<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Po Filipinih zdaj še Argentina

19. 02. 2012 - NA POTI DO KONCA S SVEZIM ZACETKOM

Mendoza - Villavicencio - Uspallata - Tupungato - San Rafael - Valle grande - El Sosneado - Malargue - Bardas Blancas - Barracas - Chos Malal - Las Lajas - Zapala - Laguna Blanca - Alumine - Junin de los Andes - San Martin de los Andes



 
Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava


16. 02. 2012 - BICIKLE V KOT

Trnji in suhi sopi trave izginjajo. Letecih krtkov ni vec in prvic opazimo cmrlje. Jutra so vse bolj hladna in kar ne moremo se spraviti iz sotora. Ob cesti stojijo table, ki opozarjajo na preckanje divjadi. Posamezna drevesa se zdruzijo v iglaste gozdicke. Travniki niso zeleni, so pa. Vasicam in mestom manjka severnjaskega sarma. Ljudje se odmaknjeno sprehajajo po ulicah po katerih veje hladen veter. San Martin in ruta sedmerih jezer. Zunanji dejavniki pocasi ohlajajo naso potovalno strast. Nakljucje ali nacrt v ozadju, zaradi katerega se bomo z lazjim srcem odpravili domov?


 


Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava


14. 02. 2012 - TA KRATKE

Pozno popoldan se zakampiramo ob reki Alumine, skocimo v vodo, iz sebe izperemo ves prah, najdemo recne polzke in celo rake. Na vikend oddihu, poleg nas, je se argentinski par. Ribarita, cajckata ter nam, utrujeni trojici, ponudita stolcke in ta veliko plinsko bombo za kuhanje. Pocutimo se kot da smo na lezernem oddihu ob reki Kolpi z vsem luksuzom, ki pripada kamperjem z avtomobilskim prtljaznikom.

 

Po vseh tednih suse, vrocine in peska Roman dokaj nazorno opise posledice: "Nogavice se mi kar trgajo, ko jih obuvam. Kot da bi jih vlekel cez drat!" :-)

 

Po zoprnem vzponu se rahlo spustimo na prostrano planoto s slanim jezerom in tremi hiskami na obzorju. Pri prvi se ustavim in kar tako iz ceste, zaklicem proti moskima, ki sta ravno pri zidarskih opravilih: "Hola, hay agua o pan?" (Pozdravljeni, imate kaj vode ali kruha?) Starejsi mlajsemu, z rokama z mednarodnim znakom, naznani pavzo. "Venga, venga!" (Pridite, pridite!) In ze sedimo za mizo, postrezeni z zajtrkom. Jemo domac kruh z maslom, pijemo caj, vmes pestujem mesec in pol staro dojencico dokler se nje ne premaga lakota, Junija svoji sovrstnici vazno razkazuje knjigo, kramljamo in kar ne moremo se spraviti od mize. No, to vendarle naredimo, bolj ali manj iz razloga, da ne bi predolgo zadrzevali fantov pri gradnji prizidka. In ko se poslavljamo, stara mama ze mesi testo za nov hlebec kruha. "Cau, cau in stokrat hvala za vse!" "Ne, ne, hvala vam, ker ste se ustavili! In srecno pot!"

 

Junija na domacijah navduseno teka za rackami in kokosmi, boza kozlice in pogleduje za mucki. Do krav in konjev je bolj zadrzana in prav nic je ne moti, ce ostajajo na varni razdalji. Psom brez predaha prinasa kamenje in mece palice. Na kratkih postankih ob robu ceste nasmejana maha v pozdrav vsem mimoidocim voznikom. V parkih izpod dreves pobira ogromne storze, ki ji sluzijo kot nogometne zoge. Vsako jutro in vecer pomaga pri postavljanju ali pospravljanju sotora. In po enodnevnem postanku in lenuharjenju ze nestrpno caka na premik. Kar sama spleza v voziceki in priganja: "Pa pa, pa pa!"

Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava


14. 02. 2012 - SRECANJE, KI NAS NAPELJE NA ...

