 |  |
 | |
Tu in tam potrebujem zavetje. | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Je že tako prav ...Danes sem cel dan pravzaprav čakala, da se vrne moj domači del familije domov. Ni me skrbelo, vsaj ne pretirano. Čakala sem, malo sem bila lačna, predvsem pa mi je šlo na živce, da se dogaja samo njima. Nekaj po 20-i uri sem ju dočakala, pojedli sva večerjo, pobrala sem perilo in nahranila psa in se zapletli v pogovor. O prijateljih, o familiji, očetu in podobno. Zanimalo me je, kako moja mati, psihologinja, vidi to, da je ostalo tako malo družinskih prijateljev, o tem kako počnejo nekateri stvari samo zato, da pokažejo da so nekaj, kar pravzaprav niso.No, pa bodimo bolj specifični ... Imam familijo po strani moje matere, ki nima veliko denarja. No, težko bi temu rekli tako. Nimajo denarja sploh. Vedno sem se jezila, ko so odžirali moji babici, ko so jamrali in prav pogosto so imeli prav oni tisto nesrečo z zdravjem. Velika družina so, povezani in meni tuji. Najmlajša sestrična je mojih let. Včasih sva noreli skupaj po travnikih, raziskovali telo, podrtije in reševali živali. Spomnim se, da sva bili nerazdružljivi. Potem sem zrasla, začela drugače razmišljati, s tira jo je vrgla predvsem moja spolna usmerjenost. Počasi sva se razšli, jaz sem šla na gimnazijo, ona na poklicno. Jaz sem povprečno zdelovala gimnazijo, ona povprečno poklicno šolo. Meni se je zdela neumna, tuja, oddaljena. Jaz sem se navduševala nad matematiko in živalmi, ona je matematiko sovražila, navduševala se je nad fanti in glasno glasbo. Za nekaj let sva ostali vsaka na svojem planetu. Jaz sem šla na fax, začela s svojim reševanjem sveta, ona je imela vsak mesec novo frizuro in telefon. Potem sem po nekem prijaznem naključju spet prišla v stik. Medtem se jim je obesil pes, evtanazirali so dva mačka, zaradi malomarnosti jim je poginil morski prašiček (ki sem ga prinesla jaz). To so podatki, ki so meni ostali v glavi. Vedno sem se čudila po eni strani poročil s strani moje babice kako ni denarja za kruh, po drugi pa tega, da sem vsakič videla sestrični z novima frizurama in kričečima telefonoma. Lahko, da sem vse skupaj samo jaz tako videla. Zdaj smo prišli spet v stik. Njihov svet je drugačen. Navzven se mi vedno zdi, da se trudijo izpasti drugačni kot so. Kot da se je nekaterih stvari za sramovat. Ja, vedno mi je šlo na živce njihov življenjski moto Imejmo se radi, denar bo pa že prišel sam od sebe. Ampak konec koncev ... brez izobrazbe pač ne moreš biti bogat. Ne? Najnovejše obleke, original Crocs-i, počitnice v Zrćah, koncert Pink nekje v tujini, tekaška oprema, nore barve frizur, bla bla bla ... Meni to ne pomeni nič. Jaz živim od posebnih ponudb, akcij, fejk stvari, meni znamka ne pomeni nič, k frizerju ne maram hodit, koncerte si redko privoščim. Ja, videla sem velik del sveta, počela ogromno stvari, ampak sem globoko v sebi ... škrta. Zase. Za ostale mi ni težko dati nekaj evrov tu, nekaj tam, kupit nekaj kar jih veseli, čeprav prisegam na originalnost. Obsedena sem s srečo drugih. Zato služim denar ob šolanju. Pa za moje hobije. Ki so nori, potratni in se finančno niti slučajno ne splačajo. Zakaj se ljudje pretvarjajo da so nekaj, kar sploh niso? Mami je rekla, da ima vsak svoje fore, da pravzaprav imamo tudi mi to, da se važimo v nekaterih stvareh, ki pravzaprav niso mi. Pa sva nadaljevali ... Po mojem mnenju se je snobovstvo mojih staršev precej omejilo, ker to enostavno nista onadva. Ne znata koktejlčkat, na živce jima gre srenja v Val Thorensu