Na prvo stran eDnevnika
| ||
| Pa poslušam prepiranje in čvekanje in nadiranje pa mrmranje kletvic pa otročje pizdarije, piskajoče glasove razvajenih punčk pa še vse šumenje čistilk zraven, nezadovoljne nad pozabljenimi smetmi na hodniku pa opazujem egoistke, ki jim od ugodja že kar rit gnije in dobesedno čutim negativno energijo, nastrojenost otrok, ne študentov, ki se puranje šopirijo in bruhajoče diplomatsko na račun drugih rešujejo probleme in ja zaduham tudi strah krivih, željo po miru nedložnih ... Kdo bo torej ustrelil grešnega kozla? Jaz sem koza in se s kozli samo parim. Ne vem kako pa je z drugimi človeškimi bitji, če jim sploh lahko to rečem! | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Prosto po Prešerno. Te ljubim, poezija! Povlečeš me iz luže obupa! Vedno znova, znova, znova! Vzletiš, vzletiš!
| ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Pogrešljiva tvoja bližina, oddaljuje se tvoj korak! Šepetajoča večerna tišina, misli potopljene v mrak.
V mojih dlaneh blediš, povodenj najinega obupa! Ljubezni več ne slediš, duši postali sta goljufa.
Pršeč spomin le še sanje, v daljavi luč svetlikajoča! osamljeno pričakovanje, Konec- smrt pekoča!
| ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
| Začutim prehod iz resničnega v sanje in zaskrbi me, da je čas z njim spet prehitro minil. Obstanem vmes. Kje je kdo, ki bi mi pomagal razumeti čas? Razumeti. To pomeni dojeti, prikimati in biti zadovoljen z odgovorom. Stisnem k sebi nostalgičnega medvedka, katerega očke so že davno odpadle stran in majava nogica se drži njegovega mehkega telesa le še na nitki. Na nitki je vse. Odločitve, strah in življenje. Prestrašena se vzdignem in stopim v kuhinjo po kozarec vode. Naredim požirek ostalo pljusknem nazaj. Pod dekco je še vedno toplo a moji prstki so hladni. Včasih se pa res ne znam zazibat v mirno spanje. Tja do zvonenja budilke me preganja misel na minevanje, ki se kotali sem in tja po meni. Ostanem nema. Za hip. Oslepim. Za trenutek. Hlinim klinično smrt. Poigram se invalida. In spoznam, da še nisem spoznala najhujšega pekla. Nasmehnem se in vsa zahvala* | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Retardiram, nazaj. Žaluzija in ulica. Stopinje in ne, sramota! Pozabljiva, dušasta. Sramota, sramota, sramota! Kratko življenje. Jedro razcefra čas, z lupino se poveselijo črvi. Bog, za vsakega človeka drug, ostaneš le še ti! Pomagaj mi torej razumeti! | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Ni pametno preveč komplicirat. Včasih je treba zapret loputajoče okno in spustit žaluzije srca do konca. Potlej pa počasi začneš kukat skozi njih. Najprej en uček, potem že oba, nosek.. potem pa, da jih ne pretegneš preveč, jih dvigneš v svet. Pa vendar ne vem, kako včasih zadovoljit svojo radovednost. Kukam k njej. Pač k eni deklici. Ljubki. Modrooki. Zasanjani. Nasmejani. Skozi okno. Ne ni deklica. Je že dekle. Deklica je le še v spominu nekoga, ki ga imam najraje. Vsi to že vedo. Le ona ne. Je to prav? Rada ostanem v bekstejđu. Če me zasačijo se naredim, da sem le hišnik, ki popravlja reflektorje in se zmažem. Tako. A danes, ravno danes, te dni, čim prej hočem in želim odstranit žaluzije, da me bo opazila, videla, zaznala mojo srečo in njega. Držim vrvico in slišim šepetanje dvoma: kaj če s tem zbližam že zdavnaj mrtve korake njiju dveh?
| ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Se prebudim. Okej lažem. Sonček me požgečka ke po nosku. Fino. Vikend
je le prisopihal. V planu imam velik projekt - naredit večjega snežaka
od sosedovega v Žireh - sprovocirat malo, ki se važi da je njen sneženi
možek najboljši. A-a. Moj bo mega. Pa zdaj so študijske počitnice. Kaj
naj delam drugega? Si neuspešno preizkušam zabasat vso snov prvega
semestra? Pa ja. To bom že naslednji dan pozabila. Snežak pa ostane. Do
sončka. Do pomladi. Potem pa na slikah, bolje kot nič. Aja no še v
srčku ti ostane in ko se čvajžaš na plaži se nasmehneš ob spominu na
zimo in na njegov nos  .
Tristo kosmatih, pravim. V Ljubljani sem že drugič opazila g. prof. Kokošar (učiteljica slovenščine iz gimnazijskih let). V momentu, ko bi ji morala reči živjo, mi svet zastane. Njen duh maksimalno hitro švigne mimo mene. Ostanem le še jaz, s svojim nasmeškom na obrazu, ljubkimi spomini v naročju ozirajoča se za učiteljico, ki jo še zdaj ljubim. Mimo pljuskne 6 -ka za dolgi most. Prijetno mi je kadar me pelje stara trola. Ropota in lahko si potiho prepevam pa me nihče ne sliši. Pomislim: kaj ko bi učiteljici napisala sledeči mail: Preljuba! Ko prihitiš mimo mene, te ne morem niti pozdraviti, tako sem te vesela. Pošlji mi prosim kako prijetno slovensko besedo. To pogrešam med trni naravoslovja in angleščine. Manjka mi narodne zavesti. Moje umetniško ognjišče še komaj kaj tli! Hm. Ne vem. Če me ima že okolica za blazno čemu bi me imel še cel svet? | ||
| Komentarji(3) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Izbrisana z obličja Zemlje. In papuče za dedka mraza pa puško za Božička. Vse je rdeče. Razen neba. Letos bomo ostali brez piškotov. Sveti Miklavž ni še zakuril peči. Porednost se je razpasla med ljudi. Nihče ni več iskren. Futrajo me z novo dobnimi baciliusi in moje srce ni več srce. Skozi meglo ne vidim nič. Kot krt sem, ki koplje v prazno. Bi mi kdo posodil očala? Potrebujem uvid. Položim si suho slivo na hladne ustnice. Preveč je zažgana. Ne diši. Komaj čakam suhih krhljev pri stari mami. Le tam se še najdem, kdo sem, zakaj sem in kam grem. Vrnem se v preteklost, čas se ustavi. Lešniki se kotalijo po izbi jaz pa zrem današnjemu času v žrelo. Ti besneči zmaj, ki te že davno ne obvladamo več. December je. In želje so ogromne. Uresničene naj bodo pri ljudeh, ki v življenju vidijo še manjši podsmisel kot jaz sama. Moje misli so z njimi! Čiha puha čiha puha .. vlak je odpeljal. Moje velike zelene očke zrejo tja v nebo. Tu pa tam kaka snežinka, tu pa tam kaka ljubezen. Jaz in vse okoli mene. Preogromen zalogaj! | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Vsega lepega je enkrat konec. Posebej s tabo, se ljubek čas zdi tak, kot da ga sploh ni bilo. Začetek in konec - združena. Trenutki minevajo a besede ostajajo. Najtežje je, ko ljubiš in hkrati veš, da boš pozabljen. Odtrgala sem te misli za vse , ki se najdejo v njih. Konec. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
| Stisnila sem te v pest, kot otrok ki se razveseli kinderjajčka in ga skoraj pomendra v malih ročicah. Izmenjala sva si poglede. Še vedno si ti a jaz sem drugačna. Pa vseeno čutim, da mi nekje globoko v meni še vedno tavaš po hodnikih ljubezni. Čemu ne odideš? Zgodilo se je in izgledalo je, da si se odločil prekiniti najino ignoriranje. Poklical si moje ime in svet mi je obstal. Naj ti prisluhnem? Kaj bom imela od tega? Še en neuporaben spomin več. V korak me je porinilo trmasto srce. Pristopila sem k tebi in ti spet dovolila, da si me pobožal po duši. Težko nama je stekla beseda. Veš, da način, na katerega si me odslovil že davno, ni bil pravi, nasprotno, boleč in nejasen. K nama je na oder priskočil še moj dragi in predstavila sem vaju, dva moja svetova. Rokovala sta se hladno, povsem razumevajoče, odraslo. Kako okorni smo včasih ljudje, zmotljiva šibka bitja. Med nami je bila prisotna napetost. Prosila sem dragega, naj se umakne iz prizorišča. Nerad je odšel. Čakale so me pomembne besede ali pa celo proseče. Trmasto je vztrajal, da mu je žal in da ne ve, kaj mu je takrat bilo. Pravzaprav mu zaradi neprimernega habitata nisem mogla povsem slediti, njegovemu plazu opravičujočih besed. Kar tako sem bleknila. Hej J. kaj pa kava? In strinjal se je da bi bil ob njej bolj učinkovit pogovor. Stisnilo me je v prsih. Kako naj dragega prosim, da nujno potrebujem pogovor, da odkrijem, kaj se je dolgi čas skrivalo v kinderjajčku. Hočem videti figurico in nato bom pomirjena. Strah me je. Strah, da me bo premamil, čeprav sem prepričana, da me iz življenja dragega ne more nihče več iztrgati. Tako toplo in prijetno mi je v njem. Načrtujeva že skupno življenje in glede teh stvari sem prekleto resna, kljub mojim mladim letom. Torej je strah odveč? Premišljujem. Vem da potrebujem le nekaj odgovorov. Vem pa, da je zelo težko v življenju stvari skombinirati tako, da bodo vsi zadovoljni, nihče užaljen, ljubosumen, jezen in da bom jaz srečna. Nekdo bo moral utrpeti posledice, nekdo bo moral na nekoga pokazati s prstom in tako določiti izdajalca. Vse je še pod vprašajem. In vem, sovražim gladiatorske igre, a le te so del realnosti. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Packam po stenah. Mnogo barvnih kombinacij. Pikica pri pikici, črtica, črke poezije in končni izdelek ljubka sobica, ki daje vtis čarobni hišici v pravljičnem gozdu. Tak je moj načrt. Rotim vse nasprotnike, da mi to omogočijo a mi še ni uspelo. Soba ostaja bela, mrtva. In tega premišljajočega dne prinese poštar kartico od preljube. Na sprednji strani modro nebo in pikice padalcev in na drugi strani njen umotvor. Dotaknem se njenega podpisa. Čas zopet zavrtim nazaj. Kotalim se med spomini in boli me kadar udarim ob kamen. Pridem na rob realnosti in se prisilim da ga ne prečkam. Ljubko razglednico prpopam na poličko nad delovno mizo. Prišel je vikend in z njim vse lepo. Nedelja je bila najina. Pozabila sem na vse trapasto, kar me spravlja v obup. Pešačila sva. Tja na sončno Slajko. Korakala sva po mehki travici in senčkasti potki in drevesa so se klanjala rahlemu vetriču. Nad nama je krožil orel s svojim ostrim očesom. Opazoval je vso ljubezen med nama. In smejala sva se iščočim novim dogodivščinam, ki jih nameravava preživeti v dvoje. Prelepo. Zaključila sva popoldan z kosilom in ljubljenjem in plesom. Nenadoma je name padel ponedeljek, ves težak z veliko culo dela na rami. Njena teža je velika a jo zmorem! In ta dan bo daljši od vsega ljubkega. Čemu?
| ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Kam naj vržem individualne težave? Prekleta lakota umetnosti!
DUŠA.
| ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Takole. V bistvu so izkušnje naši profesorji. Hvala jim za to. Upoštevam jih. Zelo. Zelo.
V soju sveče sem se spoznala. V njeni mehkobi sem se nažrla voska. Kot žival so me zagrebli
tja nekam, kjer ni lisic in mrhovinarjev. Želijo da razpadam počasi in da se v obliki smrdeče
mrhovine nikakor ne bi potikala po gozdovih, se vlekla - iz gobca v gobec zverem - To bi bila preljubka usoda. Kako lepo je zret v sebe, ko nehaš dihat in na drugem koncu ni miru, kot je obljubljeno.
Po toči zvoniti je prepozno. A jaz še vedno vlečem vrv, da bim boma do vseh
ljudi, do stoterih ušes, da me slišjo problemi, težave in vse sranje. Nikomur ni lahko. Razumem.
Obstajata dve zadevšni. Prva je ta da si baraba in da se ti jebe vse po spisku (nekako že preživiš),
druga pa da si ena dobra dušca in umreš zard živciranja. Če ne izbereš nič od tega
si luzar in noben nate ne vrže svojga uča. Si nekje v sredini, zato je pa itak sploh
brezveze, da v takem stanju obstajaš. V tem res ni bistva na žalost (želja po otroštvu-ko še nisi ti)
Pokakam se na čist vse, enostavno je. Sam gate dol potegneš in postaneš za
sekundo malo boljše volje. Če si en dizaster-tak kot sm jest-je to edina rešilna bilka.
mrš!
(snifam saharozo da se posladkam) | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Podstrešje premetano korake šteti neprestano. Konec koncev - preplašena je čreda, volk jih raztrguje, da na pragu srce večno omahuje. Trgajo se stiki rok, ljubezen razcefrana- ma pojdi že po svoje! | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Samotarka si, ki se plašno skrivaš po gozdovih. Tam je burja, nihče ti ni ljub. Samotarka si, ki se s tišino obnemiš. V naročje položen strah, zibaš in dojiš. Samotarka si, se ne dvigneš pred igro. Težke so veke tvoje roke in bolečina. Samotarka, marioneta melanholije.
Stojim tu in te opazujem in s tabo tisoč tvojih koscev produše. Prestrižene vrvice moje krivde! Ostajate! Kot tih sladek prijatelj povčivate na dlaneh. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
| ||
| Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Vedno sem se bala, da se bo to dokazalo da je res. Na tiho sem upala na najboljše... Sedaj končno vem, da sama štejem čas in nisem tukaj. Tako težko se adaptiram, noro težko. In ta čas, ko razmišljam o vsem norem, mi skipi kava. In potem spet vzamem v roke Pril z vonjem jabolka in ribam špurgert. Zapestja me že bolijo in gobica s katero odstranjujem umazanijo nemo umira. Jaz sem vztrajna. Sem pokončno bitje, ki gleda naprej. Zatorej vem, da se bo tudi zame nekoč štedilnik tako svetil, da bom lahko končno v njem vzrla svoj bledi obraz. Gledati v sonce in puščati sence za sabo. Sonce me vabi vabljivo vabeče. Strah me je včasih njegove moči, pozitivno nabite, opite s srečo. Zato sem si nadela očala-sončna-ogromna in tedaj v tistem trenutku osebnostno za moment propadla. Občutek nemoči me je povlekel spet v sence, kjer se stiskajo strahopetci. Biti dotalno nezanimiva, žalostna oseba. To je lahko. Pomahati preteklosti, spoditi stran vse grdo, biti edinstven, samozavesten pa je težko. Kako je grozno, ko si nemočen in prešibak, da bi sprejel pomoč, kakršno koli. Navsezadnje je največja sramota ostati v zaporu svojega večnega jambranja in nabijanja negativnih ionov v okolico, ki ti upajoče steguje tople dlani proti tvoji hladni duši. Mar je res vsega tega treba? Na moji oglasni deski misli-nove reforme- a konec je še vedno odprt-ne obeta stagnacije- | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Tu na dnu tvoj odmev blisk odsev. Tu na dnu brez sramu, vzamem sebe.
Dlani požrešnih polno nebo, neskončen obok bednih sanjarij. Rdeče ptice ustnic, lažnivo trgajo tišino. Klonirani rablji brusijo sekire, glava za glavo.
Tu na dnu tvoj odmev blisk odsev. Tu na dnu gmota brezvezja.
A nad mano, angel ljubezni in zmage. Zmage, zmagoslavja, zmagovitosti nad zlom!
| ||
| Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
(v celem dnevu eno samo ljubo pisanje zapiskov, tikatakanje po Ljubem, prekomerno basanje s hrano)
Bila je nekako drugačena ura od vseh ostalih. Točno ob štirih popoldne. Danes. Privoščila sem si malo počitnic. Tudi v mislih. Neprestano mi tečnarijo, jaz jih pa nočem in nočem aktivirat. Zabrisala zvezke v kot in pozabila na vse. Imela sem namreč pouk v mačji šoli. Blazno resno!
Napolnjena z vetrom vsepovsod sem se zabavala z malim mačkonom na travniku. Čisto je mali in se še boji vetra. Sonček se mu blešči v sinje modrih očeh. Vsakega mačka moram socializirat preden oddide v tuje roke. Vendar meni to ne uspe povsem dobro. Rezultat moje vzgoje je mačji egoizem in pretirana plašnost ter zaprtost. Imam mačka - aprila je praznoval prvi rojstni dan. Rad je v moji bližini, hoče da ga mečkam po svojih rokah, želi dremati na mojem trebuhu in vedno zaspi, če objeta oba leživa na postelji. Samo da sliši moj glas, že mjavka. Problem nastane tedaj, ko bi ga nekdo drug rad pobožal (nič hudega sluteč znanec/znanka/sorodnik, ki je večkrat pri nas na obisku). Tudi če imam mačka v naročju totalno podivja-v bistvu je tako zelo plašen, da če se že kateremu posreči, da se ga malo dotakne, izbuli svoje očke in se začne trest. Noro. Nobena druga naša mačka, ki ni bila v mojih rokah v času odraščanja se ne obnaša tako zelo čudno. In ja- res je tole finta, da je tudi tale naš nov mali mucek prišel k meni v šolo. V njemu bom pustila (nevede) kopijo svoje osebnosti, plašne, sramežljive, boječe. Res drži rek kakršen je gospodar, taka je tudi njegova domača žival.
Naj napolitanko ali jabolko? Ravnokar sem prejela obvestilo, da je tehnica pokvarjena in vprašanje se je prevrglo v trditev. Oboje (se nasmehnem). Potem pa grem prisluhnit zvezdam. Baje imajo danes koncert! Nikoli ne manjkam. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Praznina. TISOČ IN EN OKUS! Kako zreciklirati lažnive besede? Ograjena v porcelan nemo strmim v vprašajasto brezno.
Odgovor je prazen prazen prazninast brezsrčen tuj | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
Stran 1 od 4 |
| Prejšnja stran | Naslednja stran |