Na poti iz Las Lajas-a v Zapalo se na cesti srecamo z avstrijskim potomcem z ovcarjem Otom pri katerem smo kampirali pred dobrima dvema tednoma. Povemo mu za nas neuspesen napad na staro ruto 40, on pa nam takoj postreze z novim nasvetom: "Skrenita z asfaltirane ceste proti zahodu, mimo Lagune Blance ter navzgor proti mestecu Alumine. Nagrajena bosta z lepo pokrajino, hribovjem, zelenjem in jezeri." In midva ze zavijava, ceprav sva se zaobljubila, da prostovoljno na tem potovanju, ne zapeljeva vec na makedam! Toliko o mozu (in zeni) besede! :-)


 





Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava


8. 02. 2012 - VASKI PRAZNIK

Vasica Las Lajas proslavlja 115 obletnico. "Las Lajas ( ce preberemo po slovensko ) se imenuje zato, ker imajo toliko psov, da vse laja", obrazlozi Roman. V centru je postavljen oder ter pred njim vec kot sto stolov za vascane in goste, ki bodo prica spektakularnim orientalskim plesom, izboru kraljice vasi, nagovoru vaskih veljakov,... Ob robu na trznici stojnice ponujajo empanade, pecen krompir, kozje in goveje meso na zaru. Potem pa so tu se krosnarji z vso navlako plastike, ki jo premore domisljija in umetniski izdelki iz lesa in kamenja. Ura je pol desetih zvecer, postaja zivahno in zaradi vetra nenavadno hladno. Grejemo se v bliznji gostilni, se pozibavamo v ritmih glasbe, cakamo da nam specejo empanade, Junija pa se zabava s prerazporejanjem gostilniskih stolov. Utrujenost nas premaga se preden se razvnamejo lokalne strasti. Ognjemet, skorajda bombno eksplozijo, docakamo v sobi. Vsak v svojem napolsnu si ga obarva drugace, le luna, okrogla in svetla je taista za vse.
Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava


7. 02. 2012 - V GOSTEH

Mocan veter nas sili k iskanju zavetja, krog nas pa le trnavo grmovje, ki seze najvec do kolen. Ko v daljavi zagledamo majhen gozdicek, pravo oazo zelenja vrb in topolov, se ze smejemo senci. Le se z ljudmi moramo opraviti! :-) Skozi ogrado preko pescenega dvorisca stopim do hiske. Na verandi dve veliki kletki s piscanci, mokra plasticna miza, generator in motor. Odpre mi moski brez majice. Povprasam ga za moznost prenocitve, pa mi odvrne, da je to zasebna hisa. Skoraj se ze obrnem in zapustim ta kraj cudnih vibracij, ko malce bolj na siroko odskrtne vrata. Pozdravi me se zenski obraz za njegovim hrbtom. Kljub vsemu nas povabita naprej in ponudita dve postelji. Pohvalita se, da sta gostila ze nekaj kolesarjev, ki so na svoji poti poiskali zatocisce. Jasno, saj sredi puscavne pokrajine njuno zelenje kar vabi in klice k sebi. Vpisemo se v knjigo gostov in kramljamo. Z vsem uzitkom koristimo hladno vodo, ki tece iz pipe v kad, da iz sebe izmijemo vso umazanijo in vrocino. Se preden se zveceri, zaradi prostorske stiske v hisi in smradu, ki veje iz rjuh na posteljah, na dvoriscu postavimo sotor. Tla ocistimo suhih vej, kravjekov, kurjekov in kozjih tac - njihove koze se razpenjajo na nasi desni - s katerimi, ker so se kosmate, Juniji krtaciva usrano rit :-) ... majhen, izmisljen hec, ki je se cisto svez postal legenda. Zavlecemo se v varno zavetje, ob robove sotora na tleh nagrmadimo pesek, da preprecuje vetru vstop v nas posvecen prostor, pomahamo zvezdam na nebu za lahko noc in tako do jutra. Gostitelja se vedno spita, zato nevljudno odidemo brez pozdrava. A popotnike, nas klice cesta in nezni jutranji soncni zarki se zdijo, kot da nestrpno cakajo samo se na nas, preden se vzpnejo in zazarijo z vso svojo mocjo.
Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava


2. 02. 2012 - DA JEMLJE DIH




Ko zapeljemo na prodnat makedam in grbine, se zaradi bolecin v nogi odlocim, da ujamem prvega terenca s prtljaznim delom, ki pripelje mimo, in ga poprosim naj nas ali pa le mene in Junijo prepelje do tocke koder se zacne asfalt (pbl. 50km). Nestrpno pogledujem nazaj in v dobri uri, prav neverjetno, nas prehiti le fant v Ford Fiesti. Sprasujem se o nakljucjih in nacrtih, ko pokrajina zazivi v paleti barv in oblik, ko se na eni strani dvigujejo crni vulkani, na drugi rdece Kordiljere, vmes pa svoje care izkazuje Rio Grande. Grbine na cesti poniknejo, bolecina je znosna in mimo vozijo terenci, ki sploh ne vedo kaj vse zamujajo, ko brzijo mimo.






Komentarji(3) | Napiši komentar | Stalna povezava


1. 02. 2012 - DRUGI DEL CRTIC

Franciseo v kompaniji z bratom, na travnikih ob reki Rio Grande, redi 80 glav govedi, 300 koz, ter konje. Mleko in sir prideluje le dva meseca na leto. Kupuje mlade bikce, zanje odsteje okrog 1200 arg.pesosov (200eur) in jih rejene proda za se enkrat vec. Krmo zanje kupuje jeseni in pozimi, ko se temperature spustijo tudi pod minus 25 stopinj, iz Kordiljer pa brije mrzel veter. Cesta cez hribe do mesta je zaradi poledice pogosto neprevozna. Zivi v majhni zidani hiski z betonskimi tlemi, z zeno in tremi otroki. V lasti imajo se 35 let star kamion, z  obraza pa mu sije zadovoljstvo.






Na koncu dneva se utrujeni utaborimo nekje sredi hriba, katerega vrh zasledujemo ze uro in pol, zal neuspesno. Manjka nam vode. Na sreco smo jo nekaj nalovili iz reke v dolini. Ravno prav za kuho svedercev. Komaj strpimo tistih osem minut vrenja, nakar odlijemo vodo, pripravimo grah, narezemo sir, odpremo steklenicko olja in jih ... pristavimo blize k sebi. Bolj natancno, jih pristavim in ... stresem ... v pesek. Samo pri Juniji je prvi hip zaznati kancek navdusenja, a ko pogleda najine ksihte, tudi njej ni vec do smeha. Pocepnemo okrog kupa svedrastih makaronov in enega po enega pobiramo s tal. Vedno hitreje, ker mravlje so za izvidnikom poslale ze celo vojsko.




Hmmm, kako mi gode, ko domacini hvalijo mojo spanscino-kastilscino. Damiana bi pa skoraj kusnila od navdusenja, ko mi prijavi, da je sprva mislil, da sem Argentinka, ki ze nekaj casa zivi v tujini. 'Sprva', ker potem me pa besedni zaklad izda. Ampak, naglas...ta je pa ta pravi! :-)

Ustavljam redke mimoidoce ( po vecini avanturisticne domace ali cilske turiste v avtomobilih ) in jih prosim za vodo. Ko jo naberemo dovolj, da se lahko mirne vesti zavlecemo v sotor in si ravno krtacimo zobe, se kraj nas ustavi druzina in nas obdari s celo vreco breskev. Pocitnisko potujejo in spoznavajo svojo prostrano domovino. Povabijo nas na svoj dom pri Barilocheju, kamor naj bi mi pribrcali cez dobra dva tedna. Pomahamo si v slovo in "Hasta luego!"




Cas za pocitek in zabavo! Roman je pretezak, zato na pomoc priskoci bibi Pu.



Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava


1. 02. 2012 - SRECA V NESRECI

Ob 8h zjutraj smo pri drevesu vasice Bardas Blancas zmenjeni z argentinskim kolesarjem. Clovek isce druzbo na svoji poti, mi se pa v vsem domacega kompanjona tudi ne branimo. A zmenek odpade. Bolijo ga kolena, zato bo dan ali dva pocival. Zazenemo se na cesto, razpremo jadra in drvimo z vetrom v hrbet 40km/h. Uzitek traja in traja. Nakar pri Romanu nekaj grdo zaropota. Menjalnik. Meni nic, tebi nic, iznenada odlomljen. Minute tisine so dolge. Veter, umito jutro, sveze barve reke in hribov v ozadju. Sami na cesti. Obrnemo se nazaj in odvlecemo do samotne hiske za hribom. Iz dvorisca nam pride nasproti nasmejan mozakar s koracajocim otrokom. Ponudi nam pomoc. Vso robo pustimo pri njegovi hisi, mi pa se z romanovim kolesom vred vkrcamo na star kamion za prevazanje zivine. 60 kilometrov cez hribe nazaj v mesto Malargue. V tekmi s casom (ob 13 nastopi siesta) hitimo po prasni makedamski cesti. V bicikleteriji priredijo star menjalnik. Brusijo, dokler se koncno ne usede. Juhu! Potovanje se lahko nadaljuje!






Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava


28. 01. 2012 - ARGENTINSKI GRAND CANYON-VALLE GRANDE

Vlece nas v ta zloglasni kanjon, ki ga je vrezala reka Atuel. Od spodaj navzgor ji sledimo. Argentinci imajo pocitnice, zato so kampi in sobe ob reki in bohotnem zelenju polni.



Trume njih prihajajo na tedenski oddih ali enodnevni izlet. Pravi magnet je raftanje po reki. Ko z Junijo namakava noge v vodi in brskava za okroglimi kamencki, vzhiceni raftarji s svojimi vzkliki navdusenjai, prav motijo najin posvecen mir. Po prasni cesti se povzpnemo do jezu, nato na vrh kanjona, kjer nam pastirckova pozresna koza poje vse kar ji pride pred nos, za ovinkom pa nas preseneti velicasten spust.







Ves cas so nam za petami temni, gosti oblaki, ki kar disijo na dez. Hitimo po kanjonu spet navzgor, mimo drugega in tretjega jezu, popolnoma ze izcrpani odstevamo kilometre, grizljamo mandeljne in sir in se od srca razveselimo table, ki pravi, da je do nase ciljne vasice le se 6 kilometrov. A kaksnih sest! V dveh kilometrih se dvignemo na vrh kanjona za 300m. Skoraj izdahnem! Skoraj se izjocem! Skoraj se kar usedem na rob in pocakam na carobno vilo, da me ponese tja do kampa. Skoraj.... Vasica Nihluen pa ob zajezeni reki Atuel in jezeru, ki po povrsini potolce vse slovenske sladke in slane vode. Vasica, kjer nek gospod prijazno zaklice za mano: "Señora, mira al araña!" Mene pa skoraj odnese v drevesno krosnjo. Vasica, kjer kar mrgoli ogromnih pajkov, ki niso tako blazno nevarni. "Bojta se malih crnih, z belo progo na zadku",nama namignejo. Vasica z okolisem, kjer po zraku letajo zuzelke v velikosti bramorjev in malih krtkov. Okolis, kjer clovek dvakrat premisli preden gre ponoci ven iz sotora na lulanje. Okolis, kjer si ne zelis kampirati nekje sredi grmovja, ker te je premagala utrujenost in ujela tema.


Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava


23. 01. 2012 - CRTICE

V vasici El Sosneado, na ruti 40, smo gostje dezurnega medicinca Gustava. Na spanje nas povabi kar v ordinacijsko sobo zdravstvene postaje. Kljub njegovim dobrim namenom se raje zasotorimo v senci za postajo.


 
Juanu razlagam kako vsako leto eden od naju izbere destinacijo za potovanje. Jaz imam raje gorate dezele s suhim podnebjem, Roman pa zelene trope. Juan dvigne eno roko v zrak, drugo postavi na bok, zaplese ob nevihti in rece: "Roman, tropi so tukej, samo zate!"





Kampi pod upravo mesta ali naselja so opremljeni z betonskimi mizami, klopicami in zari za peko. Po tem, ko se pol noci dusimo v dimu, ker sosedje pecejo in obracajo neznanske kolicine mesa, ter zjutraj z vrvice pospravimo oprano in dobro prekajeno perilo, Romanu prekipi: "V tej dezeli se mesojedca prav pripravijo do tega, da postane vegetarijanec!"





Kampiramo ob glavni cesti Mendoza-San Rafael, pri zavetiscu za avtomobile pred toco in mali kmetiji. Zjutraj, ko pomolimo glave iz sotora, nam lastnica hise, prek ograje postreze s polnim kroznikom kruha in peciva. Kaj cemo, junijini blond kodrci in nasmeski imajo svojo ceno.  :-)




Pasji mestni potepuhi tu dobro shajajo. Nihce jih ne preganja. Niso nepridipravi, pac pa del ulicnega zivljenja. Se bolj pa se gode hisnim psom. Nikoli osamljeni, saj stirje kosmatinci pri hisi niso nobena redkost ali cudastvo. Vecinoma imajo svobodo gibanja tako po hisi kot po bliznji okolici. Le rancarske pse znajo vcasih prikrajsati in jim dodeliti le vlogo cuvaja.
Komentarji(3) | Napiši komentar | Stalna povezava


23. 01. 2012 - STRASNA NEVIHTA


Poslusamo skrebetanje deznih kapelj na sotoru.Damo si poljubcke za lahko noc. Se dobro ne zamizimo, ko kapljice postanejo kaplje, ko vetric preraste v orkanski veter, ko strelice in bliski sekajo nevarno blizu. Zavijemo se v spalke in stisnemo na sredino sotora. Vse bolj je hrupno. Kot oreh velika toca klesti listje z dreves. Tla sotora postanejo mokra. In prsi skozi platno. Zavemo se, da sedimo na 'de lux' naravni vodni postelji. Na zalost, neogrevani. Skrajni cas je za pobeg. Junijo pokrijem s spalko ter z njo v narocju zabredem v vodo z ledenimi kuglami. Obstojim. Vseokrog je crno. In mokro do sredine goleni. Nekaj zaporednih  bliskov mi nakaze pot do hise. Po stopnicah dere voda. Stopim skozi odprta vrata hise. V vodo. Streha ne zdrzi. Povsod tece in kaplja. Z lastnikom kampa Juanom in njegovo hcerko Lucijo se stisnemo v suh kot. Ostala dekleta podstavljajo vedra in z metlami potiskajo vodo cez prag. Roman resuje sotor. Kolesa s torbami in prikolico prenese k hisi. Na visji nivo. Stran od reke, ki poplavlja in grabi k sebi vse na poti. Po dolgem casu se nevihta pocasi umirja. Grmenje se oddaljuje, veter umirja in dezne kaplje ne udarjajo vec s taksno mocjo. V hisi pobrisemo vso vodo s tal. Ob pol polnoci sedemo za mizo k, po sili razmer, prestavljeni vecerji. Mesna struca z jajcem, koruzna omaka z mesom in riz. Namestijo nas v izbico ob kuhinji. S strehe mi kaplja na obraz. Prestavim se malce nize in v trenutku zaspim. Zjutraj so vse vrvi za perilo polne. Jogije in deke iz hise polagamo na drevesne store. Nas sotor in spalke se hitro susijo. Sonce je mocno. Vlaga izpareva. In popoldan bodo spet nevihte.







Jutro po nevihti
Komentarji(6) | Napiši komentar | Stalna povezava


23. 01. 2012 - IZBERI A, B ALI C


Do tocke D vodijo tri ceste.
Prva A je asfaltirana, z najvec prometa, najdaljsa ter s 120 km odsekom brez naselij, bencinskih postaj in sence.
Druga B je malce krajsa, makedamska, z nekaj par kraji s senco in vodo, po njej vozijo kamioni iz rudnikov.
Tretja C je stara ruta 40 ( nekaj takega kot LJ-BG, nekdaj glavna zila, ki je povezovala sever in njug Argentine ), v zelo slabem stanju ( kamenje, pesek, ride,... ), najkrajsa, poteka ob cudovitih kordiljerah od koder pritecejo reke, ki omogocajo zivljenje rastlinam, zivalim in nekaj rancarjem.
Torej, izbiramo med A, B in C! .... ????
Avstrijski potomec, lastnik kampa s pomenljivim imenom Rosengarden in navihanim nemskim ovcarjem Otom, nam jo odsvetuje. Priporoci nam jo kopica domacinov.

Izberemo C. Podlezemo zavoljo obetajoce lepe pokrajine, sence in vode. 180 kilometrov slabe ceste, torej. Ko zapeljemo na makedam in usmerimo kompas proti rdece zeleno vijolicnim Andom, zajocem od srece. Ne traja dolgo. Vsa koncetracija gre vijuganju med kamenjem, iskanju prave linije in trde podlage v pesku. Po kamenju skacemo kot koze, v pesku obticimo in porivamo kolesa. Naletimo na konjsko podkev. Skupaj s kljucem od kljucavnice, ki smo jo zaklenili v Ljubljani na, ce se ne motim, Mesarskem mostu, jo vrzemo v pesek. Po 25 km se izmuceni usedemo v senco. Nase pojave prestrasijo dve kravi s teletoma. Previdno jo popihajo stran. Grizljam krekerje. Junija ob cesti, med grmovjem in trnovjem, nabira palice in kozje rogove. Roman pogleduje po cesti naprej. Naprej ali nazaj? Za tako pocasno napredovanje nimamo dovolj hrane. Mene boli vnet zivec iz hrbta do ritnice. Ob vsakem mocnem tresljaju tulim od bolecine. Junijina prikolica je prava coklja v pesku.
Veter po zraku nosi pesek...Sklonjenih glav vrzemo pusko v ... hmmm...trnje.






Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava


17. 01. 2012 - NA POLJIH IZGUBLJENA ROMANTIKA

V ravni crti se spuscamo proti soncu. Na obeh straneh siroke ceste polja cesna, plantaze preprog trave ter ogromni nasadi breskev in orehov. Ter seveda, vinogradi. V ravnini. Brez hribckov in zidanic. Brez makovih cvetov in rdecih vrtnic na obrobjih. Brez romantike in vandim. Tu bi se Mlakar ostal brez navdiha. Zadusil bi se v rezkem vonju skropil in v temi stopil v blatni namakalni kanal. A, kaksen glazek al dva bi pa vseeno spil. :-)
Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava


16. 01. 2012 - NASI DNEVI

Natovorjeni z 12 litri vode, 2 kg testenin, pol kile sira, bananami, grozdjem, tremi breskvami in konzervami graha ter lece se zazenemo v hribe. V dolini je nevzdrzno vroce, zato nas kar vlece tja gor. Tja med grmovje, suhe recne struge, ptice, stran od avtomobilov in gruc ljudi. Brcava v breg, preklinjava vozila na 4x4 pogon, ki naredijo za kolesarja nevzdrzno makedamsko cesto, pogosto se ustavljamo, grizljamo sir, mecemo kamenje, v popoldanskem casu pa pogledujemo proti vrhovom in ocenjujemo koliko casa nam je se odmerjenega do prve nevihte. Enkrat v zavetju sotora, ko smo, kakor pravi Junija, koncno 'doma', eden prevzame vlogo kuharja, drugi pa se, ne glede na vse (uh, kako bi se zavalil na tla, nekaj prebral, malce zadremal, gledal v luft ali razmisljal ), prelevi v varusko z obilico energije in domisljije. Noci so prijetno hladne in dezevne, jutra pa zaspana in vlaza vse dokler ne posije sonce. Ko zapuscamo puscavno pokrajino, se vedno znova razveselimo zelene trave, kaksnega drevesa, krav in konjev na pasnikih. Pogledov, ki spominjajo, na meni tako drago in ze dolgo zeljeno kolesarsko destinacijo, Mongolijo. Za travo, pasniki in vodo pridejo se vasi, mesta in spet smo na zacetku. :-)
Komentarji(5) | Napiši komentar | Stalna povezava


12. 01. 2012 - PRVA MINI AVANTURA

Odrinemo iz Mendoze, ter nato dve uri jutranjega hlada prebijemo na bencinski crpalki in okolici, ker na junijinem vozicku spustita obe rezervni zracnici. Iscemo biciklisticno trgovino ali servis, jo najdemo, je zaprta, cakamo,...in nato v najhujsi vrocini zabrcamo proti hribom v daljavi. Pocivamo, se sencimo pod drevesi in ko teh zmanjka pod mostovi preko suhih hudourniskih strug, se polivamo z vodo, risemo avtomobile v pesek, opazujemo mravljice, nabiramo storze, in seveda, kako drugace, ustavljamo mimoidoce ter prosimo za vodo - dezinformacije o trgovinah na poti! :-) Cez noc se spocijemo na vratih naravnega rezervata, jutro pa je sveze in nasmejano. Makedamska cesta se vije sem in tja, brez predaha. Na izviru, koder polnijo vodo Villavicencijo, se zalozimo s svezo tekocino, ter del nje takoj oddamo v roke dobrim ljudem, ki so voljni na pot proti prelazu popeljati, ter po 15 kilometrih odvreci v grmovje nase 'zivljenje'. Aqua es la vida! Med vzpenjanjem se skoraj pustim zapeljati Zoranu Predinu, a narave cari imajo vecjo moc. Sprasujem se kaj me tako neizmerno vlece v Ande? Cemu toliko truda? Gre le za preizkusanje lastnih zmoznosti? Za izziv? Za ... za spostovanje gre, spostovanje do vsega okoli sebe, do Narave in Zivljenja. Pocivamo na razgledni tocki in klepetamo z domacini, nakar, kot bi brali nase zelje, iz hladilne torbe privlecejo polno vrecko s sadjem. Za Junijo. In hladno pijaco. Za naju. Zvecer se utaborimo. Se vedno znotraj naravnega rezervata. Rangerji nam pogledajo skozi prste, mi pa utrujeni, pod zvoki kapelj dezja na sotoru, ze tonemo v san. Po prelazu, na 3000 metrih, naslednjega dne, se spustimo v dolino, ki od dalec obljublja pravo oazo zelenja. Cas za pocitek, pranje in seveda...za igrala.
Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava


8. 01. 2012 - NACRTI IN NAKLJUCJA

Ne, nismo v Barillocheju, v dezeli jezer, smrek in hribov, ki s fotk, mimogrede, spominja na Svico. Cisto mimo plana, smo jo usekali takoj v Mendozo, na 40 stopinj v senci. In ker so plani in nacrti v zivljenju ena manj zanesljivih stvari, smo se prepustili nakljucju. Ter seveda, sanjam. Zato se bomo kot svinje zagnali v buce / hribe in upali, da ne ratamo kisli!:-) Zato imamo pa s seboj za dva gumba srece!
Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava


22. 12. 2011 - PO FILIPINIH ZDAJ ŠE ARGENTINA

Spet v bližino veličastnih Andov. Po 3 letih. Ne midva, temveč mi.
Kam gremo, si lahko samo predstavljamo. Kod se bodo vile naše ceste, kje bomo postavljali tabore, rinili čez prepreke ali gladko napredovali, ... Življenje! 
Komentarji(5) | Napiši komentar | Stalna povezava


27. 04. 2011 - NAŠA POT in NJEN KONEC


Pristali v Cebuju, nato pa šest tednov kolesarili, plavali in pluli po morju.



Cebu city (otok Cebu) - Ormoc (otok Leyte) - Isabela - Palompon - Cebu city (otok Cebu) - Carcar - Moalboal - Samboan - Damaguete (otok Negros) - Dauin - Siaton - Bayawan - Sipalay - Kabanklan - Hinigaran - Pulumpandan - San Isidro (otok Guimaras) - Jordan - Iloilo (otok Panay) - Cebu city (otok Cebu) - Tubigon (otok Bohol) - otoček Cabilao - Tagbiliran (Otok Bohol) - Panglao - Dimiao - Anda - Alicia - Carmen - Tubigon - Cebu city (otok Cebu).


Naša mala družinica na koncu potovanja




Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava


25. 04. 2011 - ŽIVA PODMORNICA

 
Anda. Vzhodni polotok otoka Bohol. Na jutranjem potopu se iz koralnega platoja poženem proti zidu in v morski prepad. Mavrica barv in oblik. Veliko in malo. Pisano in živo. Prvič videno. Že poznano. Za popoldanski potop Romanu zaželim prav tako vzušje in doživetje morskega sveta. Toda raznovrstno paleto mu povozi in zabriše podmornica. Čudna tišina pred prihodom. Tema. In nato, gmota. Whale shark (pes kitolovec). Eden. In še drugi. Proti njemu, mimo njega, on pa z njima. V glavi. Z željo. Njuna zamaha pa že daleč proč. 






Komentarji(13) | Napiši komentar | Stalna povezava


<- Prejšnja stran || Naslednja stran ->
Avtor vsebine tega eDnevnika je filipini2011.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik