eDnevnik
  
23. 02. 2008
....malo iz življenja....
Jap....kar nekaj časa me ni bilo na blogu. Zgodilo marsikaj v tem času....Cel januar sem opravljala prakso na eni od OŠ. Nepozabna izkušnja. Ravno včeraj sem jih spet šla malce pogledat pa poslikat....mal spominčke obujat. Še en teden pa zopet nazaj na faks....Sem se kar polenila. Grrrr.Drugače pa čakam pošto da vidim ali potujem poleti na Madagaskar ali ne. Malce strahu v meni....Nimam ravno nekih izkušenj z letenjem....razen ene....ampak me je tko bolel v glavi da je bilo za znoreti.  No sej bo sedaj boljš. Obtimizem!!!
Napisal/a je karmelica ob 13:43 v kategoriji
Stalna povezava | Obvesti prijatelja | Št. komentarjev: (1) | Napiši komentar!
4. 12. 2007
.....spehodek......
Kako je pasal....Zopet v Ljubljani. Včerajšni dan porabila za poležavanje doma, danes pa zopet veselo v Ljubljani. Prav paše to menjavanje okolja. Da pa nisem prebila večera samo za računalnikom, sem se veselo podala na sprehodek s prijateljico po stari Ljubljani...Vse že okrašeno, ulice nabite, štanti na vsakem vogalu.....vonj po kuhanem vinu....Nisva si mogli pomagati, da se ne bi zlili z vso to množico razpoložencev. Privoščili sva si kuhan vin in klepetek, ki naju je zopet obogatil in dal moči za nove dni. Nekomu nič kaj posebnega, toda midve že vema...malenkost, ki jo ceniš še kako močno. *Hvala ker si.*



Napisal/a je karmelica ob 23:27 v kategoriji
Stalna povezava | Obvesti prijatelja | Št. komentarjev: (0) | Napiši komentar!
3. 12. 2007
Polnjenje baterij
Nežna melodija, kapljice dežja na oknu, ki ga krasi slonček, toplota, mehka postelja,.....in jaz. Ponedeljek je. Tretji december. Veseli mesec. A je res? Ko jaz takole poležavam, obkrožena z dobrinami....v moji glavi pa nemir. Sprašujem se...Kaj mi manjka? Zopet je eden tistih dni, ko se mi baterije, ki me napajajo z energijo, polnijo in se predajam razmišljanju in razglabljanju  zdaj o onem zdaj o tem. Trenutek samote. Jaz in moje misli. Brez množice ljudi. Včasih prav paše kakšen takšen dan. Počitek....stran od vseh. Pobeg in priprava za nove dni. Lahko bi celo rekla....očiščenje. ;) Čas bube, ki se pripravlja, da poleti kot metuljček v vsakdan...med množico ljudi, dogodkov....novih izkušenj, spoznanj.....



Napisal/a je karmelica ob 10:36 v kategoriji
Stalna povezava | Obvesti prijatelja | Št. komentarjev: (0) | Napiši komentar!
1. 12. 2007
Zaznamovalo jih je...

Njegov dotik

 

Ne samo, da ne maraš jih.

Ne samo, da ne zaupaš jim.

Ne samo, da se jih bojiš.

Ne samo, da te včasih ni...

 

Tvoje svetle oči

So temne oči.

Temne oči so tam, kjer solza z njih polzi.

Tvoje svetle oči

so črne oči.

Črne so tam, kjer črna tema v njih zaspi...

 

Bila si čisto majčkena,

Bila si tak lep angelček.

Imela si tiste svetle oči.

Bila si nedolžna vsa...

 

Joj, dotik, njegov dotik....

 

Za prvikrat te samo pobožal je.

Za drugič te samo poljubil je.

Za tretjič te samo dotaknil je...

Tako, kot se ne bi smel!!!

 

Joj, dotik, njegov dotik!!!

 

Tako lepo zate je skrbel,

Vse ljudi je na svoji strani imel,

Vsi so verjeli, da te rad ima.

 

A se te dotikal je!!!

Tako, kot se ne bi smel!!!

Nihče ni slišal za tvoj krik.

Nihče ni hotel vedeti za ta dotik.

Nihče ni videl tvojih črnih slik.

V brezbarvnem dnevu

je umrla tvoja mavrica.

Še jok je ni umil.

Na krilih smeha otroškega

Jo je on ubil.

 

Majda Kočar ( Nussdorfer, V. ( 2006). Naši dečki iz ulice. Ljubljana: Zavod Meta.)



V sredo sem predstavljala seminar na temo pedofilija. Tema o kateri bi lahko vsi gotovo govorili v neskončnost. Zgoraj je pesem iz knjige Naši dečki iz ulice ( priporočam branje). Dotakne se te, a ne!? Nisem mogla mimo nje, ne da bi jo prebrala tudi na samem seminarju in objavila tu na bloku. Rada bi si vzela posebi čas, da tole malce bolje obdelam....Zaznamovalo jih je....


p.s. Nadaljevanje sledi....


Nadaljevanje.....


Kdo je ta, ki si lahko vzame pravico, da zaznamuje celotno življenje nekomu?? Ima kdo to pravico? Odgovor je definitivno ne! Na takšen način gotovo ne. In zakaj se to dogaja?? Kaj je tisto v človeku, da ga vodi v to? Rada bi razumela....če se sploh da razumeti. Jezi me svet, ki me obdaja.....življenje, ki posuto je s trnji in kapljami krvi ter neznosnim znojem, ki rine na plan ob bitkah vsakega posameznika. Otročiček, ki prevekal je na svet....to drobceno bitje, polno nežnosti, topline....potrebno ljubezni, varnosti. Kako lahko nekdo poseže vanj....oskruni in zaznamuje ga? Se izživlja nad njim.... Da dragi moji....dogaja se to. Marsikdo si zatiska oči...Noče videti. Čemu? Misliš, da je tako lažje? Kar ne vidiš, ne veš, to ne more boleti, a ne!? To prepričanje, ki še kako resnično je. Izmikanje? Strah? Je to to, kar ne pusti, da bi se soočili s tem...Da bi bili pripravljeni pomagati. Nažalost je veliko takšnih ljudi. In žrtve ostajajo same. Zakaj toliko zamolčanih zgodb, toliko poklačene bolečine? Največja bolezen je gotovo bolezen neznanja.....nevednost. To, da slepo verjameš vse, ne da bi se sam prepričal, skušal pozanimati, uklopil svoje možgančke, tvegal....Dal možnost, da mogoče pa ni vse tako lepo, kot se kaže. Verjamem, da je lažje in lepše verjeti v to, kot pa videti in se sprijazniti, da obstajajo drugačne stvari in za katere je potrebno vložiti veliko več truda, časa....tudi potrpljenja in vztrajnosti.....Nikoli ne veš, kdaj se tebi lahko pripeti podobna ali ista situacija....Kdaj lahko doleti tvojega otroka kaj takšnega....Mogoče kateri od tvojih znancev, prijateljev, sorodnikov....trpi zaradi tega. Je doživel in okusil to grozoto in se sedaj sam v sebi mora spopadati s tem. Bodimo odprti, pripravljeni....Ne boj se pomagati. Nekomu lahko olajšaš bolečino, če mu vsaj malce prisluhneš. Hodi po svetu z odprtimi očmi....ne zatiskaj si jih.



Napisal/a je karmelica ob 19:58 v kategoriji
Stalna povezava | Obvesti prijatelja | Št. komentarjev: (0) | Napiši komentar!
14. 11. 2007
Tisti četrtek
Vsak dan je nekaj posebnega zase, pa čeprav morda tisti trenutek ne vidimo v njem niti kančka pozitivizma. Nahajala sem se v KMŠ-ju. Plesala, pela in preprosto uživala v družbi svoje drage prijateljice in dveh sošolk ter njunih sostanovalcev oz. natančneje rečeno...njunih sobivancev študentskega doma. ;) Bilo je super. Potem pa se zgodi. Kot strela iz jasnega me zadene....Obstojim. Skušam dihati. Ne da mi. Pogledujem tja. Ne slišim jih več...Vse obstoji. Ni več pomembna glasba, ne ljudje okoli mene. Vse zgine, samo....Moj pogled in misli, ki vdirajo v mojo glavo 100 na uro....vse je fokusirano samo na eno. Boli. Zopet je tu...ta bolečina. Zakaj? Čutila sem. Še en dan prej sem se zamislila....samo tako za trenutek in se zasanjala, kaj pa če bo tako...in res...zgodilo se je. Kaj je to? Ta občutek, da vem v naprej. Nisem mogla verjeti. Vse to res doživljam. Koliko časa je bilo potrebno, da pomirim to napetost v sebi. Da pomirim bolečino in se sprijaznim z vsem. A je zopet udarila. Te noči. Tu je. Zopet sem se morala boriti sama s sabo. Pojavila so se vprašanja. Nisem vedela kam naj grem. Toda premagalo me je. Ne....Ne morem zginiti. Spopadla se bom. Nekaj mora biti na tem. Tu je. Ne bom imela mira sama s sabo, če tega ne storim. Počasi sem se skušala spraviti sama k sebi. Bolečino sem pomirila. V meni se je začel prebujati občutek radosti. Začutila sem toplino. Kaj še bo, ni bilo pomembno. Tu in sedaj. Prepustila sem se toku. Plesala sem in plesala. Pozabila na vse pretekle dni, ki so v meni pustile rano. Hotela sem, da je ta noč posebna. Mogoče je zadnja. Toda dana mi je bila....Dana mi je bila možnost in uresničena skrita želja. Bila sem srečna. Počasi je noč šla proti jutru. Radostni ples, ti gibi, ki so v meni poganjali kri....počasi so se poslavlali od mene. Vesela in hkrati otožna sem zapustila kraj, ki je v meni obudil toliko. Sedela sem na stolu. Prijateljica je odšla pod tuš. Moje misli so letele na vse konce. Potem pa me v moji zasanjenosti in zmedenosti zmoti zvonenje mojega mobitela. Le kdo me potrebuje ob pol petih zjutraj? In bil je klic....Nč kaj prijeten. Smrt. Kot da še ni dovolj za ta dan....pa komaj se je pričel. Zjokala sem se. Sedaj sem se osredotočala na dvoje. Kot da ni bilo dovolj že tisto prej. Dobiti sem mogla še poslastek. Poslastek grenkobe. Ostala sem sama....Vse se mi je zdelo naenkrat tko pusto. Ne morem zaspati. Prepustila sem se nadaljnemu razmišljanju. Brskala sem po netu, da bi mi čas le karseda hitreje minil. Ob osmih mam itak vaje, sem mislila sama pri sebi. Ni se mi zdelo vredno niti ulešti se na posteljo. Toda počasi je prihajalo za mano. Utrujenost me je premagala. Tema. Zginila sem. Ni bilo več misli, ne razmišljanja....Še sanje so me zapustila. Minila je ura, ko me je zopet prebudilo zvonenje. Potrebno se je pripraviti za faks. Pa sem le spala eno urco. Saj malo miru. Vsaj malo bega pred sama seboj, svojimi mislimi. Vsa zmučena, še bolj kot prej, sem se skobacala iz postelje v kopalnico. Plusknila si hladno vodo v obraz, da se zdramila, potem pa nadaljevala počasi in nič kaj preveč zaiteresirano svoj jutranji obred....In že sem bila na faksu. Vaje so potekle dokaj zanimivo. Bila sem že toliko zbujena in pri sebi, da sem sledila kar se da. Noč sem skušala pustiti za sabo, čeprav mi je ves čas počasi in zahrbtno sledila.


Napisal/a je karmelica ob 19:16 v kategoriji
Stalna povezava | Obvesti prijatelja | Št. komentarjev: (0) | Napiši komentar!
10. 11. 2007
Hvaležnost pa taka
Mislim...Halo?! Še vedno leži tam v pisarni. Zavit v mašno.Album za katerega sem vložila toliko svojega časa. Kar nekaj ur je minilo, da sem našla ravno tisto, kar sem si zadala. Ta album. To ni čisto navadni album. Vsaj meni ni bil. Mislila sem, da bo znal ceniti to. A zna? Ni videti. Razočarana sem. 

Le kako sem lahko bila prepričana, da bo takšno darilo, kot naročeno zanj? Draga sorodna dušca....samo ti si vedela ceniti te malenkosti. Neumnica jaz. Ti bi me razumela. Ti točno veš kaj predstavlja vse to....niso potrebne niti besede, pa me znaš prebrati. Mene, moje misli. Verjela sem, da lahko to prenašam dalje. Da je več tebi podobnih. Vsaj za delček. Ne....ni ti enacga. Čemu ves trud? Da osrečim nekoga. Da ga spodbudim za naprej. Da mu pokažem, da ni konec sveta, če te zapusti dekle. In moj govor, ki ga je toliko prevzel. Mogoče sem sebična, ker pričakujem hvaležnost. A sem res? Ne, ne bi rekla. Upala sem samo, da bi mu kaj pomenilo vse to. Toda prisiliti ga ne morem. Bilo je dano iz srca. Jaz sem naredila svoje. Sedaj je na vrsti on.


 "Prava sreča se skriva v osrečevanju drugih. ne glede na razmere v katerih smo. Deljena bridkost se razpolovi, deljena sreča pa se podvoji. Če bi se rad počutil bogatega , preštej stvari, ki jih denar ne more kupiti."

                                                                                              

Napisal/a je karmelica ob 02:06 v kategoriji
Stalna povezava | Obvesti prijatelja | Št. komentarjev: (1) | Napiši komentar!
9. 11. 2007
Smrt
Zopet je tu....Neizogibna. Odšel je. Včeraj ob 4:10 uri zjutraj je zapustil ta svet. Njegovo telo čaka na sežig. Vse kar bo ostalo je tisti pepel....Iz praha v prah. Si in te že ni.

Kako sem ga občudovala. Tako poln upanja, vere je bil. Da vera je bila tista, ki ga je držala pokonci. Sama kost in koža. Telo umiralo. Zdaj odpovedovalo to, zdaj uno. Nove napovedi, nove skrbi, bolečina. Toda on ne....Ni se zlomil. Topel nasmeh je krasil njegov obraz. Oči so mu žarele in nagajivo poskakovale sem ter tja. Spomnim se dneva....ne dolgo nazaj, ko sem pazila nanj. Celo noč ni mogel mirno zaspati zaradi bolečin, v jutro pa je le končno malce zadremal. Vsake toliko časa sem pokukala k njemu v sobo, da se prepričam ali je vredu. Spal je kot otročiček. Nekaj časa sem stala pri vratih, se zamislila....odtavala zopet v svoj svet misli. Starost....Oh ta starost. Je to to? Vsi nekoč pridemo do svojega konca. Poglej ga....Tu leži. Bolan, izmučenega telesa. Stisnilo me je....Ne ne morem razmišljati o tem. Smrt. Pusti me! Ne....Hitro sem se zdramila od zamišljenosti. Nisem si mogla dovoliti, da bi me zopet prevzela ta strašna božast. Ne, ne smem noreti. Ne morem razmišljati o njej. Preveč me boli. Misel na smrt me ubija. Poglej ga...Se on sprašuje kot jaz? Ne...Miren je. Veruje. Še nekaj sekund sem postala tam, potem pa sem odšla in ga pustila spati naprej.

Ko se je zbudil, sem mu pomagala na voziček. Sledil je jutranji obred....wc, kopalnica...".Moram biti uštiman."
Nekaj časa sva se zamotila z gledanjem filma na Slo1... Zanimiva tema...Mal komentirala. Opazoval je ribici...Jing-a in Jung-a...Bili sta igrivi. Premetavali sta pesek, se podili ena za drugo...Smejal se je. Zabavalo ga je. Nato je pogledal proti oknu. Za trenutek utihnil, se zamislil, nato pa rekel: "Greva." Pogledala sem ga..."Kam greva?" In začel se je zibati na vozičku. Hotel poriniti sam sebe. "Tam." Stegnil je roko predse. Pokazal proti vratom. Začela sem porivati voziček.  "Želite nazaj v sobo?" " Ne! Ven." Zavila sem proti vhodnim vratom. Jih odprla. Njegov obraz je žarel. Bil je kot otrok, ki nekaj pričakuje. Poln radosti. Z vozičkom sem ga pripeljala do roba vrat. Ustavila.  "Naprej ne moreva. Stopnice so. " Zbral je moč in skušal dvigniti svoje šibko telo. Za trenutek sem se ustrašila. Ne bi se smel naprezati. Kosti ima slabe. Vsak padec je kritičen. Toda vztrajal je. In opazila sem ta njegov zagon. Nisem mogla mu tega vzeti. Pomagala sem mu vstati. Pogledal je po dvorišču...tam kjer je toliko časa preživel. Zasmejal se je. Šaljivo sem ga podražila: " Vse še stoji, a ne!? Bova pobegnila zdej kam? Greva ga feštat a!? " Samo zasmejal se je. Pogledal je proti psu. Ga poklical po imenu. In ta ga je pozdravil nazaj.  Nato mu je pomahal. "Runo! Priden bodi."Nato se je za trenutek vsedel nazaj na voziček. Zadihnil, nato pa ponovno skušal ustati. Zopet sem ga prijela. Nahitro je zajel pogled nad celotnim dvoriščem, se zopet nasmehnil in potem sva lahko zaprla vhodna vrata in odšla nazaj v kuhinjo. Bil je srečen in jaz sem se lahko veselila z njim. Nekomu nepomembno dejanje, a meni še kako pomembno. Malenkosti so tiste, ki nas osrečujejo. Kako teško nam je včasih nekaj narediti za sočloveka...pa je to lahko čista malenkost....nikoli ne veš koliko pa ta malenkost lahko pomeni za tistega, ki te je to prosil. Tolažba s tem, da se boš drugič potrudil, naj ti ne bo vodilo....Vprašanje je, če bo sploh možnost še za drugič. Delajmo dobro sedaj, ta trenutek. Kaj lahko narediš za človeka danes, ne odlašaj na drugič...Nikoli ne veš, če ni to zadnjič.

Počivaj v miru!








Napisal/a je karmelica ob 08:56 v kategoriji
Stalna povezava | Obvesti prijatelja | Št. komentarjev: (0) | Napiši komentar!
Avtor vsebine tega eDnevnika je karmelica.
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik