Dobro znano dejstvo je, da smo ženske nabiralke, moški pa lovci. V naši mali družinici se to kaže na banalnem primeru nakupovanja.

Z možem sva se pred nekaj časa dogovorila, da bova v trgovino hodila le s seznamom stvari, ki jih potrebujeva, kajti sicer je v vozičku pristalo odločno preveč stvari. No, tako sva torej pred vsakim nakupom sestavila seznam in ko sva prišla v trgovino, se je mož kot novodobni lovec zagnal v iskanje vseh stvari na seznamu, jaz pa sem mimogrede nabirala stvari, ki jih "nujno" potrebujeva, a jih ni na seznamu (npr. pecivo za goste, ki je sumljivo izginilo že naslednji dan). Seznam je bil za moža ciljna lista, zame pa usmerjevalec.

Zdaj gre vsake toliko časa sam v trgovino in če mu na list izrecno ne napišem vsega, potem pač kdaj ostanem brez kruha, wc-papirja ali piškotov za goste. Je pa precej bolje za proračun. Sama namreč za manj stvari zapravim več :).

Poleg tega pa imam po novem še eno nabiralsko strast - stvari za dojenčke. Če sem prej nujno morala pomeriti novo majico ali pas zase, se zdaj vedno ustavim na otroških oddelkih. In tako je namesto "rabim nove hlače" pač "rabi novo dudo" (ki je v bistvu sploh ne mara, ampak je takoooo prisrčna), "rabi nov bodi" (ker se barvno ujema s hlačkami, ki sem mu jih kupila zadnjič), "rabi nov aspirator" (ker to pač mora biti pri bajti). Ker - saj veste - volk dlako menja, narave pa nikoli.