ŽIVLJENJE NI PIKNIK (včasih pa kdo prinese bajadere)

Eksperiment

Moja bivša šefica je OBOŽEVALA besedi "projekt" in "vizija". Ni ga bilo dogodka, da ju ni metala naprej, pa naj je šlo za majhno praznovanje rojstnega dneva s 7 ljudmi ali pa proslavo ob kakršnemkoli že prazniku. Ne vem, če se je taka rodila ali je to prišlo z leti, kot nusprodukt izobrazbe in nesrečnega zakona. Ne bi se rada hvalila, samo mislim, da sem bila ena redkih ljudi v firmi, ki so ugotovili, da ženska s svojimi "vizijami" in "projekti" vsem po vrsti maže oči, samo da se nam ne bi bilo treba ukvarjati z resnimi problemi ne samo v firmi, pač pa na splošno v stroki. In tako sem počasi postala resno alergična na omenjeni besedi, pa tudi na šefico. Saj sem že omenila, da je bivša, ne? V firmi, kjer delam zdaj, omenjenih besed ne uporabljajo prav pogosto. Projekt ja, največkrat s sarkastičnim prizvokom v glasu, vizije pa redkokdaj.

Meni je ljubša beseda eksperiment. Nekako se lepše sliši, če nekomu ne uspe eksperiment, kot pa če propade projekt. Slednje smrdi po nesposobnosti in nemarnosti.

No, zadnjih par tednov sem se šla torej eksperiment. Zamisel sem imela že nekaj časa v glavi, samo nekako volje ni bilo prave. Ko sem spraznila škatlo s kvadratki iz blaga (o tem kdaj drugič več), je na dnu ostalo nekaj krpic iz paname in leakrila. Slednje bom verjetno v bližnji prihodnosti vrgla stran, panama pa je še imela potencial.

Ideja je bila naslednja: vezenina v okvirčku. Za začetek sem uporabila manjše vzorčke, ki bi šli v okvir za slike velikosti 10 cm x15 cm. Med prejicami sem izbrala take barve, ki bi se jih dalo skombinirati z okvirjem. Poskusila sem tudi kompozicije z dvema vezenima koščkoma blaga.

Tu so slike:

Prvih dveh poskusov nisem fotografirala.

Rečem naj samo, da zadeva niti najmanj ni tako enostavna, kot je videti. Najprej, težko je držati tako majhne koščke blaga. Ampak prava kriza je nastopila, ko sem morala izbrati pravo ozadje za vezenine. Se bojim, da mi ni pri vseh uspelo. Npr. pri zadnjem. Vendar so mi rezulati kar všeč. Zdaj moram samo še ugotovit, kje v zidu moje delovne sobe je podporni steber, potem jih bom pa lahko obesila.

Odeja. 6 in 7

Fanta ... ne gre to tako. Kaj se to pravi?? Če je bilo rečeno avgusta, potem se pride avgusta. Ne pa JUNIJA! Mislim ... spravljat ljudi takole v zadrego ... Ko prideta domov, se bomo mi trije usedli in kako rekli o manirah.

Moja nečaka. Trenutno stanujeta vsak v svoji stekleni škatli v eni od ljubljanskih bolnic. Njima je fino - jesta petkrat na dan, spančkata, vsi skačejo okoli njiju. Doma pa frka. Gnezdo še ni bilo do konca urejeno, imeni ne izbrani ... odejici nedokončani. Ampak ... konec dober, vse dobro. Fantalina lepo rasteta, prebolela sta tudi zlatenico. Bo pa še nekaj časa trajalo, da prideta domov.

V soboto sem potegnila zadnji šiv in smo šle me tri na Vodenice na fotošuting. Za vsakega fantka ena odejica, kaj pa. Zgornja stran je iz raznih kosov blaga, spodnja iz flanele.

Vsaka ima tudi majhen kos vezenine - črka S za naš priimek:

Slike z razstave

V soboto in nedeljo, 27. in 28. marca 2010, je v prostorih nekdanje železniške postaje Libna potekala razstava ročnih del Kulturnega društva Libna. Te razstave so pravzaprav že tradicionalne, a sem si jo letos prvič ogledala.

Nekaj utrinkov:

Kvačkanih izdelkov je bilo sicer še več, vendar sem se posvetila predvsem vezeninam.

Kljekljane čipke so ravno tako delo ge. Resnik:

Gospa, ki je ... kako bi rekla ... vodila, pazila na razstavi, je nosila modro bluzo, izvezeno okoli vratu in na rokavih. Vezenine je naredila sama za razstavo bluz, ki so jo imeli pred nekaj leti.

Več fotografij izdelkov in otvoritve je na ogled tudi tukaj.

Valentinov SWAP 2010

Komaj se je polegel šunder okoli Stvaraoničinega SWAPA, je Tea, ženskica, ki ima preko nadvse simpatičen blog HobbyChic, povabila k sodelovanju pri svojem SWAPU. Tema je bila valentinovo. Prijave je sprejemala do 14. februarja in še isti večer se je na njenem blogu pojavil filmček, v katerem sta nastopili Teina hči in mačka kot komisija, ki je žrebala pare.

Pred dvema letoma sem v enem drugem SWAPU za partnerico dobila Drenko iz Makedonije. Tokrat sva spet prišli skupaj. Tole je Drenka naredila zame:

ovitek za knjigo in puščico.

Tole sem pa jaz poslala njej:

In ker Drenka zbira znamke, sem priložila še nekaj slovenskih znamk, ki so izšle pred kratkim (tigrovo, olimpijsko in srčasto z veveričkama).

SWAP 2009. Del 2

No, o tem, kaj sem poslala v Avstralijo, sem že pisala. Na svoje darilo sem morala pa počakat. Ne vem točno, kaj se je zgodilo. Iz sporočila, ki mi ga je poslala moja partnerka, gospa z zelo lepim imenom iz Novigrada, sklepam, da se je nekaj zapletlo na eni od obeh pošt. No, čeprav ji RES ne bi bilo treba, se je potrudila in naredila drug izdelek.

Tole je okolivratnik ali kako bi se temu reklo. Čeprav mi rožnata barva ni ravno preveč všeč, pa tele rožice kar poživijo.

Odeja. 5

Ne glede na to, kako rada delam krpanke, vedno pride ena faza, ko bi projekt v delu z največjim veseljem postavila pred vrata pa naj se kdo drug naprej z njim heca. To je tisti trenutek, ko je treba sprednji in zadnji del spravit skupaj. Takrat se pokažejo vse napake pri izdelavi sprednjega dela, tiste pisane kombinacije krpic. Ampak najhujše pa je zapiranje zadnjega roba. Oba dela naj bi bila brezhibno poravnana, pri zavihovanju navznoter se ne sme pojavit noben mehur ... Nočna mora, skratka.

No, ampak ko je narejen zadnji šiv in če se pozabi par faudic in nešteto drugih drobnih napak, si zadovoljno oddahnem in potem pride čas za ekstremno samohvalo: "Dobro sem naredila! Lepa je!"

Predstavljam svoj zadnji izdelek, odejo, veliko 1,5 krat 1,7 m. Namenjena je bratrančevemu sinetu, ki je bil malo pred novim letom star eno leto in ima enega najočarljivejših nasmehov na svetu.

Tole je izbor flikic - dve črtasti sorti (pri eni prevladuje zelena, pri drugi modra), modra karirasta, oranžna in ena, pri izbiri katere sem se malo zaribala, ker so ravno kvadrati, ki sem jih izbrala,  imeli v sebi v glavnem samo oranžno, ter moder rob (in maneken):

Zadnja stran:

Estetska predstavitev:

ŠAL

S kvačkanimi šali imam kar nekaj izkušenj. Khm, ja. Prvega sem se lotila v osnovni šoli, naredila sem ga mogoče 15 cm, robovi so šli vedno bolj noter, mentorica ročnodelskega krožka pa ni in ni znala povedat, kaj delam narobe (lahko bi ji jaz povedala, samo takrat nisem vedela, da to, kar delam, ni v redu ). Drugega sem celo končala, pa nikoli nosila. Bil je rožnate barve s črnimi podolžnimi črtami, imel je tudi resice in velike luknje. Tak fini babji šal, primeren za barbiko, nikakor pa ne za v šolo pozimi. Nekega dne sem ga razparala in volno uporabila za kvačkano odejo.

Pred par leti so se veliko nosili dolgi volneni šali, prečno črtani, v raznih barvah. Jaz ne vem, kje so punce te šale takrat dobile, ker v trgovinah, kjer sem jih jaz iskala, so imeli samo tiste tenke, rahlo kosmataste, ali pa po dolgem črtane (made in china, imam tudi enega takega). Verjetno so imele doma stare mame ali mame, spretne s pletilko. No, jaz tega nimam več in sama tudi ne znam plesti. Znam pa kvačkati. Nekega dne mi je bilo dovolj slinjenja in sem kupila nekaj klobkov volne raznih barv in se lotila dela.

Načrt je bil narediti šal s poprečnimi črtami, zemeljskih barv. Se pravi nobene modre, nobene roza ali zelene ali živo rumene. Prehod med barvami ni ravna črta, ker to se mi je zdelo preveč gemajn. Barvna shema, ki je nastajala sproti, naj bi se na sredini obrnila. Prvotno so bile zamišljene tudi resice, ampak temu sem se kasneje odpovedala, ker je volna takšna, da se nekoliko cufa na koncih. Ampak je tudi tako v redu, se vsaj ne zatikajo v zobe zadrge.

Minila je ena zima, pa druga in tretja ... verjetno tudi četrta, ker sem vmes malo izgubila občutek za čas ... šala pa še nisem imela. Vrečko z volno in prvimi 50 cm šala sem prestavljala sem in tja. Nekaj ni bilo časa, nekaj sem imela druge interese. Medtem so nehali delati volno zelo posebnega zlatasto-rjavo-zelenkastega odtenka. Se pravi, da se mije barvna shema podrla. In pozabila sem, kako sem izvedla cikcak prehod med barvami, zato je na enem koncu drugačen kot na drugem.

Letos v začetku novembra sem se ga spet lotila. Kot da bi vedela, da ga bom rabila. Končala sem ga nekaj dni pred novim letom. Je dolg in kar malo težek, ampak zelo topel.

VOŠČILO

Da bi zdravje vas cel' let' služilo.

Da ljubezni nikdar ne bi falilo.

Da kruha bi bilo obilo.

Da vse zlo bi se od vas odbilo.

Skratka ... da bi novo leto srečno se vam odvilo.

Vam želi

                                     Dovska

Kje sem - 627

Uf, že dolgo nisem sodelovala v tej igri. Sem pa ravno včeraj pospravljala računalnik in našla nekaj slik, ki bi bile primerne. Če je mah, od katere sem dobila štafeto, obtičala v pomladi, prilagam tudi jaz sliko iz tistega časa. Mapa, v kateri  jo imam spravljeno, se imenuje Velika nedelja.

Pravila so pri Morski deklici.

Kje sem?

Ta razgled je bil slikan od table pred to cerkvijo:

(ki se imenuje po svetnici, ki ima ime izpeljano iz latinskega poimenovanja neke živali.)

SWAP 2009

Miza v moji  jedilnici je prekrita s koščki blaga, sukanca v taki in drugačni obliki, prejicami za vezenje, vmes so knjige in pole z vzorci in škarje in koščki voska ... Sem prav vesela, da sem danes zaključila s ... khm ... projektom in bom lahko vse pospravila. Do naslednjič.

Torej, projekt. Na forumu Stvaraonica je bila letos spet organizirana izmenjava ročnih del oz. swap. In sem seveda zraven. Tako je zgledal moj lanski prispevek, ki sem ga poslala gospodični v Makedonijo.

Letošnji swap je precej hektično organiziran. Prva organizatorka je pozno odprla akcijo, dolgo je trajalo, da je sporočila temo, ki je letos cvetlična, nekaj s cvetlicami, in določila zelo kratek rok izdelave oz. pošiljanja (en mesec ali nekaj takega), ki ga je kasneje podaljšala za dva tedna. Potem smo čakali, da nam bo določila partnerje. In smo čakali. In je vskočila druga dama, ki mi je v enem od najinih dopisovanj potožila, da je vse skupaj niti ne veseli preveč. Vse, kar sem ji lahko rekla, je bilo, da bo vse padlo na svoje mesto.

Ker je bil rok izdelave kratek (tudi tista dodatna dva tedna nista zadeve olajšala), nisem mogla narediti nič v tehniki, ki jo najbolj obvladam, torej s križci. Imela sem blazno fantastične načrte za torbo iz jeansa, zunaj izvezena z belo nitjo, v notranjosti bi se skrivala pisana podloga in žep, zapirala pa bi se z zadrgo. Nastala je torba iz jeansa s pisano podlogo, izvezena je z belo nitjo (sicer ne tako, kot sem si prvotno zamislila), vse ostalo pa je zaradi moje neizkušenosti odpadlo.

Nekaj izkušenj s šivanjem torb že imam. Za svojo osebno uporabo sem naredila tri in meni je vseeno, če od vsepovsod visijo nitke in če je narobna stran šlampasta, če pa stvar komu dam, ne more biti ... takšna. Zato podloga.

Skratka, stvar sem danes končala. Zunaj je bilo še dovolj svetlo, da sem spokala še fotoaparat in vse skupaj odpeljala v Kostanjevico na Krki, kjer sem imela v okolici samostana manjši fotosešn.

Torba je torej narejena iz temnomodrega jeansa in še enega, vzorčastega. Ročaji so iz svetlo modre vrvice, spletene v kito.

Tako pa zgleda podloga:

Naredila sem jo iz tistega, kar je ostalo, ko sem končala pregrinjalo za posteljo.

Vezenina in vzorčasto blago na zunanji strani:

In tako torba visi na človeku (tj. meni):

Ni mi všeč. Dostikrat za kak svoj izdelek tako rečem, pa se ga potem privadim, samo ta torba mi res ni všeč. Gre v druge roke, morala bi biti brezhibno popolna, je pa vsa vegasta, šivi niso v ravni neprekinjeni liniji ... Ampak je prepozno za kaj drugega. Zdaj gre v pranje, potem pa v Avstralijo. Naj ji bo srečna pot.

Vezena jajca

Sicer še malo zgodaj ... ali pa pozno ...

klik 

KAKO H"#$%&?* JE ŽENSKA TO NAREDILA!?

Danes ...

... sem šla v Zagreb. Združila par opravkov, nabavila skoraj vse, kar sem imela namen nabavit, pojedla par ne preveč zdravih stvari in potem domov.

Prvi opravek je bil obisk trgovine z gospodinjskim tekstilom blizu "đamije". Če bo koga kdaj neslo tja, naj se izogiba trgovke po imenu Biba. Babše sitno! Imajo pa tam prelepe stvari, posebno zdaj, ko je na voljo vse sorte tekstilij in ostalega, posvečenega naslednjim praznikom. Kupila sem par metrov paname v temno modri, rdeči in zeleni barvi. Rdeča in zelena sta bila v izredno toplih, ti. božičnih odtenkih. Vem, kaj bom naredila iz temno modrega, za rdeče in zeleno pa še nimam idej, ampak je dobro imeti te reči pri roki, ker takrat, ki bom imela vizijo, verjetno blaga ne bo več za dobiti.

Drugi opravek me je nesel na tržnico. Najprej sem šla samo v izvidnico, v nabavo sem šla par ur kasneje. Ne bom napisala, kaj sem kupila, ker sem s tem, da sem tisto reč pripeljala v Slovenijo, kršila par zakonov obeh držav.

Tretji in četrti opravek se nista dobro končala. Prejic za moj prt niso imeli (mogoče v 12. mesecu, so rekle gospe), želela pa sem imeti še en poseben koledar, katerega lansko različico sem kupila v Muzeju za umetnost in obrt, letošnja pa verjetno ni izšla.

Potem sem sem se s tramvajem odpeljala na Velesajam, kjer te dni poteka Interliber. Mislim, da se konča jutri. Gneča je bila strašanska. Ne vem, ali zato, ker ni bilo vstopnine ali so pa kje kaj zastonj delili, samo jaz tega nisem našla. Hec na stran, knjige so precej cenejše kot v redni prodaji. In tisti ki pravijo, da listanje dobrih starih knjig iz papirja izumira, naj si gre pogledat, kaj se dogaja na knjižnih sejmih. Nabrala sem nekaj prospektov za službo, kupila knjigo, ki sem jo imela namen kupit, za ostalo, kar me je mikalo, sem se morala kar precej nazaj držat (komplet treh kriminalk, precej debel strip o borcu za pravico, imenovanem Pridigar, v srbskem prevodu, zbirka kolumn Borisa Dežulovića ... ), ker vsega preprosto ne bi mogla prinesti domov.

Mesto je bilo sploh prepolno ljudi. Na Jelačić placu so imeli en koncert v protest proti nasilju med mladostniki, kandidati za predsedniške kandidate oz. njihovi ... kako bi rekla ... najemniki so zbirali podpise za kandidaturo (to baje počnejo študentje, ki dobijo za vsak podpis plačano, mislim, da so rekli 3 kune, samo to je meni malo, verjetno sem si narobe zapomnila).

Domov sem prišla z rahlo sociofobijo in sem nekaj časa razmišljala, da bi se za preostanek tedna zaprla v spalnico. Poleg tega se mi spahuje po tisti pogači ne vem iz česa, ki se je cvrla v prežganem olju.  Upam, da bo juha iz peštane zelenjave in ničesar drugega kaj pomagala. Sem si sama kriva. A je treba res vse požret, na kar mi pade oko?!

Odeja. 4

V žlahti bi morali enkrat te dni dobiti dojenčka. Ampak punci je tam, kjer trenutno pač je, všeč, in se ji še ne mudi na svet.

Spomladi, ko so nam napovedali njen prihod, mi je padla v glavo ideja, da ji sešijem odejo. Kar ni bila slaba zamisel, glede na to, da zdaj postaja prav mrzlo. Takrat še nismo vedeli, kakšnega spola bo, zato sem, ko sem kupovala blago, iskala barve, iz katerih bi lahko skombinirala nekaj nevtralnega. Krpice niso kar naključno sešite skupaj, obstajal je namreč načrt, ki pa se ni ohranil.

Nastalo je torej tole:

Tole je izbor barv:

Za zadnjo stran sem nabavila svetlo črtasto blago, vendar se je, ko sem končala sprednjo stran, izkazalo, da ga je premalo, zato sem naredila širok rumen rob,dodati pa sem morala še dva karirasta trakova. Vogali so nekoliko ... recimo temu "netradicionalni":

In potem sem še ugotovila, da je na rumenem blagu nekaj luknjic, ki sem jih zakrila z vezeninicami:

Prtiček z zlatimi jabolki

Ta zapis posvečam moji najljubši trgovini z blagom, za katero sem v soboto ugotovila, da so jo zaprli. Ni več polic z balami blaga, ni več lutke v izložbi, ki je bila na smrt podobna Rebeki Dremelj, ni več škatle z ostanki. Tudi ni bilo napisa "Obiščete nas lahko na naši novi lokaciji ...", pač pa so me preusmerili v drugo trgovino v drugem mestu, ki pa ni tako prijetna (sami ostri koti in zanič svetloba). Slava ti, lepo sva se imeli. 

OK, dosti jokanja, gremo k ročnim delom.

Enkrat spomladi sem v škatli z ostanki našla kos inleta. To je bombažno blago, ki se uporablja med drugim tudi za vzglavnike. Jaz sem imela zanj drugačno ... khm ... vizijo. Blago mi je bilo všeč, ker bilo tople bež barve in tudi na otip je bilo zelo prijetno. Frka se je začela, ko sem ga dala v pranje in namesto, da bi ga zlikala, ko je bilo še vlažno, sem ga popolnoma posušila. No, zgledalo je kot bi ga ravnokar ... se opravičujem za izrazoslovje ... potegnila iz riti. Zmečkano za popizdit! Lepo sem ga zložila in potem je par tednov ležalo v skrinji s posteljnino.

Ne vem točno, kaj se je zgodilo, da sem si nekega dne zaželela vesti. Ne križce, ampak navadno vezenje. Potegnila sem na plano tale kos inleta in pretrpela kakšno uro muk, da sem ga za silo zlikala. Odrezala sem kolikor toliko enakostraničen ... khm ... pravokotnik in narisala skico:

Vezla sem z rjavo (za deblo, veje, peclje in muhe):

dvema odtenkoma zelene in rumeno prejico za liste:

ter z zlato nitjo za jabolčka:

Takole izgleda potem, ko sem ga še zarobila:

V načrtu sem imela še po eno zlato jabolko in par listov v vsak kot, samo me je minilo veselje. Ni bila težava v tehniki, pač pa v blagu. Vesti na inlet je muka. Blago je gosto tkano in ko sem ga napela na obroč, je bil vsak vbod slišati kot udarec po bobnovi membrani. Prav zares so me začeli bolet prsti. O tem, kako se mečka, sem pa že zgoraj nekaj rekla.

HRELIĆ

Za Hrelić sem prvič slišala oz. bolj natančno brala na enem hrvaškem forumu. Nekdo je na podforumu o Zagrebu spraševal po komisijskih trgovinah, pa mu je par ljudi napisalo, naj svojo robo proda na Hreliću. Čez čas je dobil celo lastno temo.

Tisti ... prostor, da mu tako rečem, se uradno imenuje Auto-sajmište Jakuševac. Gre za velik ograjeno ploščad na robu Zagreba. Pravijo, da dela tudi ob sredah, samo največji naval je pa ob nedeljah. Takrat imajo namreč oboje skupaj - avtosejem in buvljak.

Torej sem se, pametna kot sem, včeraj odpravila v Zagreb. "Pametna" pa zato, ker je bilo ok. poldneva strašno strašno vroče, pri nas je bilo baje 35 stopinj ob treh (pravi Vremenko). Šla sem sicer kar zgodaj zjutraj, ampak ob osmih je tudi v Dobovi že začelo kuhati. V Zagreb sem prišla ok. pol desetih, naslednje pol ure sem potem iskala bankomat, čakala v menjalnici, kupovala ZETove karte in iskala postajališče, s katerega odpelje bus številka 295 v smeri Auto-sajmišta Jakuševac. Vožnja pravzaprav ni dolgo trajala, mogoče 20 minut, verjetno zato, ker je bilo malo prometa.

Avtobus zapelje naravnost na sejmišče, na tisti del, ki je namenjen avtomobilom.

Buvljak se nahaja na jugovzgodnem delu.

Najprej se opravičujem, ker slike niso glih najboljše, slikala sem jih namreč v "tehniki" skrita kamera.

Pravijo, da se tam dobi vse. No, skoraj čisto vse.

Tole je bilo v eni škatli. Zgleda, kot da je nekdo spraznil predal (tudi pri nas doma smo imeli nekaj podobnega )

Kdor za senco ne poskrbi sam, ga na takšen dan, kot je bil včeraj, ves čas žge sonce.

S takih stojnic se je razlegala glasba izvajalcev, ki jih jaz imenujem new croatian patriotic wave. Če ste kdaj slišali za thompsona in mateta bulića ... no, to je to.

Poskrbljeno tudi za dušo ...

 ... in telo (mimogrede, med avtosejmom in buvljakom je manjša avenija pečenjar, kjer prodajajo burek, pasulj, čevape, pleskavice, kebab ... in vse sorte reči za spit).

Nove smernice v izobraževanju ...

(no, če koga zanima, kako izgledam ... zgoraj je moja senca .)

Mislim, da se to imenuje diorama:

avtomobilske maske, razne ...

Še malo avtodelov:

Tehnika ipd.:

Hrelić fashion department - tukaj dobite vse od najbolj lepljive sintetike, stvari, ki jih ljudje doma poberejo na podstrešju in tistega, kar cigani poberejo po smetiščih in kontejnerjih, do glici-pici štiklov):

Ko sem videla tole:

mi je prišla na misel angl. beseda "bedazzled".

Na voljo tudi reči, ki bi jim lahko rekli že antikvitete:

Mislim, da sem na sejmišču preživela kakšno uro in pol. Rahlo bedasta od vročine in sonca sem se odpravila proti vhodu. Avtobusa ni bilo in ni se mi niti sanjalo, kako dolgo ga bom morala čakat, zato sem šla za ostalimi, ki so šli na savski nasip. Kakšnih 20 minut stran je namreč tramvajska postaja

Na samem sejmišču je za prodajo potrebno plačati pristojbino, ki baje znaša 20 kn (ali nekaj takega, tako je pisalo na forumu). Tisti, ki si tega stroška ne morejo ali nočejo narediti, razstavijo svojo robo kar ob poti od tramvajske postaje in po nasipu, vendar smo na njih naleteli šele po kakih 10 minutah hoje.

Mislim, da si ne upajo bližje, da jih ne bi lovili pobiralci pristojbin.

Drugače je pa na samem sejmišču kar poskrbljeno za varnost. Okoli se sprehajo policaji in okoli stoji par gasilskih avtov.

Kolikor sem videla, gre malo ljudi domov, ne da bi našli na Hreliću kakšno stvar zase, tudi tisti, ki gremo tja iz firbca. Moj nakup?

Kvačkane pupe

Spet nekaj iz arhiva.

Pred veliko leti sem počitnikovala pri stari mami in ker nisem imela kaj drugega početi, sem pobrala razne ostanke volne in se spravila kvačkati pupe.

Tale rdečelaska je velika kot zvezek formata A4. Telo, tj, glavo, trupce in ude ima iz različnih odtenkov rumene (vidi noge in desno roko). Oblečena je v cevasto krilce in jopico, ki se zadaj zveže.

Priznam, tale modrolaska je malo nenavadnih barv. Pa tudi glavo ima preveliko.  Nosi obleko z vijoličastim krilom in roza životcem (glej zgornjo sliko) in rdečo jopico z belimi čipkastimi rokavci in rožnatim čipkastim ovratnikom. Jopica se zapenja in odpenja z medeninastim gumbom.

No, tole siroto je pa doletela moja karakterna neprijetnost, da se stvari včasih hitro naveličam. Nima las, plašček je pa bolj tako tako, iz raznih ostankov volne. Okoli vratu ima belo čipkasto rutico, imela je pa tudi klobuk, ki pa se je nekje izgubil. Velika je za mojo dlan.

Vse so polnjene z vato

kje sem - 539

Štafeto sem dobila od Gemana, pravila so pri Morski deklici.

Sem bila med minulimi prazniki na eni prireditvi in tam so imeli tudi tako razstavo:

Sem upala, da bo vsaj ženski del ekipe vedel, kaj je na sliki in, ne vem, če je bilo med ravnokar minulimi prazniki veliko ocenjevanj šarkeljnov . Dodajam še eno sliko:

No, pa še eno:

Kje sem (bila)?

ODEJE. 3

Za včeraj sem imela velike načrte, potem pa se je vsul dež in ni bilo iz vsega skupaj nič. Sem pa dopoldan odnesla veliko škatlo papirja v kontejner (cel teden sem jo vozila v prtljažniku, zato je to omembe vreden podvig) in šla na razstavo vezenin (na žalost sem aparat pozabila doma, tako da ne bo nič s fotografijami).

Pred par tedni sem iskala po škatlah z blagom kaj, kar bi za prvo silo lahko uporabila kot zaščito pred točo za strešna okna. Namen ima sicer naredit nekakšne blazine, ki bi se z gumico zapela preko oken … kakorkoli že, stvari še nisem čisto premislila. Našla sem par metrov kariraste flanele in eno nedokončano odejo, pa tudi tole sem potegnila iz skrinje s posteljnino. Ugotovila sem tudi, da je izginilo nekaj blaga, ampak trenutno nisem ravno razpoložena za igranje detektivke. Se bo že našlo.

Torej, nedokončana odeja. Narezano sem imela že dolgo, delati pa sem jo začela kmalu po selitvi. Zašito sem že imela po treh straneh, potem pa me je minila volja in sem jo dala na stran. In ker je bila nedelja takšna, kakršna je pač bila, sem si na tv naštimala tenis (sem mehka na Federerja, kaj morem) in se spravila odejo dokončati.

Takšna je po sprednji strani:

Še detajl z zadnje strani:

Meri nekako meter in pol krat meter in pol. Je malo manjša, kot sem mislila, da bo. Na koncu se mi je nekaj sfižilo, in sem jo morala malo odrezati, zato je ena od robnih vrst ožja.

Veliki prt z modro vezenino (dnevnik projekta - 6. del)

Kakšen mesec je že, odkar sem nazadnje pisala o delih na novem prtu. Zadeva zelo počasi napreduje, ker sem vmes počela še druge reči. Raznolikost pa to. Nekoliko sem pa le napredovala:

Vodnarkine besede so me malo ... potolažile ... pomirile ... mi premaknile fokus. V glavnem, poskušam videti samo tisto, kar je že narejeno. 

Prtiček za na voziček

Tole je nastalo kot kejs of imerđensi. Kupila sem si namreč eno stvar, ki se ji "strokovno" reče servirni voziček. Nisem nek pospavljaški frik, kaka fanatična čistilka, me je pa res že začelo motiti, ker sem imela po mizi in kuhinjskem otoku polno knjig, zvezkov in raznih papirjev.

Tole je je ta reč:

Teji servirni vozički so fajna stvar z vsemi temi predali in poličkami. Bil je prav nemarno poceni, moja teorija je, da zaradi tega, ker je zgornja plata haudrasto zlepljena, še celo en mehur je nastal, pa še popraskan je. Saj ne, da bi te bile njegove napake vidne zdaj, ko imam na njem svojo navlako, bo pa le malo lepše zgledalo, če bo pokrit s prtičkom.

Že nekaj časa sem nameravala narediti prtiček v tehniki, imenovani tkaničenje, ki posnema tkanje (odtod tudi ime), V prostore med nitmi tkanine se uveze nit drugačne, največkrat modre ali rdeče barve. Gre za vrsto vezenja, ki je značilna za Belo krajino.

Za svoj prtiček sem uporabila bež panamo, temno modro ljubico in bež kvačkanec (za obrobo).

Vzorec sem našla v knjigi Narodne vezenine na Slovenskem.

Tole je končni rezultat:

Lahko ga bom "nosila" po obeh straneh:

če le ne bom dobila kakšnih pizajzlastih obiskov.

Mislim, da je za prvič zadeva izredno uspela. Za naslednjič moram pogrunatai nekaj drugega za obrobo, samo ta mi je hodila narobe.