ANDREJ MAGAJNA, POSLANEC SD IN PREDSEDNIK KRŠČANSKIH SOCIALISTOV
Pahor spada na desno krilo LDS
24.04.2010
Andrej Magajna je poslanec SD, saj so njegovi krščanski socialisti kot stranka na zadnjih volitvah sodelovali z največjo parlamentarno stranko. Večkrat je že glasno nasprotoval vladnim odločitvam na socialnem področju. Zase pravi, da so mu blizu ideje Janeza Evangelista Kreka in Edvarda Kocbeka, na drugi strani pa meni, da je klerikalizem v preteklosti naredil veliko slabega za vero in duhovnost.
Skupaj s pred kratkim preminulim Francetom Tomšičem ste bili eden od ustanoviteljev stranke SDSS, predhodnice današnjega SDS. Zdaj ste kot vodja krščanskih socialistov pridruženi SD, torej stranki, ki je na drugem političnem polu. "Stranko smo ustanovili France Tomšič, Gorazd Drevenšek in jaz. Potem se nam je pridružila še četrta članica, nekdanja direktorica STA Alenka Paulin. Sedanje navedbe, da je bila stranka ustanovljena v Litostroju, ne držijo, saj je bila tam zgolj podana iniciativa. Po nekaj sestankih je pobuda zamrla. Iniciativni odbor se je čez eno leto preselil na Kersnikovo 4, kjer nam je prostore odstopila Univerzitetna konferenca ZSMS, ki ji je predsedoval Drevenšek. V kronikah SDS zanimivo Drevenšek ni nikjer omenjen. Dosegel je tudi, da so nam odobrili sredstva in od decembra 1988 se je začela kontinuiteta stranke. France Tomšič je tudi napisal knjigo spominov, ki naj bi kmalu izšla, in večkrat me je poklical zaradi različnih podatkov."
V politiki je uspelo kljub daljšemu premoru ostati samo vam. Tomšič se je kmalu umaknil iz politike, Drevenšek pa se je pozneje poskušal večkrat neuspešno vrniti v politiko z različnimi strankami. "Moja 'krivda' je bila, da sem v stranko pripeljal Jožeta Pučnika. Želeli smo intelektualno profilirano stranko, saj so se pod vodstvom Tomšiča intelektualci malo odmikali od naše stranke. V prvih dneh smo pridobili veliko ljudi, saj je bilo več kot sto klicev na dan. Vendar so nekatere zelo motili Tomšičevi radikalni nastopi."
Ste imeli zaradi tega težave z nekdanjim političnim sistemom? "Bili smo ozvočeni in nadzorovani. Zanimivo je, da sploh ni šlo za prikrit nadzor. Sam sem bil zaposlen v šoli in že zjutraj me je pred šolo čakal nek človek, ki je vedno postavil svoj avto poleg mojega. Podobno se je dogajalo Tomšiču. Nadzirale so nas starejše osebe, verjetno upokojenci ali pa rezervisti Službe državne varnosti. V prostorih stranke smo se večkrat na glas šalili, da smo ozvočeni. Nekega dne se je Pučnik ujezil in mi dejal, da bomo izvedli tehnično akcijo. Poklical je svoje zveze v Nemčiji in prišli so trije tehniki nemške obveščevalne službe, ki so v zračniku našli prisluškovalne naprave."
Torej držijo navedbe srbskega pisca Marka Lopušine, ki je napisal nekaj knjig o jugoslovanskih tajnih službah in je Pučnika označil kot agenta nemške obveščevalne službe BND, ki naj bi bil glavna zveza s slovensko in hrvaško emigracijo v Nemčiji. "O tem sem tudi sam slišal. Obisk nemških obveščevalnih tehnikov v Ljubljani bi recimo lahko potrjeval to tezo, saj mi ni jasno, kako bi sicer prišli, če Pučnik ne bi imel stikov z njimi. Ko sem to izvedel, sem bil kar malo šokiran. Iz drugih kanalov pa sem tudi izvedel, da sta bila Nemčija in Vatikan zelo zainteresirana, da se Slovenija in Hrvaška odcepita od SFRJ. Pozneje sta se oba zelo angažirala za našo samostojnost in nas priznala med prvimi. Lani mi je recimo nek študent pripovedoval, da dela raziskavo o procesu razpada Jugoslavije in je zato obiskal arhiv britanske obveščevalne službe, katerega del so odprli za javnost, in naletel na podatke, da so Britanci spremljali povezave z Nemčijo in tudi Vatikanom. Tu se je pojavilo ime Drnovšek. Že oče pokojnega predsednika Janeza Drnovška naj bi vzdrževal stike z Vatikanom. Ne vem pa, kakšno funkcijo je imel. Ob tem je predvsem zanimivo angažiranje Drnovška glede uveljavitve vatikanskega sporazuma."
Kako vam je sploh uspelo v stranko privabiti Pučnika? "Poklical sem ga v Nemčijo in mu predlagal sodelovanje. Všeč so mi bili njegovi sociološki teksti v Novi reviji in drugih publikacijah. Zelo sta me pritegnila njegov pogum in razmišljanje o političnem pluralizmu, zato se mi je zdel dobra zamenjava za Tomšiča. Pučnik mi je že v prvih pogovorih dejal, da ni tipičen socialdemokrat, so mu pa blizu te vrednote. Zanimala ga je tudi vključitev v Ruplovo stranko SDZ, kjer sta bila tedaj tudi Spomenka Hribar in Janez Janša. Pučnik je nato na strankarskih volitvah dobil prepričljivo večino. Pozneje sem z nekaterimi nekdanjimi člani socialdemokratske stranke analiziral zamenjavo Pučnika z Janšo na čelu stranke in ugotovil, da so se podobne zadeve zgodile tudi pri meni. Nekateri člani nekdanje stranke SDP, predhodnice SD, so hoteli združitev s socialdemokratsko stranko. Sam sem imel stike s stranko SDP, čemur Pučnik ni nasprotoval. Sam ni bil tako militanten, kot se je morda zdelo, vendar je bila v stranki prisotna neka linija, ki je bila zelo nastrojena proti vsakemu povezovanju s strankami kontinuitete. Izkazalo se je, da je šlo za nekatere infiltrirance iz drugih strank, ki so bili vplivni v naši stranki, nato pa so odšli v druge stranke."
Zakaj je potem prišlo do vašega razhajanja s Pučnikom? "Pučniku je bila v ospredju osamosvojitev, sam pa sem želel, da bi kot tedanja Kmečka zveza bolj profilirali stranko in da bi imeli svoj programski svet. Pučnik je menil, da je to nepomembno, ker je obstajal Demosov programski svet."
Kdaj ste odšli iz SDSS? "Očitali so mi, da pripravljam zaroto proti Pučniku. Najprej me je hotel pomiriti, vendar sem mu povedal, da se ne strinjam s programom stranke. Sporekla sva se predvsem glede nekaterih novih zakonov, recimo, ko sem se zavzemal za javne gozdove, in pri denacionalizaciji, predvsem pri vračanju nepremičnin Cerkvi."
Tudi Pučnika so potem zamenjali na vrhu SDSS. "Pozneje sem izvedel, da so Janeza Janšo v stranko SDSS povabili, da bi prevzel mesto sekretarja ali pa podpredsednika, ne pa predsedniške funkcije. Člani SDSS, ki so najprej nasprotovali meni, so se potem obrnili proti Pučniku v korist Janše. Skupni imenovalec obeh menjav, tako moje kot Pučnikove, je bila torej odstranitev 'mostograditeljev'. Tako ni čudno, da so se strateško povezali radikalci iz obeh političnih polov, ki so želeli preprečiti, da bi se njihova vplivna omrežja mešala in zrahljala. Večina iz infiltrirane skupine, ki je glasovala proti Pučniku, je nato hitro zapustila stranko in se včlanila v tedanji LDS. 'Infiltracija' je bila namreč v tem obdobju pravzaprav zelo preprosta in bi bilo čudno, če je druga stran ne bi izkoristila. Z veseljem smo namreč sprejeli v stranko vsakogar, ki nam je ponudil usluge, pomoč, denar ... Možnost preverjanja kadrov pa je bila zelo okrnjena."
V politiko ste se vrnili šele po 15 letih. "Leta 2007 sem navezal stike z SD glede morebitnega sodelovanja na naslednjih volitvah, saj smo se hoteli navezati na večjo stranko. Pahorja je naša stranka zanimala, ker je hotel razširiti vrednostni lok stranke. Predvsem ga je na simbolni ravni privlačilo ime krščanski socialisti, ker naj bi s tem pokazal, da SD ni popolnoma ateistična stranka. Zdaj morda ni več tako navdušen, saj smo kritiki cerkvene politike. Ob priložnosti sem mu sicer tudi povedal, da nimamo stikov s škofijo, da mi v Družini ne objavijo niti pisem bralcev."
Večkrat se ne strinjate s potezami sedanje vlade in tudi stranke SD. Kako sicer ocenjujete delo vlade in premierja? "Sem predsednik stranke Krščanski socialisti Slovenije in že zaradi tega ne morem biti vedno soglasen, še posebej, če imam občutek, da gre za primere, ko bi stranka odstopala od svojih izhodišč. Sam spoštujem Pahorja iz mnogih razlogov, poleg vsega je treba priznati, da je dvignil svojo stranko z nekaj odstotkov na 30. Po svojem profilu Pahor po mojem mnenju spada na desno krilo LDS, vendar s tem ne mislim nič slabega. Marsikdo v stranki in zunaj nje je že naglas pomislil, ali imamo prave ljudi na pravih mestih. Politični prostor očitno še vedno ni profiliran."
Za LDS se večkrat zdi, da je s svojo ideologijo že skoraj desnosredinska stranka. Torej tudi Pahor po vašem mnenju bolj spada na desnico kot na levico? "Za to imam veliko argumentov. Zakon o zdravstveni dejavnosti je šel preveč v smeri privatizacije in komercializacije javnega zdravstva. V koalicijski pogodbi pa je bilo zapisano, da bo treba preprečiti mešanje javnega in zasebnega. Že preveliko podeljevanje koncesij je privatizacija zdravstva, ponekod je skoraj že prišlo do razpada sistema, saj ni več javnih zdravstvenih delavcev. Do predloga novega zakona je bil kritičen tudi minister Marušič, ki je dejal, da ga bo treba popraviti. Pahor tudi nasprotuje višji dohodninski stopnji za premožnejše, kar je ukinil prejšnji finančni minister Bajuk. S tem naj bi bila davčno razbremenjena gonilna sila gospodarstva, da ne bi odhajala v tujino. Toda nobena analiza ne potrjuje, da je bilo s tem kaj doseženo. Močni liderji so v korist strankam, ker jih lahko precej dvignejo, toda s tem potem držijo stranko v svojih rokah. Morda se zdi, da Pahor ne obvladuje svoje stranke, toda v devetdesetih odstotkih uveljavi svojo voljo. Menim, da za seboj nima nekih centrov moči, vendar se mi zdi, da vodi politiko, ki je mednarodno dopadljiva tako Vatikanu kot Washingtonu, s katero se hoče promovirati. Poskus srečanja balkanskih voditeljev na Brdu je bila gesta, ki so ji ploskali zgolj v ZDA."
ZDA naj bi bile zadovoljne tudi zaradi arbitražnega sporazuma s Hrvaško, saj menda želijo, da bi Hrvaška čim prej postala članica EU. "Dobil sem namig, da za samo formulacijo arbitražnega sporazuma s Hrvaško ni stala ameriška državna sekretarka Hillary Clinton, temveč da gre za Pahorjev doprinos, ki ga je predstavil ZDA za čimprejšnji vstop Hrvaške v evropske integracije. Sam imam deljena mnenja o sporazumu, vendar sem se 'moral' držati stališč koalicije, saj gre za zelo pomemben vladni projekt, v katerega je premier vložil ogromno časa in energije."
Teoretično obstaja mehanizem, da bi vas kot motečega odstranili iz državnega zbora. Ste namreč nadomestni poslanec, namesto finančnega ministra Franceta Križaniča, za katerega si mnogi želijo, da bi odstopil s svoje funkcije. "Dosedanji poskusi odstavitve finančnega ministra nimajo dovolj trdnih argumentov. Nastopi proti Križaniču so najbrž tudi zaradi razhajanj med ministrom za razvoj Mitjo Gasparijem in ministrom za gospodarstvo Matejem Lahovnikom. Nekorektno pa bi bilo povsem personalizirati, kdo stoji za neko politiko. Mogoče je celo napačna ocena, da je ključni antipod Križaniča ravno Gaspari. Premier je obdan z različnimi svetovalci, politični vrh je pod pritiskom mednarodnih kapitalskih lobijev, ki opazujejo, kaj je v Sloveniji vrednega. V zraku je že vsa leta 'madžarski scenarij'. Bojim se, da ima Bajukova politika mednarodnega 'reševanja' slovenskih firm svoja nadaljevanja. Kot je potrdil finančni minister, se za določenimi močnimi, dobrimi firmami že pojavljajo konkretni kupci. Križanič je naklonjen davčni prerazporeditvi oziroma razbremenitvi tistih z manjšimi dohodki. Morda preveč obremenjeno interpretiram poskuse umaknitve Križaniča, a se mi je zdel razlog za zamenjavo, ki se je nanašal na njegovega svetovalca Draga Isajloviča, preveč privlečen za lase. Nihče namreč ni javno povedal, kdo se je pritožil zaradi Isajlovičevega dela. Morda premierju delam krivico, ko zadeve presojam v luči razhajanj med Križaničem in njegovimi svetovalci oziroma sodelavci – tudi pri aktualni polemiki o prodaji deležev podjetij v državni lasti, ki jim Križanič ni preveč naklonjen. Zanj so to dobre naložbe, saj država dobiva precej sredstev v proračun na račun dividend."
Potiho, potiho, mimo razvpitih afer in političnega merjenja moči, kdo
bo koga in na kakšen način, se nam dogaja ustavno-državni udar. Ne,
prav ste razumeli; ustavno-državni udar ni pretirano poimenovanje tega,
kar se nam ima zgoditi. Govorim namreč o Predlogu za začetek postopka za
spremembe 160., 161. in 162. člena Ustave Republike Slovenije z
osnutkom ustavnega zakona.
Gre za poskus odvzemanja temeljnih državljanski pravic državljankam
in državljanom RS, saj se s temi spremembami posameznikom oziroma
skupinam posameznikov onemogoča možnost vlaganja zahtevkov o presoji
ustavnosti Zakonov in razsodb nižjih sodišč z Ustavo RS. Z uveljavitvijo
Ustave dne 23.12.1991 je bil na novo določen položaj Ustavnega sodišča
kot posebnega organa v sistemu državne oblasti, ki izhaja iz načel
demokratičnosti, pravne države in delitve oblasti. Z določitvijo
pristojnosti in s pooblastili pri odločanju je bila Ustavnemu sodišču
zaupana vloga varuha ustavnosti, pa tudi vloga varuha zakonitosti ter
človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sedaj se mu ta vloga odvzema.
Ustava sedaj omogoča dvojen dostop posameznikov in pravnih oseb do
Ustavnega sodišča, in sicer z možnostjo vložitev ustavnih pritožb zoper
posamične pravne akte po izčrpanju vseh pravnih sredstev pred
pristojnimi sodišči in z možnostjo vložitve pobude za začetek postopka
za presojo ustavnosti zakona ali drugega predpisa. Predlog sprememb pa v
162. členu prinaša novosti ali bolje omejuje možnosti, kdo lahko
zahteva oceno ustavnosti v postopku pred ustavnim sodiščem. Ta
privilegij bo lahko imela tretjina vseh poslancev, pa državni svet,
vlada, varuh človekovih pravic (če bi ocenil, da zakon posega v
človekove pravice), samoupravna lokalna skupnost in reprezentativni
sindikati in predsednik republike.
Iz 160. člena, ki govori o
pristojnosti ustavnega sodišča se (poleg 3., 4., 5., 7., 8., in 11.,
alineje) črta 6. alineja - o ustavnih pritožbah zaradi kršitev
človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Prav tako
so problematični predlogi, da se Ustavno sodišče RS samo odloči, kaj bo
obravnavalo in česa ne, da lahko zavrže presojo brez obrazložitve.
Zopet smo priča dejstvu, da o resnih stvareh mediji molčijo, ne
problematizirajo ali pa o spremembah govorijo kot o nepomembni
informaciji suhoparnega, pravnega značaja. Tudi opozicije zadeva ne
vznemirja ali skrbi, saj se le še dodatno povečuje razkorak med ljudmi
in oblastjo. Ljudem se odvzema še zadnje demokratične vzvode, s katerimi
lahko v manjši meri še vplivamo ali ohranjamo pravno državo. To se
počne prav sedaj, ko je zaupanje v institucije države, v vse tri veje
oblasti, močno okrnjeno, če ne že povsem na dnu. Vtis je, a žal ne gre
za vtis, da se v vse smeri dela, da se izloči ljudstvo iz možnosti
vpliva in soodločanja, da se ustvarja pravni red za elite in izbrance.
Red, v katerem so človekove pravice in svoboščine zgolj okrasek za
priložnostne govore in ne kot temeljna prioriteta javnega, nacionalnega
in mednarodnega interesa države ter najvišje in hkrati osnovno vodilo,
ki je upoštevano prav pri vseh političnih usmeritvah in odločitvah.
Obstaja utemeljena nevarnost, da bo vsakokratna politična oblast
sprejemala takšne zakone, ki so v nasprotju z zgodovinskimi in
temeljnimi vrednotami ljudstva, morebiti celo protiustavni, pri tem pa
razlagala in tolmačila človekove pravice po lastnem okusu in trenutnim
političnim interesom. Pretveza o preobremenjenosti ustavnega sodišča, ki
naj bi utemeljevala takšno ravnanje je smešna, saj bi podobno lahko
rekli tudi za vsa druga sodišča.
Posledica preobremenjenosti ustavnega
sodišča je neučinkovito ali slabo delovanje sodnega sistema in pravne
države na sploh. Nam, državljankam in državljanom preostaja zgolj
možnost posluževanja pravnih sredstev, čeprav se vsi zavedamo, da
mnogokrat delujejo kot loterija, postopki pa so dolgotrajni, a so edini
sprejemljivi način, da se zaščitimo pred uzurpacijo oblasti, kršenjem
človekovih in državljanskih pravic in neupoštevanjem zakonodaje ter same
ustave. Ne silite ljudi, da sežejo po drugih sredstvih.
Ustava je last državljank in državljanov, saj je družbeno-pravni
dogovor o tem, kakšno državo bomo imeli in o pravilih ter načelih, ki
bodo v njej vladala. Zato bi morali imeti o ustavnih spremembah širšo
javno razpravo in ne zgolj takšne, ki je namenjena ozkemu krogu
izbrancev in strokovnjakov ter poskusom ustvarjanja vtisa političnega
prestiža.
Predsednik republike Danilo Türk je pred letom dni začel s to
javno pobudo (potem, ko je svoje načrte predstavil že leta 2008
poslankam in poslancem v DZ) ter predlagal začetek razprave o potrebnih
in želenih ustavnih spremembah za prihodnost. Požel je celo odobravanje
SDS, ki so ob tem takoj zavohali možnost, da pristavijo svoj lonček. Pri
tem je obljubljal, je organiziral posvetovanja, kar smo nekateri napak
razumeli kot poziv k dialogu ter možnosti podajanja predlogov in
pobud[1]. Pa je vse ostalo zgolj pri PR retoriki in praznih obljubah.
Seveda nisem pravnica, a tudi laiku je dovolj očitno, kam pes taco
moli. Predlagane spremembe bi bile možne edinole tako, da se temeljne
pravice državljanom ne okrnijo, ampak nasprotno razširijo. Ustava ni za
Vas, ampak za vse nas!
V Stranki enakih možnosti Slovenije, SEM-Si, se odzivamo na vašopobudo za začetek razprave o potrebnih in želenih ustavnih spremembah za prihodnost.
Ustava kot temeljni in najvišji pravni akt države, določa okvirje znotraj katerih se oblikujejo načela, pravice in oblike politične ter družbene ureditve. Ustava mora povezovati in v njej se morajo državljanke in državljani prepoznati. Zato mora biti nevtralna in ne sme biti podvržena ideološkim ciljem ali interesom posameznih skupin. V SEM-Si menimo, da Ustava RS zagotavlja varstvo pravic vseh skupin državljank in državljanov ter nudi temelje za socialno in pravno državo. Zato Ustave ne gre spreminjati čez noč in vsakokrat, ko si kdo kaj zaželi. Ustavo je potrebno dosledno spoštovati in jo izvajati v praksi. Problem je prav kršenje in nespoštovanje Ustave, prav s strani vseh treh vej oblasti, ki ne (dovolj dobro) poskrbijo, da bi se členi Ustave dosledno izvajali.
Razlogi za spremembo ustave ne smejo in ne morejo biti zmanjševanje pravic državljank in državljanov ter krčenje možnosti za vlaganje ustavnih presoj posameznih zakonov; splošnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sistematično je zaznati krčenje zakonodajnih možnosti, ki so na voljo državljankam in državljanom in so temelj demokratične družbe ter nudijo možnost sooblikovanja političnega prostora in skupne prihodnosti. Tega ne moremo dopuščati, saj se nam vzvodi demokratičnosti jemljejo iz rok.
Res pa je, da moramo sistem države prilagoditi novim razmeram. V tem duhu vam kot temelj za vsebinsko razpravo ponujamo program SEM-Si.Blaginja,primernookolje za bivanje in mir so nedvomno cilji, ki so skupni celotnemu človeštvu. Pristop, ki ga poimenujemo kar 3E (sestavljanka iz začetnic besed ekonomija, ekologija in etika) je zato nujno potreben, če se želimo lotitireševanja trojne narave današnje krize – ekonomske, ekološke in družbene. Na primeru aktualnega sprejemanja Zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami, se vidi, da je potrebno na probleme gledati celostno, saj ekonomija ne sme prevladati nad etiko in ekologijo.
Vprašati bi se bilo treba najprej, koliko naša ustava sploh še velja in koliko se jo upošteva v notranji in zunanji politiki, še posebej sedaj, ko smo se odrekli delu svoje suverenosti in brez kritičnih razmislekov sprejemamo po tekočem traku vse, kar nosi nalepko EU. Gre pri pobudi o ustavnih spremembah dejansko za željo po spremembah na bolje in gledanju v prihodnost, ali pa se za tem poskusom skrivajo interesi posameznih političnih elit, ki želijo državo v svojih rokah? Zakaj se nam še vedno prodaja vizija o tem, koliko smo vredni in koliko
veljamo, ko pa je očitno, da nismo niti enakovredni, niti enakopravni oblikovalci evropske politike, ampak le pohlevno sprejemamo inprepisujemo akte, ki se nam jih predloži? Ustavo smo že nekajkrat razvrednotili in si s tem spodkopali temelje neodvisnosti in avtonomnosti. Vladavina in oblast ljudstva sta zapisana v 3. členu Ustave in tega ne gre pozabiti ali spregledati. Vse spremembe morajo biti v upoštevanju tega člena. Sedaj je čas, da se lotimo vsebinskih vprašanj o naši prihodnosti, ne pa da se ukvarjamo s kozmetičnimi popravki ustavnih določil.
V upanju in pričakovanju na dialog, vas lepo pozdravljamo.
1 Uvod Dva dogodka sta povzročila, da smo Marta Gregorčič, Matjaž Hanžek, Lučka Kajfež-Bogataj, Lev Kreft, Ana Murn, Dušan Plut, Tine Stanovnik, Jožef Školč in Jože Trontelj – pripravili pričujoče besedilo: svetovna finančna kriza in gospodarska recesija ter začetek priprave nove strategije razvoja Slovenije. Prvi dogodek na svetovni ravni terja drugačno pojmovanje in ravnanje, drugi pa nudi okvir, v katerem moramo te spremembe udejanjiti v Sloveniji. V besedilu smo zajeli naše poglede na nekatere vzroke in okoliščine trenutne finančne krize in gospodarske recesije, ob tem pa predlagali nekaj zamisli, kako naj bi v prihodnosti urejali razmere za gospodarski razvoj, družbo in medčloveške odnose.
Kriza, ki ni le ekonomska, ampak še bolj socialna, vrednotna in okoljska, namreč kaže, da so načini preteklega ravnanja napačni in da moramo spremeniti naš pogled na svet, naše odnose z drugimi ljudmi in okoljem ter se predvsem zavedati omejitev, ki nam jih določa planet. Nakazali smo poti, ki jih moramo pri načrtovanju prihodnosti upoštevati, če hočemo živeti kakovostnejše življenje brez prevelikih pretresov in brez ogrožanja življenjskih razmer prihodnjih generacij. V ponujenem besedilu nismo imeli namena opisati vsega preteklega dogajanja, prav tako si ne domišljamo, da so naši predlogi popolni: naš namen je bil predvsem sprožiti javno strokovno razmišljanje o tem, kaj moramo storiti.
Nivo zagotavljanja socialne pravičnosti je v zadnjih nekaj letih krepko padel. Osnova vsega bi morala biti pravičnost, žal pa je velikokrat tako, da o pravičnosti ni ne duha ne sluha že v zakonih, kaj šele potem na sodiščih. Elite so si pravila postavile po svoje in to še vedno počnejo, ob vedno večji apatiji ljudi do politike, ki pa je tako ali tako namerno ustvarjena prav s strani oblastnikov.
SMS-ZELENI smo zato ob svetovnem dnevu socialne pravičnosti pozvali vlado in ostale predstavnike oblasti, naj naredijo več za udejanjanje socialne pravičnosti in pravičnosti nasploh. Za kaj takega bo potreben tudi miselni preobrat in korak naprej, v družbo sožitja in višje stopnje družbene odgovornosti.
Velikokrat poslušamo prepire politikov o tem kaj sploh pomeni pojem socialna pravičnost. Organizacija združenih narodov je na tem področju izpostavila jasne cilje: reševanje vprašanja revščine, socialne izključenosti in nezaposlenosti. Ta dan predstavlja boj proti revščini, boj za pravico do zaposlitve in socialne integracije in je v fokusu letošnjega leta, ki je posvečeno prav tej problematiki, zato še pomembnejši.
Ob tem pa se poraja vprašanje ali so vlade in predstavniki lokalnih skupnosti ta dan sploh 'registrirali' ali gre tudi pri svetovnem dnevu socialne pravičnosti le za priložnost, da se slišijo velike besede.
Na področju prava, sodiščih, pomanjkanje pravičnosti prav bode v oči. Težo ima predvsem procesno pravo, ki se na veliko zlorablja a ponavadi v korist bogatih, ki si lahko privoščijo procesno dominantne odvetnike, ki jim ni kaj dosti mar za pravičnost in resnico. »Denar je sveta vladar« je reklo, ki poganja kolesja družbenega življenja in ta kolesja brez milosti zmeljejo marsikatero človeško življenje. Voditelje države pozivam, da ohranijo in zagotovijo splošno dostopnost do vseh javnih storitev in pomagajo ljudem zagotoviti uresničitev temeljnih ustavnih pravic: pravice do dela, zdravega življenjskega okolja in stanovanja. Zagotavljanje enakih možnosti za osamosvojitev posameznika izhaja iz zgoraj navedenih pravic in je temelj socialne pravičnosti. Žal pa moderna družba pozablja, da vsi ljudje nimamo enakih startnih položajev in je zato naloga tistih, ki jim je vodenje zaupano, da skrbijo za zmanjševanje in nevtralizacijo teh razlik preko vzvodov pravične politike.Revščina in socialna izključenost pa v tako razviti družbi sploh ne bi smela obstajati. Vir (Darko Krajnc)
Zborovanje o problemih slovenske kulture in družbe – »Razdvojena zgodovina, nejasna sedanjost, negotova prihodnost«
»Ugoden veter vam želim za polna jadra, odvežimo se in odrinimo!« so bile besede ob koncu nagovora predsednika Društva slovenskih pisateljev Milana Jesiha včeraj dopoldne v okrogli Štihovi dvorani Cankarjevega doma – namenil jih je referentom in okrog sedemdesetglavemu občinstvu na začetku kulturnega plenuma, ki ga je Društvo slovenskih pisateljev (DSP) sklicalo v želji po razmisleku o položaju slovenskega naroda dvajset let po osamosvojitvi in nastanku države. Kot je povedal moderator in avtor trinajstih tez za včerajšnjo razpravo Tone Peršak, na plenum niso vabili politikov, ker imajo zmeraj možnost javno izraziti svoja stališča, s tem pa jim je bilo (njim, za katere je Tone Pavček povedal, da imajo plačo tolikšno, kolikor znese honorar za dve ali tri pesniške zbirke) prihranjeno poslušati marsikatero bridko na njihov račun. Kot je značilno za tako obširno zastavljeno razpravljanje, so govorniki nastopili s kar se da različnimi stališči, tako z načelnimi in skorajda lirično intoniranimi kot s partikularnimi in celo politikantskimi, vsi pa so se strinjali, da se kulturi v polnoletni državi ne godi najbolje.
To dejstvo je v izhodiščih za razpravljanje omenil tudi Tone Peršak z ugotovitvijo, da želi pisateljsko društvo v času vsesplošne krize, »ki niti v svetu niti v Sloveniji ni le gospodarska ali finančna kriza, temveč je predvsem kriza vrednot, konceptov, ideologij, kriza razvojnih modelov in družbenega oz. političnega sistema« pregledati tako položaj Slovencev in slovenske države kot najprej in predvsem »položaj kulture dvajset let po osamosvojitvi, ko se zdi, da je kultura izgubila svoj nekdanji pomen in se znašla v krizi identitete in samozavesti«. Zato se je pojavila želja po obuditvi tradicije tovrstnih zborov »slovenskih kulturnih delavcev« med NOB in po njej, zborov, kakršna sta bila tudi javna tribuna DSP O ustavnih spremembah marca 1987 ali Zbor slovenskih kulturnih delavcev z naslovom Slovenci, Jugoslavija in slovenska kultura junija 1988.
Plenum je po mnenju organizatorjev (DSP in Cankarjevega doma) v slovenskem strankokratskem okolju dobrodošel zaradi dialoga, saj politiki »demokracijo predstavljajo in prakticirajo kot diktaturo večine nad manjšino, a tudi znotraj večine ni dialoga, temveč diktat samodržcev (posameznikov, ozkih skupin) znotraj političnih strank«. Od tod ugotovitev, da slovenska družba ni dialoška, ampak »izrazito monološka ali celo monomanska družba, v kateri si avtoritarno vodene politične stranke po zgledu nekdanje ZK lastijo monopol na vso oblast«. Povzemamo misli nekaterih govornikov iz začetnega dela včerajšnje razprave.
Družba prepira
Tone Pavček je v prispevku z naslovom Razpoke v našem času (naslov si je, kot je povedal, izposodil pri »lučnem bratu« Jožetu Udoviču) uvodoma povedal, da »govori o sedanjosti, misli na preteklost in se boji prihodnosti«. Časov, je dejal, se ne da primerjati, »zanos, ki je kulturo postavil v ospredje zgodovinskega dogajanja, se je razblinil, pravzaprav ga je izbrisala prva Demosova vlada, ki je za polovico skrčila proračun za kulturo, novci so obšli kulturo in se zakotalili k dvema ministroma, ki se še zmeraj štejeta za glavna osamosvojitelja, vojnemu Janezu Janši in policijskemu Igorju Bavčarju«. Zgodovina se po njegovem mnenju nadaljuje: »Otroštvo države smo zapacali, umazali, ponemarili, prtljaga, ki jo od osamosvojitve nosimo s seboj, nam ni ne v čast in ne v prid, ampak v breme. (…) Vseenost besed je med vso gostobesednostjo samo znak, da poglavitnih besed ni, čast, ponos, zavest, kot da so izpadle iz slovarja slovenskega jezika, ni jih v parlamentu, ni jih v cerkvi, ni jih na ulici in ni jih doma.«
Predsednik države Danilo Türk, ki je odsotnost opravičil in predložil pisni prispevek, je v pozdravnem pismu omenil, da je teze prebral z odobravanjem in izrazil prepričanje, da bo pobuda prispevala k dvigu ravni sedanje javne razprave, v kateri prevladuje strankarska politika, tudi v medijih. Tudi njega skrbi »nižanje že tako ne posebno visoke ravni politične kulture«, dodal je, da je premalo dialoga in vse preveč medsebojnega obtoževanja: »Nekultura hujskanja se širi, slovenska družba pa rabi premislek ali hoče res postati družba prepira in obtoževanja brez dialoga.« Predsednika posebej skrbi praksa izključevanja v politiki in praksa politične uporabe zgodovinskih dejstev, zato meni, da je ideal sprave videti vse bolj oddaljen.
Nevarna slepota
Pesnik Ciril Zlobec je nad časom, ki ga živimo, razočaran. Navrgel je misel, da prvič živimo v času, ko je lahko reči, da je preveč svobode in je ta postala izvotljena. »Svoboda nam je bila prvič v zgodovini naklonjena brez boja, je pa specifična, predvsem gre za svobodo kroženja kapitala, svobodnega tržišča. (…) Kaj pa je s kulturo? Edina dejavnost je, ki bi lahko bila podlaga za dialog znotraj družbe in za stik s svetom, mi pa izgubljamo identiteto in pozabljamo na njeno moč.« Aleš Debeljak (razprave se ni udeležil, njegov prispevek so prebrali) je kot največjo napako državne politike v samostojni Sloveniji označil to, da je začela politika gledati kulturo kot bolj ali manj primerno orodje za povečanje prihodka, kultura pa je veliko več, je »odprt prostor igre, domišljije in kritike. (…) Slovenska država se je rodila iz duha pesmi; ko je demokratična opozicija iz jugoslovanskih časov stopila v pisarne oblasti in na svobodnih volitvah dobila mandat upravljati s skupnimi zadevami, je na to dejstvo očitno pozabila, tako na svojem levem kot desnem licu. To ni sramoten škandal, ampak nevarna slepota, ker si z zanikanjem kulturnega temelja slovenske države oziroma sploščitvijo kulture na obredno folkloro sami in prostovoljno mehčamo hrbtenico kolektivnega življenja.«
Predsednik Državnega sveta Blaž Kavčič je opozoril na nevarnost, da zaradi »parcialnih nesistemskih znakov gospodarskega okrevanja ne bo dovolj pripravljenosti za oblikovanje in uresničevanje nove, drugačne družbeno gospodarske paradigme«. Miha Pintarič je opozoril, da nas kriza ne sme presenečati, »kriza je vse, kar ni večno, kriza smo mi«, dolžnost kulture je, da z jasno besedo definira stanje; Dean Komel je povedal, da je treba pregledati, kaj je prinesla tranzicija oziroma »vrnitev v kapitalizem« in se šele potem lotiti oblikovanja vrednostne perspektive za 21. stoletje, tudi Vlado Žabot ni mogel spregledati ne »strašljivo klavrnega« položaja slovenske kulture ne »izprijene politike, sodstva, zdravstva, duhovščine, menedžementa in ne nazadnje nič manj izprijenega kulturniškega oportunizma« in je dodal, da v krizi pogreša »skupno, imperativno vizijo slovenstva«.
Slavko Pregl, direktor javne agencija za knjigo, je glavne misli svoje razprave prebral v slovenščini in izrazil veselje, da je v Sloveniji slovenščina še uradni jezik, čeprav ministrstvo za kulturo s spremembami zakona o javni rabi slovenščine uradno uvaja tudi »potrošniku zlahka razumljiv jezik«. Pregl sklepa, da je s temi popravki posredno dana pravna podlaga novejšim okraskom v govorjenju predsednika slovenske vlade. Tone Kuntner je trenutno stanje duha v Sloveniji in njenem glavnem mestu v spisu Odrekanje slovenstvu označil za katastrofalno in dodal, da brez vrednot slovenske pomladi Slovenija in njeni državljani nimajo prave prihodnosti.
Kava na imenitnem tržaškem trgu Unità, ki ga s treh strani obkrožajo razkošne habsburške palače, četrto stranico pa mu velikodušno ponujata morje in nebo, prija kot le malokje. Moji švicarski znanci so preprosto zaljubljeni v ta trg. Zanje je eden najlepših v Srednji Evropi. Zato se pred njihovim poletnim prihodom v Slovenijo vselej dobimo prav na kavi na senčni strani Velikega trga – tako so mu Slovenci pravili že v časih, kot Trst še ni bil italijanski – in od tam potem krenemo proti Piranu ali Ljubljani. Kot pač nanese.
Trst je v resnici mesto s šarmom. Dolga leta je bil nekakšen Dunaj v malem. Križišče kultur in prstan narodov, ki je sem, ob neskončno morje, vabilo mnoge znane evropske ustvarjalce in nemirne duhove. To svojo privrženost in zvestobo Trstu je morda še najlepše opisal Julius Kugy, ko se je zaman poskušal ustaliti na Dunaju. »Ostal sem seveda v Trstu. Ljubim to lepo mesto, jasno tržaško sonce, tržaško nebo in široko modro morje. Noben drug kraj ne bi mogel biti moja prava domovina. Tu je Kras, Julijci so blizu. To je mesto moje mladosti, mojega dela, moje dejavnosti …«
Trst je bil nekoč tako vabljiv predvsem zaradi nenehnega prepletanja nasprotij. Svojih dveh natur: trgovstva in književnosti, salonov in starega mesta, Krasa in tlakovanih ulic, Slovencev in Italijanov. S svojo »moško mladostnostjo« in »osorno milino«, kot je zapisal pesnik Umberto Saba, je za nekatere postal celo vir poezije. Toda tudi najžlahtnejši stihi, žal, niso mogli preprečiti zla, ki je to slikovito obmorsko mesto okužilo, ko je tod zavladal fašizem.Ta je po razpadu avstro-ogrske države postal vodilna sila tržaškega političnega življenja, sta v svoji imenitni knjigi Trst, obmejna identiteta zapisala Angelo Ara in Claudio Magris. In zdi se, da ta skrajna politika tržaško politično sceno obvladuje še danes. Le da tega noče nihče priznati. Nadvse zgovoren dokaz za to je trdoživi mojster peresa Boris Pahor, ki ga Trst ne namerava razglasiti za častnega meščana prav zato, ker veliki pisatelj odločno vztraja, naj mestna politika vendarle prizna tudi svojo temno fašistično zgodovino.
Te mračne tržaške preteklosti današnja Evropa v glavnem ne pozna. In Italijani tudi ne. Predvsem zaradi neznosne zasvojenosti z mitom o Italijanih, dobrih ljudeh, ki ga je na noge začel postavljati že Massimo D'Azeglio, ko je po združitvi Italije dejal, da je po ustanovitvi države zdaj treba »oblikovati še Italijane«. Ti so se prav zaradi tega mita vselej šteli za manj krive od drugih Evropejcev, ki so se ravno tako šli kolonializem in sodelovali v dveh svetovnih vojnah. To nekakšno skupinsko pranje krivde je, kot piše profesor Giovanni Leghissa, namenjeno vsem temnim platem narodove zgodovine, še zlasti pa seveda trditvam, da so bili zločini fašizma manj strašni od zločinov, ki so jih zagrešili nacisti.
Vsi Italijani seveda niso podlegali tovrstnemu enoumju. Pisatelj Pier Antonio Quarantotti Gambini, avtor knjige Primavera a Trieste (Pomlad v Trstu), je ob smrtnih obsodbah, ki jih je fašistično posebno sodišče za zaščito države izreklo nad Slovenci, denimo zapisal: »Če bi moral kdaj napisati avtobiografijo, bi jo naslovil Italijan z napako. Občutek imam, da sem nekakšen tujec v domovini.« Ali pa Giani Stuparich, ki se je že leta 1921 spraševal: »Mar je dovoljeno vdirati v hiše, na polja in v cerkve teh Slovanov in jim z revolverjem v roki ukazovati, da ne smejo govoriti, misliti in moliti po slovansko?«
Z mitom o (ne)krivdi italijanskega fašizma se je s svojim kritičnim pisanjem, še posebej pa s knjigo Italijani, dobri ljudje?, ki je prevedena tudi v slovenščino, najbolj neusmiljeno spopadel italijanski zgodovinar Angelo Del Boca. Ta nadležni raziskovalec italijanskega kolonializma, kot ga je označila zgodovinarka Marta Verginella, je v svojem nepopustljivem slogu sestavil natančen seznam zločinov, ki so jih italijanski vojaki počeli s tihim privoljenjem politikov, velikokrat pa tudi z njihovim neposrednim pooblastilom. Tistim, ki so preživeli okupacijo, bržkone še danes odzvanja v ušesih besni krik generala Maria Robottija »Premalo se ubija!«, ko je grajal častnike zaradi prevelike popustljivosti do zavednih in uporniških Slovencev.
Zunanji minister grof Carlo Sforza je leta 1920, med parlamentarno razpravo o Rapalski pogodbi, po kateri je Italija dobila vso Primorsko, Istro in lep del Dalmacije, izjavil, da bo italijanska vlada spoštovala svobodo jezika in kulture na vzhodni meji, saj gre vendar za »vprašanje časti in politične modrosti«, ki da ga mora liberalna Italija vsekakor spoštovati.
Te ministrove besede je na laž postavil že požig Narodnega doma v Trstu julija 1920, zgrajenega po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Boris Pahor, ki ga zdaj na novo odkrivajo tudi v Sloveniji, kot da njegova dela prej ne bi obstajala, je dogodek, ki mu je bil priča skupaj s sestro Evelino, kasneje prelil v literaturo: »Vse je bilo pred nama kot na odru. Tista kričeča množica, nad katero so iz oken Narodnega doma švigali plameni. Bila sva pretresena, se držala za roko in strmela v gasilce, ki jim napadalci niso puščali, da usmerjajo brizge v goreče poslopje …«
Trst je bil tedaj na čelu fašizma, je takrat ponosno zapisal Rino Alessi, urednik Il Piccola. Kolegi iz časnika Il Popolo d'Italia, ki ga je ustanovil Mussolini, so po usmrtitvi bazoviških žrtev septembra 1930 dodali: »Slovenski in hrvaški ljudje v Italiji so zaostalo pleme, nekaj med primitivnim panslovanstvom in nižjim avstrijskim germanstvom. Pleme brez kulture, skoraj brez jezika in tudi brez nacionalnosti, ker mešanica brez zgodovine ne more imeti neke nacionalnosti. Kaj lahko imajo nacionalnost stenice, ki se zarodijo v nekem stanovanju …?«
V letih po zasedbi Primorske je bilo tod prepovedano vse, kar je spominjalo na slovenstvo. Tako imenovani obmejni fašizem (fascismo di confine) je imel samo en cilj: slovansko prebivalstvo se mora odpovedati svoji »nižji« narodni identiteti in se pridružiti »višji« italijanski civilizaciji. Slovenski jezik je bil izrinjen iz šol, uradov in tudi s prižnic. Učitelj Sottosanti je otroke iz Vrhpolj pri Vipavi za vsako izrečeno slovensko besedo kaznoval s pljuncem v usta. Zaradi podobnega »greha« je tržaški učitelj drobno Julko za kite obesil na obešalnik. »Njene oči so žametno in vlažno mehke, ker se njena stopala ne dotikajo poda. Rožnat trak, ki povezuje kiti, pa čepi na kavlju kot metulj z razprtimi krili …« je nasilje nad slovenskim jezikom v eni svojih zgodb mojstrsko opisal Boris Pahor.
Seznam italijanskih zločinov na Slovenskem in na drugih okupiranih območjih je neskončen. Toda Italija ni nikoli obsodila niti enega fašista. Leta 1946, ko se je pojavila grožnja, da bodo zavezniki poskrbeli za aretacije in italijanske vojne zločince kar sami izročili Jugoslaviji, so v Rimu ustanovili nekakšno preiskovalno komisijo, a ta ni nikoli opravila svojega dela. Pet let kasneje so jo celo razpustili. Takšni procesi niso ustrezali nikomur, kasneje niti zaveznikom ne, saj bi ti razkrili tudi streljanje talcev, mrtve v taboriščih, požgane vasi, to pa bi zgolj okrepilo argumente komunistov, ki so bili po vojni v Italiji zelo močni.
Priložnost za italijanski Nürnberg je bila torej zamujena. Italija se v nasprotju z Nemčijo nikoli ni soočila s svojimi zločini. In ne s četrtstoletnim etničnim čiščenjem na Slovenskem, ki je posledično porodilo prvo protifašistično gibanje v Evropi. Italija defašizacije ni opravila. Namesto tega se zdaj svetu sama predstavlja kot žrtev. Tudi z dnevom spomina (il Giorno del ricordo) na fojbe in na eksodus iz Istre, ki ga praznuje desetega februarja.
Zločinov, ki so bili nad Italijani storjeni v štiridesetih dneh, kolikor je leta 1945 trajala jugoslovanska zasedba Trsta, seveda ne kaže opravičevati. Pokončevanje ljudi z metanjem v jame je zagotovo pošastno početje, a če ga načrtno prikazuješ javnosti, ne da bi ga postavil v zgodovinski kontekst, zamolčuješ lastne zločine. Na to je zelo jasno opozoril tudi Ermanno Gorrieri, bivši katoliški partizanski poveljnik in nekdanji minister za delo, ki je italijansko samopomilovanje ocenil takole: »Nasilje prikliče nasilje. Zločini, ki so doleteli fašiste po osvoboditvi, niso opravičljivi, jih je pa mogoče razložiti z vsem, kar se je zgodilo prej, in z razgretim ozračjem tistega obdobja. Fašisti se nimajo pravice prikazovati kot žrtve …!«
Leta 2005, ko je parlament v Rimu na pobudo desnice uvedel dan spomina na fojbe in optante, te »nesrečne žrtve slovanskega ekspanzionizma in barbarstva«, kot kričijo v Italiji, so se v Ajdovščini spominjali šestdesetletnice ustanovitve prve slovenske vlade. To je bil dogodek izjemnega simbolnega pomena. Nova slovenska vlada je bila namreč leta 1945 ustanovljena na (osvobojenem) ozemlju, kjer se je prebivalstvo že v prvih dneh okupacije odločilo za upor in vnovično priključitev k matični domovini.
Prejšnja slovenska vlada tega simbolnega dogodka očitno ni razumela in je veliko manifestacijo v Ajdovščini pred petimi leti bojkotirala. S tem se je postavila v nenavadno zgodovinsko luč. Tako se do svoje zgodovine in do svojega naroda namreč ne vede nobena vlada v demokratični Evropi. Kot da je uradna Ljubljana s svojim ravnanjem hotela pritegniti tistim italijanskim političnim strujam, ki pozabljajo na četrtstoletno fašistično okupacijo tega dela Slovenije in ki so jim v hudo obrabljenem zgodovinskem spominu ostale samo še fojbe.
Letošnja 65. obletnica ustanovitve prve slovenske vlade v Ajdovščini bo zato svojevrsten popravni izpit za uradno Ljubljano, bližnji italijanski dan spomina na fojbe pa priložnost za odkrit nasvet Rimu, naj se končno le sooči s svojo mračno preteklostjo. Za začetek morda s prebiranjem Borisa Pahorja in obvezno s knjigo Angela Del Boca Italijani, dobri ljudje?
GIBANJE PROTI NAČRTOVANI PRIVATIZACIJI ZDRAVSTVENIH DOMOV IN BOLNIŠNIC
Mag. Julijana Bizjak Mlakar: »Zakon o zdravstveni dejavnosti omogoča začetek velikega posla za zasebnike z debelo denarnico na račun občinskega in državnega premoženja ter v končni posledici zdravja ljudi.«
Mag. Julijana Bizjak Mlakar je ena od pobudnic Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravja, ki je leta 2006 povezalo kar okoli 75.000 posameznikov, ki so nasprotovali privatizaciji zdravstva še v času, ko je ministrstvo vodil minister Andrej Bručan. Poslanka državnega zbora in višja predavateljica menedžmenta v zdravstvu je bila tako sama enako kot drugi podporniki gibanja prepričana, da bo novi zakon o zdravstveni dejavnosti preprečil nadaljnji razpad javnega zdravstva.
Vendar že nekaj časa nekateri glasno opozarjajo, da tudi novi zakon vodi v popoln razkroj javnega zdravstva. Zato so premierju Borutu Pahorju in ministru za zdravje Borutu Miklavčiču izročili peticijo, v kateri so se zavzeli za umik predloga zakona o zdravstveni dejavnosti in za pripravo novega.
Javnost je ob informacijah, ki jih dobiva o novem zakonu o zdravstveni dejavnosti, zmedena. Na eni strani minister Miklavčič ponavlja, da zakon ohranja javno zdravstvo, na drugi strani pa vaše gibanje opozarja prav na to, da vodi zakon v popoln razkroj javnega zdravstva.
Si torej ohranitev javnega zdravstva razlaga vsak po svoje?
»Ministri za zdravje že leta razgrajujejo zdravstvene domove in bolnišnice s tem, ko dajejo dovoljenja in soglasja za prenose denarja in zdravstvenih programov zdravstvenih domov in bolnišnic na zasebnike - koncesionarje. To je marsikje povzročilo slabšo kakovost in dostopnost zdravstvenih storitev. Med vikendi, prazniki in dopusti koncesionarji radi zaprejo ambulante in napotijo paciente v zdravstvene domove.
Ker koncesionarji lahko obdržijo denar, ki ga prihranijo pri zdravljenju pacientov, je to lahko razlog, da se potrebne zdravstvene preiskave ne opravijo ali pa se bolnikom neupravičeno zaračunava storitve. Zaradi varčevanja koncesionarjev na bolnikih se dogaja, da ti preusmerijo težje bolnike v zdravstvene domove ali po nepotrebnem k specialistom oziroma vbolnišnice.
To zdravstvo draži. Zaradi podeljenih koncesij dandanes okoli 35 odstotkov zdravstvenih domov ne zmore več opravljati zakonsko predvidenih zdravstvenih storitev za prebivalstvo na območjih, ki jih pokrivajo. Predlog zakona predvideva še nadaljnje podeljevanje koncesij zasebnikom - z razpisi. V zakonu ni nobenih varovalk, ki bi preprečile nadaljnje razgrajevanje zdravstvenih domov in bolnišnic. Nasprotno, zakon omogoča, da bi lahko sedanje zdravnike v zdravstvenih domovih povsem nadomestili z zasebniki koncesionarji. V zdravstvenem domu bi bili lahko zaposleni le še tisti, ki bi koncesionarje koordinirali.
Opisana vizija javnega zdravstva, kot izhaja iz predloga zakona, je slaba alternativa javnemu zdravstvu z zdravstvenimi domovi in bolnišnicami. Ministrstvo za zdravje žal ni imelo volje, da bi v zakon zapisalo člene, s katerimi bi okrepilo javne zdravstvene domove in bolnišnice ter preprečilo njihovo nadaljnje razgrajevanje. To pa ni edina slabost tega zakona.«
Prepletanje javnega in zasebnega. Mešanje javnega in zasebnega zdravstva torej z novim zakonom ne bo onemogočeno?
»Po predlogu novega zakona bi bili javna in zasebna zdravstvena dejavnost še bolj prepleteni. Koncesionarji so že sedaj lahko opravljali javno in zasebno zdravstveno dejavnost, vendar v ločenih podjetjih. Po predlogu zakona bi lahko koncesionarji opravljali obe dejavnosti, ločili pa le računovodske izkaze. Zdravstveni domovi in bolnišnice dandanes ne smejo opravljati zasebne zdravstvene dejavnosti, po novem zakonu pa bi poleg javne lahko opravljali tudi zasebno dejavnost.«
Kaj konkretno to pomeni za bolnike?
»V zdravstvenih domovih, bolnišnicah in pri koncesionarjih bi lahko z isto opremo in v istih prostorih, zgrajenih z javnim denarjem in tudi s samoprispevki prebivalstva, tudi z istimi kadri, ki delajo v javnem zdravstvu, opravljali tudi zdravstvene storitve za samoplačnike, ki sodijo v zasebno zdravstveno dejavnost. Za posebno plačilo bi se lahko pri koncesionarju ali v javnem zdravstvenem domu ali v bolnišnici opravljalo nadstandardne zavarovanja za preskok čakalne vrste. Razmahnila bi se še druga zasebna zavarovanja za nadstandardne storitve, ki bi se jih opravljalo v javnih zdravstvenih domovih in bolnišnicah. Nadstandardne storitve, to je z dražjimi materiali, kot veljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, bi bilo možno opravljati delo celo v času, ki naj bi bil po pogodbi z ZZZS določen za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti.
Lahko bi se uresničila zamisel ministra za zdravje iz lanskega decembra o zdravstvenem turizmu. Vplivni in bogati tujci ter domačinibi se lahko prednostno zdravili za nadstandardne storitve v zdravstvenih domovih, bolnišnicah in pri koncesionarjih- celo v javnem zdravstvu.«
Zdravstveni domovi v zasebno last?
Naj se zdravijo pri zasebnikih na svoje stroške, ne pa na račun zdravstva, ki ga vsi plačujemo...
»Nihče nima nič proti zasebnemu delu v zdravstvu, če je to dobro vodeno in nadzorovano. Preprečiti bi morali škodljivo mešanje obeh dejavnosti, ker to slabi javno zdravstvo, ovira dostop prebivalstvu do zdravstvenih storitev, zmanjšuje kakovost zdravstvenih storitev in omogoča korupcijo.«
Se lahko zgodi, da bodo zdravstveni domovi, ki so jih večinoma s samoprispevki zgradili prebivalci, sedaj prešli v zasebno last?
»Zakon daje ministru za zdravje veliko moč. S koncesijskim aktom bi odločal o najemu in prodaji zdravstvenih domov in bolnišnic ter njihove opreme koncesionarjem zasebnikom. To bi pomenilo razlastitev občin in prodajo občinskega ter državnega premoženja zasebnikom. Zakon omogoča, da bi se lahko koncesijo za opravljanje zdravstvene dejavnosti podelilo tudi - z vsem spoštovanjem do poklica - na primer Mesariji, d.o.o. bi minister prodal kos zdravstvenega doma in opremo v njem, ta bi najela zdravnike, ki bi zakon omogoča začetek velikega posla za zasebnike z debelo denarnico na račun občinskega in državnega premoženja ter vkončni posledici zdravja ljudi. Pripravlja se privatizacija zdravstvenih domov in bolnišnic«
Torej zakon ne spreminja ničesar, le še legalizira to, kar je bilo doslej, če nič drugega, vsaj moralno sporno?
»Imate prav. Ne le, da bi tako zdravstveni domovi, bolnišnice in koncesionarji lahko opravljali javno in zasebno zdravstveno dejavnost v istih prostorih, z istimi kadri, z javnim denarjem in opremo, pač pa je v petem odstavku 136. člena celo dovoljeno opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti za storitve obveznega zdravstvenega zavarovanja z dražjimi materiali (nadstandard) v času, ki je namenjen javni zdravstveni dejavnosti. To, kar se sedaj dogaja nelegalno in bi moralo ministrstvo z upravnimi nadzori preprečiti in kaznovati, vendar tega ne stori, bi se po novem celo legaliziralo.«
Zdravstveni domovi in bolnišnice se torej spreminjajo v samostojna podjetja?
»Zakon predvideva spremembo upravljanja. Namesto svetov zavodov predvidevajo nadzorni svet in upravo. Sedanje upravljanje in vodenje zdravstvenih ustanov je res premalo učinkovito, a predlagani novi model upravljanja v zakonu z nadzornimi sveti in upravami bi bil primeren za delniško družbo (če bi se razširil še s skupščino), ni pa primeren za zdravstvene ustanove. Predlagani model ne vključuje ustrezno interesov zdravstvenega osebja in tudi ne zdravstvenih interesov prebivalstva.«
Zdravnikom je moč dala politika. Je v zakonu predviden neodvisen strokovni nadzorni organ za primeredomnevnih zdravniških napak?
»Ministrstvo za zdravje ima že sedaj možnost izvedb upravnih nadzorov nad izvajalci zdravstvenih storitev in tudi nad zdravniško zbornico, a nadzora ne opravlja zadovoljivo.Zdravniška zbornica je ustanovljena zato, da brani interese svojih članov, zato ne bi smela imeti pooblastil strokovnega nadzora. Zaradi varnosti bolnikov bi bil potreben stalen in neodvisen strokovni nadzor nad delom zdravnikov. To bi se dalo zagotovitile s prenosom pooblastil strokovnega nadzora z zbornic na neodvisno agencijo. Tega pa ministrstvo za zdravje, čeprav bi moralo, ne želi storiti.«
Minister je, kot pravite, klecnil pred zdravniškim lobijem, enako kot večina ministrov pred njim. Je ta lobi restako močan, da se mu nihče ne more ali upa zoperstaviti?
»Večini zdravnikov lahko zaupamo. Veliko zdravnikov, tudi tistih, ki sodelujejo v gibanju, sprejema ta poklic kot poslanstvo, kateremu so zavezani s Hipokratovo zavezo. Če imajo zdravniki, ki zagovarjajo zasebni in ne javni interes, preveliko moč, je za to kriva politika, ki jim je dala to moč. Moč jim je dala z javnimi pooblastili, ki jih zdravniška zbornica ne bi smela imeti. Dopušča se, da nadzorni organi gledajo zdravništvu skozi prste tudi tedaj, ko kršijo zakone.
Pri plačni reformi je politika dopustila, da si je zdravništvo odrezalo tako velik kos pogače, da so postale ogrožene zdravstvene pravice prebivalstva, čeprav nihče ne nasprotuje, da bi bili tisti zdravniki, ki dobro delajo, tudi dobro plačani. Vendar temu ni tako. Zelo me skrbi, ker novi zakon odpira vrata privatizaciji zdravstvenih domov in bolnišnic. Tu so v ozadju še drugi lobiji in kapital, ki želijo, da bi ta zakon nemudoma prišel v parlament. Upam, da nam bo minister za zdravje končno prisluhnil, ker gre za zdravje prebivalstva. Včasih se vprašam, če je sploh možno zmagati v boju za javni interes z močnimi zasebnimi interesi, ki obstajajo na področju zdravstva. Prepričana sem, da bo boj dobljen, če bodo ljudje bolj ozaveščeni in če bo močnejša civilna družba, ki bo zahtevala spremembe v dobro vseh.«
»Ministri za zdravje že leta razgrajujejo zdravstvene domove in bolnišnice s tem, ko dajejo dovoljenja insoglasja za prenose denarja in zdravstvenih programov zdravstvenih domov in bolnišnic na zasebnike -koncesionarje. To je marsikje povzročilo slabšo kakovost in dostopnost zdravstvenih storitev!«
Predsednik SD Borut Pahor je
nasprotnike nekaterih reform postavil pred dejstvo - reforme Slovenija
potrebuje. Pri tem je posebej izpostavil poslanca SD Andreja Magajno in
Julijano Bizjak Mlakar
Predsednik SD in predsednik vlade Borut Pahor je na sobotni
konferenci stranke v Mengšu članom predstavil pomembnost reform, ki jih
namerava njegova vlada izpeljati. Pri tem je med drugim omenil reformo
javnega sektorja, zmanjšanje javne porabe, uvedbe fleksibilnosti,
pokojninsko reformo. Posebej pa je izpostavil upravljanje z državnim
premoženje ter s tem prihod tujega kapitala v Slovenijo in zdravstveno
reformo. "Leto 2010 je čas, ko imamo možnost in dolžnost okrepiti vse
elemente konkurenčnosti, ker je to edini način, da voz razvoja
popeljemo naprej," je dejal Pahor.
Socialna politika je razvojna politika
Kot
je pojasnil novinarjem, je želel stranki sporočiti, da je najboljša
socialna politika razvojna politika. Čeprav so nekateri elementi v
izhodni strategiji bolj liberalni kot socialni, pa Pahor pričakuje
podporo in razumevanje stranke. "Prosim vas, da si odgovorite na
vprašanje, ali je to naša temeljna politična usmeritev v teh prelomnih
časih," je v dejal nagovoru Pahor. "Pripravljen sem iti skozi vihar, a
moram vedeti, da je posadka na svojem mestu, da vsi veslamo v isto smer
in da si pomagamo, ko pride do težav," je še eden od pozivov
predsednika SD.
Prvo od vprašanj, kjer se v tem trenutku kaže
največ razhajanj znotraj stranke, je prihod tujega kapitala. Stranka je
do prodaje državnega premoženja tujcem skeptična. Zato je udeležencem
konference v soboto Pahor dejal: "Moramo odpreti ekonomijo, dati
možnost Sloveniji, da reši problem stabilnosti javnih financ in da se
razvije v moderno ter odprto družbo, ki lahko, kljub temu da je povsem
odprta v svet, ohrani svojo identiteto." Pri tem pa izpostavil razvoj,
ki ga tuj kapital lahko prinese. Po neuradnih informacijah naj bi bila
vlada blizu dogovora o prihodu kitajskega, arabskega in brazilskega
kapitala v Slovenijo.
"Do kdaj bomo usklajevali?"
Druga
točka razhajanj pa so spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti. "Do
kdaj bomo te spremembe usklajevali? Do kdaj bomo imeli različna
stališča? Do kdaj si lahko privoščimo, da mencamo s tem zakonom?" je
dejal Pahor in se posebej obrnil na poslanca SD Andreja Magajno: "Dragi
moj prijatelj Andrej, vedno bodo razlike pri tem zakonu. Nikoli ne bomo
tega uskladili tako, da se bova strinjala. Niti leta 2070." Magajna
skupaj z Julijano Bizjak Mlakar v poslanski skupini najostreje nasprotuje takšni spremembi, kot jo predlaga ministrstvo za zdravje.
Kljub
temu pozivu Bizjak Mlakarjeva vztraja: "Če bodo v zakonu takšne
rešitve, ki so v škodo zdravja ljudi, mojega glasu ne bo." Pri tem pa
opozarja, da po njenem vedenju sprememb v takšni obliki ne bi podprla
nobena koalicijska stranka. "Zakon je zgrešen v izhodiščih," pravi
Bizjak Mlakarjeva. Predsednik Delavske zveze v SD Miloš Pavlica pa
na tej točki ostaja optimist: "Sprememba bo v korist ljudi, a ne po
željah vseh." Kljub tem razlikam je Pahor po njegovem mnenju v soboto
podporo, ki jo je iskal, tudi dobil. Na pomisleke o liberalnih delih
izhodne strategije pa dodaja: "V SD smo še vedno bolj socialisti kot pa
liberalci."
Pahor želi pogovor z bankirji
Predsednik
vlade SD je ob robu konference SD izrazil skrb, da banke v državni ali
pretežno državni lasti manj aktivno izdajajo kredite podjetjem kot pa
banke v tuji lasti. "Zato mislim, da je napočil čas, ko se je treba
pogovoriti s slovenskimi bančniki in jih vprašati, kaj je razlog za
njihovo zadržanost, da ne izdajajo posojil podjetjem za vodenje
razvojne politike in zakaj to tuje komercialne banke počnejo. Je
prisoten strah? Politični pritisk? Je kakšen drug dvom glede zakonskih
osnov? Vse bomo uredili, kolikor je v naši moči, da bomo kreditni krč
rešili," je dejal Pahor v soboto. (str)
V OECD 27. maja
Neuradno
smo izvedeli, da naj bi Slovenija postala članica OECD predvidoma 27.
maja. Edini pomembnejši pogoj, ki ga Slovenija še ne izpolnjuje, je
ustanovitev agencije, ki bi prevzela kooperativno upravljanje vseh
podjetij v neposredni in posredni državi lasti. Kot je razumeti, bi pod
to agencijo spadala tudi Sod in Kad. Vlada sicer že nekaj časa
načrtuje, da bi ta agencija zaživela konec marca letos. Težave pa je,
po naših informacijah, ker nekateri v vladi takšni agenciji
nasprotujejo. (str
Na posebni seji IO Krščanskih socialistov Slovenije smo obravnavali tudi zaplet v odnosih med SD in KSS Veliko pozornost javnosti je vzbudile besede predsednika SD Boruta Pahorjaz govorniškega odra na gradu Jable (konferenca SD, 23. 01.2010), naslovljene na poslanca Andreja Magajno: "Andrej, /. . . / midva nikoli ne bova uskladila tega /. . . /. Niti leta 2070 ne"
Besede same po sebi niti niso tema s katero bi želeli "dvigovati prah". Andrej Magajna to tudi ne želi. Problematičen je bil način in kontekst podajanja - na zboru, ki se ga je poslanec Andrej Magajna, predsednik krščanskih socialistov Slovenije (KSS)udeleži kot gost. Zanimivo pa je ozadnje, zgodovina zadeve.
Menimo, da nervoznareakcija predsednikaSD Boruta Pahorja le ni bila naključna! Zakon o zdravstveni dejavnosti so želeli že pred meseci na hitro spraviti v vladnoproceduro, še preden bi se prebudila kritična javnost, zato so moteči vsi, ki so na nekonsekventrnost zakona opozarjali že od začetka.
Pred kratkim pa je na relaciji SD - KSS prišlo do veliko hujše kršitve medsebojnega sporazuma.Predlogi naše stranke o zdravstveni reformi splohniso bili obravnavani v SD, čeprav imamo s partnersko stranko sklenjen sporazum o sodelovanju na programskem področju, ki izhaja še iz obdobja pred državnozborskimi volitvami.Naša gradiva niso bila posredovana niti članom Sveta za zdravstvo SD; predsedniku programskega sveta KSS pa je bilo onemogočeno sodelovanje na januarski seji sveta.
V kratkem bomo v KSS celovito ocenili "sodelovanje"partnerstkih strank, ki vse bolj kaže na predhodne slutje, da je bilo to namenjeno le predvolilnemu obdobju.
Krščanski socialisti izdrekamo polno podporo svojemu predsedniku in ga sočasno zadolžujemo, da kot poslanec dosledno vstraja na skupnih programskih izhodiščih in od njih ne odstopa navkljkub pritiskom.
Krščanski socialisti Slovenije smo aktivno sodelovali pri oblikovanju Aletrnativnega vladnega programa SD, še posebno na področju zdravstvene reforme, ki je lahko usodna za t.i. modernizacijo javnega sektorja.
Stranka (SD), ki bi morala biti nosilec spremembe, forsira zakon, ki ga nikakor ne moremo tretirati kot reformo. Ravno SD je bila največji krtik obstoječega zakona in praks, ki so izhajale iz njega. Zakon bo še v naprej omogočal podeljevanje koncesij zasebnikom, kjer to ni potrebno , še več, tudi javnim zavodom bo dopuščal, da se ukvarjajo s komercialno dejavnostjo ( sporno poglavje o zasebni dejavnosti v javnem zavodu) - verjetno po vzoru mestnih javnihlekarn.
Pahorjeve reforme gredo v smeri Blairovih laboristov, ki so po modelu javno-zasebnega partnerstva javni sektor spravili v kaotično stanje. Menimo, da je SD, ki sicer ima močno socialndemokratsko bazo, vedno bolj žrtev popularnega predsednika, ki gre po poti svojega angleškega vzornika.
NAMESTO ZADOVOLJSTVA IN SREČE NEOLIBERALNE TERORIJE!
Premier
Pahor je na nedavni konferenci SD na gradu Jable pri Mengšu (23. 1.
2010) orisal koordinate tako imenovane izhodne strategije. Posebej
lahko razmislimo o njegovih mislih glede (še) večje konkurenčnosti:
"Leto 2010 je čas, ko imamo možnost in dolžnost okrepiti vse
elemente konkurenčnosti, ker je to edini način, da voz razvoja
popeljemo naprej."
"Slovenija se bo morala v prihodnje odločiti, ali bomo dolgoročno
zdrsnili na rob razvoja modernega sveta, ali pa želimo v boju ekonomij
biti zmagovalci."
"Če hočemo zmagati, moramo biti konkurenčni."
Že te besede so dovolj, da smo lahko zaskrbljeni, zelo zaskrbljeni. Je
konkurenčnost res edina pot iz krize? Kaj sploh je konkurenčnost?
Konkurenčnost je ena najbolj temeljnih dogem (dogma – nespremenljiva
»resnica« o kateri se ne sme dvomiti) ekonomije. Ne samo današnje
(neoliberalne) ekonomije, temveč ekonomske politike, ki sega daleč v
preteklost. Čeprav pred stoletji nihče ni govoril o ekonomski politiki,
pa je politika večine držav, kraljestev, cesarstev, republik temeljila
na preprosti ekonomski logiki osvajanja in širjenja svojih ozemelj,
večanju svojega bogastva in s tem moči. Zgodovina je zato dobesedno
posejana z neštevilnimi večjimi in manjšimi vojnami.
Korist od tega so vedno imele ozke elite, na račun lastnih prebivalcev
in še bolj prebivalcev osvojenih ozemelj, v zadnjem času pa vse bolj
tudi na račun okolja. Neposredno osvajanje ozemelj (kar je ekonomska
politika z vojaškimi sredstvi) in s tem njihovih dobrin ter ljudi kot
delovne oziroma suženjske sile, pa se je postopno preobrazilo v
drugačno obliko osvajanja in boja – pretežno z ekonomskimi sredstvi
oziroma »orožji«. Ti procesi so bili še posebej izraziti v drugi
polovici 20. stoletja, ko so osvajalne vojne bolj ali manj »potihnile«,
ekonomske vojne za dobrine in poceni delovno silo pa so dobile nove
razsežnosti.
»Orožja« ekonomske vojne so danes privatizacija, komercializacija,
špekulacije, dolžniško financiranje in predvsem konkurenčnost.
Konkurenčnost je ekonomski boj, je ekonomska vojna. In vsak boj ima
poleg redkih zmagovalcev za posledico tudi veliko poražencev.
Poražencev v ekonomskih bojih oziroma permanentni ekonomski vojni je
danes res veliko: ena milijarda ljudi strada, polovica človeštva je
skrajno revnega, a tudi v tako imenovanih razvitih državah je
poražencev vse več, tudi pri nas.
Današnja globalna kriza je pravzaprav posledica nebrzdane ekonomske vojne oziroma "boja ekonomij" kot pravi premier Pahor; "krepitev vseh elementov konkurenčnosti",
torej konkurenčnosti na vseh družbenih področjih (v gospodarstvu, v
zdravstvu, šolstvu itd.), pa lahko vodi do hudih in celo neobladljivih
družbenih napetosti in konfliktov.
Res želimo postati zmagovalci v "boju ekonomij"? Res
želimo postati zmagovalci v svetu, kjer bo okoli nas vse polno obupanih
poražencev? Obupani poraženci lahko postanejo nasilni, nevarni, lahko
postanejo kriminalci ali teroristi.
Še zdaleč ne drži, da je konkurenčnost "edini način, da voz razvoja popeljemo naprej." To
je prej eden najslabših načinov. Politiki, tudi naš premier, pogosto
govorijo o nujnosti mednarodnega sodelovanja, a hkrati bi se šli
ekonomsko vojno vseh z vsemi. Gre to res skupaj?
Če res želimo premakniti voz razvoja naprej, potem konkurenčnost res ni
prava pot. Samo s sodelovanjem na globalnem in v lokalnem okolju lahko
rešimo današnjo krizo – ekonomsko, socialno, okoljsko. Konkurenčni
spopad za dobrine, ki jih je zaenkrat še dovolj za vse, pa mora
nadomestiti medsebojna delitev dobrin.
Ne gre samo za besede premiera Pahorja, temveč za popolno nerazumevanje
vzrokov današnje krize. Konkurenčnost (drugo ime za boj oziroma vojno)
je vzrok in ne rešitev za krizo. Samo resnično sodelovanje in
medsebojna delitev sta pravi rešitvi za krizo in pravi podlagi za
uspešno »izhodno strategijo«.
Če sledimo le mainstream novicam, dobimo bežen občutek, da sodelovanje že poteka na ravni narodov preko OZN in da se to sodelovanje mora samo še malo izboljšati, se spustiti na nižjo raven in tako priti vse do vsakega posameznika -- tedaj bodo vsi problemi rešeni. Moje mnenje je, da stvar tako ne deluje in tudi v prihodnosti ne bo delovala. Že samo, če si ogledamo nastanek OZN, vidimo, da so OZN le donosna blagovna znamka družine Rockefeller, (izvorno torej) namenjena večanju profita naftnim družbam in onemogočanju resničnih sprememb na bolje.
Tudi če se najdejo v OZN posamezniki, ki so naklonjeni rešitvam svetovnih problemov, so ti vedno preglasovani s strani velesil in njim podrejenim držav, ki jih denarna zadolženost sili, da glasujejo v interesu bogatih posojilodajalcev. Pri vsem skupaj najbolj bode v oči paradoks, da najmočnejše države najprej ustanovijo OZN, tej inštituciji donirajo zemljišče in ji vdihnejo življenje, potem pa moč te iste inštitucije tudi najbolj spodkopavajo, kot pravilno ugotavljaš v prispevku.
Drnovšek je najbrž odnehal od reševanja Darfurske krize ravno iz razloga, ker se sam ni mogel boriti proti birokratskim inštitucijam, ki so financirane za to, da se krize vzdržujejo, tako da ima od njih elita dolgotrajni profit.
Mislim, da mora pravo sodelovanje najprej priti od spodaj - torej od nas, ljudi samih - in se širiti proti vrhu, proti širši skupnosti. Če rečemo, da se bo na ravni OZN v prihodnosti nekaj zgodilo, s tem ljudje ostanejo v uspavanem stanju in se ne zanimajo za resnično situacijo, ker je že za vse poskrbljeno in naj se s temi rečmi ukvarjajo »strokovnjaki«. Če pa se ljudem natoči čistega vina in se jim razloži, da se v resnici stvari sploh ne razrešujejo, pač pa se preko OZN samo bolj in bolj zateguje zanka okoli njihovega vratu, se v njih prebudi naravna potreba po sodelovanju na ravni posameznikov -- ker potem je jasno, da se sprememba tiče vsakogar in če ne bo nič naredil za spremembo, se bo nekoč on sam (ali njegovi otroci) prebudil v totalitarnem režimu, v uničenem okolju in bolnem telesu.
To kar danes resnično manjka, je sodelovanje na ravnih posameznikov, ne na ravni inštitucij -- inštitucije bodo »v besedah« sicer vedno zagovarjale, da delajo za dobro vseh, v praksi pa bodo vedno sledile politiki profita. Unije, ki nastajajo (EU, Afriška, SevernoAmeriška, Azijska) so namenjene zgolj denarnemu dobičku in boljšemu nadzoru nas posameznikov s strani korporacij in birokracije, še posebej ko se bodo na koncu povezale v »svetovno unijo« ali državo sveta. Dokler ta ne nastane, so si Rockefellerji zamislili prehodno Organizacijo združenih narodov in sfinancirali vse stroške za nastanek in vzdrževanje te inštitucije.
Na nas posameznikih pa je, da se zavestno odrečemo upanju, da bodo birokratske inštitucije karkoli kadarkoli spremenile in se čimbolje povežemo v manjše skupnosti s pomočjo izmenjevanja znanj in koristnih informacij. Take manjše skupnosti potem navezujejo spet stike z drugimi skupnostmi in na ta način duh sodelovanja raste od spodaj navzgor. Vse drugo je močno utopično -- zakaj bi se bogate korporacije odrekle profitu in ga zmanjševale na račun trajnega miru in okolju prijazne industrije? Te korporacije vidijo rešitev v centralni oblasti, nekakšni svetovni fašistični vladi, s pomočjo katere se bo po njihovih besedah vzpostavil nov svetovni red. V tem redu bodo (sicer kot stranski produkt sledenju profita) uničile celotni ekosistem, ostalo pa bo samo še nekaj čistih otočkov, kjer bodo lahko živeli predstavniki te oblasti obdani z do zob oboroženo vojaško silo in svetovno vojaško silo upravljali s svetovno državo. Opravka imamo s pshičnimi bolniki, ki so zasvojeni z denarjem, občutkom elitizma in močjo vladanja in ti bolniki so prišli tako daleč v svojih ciljih samo zato, ker smo posamezniki tako izrazito nezainterisirani za dogajanje okoli nas. Slabi ljudje lahko vladajo le v primeru, če dobri ljudje spijo in ne naredijo ničesar.
Vsakdo, ki zamahne z roko in reče, »ah, spet nova teorija zarote, sprostite se, ljudje«, hote ali nehote noče videti določenih dejstev in s tem zavaja sebe in druge. Na ta način najbolj pomaga bolnim elitnim posameznikom (šefom šefov korporacij) pri doseganju hitlerjevskega cilja po popolnem nadzoru in upravljanju s celim svetom, kjer bodo ljudje moderni sužnji brez svobodne volje in se jim bo pralo možgane, kako jih njihovo suženjsko delo v resnici osvobaja (nekaj tega duha lahko že čutimo v sistemu, v katerem živimo ta trenutek).
Če poenostavim -- vedno, ko je govora o inštitucijah, ki rešujejo probleme, naletimo na enak vzorec -- o širjenju miru govorijo agresorske države (vojska se jasno v imenu miru in stabilnosti mora trajno nahajati v Afganistanu in Pakistanu, da bo čuvala v prihodnosti zgrajeni dobičkonosni naftovod), svetovno ekonomijo rešujejo povzročitelji ekonomske krize in pobudo za reševanje okolja dajejo tisti, ki v tem vidijo povsem novo vrsto profita, ki bo kapljal od svetovnih taks na ogljikove izpuste in se na srečanja (Kopenhagen) pripeljejo v privatnih avionih in razkošnih ter potratnih limuzinah, kar čisto dovolj pove o njihovem odnosu do okolja. Pri vsem tem je potrebno kupiti tudi znanstvenike, da njihovo agendo podprejo s prirejenimi znanstvenimi izračuni (Climategate).
Ko se vsega tega zavemo, nam postane jasno, da kakršnokoli zanašanje na tovrstne inštitucije vodi v prepad, iz katerega ni povratka nazaj in samo to zavedanje nas močno motivira, da si delimo (neprirejene) informacije med seboj še intenzivneje in v tem sodelovanju čisto spontano nastaja manjša skupnost, ki bo v določenem trenutku zbrala dovolj informacij in s tovrstnimi spoznanji tudi močneje vplivala na resnične spremembe v širši skupnosti. Primer take rastoče skupnosti je Project Camelot, ki se je začel s preprostimi intervjuji ljudi, ki zaradi svojega preteklega dela razpolagajo z raznoraznimi manj znanimi informacijami. Po nekaj letih vztrajnega snemanja intervjujev se je tako formirala ozaveščena internetna skupnost, ki danes v lepi meri prispeva k prebujanju kolektivne človeške zavesti. Vir (tukaj)
Eden od glavnih pogojev za uresničevanje ideje, da oblast pripada delovnemu ljudstvu, je bil izpolnjen s sprejemom Zakona o združenem delu, ki te pravice natančno opredeljuje. Kardelj ni bil edini, ki je sodeloval pri pisanju tega zakona, je pa bil eden redkih, če ne edini ideolog in teoretik, ki je postavil temeljno idejo za ustvarjanje višje stopnje socializma, to je samoupravljanja.
Ker družba ne more obstajati ali napredovati brez proizvajanja oz. produkcijskih sredstev, se temelj vseh družbenih odnosov zrcali prav v lastniškem razmerju ljudi do produkcijskih sredstev. Od tega razmerja je odvisna tudi naša svoboda. Torej, če smo vsi državljani lastniki vseh proizvodnih sredstev (samoupravljanje), potem ne more priti do monopolizacije družbenega bogastva v rokah peščice ljudi (kapitalizem) ali države (socializem, državni kapitalizem).
Lastniki družbenega premoženja smo bili vsi državljani države, upravljavci pa trenutno zaposleni delavci v podjetjih. Zaradi podružbljanja proizvodnih sredstev tako odpade možnost izkoriščanja človeka po človeku, saj na podlagi tega nastopi dejanska svoboda ljudi, kjer lahko samo s svojim poštenim delom ustvarjaš in bogatiš svoj gmotni položaj. Tako v razmerju do dela postanejo vsi enaki. Delavci razpolagajo s kapitalom oz. presežkom ustvarjenega dela, zaradi česar skokovito naraste njihova kupna moč in kvaliteta življenja. Delavci imajo svoje zbore in volijo svoje delegate, ki zastopajo njihove interese na vsake dve leti. Ker so te zadeve pomembne za njihovo ustvarjalno življenje je volilna udeležba zmeraj zelo visoka. Poleg tega imajo delavci pravico do odpoklica svojega delegata, če ne dela v skladu z njihovimi interesi, kakor je obljubil, zato odpadejo bleferji in špekulanti. Delegat pa je lahko samo zaposlen delavec in svoje uradne službe ne zamenja z nastopom delegiranja, ampak jo opravlja ob ali po delu. Poleg tega je lahko delegat izvoljen samo dva krat zaporedoma. S tem se onemogoči uzurpacija funkcij in s tem vzvodov oblasti. Delavci s tem postanejo resnični upravljavci svojega dela in kovači svoje usode. Zato se je temu sistemu reklo samoupravljanje, kjer smo ljudje (zaposleni delavci) sami upravljali s svojim delom in njegovim presežkom.
Edina napaka samoupravljanja je bila v tem, da je lahko partija nastavljala svoje direktorje v podjetjih. To je bila sprva, dokler so vladali pravi komunisti, dobra kratkoročna rešitev. Vendar se je na dolgi rok izkazala za katastrofalno, saj se je zgodilo, da so naenkrat oblast znotraj partije prevzeli izdajalci in tako v podjetjih nastavili svoj kader ter začeli načrtno in namerno sesuvati naše gospodarstvo, da bi lahko prevzeli bogastvo, to je nadzor nad družbeno lastnino. To je uničilo samoupravljanje. Uzurpacija naše “zasebne lastnine“, to je “družbene lastnine“, ki je bila last vseh nas, kakor nam razlagajo sodobni poznavalci, je bila kraja in navaden rop naše zasebne lastnine! Na podlagi tega zahtevamo revizijo in restavracijo samoupravljanja! Zahtevamo tudi kazenski pregon tistih, ki so to krajo omogočili!
Zdaj pa uradna interpretacija družbene lastnine:
Zakon o združenem delu v drugem členu drugega odstavka opredeljuje družbeno lastnino produkcijskih sredstev kot sistem, ki izključuje kakršnokoli obliko podrejanja človeka in izkoriščanja tujega dela in ki z odpravljanjem odtujenosti delavskega razreda in delovnih ljudi od produkcijskih sredstev in drugih pogojev za delo in rezultatov dela zagotavlja samoupravljanje delovnih ljudi v proizvodnji in delitvi proizvoda dela ter usmerjanje razvoja družbe na samoupravnih temeljih in omogoča vsakomur, da se pod enakimi pogoji vključi v združeno delo in si na podlagi svojega dela pridobiva dohodek za zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb.
Ta pasus je sicer bolj laično razložen v komentarju zakona, ki pravi:
“Družbena lastnina produkcijskih sredstev je pogoj za uveljavljanje samoupravnega položaja delavcev, s tem se preprečuje odtujenost delavcev, dosega se integracija dela in družbenega kapitala v rokah delavcev. Odpravlja se lastninsko-pravni monopol, kar preprečuje eksploatacijo, odtujenost delavcev od sredstev za delo in rezultatov dela. Ker delavci odločajo v celoti o družbeni reprodukciji, usmerjajo razvoj družbe. Družbena lastnina se ne obravnava kot kakršenkoli lastninski monopol, niti kot odnos ljudi do stvari, temveč kot sistem odnosov med ljudmi, ki delajo z družbenimi sredstvi. Taka koncentracija omogoča vsakomur, da se pod enakimi pogoji vključi v združeno delo in si s tem pridobi dohodek za zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb. Delavci si tako prilaščajo del dohodka, vendar ne na lastninski, temveč na delovni podlagi. Le delo opredeljuje materialni položaj človeka v naši družbi.“(Vir: komentar zakona o združenem delu, Ljubljana 1988, str.14.)
Socialistično samoupravljanje temelji na družbeni lastnini! Vse kar se tam odvija se nanaša na nadaljnji razvoj družbe. Zato menim, da je bila privatizacija v času tranzicije zločin proti človeštvu in nelegalen rop našega družbenega premoženja! Rešitev je samo v ponovnem podružbljanju proizvodnih sredstev. Vrnite tovarne delavcem nazaj! Socialistično samoupravljanje pomeni prihodnost za človeštvo!
VSAKA OBLAST JE OLIGARHIJA "KAPITALA IN POLITIKE" (delo ustvarja - oblast krade)
Utroša: Demonstracije so del skupnega boja
Udeležence demonstracij je kot prvi nagovoril sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Miloš Utroša. Med drugim je poudaril, da so te demonstracije del skupnega boja in zavzemanja, da bi v tej državi ohranili vsaj nekaj "dostojanstva ljudem, ki niso pri koritu in ne smejo biti odvisni od miloščine tistih, ki si želijo prigrabiti vse". "Vrste smo strnili v vseh reprezentativnih sindikalnih zvezah in konfederacijah, z nami sta Študentska organizacija Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije, pa tudi številne organizacije civilne družbe," je povedal Utoša in dodal: "Danes je dan, ko v Sloveniji beseda solidarnost spet dobiva na pomenu, ko solidarnost v tej državi spet postaja vrednota. Morda bodo to dojeli tudi tisti, ki so danes na oblasti in svojo stranko imenujejo socialna."
"459 evrov minimalne plače je premalo za pošteno delo"
Solidarnost je kot eno izmed najpomembnejših vrednot pri boju za dosego zahtevanih ciljev v nagovoru udeležencem med drugim izpostavila tudi predstavnica sindikata Sviz Davorka Pregelj, sicer učiteljica iz Maribora. V nagovoru se je navezala predvsem na višino plač in poudarila, da "je 459 evrov minimalne plače za pošteno delo premalo".
Sindikalistka iz Slovenskih železnic Hermina Šabanov se je v nadaljevanju dotaknila po njenem mnenju nepravične pokojninske reforme, ki jo je napovedala vlada. Dejala je, da ni pošteno, da vlada zahteva zviševanje starostne dobe za upokojevanje, saj večina delavcev tega preprosto ne bo več zmogla.
Rebolj: Zahteve delavcev so jasne
Predsednik sindikata Pergam Dušan Rebolj je v pogovoru z novinarji poudaril, da je z današnjimi demonstracijami izjemno zadovoljen. Poudaril je, da so zahteve delavcev jasne in dodal, da v primeru, da vlada teh zahtev ne bo izpolnila, sledi splošna stavka, dokler vlada zahtev ne bo upoštevala.
Štrukelj: Čutiti je bilo naboj nezadovoljstva
Glavni tajnik sindikata Sviz Branimir Štrukelj je prav tako izrazil zadovoljstvo nad shodom, saj je bilo, tako Štrukelj, čutiti "naboj nezadovoljstva, ki ga je izražal vsak posameznik, ki se je udeležil tega shoda". Po njegovem mnenju se je s tem potrdila solidarnost med javnim in zasebnim sektorjem, ki "so ju delodajalci, lastniki in vlada želeli spreti in povsem sistematično povzročiti razkol".
Kožuh Novakova: Danes imamo oligarhijo kapitala in politike
To kar imamo danes, ni naša Slovenija, to je oligarhija kapitala in politike, je dejala predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije Mateja Kožuh Novak. Po besedah Kožuh Novakove je slovenska družba povezana in "eni brez drugih ne moremo". Zato si med seboj pomagajo in zato se je udeležila tudi protestov. Tudi v nagovoru prisotnim je predsednica upokojenske organizacije izpostavila, da "smo se prebivalci Slovenije na majhnem koščku Zemlje obdržali obkroženi s tujci samo zato, ker smo zgodaj razvili medsebojno pomoč in solidarnost".
Šobova pričakuje, da bo država začela poslušati študente in delavce
Predsednica Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Katja Šoba pa je izpostavila, da od države pričakujejo, da bo začela poslušati tudi študente. Po njenem so se protestov udeležili študenti iz vse Slovenije. Pri tem pričakuje, da bo "vlada začela poslušati delavce", katerim so študenti dali solidarnostno podporo. Pričakuje pa tudi, da bo država začela poslušati študente in prisluhnila zahtevam po več štipendijah in več študentskih posteljah.
"Treba je opozoriti na neposlušnost in samovoljo države"
Predsednica ŠOS tudi meni, da bi država morala vsem omogočiti javno dostopen študij brez šolnin, da bi morala urediti status za študente invalide in študentske družine ter ohraniti študentsko delo. "Študenti smo proti nepremišljenemu spreminjanju pravic, ki slabšajo položaj študentov, dijakov in delavcev," je poudarila Šobova. Kot je dejala, ne bodo dopustili, da se "brez nas odloča o naši prihodnosti", zato je po njenem prišel čas, ko je treba "opozoriti na neposlušnost in samovoljo predstavnikov države".
Lukšič podpira čim višje plače
Demonstracij se je udeležil tudi minister za šolstvo in šport Igor Lukšič, ki je v pogovoru z novinarji med drugim dejal, da podpira čim višje plače, hkrati pa si želi tudi čim boljšega slovenskega gospodarstva, da bi bili tudi po teh merilih med najboljšimi v Evropi.
Semolič je z demonstracijami zadovoljen
Prvi mož največje sindikalne centralne ZSSS Dušan Semolič demonstracije ocenjuje kot uspešne. Semolič meni, da bo sporočilo teh demonstracij, ki se naj bi jih po njegovih ocenah udeležilo 30.000 ljudi, dovolj močno, da ga bo vlada vzela dovolj resno in bo s sprejetimi odločitvami omogočila, da bodo delavci živeli bolje.
Upokojenec Lorger je prepričan, da so demonstracije uspele
Upokojenec Maks Lorger iz Celja je v izjavi izrazil prepričanje, da so demonstracije uspele in da bodo z njimi nekaj dosegli, saj s 400 evri plače po njegovem zmanjka denarja celo za hrano.
Študent Franci Iskra iz Kranja pa meni, da se je razslojevanje v Sloveniji, odkar je država samostojna, povečalo. "Šlo je preko meje neke zdrave logike in se mi zdi ta borba prava," je dejal. Opozoril je tudi, da se udeležba pri dobičku ponavadi deli na nivoju managementa, ne pa na nivoju tistega, ki dejansko ustvarja proizvode.
Zvišanje minimalne plače na 600 evrov
Demonstracije, kot je znano, pod geslom Za dostojanstvo človeka pripravilo sedem sindikalnih central, pridružili so se jim tudi predstavniki upokojencev in študentov. Ključni zahtevi sta zvišanje minimalne plače na 600 evrov neto ter umik vseh zanje spornih predlogov nove pokojninske reforme.
Samo na glavnem parkirišču demonstracij, na stičišču Vilharjeve in Dunajske, se je po besedah organizatorjev nabralo preko 150 avtobusov. Ker je prostora za parkiranje zmanjkalo, so številni avtobusi parkirali tudi ob cesti. Udeleženci so nosili številne transparente z napisi, kot je npr. "Siti smo vsega, samo kruha ne!"
Policija: Demonstracije so potekale mirno in brez kršitev
Demonstracije so po doslej razpoložljivih podatkih potekale mirno in brez kršitev, so sporočili iz Policijske uprave Ljubljane. Neposredno varovanje shoda je opravilo več policistov iz različnih služb policije. Kot so dodali, so policisti izvajali naloge v skladu z zakonskimi pooblastili in po postopkih, ki so za takšne dogodke ustaljeni.
Eden od glavnih pogojev za uresničevanje ideje, da oblast pripada delovnemu ljudstvu, je bil izpolnjen s sprejemom Zakona o združenem delu, ki te pravice natančno opredeljuje. Kardelj ni bil edini, ki je sodeloval pri pisanju tega zakona, je pa bil eden redkih, če ne edini ideolog in teoretik, ki je postavil temeljno idejo za ustvarjanje višje stopnje socializma, to je samoupravljanja.
Ker družba ne more obstajati ali napredovati brez proizvajanja oz. produkcijskih sredstev, se temelj vseh družbenih odnosov zrcali prav v lastniškem razmerju ljudi do produkcijskih sredstev. Od tega razmerja je odvisna tudi naša svoboda. Torej, če smo vsi državljani lastniki vseh proizvodnih sredstev (samoupravljanje), potem ne more priti do monopolizacije družbenega bogastva v rokah peščice ljudi (kapitalizem) ali države (socializem, državni kapitalizem).
Lastniki družbenega premoženja smo bili vsi državljani države, upravljavci pa trenutno zaposleni delavci v podjetjih. Zaradi podružbljanja proizvodnih sredstev tako odpade možnost izkoriščanja človeka po človeku, saj na podlagi tega nastopi dejanska svoboda ljudi, kjer lahko samo s svojim poštenim delom ustvarjaš in bogatiš svoj gmotni položaj. Tako v razmerju do dela postanejo vsi enaki. Delavci razpolagajo s kapitalom oz. presežkom ustvarjenega dela, zaradi česar skokovito naraste njihova kupna moč in kvaliteta življenja. Delavci imajo svoje zbore in volijo svoje delegate, ki zastopajo njihove interese na vsake dve leti. Ker so te zadeve pomembne za njihovo ustvarjalno življenje je volilna udeležba zmeraj zelo visoka. Poleg tega imajo delavci pravico do odpoklica svojega delegata, če ne dela v skladu z njihovimi interesi, kakor je obljubil, zato odpadejo bleferji in špekulanti. Delegat pa je lahko samo zaposlen delavec in svoje uradne službe ne zamenja z nastopom delegiranja, ampak jo opravlja ob ali po delu. Poleg tega je lahko delegat izvoljen samo dva krat zaporedoma. S tem se onemogoči uzurpacija funkcij in s tem vzvodov oblasti. Delavci s tem postanejo resnični upravljavci svojega dela in kovači svoje usode. Zato se je temu sistemu reklo samoupravljanje, kjer smo ljudje (zaposleni delavci) sami upravljali s svojim delom in njegovim presežkom.
Edina napaka samoupravljanja je bila v tem, da je lahko partija nastavljala svoje direktorje v podjetjih. To je bila sprva, dokler so vladali pravi komunisti, dobra kratkoročna rešitev. Vendar se je na dolgi rok izkazala za katastrofalno, saj se je zgodilo, da so naenkrat oblast znotraj partije prevzeli izdajalci in tako v podjetjih nastavili svoj kader ter začeli načrtno in namerno sesuvati naše gospodarstvo, da bi lahko prevzeli bogastvo, to je nadzor nad družbeno lastnino. To je uničilo samoupravljanje. Uzurpacija naše “zasebne lastnine“, to je “družbene lastnine“, ki je bila last vseh nas, kakor nam razlagajo sodobni poznavalci, je bila kraja in navaden rop naše zasebne lastnine! Na podlagi tega zahtevamo revizijo in restavracijo samoupravljanja! Zahtevamo tudi kazenski pregon tistih, ki so to krajo omogočili!
Zdaj pa uradna interpretacija družbene lastnine:
Zakon o združenem delu v drugem členu drugega odstavka opredeljuje družbeno lastnino produkcijskih sredstev kot sistem, ki izključuje kakršnokoli obliko podrejanja človeka in izkoriščanja tujega dela in ki z odpravljanjem odtujenosti delavskega razreda in delovnih ljudi od produkcijskih sredstev in drugih pogojev za delo in rezultatov dela zagotavlja samoupravljanje delovnih ljudi v proizvodnji in delitvi proizvoda dela ter usmerjanje razvoja družbe na samoupravnih temeljih in omogoča vsakomur, da se pod enakimi pogoji vključi v združeno delo in si na podlagi svojega dela pridobiva dohodek za zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb.
Ta pasus je sicer bolj laično razložen v komentarju zakona, ki pravi:
“Družbena lastnina produkcijskih sredstev je pogoj za uveljavljanje samoupravnega položaja delavcev, s tem se preprečuje odtujenost delavcev, dosega se integracija dela in družbenega kapitala v rokah delavcev. Odpravlja se lastninsko-pravni monopol, kar preprečuje eksploatacijo, odtujenost delavcev od sredstev za delo in rezultatov dela. Ker delavci odločajo v celoti o družbeni reprodukciji, usmerjajo razvoj družbe. Družbena lastnina se ne obravnava kot kakršenkoli lastninski monopol, niti kot odnos ljudi do stvari, temveč kot sistem odnosov med ljudmi, ki delajo z družbenimi sredstvi. Taka koncentracija omogoča vsakomur, da se pod enakimi pogoji vključi v združeno delo in si s tem pridobi dohodek za zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb. Delavci si tako prilaščajo del dohodka, vendar ne na lastninski, temveč na delovni podlagi. Le delo opredeljuje materialni položaj človeka v naši družbi.“ (Vir: komentar zakona o združenem delu, Ljubljana 1988, str.14.)
Socialistično samoupravljanje temelji na družbeni lastnini! Vse kar se tam odvija se nanaša na nadaljnji razvoj družbe. Zato menim, da je bila privatizacija v času tranzicije zločin proti človeštvu in nelegalen rop našega družbenega premoženja! Rešitev je samo v ponovnem podružbljanju proizvodnih sredstev. Vrnite tovarne delavcem nazaj!
Socialistično samoupravljanje pomeni prihodnost za človeštvo!
V času socializma, ko so bili delavci dejansko upravljavci svojih podjetji in ko smo bili vsi državljani lastniki vseh proizvodnih sredstev v državi (družbena lastnina), ni bilo nobenega izkoriščanja človeka po človeku, zato je vladala resnična harmonija in veselje med narodi Jugoslavije, ki so postali resnični kovači svoje lastne sreče, vse na račun poštenega dela!
V Titovi Jugoslaviji je življenjski standard strmo naraščal in podiral vse takratne rekorde, dela je bilo dovolj za vse! Vladala je polna zaposlenost, imeli smo brezplačno zdravstveno zavarovanje, država nas ni preganjala zaradi davkov, kot to počne danes, imeli smo se rajši in nismo se tako sovražili. Na prihodnost smo gledali z velikim optimizmom! Takrat si lahko z navadno delavsko plačo brez problemov dvignil kredite v bankah in si sezidal hišo, kupil stanovanje, avto, televizijo, šel večkrat na leto na morje, potoval v tujino, skratka užival človeka vredno življenje! Država je ves čas skrbela za kvaliteto življenja in razvoj standarda z vlaganjem v nove tehnologije, z gradnjo novih tovarn, elektrarn, šol, fakultet, stanovanj, bolnic itd.To je bilo mogoče samo v našem socialističnem samoupravljanju, čigar utemeljitelj je bil Slovenec Edvard Kardelj, glavni pobudnik pa naš tovariš Josip Broz Tito, ki je bil vladar svetovnega formata! Na svetu so nas povsod spoštovali, kamor si prišel, pa če je bilo sredi kake odročne puščave, džungle ali tundre so vedeli s kot prihajaš in so nas zelo spoštovali! Jugoslavija je sodila med elitne države sveta in bila ena najhitreje se razvijajočih držav na svetu, tako kot danes Kitajska, Indija in Brazilija. Jugoslovani smo bili edini državljani sveta! Povsod so nas spoštovali, tako uspešni smo bili!
Z zločinsko kontrarevolucijo izvedeno leta 1990, ko je belogardističen Demos ob pomoči izdajalcev iz vrst ZKS, porušil najbolj pravičen družbeni sistem na svetu, to je naše socialistično samoupravljanje, ko so nam dobesedno čez noč pokradli vse NAŠE tovarne in jih namerno uničili, da je lahko papež dobil svoje reveže, ki so naenkrat postali največji verniki in lakaji kapitalizma, so nam s tem dejansko storili najhujši zločin, ki se lahko primerja samo z genocidom! Samo poglejte koliko alkoholikov in samomorov nam je prinesel kapitalizem, ter kako nam je upadla rodnost in kaj vse je storila vojna s svojim primitivnim sovraštvom med južnoslovanskimi narodi? Zdaj, ko se kapitalizmu odšteva čas in ko leži na smrtni postelji, smo narodi na področju nekdanje Jugoslavije spoznali prevaro, ki so nam jo pred 18 leti vsilili, kot edino uradno resnico. Delavci danes zahtevajo tovarne nazaj! Prav so storili stavkajoči v Muri in Gorenju! Sem popolnoma na njihovi strani. Vendar bi jaz šel korak dlje in nagnal nesposobna vodstva v podjetjih, saj delajo izključno za kapital in ne za delavca, poleg tega so tovarno dvignili in zgradili prav delavci s svojimi golimi rokami, zato imajo vso pravico upravljati svoje tovarne!
Delavci in delavke! Zahtevajte svoje tovarne nazaj! Tovarne so vaše!
V času socializma so vse tovarne kovale dobičke, danes pa jih upravljajo menedžerji in neki “šolani profesionalci“ in vendar vse kljub temu propada? Kako je to mogoče, če pa so nas prepričevali, da živimo v najbolj razviti državi Evrope kjer naj bi vladala blaginja??? Današnja država omogoča gospodarske malverzacije, špekulacije in druge goljufije, zato pa vse propada, zaupanje v državo pa vse bolj bledi! Blaginja je samo za elito. Narod pa trpi in životari, peščica elitnežev pa uživa, to se enkrat mora končati! Bogata elita, ki upravlja s kapitalom je očitno pozabila, da je kapital last tistega, ki ga je ustvaril s svojim trdim delom, to je delavcev. Tej eliti je vseeno za nas in našo državo, zato nimajo pravice, ne mandata, da bi lahko razpolagali z našim minulim delom! Prihodnost je torej naša, ne dovolimo, da nas vodijo, kot psa na vrvici! Mi smo ljudje! Zahtevajmo pravico in resnico!
Vrnite tovarne delavcem nazaj!
Hočemo socialistično samoupravljanje! LINK Vir (tukaj)
Nastajajoča planetarna civilizacija je zabrisala meje med obrobjem in središčem. Svet ni več hierarhičen, ampak mrežen. Središče se lahko vzpostavi kjerkoli in traja, dokler razmerja energij in informacij v globalnem omrežju to dopuščajo. To dejstvo usodno vpliva na vse ultimativne avtoritete in strukture. Stvari na vseh področjih človeških ustvarjalnosti se izjemno hitro liberalizirajo, specializirajo, hkrati pa tudi banalizirajo. Prostor ekskluzivno svetega izginja. Podobe Boga se razkrajajo s komercializacijo in medijsko trivialnostjo.
Duhovne vrednote sodobnega sveta obstajajo kot spekter nenehnih novih in svežih različnih oblik (imidžev) svetega. V splošni novodobni javnosti obstaja iskanje in konzumiranje duhovnosti predvsem v obliki hitro se menjajočih se modnih trendov, ki so običajno povezani s kakšno spektakularno duhovno osebnostjo. (najpogosteje indijsko), ali kakšno manj učinkovito (najpogosteje ameriško) instant ezoterično ezoterično tehnologijo zavesti in energijskega razpoloženja, ali pa s kakšnim novim svežim tolmačenjem starih odrešeniških mitov in načinov življenja.
Gurujski način vodenja novodobnega duhovnega življenja in sektašenja sta sicer še vedno zelo živa, vendar pa je danes čedalje več ljudi, ki formalno ne želijo pripadati nobeni duhovni ideologiji, guruju ali organizaciji. Ti individualizirani posamezniki tvorijo nevidno novo duhovno mrežo (M.Ferguson ji pravi Vodnarjeva zarota), ki je naključno spletena med različnimi sloji ljudi po vsem planetu. Mislim, da so prav ti »samorealizirani« posamezniki ključni pri nastajanju nove svetovne duhovne kulture in civilizacije. Prihodnost sveta je v sožitju različnosti. Spoštovanje individualnosti posameznika, njegovih posebnih talentov je lahko edina plodna osnova novega načina univerzalnega planetarnega življenja.
Individualizem ne pomeni egoizma, kakor to nekateri napačno tolmačijo. Vsak pravi individualist namreč ve, da je njegov obstoj odvisen od tega, kolikor sam dopušča različnost drugega, torej svobodo partnerjeve individualnosti. Gre za novi način medsebojnega sporazumevanja, ki temelji na demokratičnosti in toleranci, nas ustvarjalnem soglasju enakopravnih partnerjev.
Družbeni uspeh prodora nove duhovnosti je v prvi vrsti odvisen od tega, ali se bomo uspeli izogniti tradicionalnim (zgodovinskim) načinom uveljavljanja novih duhovnih paradigem, ki so se navadno začele z bolj ali manj izrazitim verskim (ideološkim) fanatizmom, nadaljevale pa z družbenim nasiljem (prekrščavanjem, prevzgojo ljudi).
Če se bomo torej uspeli izogniti konfrontacijam (tako znotraj novodobnih gibanj, še bolj pa med starimi, tradicionalnimi in novimi verskimi organizacijami in ideologijami), če bomo zaobšli metafizični dualizem delitve življenjskih in duhovnih resničnosti na prave in neprave, na dobre in zle, potem lahko rečemo, da smo se iz zgodovine nekaj naučili, in da je vodnarjeva duhovnost zares drugačna, predvsem pa bolj humana, bolj razsvetljena od predhodnih. Če se bomo za razsvetljenje sebe in svojih bližnjih trudili bolj, kot za kolektivno (ideološko) razsvetljenje človeštva, potem smo zaobšli past, v katero se je ujela večina duhovnih gibanj v zgodovini.
Življenje se razodeva skozi posameznika, zato se lahko razsvetli samo posameznik. Samo on lahko spremeni kvaliteto zavesti in s tem kakovost vsakdanje biti. Stopnja duhovne zrelosti se izraža skozi posameznikov način vsakdanjega življenja. Sprememba kvalitete zavesti posameznika vpliva na splošno kvaliteto kolektivne zavesti Celote. Dovolj je torej, če potem ko razsvetlimo sebe, to pomagamo storiti še komu od svojih bližnjih (morda prijatelju, družinskemu članu, sodelavcu…), ti pa bodo na podoben način nadaljevali duhovno delo v svojih okoljih, s čimer se bo spontano spletla mreža duhovno prebujenih posameznikov, ki bodo od znotraj spreminjali strukture širših družbenih skupin.
»odrešeniki« človeštva so bili vedno problematični. Z njihovimi idejami in gibanji so se običajno začele družbene nestrpnosti, vojne. Spomnimo se npr. samo vzpona zgodnjega krščanstva na raven rimske državne religije, in posledic, ki jih je za takratno družbo in civilizacijo to dejstvo imelo. Ta primer nam v bistvu kaže tragični paradoks zgodovine novih duhovnih gibanj oz. religij. Zavzemale so se za bolj razsvetljeno, bolj etično življenje, v praksi pa ustvarjali nekaj povsem drugega. Njihovi (politični) voditelji, še bolj pa njihovi vojaki – pokrščevalci, so namreč hoteli preveč – ni jim bilo dovolj razsvetliti sebe, hoteli so rešiti svet; čim bolj pa je njihova želja po osvoboditvi kolektivnega človeštva rasla, tem manj je bilo čistega duha in razsvetljenstva v njih samih.
Mislim, da je ideja velikega spritualnega genija, t.i. svetovnega duhovnega učitelja, stvar preteklosti. Fantazma o Odrešeniku sveta (Mesiji, Meitreji) se je pojavila večkrat v zgodovini. Zadnji veliki prodor je doživela med evropskimi ezoteriki druge polovice 19. Stoletja, z neoromantičnimi duhovnimi gibanji pa sem je podaljšala vse do 20.stoletja. Gre za idejo, ki danes brez dvoma sodijo na smetišče zgodovine. Današnje človeštvo gotovo ne potrebuje novega Velikega kozmičnega odrešenika, temveč na sto tisoče, na milijone navadnih zemljanov – odrešenikov, ki bodo z iskro duha najprej razsvetlili sebe, in potem svoje vsakdanje okolje. Prihaja čas duhovnosti navadnega, vsakdanjega človeka. Sami med seboj postajamo drug drugemu duhovni učitelji, »odrešeniki«
Resnični duhovni napredek človeštva se bo zgodil šele takrat, ko za izražanje svoje religioznosti ne bomo potrebovali zunanjih duhovnih opor, avtoritet, dogem in organizacij. Kdor ima Boga v sebi, kdor živi kot resnica, ne potrebuje zunanjega potrjevanja duhovnosti. Ljubezen in mir, ki ju nosi v srcu, sta dovolj močni opori, da z njima premaga vse negotovosti in bolečine sveta. To, kar pa si o njegovi duhovnosti mislijo drugi – sveti ali posvetni ljudje, ga ne zanima, saj svoje občutenje, doživljanje in razumevanje življenja in Boga, ne potrebuje zunanjega priznanja ali potrditve.
Današnje oblike duhovnih praks (nove religioznosti) so lahko le psihoterapevtske, ne pa teološke. Religija sodobnega človeka je lahko utemeljena samo na znanosti (na posameznikovem osebnem duhovnem izkustvu, na konkretnih psiholoških dejstvih in spoznanjih), ne pa na vraževerju in kolektivnih hipnozah, ki že stoletja in tisočletja napadajo iz metafizičnih obljub o odrešenju in grožnjah o pogubljenju. Današnji čas ne potrebuje nove religije, ne nove verske filozofije, potrebuje le znanost o duhu – čisto alkimijo o duševnih (samo)preobrazbah in duhovnem (samo)prebujenju.
Med tem ali širimo ideje o spontani (avtentični) religiozni, ali pa teološke ideje in moralne nauke neke religije je ogromna razlika. Seveda nobena duhovna oblast ni zainteresirana za širjenje zamisli o spontani religioznosti, ker bi to pomenilo, da se kot organizacija in dogma samoukinja. Zato so ljudi, ki so učili živo religioznost, vedno preganjali. Običajno so jih križali, sežgali na grmadi, obesili, zastrupili ali kako drugače onemogočili. Živa religioznost je za kakšno koli posvetno ali versko ezoterično oblast oz. vladanje popolnoma neprimerna, neuporabna, pravzaprav škodljiva. Živega Boga ljudje ne morejo postaviti na oltar, ne morejo ga spremeniti v dogmo ter iz nje napraviti zakon, v imenu katerega bi bilo po tem mogoče nadzirati duhovnost ljudi, prek nje pa socialno in politično vladati.
Način spontanega doživljanja religioznosti so onstran vseh religij, čeprav so hkrati njihov izvor. In v tem leži ta nenavadni paradoks; ko namreč izvorno religiozno izkustvo postane religija (sprva prepričanje posameznika, zatem čedalje večjih družbenih skupin) živi Bog odide; za njim ostanejo le še pričevanja, ki pa so vedno bolj za vse ljudi – verne in neverne – obvezujoče zapovedi. Avtentična religioznost ljudem ne nalaga nikakršne zapovedi in prepovedi. Nasprotno, daje nam resnično notranjo svobodo in duhovno moč, ki nam omogoča, da prerastemo meje vseh ezoteričnih sistemov in religij.
Za konec uvoda še vprašanje, kako preživeti v informacijski goščavi starih in novih ezoterik in religij? Mislim, da je odgovor preprost. Z odkritjem duhovnega središča v samem sebi, tj. s samoprebujenjem. Šele od znotraj lahko pride popolno zaupanje in predanost večnemu toku življenjskih sprememb ter preobrazb, ki so na današnji stopnji civilizacije vidnejše kot kdajkoli prej. V svetu dnevno naraščajoče relativizacije, cinizma, negotovosti in kaosa, bodo najlažje preživeli tisti, ki bodo zavestno živeli od znotraj navzven, torej tisti, katerih življenja bodo postala spontana meditacijska oblika, prežeta z nesebičnim delovanjem in brezpogojno, sočutno ljubeznijo.
Notranje bistvo samo spoznavanja je iskanje razsvetljenja. Ezoterične metode samo spoznavanja se delijo v dve veliki skupini – v sidijske in iluminacijske. Cilj prvih je pridobitev nadnaravnih moči (sidijev), s katerimi bi lahko življenje v celoti obvladali in nadzorovali, cilj drugih pa (samo)razsvetljenje oz. poistovetenje z občim tokom življenja, tj. z Bogom kar prinaša dokončni notranji mir in bivanjsko gotovost brez strahu. Prva smer je magijska, druga mistična; prva bolj znanstvena, tehnično praktična, druga predvsem religiozna, meditacijska. Seveda večina raziskovalcev duhovnih svetov in iskalcev končne resnice zanima moč – bodisi posvetna ali sveta.
Ker pa nobena moč ni nikoli popolna in trajna, ta človeku ne more prinesti končne pomiritve in notranje svobode. Zato so vse sidijske smeri samo spoznavanja pravzaprav le prestopanje, vmesne – pogosto nujne faze v posameznikovem osebnostnem razvoju. Šele, ko omamna moč sidijev izgine, ko se vsem z njimi povezane iluzije razkrojijo, smo zares pripravljeni da vstopimo v zadnji krog samospoznavanja, se torej srečamo z Najvišjo resnico, ki pa dejansko razsvetljuje in osvobaja.
Vili Ravnjak, knjiga »Po poteh samospoznavanja«, izšla leta 1999, v samozaložbi Vir - Gibanje OPS
KONEC STAREGA (bo, ko se bo začelo uveljavjati novo!)
Skoraj neverjetno je, kako vztrajno se vodilni politiki in ekonomisti (gospodarstveniki, profesorji, raziskovalci) oklepajo idej, ki so dobesedno razpadle pred njihovimi očmi.
Osnovna in prevladujoča ekonomsko-politična ideja zadnjih desetletij je slonela na trgu kot osrednjem elementu celotnega družbenega življenja, ki naj bi samodejno in popolno uravnaval vsa družbena področja: gospodarstvo, zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, kulturo in celo politiko. Zato je ta ideja – neoliberalnega svobodnega trga – zagovarjala minimalno vlogo države, ki naj bi se omejila zgolj na zaščito zasebne lastnine in zagotavljanje socialnega miru.
Da bi trg zares opravljal svojo funkcijo uravnavanja vseh družbenih odnosov in področij, bi se morala vsa lokalna, državna in gospodarska lastnina privatizirati, celotna družba pa komercializirati (kar pomeni, da vsaka družbena dejavnost postane tržna – komercialna in s tem plačljiva oziroma prepuščena »zakonitostim« trga: konkurenčnosti, rasti za vsako ceno, sebičnosti in pohlepu itd.). Vsa politika in ekonomija zadnjih desetletij je bila podrejena tem ciljem. Glavni »motorji« te politike so bili Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in najmočnejše države sveta združene v elitni skupini G8.
Zdaj se je ta ekonomska politika zrušila v prah. A tudi najbolj destruktivne ideje oziroma ideologije le počasi umirajo in večina današnjih politikov se jih še vedno oklepa kot »pijanec plota«. Večini ostalih prebivalcev planeta je več kot jasno, da je politično-ekonomski model svobodnega trga že mrtev. Zdaj je čas za razmislek in uvedbo novih idej in pristopov, ki bodo ustrezali človeštvu 21. stoletja. Naj jih na kratko orišemo:
- resnično sodelovanje med državami in med podjetji (namesto danes tako destruktivne konkurenčnosti); - globalna solidarnost, ki ne bo dopuščala umiranja milijonov ljudi zaradi lakote, ozdravljivih bolezni ali umazane vode; - medsebojna delitev planetarnih dobrin namesto ekonomskega in vojaškega spopadanja zanje; - razvoj, ki namesto na neprestanem povečevanju obsega proizvodov temelji na razvoju kvalitete življenja vseh ljudi na planetu oziroma planeta kot celote; - politika kot razvejan sistem upravljanja in koordiniranja vseh družbenih področij; - ekonomija kot družbeno področje, ki skrbi za nemoteno življenje celotne družbe (namesto, da se ji vsa preostala družba podreja)…
Koliko posameznikov, podjetij in držav mora še propasti, da se bodo v resnici začele prave spremembe. Zaenkrat se ne dogaja nič pomembnega in ker ne vedo kaj storiti, se politiki raje oklepajo starih metod: prepirov o mejah, o davni preteklosti, v neskončnost rapravljajo o napakah drugih in tako naprej.
Prvo kar sva z Raquel (našo prostovoljko iz Španije oz. Nizozemske)
zagledala pred vhodom v Muro je bilo nekaj sto mirno čakajočih delavk in
delavcev. Čakali so na rezultate pogovorov med predstavniki delavcev, direktorjem SOD-a Kuntaričem in upravo
Mure. S kamero in mikrofonom sva se sprehodila med njimi in želela izvedeti z
njihovo pogled na dogodek. Zakaj so tam, kje vidijo jedro problema, kako daleč
nazaj so se začele kopičiti težave, kako dolgo so zaposleni, kako dolgo mislijo
vztrajati pred Muro, kako uprava in krizni štab za reševanje Mure komunicirata
z njimi, v kakšnih odnosih so s sindikati...?
Izkazalo se je, da to ni povsem preprosto. Bodisi jim je
bilo nerodno govoriti pred kamero, bodisi so odgovarjali, da se že vse ve, da
so povedali že vse ter da čakajo na rezultate pogovora. Nekateri so bili kljub temu pripravljeni govoriti.
Vsi so si bili enotni v tem, da je krivda na upravi, ki je nesposobna in vse
bolj nefunkcionalna, se iz leta v leto kopičiin skrbi le zase, krade, poneverja in posreduje napačne
podatke ter je brez idej in znanja za vodenje tovarne. Od približno 3300 ljudi,
ki delajo za Muro, jih neposredno v proizvodnji dela le 1800. Nezadovoljni so z
vsemi direktorji zadnjih let, edini o katerem je kdo povedal kaj dobrega je
Muršič iz konca osemdesetih. Trenutnemu prokuristu Podlesniku, ki je pravzapravprevzel vlogo direktorja, očitajo, da zlorablja svojo
pozicijo oz. prekoračuje pooblastila. Upravi očitajo tudi, da ni uspela ohraniti
Mure kot prepoznavne znamke. Mura namreč (kot najverjetneje že veste) že leta živi le od lon poslov za
druge znamke. Pritoževali so se tudi nad slabim odnosom do delavcev, šikaniranjem,
nič komunikacije uprave z delavci. Monika iz Ambasade v Beltincih je omenila tudi govorice, da iz obratov
že razvažajo stroje. Se pravi uprava, ne delavci,
Prav tako nezaupljivi so do sindikatov v katerih ne najdejo podpore.
Kot veste že iz medijev, so se za stavko odločili mimo sindikatov.
Večina delavcev Mure, vsaj tistih, ki so bili zbrani pred tovarno,
dela tam že dolga leta. 10, 15, 30
in več let. Zato jih seveda zelo skrbi oz. so obupani
nad možnostjo nove zaposlitve. Zaposlitev tako ali tako primanjkuje v celotnem Prekmurju,
še toliko teže pa je najti zaposlitev starejšim od 35 let, kar pa jih je v Muri
večina. Glede idej kako rešiti situacijo so bili skopi. Edini predlog je bil
pravzaprav oživiti Muro kot tržno znamko. Za vprašanje, kako gledajo na prevzem
tovarne, niso dosti poprijeli. Z izjemo enega, ki je zatrdil, da bi tovarno sami
gotovo vodili bolje.
Okoli pete popoldne, tik pred zaključkom pogovorov med predstavniki
delavcev, upravo (brez prokurista) in direktorjem SOD-a Kuntaričem, je prišel
pred vhod tovarne spregovoriti eden od predstavnikov delavcev (morda sindikata?, ne vem). Poslan
je bil z nalogo, kot je priznal sam, da delavce pomiri. Pozival jih je predvsem
k potrpljenju. Druga predstavnica delavcev je prebrala njihove zahteve: Odstop
uprave, odgovarjanje uprave za situacijo v kateri se nahaja Mura in poneverbe,
izplačilo plač in regresa ter prevzem neposrednega nadzora nad Muro s strani države
oz. ministra za gospodarstvo.
Nato se je za mikrofonom pojavil Kuntarič. V glavnem je
zbijal stare klamfe: Kako se SOD trudi za rešitev situacije, kako se intenzivno
dela na tem, za to pa je potrebna potrpežljivost. Delavce je pozval naj SOD-u pomagajo rešiti Muro. Predvsem
pa je branil sebe, češ da ni odgovoren za napake SOD-a izpred letošnjega
aprila, ko je nastopil funkcijo in svoja šefa Pahorja in Lahovnika, ki da nista
kriva za nastalo situacijo. Zaostrilo se je, ko je omenil načrt SOD-a in
države, ki je ohraniti zdravo jedro Mure, kar naj bi bilo približno tretjino
zaposlenih, kar seveda pomeni odpust ostalih dveh tretjin. Tu so delavke in delavci
izgubili potrpežljivost in glasno zatrjevali, da so zdravo jedro vsi, da ali
vsi ohranijo delo, ali pa nihče in naj gre Mura v stečaj.
To je ostala točka spopada tudi, ko se je iz Ljutomera
pripeljal elegantno oblečeni prokurist Mure Podlesnik. Tudi on je zagovarjal
ohranitev “zdravega jedra”, delavci pa so vztrajali na ali-ali zaposlitve vseh
ali stečaju. Nato so padala vprašanja o poneverbah, izginulih milijonih državne
pomoči, razlogih za zavrnitev naročil, od česa naj živijo, in očitki, da
delavci vestno in dobro delajo, pre-napihnjena uprava pa je
pripeljala podjetje do propada, da je treba celotno upravo in režijo odpustiti...
Podlesnik, ki v svojem arogantnem in samozavestnem nastopu deluje, kot da se
pred množico obupanih in besnih delavcev počuti bolje kot doma na kavču pred
televizijo, je vprašanja in očitke odbijal predvsem z roganjem. Na pripombe o v
žepe izginulih milijonih je dogovoril, da v Muri res šivajo žepe. Na očitke
slabega upravljanja z izjavo, da se Mura nima česa bati, saj je v tej množici
očitno kup sposobnih managerjev. Ipd.
Na očitek glede pre-napihnjene režije je odgovoril, da se bo
ta s sedanjih 25% (kar se sicer ne sklada s prej omenjenim razmerjem pribl.
1500 v režiji proti 1800 v proizvodnji, kar predstavlja pribl. 45%, ki so ga podali delavci) znižala na
17%.
Nato se je pojavila še izbrano oblečena delavska direktorica
(ne vem točno kaj ta funkcija predstavlja), katero delavci očitno še bolj
sovražijo kot prokurista. V navalu besnih očitkov je ostala povsem izgubljena
in brez besed.
Na splošno je prevladoval vtis, da so tako uprava kot
lastniki pravzaprav že povsem obupali nad Muro, država pa se nekaj mlačno trudi
le zaradi videza. V tem je bistvena razlika do Gorenja, kjer lastniki še zdaleč
niso obupali nad dobički in stavka dejansko pomeni orožje. Tudi delavci, vse
tako kaže, vidijo možnost, da se Mura pobere kot že zdavnaj zamujeno. Hkrati pa
tudi ne. Težko se je bilo ogniti vtisu, da je situacija precej
obupana in da stavki manjka naboja, razmisleka in idej, da bi lahko kmalu prinesla
nek preobrat.
Res ni nobena skrivnost, da se težave - ne le v Muri, v
celem Prekmurju - kopičijo desetletja (brezposelnost, nizka povprečna izobrazba,
postarano prebivalstvo, malo ali nič priložnosti, katastrofalna lokalna oblast...), pri čemer oblastna
razmerja ostajajo prej kot ne nedotaknjena, vlada pa se vedno znova trudi težave
le potlačiti in jih odriniti v nevidno. To smo še kako na lastni koži izkusili
in izkušamo tudi v Art centru (oz. sedaj Art središču). Mentaliteta zadržanosti
in pasivnosti v javnih zadevah, še posebej značilna za Prekmurje, omogoča da se
za razne župančke in podobne pri grebejo brez-veznjakoviči zadnje vrste, ki
izstopajo zgolj po svojem agresivnem nastopu in pomanjkanju zadržkov. ko pride
priložnost kaj pograbiti in si prilastiti, tudi če niti ne vejo kaj bi s tem
počeli.
Nagradno vprašanje je, kakšna je pot ven iz tega. Gre za
velik vozel problemov, tako da je težko biti pameten. Gotovo pa se da kaj narediti.
Goričko npr., ki že leta bolj kot od česa drugega živi od kmetijskih podpor EU,
ima to prednost, da je zaostalo v kmetijskem 'razvoju' in - za razliko od
ravninskega dela Prekmurja - ni toliko onesnaženo s kmetijsko kemijo. Ima
veliko biotsko raznolikost in(pa naj se
sliši še tako patetično) prekrasno naravo. Zakaj ne bi iz kultur, ki nimajo
nobene cene prešli npr. na konopljo, ki je bila tu do 70-tih avtohtona in razširjena. S pomanjkanjem nafte postaja vse bolj zanimiva
kot surovina. Nezahtevna je za pridelavo, uporabna je praktično cela rastlina,
za najrazličnejše namene. V Nemčiji npr. se njena uporaba hitro širi. Če bi se
na pridelovalo konopljo, bi lahko na njeno predelavo preklopila tudi Mura. S
kakšno linijo človeku prijaznih tkanin.
Zakaj je bil all-star seminar O ideji komunizma, ki ga je na londonskem inštitutu Birkbeck organiziral Slavoj Žižek, filozofski Woodstock in koga naj bo strah !
14. marca 1883 je Karl Marx, zdelan od akutnega laringitisa, kroničnega bronhitisa in hude ne-spečnosti, zadremal na svojem najljubšem naslonjaču, parkiranem ob kaminu - minuto kasneje je umrl. »Človeštvo je krajše za glavo,« je zapisal Friedrich Engels, njegov prijatelj in mecen. Tri dni kasneje so ga pokopali na londonskem pokopališču Highgate - na pogreb je prišlo le 11 ljudi. Engels, govornik na pogrebu, je famozno dahnil, da bosta »njegovo ime in njegovo delo živeli še stoletja«. Glede na to, da je na pogreb prišlo le 11 ljudi, in glede na to, da so britanski časopisi Marxovo smrt komaj opazili, bi lahko rekli, da se je Engels zelo stegnil in da je v tem črnem trenutku premogel zvrhan koš samozavesti, da ne rečem samoironije, kajti človek, ki je na pogrebu svojega prijatelja naštel le 11 ljudi (s sabo vred), ni mogel biti ravno povsem prepričan, da bo Marxovo ime živelo tudi leta 2009, v času, ko ne bo nihče več verjel v spontanost ljudskih množic, ko ne bo torej nihče več verjel, da lahko proletariatu poči film in da lahko odkoraka na ulice, zruši obstoječi družbeni red, prevzame oblast in ustvari »kraljestvo svobode«.
Ironično, na vsesplošnem, vsezveznem, internacionalnem, globalnem all-star seminarju O ideji komunizma, ki ga je na londonskem Birkbecku, inštitutu za humanistične vede, udarnem in zelo vitalnem členu University of London, organiziral Slavoj Žižek, se je zbralo več Slovencev, kot se je zbralo žalovalcev na pogrebu Karla Marxa. Ne bom vam povedal, koliko Slovencev se je zbralo - in seveda, tudi imen teh Slovencev vam ne bom razkril. Komunisti so se vedno skrivali - in danes se spet. Vedno so bili kriminalizirani in demonizirani - in danes so spet. Ideja komunizma je bila vedno po malem ilegalna - in danes je spet. Komuniste so vedno zapirali - neoliberalcev niso nikoli. In zdaj smo spet tam: neoliberalcev, ki so v zadnjih dvajsetih letih zajebali več kot komunisti (ni primerjave, heh), ne zaprejo - komuniste pa bi najraje kar pregnali. Češ: nehajte, kakšen komunizem neki, samo delavce še odpustimo in banke še saniramo, pa bo kapitalizem katastrofe spet sijal kot najbolj naravno stanje človeštva in kot zadnji stadij zgodovine!
Marx je bil proti temu, da se komunisti - člani tedanje Komunistične lige - skrivajo, toda ko se je 27. avgusta 1849 vkrcal na ladjo City of Boulogne, s katero je odpotoval v Dover (in potem naprej v London), se ni prijavil kot Karl Marx, ampak kot Charles Marx - in v rubriko, v katero bi moral vpisati svoj poklic, ni vpisal »komunist«, »revolucionar«, »kritik politične ekonomije« ali pa »avtor Komunističnega manifesta«, ampak le »Dr.«. Pa tudi v Franciji, iz katere so ga tik pred tem izgnali, je za vsak primer živel pod imenom »gospod Ramboz«. Hja, skoraj Rambo. Razlog več, da vam ne morem povedati, kateri Slovenci so se udeležili simpozija O ideji komunizma, lahko pa vam povem nekaj bolj intrigantnega: tja nismo prišli kot kolektiv, ampak vsak posebej, ne da bi vedeli drug za drugega. Ali bolje rečeno: nihče izmed nas ni vedel, da bo tam še kdo iz Slovenije. Še več: prišla je tudi kopica študentov - in vsi so bili z iste fakultete, celo z istega oddelka, toda drug za drugega niso vedeli. Vsak je prišel v lastnem aranžmaju. Šele tam - v Londonu, v veliki sali inštituta Birkbeck - so se prepoznali in »našli«. Svojega začudenja nis(m)o skrivali. Le kako bi ga? Drug drugega s(m)o presenetili. Rekli boste: aha, vsi skupaj ste prišli skrivaj! Že, toda poanta ni v tem: poanta je v tem, da smo tja prišli spontano. Da smo se torej zgodili spontano. Ha. Toliko o tisti spontanosti, ki da ni več mogoča. Kar pomeni: če smo se lahko spontano zgodili mi, se lahko spontano zgodijo tudi ljudske množice, magari cel svet. Toda spontanost se tu še ni končala. Daleč od tega. Hec je bil v tem, da so se tam, v veliki sali inštituta Birkbeck, res zgodile ljudske množice - spontano. V nekem smislu se je spontano zgodil cel svet. Žižek je rekel, da so izvirno pričakovali kakih 150 ljudi, ne več, zato so sprva najeli dvorano s 180 sedeži. Toda takoj ko so začeli zbirati prijave, se je vsul plaz - v trenutku se je prijavilo 800 ljudi. S celega sveta. Iz Amerike in Afrike, iz Avstralije in Evrope. Ko so imeli 800 prijav, so zbiranje prijav ustavili, kajti lahko so najeli le dvorano z 800 sedeži - večje pač na inštitutu Birkbeck ni. Ko so rekli »komunizem«, so že imeli spontano množico, katere dejanski potencial je nemogoče izmeriti: le ugibamo lahko namreč, koliko ljudi bi šele prišlo, če bi simpozij priredili na stadionu Wembley. In reč je bila zrela za stadion. Seminar O ideji komunizma je bil filozofski Woodstock.
Woodstock, rock koncert rock koncertov, ki naj bi končal šestdeseta, je trajal tri dni - toliko kot seminar O ideji komunizma, filozofski koncert filozofskih koncertov, ki naj bi končal neoliberalizem. Na Woodstock so prišli vsi tedanji rock stars, vsi največji junaki tedanje kontrakulture - Jefferson Airplane, Grateful Dead, Joan Baez, Who, Joe Co-cker, Ritchie Havens, Country Joe and the Fish, Arlo Guthrie, Santana, Crosby, Stills & Nash, Ten Years After, Sly & the Family Stone, Janis Joplin in Jimmi Hendrix. Na seminar O ideji komunizma so 40 let kasneje prišli vsi sodobni filozofski stars, vsi največji junaki sedanje kontrakulture, heh, »kontrafilozofije« - Judith Balso, Alain Badiou, Bruno Bosteels, Terry Eagleton, Peter Hallward, Michael Hardt, Toni Negri, Jacques Ranciere, Alessandro Russo, Alberto Toscano, Gianni Vattimo in Slavoj Žižek, nedvoumni superstar, »šampion nemogočega«, kot je rekel Eagleton. Na Woodstock je prišla publika z »razširjeno zavestjo« - tudi na seminar O ideji komunizma je prišla publika z razširjeno, angažirano zavestjo, le da za širitev zavesti ni potrebovala toliko elesdeja, toda slogan »Drop out, tune in, turn on«, s katerim je tedaj mahal Timothy Leary, popbudistični guru psihedelične freak-out duše, bi se dobro rimal tudi s seminarjem O ideji komunizma. Odpadi! Vključi se! Vžgi se! Naj ti pride, ko pomisliš na Marxa - ali pa na idejo komunizma!
Timothy Leary je tedaj prekupčevanje z mamili razglasil za »najbolj plemenit poklic na svetu« - na seminarju O ideji komunizma je kot najbolj plemenit poklic na svetu izgledalo prekupčevanje z marksističnimi knjigami. Štanti, ki jih je kar mrgolelo, so se namreč šibili pod knjigami Marxa, Engelsa, Lenina, Trockega, Bakunina, Buharina, Gramscija, Rose Luxemburg, Badiouja, Jamesona, Negrija, Hardta, Eagletona, Ranciera, Žižka in drugih. Woodstock je prišel kot odgovor na vse tiste pokole nedolžnih, ki so se zrolali v šestdesetih -na politične atentate (John F. Kennedy, Martin Luther King, Robert Kennedy, Malcolm X, Che Guevara, Patrice Lumumba ipd.), vojne (Vietnam, Alžirija, Kongo, Nigerija ipd.), invazije (Praga), študentske upore (leto '68), protestne samosežige, križarske pogrome (Indonezija, JAR), policijsko nasilje, hladnovojne norosti (kubanska raketna kriza), izgradnjo berlinskega zidu. Seminar O ideji komunizma pa je prišel kot odgovor na vse tiste pokole nedolžnih, ki so se zrolali po padcu berlinskega zidu - na vse tisto brezdušno in povampirjeno divjanje svobodnega kapitala, na vse tiste neoliberalne »šoke«, ki so pripeljali do 11. septembra, vojne proti terorju, invazije na Irak, zloma finančnih trgov, recesije in gospodarske krize, pa tudi do vrnitve Karla Marxa in ideje komunizma.
John Sebastian je leta 1969 rekel, da je Woodstock »mindfucker of all times«. In tudi seminar O ideji komunizma je bil natanko to: mindfucker. Filozofski Woodstock. Na Woodstocku je bil le en Slovenec - filozofski Woodstock pa je organiziral Slovenec. In če naj se vrnem k spontanosti množic: na Woodstocku so pričakovali 100.000, v najboljšem primeru 150.000 ljudi, toda prišlo jih je pol milijona, celo več, morda milijon. Nihče dejansko ne ve točno, koliko jih je prišlo, toda zdelo se je, da so prišli vsi. Na filozofskem Woodstocku so pričakovali 150 ljudi, v najboljšem primeru 180, toda prišlo jih je 800. Še več, spontanost je bila tako nepričakovana, da so morali en passant zamenjati tri lokacije. Nihče pa dejansko ne ve, koliko bi jih prišlo, če bi se filozofski Woodstock odvrtel na kakem štadionu, toda zdelo se je, da so prišli vsi in da je bil filozofski Woodstock res »hottest ticket in London«, kot je zapisal Guardian. Množica, ki se je spontano zbrala na Woodstocku, na koncu ni zgrabila srpov in kladiv, odkorakala na ulice in zrušila obstoječega družbenega reda - tudi množica, ki se je spontano zbrala na filozofskem Woodstocku, na koncu ni zdrvela na cesto, pa četudi je spominjala na plenum delegatov, zbranih na partijskem kongresu. Kdor je mislil, da bo seminar O ideji komunizma zadnji odcep pred znojem in krvjo revolucije (in komunizma), je bil za svoje dobro preveč spontan. Žižek je že uvodoma obljubil le »znoj in kri« filozofije. Okej, v nedeljo ob 14.00, ko se je filozofski Woodstock končal, je Žižek množico - tovariše in tovarišice, heh - resda pozval, naj zdaj zapoje tisto dobro, staro, znano pesem, ki se začne na črko I (mhm, Internacionalo), toda množica se je le nasmehnila. Tako spontana pa spet ni bila.
Bodite leninisti
Nekateri »delegati« so sicer težili, da so to, kar so govorili filozofi, že prebrali v njihovih knjigah (»Ne podcenjujte nas, saj vas beremo«), toda s tem so zgrešili poanto: filozofska predavanja, ki so se zrolala od petka do nedelje (od 13. do 15. marca), so bila strukturirana oz. formatirana tako kot nastopi rockerjev na Woodstocku. Gotovo se spomnite, kako so izgledali nastopi rockerjev na Woodstocku: rocker ali bend je zaigral nekaj svojih hitov, primernih trenutku in ideji, ki je vse skupaj združila, vse to pa je začinil z nekaj udarnimi, budilnimi, angažiranimi, priložnostnimi replikami, malimi improvizacijami, podanimi v afektu - hja, spontano, saj veste, ko je skušal malce pokoketirati s publiko.
Tudi filozofi, zbrani na Birkbecku, so zaigrali nekaj svojih hitov, ali bolje rečeno - povedali so nam to, kar so nam že povedali v svojih esejih, razpravah in knjigah. Povedali so nam to, po čemer jih poznamo. Zaigrali so nam to, po čemer slovijo. Kar pa naj vas ne zavede: tisti, ki pravijo, da zdaj ni čas za špekulacije, se motijo, pravi Žižek - če kdaj, potem je prav zdaj čas za špekulacije. Radikalni časi zahtevajo radikalno misel - in ti časi so tako radikalni, da kar sami silijo k radikalni misli. Ker pa ti časi že kar sami silijo k misli, je čas, da začnemo misliti - in to radikalno. Radikalnost misli je najbolj radikalno dejanje. In da ne bo kakega dvoma: ta del njihovega nastopa je bil običajno strogo filozofski. Akademski. Teoretičen. »Znoj in kri« filozofije pač. »Ne bojte se - zaupajte teoriji,« kot je rekel Žižek. »Bodite leninisti!« Hej, ko je ruska realnost kar klicala po angažmaju in revoluciji, je šel Lenin brat Heglovo Znanost logike.
Tako so filozofi govorili o Platonu, Kantu, Heglu, francoski revoluciji, jakobincih, termidorju, Leninu, Mau, kitajski kulturni revoluciji, dandizmu, Shakespearovem Viharju, vrnitvi k Marksu, kritiki politične ekonomije in enakosti, ki da je kapitalistični pojem, ker temelji na menjalni vrednosti, pa o menjalni vrednosti, ki da je požrla uporabno vrednost, izkoriščanju, kritiki lastnine, ukinitvi privatne lastnine, zatonu industrijske produkcije in kapitalistih, ki so tako bogati, da jim ni treba misliti na denar, poudarjali, da med privatno in javno lastnino ni nobene razlike, da sta to de facto ena in ista stvar in da javno še zdaleč ni isto kot skupno (ko bodo nacionalizirali privatne banke, bodo postale javne, toda mi sami od tega ne bomo nič imeli), in opozarjali (predvsem via Michael Hardt), da industrijska produkcija, ki se ji je morala nekoč prilagajati vsa človeška produkcija, ni več dominantna in da zdaj dominantna postaja nematerialna - alias kognitivna - produkcija (informacije, ideje, jeziki, kodeksi, znanje, afekti, klicni centri, računalniški programi ipd.), ki je kapitalizmu trn v peti, ker jo je težje privatizirati in ker stremi k skupnemu dobremu (»common«). Razlog več, da je neoliberalizem v stalni vojni proti skupnemu dobremu in da ga skuša za vsako ceno privatizirati (spomnite se le, kakšne težave ima kapital s piratizacijo, z downloadingom ipd.).
In razlog več, da postaja konflikt med lastnino in skupnim dobrim glavni konflikt sodobne družbe in da je človeštvo ukinitvi lastnine bližje kot kadarkoli. Kapital, ki sta mu že Marx in Engels očitala, da ustvarja svoje lastne grobarje (industrijski proletariat), je očitno sam ustvaril možnosti za osvoboditev od kapitala - in tej osvobojenosti, v kateri »človek producira človeka«, se reče skupno dobro, »common«, common-ism, hja, komunizem. Problem je le v tem, pravi Žižek, da za uveljavljanje skupnega dobrega ne potrebuješ nujno komunizma - skupno dobro lahko uveljavi tudi avtoritarni kapitalizem ali pa nacionalsocializem. Tudi hardcore Antonio Negri pravi, da je skupno dobro primarno, obenem pa opozarja, da lahko močnejši od tistih, ki vladajo, postanemo le z uporom, s štrajki, s protesti in z dolgim, organiziranim bojem. Oh, in z disciplino, kot je dodal Ranciere, ki dvomi o spontanosti množic in ki pravi, da ne vemo, kako bi izgledal komunizem, ker da se iz tega, kar je bilo, o samem komunizmu ne moremo ničesar naučiti. Paradoks življenja v kapitalizmu, ki itak ni več pri sebi, je na dlani: kako vse to prenese toliko ljudi? Kako to, da toliko ljudi prenese toliko poniževanja? Kako vsi skupaj prenesemo, »da naše življenje dela za kapital«, kot pravi Negri. »Smo v večini, toda živimo kot manjšina,« je rekel Ranciere. Nič, vsi bi morali postati kognitivni, nematerialni delavci. Nehati bi morali delati v klasičnem smislu tega izraza. Ali bolje rečeno: vsi bi se morali šolati in izobraževati, da bi se lahko vključili v kognitivno, nematerialno produkcijo, ki je kapitalizem ne more obvladati - in ki je očitno smrt za kapitalizem.
Strašilo komunizma
Kar nas pripelje do točke, ko so filozofi, podobno kot rockerji na Woodstocku, svoje hite prešpikali z idejo, ki jih je združila - z idejo komunizma. Z idejo komunizma v času, ko noče nihče več veljati za komunista. Badiou, ki sicer meni, da zunaj kapitalizma ne moremo živeti (Negri tega ne razume), pravi, da mora beseda komunizem, ki je bila stigmatizirana, kriminalizirana in demonizirana, postati pozitivni filozofski pojem, da je treba koncept komunizma, ki se je spremenil v pošast, rehabilitirati, da je treba staro rabo tega koncepta zavreči, da ga je treba osvoboditi vse pretekle navlake, da je treba 20. stoletje pozabiti in da je treba komunizem misliti ločeno od gulagov, stalinizma, komunistične partije v klasičnem smislu, državne kontrole, državnega socializma, diktature, Kima Džonga Ila in Fidela Castra, pa tudi mimo Kitajske, ki itak nima nobene zveze s Komunističnim manifestom, kot je rekel Russo. Komunizem je temeljni filozofski koncept, lepo ime za filozofijo, »edina politična ideja, vredna filozofskega premisleka,« kot pravi Žižek. Ne smemo dopustiti, da bi zmagal antikomunizem, pravi Badiou, kajti če to dopustimo, pomeni, da kolektivna akcija ni več mogoča, da ni mogoče ničesar več spremeniti, da se lahko brigamo le še zase in da je neenakost naravno stanje človeštva. Nič, partijske etape komunizma je konec, toda komunizem vrača udarec kot iznakaženi, demonični Jason v Petkih trinajstega, pravi Žižek. Marx in Engels bi verjetno rekla: »Strašilo lazi po Evropi - strašilo komunizma.« Tisti, ki so komunizem z gnusom zavrgli, se bodo zdaj spreobrnili v fanatične komuniste, pravi Žižek - in ko jih bodo dajali v poslednje olje, se ne bodo spravljali z Bogom, ampak z Marxom. »Umreti hočejo spravljeni z idejo komunizma.« Zato je dovolj opravičevanja, samoobtoževanja, pohlevnosti in življenja v senci - ne, komunistom se ni treba več opravičevati. Zdaj so na vrsti neoliberalci: so se opravičili za grozote, ki so jih povzročili? So se opravičili za gulage v Iraku? So se opravičili za pokole nedolžnih? So se opravičili trumi brezposelnih, ogoljufanih, bankrotiranih, degradiranih, odpuščenih? Vidite.
»Ne sprašujte se, kaj bi naredil Jezus, ampak kaj bi naredil Žižek,« je rekel Bruno Bosteels, ko je poudaril, da se je treba vrniti h komunizmu in da se je treba odreči levici, to pa zato, ker levičarji med komunisti že od nekdaj sejejo le zmedo - le sektašijo, intrigirajo in minirajo boj. Levičarstvo je le otroška bolezen. »Dobro je, da jo preboliš, ko si še majhen.« Levičarstvo je pač fafaško in moteno, nagnjeno k neodločnosti, kompromisom, iskanju konsenza in parlamentarizmu. »Komunizem je vojna proti parlamentu, ki je povsem depolitiziran in ki ne omogoča več nobene politične inventivnosti,« je rekel Alessandro Russo, Negri pa je dodal, da je komunizem tudi vojna proti državi, kajti prav država je tista, ki organizira kapital in ki obenem preprečuje, da bi to, kar smo ustvarili skupaj, res postalo naše, skupno dobro. Državi je treba postaviti nemogoče zahteve, toda hej, če nimate ideje, kaj naj bi zamenjalo državo, potem nikar ne zamenjajte države, je rekel Badiou, s čimer je prikimal Žižku, ki dvomi, da se bo neoliberalni kapitalizem odrekel močni državi: če hoče zaščititi rentništvo in privatno lastnino, potrebuje prav avtoritarno, diktatorsko državo. Kapitalizem ne potrebuje več demokracije. Prav obratno: demokracija je za kapitalizem le še ovira. Pomeni, da se ne smemo vrniti niti k neoliberalizmu niti k levičarstvu niti k socializmu. Socializma ne moremo več razumeti kot »nižje stopnje« komunizma, ampak kot njegovega tekmeca. »Prihodnost bo komunistična ali socialistična.« In levičarji? Nič, tistim, ki so na oblasti, so le praskali jajca, pravi Žižek - gre pa za to, da jim jajca odrežemo! Ko so filozofi svoje hite prešpikali z idejo, ki jih je združila, je bil le še korak do začimbe - do udarnih, budilnih, priložnostnih replik, malih improvizacij, podanih spontano, saj veste, v trenutkih anekdotičnega, na videz sproščenega in neobveznega koketiranja s publiko. Prav v tej spontanosti filozofije - v teh odvrženih »smeteh«, navržkih in anekdotah - pa se je skrival ves subverzivni, revolucionarni potencial trenutka. V tej koketni spontanosti filozofije so se porajala vsa tista fina vprašanja: je novo res že v starem? Je komunizem res že v kapitalizmu? Je kognitivni »proletariat« res grobar kapitalizma? Je komunizem res imanenten kapitalizmu, tako da ga je mogoče odčitati v teženju po skupnem dobrem, v željah po enakosti, socialni pravičnosti, spremembi in revoluciji, v napetostih, solidarnosti in odtujenosti, nemara v odporu do dela? Smo že v situaciji, ko ni več mogoče čakati, ali pa komunizem potrebujemo le zato, da bi nas izvlekel iz tega sranja? Lahko v komunizem pridemo brez revolucije in koliko časa bo kapitalizem še potreboval, da se bo samouničil in padel v luknjo, ki si jo koplje? Je bil komunizem le prehodno obdobje kapitalizma ali pa lahko komunizem začenja le na začetku, in to vedno znova, ker je vedno pred svojim časom? Moramo svet spremeniti ali pa mora kapitalizem postati komunizem, če hoče preživeti? Kaj nam lahko pove komunizem, ki ga še ni, in kaj lahko mi, ki nas ni več, povemo komunizmu? Se komunizem lahko rodi iz krize kapitalizma ali pa se lahko iz krize kapitalizma rodijo le vojne? »Ne zanašajte se na krizo kapitalizma,« je rekla Judith Balso. Zgodovina ne prinaša rešitev, ampak probleme in slepe ulice, hujše od kapitalizma, zato ne bi bilo nič čudnega, pravi Žižek, če nas ta kriza ne bi prebudila iz spanca, ampak bi nas v spanec vrnila. Trenutna logika že kaže v to smer: tiste, ki so zajebali, rešujejo, namesto da bi jih kaznovali, nagnali ali pustili v bankrot, rešujejo pa jih zato, da bi se izognili večji katastrofi. Ne, kriza ne bo zlomila sistema, ampak bo zaupanje vanj le še utrdila, še toliko bolj, ker je red sodobnega kapitalizma tako porušen, da se mora sam stalno revolucionirati in šokirati - kako se boriš proti sistemu, ki samega sebe stalno revolucionira in šokira?
»Narediti moramo, kar lahko naredimo - in to, kar lahko naredimo, moramo narediti,« pravi Badiou, toda Negri, ki je za akcijo, ki ima Chaveza za svojega brata in ki pravi, da moramo nazaj dobiti to, kar so nam vzeli, tega spet ni hotel razumeti. Logično: komunizem je le hipoteza, medtem ko praktično noben komunizem ni pravi. Tudi tisti v Južni Ameriki - bolivarski, Chavezov, Moralesov - ne. Gianni Vattimo, ki je bil nekaj let evropski poslanec, je lahko le spontano, anekdotično dahnil: »Če se hoče EU emancipirati od Amerike, se mora povezati z bolivarsko revolucijo.« Točno, v teh koketnih trenutkih spontanosti so šli filozofi čez sebe in povedali več, kot so rekli - v teh trenutkih so se stegnili kot Engels, ko je rekel, da bo Marxovo delo živelo še stoletja. »Politične okoliščine so take, da ne moremo molčati,« je rekel Eagleton, ko je ugotovil, da moramo govoriti o tem, o čemer ne moremo govoriti. »Komunizem je nasilen prav zato, ker je nemogoč,« je dodal Toscano, ki dobro ve, da je ta »nepredstavljiva« sprememba mogoča, toda le nasilno. Pa kaj? Zakaj bi imeli komunizem, če ni terorja? Hej, kapitalizem je razorožil ljudstvo tako kot Bush Irak: na čigavi strani ste?
Vrnitev k Stalinu
Bolj ko so skušali biti filozofi anekdotični, koketni in spontani, bolj ko so torej pozabljali na svoje hite in to, da je komunizem le hipoteza, bolj se je zdelo, da skušajo s svojim vztrajanjem pri tem, da je komunizem temeljni filozofski koncept, prikriti, da je temeljni filozofski koncept v resnici teror. Ni naključje, da so koncept terorja najbolj filozofsko izrekali prav v anekdotah, v tistih neobveznih trenutkih spontanosti in koketiranja s publiko. Vattimo je recimo pripovedoval, kako so Italijane po II. svetovni vojni strašili s kozaki, brutalnimi, barbarskimi, umazanimi, posiljevalskimi enotami Stalinove vojske: Italijane so skušali pač čim bolj nazorno odvrniti od komunizma. Hej, ne norite - na Trgu sv. Petra boste imeli kozake! Tedaj jih nisem hotel na Trgu sv. Petra, pravi Vattimo, toda zdaj jih hočem, ker je to edini način, da se znebimo Vatikana, Boga, Resnice in Kapitalizma. Ja, Stalin je bil svinja, toda hej: kdo nas je rešil pred Hitlerjem? Stalin.
Kaj torej: bi bilo treba Stalina rehabilitirati? Rečeno ironično: pravi filozofski izziv ni vrnitev k Marxu, ampak vrnitev k Stalinu. Na ta izziv je najbolje odgovoril Žižek, ko je namignil, da je Stalin stalno rezal glave sovjetski eliti - saj veste, politikom in direktorjem. Brez milosti: če si zajebal, ti je šla glava. In to takoj. Če si zafural podjetje, si šel pred strelski vod. Če si si izplačal previsoko nagrado, si šel pred strelski vod. Pri Stalinu ni bilo nobenih pogajanj, nobenih sporazumnih prekinitev pogodb, nobenih debat o odpravninah. Ne, Stalin ni dajal odpravnin. Tisti, ki so se skrili v »davčna nebesa«, niso mogli zbežati. Spomnite se le Trockega. In lepo prosim: kdo pa ni danes za to, da se porežejo vse glave? Le v kom se ne prebudi Stalin, ko gleda vse tiste politične in direktorske glave, ki so zajebale? Mar ni Naomi Klein rekla, da bi morali vse tiste, ki so svet vrgli s tečajev, nagnati? Jasno, ljudje so zaradi Stalina nehali biti komunisti, kot pravi Žižek, toda zdaj bodo zaradi njega začeli postajati komunisti.
Seminar O ideji komunizma je zelo spominjal na tista famozna Žižkova predavanja iz osemdesetih, recimo v Gallusovi dvorani. Publika je bila skoraj identična: iste face, isti kostumi, isti slog, iste reakcije. Tako danes kot tedaj je misel silila k dejanskosti in dejanskost k misli, zato smo Žižka razumeli onstran tega, kar je rekel. Tudi če bi vsi skupaj le sedeli in - vključno z njim - ves čas molčali, bi vedeli, kaj mislimo. Tako tedaj kot danes. Tako kot je francoska revolucija samo sebe dojela šele skozi svojo »ponovitev« na Haitiju, je Slovenija samo sebe dojela šele skozi svojo »ponovitev« v Londonu: sredi osemdesetih, ko je komunizem crkaval, smo mislili, da smo za Zahodom, toda v resnici smo bili 25 let pred njim. Zdaj nas je končno ujel.
Ali je aktualna gospodarska kriza res reaktualizirala
Komunistični manifest, ki sta ga Karl Marx in Friedrich Engels napisala pred
161 leti? In ali to pomeni tudi obujanje "pošasti komunizma", ki je v
tem manifestu prvič prišla do besede?
Nemški filozof Karl Marx je postal v času gospodarske krize ponovno
»aktualen«, kar velja tudi za njegovo delo Komunistični manifest, ki ga je
skupaj s Friedrichom Engelsom napisal pred 161 leti. Oglas
Če so
pri založbi Sanje v tem videli "tržno" priložnost za ponovno izdajo Komunističnega
manifesta (ta je v slovenskem prevodu v knjižni obliki prvič izšel leta
1908), pa so očitno tudi dobro vedeli, da je takšen ponatis smiseln le tako, da
se obenem sprašuje o tem, ali Komunistični manifest je ali ni danes
znova aktualen , in če je, na kakšen način in zakaj. Prav to se v spremnih
zapisih k omenjeni izdaji sprašujejo Mladen Dolar, Jože Mencinger, Rajko
Muršič, Janez Ramoveš in Slavoj Žižek, ki so skupno prispevali več kot polovico
"nove slovenske izdaje" Komunističnega manifesta. Knjižica v
žepnem formatu edicije Kiosk in z rdečimi platnicami torej obsega dvoje -
Marxov in Engelsov Komunistični manifest ter teoretsko polifonijo njegove
reaktualizacije.
Šest pomenov pošasti
Mladen
Dolar izhaja od prvega stavka Manifesta - "Pošast hodi po Evropi -
pošast komunizma" - in odkrije šest njegovih pomenov. Prvi pomen
"pošasti komunizma" je ta, da je to skrita grožnja, skrivna sila, ki
tiči v konfliktnosti in zaostrenosti neke socialne situacije, nekega
historičnega trenutka, in preži na priložnost, da bi se iz prikazni prelevila v
realno družbeno moč. In prav kot takšna grožnja ta pošast tudi že deluje:
"Vse moči stare Evrope se že povezujejo v sveto gonjo zoper njo, ime te
pošasti že učinkuje kot geslo, kot nalepka, kot psovka, s katero se obmetavajo
obstoječi politični nasprotniki." Drugi pomen pošasti je v tem, da ji je
treba dati besedo, kar je tudi namen Manifesta: "Pošast se je
aktualizirala v programu, a program ni nič drugega kot napoved in zahteva, naj
se aktualizira tudi v realnosti." V tretjem pomenu se izkaže, da je pošast
že planila na dan, še preden je knjiga prav izšla; "ni čakala na navodila
in nauke Manifesta, temveč je v mnogih evropskih deželah postala družbena
realnost revolucionarne situacije leta 1848". Toda revolucije so se
sfižile in niso imele moči za nadaljevanje, sile "stare Evrope" pa so
po začetni zadregi združile dovolj političnih in vojaških moči, da so pošast ukrotile.
In tu
nastopi četrti pomen te pošasti, namreč ta, da je sam Komunistični manifest
v svojem nadaljnjem vplivu in popularizaciji "postal pošast komunizma za
samo delavsko gibanje, da ga je začel preganjati kot slaba vest in ga
opominjati na nerealizirane ideje". Peti pomen komunistične pošasti je
povezan z uspehom oktobrske revolucije, ki je prikazen končno privedla do
realnega bivanja in je res prišlo do situacije, ko so vse sile stare Evrope in
nove Amerike priznale komunizem za moč, za politično in vojaško moč ter
ekonomsko silo. Pošast komunizma je zdaj zelo realno hodila po Evropi, "a
kakor je aktualizirana pošast naganjala strah v kosti starim silam z zelo
realnimi grožnjami, tako se je hitro prelevila v nočno moro za samo gibanje, ki
si je Manifest postavilo za zastavo". Realizirana pošast je torej pokazala
dvojno plat: na eni strani je bilo videti, da se je Komunistični manifest
zdaj končno manifestiral, pokazal svojo resnico, na drugi pa je bilo očitno, da
je ta realizacija direktno nasprotje njegovih idej.
Ta
realizirana pošast komunizma se je nazadnje sama sesula. Pa vendar obstaja še
njen šesti in zadnji pomen, ki ga Mladen Dolar ne vidi v sesutju pošasti
komunizma, marveč v vrnitvi k Manifestu, ki ga kljub temu, da je zavezan
nekemu drugemu času in "v svoji neposredni obliki ne daje neposrednih
navodil sedanjim bojem", tudi ni mogoče "poslati v arhiv propadlih
političnih idej in iluzij". Dolar je prepričan, da anatomija kapitalistične
družbe, ki jo Manifest opisuje v svojem prvem delu (Buržuji in
proletarci), ponuja "neko navezno točko, ki stoletje in pol sega v
mehanizme našega sveta". Po Dolarju navezava na Komunistični manifest
danes terja, da se izognemo izsiljevalskemu primežu, ki postavlja na eno stran
pošast komunizma, kakršen se je v prejšnjem stoletju realiziral, in na drugo
stran liberalni kapitalizem kot edino alternativo, ki si jo je mogoče
zamisliti.
Kriza in oživljanje tradicij
Podobno
kot Dolar tudi Jože Mencinger meni, da prvi del Manifesta
"najbrž nič slabše kot takratni čas razlaga zdajšnjega - le jezik se je
medtem spremenil". In trdi, da je današnjo gospodarsko krizo mogoče
pojasniti "le z 'marksistično' razlago" svetovnih gospodarskih
dogajanj v preteklih štirih desetletjih, ko "so lastnike družb vse bolj
zamenjevali lastniki premoženja". Po Mencingerjevem mnenju je štiri
desetletja trajajoč cikel tržnega fundamentalizma, ki ga je močno okrepil
propad socialističnih gospodarstev, zdaj najbrž končan in da bo po koncu krize
svet precej drugačen. Ampak to bo še vedno kapitalizem, "ki ga tudi
zdajšnja 'začasna' podržavljanja bank, zavarovalnic ali drugih delov
gospodarstva ne bodo spremenila". Vendar obstaja več inačic kapitalizma in
po Mencingerju sedanja kriza morda ustvarja možnosti za iskanje "novega
kapitalizma oziroma za vračanje v evropsko socialno tržno gospodarstvo".
Rajko
Muršič je prav tako očaran s prvim delom Manifesta, kjer je med drugim
rečeno, da "buržoazija ne more eksistirati, ne da bi nenehno
revolucionirala produkcijske instrumente, torej produkcijska razmerja, torej
vsa družbena razmerja", in da "nenehni prevrat v produkciji,
nepretrgano pretresanje vseh družbenih razmer" doseže, da se "vse
trdno in stalno razblinja". Muršič si izbere prav to "metaforo
razblinjanja", o kateri meni, da se je prijela pri preučevalcih moderne in
modernizma, predvsem v umetnosti in kulturi, in jo aplicira na sodobno
popularno kulturo. Po njegovem prav dejstvo, da "izkoriščevalci neprestano
iščejo nove možnosti učinkovitega izkoriščanja in so v svoji inovativnosti in
sesuvanju dosedanjih odnosov vedno znova korak pred tistimi, ki jih
izkoriščajo", v popularni kulturi vodi v različne oblike revivalizmov in v
izumljanje in iznajdevanje tradicij. "Kamorkoli se ozremo okoli sebe,
lahko vidimo oživljanje tradicij ne le 'ljudske' glasbe, ki jih pravzaprav
nikoli ni bilo, ker si jih zanesenjaki sproti izmišljajo; opazujemo lahko
oživljanje spomenikov in postavljanje množice novih, ki komajda sledijo metanju
drugih na smetišče zgodovine." Morda je, se sprašuje Muršič, tudi ponovno
branje Komunističnega manifesta ena izmed oblik revivalizmov in z njimi
povezanih odrešiteljskih gibanj. A če je, mu Muršič pripisuje vlogo izjeme:
"Težko bomo našli drugo delo, ki bi nam bolj učinkovito odprlo oči."
Trije "delavski razredi"
In
končno se tudi Slavoj Žižek sprašuje, ali ni opis družbenega vpliva
buržoazije, kot ga podaja prvi del Manifesta, "v današnjih razmerah
aktualnejši kot kdajkoli prej", če pomislimo samo na globalizacijo kot
"brutalno vsiljenje enotnega svetovnega trga, ki ogroža vse lokalne
etnične tradicije, kakor tudi samo formo nacionalne države". Žižkova
"reaktualizacija" Komunističnega manifesta je seveda bolj
kompleksna in razvejana, v sklepnem delu pa odkrije "tri komponente
produkcijskega procesa" oziroma "tri frakcije delavskega
razreda": intelektualni delavci, stari razred materialnih delavcev in
izobčenci (brezposelni, prebivalci slumov in drugih rež javnega prostora). Vsak
od teh delov delavskega razreda ima svoj lasten način življenja in svojo lastno
identitetno politiko: pri intelektualnem razredu je to "postmoderna
multikulturalna identitetna politika", pri materialnih delavcih ima obliko
"regresivnega populističnega fundamentalizma", pri izobčencih pa
obliko "napol ilegalnih iniciacijskih skupin".
Današnji
proletariat je torej razcepljen na tri zoperstavljene si dele: na intelektualne
delavce, ki so polni predsodkov zoper "kmetavzarske" delavce, ki
izkazujejo populistično sovraštvo tako do intelektualcev kot do izobčencev, ti
zadnji pa so v antagonističnem odnosu do družbe kot take. In prav v tej
razcepljenosti vidi Žižek reaktualizacijo starega poziva "Proletarci vseh
dežel, združite se!": v novih pogojih postindustrijskega kapitalizma je
"enotnost teh treh frakcij delavskega razreda že njihova zmaga".
Na prvo stran eDnevnika
