| ||
| erostanatos.eDnevnik.si |
| ||
Hladnokrvno Politični položaj v moji sobi je stabilen. Vse imam pod kontrolo. Tisto , kar mora spati, spi, okno je ravno prav priprto, da slišim drobne korake neke nevidne živalice in ni me strah. V Avstraliji ni velikih nevarnih živali - če odštejemo krokodile na severu ampak tisti so iz nekega drugega časa in jih osebno ne štejem kot avtohtone prebivalce kontinenta. Mi smo čudna dežela, je nekoč rekel domačin, ko sva seštevala kdo naju lahko tukaj poje, nimamo velikih zverin imamo pa najbolj strupene pajke na svetu. Torej vendarle smrtonosne živali. Ampak pravi možje lovci potrebujejo tudi velikost ali kakor je bilo rečeno za Godzilo: »Seize does matter! "Zato ni bil Hemingway na primer, nikoli na lovu v Avstraliji, saj si res težko predstavljamo velikega lovca, ki se na kolenih ruva z malim rdečim pajkom.Če pa domnevamo, da je tisto kar prave lovce tako draži nevarnost in adrenalin, ki se ob tem sprošča, potem bi bila seveda ista figa, če bi se dali zapreti v temno sobo, v kateri ždi tunelski pajek , zunaj pa bi vesela lovska družba z zanimanjem pričakovala prihod zmagovalca. Že takoj v zaćetku smo imeli v naši družini bližnje srečanje z nekim pajkom. Nismo jih še poznali po imenu in lastnostih in zato je pozornost vzbudil silno velik pajek, ki je ždel v pralnici pod stropom. Skušal sem ga pobiti z omelom, pa mi je hitro pobegnil in ni ga več doseglo moje oko. Naslednji dan, pa smo zaslišali iz pralnice strašni krik:Pičil me je, pičil me je! Vpila je žena, ki je z roko segla v košaro z umazanim perilo in je bila notri grdoba in jo je pičila tako, da jo je fino peklo. Okrutno smo ga umorili in čeprav je bila situacija videti precej resna, se spomnim, da me je obšla tale misel: Ubili smo pajka, ampak prihranili smo ženo in mater dveh otrok , kar je pravzaprav dober izkupiček. Telefonirali smo na številko, ki je določena za pajke in so zadevo vzeli zelo resno. Naj shranimo pajka so rekli in pridemo na vpogled, potem pa so prišli prijatelji in povedali, da je tisti pajek navaden huntsman, ki ga ponekod namerno gojijo, da jim žre muhe. In pokazalo se je, da naša mati ni od muh in je ostala nepoškodovana. So pa iz pajkovske centrale še enkrat telefonirali in vprašali kako in kaj, ker jemljejo pajke resno. Potem sem nekega popoldneva prestavljal opeke na gredici in pod njimi je zagomazelo nekaj belega , v luknjo pa je izginil majhen črni pajek, tako hitro, da sem komaj še videl tisto rdečo pego. Belo pikčasto tvarino sem vrgel v smeti in ko sem opisal domorodcem dogodek, so takoj prepoznali gnezdo red back spiderja, enega smrtno strupenih pajkov. Tako smo se navadili, da pač živijo med nami. Včeraj pa sem spet videl tistega podolgovatega, ki so ga kazali na televiziji in rekli, da je neka nova vrsta strupenega pajka. Primerjali so ga z razvpito mesojedo bakterijo, ki je pred leti vznemirila svet. V nekaj dneh so razvije na mestu ugriza rdeča oteklina in potem je treba veliko antibiotikov in tako naprej. Je pa edini pajek, ki je preživel Pest control. Medtem, ko nas ni bilo nekaj dni doma, so prišli in pobili vse živo v stanovanju, razen zajčka Pipina, ki smo ga posebej označili kot našega. Ko smo se vrnili je bilo povsod polno nekega belega prahu, mrčesa pa ni bilo. In zunaj so ležala gnezda evropskih os, kot ji tukaj spoštljivo imenujejo in jih imajo na podobnem spisku kot zajce. In zdaj se je izkazalo, da je edina živa stvar, ki je preživela, tisti najnovejši pajek. Našli smo že tri. Enega smo posesali, enega razmazali s časopisom - pisana beseda lahko ubija! - zadnjega pa je pokončala Helena s pravo slovensko coklo, čeprav sem prisebno zavpil : Daj ga s Canberra Timesom! Ob 00.45 je bil torej politični položaj v sobi stabilen. Takrat sem ga zagledal. Mogoče je imel milimeter v premeru, komaj več in lezel je čez verze: I have a horse. My horse has four legs. Tomaž Šalamun - The Selected Poems. Najprej se mi je zdelo tako prijazno, ko sem opazoval to malo reč, ta mali strojček za življenje kako brzi prek verzov in jih sploh ne prebere, vidi se da ima veliko časa, kot pač takrat, ko si še mlad in je vse življenje pred tabo! Zdelo se mi je sicer malo čudno, da je tam, kajti Šalamun ni za otroke. To mi je rekel on sam, ko sem mu povedal, da sem otrokoma pred srečanjem z njim prebral nekaj njegovih pesmi, da bodo vedeli kdo je in kaj dela. Pa je rekel skoraj malo očitajoče, malo pa v zadregi, češ, le kaj si bodo otroci mislil o njem, da je za otroke vendarle še malo prezgodaj. V opravičilo naj povem, da sem jima bral samo Poker in da sta popolnoma razumela kako je s stolom, ki teka od kopalnice proti kuhinji ali pa v obratni smeri ker to ni važno in se sprašuje kaj bo z njegovim posmrtnim življenjem - da ne govorim o In kaj, ko je treba pod prt podložiti seno, potem pa gostje odložijo kozarce in kozarci se zvrnejo, ker ni ravno, ti pa lahko mirno rečeš: narodni običaji- in kaj? Potem pa me je nenadoma prešinilo, da je mogoče ta majhna črna pika mladiček tistega podolgovatca in da se bo potem skrila v Barbie hišo in tam rasla do zime, potem pa bo v poduk in svarilo , kot je bilo tudi nekje rečeno, odšla požirat moje otroke. Nič ne vem, če je res, nič ne vem, če ni res. Ampak če gre za življenje in smrt, se ne grem loterije. Ker pa sem vendar potreboval nekaj malega izgovora, sem si rekel: Kaj nisi poslušal , ko je rekla skrbna pajkova mati, da jej od vsega, kar boš našel na polici, samo Šalamuna pusti pri miru, drugače bo jok in stok in škripanje z zobmi? In hitro sem zaprl knjigo in jo dobro stisnil, zraven pa zamrmral tisto, kar zmeraj rečem ob takih priložnostih: Nisi bil predviden v mojem življenju! Potem sem odprl knjigo in malček, ki bi bil nemara naša hišna smrt, je bil pritisnjem na drugi strani. Tam, kjer je bila pesem z naslovom To Have a Friend. V verzu, ki pravi : I see the devil’s head, people, I see his whole body, je bil namesto vejice in tako njegova smrt vendarle ni šla v nič. V papirnati grobnici ležiš, sem si rekel, in zadnje besede na grobu ti je spregovoril Šalamun, namesto predstavnika krajevne skupnosti Rdeči breg. Pri čemer pa sploh ni rečeno, da je bil to on, da bi bil to on, ko bi odrasel. Je pa kakšen njegov sorodnik. Ko gre za življenje in smrt, se na malenkosti ne bomo ozirali. | ||
| 4 Komentarji | Napiši komentar | Stalna povezava |
| Page 1 od 13 |
| Prejšnja stran | Naslednja stran |
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik |