Jeees! Končno med kulturniškimi nagrajenci dva, ki ... ma kaj jaz vem, sta mi kul. Že od nekdaj. Kostja Gatnik me je uročil tam nekje v srednji šoli z Magno Purgo. Saj to zbirko stripov preprosto morate poznati. In sem kasneje kako knjigo vzel v roke prav zaradi njegovih ilustracij. Recimo Jure Kvak Kvak.
In Roza, najodbitejši odbitek, ki je po svojem ustvarjalnem opusu preprosto nedosegljiv. Od otroških pesmic do popolnoma resne dramatike, ki je hkrati nabita s humorjem. Pa še igra odlično. No, verjetno niti ne igra, verjetno kar živi svoje vloge.
Morda pa postopno kultura prihaja k množicam... in se končuje nagrajevanje samozadostnosti. J
Prevzel štafetko z zamudo od Metuljce, danes, na kulturni dan, nadaljujem.
Takole. Pred leti, ko je še kdo tu živel, ga je verjetno stalno motil hrup. Danes je hrup oddaljen, stanovalci verjetno še bolj. In če ne bo šlo, bom dal pogled na hišo z druge strani...
Jan &
PS: pa še malo kulture, čez dva dni pa na koncert:
Trenutno stanje duha: vsiiii ste se že peljali mimo te hiše...
Maroška zastava. Enostavna. Povsod. Samo na majicah jo zmeraj pokvarijo z napisi.
Spuščamo se preko Atlasa. Tam zgoraj imajo celo smučišča. Spodaj pa celo puščavo.
Nenavadna krajina. Konec januarja. Drevesa so argana. Pomembna oljnica. Olje dražje od oljčnega, verjetno samo za turiste.
Ja, takoj na letališču postane jasno, da bo tu od približno znanih jezikov najboljša francoščina. Kako že gre: žesuimišel, mišelšartje, žesuialamezon, esemaser, eležolitaser, ui, eležoli... vivlevakons, vivleliberte...
Ni daleč do prave puščave. Obmorske peščine se malo pretvarjajo, da so že saharske.
In ploščice, ploščice, ploščice, vzorčki, vzorčki, vzorčki...
Narava se prebuja, zgodnja pomlad je. Cvetijo le smeti. Teh tod ne manjka.
Ne, ni kaktus. Je v resnici mleček. Ampak bode enako. In še strupen mleček se potem izcedi. S tem prepojene hlačnice so mi malo zamehurile meča.
Pred pol stoletja je potres povsem porušil Agadir. Le trdnjavi namd mestom je prizanesel. To še naprej uničuje le čas. In turisti.
Srečanje s predniki. Prevozna sredstva lahko izbiramo. Ampak avtobus ne more povsod.
In s trdnjave. Čuuuuudovita peščena plaža, verjetno bi lahko pokazal naš hotel. Aha, tista bela zgradba, srednje velika.
Puščavnik? Ali morda kar skarabej. Vsekakor tam nekje. Kjut.
In njivski ognjič v cvetu. Spominja na Istro. Mmmmm.
Stari ribiški čolni. Neizkušena naju je zgrabil vodič...
V ladjedelnici smo končali obhod. Daleč od oči. 5 eur za občutek varnega pobega.
Malo drugačne mošeje. Taki minaret bi še naši krščanarji dovolili. Še posebej, če bi bil križ na vrhu.
Nekoč sem razmišljal o morebitnih napisih na posameznih blogih. Tale tablica bi lahko prišla prav.
Ja, je Afrika. Pri nas bi plačali kazen zaradi nepravilno naloženega tovora.
Dež je redkost. Vsaj konec januarja. Prejšnje tri mesece ga je bilo menda več
Stotka do doma. Postanek sredi ničesar, da bi občudovali pašno živino.
Ker še ni dovolj trave, so drevesa dobrodošla. Koze evoluirajo v opicam podobne živali.
Čisto običajna vrata. Kovaštvo še ne izumira. Nimajo OBIja.
Taksistke se drenjajo in prežijo na turiste. Hitreje sicer ni, je pa zabavno.
Puščavnikova hiša. Na robu vasi, na robu puščave. Verjetno turisti nezaželeni.
Mmmm, vodič je nekaj razlagal o "ker". Debelo so gledali turisti. Ampak listi so res zelo srčasti. In cvet še lepši. Podraščec, tudi pri nas 4 vrste, a manj razkošne.
V oazi v nebo. Bo dež? In je bil. čisto malo.
Ni ovir za mah. Včasih bi se reklo: na svim krajevima Jugoslavije. Tudi na robu puščave.
naravni dežnik. No, jeklenice niso čisto naravne, vzpenjalka nad njimi pa.
In vsak spodobnejši kucl kak grad. Preveč jih je, da jih ne bi malo zlorabljali. Tale ima na drugi strani mini hotel.
Moped: najbolj množično prevozno sredstvo. Počena guma: običajna težava.
So bile krive higiensko oporečne roke, s katerimi so postregli tole krušno zadevo, ali morda vodovodna voda? Nočno bruhanje je bilo kratko, a nepozabno.
Poleti lahko mostove zaprejo in promet speljejo prek struge. Sicer še ni bilo pravo poletje.
Trgovci s suknom in pozementerijo. Tod cenijo barvitost.
Dež, ja. Letošnjo zimo ga je bilo še posebej veliko. In se je tu in tam kaka hišica iz blata sesedla.
Maroška poslovalnica Merkurja. Vse za prave mojstre.
Taroudant. 5 km mestnega obzidja ohranjenega. Zakaj bi se hvalili z njim. Saj je čisto vsakdanje. Zanje.
Juhu. Glavna centrala malih taksijev. Oranžnordeči. Veliki so merđoti. Beli. Tam levo.
Pol evra kila mičkenih paradižničkov. Samo majhen delež od 600.000 ton letne proizvodnje.
Ne še čisto topla voda, ampak se je že dalo. In v daljavi napis pod trdnjavo. 15.000 ljudi je umrlo leta 1960.
Tudi svoje odise sem puščal. Naslednjo sekundo jih je začelo radirati morje...
J
Trenutno stanje duha: joj, kaj pa Marakeš? hmmm...
Nekoč davno, še v prejšnjem življenju, sem pisal o občutku, da si v hotelu opeharjen. Neprijeten občutek, zelo. Ampak tu in tam se človeku zgodi, da je presenečenje v drugo smer, da imaš občutek, da te razvajajo precej bolj, kot bi za plačilo pričakoval. Tako nekako se mi je skoraj zdelo v enem od najbolj romantičnih hotelov na svetu v Rimu, pa si te označbe nisem izmislil, res obstaja neko združenje tega tipa.
In seveda je vprašanje, kaj komu pomeni razvajanje. Za nekoda je to pijača v neomejenih količinah, za drugega nepregledna pestrost hrane, za tretjega desetine dodatnih aktivnosti, na voljo v hotelu... meni pa veliko pomeni občutek intimnosti, da nimaš vtisa, da si vsem na očeh, občutek pozornosti, ko se s teboj ukvarjajo ravno prav, in občutek nekakšne butičnosti, da nimaš vtisa, da si v eni od 1000 enakih hotelskih sob, ampak se ti zdi, da je ta soba prav taka samo zate.
In seveda mora tudi vse drugo delovati dobro, oskrba, postrežba, čiščenje, mir, občutek varnosti, internet, razgledi, bližina plaže, hrana, ponudba ekskurzij, dostop do centra in letališča... ampak pustimo te podrobnosti, z vsemi se res ne bi ukvarjal. Pa jim ni nič manjkalo. Samo nekaj vtisov o tem, zakaj je človek lahko dobil vtis butičnosti. In, mimogrede, internetne slike so bile čisto dolgočasne, sobe, bazen, jedilnica, vhod... in so bila zato pričakovanja precej manjša.
Vsa zgradba je močno razgibana in notranji atrij poln zelenja...
...zunanji bazen pa prijetno umeščen pod južno fasado hotela, z druge strani zavarovan pred vetrom z razkošnim drevjem. In seveda tudi ležalnikov dovolj in blazin in brisač za k bazenu...
Nekateri nižji balkoni takole razkošno obraščeni z bugenvilejo...
...v notranji atrij pa visi raznoliko zelenje s terasastih korit vzdolž vseh nadstropij.
In tole je potka od bazena proti plaži, res je dalje do morja še kakih 5 minut, a ves čas široka promenada.
No, nekaj malega jim k vzdrževanju vrtov gotovo pripomore tudi prijetna klima, ki med drugim navadnemu fikusu omogoča razrast v drevo.
Nad tem parkom se pnejo velike in udobne terase sob. S soncem od vzhoda do zahoda in s stekleno steno.
Še en pogled na dno notranjega atrija, v poletni pripeki je tole čudovito pribežališče.
In vhod. Ki v resnici ne obljublja nič posebnega (čeprav so že tiste terasice nad vhodom zanimive, vsako nadstropje ima vsaj eno udobno skupno teraso). Hotel kot hotel...
...pa nas že strop vhodne dvorane lahko očara.
Ja, čisto nekaj drugega kot v običajnih turističnih golobnjakih.
O, ni bilo lahko pustiti Tačija v domačih krajih, pa čeprav je bil v najboljših rokah in je gotovo vsaj toliko užival pri Luciji kot midva s hčero v Maroku. In sva tako spodaj prav posebej pozorno opazovala mucke in mucice, ki jih je bilo kar veliko. Pa še zelo priljudni so v glavnem bili in ne zelo plašni.
Nekaj dobro situiranih je živelo kar na hotelskem vrtu, nadzirali so ležalnike okrog bazena, ptičke po grmovju, če se je pa kak hotelski gost pojavil s hrano, so ga hitro obkrožili. V prostem času so se tako kot vsi ostali sončili... seveda na premišljeno izbranem mestu, da je bil razgled dober.
Le kako manj pomembno mače se je zadovoljilo tudi s palstičnim stolom. No, mraza tudi tu ni bilo.
In tudi v majhni vasici nekje na meji med Atlasom in Saharo, za katero se je zdelo, da je čisto pozabljena od sveta, se je v oazi preganjalo nekaj mačkončkov...
...in se pustilo preganjati razposajenim turističnim mladičem.
Tegale kosmatinca bi skoraj spregledala, a se je proseče oglašal pred vhodnimi vrati. Morda je vajen, da ga tam hranijo, ali pa je vseeno hišni muc, ki se je pomotoma znašel zunaj.
Čisto blizu, na stojnici izdelovalca spominkov, se je eno mače očitno odločilo, da se bo delalo, da je kipec.
Proti koncu tedna, ko sva bila s hotelskim mačkovjem že bolj domača, se je dalo že kako bolj nobl fotko narediti. Tole je lenoba s prve slike, ki je potem nadomeščal Tačija in ga je hči malo valjala po rokah...
...ampak nekaj jih je bilo še vedno precej nezaupljivih. So jih že kdaj kaki turisti preganjali.
Tako, zdajle, ko to pišem, se mi pa že Tači valja po naročju. Ene dva dni je rabil za prilagajanje, Lucija ga je čisto mičkeno razvadila J
Trenutno stanje duha: in krempeljčke sva postrigla... :)
...visoko na pobočjih Atlasa je ravno prav toplo, da so šli mandljevci v cvet. In še preden ozeleni trava, pobelijo rdečkasta pobočja, ki jih je letošnji zimski dež kar dobro namočil. In tako kot tam namesto snega pobelijo zimo, bodo pri nas prav kmalu začeli naznanjati pomlad. Topli se...
Res. Priznati moram. Danes sem ravno prišel s plaže, dve uri je bilo v tem letnem času ravno dovolj, ko preberem na eDiju naslov posta o snežnih gradovih v Črni. In prva asociacija je bila: pa kako lahko nekdo o tem piše sredi poletja. Sori, ni zanalašč. Tokrat mi je uspelo ravno najhladnejši zimski teden preživeti na toplem. In danes sem med poležavanjem na pesku občudoval valove Atlantika... in oblake. Ah, naj slike povedo.
Ah, ne da se mi ukvarjati s tem, ali bodo pod ljubljansko tržnico garaže ali ne, tržnica je fina reč in upajmo, da bo približno taka tudi ostala. Ker marsikje po Evropi tržnice preprosto izumirajo. No, južneje kot gremo, bolj je tradicija tržnic ohranjena, bolj znajo biti doživetja na tržnicah enkratna.
Agadir je še kar majhno mesto. Kakih 200.000 prebivalcev ima, če ne štejemo turistov. Žal pred pol stoletja popolnoma porušeno v potresu, tako da starih zgradb preprosto ni več, a če človek odmisli, da je ostrešje tržnice železobetonsko, je vse drugo dogajanje zelooo pravo, orientalsko, divje. In za razvajene zahodne turiste malce nadležno in neobvladljivo.
Ja, prvi vtis je kar urejen in lep, skoraj nepričakovan, če ne bi bilo kar naprej nadležnih pomočnikov, ki ponujajo svoje usluge, bi se počutil kot doma.
Samo da je domača roba nekaj drugega kot jabolka.
In tudi lončevine pri nas nekako ne bi znali uporabljati.
Da o mesarskem delu, kjer tako lepo razkazujejo trupelca živali niti ne govorimo. Pri nas je vse dolgočasno sterilno.
Seveda je med domačo robo, tako kot pri nas kislo zelje, cela paleta oliv.
Poleg prodajalcev pa imajo svoje predele tržnice tudi obrtniki, tule je recimo mrgolelo krojačev.
No, takole zrnje malo bolj spominja na domače kraje, čeprav pri nas jemo le kako polovico od tukajšnje ponudbe.
In bil je čas kosila. Večina skromnih trgovcev si je kar tam skuhala kosilo, ta dva v bolj nobl aluminijastih loncih, drugi v lončenih, kot so na sliki zgoraj.
Mačkonov kot v vsakem muslimanskem mestu veliko. Tale je očitno nadomeščal prodajalca zelišč.
In morda za naše pojme najbolj nenavaden del: perutnina, kjer od izbranega piščančka do pripravljenega za peko mine le nekaj minut.
Pod nobl kovinsko streho ni prostora za vse. Tako je zunaj vzdušje še bolj pravo.
Glavno prevozno sredstvo trgovcev pa cize. Če je treba, tudi za otroke.
O, še ure dolgo bi se lahko človek sprehajal. Še posebej, če bi se znal narediti ne-turist. Ker na turiste stalno prežijo in najprej pohvalijo tvojo deželo, potem pa te zvlečejo k stojnici nekega prijatelja...
...ampak peščene plaže ne zanima, kateri letni čas je. Tam je... in na voljo nam je. In v krajih, kjer jo imajo pri roki, je tudi posedanje v zimskem vetru na suhem pesku lahko prijetno. Še posebej, če je zima le po koledarju...
...in se ostalim, ki smo pribežali iz zime, zdi zgodnjepoletno.
No, pa da ne bom pristranski, ni samo pesek, tudi kak kamenček je vmes, za masažo stopal ...
...in ko pride val in se potem umika, se na teh kamenčkih naredijo drobni valovčki...
...in počasi se ustvari takle karirast vzorec.
Bobneči valovi se ne umirijo in kamenčke valijo, delajo vzorčke...
Na vlažnem pesku se takoj razvije nogometno igrišče...
...in stopinjice še nekaj časa izdajajo sprehajalce...
...razen, seveda, če se sprehajajo po robu
Malo više, na suhem delu, se s peskom poigrava veter, takole nosi zrnca.
Tudi temu je kak kamen malo v napoto. Pa ustvari okrog njega nenavaden vzorec.
Na prvo stran eDnevnika
