tiše je rekel ;” Pa zaradi dveh koleščkov ne bi bil nič bolj sit, veš. Sem se pa počutil tako bedno in ponižano. In to…,da sem se tako počutil.”, je požrl suho slino, ” so mi lahko napravili kadarkoli so želeli.”
Nagnila sva kozarec in naročila nova dva. Ja, je že kar minilo nekaj časa kar sva se zadnjič dobila in razpredla enega najinih pametnih pogovorov.
“Vse sem si zapisal, pravzaprav sem si večino kar zapomnil. So možje zelo slikovito pripovedovali. Ko smo prišli do tistega kako si je kdo s kakšno deklo ali sramežljivo nedolžno mladenko popestril kmečka opravila, sem moral vrle pripovedovalce na koncu kar malo zaustavljati. Lipe, tisti a veš, ki ima tisti hecen vzdevek, je imel takšnih zgodb na kile in kar po vrsti so bile dovolj zabeljene. Ne bi si mislil, da so se dogajale toliko let pred seksualno revolucijo. Ja,njemu jih kar ni zmanjkalo, saj zato mu pa verjetno tudi tako pravijo. ”
Lipeta, ki mi je o njem pravil prijatelj, seveda poznam, kot vsi drugi tudi. Kljub svojim letom, preko osem desetletij je že nabral, ne govori kaj prida o drugih stvareh kot o tem kako je bil v svojih boljših letih pravi kaveljc za tiste stvari. Mimogrede navrže kakšno zgodbico, ki nam jasno da vedeti, da so bile v tistih časih te zadeve sicer malo drugače urejene še zdaleč pa ne tako zahojeno in puritansko kot so nam to razlagali pred leti, ko nam niso prav pogosto priznavali, da so tudi včasih ‘tamladi’ našli pot, da so potešili svoje mlade strasti.
Ko se sedaj po toliko letih odveže jezik kakšnemu staremu gostilniškemu stricu pa kaj lahko dobimo vtis, da so bile tu in tam te stvari celo bolj liberalne kot so danes. Seveda se je včasih zgodila nesrečnim mladostnikom kakšna nepredvidljiva nesreča. Za zaščito pred takimi nezgodami so imeli takrat bolj pičle možnosti, pozdravili pa so zadrego s hitro poroko in stvari so tekle naprej in¸redko kdo je mislil, da kaj ni kot bi moralo biti.
Lipetov sloves pa menda ni iz trte zvit. Vedo povedati tudi drugi njegovih let, da je bil korenina. Sedaj pa okoli tega včasih rad potoži,češ: ” Ko sem še lahko kakšenkrat , je bilo kar v redu zdaj ni pa nič, ja pa res nič!” Po kakšnem takem kratkem izlivu nostalgične otožnosti kaj hitro preklopi nazaj na svojo hudomušnost in spusti kakšno močno opazko. Če takrat mimo mizice pri kateri srka iz svojeg glažka slučajno pride ženska in to še lepa in mlada povrhu , ne pozabi navreči kake iz svojega bogatega repertoarja. Zelo znana je tista:” O bog, če si mi že vzel moč, zakaj si mi pa misel pustil?”
” Seveda sem ga moral malo povprašati o tistih časih,” je nadaljeval moj znanec ,” čeprav sem vedel, da bo poudarek na njegovih onovrstnih podvigih Ali pa ravno zaradi tega.”
Začel sem kar v njegovem stilu; ‘Kako je Lipe, a še kaj poštimaš tastaro?,” sem planil . Malo je sicer čudno pogledal, a se je kmalu široko brezzobo nasmehnil in odvrnil v zabavo vseh prisotnih; ‘Poslušaj mulc, ko boste ti in ostali tukaj v mojih letih, boste lahko srečni če boste še lahko zadrževali vodo!’
…….se nadaljuje…………
3.del
Ko se je polegel smeh, sem mu spet prisluhnil, vedel sem, da je možiček razpoložen in da se splača malo posedeti. ‘Ja včasih smo bili dedci drugačni kot ste vi danes.’ , je začel. ‘Takrat se je točno vedelo kako in kaj. Zame pravijo, da sem bil kaveljc. No, dobro, ja..ampak ti bi moral šele mojega strica videti, Ceneta. Njegova Mica ni nikoli imela miru, kar je bil živ. Pravili so, da jo je še na poti iz cerkve po grapi skoraj vedno polegel pod kakšno lesko. Sicer pa je tudi imel polno bajto mularije. Dvanajst ali trinajst jih je bilo.
Modro je prikimal sam pri sebi in na vsak naslednji stavek je bilo treba čakati minuto ali dve.
»Danes bi težko pojasnili, kako so zredili ves ta drobiž. Tudi pri delu možaku narava ni dala miru. Ko sta z Mico spravljala seno, je stric Cene metal seno na voz , ona pa ga je tlačila. Vsakič, ko je vrgel, je pogledal kvišku in po vsakem pogledu pod njeno krilo je težje prenašal klic nature, ki mu je oteževal korak. Nazadnje je vrgel vile po tleh in rekel Micki’ Stara, pridi dol, bova malo pomalicala!«
‘Kaj posebno mu stara seveda ni upala ugovarjati, da ne bi trpelo družinsko vzdušje in tudi kmečka opravila. Vidiš tako je bilo včasih, sedaj pa cagavci vse zakomplicirate in nazadnje sprašujete starce po gostilnah o teh stvareh namesto, da bi šli v akcijo. Veš kako vam jaz svetujem; nobene priložnosti ne izpuščajte iz rok. Dvakrat, trikrat je treba, ni važno!’ Tu si je malo oddahnil in se obrisal okoli ust. ‘Aja,’ je nadaljeval ‘ potem pa še doma enkrat!’
Moj pisateljski znanec se je tu malo ustavil in namignil, da bi lahko naročila kaj za pod zob. Seveda sem se strinjal. Dišalo je lepo s tistega konca kjer so kuharji vihteli svoje kuhalnice in zajemalke pa tudi vino je potrebovalo nekaj konkretnega za oporo na svoji poti v zemljo in po malem, kaj hočemo, tudi v glavo. Pomahala sva kelnarici, jaz pa sem pomignil prijatelju. Deklica je razumela, on pa tudi in je nadaljeval:
“Ko sem okoli tiste kmetije in okoli ljubezenskega življenja v tistih letih izvedel dovolj reči, sem se malo bolj poglobil v naslednji grunt, tisti gor na Vrhu. Saj poznaš zadevo? Preuredili so hišo v tisto fino oštarijo, a veš, da moraš imeti gvant in polkilsko listnico, da si spodoben za obisk. Ta me je še najbolj zanimala. Vedel sem tudi, da ne bo težav s svetlo platjo njene preteklosti. Imel sem tudi glede temne plati eno prednost.
Temno plat sem namreč imel v precejšnji meri kar v spominu. Od majhnega sem spremljal svetle in mnogo številnejše mračne dneve grunta. Bil sem tam blizu doma pa tudi ljudi sem poznal. Zdaj jim pravijo slavni ali pa mogočni predniki vsega tistega blišča.
Izbral sem dan med tednom, ko je prazno tam gori. Da ne bi motil. Prijazno so me sprejeli in kot sem pričakoval so mi rade volje postregli z željenimi informacijami. Sprehodili smo se po svetlem hodniku in si ogledali slike ponosnih dam v čipkastih oblekah z visokimi ovratnikih na katerih so slonele visoke brezhibno urejene pričeske. Imele so dame stroge in ponosne obraze. Menda jim je svoje čase šlo celo tako dobro, da je gospodinja vsako nedeljsko mašo oblekla novo obleko. In pred sto leti je bilo to tako nepojmljivo razkošje, da je kar nekam težko najti ustrezno primerjavo. Možje so se na slikah šopirili z lovskim orožjem ali okrašenimi sprehajalnimi palicami. Napihnjeni izrazi na obrazih zaraščenih z avstroogrskimi bradami in zavitimi brčicami so se neskladno z drobnimi postavami šopirili z orumenelih fotografij. Na izbočenih trebuščkih se je poleg kupa okrasnih gumbov spuščala obvezna verižica za žepne ure, ki so jih možje težkali v drugi, prosti roki. Res, možakom se je videlo, da so bili gospodarji. Pa so bili menda dobri gospodarji. Izvedel sem namreč koliko nemarno veliko mernikov pšenice so pridelali. Pa prašičev so zredili in drugih živali več kot mnogo za tiste čase. Še divjad so streljali kar v svojem revirju. Ja, bolj kot sem poslušal, bolj se mi je slikala podoba raja na zemlji. ‘S podobo, ki jo skuša hiša imeti v teh časih se pač tudi sklada edino takšna predstava’ , sem pomislil sam pri sebi.
Pa sem dobro vedel, da preteklost bajte ni bila samo svetla, še posebno ne za časa zadnje generacije, ki je gospodarila. Mogoče bi bilo bolje reči, tiste, ki ni gospodarila. Moramo pa priznati, da je klavrna zgodba za turiste, če se jim lotiš razkladati kako so odhajali biki iz hleva in se stekali po grlih žejnih stanovalcev zdaj svetle in velike hiše in kako je bilo vsako leto manj njiv in kako se je vse sesedalo samo vase. Ko pokažeš turistu bazen z lokvanji in lotosi ni nič kaj modro, če mu v isti sapi navržeš, da je bila tam ponavadi sicer velika gnojna jama, ki so jo zadnja leta uporabljali kvečjemu zato, da je v betežnih jutrih kdo v mukah kozlal vanjo prej kot je začel nov spet nič kaj drugačen dan, žejen in zanikrn, zabeljen po možnosti še s pretepom ali vsaj glasnim prepirom, ki je bil vse prepogosto prava predstava za sosede. Takšne sem se spominjal, ja, pa tudi moji sogovorniki so imeli kaj dodati, ko smo se o tem skoraj nekoliko preveč razgovorili v oštariji neki večer. V tem smo si bili pa kar enotni, da so bajto lepo prenovili, pravzaprav so napravili lepo novo hišo na tistem mestu, ki lepo kraljuje nad našo lepo vasico. Le svojo zgodovino ima pač za nas malo drugačno kot za imenitne obiskovalce, tako da ima njihovo hvalisanje o domnevnem briljantnem pedigreju za nas nekoliko drugačen zven.”
Praznik se je razvil v pravo veselico. Vseeno pa se je eden od vaških veljakov počutil primernega, če ne mogoče kar dolžnega, da še med večernim dogajanjem pridoda svoj prispevek k vsem govorom in hvalnicam tistega dne. S prijateljem ga nisva posebno dobro slišala, sva bila nekoliko stran od središča dogajanja, sva pa tudi tako ujela nekaj besed:”……eklektično in sinergično…….”
“Ti ga samo poslušaj !” je prijatelj malodušno pripomnil tej briljantni besedni zvezi, ki ji je sledilo še nekaj podobnih . “Jaz kar priznam , da nekaj besed ne razumem preveč dobro, stavim pa, da velja zanj zelo podobno. Seveda oba veva kako je z njim. Če pač siromak nima kaj povedati mora to brezvsebinskost zamotati v nerazumljive spakedranke in izpadel bo pameten kot dohtar. Stavim , da bo na koncu rekel še amen.”
Amena ni bilo, bil pa je zaključek, ki je omenjal božjo pomoč in to je kar dovolj blizu amena.
“Saj veš zakaj sem to zadnje omenil? ”
Na pol sem prikimal in on je nadaljeval:
“Eden tistih je, veš, ki so zadnja leta spremenili nekaj barv. To mi ponavadi ne dela velikih težav, človek pač kdaj spremeni svoje poglede in včasih se lahko čisto po človeško malo tudi prilagodi novonastali situaciji. Zdi se mi pa malo čudno če goreče zagovarjaš eno miselnost, drugi dan pa ravno tako ali pa še bolj vneto pleteničiš o ravno nasprotnih vrednotah, po tistih včerajšnjih pa pljuvaš in jih teptaš in pri tem, to mi najmanj gre v betico, žanješ neslutene uspehe.
O politiki sam veš, da nisem dosti razmišljal v preteklosti. Malo me je tu in tam v to vseeno kaj prisililo pa sem vse kar se je dalo na hitro odpravil. Tudi v svoji pisariji nisem mislil posebej pisati o političnih težavah naše vasi v preteklosti. Pa se je rado vse vsaj malo tikalo zlomka nemarnega. Ko smo že ravno na veselici; Ne boš verjel, še celo naše vaške muzikante je ta prasica neverjetno spremljala pri njihovih začetkih. Ko sem jih o tistih časih spraševal v oštariji, me je najbolj presenetila zgodba o njihovem prvem nastopu. Takrat so bili pri nas seveda trdi realsocialistični časi in to moramo upoštevati. Verjetno si slišal, da jih je v začetku učil muzike takratni župnik, ki je bil menda hudo zagnan za takšne zadeve. In ravno to, da so znanje črpali v farovžu je bilo zelo v nasprotju s takratno linijo. Pa so fantje po nekakšnih ovinkih le prišli do nastopa. Pravzaprav so se na odru, kjer je bila tistikrat proslava ob bogve katerem državnem prazniku, pojavili nenapovedani in po že končanem uradnem delu programa. Gospod, ki je vodil program, je napovedal, da bodo fantje pokazali kaj so se naučili in res so korajžno prišli na oder.
Kar se je zgodilo se danes celo za tiste čase zdi nekoliko pretirano kazanje bogsigavedi kakšne zavesti. Prvi dve vrsti gledalcev sta se dvignili in jadrno zapustili dvorano. Gospe in gospodje, takrat so bili seveda tovariši in tovarišice, seveda niso mogli poslušati fajmoštrovih učencev. Saj to bi bilo kot , da so šli v cerkev. Kar mraz jih je po mojem stresel ob takšni misli. Nekateri med njimi bi mogoče celo radi prisluhnili, pa so se morali zgledovati po tistih najbolj pravoverno usmerjenih. Nikar ne misli, da ne razumem tako enih kot drugih! So bili pač takšni čudni časi. Tega pa nikakor ne morejo doumeti moji možgani kako lahko danes nekateri , ki so takrat vstali v tistih prvih dveh vrstah spet tolčejo po mizi in robantijo čez preteklost in……ja, lahko bi rekel kar čez samega sebe in za piko na i? Ja, za piko rečejo na koncu še amen.
Pa pri tem ne izgledajo neiskreni, kje pa! Z neoporečno gorečnostjo so za stvar Ja res, ko to opazujem, mi pa res včasih kar sapo jemlje.
Nobenega namena nisem imel, da bi kogarkoli poimensko navajal. Niti tistih, ki niso marali poslušati godcev, še manj pa raznoraznih režimskih biričev, ki so počeli za zdajšno pojmovanje vrednot še kaj večje nemarnosti. Zanimivo, je da si danes te pripetljaje pripovedujemo tako bolj, kot nekakšne šale ali anekdote in prav na tak način so jih ti ostareli fantje servirali tudi meni in pri tem je bilo precej smeha in dobre volje. Da so bile stvari povezane z mnogo trpljenja in psihičnih travm so možje kar zanemarili. Po svoje jim niti ne gre zameriti.
..se nadaljuje……………
4.del
Nekoliko drugače je bilo, ko sem povprašal o kakšni stvari iz vojnih časov. Mislim seveda tisto vojno pred dobrimi petdesetimi leti. O tistih časih nisem izvedel kaj prida, čeprav se tudi naši kraji niso izognili tisti vojni, kje pa! Saj so res razna gobezdala vedela povedati sto zgodb, krvavih in v srce segajočih, tisti pa, ki vemo, da so bili takrat tam, tisti molčijo in ne govorijo o grozotah tistih dni, kot da bi govorili o cenah na tržnici. Pravo trpljenje, prave krivice in s tem, priznajmo, pravo sovraštvo se človeku vsadi nekam globje pod kožo.
Do tam ne seže nobena pridiga, nobena agitacija, pa čeprav sprava imenovana in seveda še najmanj moje zatrjevanje, da bi rad samo nepristransko opisal pretekle čase. Takšni možje nosijo svojo zgodbo v svoji glavi in jo na koncu odnesejo v grob, kjer je največkrat tudi njeno pravo mesto ne glede na to ali je v nji grenak okus krivice in trpljenja ali pa neuničljiva moč slabe vesti. Zviška in pomilujoče gledajo ti možje na nas nevedneže , ko se lotimo obnavljati resnico iz tako strašnih časov. In, veš da imajo kar prav. Tiste gobezdače sem poslušal, tiste, ki sem jih prej omenil. Še sedaj po toliko letih se razvnamejo in znajo obsojati te ali one akterje v tako oddaljeni zgodovini. Poslušal sem takšne, ki bi tiste rdeče takrat brez zadržkov natikali na kole in jim iztikali oči. Pa takšne tudi poznam, ki bi še več domobrancev pometali v brezna. Nenavadno, nenavadno. Nisem pa našel človeka, ki bi vsaj malo pomislil na klavrnost tiste situacije, recimo enainštiridesetega leta, v takšni vasici, kot je naša. Nihče ni pomislil kako malo je v tistih dneh človek vedel kaj se godi že za prvim hribom. Nobeden se ni poskusil vsaj malo poistovetiti z mlado glavo petnajst, šestnajstletnega fanta, ki ga je strašna stihija potegnila v svoj mlin, obšla na široko njegova vedenja, želje, upe in prepričanja in ga izpljunila na koncu kamor ga je sama hotela. Hudo je videti takšne nepojmljivo strašne usode kako se valjajo po ustih ozkosrčnih nevednežev, ki si lastijo pravico, da sodijo o njih. Kaj hitro sem sprejel odločitev, da o vojni ne bom pisal vaške zgodovine. Tu se je tudi najprej začela malo majati moja zagnanost pri ustvarjanju kronike mojega rodnega kraja. ”
“To si se pa dobro razgovoril. “, sem se na pol kot s šalo na pol pa kot z zasluženo pohvalo komaj uspel vtakniti v njegov samogovor. Čisto sem razumel, kaj mi želi povedati in komaj sem čakal, da se preseliva v kasnejši čas, med bolj vedre téme.
“Ja, tako je, ” je nadaljeval, ” da sem o dogodkih po vojni sicer res izvedel več smešnih kot pa resnih pripetljajev, spet pa nisem bil prepričan, da so jih tisti, ki so bili žrtve lahko kdaj jemali kot kakršenkoli humor. Precej stvari sem zvedel okoli povojne vsesplošne evforije, okoli gradenj, ustanavljanja zadrug in mnogoterih prostovoljnih delovnih akcij.
Ko je zadnjič v oštariji, to ti moram povedati, nekdo omenil slednje, smo izza šanka zaslišali ciničen smeh.”
Stari Mario je bil, Šuštarjev , saj veš. ”Kakšne akcije?” je rekel ”prostovoljne? Poslušaj ti zgodovinar!”, se je obrnil proti meni” Pred cerkvijo je v nedeljo ob enajstih pripeljal kamion in naložili smo se vanj vsi količkaj sposobni za delo ne glede na prostovoljnost. Izgovori in izmotavanja so bile zelo nepriporočljive stvari. Policajem, ki so prišli nakladat mlado prostovoljno druščino, takrat ni bilo treba veliko vzrokov, da so ti jih naložili. Še najslabše si jo odnesel, če si se izgovarjal na kmečka opravila. Kmetije, posebno malo večje, namreč niso bile preveč v skladu s politiko. Kmete so imenovali kulake, jim jemali zemljo in jih združevali v , bog se jih usmili, kmetijske zadruge. O tem ti bom pozneje povedal nekaj stvari. Prostovoljno delo pa vseeno daj med navednice, da bo vsaj malo podobno resnici!”
Pokazal sem mu z nedvoumno kretnjo, da mu popolnoma verjamem in ga razumem. Pa nov kozarček sem ga mu naročil, da mu ne bi prehitro zmanjkalo besed.
“S kmetijami in s cerkvijo so imeli opraviti Joj, ti bi jih moral samo videti. Ni ga bilo cerkvenega praznika, da ne bi tudi država morala, glej ga zlodja ravno tisti dan imeti parade ali proslave. Včasih je bila stvar prav smešna. Gori v Gorenjih selih so imeli enkrat novo mašo. Prav posebno so se pripravili in preverili vse mogoče dogodke, ki bi jih lahko praznovali istega dne oni drugi, ta rdeči. Na koledarju ni bilo nobene take stvari. Vendar pa poglej hudiča. Ko je novozapriseženi župnik začel svojo ceremonijo, se je okoli cerkve začel razlegati strahoten hrup in maša in vse skupaj je bilo čisto zanič. Veš kaj so stuhtali; daleč okoli so mobilizirali vse motorje, mopede in celo dva nekakšna džipa in proglasili tisto nedeljo za srečanje motoriziranih enot iz naših krajev. Pametno, kajne da? Pa moram priznati, tudi fantom na tistih prdalicah, dve uri so se prašili okoli vasi, se je vse skupaj zdelo jako trapasto. Ubogati so morali direktivo. Rad bi pa poznal tiste modre glave, ki so v njih rasle takšne briljantne ideje.
Malo sem ga pobaral , da sem mislil, sem rekel, da ni bil nikoli posebno pobožen mož.
“Seveda nisem bil Prav malo me je brigala cerkev, tudi sedaj me ne preveč. Razen Božič in Veliko noč imam rad, takrat doma spečejo potico ali pa skuhajo suho mesnino in naribajo hren! Vendar je to glede moje pobožnosti tako, ker jaz tako hočem. Takrat me je pa jezilo, ti povem, da bi kar v nekaj ugriznil. Takrat so drugi tako hoteli.
Ko je nekega leta razsajal v naših krajih koloradski hrošč, tista progasta golazen a veš, v krompirju, takrat so tudi stuhtali eno pametno. V smislu napredka in vsesplošne blaginje je prišel med nas državni odlok, da moramo pobirati tisto zalego po krompirišču. Pa to še ne bi bilo čudno, če ne bi bil za to delo tudi čisto določen urnik, ob nedeljah med deseto in enajsto uro, od vsake hiše dva človeka. Občinski kontrolor je pa preverjal, da si ni kdo drznil zaviti v cerkev namesto na njivo. Na njivi je bil namreč NAŠ NAJVEČJI SOVRAŽNIK, tako je vsaj pisalo na plakatih in hrošč je bil na njem narisan, pol metra visok. Groza in strah.”
Rad bi vedel koga in kakšne ljudi so dobili na svojo stran s takšnimi bolestnimi metodami. Samo bolje je bilo biti tiho, bolje za zdravje.
Če si bil preveč pameten, se ti je rado zgodilo kaj tako čudnega kot Milčetu in Silvestru z Belega rovta. Saj si ju verjetno poznal. Fanta sta bila takrat, dvajset let stara ali pa kakšnega čez. Okrajna oblast ju je poklicala na pogovor, med policaje bi ju radi vzeli. Očitno jih je manjkalo tistikrat, da so jih sami novačili. Močna dedca sta bila in to je bilo za takratne žandarje daleč najbolj pomembno. Pa kmetijo sta imela še kar veliko in tudi bolj pobožni so bili in takšne ljudi je bilo treba prosvetljevati. In ravno zaradi grunta in tudi mogoče svoje miselnosti, sta stvar odklonila, kar je bilo po besedah oblastnikov čisto v redu, pač nista za to delo, so prijazno dejali.
Presenečenje je prišlo na naslednje poletje. Ravno največ dela je bilo na polju in pri hiši, ko so jima prinesli poziv naj se javita na okrajnem odboru ali kar je pač tisto že bilo. Ko sta se fanta pojavila gor, so jih z drugimi podobnimi ‘pokvarjenci’ transportirali v kočevske gozdove, kjer so nekaj mesecev drvarili za potrebe premraženega ljudstva slovenskega. Zanimivo, da je tisti les ves ostal sredi gozda, niti polena niso odpeljali in uporabili za gretje prej omenjenih ljudi.
Menda pa so enkrat vmes vseeno zbrali vso skupino, preko sto ljudi je bilo, jim pripravili krajši govor in jih prizanesljivo pozvali naj se javijo tisti, ki imajo doma veliko dela. Javilo se je, seveda, veliko mož. Zanimivo je bilo, da so lahko odšli domov ravno tisti tadrugi, tisti ki se niso javljali, da imajo delo doma. Kaj praviš na to?”
Ob njegovem zagnanem pripovedovanju sem komaj skrival, da mi gre pravzaprav tudi nekoliko na smeh. Ko je to tudi opazil, mi je povedal, da se tudi sami pogosto nasmejejo takšnim zgodbam.
“Takrat se pa ni nobeden smejal, veš. Je bilo zadosti hudo. Onadva sta pustila doma kmetijo in bolehne starše samo zato, da sta si šla malo oprati možgane. In tudi oprali so jih jima nekoliko, čisto druga sta prišla nazaj, bolj tiha ne tako vesela kot prej. Bog ve kaj vse sta tam doživela.”
“Vidiš takšne stvari sem izvedel, mnogo takih zgodb.”, je prijatelj za trenutek prekinil pripoved. “Zdaj ti ne bom pravil o vseh, nimava časa. Samo tega nikar ne misli po mojih pripovedih, da sem se kakorkoli opredelil za kakšno stran, jaz že ne. Jaz bi ene in druge nekam poslal.
Vtis imam, da oboji delajo neumnosti kadar le imajo priložnost za to in, zanimivo, sploh se ne strinjajo, da obstajajo eni in drugi, tako sedaj kot kdajkoli prej. Tudi v oštariji so se skoraj preresno sprli kakšenkrat. Ko so se okoli trdih socialističnih časov prerekali kakšna grozovita nedela so počenjali državni biriči, je eden mlajših vaščanov napravil cel kraval, ko je čisto mirno pripomnil, da brezveze bevskajo. Starejši možaki so ga divje pogledali on pa jim je nedvoumno serviral, da imajo vsi lepe bajte , ki jim je socializem zanje dal kredite. Tiste pa že sami, da vedó, kako jih je bilo lahko odplačati. Pa za komunistične praznike, da so kurili kresove in napise, ki so se včasih šopirili nad vasjo tudi 1.MAJ ali pa nekaj dni prej ŽIVELA OF. Ko mu je Šuštar pokazal svojo uvelo pest, se mu je samo zasmejal. Svetoval mu je, naj se raje spomni kako je talal njemu in ostalim otrokom zastavice, ko je prišel pred leti v vas tisti afriški diktator, ki je pozneje pojedel nekaj svojih državljanov. Ja, talal da je vsakemu po eno in jim s strogim zavednim pogledom nedvoumno bičal naj le lepo mahajo z njimi. Zdaj pa rogovili in benti čez tiste čase .
Čudno da se mu zdi, je rekel, takrat pa so mu očitno kar prijali.Ne samo zamorskemu diktatorju, tudi tistim bolj bele barve je mahal in vzklikal. Debata se je tako v hipu prevesila na drugo stran in tudi s tako imenovane druge strani je bilo zgodb in argumentov, da je bilo veselje. Le vse skupaj je zgledalo bolj kot nepomirljiv prepir, ne pa tehtanje dobrih in malo slabših strani razmer v minulih letih. Malo me je takrat tudi zaskrbelo, da sem s svojim dreganjem v preteklost začel bolj zdraho kot pa dobro delo. Vidiš, zato ti tudi pravim, da me nikar ne uvrščaj na eno, drugo ali pa kakšno tretjo stran.
“Saj ni važno, saj vem”, sem rekel, “ti kar mirne duše nadaljuj!”
……se nadaljuje…………..
Na prvo stran eDnevnika