in tajska masaža v Ljubljani ni to to. To kar počne moj oče ... je del njega. Potuje, spoznava ljudi, se uči in zganja adrenalin. Se ne ustavi, četudi bi se moral po moje vsaj letos. Pa se ne. Ampak to je on. Četudi ljudje tega ne verjamejo. If it's not fun it's not worth doing it. Tak je. Takega ga jaz poznam. Moje mnenje je, da se mu na stara leta slabša ego, odnos do sveta. Občutek imam, da misli, da je bog. Nihče mu ni dovolj dober, krog prijateljev se je skrčil iz nekaj 10 na prste ene roke. Zakaj? Verjetno je res razlog v tem, da ga po 3 mesece ni, da se odtujimo. Ampak zanimivo je, da mene vedno obtožuje tega, da menjam prijatelje, da nimam prijateljev izpred 10 let, da so vedno vsi novi, iz šole, službe, zadnjih hobijev. Nimam prijateljev iz OŠ, še iz gimnazije komaj kaj. Z ljudmi s katerimi sem hodila na angleščino v mladosti, delila puberteto, na počitnice, s katerimi sem imela konja, se ne vidim več. Pa to še ne pomeni, da smo skregani. Ponavadi pomeni samo to, da so se naše poti razšle. Da imam jaz občutek (kako znano), da sem šla naprej. Da sem na višji stopnji zavedanja, na novi poti, medtem ko so oni ostali na istem mestu. Tudi v trgovinah jih ne maram srečat, na avtobusu se poskušam pretvarjat, da jih ne vidim in na povabila na kavo se ne odzivam. Zame so zaključeni. V večini primerov. Včasih se mi zdi, da razumem fotra, čeprav on pravi, da razmišlja čisto drugače. Jaz namenoma ljudi puščam za sabo, on tega baje sploh ne počne. Četudi sem danes med pogovorom z materjo naštela v enem dihu vsaj 5 ljudi (družin) s katerimi nimamo več stika. Sem bila premala, da bi vedela ali smo se skregali ali se pač en dan nismo več poklicali. Govorim kot družina. Pač vem, da obstajajo, ampak ni pa jih več na obisk že 10 let. Skratka ... Na koncu koncev vedno ostanemo sami. Vedno se na koncu zanesemo nase, ker ljudje pridejo in gredo. To sem se naučila jaz. Četudi si z nekom delil svoje sanje, svojo kri, gnev, puberteto, četudi ti je ta nekdo poročna priča, kompanjon pri traparijah, najboljši poslovni partner, na koncu ... ostaneš vedno sam. In sam moraš vedet kdo si in kaj si. Stati moraš na lastnih nogah in slediti lastnim ciljem. Drugače te razhod partnerjev, prijateljskih vezi in družinskih vezi lahko potre. To sem se naučila jaz. Hard as a stone. V teoriji. Ne bom.Stala sem pod tušem in že tretjič v zadnjih nekaj urah razmišljala, da moram svoje misli in občutke spravit na blog. O tem kako pogrešam malenkosti, kako se počutim v vlogah, o tem kako neskončno sovražim lastno anatomijo, številko na tehtnici, kako aseksualna postajam in kako mi gre na živce vročina.Pa ne bom. Napisala bom samo, da ... ne, ne bom. Pika. Samo ena Bones me lahko spravi nazaj na ta planet. Just a note °6Pozabila sem že na to kako me pisk telefona nekaj deset minut po koncu pogovora lahko postavi nazaj v normalne tirnice. Kako pogrešam to.Oprosti, ker sem bil bedak. Sem se že skuliral. Hvala, ker me prenašaš. Iskreno. Sva.Včasih se mi zdi, da sem umrla že davno, tistega prvega pravega jesenskega dne. Zdi se mi, da sem si takrat dala zadnjo priložnost, ki je pravzaprav nisem imela. Vzela sem tuj obraz, prevzela življenje nekoga drugega, si oblekla svoj obraz in se nasmehnila jutru. Jutru, ki ga pravzaprav ne bi smelo biti. Morala bi biti tam, kamor me znova in znova pošiljajo grde sanje. Vsake toliko se sredi množice ustavim, v glavi se mi zvrti in že sem v nekih tujih sanjah, čutim tuje občutke in solze. Zdi se, kot da pravzaprav to nisem jaz, da se samo gledam skozi oči nekoga drugega.Potem se tisto jebeno kolo še malo zavrti, spet se začutim v svoji koži, ogledalo se mi prepričljivo zlaže v obraz, nasmehnem se in uživam. Pretegnem prste, razprem roke in hrbtenica mi zapoka od novega življenja. Pogoltnem slino, odlepim jezik od neba in se vsa zalepljena obrnem kamor mi veli nek prijeten občutek. Ob meni spi ona. Z rahlo razprtimi ustnicami in zaprtimi očmi izgleda najlepša na svetu. Zame. Pomencam si oči, privlečem roko nekje izpod posteljnine in jo čisto nežno pobožam po obrazu. Med gibom se spomnim kako ji to ni všeč in se odmaknem nekaj centimetrov nazaj. Gledam jo. Lepa je, ko spi. Nasmehnem se in se pomaknem bližje. Dotaknem se je in zbudi se. Obrne se tako, da mi nastavi hrbet. Objamem jo in poljubim na vrat. Dotaknem se njene kože, v glavi se mi zvrti, iščem tla in jo božam. Tiho, čisto tiho. Zunaj je svetlo, slišijo se ptički. Počasi se obrne na hrbet in se mi nasmehne. Zlezem nekam pod njeno majico in jo božam po trebuhu ... Kdo ve koliko časa ... Meni se vrti v glavi, lovim metulje in se jih držim za noge, da me odnesejo s sabo ... Potem me poljubi. Spustim naključnega metulja in spet sem nazaj. S prsti potujem po njenem telesu, ustnice iščejo mrzle centimetre njene kože in se včasih srečajo z njenimi. Preplet dveh energij, preplet prstov in občutkov. Tu sem zato, da lahko vidim kako se zvijaš pod mojimi rokami. Tu sem, da lahko osmislim tuj svet, ko se že zdi, da je Bit padla nekje med bitko. Gledam njen obraz, ko se odprejo usta in se ukrivi hrbtenica v užitku. Gledam jo, ko si želi, da ne neham. Zakopljem obraz v njen vrat, da lahko čutim njene prste na mojem hrbtu, kako praskajo kožo z mene. Zaprem oči, da lahko začutim njeno energijo še močneje, da lahko začutim najin stik, njen užitek, mojo potrebo po njem. Dvignem se na komolec, jo poljubim na ključnico, ne neham. Gledam jo v užitku. Čutim naju. Ko se obrneš na bok, z nogami objameš mojo nogo naju čutim. Pogledaš me v oči in vem, da sem, vem, da si. Vem, da sva.  Weird world.Spala sem do dveh popoldne, sanjala prepovedano in mačke. Ob treh sem pojedla zajtrk, kosmiče, delila sem ga s podgano. Ob štirih sem jedla sendvič brez kruha in za večerjo tričetrt litra stračatelinega sladoleda. Z babico sva igrali Človek ne jezi se na narisanem igrišču in ena izmed podgan se je polulala v posteljo. Bones in Booth sta kao zaljubljena, meni gre na jok in maček ni prijazen.Kaj je danes s svetom? Just a picture °1 I love you so much. Just a note °6Zaspala sem z njeno majico ...Da vidim ali se zjutraj zbudim s solzami. Just a note °5Ure in ure sedim v temi in jokam ...... in ta jebeni občutek, da nikamor ne spadam. Just a thought °5Če mahneš nenamenoma, to še ne pomeni, da ne boli.Boli.Včasih ... včasih me vse samo boli. Bolijo me odhodi, mahanja, pogledi, bolijo me njeni dotiki, poljubi in prepletanja prstov. Boli me tuja bolečina, hrapave besede in laži. Bolijo me besede, občutki, telo. Vse samo boli.Jokala bi pa imam suhe oči. Sedela bi in samo bila. Nikoli ne bi zaspala. Ampak po drugi strani pa se mi po glavi vrti tisoč in en scenarij. Vrtijo se mi nesreče, bolečina in kri. Zapiram oči med vožnjo in upam, da skrenem s ceste. Da se razpacam na armaturi kot muha. Ker se mi zdi, da je tistih nekaj dni v nekem časovnem obdobju enostavno preveč bolečih. Da včasih ne zmorem več. Zbežala bi nazaj, v tisti topel, udoben, otroški svet. Skrila bi se pod plašč, navlekla nase prevelik pulover in se skrila pod lasmi. Odgovornost me boli. In danes, ko odhaja velik del mojega sveta, ne morem več. Ne zmorem vsega sama. Ležala sem v postelji in pila njen vonj, se dotikala kože in ... bila eno. Nora. Zasanjala sem se nekam daleč, nekam med bukova drevesa in potoke, ko je ona razmišljala o brisačah. Zabolelo je do kosti. In me boli še vedno. Do solz. Nekateri spirajo solze z vodo, drugi jih zlivamo na tipkovnico. Zavrtela bi tisto jebeno kolo, ki sem ga vrtela toliko let, ki sem ga toliko let sovražila. Stopnice. Z moje stopnice vidim preveč. Preveč za danes. Kaj bo jutri? Kdo bo vzel psičko? Ja, želim si največjih traparij. Želim si umret v njenih rokah. Jutri. Naslednji mesec. Naslednje leto. Samo ... nehat dihat in zaspat. S krvjo na ustnicah. Hočeš od mene več? Hočeš moje drobovje v rokah? Izvoli ... Nisem jokala že nekaj časa. Nisem jokala že celo večnost. Danes se mi kotalijo ogromne solze in kapljajo na posteljo. S črno rjuho. Kot sem si vedno želela. Malo je že umazana, ampak to mi je všeč. Ihta. Norenje, hlipanje. Upam, da me mami ne sliši. Mac me gleda od strani in se mi čudi. Mene pa samo boli. Boli boli boli. Do solz. Sovražim lastno labilnost, lastno destruktivnost. Poznam se do obisti in tega ne maram. Bojim se sama sebe, bojim se črnih angelov v meni. Jebeš bele, ki letijo predaleč. Nekoč mi je rekel moj mali angelček. Nekoč ... me je poljubil na moja strta krila. Narisal je angela zame. Da me bo varoval vedno. Danes sem se spomnila nanj, ko smo se peljali mimo. Na nekoga, ki je videl angele v meni. Zdi se mi, da se mi bo en dan strgal film. Vzela bom skalpel in si odprla žile. Razrezala si bom drobovje in potrgala vezi. In potem se bom onesvestila. V mojem stilu. Ja, upam, da bom izkrvavela pravočasno. Ker poti nazaj potem ni več. Če bi bila sama doma, bi šla zdaj na sprehod. Po gozdu. Kar tako, malo med krošnjami, malo pod zvezdami. Poslušala bi tekajoče ježke, gonečo srnjad in veter. Zapletla bi se v pogovor s sovo, miška bi mi obrisala solzo in zajec bi se mi smejal. Pač. Ampak nisem doma sama. Ja, boli.  Ko hočem preveč ...Vem, da je vse ok. Vem, da je vse popolno. Vse to dobro vem. Ampak detajli, mečem se v detalje, slike povečujem na 1200% in iščem črne pike. Ker hočem popolno sliko. In ko radiram, barvam in čistim pixle, uničujem sliko. Si kdaj pomislila, da nisi sama? Da ni popolnih ljudi? Da ne more biti vse prav samo tebi? Ne, nisem. Auč. Grozna sem. Spet tam, kjer sem že bila in kjer je zvonila le cerkvena ura. Spet tam, od kjer sem zbežala. Zaradi mene. Zaradi njega. Ker to nisem bila več jaz. Ni bilo več punčke s čopki, ampak samo še pošast s šestimi glavami. In zdaj ... sem spet to. Ali pa samo mislim, da sem.Jebeni pixli. Lahko bi jih pustila kdaj pri miru. Popolni sva skupaj, četudi tega nikoli ne rečem. Just pain.Včasih pridejo dnevi, ko je vse narobe pa bolj kot gledaš nazaj, bolj nazaj se zdi, da je vse zajebano ... Ne najdem tiste zdrave točke, dela zdravega lista, da ga posadim v zemljo ... Bolj in bolj se mi zdi, da sem zajebala nekaj že na začetku, da sem v tem sranju pregloboko in da je vse že ... gnilo?Ja, počutim se, da bi morala malo dat sliko na pavzo. Življenje na pavzo. Malo pobegnit od vsega ... V kot, če želiš. Ker me stisne pri srcu, ko slišim da v dnevni nekaj ropota in jaz enostavno ne morem več. Ker ... ker nihče ne bo prevzel moje odgovornosti, ker moji ne podpirajo tega in ker ... ker mi gre enostavno že na jok. Maček praska po oknu, klavir se vrti in ... jaz sem ... pretrgana na več koščkov. In bolj kot se vrtim naprej skozi življenje, bolj se mi zdi, da so tisti koščki, ki jih nisem negovala že nekaj časa ostali na točki zero, tisti, ki jih pa živim pa so si pobrusili robove in ... ne potrebujejo več ostalih strganih koščkov. Da so koščki postali celota, da jih ne morem več sestavit nazaj. Boli. Boli, ker so mi celi koščki premalo, ker potrebujem večjo sliko, več ... Ne shendlam sama sebe v tako okrnjeni obliki, ne poznam sama sebe tako ponižne, tako ne egaste. Počutim se, kot da bi se v peti prestavi vozil samo volan in armatura. Tako nekako. In postajata avtonomna, jebeš sedeže, kolesa, pločevino in luči. Uničujem in boli me. Predvsem to, da me boli premalo. Boli predvsem to, da po nekaj dneh ne zmorem več. Da padem. Da nisem več dovolj prožna, amortizer za njene izbruhe. Da ne rečem nič več. Prav ... vse je samo prav. Ne zmorem jo več ujet, ko odhaja, ampak se niti ne obrnem za busom. Ker ne morem več. In v ponedeljek bo spet vse super. Samo ... eno stopničko nižje? In potem nekaj igre, bližine, poljubov in spet sva na stopničkah zgoraj, razmišljam o parketu, o izjavah, nebu in ... skoraj skoraj ... potem pa pademo v ... stres in ... bum tresk. Avč. Ne znam več jokat. Pač ne znam več. Samo še s suhimi rdečimi očmi in odprtimi usti buljim v ekran, v obraze in v tujo bolečino. Ne morem več. Nič me ne gane več dovolj, nič ni dovolj zame. Daj mi izziv in ne pladenj. Danes ...... je dan popolnoma v kurcu.LP Kaj je danes z mano?Nisem ok. To je precej očitno. Utrujena, naveličana, veter z Juga. Vsake toliko me dohiti. Tisti peščeni vonj. Zdaj me je ujel preveč na precepu. Odprla sem Cedevito in obliznila prste. Pesek. Škrtalo mi je pod zobmi še nekaj časa, kljub spiranju ust. Ujel me je veter in me ne spusti. Potem iščem stike, berem zapise, čekiram fotke. Ponoči sanjam kuščarje in zjutraj se zbudim s solzami. Just me ...You're not in my world today. Zaprem vrata, ugasnem luč in solze se usujejo. Glasba. Itak. Vse kar sem pustila za sabo. Verjela sem v nove začetke, nove kalčke in obleke. Pa ni tako enostavno, veš. Delu mene se trga. Once I acctualy had a life. Moj lajf je bil sestavljen iz marsičesa, šele v zadnjem času se je zminimaliziral. Pa sej je super in fino, ampak veter ... in besede, ki so tako resnične, da zabolijo prav do vene porte. Nič nočem, nič, ampak iščem tiste zbledele koščke nekje za horizontom, da se malo spomnim občutkov takrat. Da spet malo dobim barve, pozabim na deodorante, markerje in bakterije. Rada bi spet sedela z rumenim šešom na vrhu skale, kopala lobanje in zakopala noge v spalko. Kjerkoli, s smehom. Pogrešam kitaro, pogrešam žgečkanje, mrščenje, pogrešam meso. Pogrešam stvari, ki so mi šle vedno na živce. Rada bi bila en dan jaz tista tečna, naporna, rada bi, da bi en sam samcat dan kdo pazil name. Rada bi se skrila pod kovter in prestrašila nekoga. Pogrešam traparije. Rada bi zamenjala okolje, ljudi in se umaknila. To kar najbolj ne maraš, ja. Rada bi bila ... za kak dan ... malo ... jaz. Grozna, cepetajoča, jezikava, neznosna in razvajena smrklja. Nočem te urejenosti, načrtovanja, točnosti. Ne danes. Always find my place among the ashes. Najhuje od vsega je to, da četudi grem stran, se umaknem, zbežim, nimam kam ... Po pol ure mi postane dolgčas, občutek pa ne in ne izgine. Občutek, da sem sama med množico. Občutek, da ni nikjer nikogar, ki bi si želel mene. Mene, koze kakršna sem, kakršna znam bit in kakršna nikoli ne bom. Nekoga, ki bi si me želel samo izkoristit, ampak izkoristit zaradi mene. Nekoga, ki bi razmišljal o meni in si želel, da sem tam. Samo zaradi mene. Nekoga, ki bi nekaj naredil samo in izključno zaradi mene, kljub neracionalnosti in škodi after. Kužka, ne glede na to kakšna psica sem. Samo za en dan. Samo za en fakin dan. Ja, spet in spet ... solze. Pot. Ja, pot. Ne morem it, ne glede na to kako si želim. Po vseh tisočih zloženih kamenčkih, ne morem poslat vsega v kurac in it stran. Ta neumni mozaik, ki sem ga ustvarila, je treba zdaj čuvat, lakirat, čistit in brusit. Četudi ga ne maram. Četudi mi niti ni všeč. Ne danes. Ne, danes ne maram tega sveta. Danes sem pač taka. Psica, ne psička. Čakam na pogumneže, drugače bom spet pohlevno šla nazaj. Če prej ne strgam debele verige in skočim v prazno. Ne bom odprla kril, ne. Ni razloga, da bi jih ... Sovražim ta neumni krog, iste besede, iste dotike od katerih nimam nič. Sovražim ta občutek, ko se vsa addicted vračam nekam, kjer me ne želijo. Ne prenesem tega prvega muva, ki je vedno na meni. Ne znam večno capljat, ne znam večno samo dajat kamione, dobivat pa nazaj pasterke. Če sploh ... Obsedena z dvojino, sploh pa pravih mestih. Zakaj nisem vesela? Zakaj ne pokažem navdušenja? Dvojina na pravih mestih. Ker s skalpelom strgam čas na kupček, potiskam stvari na to do list in dajem vse. Dajem, potiskam, zlagam in sem. Minute, ure, dneve, tedne. Potem padem skupaj. Ne morem več. Ni kerozina, ni ničesar, rezervarček prazen, bi rekla mamica, akumulator spraznjen, bi rekel nekdo drug. Mogoče bo jutri bolje, mogoče nikoli. Veter z juga. Mogoče razumeš oba pomena, mogoče nobenega. Danes sta oba v meni. :-/Danes ... danes se počutim izgubljeno. Zdi se mi, da nekako ne sodim sem. Niti zunaj nisem bila. Še pižame nisem slekla.Danes ... danes sem žalostna. Preveč telefonskih klicev, ki jih ne maram. Preveč podatkov, premalo narejenega. Zdi se mi, kot da sem nekako ... ostala izolirana, čeprav v mislih drugih. Zdi se mi, da ni tiste toplote, ki bi jo rada čutila. Ležim v postelji in čutim tuj dih na tilniku. Stegnem roko in iščem njene prste pod odejo, a jih ni. Hlad. Saj vem, da je pač tak dan, ampak hlad ... S sanjami nadaljujem. Imela bi dve veliki šalci za čaj in eno majhno za Lino Malino. Pa še barvaste za goste. Pa Crépière, za polnozrnate palačinke. Košaro za banane in skodelici z debelimi stenami za juhe. Jap ... pogrešam. Pod kontrolo.Zadovoljno se nasmehnem, ko pritisnem gumb za pralni stroj, kjer perem črno perilo. Potem grem v kuhinjo, odprem ravnokar opran pomivalni stroj, vzamem šalco, odprem omaro, kjer so moji čaji, stresem Rdečo pomarančo v cedilce, prižgem štedilnik na katerem je čajnik in se spet nasmehnem. Maček se mi mota med nogami, vzamem posodo z vodo, jo splaknem in natočim novo. Nasmehnem se. Vse pod kontrolo. So right. Makaroni z zelenjavo in sirom in posoda še ni pospravljena. Počutim se ... izvrstno.Sanjam majhno garsonjero, malega Maca, črnega mačkona, velik akvarij, mehkobo občutka in čas. Kontrolo. Majhen kavč s pralnim pregrinjalom, lap top v naročju, barvaste šalce in sadne čaje. 160 postelja, vijolična posteljnina, črna rjuha. Lesena miza, mačji praskalnik in multi-purpose lap tray. Več ne potrebujem. :) Just dreaming ... Moji pridevnikiOpiši me s 5 pridevniki.Ok, razmišljam. ... Sem že! Aja, pa vsi ne smejo biti negativni. Oh, potem pa počakaj še malo. Just a thought °4So broken ... I cannot care less ... but still ... it hurts. Really bad.Lažem si.Ko se že stotič zlažem v obraz v ogledalu, da bo vse v redu ...potem se padajo še zadnje domine. Solze, solze in nič več hlipanja. Samo solze. Ker ne morem več. Ko si zabadam bodice v hrbet, da ne pokažem bolečine doma, potem poči drugje. Ko se začne padanje domin, potem padajo, dokler ne pade zadnja. Koga pa briga, če sem jaz na tleh? Koga pa briga, če sem prazna? Koga sploh karkoli briga?Nisem hotela domov, potem pa so me poklicali. Brezbrižno. Kaj ni žalostno, da sem doma v polni hiši in me morajo ljudje, ki jim ni vseeno poklicat po telefonu? S solzami sem prijela kletko, pogoltnila solze in samozavestno odkorakala mimo matere. Potem sem zaprla vrata za sabo in pustila solzam, da so padale. Vzela sem lopato in poslušala ali se slišijo koraki. Nič. Odprla sem garažo, obula prevelike škornje in šla do njegovega najljubšega drevesa. Odložila sem lopato in se vrnila po kletko. Skopala sem luknjo, jo postlala s senom, odprla kletko, ga pobožala, zašepetala njegovo ime in ga vzela v roke. Spodaj je bil še topel in glava mu je omahnila. Mirno sem ga položila na seno, ga pokrila, zaprla oči, mu podarila nekaj solz in ga z golimi rokami pokrila z zemljo. Potem sem ugasnila luč in odnesla stvari. Tudi zavesa se ni premaknila. Nikogar ni brigalo kako se počutim. Pa sem verjela, da jih bo. Panx  Pogled v ogledalo, lažniv nasmeh med solzami. Oblečem se in grem ... nazaj. Safe place. Pogledajo me, vprašajo če sem ok in jim samozavestno lažem v obraz. Super sem. Srečna. Ne bom pozabila njenega pogleda, ko me je pogledala v oči in se zavedla kako grozljivo prazna v bistvu sem. Samo luknja. Samo bolečina. Samo pajčevine. OdnosiKje se gradijo odnosi? Na idejah? Na besedah? Na fizični ravni?Zjutraj sem vstala, odšetala eno rundo psa, si slekla spet toplo puhovko in sezula skibucke in se vrgla nazaj v posteljo. Nekaj časa sem razmišljala, nato pa odprla zadnjega baje revolucionarnega Housa. Z žlico v ustih od jogurta sem poiskala podnapise zanj, se razveselila, ker so Basoonovi in začela gledat. Potem sem razmišljala, da je ime Uma prav simpatično in da sem čisto malo še vedno lačna. Nato sem si v glavo vbila, da bom za kosilo jedla sirove torteline, ki jih seveda v nedeljo nimam kje kupit, sploh pa nimamo niti sira doma, da bi jih lahko naredila. In potem je prišlo. Kabuuuuum! H'bsa. Ah, ko bi bila samo h'bsa. Zraven hočem še Mercator tuno in topljene sirčke. V h'bsarni, itak. Pa še kilažo Eurospin inčunov. Pa rezat hočem še Mercator pršut. Na olivni dilci seveda. Pa pečt hočem h'bse sama. In ko bom napokana do amena, hočem še eno h'bso z Nutello. In domine so se podirale ena za drugo. Pa tisti ogabni vzorec na tleh, ki ga osvetljuje sonce. Pa sončnice skozi okno. Pa ideje. Pa žirafe. Pa ... Brez oseb. Samo občutki, okusi, ideje, občutja. House se je končal, malo se še celo spomnim kaj je bila fora, jaz pa nisem niti ugasnila monitorja, samo zvalila sem se na bok, pokrila čez glavo in zaprla oči. V trenutku sem se počutila čisto sama na svetu. Kot v posmeh vsemu mi je zapiskal telefon za sms. Očitno nisem tako sama, kot se je zdelo. Samo v napačni dimenziji. Prebrala sem sms, možganska celica s čopki pa se je začela dret, da hoče h'bso v tem trenutku, takoj zdaj in da sploh noče nobene debate. Odložila sem telefon z odprtim smsom, zaprla oči in razmišljala o dotiku. O njenem boku, hrbtu, vratu, mojem dihu nekje pod lasmi in ... zaspala. Pustila sem deročo možgansko celico, da je malo cepetala, malo se je celo vrgla ob tla, potem pa sčasoma obupala. Seveda me je pokonci vrgla šnoflja, ki je vztrajno poskušala ugotoviti ali se je njej samo zdelo ali pa je zeleno-modro oblečen škrat ravnokar zdrknil v moje uho in za sabo pustil las, ki se v bistvu drži mene. To namero sem ji preprečila s tem, da sem vstala in pokazala, da je moje uho čisto zares prazno in da se ji je sanjalo. Poleg vsega pa bi počasi šnoflja lahko dojela, da ni tapir, da tlači jezik v luknje. Zdaj vztrajno študiram kaj naredi odnos. Kakšen odnos imam jaz do ljudi in kakšen odnos imajo ljudje do mene. Bom še kdaj plezala po skalah Akakusa, da bom videla tistega modro-zelenega kuščarja? Bom še kdaj spala v spalni vreči pod zvezdami in zjutraj delila h'bse ljudem? Bo Mercator tuna lahko še vedno kul, četudi topla in s peskom med zobmi? In najpomembneje ... Bova še kdaj skupaj pekla kruh, čohljala osličke in pobirala kosti? Je lahko odnos zgolj na ravni idej? Jaz to zmorem, zmoreš ti? Me lahko gledaš kako se smejim s sončkom, posuta s pegicami in skačem v Ksar Ghillianu v vodo? Lahko ob tem objameš drugo, čeprav ostajam v tvojem življenju? Zdaj te razumem, ko si rekla, da ne moreš pustiti ljudi za sabo, ker sta dali skupaj že toliko čez. Pa čeprav zavijaš z očmi, ko ne posluša kaj praviš in se siliš, da greš z njo na pijačo tu pa tam. Zaradi idej, zaradi dogodivščin. Zaradi časa. Nočem, da ta čas zbledi v moji glavi. Hočem imeti jasno sliko Snowya, smeha, modrih oči in družinskih slik z lobanjo. Na tistem nivoju ni šlo, ampak ali lahko stopiva nekaj stopnic nižje in ostaneva prijatelja? Konec koncev ... sva se imela večino časa res lepo. Ja, celebrating the past.  { Prejšnja stran } { Stran 1 od 9 } { Naslednja stran } |
izgublena.eDnevnik.siO meniIzgubljena samo še tu in tam. Spim z galebi in pletem kitom kitke. Da bom imela opis kot vsi dreamerji. Ob jezovih se ne jezim in kitom zares ne pletem kitk. Včasih prav rada spim v spalni vreči v kraju "middle of nowhere" in lovim hroščke, da si jih ogledam. Obožujem živali in mir, čeprav sem nadvse predrzna in gobčna. Sem škorpionka, če verjamete v horoskop in sem zato nasprotje sama sebi. Na delu hrbteničnih vretenc skrivam angela in sem prekleto ponosna nanj. Ob jasnih večerih gledam zvezde in mislim na vse, ki so to z mano počeli na različnih koncih sveta. Občasno se podajam v norosti in sem v nekaterih stvareh celo dobra. Nikoli ne bom velika, saj sem pred leti odigrala glavno vlogo v dramski predstavi Peter Pan. Rada berem zgodbice in poslušam Mačka Murija. Zelo rada imam mandarine in orehe, čeprav si tega ne upam povedati preveč naglas, da jih ne dobim spet nemogoče količine. Včasih postanem nekontrolirano nasilna, posebej če imam nekoga rada. Po karakterju ne vem kaj sem, sem pa edinka. Ko bom velika bom veterinarka in imela posajenih veliko buč. Golazni se ne bojim, razen v prenesenem smislu. Pogosto nimam dlake na jeziku, čeprav si le-teh na le-tem ne pulim. Obiskujem gledališko skupino in imam avto. Moje ime izhaja iz območja Judov in sicer iz fraze "ma-a-ša", ki pomeni "Koliko je ura?". Sama sebe sem v rani mladosti oklicala za "ento", kjer je "e" polglasnik. Po dobrem desetletju sem ugotovila, da to v arabščini pomeni "jaz". Lahko bi še nakladala, pa to ni moj namen. Moje povezaveDomovOsebna stran Arhiv sporočil Sporočila mojih prijateljev Foto album
KategorijeNova sporočilaJe že tako prav ...Ne bom. Just a note °6 Sva. Weird world. Moji prijateljiTrinblodnik salamandrina devilla evikeysn razkritOdkrito robi racionalnaFunkcija sabyy UzumakiKaori sheehs Zanimive straniOnNjegov pejđ Število zadetkov: 71997 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika