"Ni sonce tisto, ki razsvetljuje-oko je tisto, ki se odpre, da bi sprejelo svetlobo"

Čaščenje zlatih telet ali uradno: Krištofova nedelja

(povzemam po MMC RTV SLO/STA z dne 25. julija ob 09.38)

Cerkev na Slovenskem je na ta dan praznovala Krištofovo nedeljo(do zdaj sem skoz bil prepričan, da na ta dan praznuje Anino, ampak očitno ta ni več v  toliki meri tržno zanimiva). Po napovedih naj bi dan potekal v znamenju akcije Miva- blagoslavljanje avtomobilov in zbiranja sredstev za vozila misijonarjev.

Ustanova Miva Slovenija deluje v okviru Misijonskega središča Slovenije in je članica svetovnega združenja Miva(torej neke vrste globalna korporacija-moj opomba). Skrbi za vozila misijonarjev. Kot ob prazniku pojasnjujejo na Slovenski škofovski konferenci(SŠK), je to za delo misijonarjev izjemnega pomena, ker je njihovo delo vezano na območja, precej oddaljena od urbanih središč. Obenem poudarjajo, da lahko misijonarji s pomočjo vozil "posredno rešijo življenje ali vrnejo zdravje". Vozila misijonarji uporabljajo za prevoz šoloobveznih otrok k pouku; za dostavo gradbenega materiala za vzdrževanje in gradnjo stavb(cerkva, šol, zdravstvenih ustanov). Slednje bi bilo zanimivo preverit-če je sploh mogoče (moja opomba).

V praznični akcuji so po besedah predstavnikov SŠK lahko sodelovali vsi vozniki, ki za vsak srečno prevožen kilometer darujejo cent, hkrati pa so se lahko odločili tudi za blagoslov vozil, ki je bil organiziran po župnijah po vsej Sloveniji.  Primerjava praznične akcije z Mojzesovim vzponom na goro in časovno vzporednim malikovanjem zlatega teleta se kar sama ponuja! - (moja opomba). Sprašujem se tudi, koliko od tako zbranega denarja dejansko pride do misijonov in koliko od te vsote se resnično uporabi za zgoraj navedene namene?

Naj zapišem še, da so bile poleg tega organizirane v štirih slovenskih krajih (Gornjih Petrovcih, Olimju, Tržiču in Kopru) organizirana tradicionalna molitvena srečanja, ki jih pripravlja Misijonska molitvena zveza.

Omenjeno dogajanje samo še ni toliko sporno, saj je pobiranje denarja med katoliškim obredjem že toliko uveljavljeno, da je postalo samo po sebi umevno... K pisanju me je pravzaprav pripravila pobuda za presojo ustavnosti in zakonitosti enega mestnega odloka in dveh odredb, ki urejejo cono za pešce v stari Ljubljani in prometni režim v njej, katero sta na Ustavno sodišče pred kakšnim mesecem vložili Nadškofija Ljubljana in Stolna župnija Ljubljana. Trdili sta, da so omenjeni akti v nasprotju z ustavo , evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in zakonom o varnosti cestnega prometa. Pravni interes sta skušali dokazat s tem, da sta lastnici vrste nepremičnin  v coni za pešce!!!  "Visoki " predstavniki RKC so torej zase zahtevali privilegij, da bi se v nasprotju z drugimi državljani še naprej vozili po coni za pešce; kot so navedli v pobudi, bi naj bil razlog ta, da >opravljajo družbeno pomembno vlogo<  in da je >katoliška cekev na podlagi zakona o verski svobodi priznana kot splošno koristna organizacija<. Sebe torej enačijo z reševalnimi in gasilnimi enotami nujne pomoči... (Če to dvoje in pa sklicevanje na človekove pravice, ustavo in državne zakone na podlagi lastništva nepremičnine ni perverzno, brezvestno, sprevrženo in nesramno dejanje neke ustanove, potem smo res totalno zavožena družba!).

K sreči ustavno sodišče premore še toliko morale in ni podleglo pritiskom verskih vodij in njihovim zahtevam po lastni  prevzvišeni večvrednosti in je pobudo nadškofije in stolne župnije zavrglo.

Dolgo pričakovaa zapora starega mestnega jedra za promet torej za zdaj(!)  ni v neskladju z ustavo, prometni režim v njej pa za zdaj(!)  morajo upoštevat tudi visoki cerkveni dostojanstveniki. Kar ne pomeni, da tudi v prihodnje ne bodo še poskušali uveljavit kakšnih privilegijev zase... Če parafraziram pogosto uporabljeni izrek v katoliških obredih: "pridobili so vse in se oddaljili od Njega".

28. november -z etično potrošnjo nad podnebne spremembe

28. novembra obeležujemo Svetovni dan brez nakupov (Buy nothing day).

 Pretirana rast svetovne potrošnje predstavlja enega glavnih vzrokov za okoljske, družbene in ekonomske probleme. Čedalje bolj nastopaška gospodarska in okoljska kriza sta izpostavili te probleme v vsej svoji bedi (obe omenjeni krizi imata svoj izvor v finančnih špekulacijah, a kot kaže, se je "nerealni" finančni sektor s pomočjo državnih podpor že izvlekel iz godlje, ki jo je sam! zakuhal in vanjo potunkal še ostale). Trenutno največja realna grožnja za človeštvo, spreminjanje podnebja (ter posledično življenjskih pogojev) in uničevanje okolja, sta v veliki meri posledica neučinkovite proizvodnje, okolju neprijaznega transporta in netrajnostne potrošnje. (Sam menim, da je največja težava v tem, ker pretirana ponudba določa oz. vsiljuje potrošnjo- in ne obratno, kot bi bilo moralno, etično in v skladu z zdravo pametjo). Nevarnost pa je postala že resničnost v državah v razvoju (in v nekaterih predelih planeta), kjer že danes obstaja močna soodvisnost med podnebnimi spremembami in ekonomskim razvojem.

Doseganje trajnostnega vzorca potrošnje, transporta in proizvodnje je skupni izziv, ki vključuje vse sektorje družbe (vsaj naj bi!. /Pri uveljavljenih in ponavljajočih miselnih vzorcih potrošno usmerjene civilizacije, v kateri je prevladujoča vrednota dobiček za vsako ceno, je doseganje prej omenjenega predvsem utopija...)

Focus, društvo za sonaraven razvoj, je z namenom informiranja potrošnikov o različnih vplivih vsakdanjih potrošniških odločitev na okolje (v katerem živimo) in družbo (katere del smo), začelo izdajati glasilo Etični potrošnik. Glasilo izhaja v okviru projekta Tudi Jaz, v katerem sodelujejo Focus društvo za sonaraven razvoj, Humanitas društvo za človekove pravice in človeku prijazne dejavnosti, Inštitut Ekvilib ter Društvo Afriški center.

Glasilo Tudi Jaz najdete v pdf obliki na:

http://tudijaz.org/stran/Eti%C4%8Dni-potro%C5%A1nik%#eticni_pdf

Povzeto po Focus, društvu za sonaraven razvoj.

11.september pred 11.septembrom

11.septembra pred osmimi leti je bil svet šokiran, ko sta se od posledic direktnih trkov dveh letal zrušili stolpnici WTC v New Yorku- simbola t.i. svobodnega trga. Lahko bi (malo zlobno, a ne privoščljivo) rekel, da se je 11. septembra 2001 šok vrnil k svojemu izvoru...

. Vendar ima ta šokantni dogodek svojega predhodnika, ki je bil preizkusni uvod v izvajanje ekonomskih šok terapij po deželah Latinske in Južne Amerike, odkoder so z uspehom uvajanja ideologije "svobodnega" trga opogumljeni izvajalci doktrine šoka uporabo te razširili po celem planetu. Njihovi učenci, simpatizerji in somišljeniki to doktrino intenzivno uporabljajo in preko ekonomskih fakultet in šol širijo tudi v sedanjosti. V nadaljevanju podajam prepis dveh poglavij iz knjige Doktrina šoka avtorice Naomi Klein (brez virov in dokumentov, ki jih navaja avtorica v svoji knjigi).

"STANJE ŠOKA-KRVAVO ROJSTVO KONTRAREVOLUCIJE"

 "General Augusto Pinochet in njegovi pristaši dogodkov 11.septembra 1973 dosledno niso imenovali državni udar, ampak vojna. Santiago de Chile je bil vsekakor videti kakor vojno območje: tanki so streljali, medtem ko so se valili po bulvarjih, vladne stavbe pa so iz zraka napadala bojna letala. Vendar je bilo v tej vojni nekaj čudnega. Imela je le eno stran.

Pinochet je imel od samega začetka nadzor nad vojsko, mornarico in policijo. Medtem ko je predsednik Allende zavrnil možnost, da bi svoje pristaše organiziral v oborožene obrambne enote, tako da ni imel svoje vojske. Edini upor je izhajal iz predsedniške palače La Moneda in okoliških streh, kjer so Allende in njegov ožji krog pogumno skušali braniti sedež demokracije. A to ni bil pošten boj: čeprav je bilo v stavbi le 36  Allendejevih privržencev, je vojska na palačo izstrelila štiriindvajset raket.

Pinochet, domišljav in muhast poveljnik operacij(kakor eden od tankov, na katerem se je vozil), je očitno hotel, da bi bil dogodek kar se da dramatičen in travmatičen. Četudi udar ni bil vojna, je bil njegov namen, da učinkuje kot vojna- čilska predhodnica >>šoka in strahospoštovanja<<. Skorajda ni mogla biti šokantnejša. V nasprotju s sosednjo Argentino, kjer je v prejšnjih 40 letih vladalo šest vojaških vlad, Čile s tovrstnim nasiljem ni imel nikakršne izkušnje; 160 let je užival miroljubno demokratično vladavino, zadnjih 41 let brez prekinitve.

Zdaj pa je bila predsedniška palača v plamenih, predsednikovo truplo so zagrnjeno odnesli na nosilih, njegovi najbližji sodelavci so ležali z obrazom na tleh pred cevmi pušk.* Le nekaj minut vožnje stran od predsedniške palače se je Orlando Letelier, ki se je nedavno vrnil iz Washingtona, da je prevzel novi položaj obrambnega ministra, tistega jutra odpravil v službo na ministrstvo. Čim je vstopil skozi vhodna vrata, ga je zajelo dvanajst vojakov v bojnih uniformah in vsi so vanj merili svoje strojnice.

V letih pred državnim udarom so učitelji iz ZDA, mnogi iz obveščevalne službe CIA, čilsko vojsko prignali v protikomunistični bes, saj so jo prepričali, da so socialisti dejansko ruski vohuni, torej sila, ki je v čilski družbi tuja- doma vzgojeni >>sovražnik odznotraj<<. dejansko pa je vojska postala pravi notranji sovražnik, saj je bila pripravljena uperiti orožje v prebivalstvo, za katerega je prisegla, da ga bo branila.

Ko je bil Allende mrtev, njegov kabinet ujet, do množičnega upora pa ni prišlo, je hunta dobila veliko bitko do sredine popoldneva. Letelierja in druge ujetnike kategorije >>VIP<<  so na koncu odpeljali na ledeni Dawsonov otok v južni Magellanovi ožini, kar je bil Pinochetov približek sibirskemu delovnemu taborišču. Vendar pobijanje in zapiranje vladnih uslužbencev novi vladi hunte ni zadoščalo. Generali so vedeli, da je njihova oblast odvisna od tega, da bodo Čilenci res tako zastrašeni, , kakor so bili prebivalci v Indoneziji. V nalednjih dneh so aretirali okoli 13500 civilistov, jih naložili na tovornjake in zaprli, kakor navaja poročilo CIE, s katerga je bila umaknjena oznaka zaupno. Tisoči so končali na dveh nogometnih stadionih v Santiagu de Chile: stadionu Chile in nacionalnem stadionu. Na nacionalnem stadionu je postalo usmrčevanje javna prireditev namesto nogometa. Vojaki so hodili med gledalci na poceni sedežih s kolaboranti v kapucah, ki so jim pokazali >>subverzivce<<. Tiste, ki sojih določili, so odgnali v oblačilnice in častne lože, ki so jih spremenili v mučilne celice. Stotine so usmrtili. Trupla so se začela pojavljati ob avtocestah ali pa so priplavala po umazanih mestnih kanalih.

Pinochet se je hotel prepričati, da je teror dosegel tudi deželo onstran glavnega mesta, zato je poslal svojega brezobzirnega poveljnika generala Sergia Arellana Starka s helikopterjem v severne province, da obišče vrsto zaporov, kjer so imeli zaprte >>subverzivce<<. V vsakem mestu in kraju je Stark s svojim odredom smrti izbral najpomembnejše ujetnike, do 26 naenkrat, ki so jih nato usmrtili. Krvava sled, ki so jo tiste štiri dni puščali za sabo, je postala znana kot karavana smrti. Vsej državi so hitro posredovali sporočilo: upor je smrt.

Čeprav je bila Pinochetova bitka enostranska, pa so bile njene posledice enake kakor v državljanski vojni ali pri tuji zasedbi: skupno je izginilo ali bilo ubitih 3200 ljudi, vsaj 80 000 so jih zaprli, 200 000 pa jih je pobegnilo iz države iz političnih razlogov."

*Allendeja so našli z razstreljeno glavo. Še vedno potekajo razprave, ali ga je zadela ena od krogel iz La Monede ali se je raje ustrelil sam, kakor da bi se Čilencem vtisnil v spomin, kako se kot izvoljeni predsednik predaj uporniški vojski. Druga teorija je verjetnejša.

"GOSPODARSKA FRONTA"

" Za čikaške fante je bil 11.september dan vročičnega pričakovanja in skrajnega adrenalina. Sergio de Castro je delal na svojih zvezah z mornarico, da so mu zadnja poglavja >>opeke<< odobrili stran za stranjo. Na dan udara se je več čikaških fantov utaborilo ob tiskarskih strojih desničarskega časnika El Mercurio. Ko so po ulicah začeli padati streli, so mrzlično začeli tiskati dokument, ki je bil gotov že prvi dan, odkar je hunta  na delu. Arturo Fontaine, eden od urednikov časnika, se spominja, da so stroji >>delali brez prestanka, da natisnejo izvode tega dolgega dokumenta<<. In uspelo jim je - za las. >>V sredo, 12.septembra 1973, pred poldnevom, so generali oboroženih sil, ki so opravljali vladne naloge, imeli Načrt na svoji mizi.<<

Predlogi v končnem dokumentu so izrazito podobni predlogom v knjigi Miltona Friedmana Kapitalizem in svoboda: privatizacija, deregulacija in krčenje socialne porabe - trojica svobodnega trga. Čilski ekonomisti, izšolani v Združenih državah Amerike, so skušali te ideje uvesti miroljubno, v okvirih demokratične razprave, vendar so jih prepričljivo zavrnili. Zdaj so se čikaški fantje vrnili v razpoloženju, ki je bilo njihovi radikalni viziji veliko bolj naklonjeno. V tej dobi ni treba, da se z njimi strinja kaj več kot peščica mož v uniformah. Njihovi najodločnejši politični nasprotniki so bili ali v zaporu ali mrtvi ali na begu; prizor bojnih letal in karavane smrti je pokoril vse ostale.

>>Za nas je bila to revolucija,<< je dejal Christian Larroulet, eden od Pinochetovih ekonomskih pomočnikov. To je ustrezen opis. Enajsti september 1973 je bil več kakor nasilni konec Allendejeve miroljubne socialistične revolucije, bil je začetek tega, kar je časnik Economist kasneje imenoval >>kontrarevolucija<< - prva konkretna zmaga v kampanji čikaške šole, da si prigrabi pridobitve, ki so jih dosegli pod razvojnim pristopom in keynesianizmom. V nasprotju z Allendejevo delno revolucijo, ki jo je blažilo delovanje demokracije, je ta upor, vsiljen z brutalno močjo, imel proste roke, da seže do konca. V naslednjih letih so politiko, ki so jo začrtali v >>opeki<<, vsilili še v ducatu drugih držav pod pretvezo različnih kriz. Toda Čile je bil izvor kontrarevolucije - izvor terorja.

Jose Pinera, diplomant ekonomskega oddelka Katoliške univerze in samozvani čikaški fant, je v času državnega udara študiral na Harvardu. Ko je slišal za dobro novico, se je vrnil domov, >>da bi pomagal vzpostaviti novo državo, usmerjeno v svobodo, iz pepela stare<<. na koncu je postal Pinochetov minister za delo in rudarstvo in po njegovem mnenju je to bila >>prava revolucija (...), radikalen, celovit in dosleden pomik proti svobodnemu trgu<<.

Drugo poglavje je v celoti predolgo za prepis, a je že podan odlomek dovolj zgooren. Če na kratko povzamem nadaljevanje poglavja: omenjene diplomante oz. "čikaške fante" je Pinochet po prevzemu oblasti imenoval za ekonomske svetovalce v svoji vladi, njihove nasvete in pravila je zvesto izpolnjeval: privatiziral je večino družb v državni lasti(tudi več bank), dovolil je inovativne nove oblike špekulativnih financ(Zveni nekam znano! -podlaga za pojav t.i. tajkunov; moja opomba)); na široko je odprl meje za tuj uvoz in odpravil uvozne ovire, ki so dolgo ščitile čilske proizvajalce; znižal je vladno porabo za 10% - z izjemo vojske, ki je dobila visoko povečanje. Odpravil je tudi nadzor cen-radikalna poteza v državi, ki je več desetletij regulirala cene osnovnih življenjskih dobrin, kot npr. kruh in jedilno olje.

Čikaški fantje so Pinocheta prepričevali: če bo vlada nenadoma nehala posegati na vsa področja hkrati (pri nas znano kot "mantra": umik države iz gospodarstva, moja op.), bodo >>naravni<< zakoni ekonomije spet dosegli ravnovesje in inflacija-ki so jo razumeli kot posledico nezdravih organizmov na trgu- se bo čarobno znižala. Motili so se, naslednje leto je inflacija dosegla 375%, sene osnovnih živil so poletele v nebo, hkrati pa so Čilenci začeli izgubljati delo, ker je bila država na podlagi eksperimenta >>svobodne trgovine<< preplavljena s poceni uvozom. Lokalna podjetja so zapirali, saj niso mogla konkurirati, brezposelnost je dosegla rekordno stopnjo in med prebivalstvom je zavladala lakota. Sergio de Castro in drugi čikaški fantje so pa trdili, da problem ni v teoriji, ampak v dejstvu, da je niso uvedli dovolj strogo.Gospodarstvo se ni samo izravnalo in uravnotežilo, ker so še vedno obstajala izkrivljenja iz polstoletnega vladnega vmešavanja (tudi poznana in pri nas priljubljena retorika-moja op.). Da bi eksperiment deloval, bi moral Pinochet ta izkrivljenja odstraniti - več krčenja porabe, več privatizacije, hitreje(spet poznano).  

Diplomanti globalnih podružnic čikaške šole  so bili aktivno udeleženi v t.i. "tranzicijskih državah" pri prehodu v tržno gospodarstvo in uvajanju "svobodne trgovine", pri privatizacijah in lastninjenju. Menim, da je bil tudi finančni minister prejšnje vlade Andrej Bajuk, ki je prišel v Slovenijo iz Argentine, eden od čikaških fantov,; prav tako tudi Jože P. Damijan in druščina t.i. mladoekonomistov- a so jim nameni spodleteli zaradi močne vloge sindikatov in v ustavi zapisane socialne države. Kar pa ne pomeni, da ne bodo še poskušali- možno tudi s preizkušenim modelom iz držav Latinske in Južne Amerike...

Človeška nedgovornost, primitivnost in lahkomiselnost

...prodirajo v območja, ki so bila še pred leti vsaj deloma varna pred njimi. Slovenske gore so eno takih območij, čeprav je predvsem  v Triglavskem pogorju naravno okolje že precej načeto in okrnjeno (beri : nasmeteno); v prvi vrsti predvsem zaradi množise obiskovalcev, ki svoje navade, zaostalost v odnosu do planeta in naravnega okolja ter primitivno obnašanje iz "civiliziranih" zabetoniranih dolin prinašajo v gore s seboj. Množične obiske še dodatno povečuje populariziranje s strani Planinske zveze in tudi vplivi  nekaterih politikov, ki aktivno obiskujejo gorsko naravo in s tem nehote dvigujejo priljubljenost množičnega pohodništva-na škodo gorske narave...

Pred nekaj urami je bilo na radiu objavljeno, da so se v enem izmed Triglavskih jezer-v Dvojnem jezeru- čezmerno namnožile alge. Po trditvi predsednika PZS g. Ekarta  je preiskava odkrila, da je vzrok za razraščanje alg porušeno ravnotežje v jezeru, kar pa je posledica naselitve od drugod prinešene divje ribice-torej (spet, kot že tolikokrat...)nepremišljenega človekovega posega v naravo.

V dneh, ko poteka spopad med predlagatelji prestavitve Aljaževega stolpa v muzej in zamenjave s kopijo ter med zagovorniki ohranitve originala(ki to že zdavnaj ni več!)  na vrhu Triglava, bo verjetno spričo "pomembnosti"  svetišča narodovega iz kupa zarjavele pločevine ta vest šla mimo ušes in zavesti večine,  kot tudi za to pristojnih. Pripadniki z materializmom okužene množice, katerih miselnost pri večini časovno ne presega naslednjega obroka in vsakdanjih voženj po nakupih, se bodo po obilnem kosilu zavalili pred ekrane, dremali ali gladili svoje pločevinasta božanstva na dveh ali štirih kolesih in se hvalisali z nakupljenim v betonskih trgovskih megakompleksih-na uživanje v malomeščanski brezskrbnosti že ne bo vplivalo nekaj ribic in alg v nekem gorskem jezercu...