<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>
7. 11. 2016, 19:02

Kajetanu v spomin

Drugo okno

Zlata jabolka zorijo
in za oknom je obraz.
Bije zvon avemarijo
daleč v predpretekli čas.

Lak se lušči od kredence.
V gosti mnogozložni zrak,
zlivajo  se motne sence,
izabela in tobak.

V gubah temnega okvira
drugo okno se odpira.
Pozno sonce žarke rdeče

na nagrobni kamen meče, 
kjer žarita v isti črti
datum rojstva, datum smrti.

Kajetan Kovič


Na današnji dan pred dvema letoma si se poslovil od mene, ljubi moj Kajetan. Drugo okno se je odprlo in ti si prišel k meni. Tesno, tesno  k meni si stopil za kratek hip, se obrnil in odkorakal zdrav, s čvrstim, prožnim korakom.

Nekaj kasneje sem izvedela, da si zares odšel. 

Vesela sem, kadar začutim tvojo prisotnost. V tolažbo mi je tisti tvoj zadnji obisk, 7.11.2014. 

Vem, da veš. Da te ne bom pozabila. Nikoli.

Pa tvojega trpljenja in tragičnega odhoda tudi ne. Boli. Še zmeraj.






8. 03. 2016, 16:28

Moj ljubi

Bila sem spet na Kajetanovem grobu. Danes razumem, kako je biti na pokopališču, če imaš tam ljubljenega človeka. Kako te nekaj vleče. Pozno popoldan, mrak je že bil, skoraj tema. Nikogar ni bilo razen mene. Ne bi me prejšnje čase nihče pripravil, da grem ponoči sama tja.
Zdaj grem pa rada takrat, da imam mir in sem sama z njim.

Brutalnega, nečloveškega  načina, kako so ga policisti, starejšega in hendikepiranega, ki ga tudi po njihovem internem zakonu nikdar ne bi smeli odpeljati in  njegove tragične, nepotrebne smrti, ne bom pozabila nikoli. To ostaja, je del mene.

Zadnja leta svojega življenja, ko sva se spoprijateljila in se je 2003 zapisal abstinenci in pri njej vztrajal do smrti, sva si bila bližje, kot sem si bila kdajkoli s katerim človekom. Najboljša prijatelja, do konca iskrena eden z drugim. Redkost. Milost, sreča.

Žled je polomil drevje, ko so te spravili v domski zapor in nisem vedela, kje si. Vsak dan sem takrat  telesno čutila tvoj in svoj obup in neizmerno žalost.  Take mase  ledu na vejah, pet in več centimetrske, nisem videla še nikoli prej. Drevje ni moglo zdržati take teže.
Gozd si še dolgo ne bo opomogel, ljudje pa kar sekajo in sekajo. In  tovornjaki odvažajo.  Vsak  dan. Ni konca. Tako mi je, kot bi tudi narava  jokala. Opustošenje.

In voda, neskončno veliko vode.  Drla  je od vsepovsod in z veliko močjo. Tudi  po glavni ulici Cerknice. Zadnjo noč in dan tvoje poslednje agonije in osamljenega, samcatega odhoda. 
Zdaj nekateri govorijo vse mogoče. Zdaj govorijo, da ni res, da si se sam odločil za odhod. Jaz pa vem. Drugega ti v neprostovoljnem bivanju,  zaporu, kjer so si na račun tvojega umetniškega ustvarjanja in tvoje človeške nemoči, ljudje, ki ti niso segali niti do pet, privoščili prenekatero šalo, tudi ni preostalo, potem ko te niso, kljub tvojemu hotenju, pustili nazaj k meni in so meni prepovedali obiske pri tebi. In mi strli srce. Tebi pa tudi. Težko, težko sem preživela. Vse svoje znanje, vso svojo duhovno disciplino in moč sem morala vpreči, da sem te odmislila vsaj kakšno uro na dan in se je z žalostjo obremenjeno srce lahko za kratek čas oddahnilo. 

Tvoj  odhod je zame, kljub bolečini,  pomenil tudi olajšanje. Odpadla je nenehna skrb zate, končno sem vedela, da ti nihče več nič ne more. 
Hvaležna sem ti,  da si se v fizični podobi prišel posloviti od mene in mi pokazati,  da odhajaš. Zdrav in vitalen, tak, kakršnega sem te poznala pred boleznijo. Potolažil si me.

Hvala ti, Kajetan,  za tvojo ljubezen in skrb zame. Čutim ju vsak dan. 

In za vse lepe spomine, ki si mi jih podaril.












7. 11. 2015, 04:12

Žalostna obletnica


DANES JE MINILO LETO DNI


odkar si odšel, ljubi moj Kajetan. Zemlja je jokala, ko si umiral. Cerknica, kjer so ti določili zadnje bivališče, je bila pod vodo. Kako naj jaz pozabim to tvoje strašno, nepotrebno poslavljanje?


JE...?


Je kaj? Je nič? Je vse?

Je vetra dih samo,

ki plane čez zemljo

in v vekomaj zamre?


Je vode pad in tek

v neustavljivi kraj

in vračanje nazaj

v začetek in nov beg?


Je ogenj čutov, ki

le sebi v čast gori,

ali oblast duha


gre skoz drget mesa

in tudi zadnji prah

še ve za up in strah?


Kajetan Kovič












22. 10. 2015, 06:52

Rojstni dan


Kajetan Kovič

POPOTNICA

Za Tanjo


Gozdovi, temni, in zelo veliki;

in ( kakor v pesmi)  dolga, dolga pot.

Z glasom v daljavo nagnjeni zvoniki.

Med listjem kos poletja ponekod.


Po tleh sledovi rilčastih živali.

Pritlikavo grmičje borovnic.

 V cerkveni hlad izdihani korali.

Pod njimi potni vonji spovednic.


Ponoči pasji lajež, ki vzdiguje

se z dvorišč v neskončni prostor zvezd.

Potoki, ki odtekajo na tuje.

Samoten, votel čas. Čas sovjih gnezd.


Oranžen mesec, ki med drevjem niha.

Sen, ki zavetno lega na oči.

Samo neslišni nočni veter diha

vanj temno hrepenenje, ki boli.

(Vse poti so , 2009)


Včeraj bi imel 84 let. Kaj se ti je podilo po glavi lani takle čas?  Verjetno ni bilo nikogar, ki bi ti čestital. Menda si bil neodziven že nekaj časa.



9. 10. 2015, 12:27

Philomena

Kajetan Kovič

JESEN

Nekje na soncu dolgo bi slonel
in bi prešteval bele pajčevine
jesenskih  dni; gozd bi žarel
in čakal, da poletje mine;

da listje porjavi in obledi,
da pride čas, ko pade slana
in potok se skali
in je tema zarana.

Nekje na soncu, daleč od ljudi,
prešteval in premišljal bi spomine
ves dolgi dan, ko gozd žari
in čaka, da življenje mine.

Se spomniš, ljubi Kajetan, kako si mi napovedoval izid Miniaturke? Jaz se, kot bi bilo včeraj. In potem sem to drobno knjižico držala v rokah. Notri je bil listič, na njem pa pesem Nekaj. Ta je pa za vas, si mi rekel.
In na začetku Miniaturke zgornja pesem. Nekoč sem ti omenila, kako mi je všeč. V popolnosti odseva tisto melanholično jesensko razpoloženje. In se prilega temu trenutku, ko si mi spet tako blizu, da bi te lahko objela.

Precej pozneje si mi rekel, da si dal v Miniaturki to pesem na začetek, ker je bila meni všeč. Običajno si na začetek svojih zbirk dal Belo pravljico, si mi še povedal.

Lani tak čas si umiral. Jaz pa sem bila daleč. In nisem vedela, da si v resnici tako blizu, ves čas tako blizu mene. 
Kmalu bo minilo eno leto, odkar si se prišel poslovit od mene in za vedno odšel. 

Film Philomena sem gledala v torek po TV. Globoko se me je dotaknil. 

Verjetno se nič ne more primerjati z bolečino matere, ki so ji nune v samostanu na Irskem, kjer sta s sinom živela, odvzele majhnega fantička in ga dale v posvojitev. Ker je bil spočet in je bil rojen v grehu.
In ta mati, Philomena, nikoli ni pozabila nanj, čeprav si je kasneje ustvarila družino. Petdeset let ga je zaman iskala in poizvedovala v samostanu, kjer sta nekoč  živela in od koder je bil odpeljan. Vsa leta so ji lagali, da ne vedo, kje je.

Potem je zamolčano zgodbo zaupala svoji odrasli hčeri. Ta je poiskala novinarja, ki je bil pripravljen pomagati pri iskanju in tudi pisati o tem.

In sled ju je pripeljala v Ameriko, kjer je izvedela, da je njen sin že osem let mrtev. Bil je pravnik, svetovalec dvema  ameriškima predsednikoma. Bil je tudi homoseksualec, umrl je za aidsom. Bilo ji je težko, da mu ne bo mogla nikoli povedati, da je vsa ta leta mislila nanj in ga iskala. Spraševala se je, če se je on tudi kdaj spomnil nanjo in na Irsko.

Ko pa sta obiskala njegovega prijatelja, je  izvedela, da se je tudi on spominjal in da se je pred smrtjo vrnil na Irsko, v tisti samostan, še poiskat svojo mater. In so se tudi njemu, umirajočemu, zlagali, da ne vedo, kje je njegova mati. In da je v tistem samostanu na Irskem tudi pokopan, kar je bila njegova želja.

Zaključni prizor, v katerem  v samostanu novinar izsili srečanje z nuno Hildegardo, ki je edina še živa, ki je poznala vso resnico, je še posebno pretresljiv.
Ostarela nuna v invalidskem vozičku namreč za svoje trdosrčno ravnanje ne pokaže obžalovanja in niti  malo ne dvomi, da je ravnala prav. Ona se ni nikoli pregrešila in je vse svoje življenje živela čisto. Greh pa terja kazen.

Ob taki omejenosti in brezčutnosti novinarja pograbi bes, Philomena pa nuni Hildegardi popolnoma mirno reče, da ji je že odpustila, novinarja pa pomiri z besedami, naj se pogleda kako je iz sebe in naj si ne dela škode.

In mu da dovoljenje, da napiše knjigo. Film je posnet po resnični zgodbi.

Tudi mene je najbolj mučilo to, da Kajetana nikoli več ne bi videla in bi odšel z mislijo, da sem ga zapustila. Da sem mu lahko povedala resnico, mi je še zdaj v uteho. 


11.4.2014 sem na tem blogu objavila prispevek KAJETAN OPROSTI. Ker je jedel samo, če sem bila jaz tam, so mi prepovedali nositi mu hrano in ga začeli hraniti z nekimi zdravili, ki se jim je upiral, kot se vidi iz zadnje fotografije.

Umrl naj bi, ker se je sam do smrti izstradal, tako sem prebrala.









21. 08. 2015, 19:46

Kako napolniti dušo

Na maminem vrtu že nekaj dni domuje tale lepotica. Prvič v življenju sem jo videla. Samico osastega pajka. Menda je eden najpogostejših in največjih pajkov v Sloveniji.


In bila sem v cirkusu. Ne navadnem. In me mika, da bi jih šla gledat še enkrat.  Moji trije vnuki so gledali  kot začarani. Še celo dveinpolletna deklica se ni ganila celo uro in pol, kolikor je trajala predstava.

Nostalgija po nekih davnih, pozabljenih časih. Nomadsko življenje v kočijah s konjsko vprego. In po predstavi srce, polno veselja in ljubezni. Za nekaj časa so bile pozabljene vse skrbi in mračne misli. 



4. 04. 2015, 10:25

Na grobu 7. aprila

?




Kajetan Kovič

DRUGI

Kaj naj reče ta, ki odhaja?
Mnogo obrazcev je za slovo.
A vendar le eden je pravi: izdaja.
Tako zelo je tu: drugi nekdo.

Tako še neviden. Tako zares drugi.
Vse znano je kot še nikoli nikjer.
Kot hudournik v povodenjski strugi.
Kot v starem Egiptu iznajden papir.

Iz tajnih znamenj sestavljeno štetje.
Jeziki iz neizrečenih besed.
Med njimi pod črko V: vnebovzetje.
Od kod? In kam? In za koliko let?

Kajetan se je samo nasmejal, ko je v ločitvenem postopku bral da se ni hotel ločiti  in o harmoniji v svojem zakonu.  Vzel je v roke knjigo Vse poti so in pokazal zgornjo pesem, ki pove vse.



Nikoli si ne bom odpustila, da sem se pustila tako neumno odgnati od tebe. Nikoli. 
Spet sem bila tam, kjer pravijo, da te ni več. Jaz pa te še vedno čutim. Pet mesecev je minilo od tvoje smrti. 
Ne prenesem mesta, v katerem si umrl, še imena ne, ne prenesem ceste, ki je vodila do tvojega trpljenja, stavbe. Ljudi, ki so mi lagali. Ob mislih, ob slikah, ki se mi prikazujejo v spominu, ne prenesem Begunj, tiste strašne bolnišnice v starodavni trdnjavi.  Vse se mi vrača,  jasneje kot kdajkoli.
Ne prenesem misli na tvoje strašno umiranje.




23. 03. 2015, 05:26

Potvarjanje

Bila sem na literarnem večeru v Konzorciju, 19.3.2015,  posvečenem Kajetanu. Kar so naredili na tem dogodku, na katerem je bila tudi bivša žena, pa presega vse meje dobrega okusa.
Za konec je nastopajoči povedal, da je HČERKA- očetu napisala PISMO, "na  katero ji žal ne bo mogel več odgovoriti".
In je kot njeno pismo, prebral tole pesem, brez naslova, jasno:



Pesem je sicer nastala sredi septembra 2004, Kajetan pa mi jo je napisal po mojem desetdnevnem pohodu po evroski pešpoti. Slišala sva se takrat vsak dan večkrat  in se uro in več pogovarjala po telefonu. Kar je šlo moji takratni znanki, ki je bila z mano, precej na živce. Lepega dne sva imeli srečanje tudi  z " rilčastimi živalmi" ( divje svinje).

In sem gledala po vzhičenih obrazih priletnih poslušalk, ganjenih ob poslednjem hčerinem "pismu". Pesem je objavljena v knjigi " Vse poti so" , ki jo je uredil sam Kajetan, prav  taka, originalna. Poslušalstvo očitno tudi bere ne več.

Navzoč je bil tudi pesnik Vladimir Gajšek ( tako se je sam predstavil), tudi vidno ganjen nad "pismom".

Isto pesem je hčerka uvrstila tudi v zadnjo zbirko Labrador kot Kajetanovo poslednjo pesem z naslovom Romanje. Tam je torej spremenila naslov in datum nastanka. In napisala spremno besedilo, ne da bi imela Kajetanovo  pooblastilo za karkoli. Imela sem ga jaz. In Kajetan je bil še živ.



9. 02. 2015, 03:28

Spomini

V soboto so minili trije meseci od Kajetanove smrti. V Cankarjevem domu so se na Prešernovi proslavi lepo poklonili vsem v preteklem letu preminulim umetnikom. Kar precej jih je bilo, najbolj me je presenetila smrt Tomaža Šalamuna. Bil  je zadnji pesnik, ki je Kajetanu maja 2013 poslal razglednico iz Južnoafriške republike, kjer se je srečall s skupnim znancem in sta se spominjala Kajetana. 

 In včerajšnji dan v Konzorciju je bil namenjen Kajetanovemu spominu. Televizija Kajetanu Koviču ni posvetila oddaje že krepkih osem let, razen TV Tednika, v katerem sta ga družno blatila hčerka in prijatelj, glavna protagonista včerajšnjega spominjanja.
Kako je Kajetan takrat odreagiral, sem že enkrat pisala, zatiskal si je ušesa, ni hotel sploh videti in poslušati.
Prav gotovo da je bil neznansko vesel, ko se je potem hči prikazala v bolnici in v domu v letu 2014 kot njegova  skrbnica. In prav gotovo jo je želel v tej vlogi.
Da, tudi za svojih 75 let, leta 2006 in tudi za svojih 80 let, leta 2011 si ni prislužil oddaje na TV. In niti ob svoji smrti ne. Vse to so mu zakuhali "prijatelji" in politiki.

Tudi mene so preplavili spomini, spomini nate , Kajetan, ko si bil zdrav. Tako si se prišel ob svoji smrti posloviti od mene. Prišel do mene in odkorakal s hitrim, prožnim korakom, tako kot si zmeraj hodil. Presunilo me je še posebej to: prikazal si se mi zdrav.  Verjetno si mi hotel pokazati, naj te takega ohranim v spominu.
Vem, da ti ni bilo vseeno, ker si  bil v času bolezni odvisen od moje pomoči. Neštetokrat sem ti morala zagotoviti, da mi ni težko, ker te imam rada. 
In zame so oboje samo spomini. Tebe pač ni več.

Spomnim se najinega srečanja po skoraj enem letu moje odsotnosti na jutranjih sprehodih. Prvo jutro, ko sem spet peljala  našo psičko na sprehod, sem srečala prav tebe, ki si se že vračal z njega. Bil si me tako vesel, da me je presenetilo in spontano sem ti povedala, kje sem bila to leto. Obrnil si se in mi rekel: "Grem še en krog z vami" . Bil je to najin prvi pravi pogovor, prej sva izmenjala samo pozdrav in kakšno besedo. Po prvi zadregi sem  si rekla, da se bom pogovarjala s tabo tako, kot bi se z vsakim drugim sprehajalcem: neobvezno in nič osebno. Mnogo pozneje si mi rekel, kako prav sem naredila. Na teh jutranjih sprehodih, ki si si  jih izbral  na svoj god  7. avgusta 2001 ( ne da bi prav vedel zakaj, kot si mi sam povedal) , se pač nisi želel pogovarjati o sebi in svojem delu. Morda sem nagonsko to začutila.

In nekaj mesecev kasneje, ko sva že bila na "ti" ( tudi ljubezen si mi izpovedal na "vi" in jaz sem ti odgovorila enako)  in ko si mi že povedal  " da tudi ti nisi nedolžen kar se alkohola tiče",, si me vprašal tudi: "Kako me boš klicala? Kajo? "   In jaz sem ti odgovorila : " Tako te vsi kličejo, kajne? Tako te prav gotovo ne bom klicala! Kar  Kajetan. " In vesel si mi rekel : " Tako me je klical edino moj oče, ni dovolil, da se mi spreminja ime."
In pozneje si postal " muco". Moj muco. Kdaj pa kdaj mi je ušlo pred drugimi, ki so se temu nasmejali. Meni pa se je zdelo, da ti zelo paše. In tebi tudi, kar precejkrat si se tako podpisal.

Je pa zanimivo  kar sem prebrala danes o praznovanju Prešernovega dne. Tudi jaz sem že kot otrok spraševala starše, zakaj praznujemo Prešernovo smrt in ne njegovo rojstvo. Popolnoma nelogično, vsaj zame.


7. 01. 2015, 18:41

Dva mesca

Vsem bralcem bloga želim iskreno, ljubeznivo  in pravično leto 2015. Danes minevata dva mesca od Kajetanove smrti.

Njemu v spomin objavljam njegovo pesem "Tujec"

Je mož, teman in tih,
iz tujih zvezdnih let
poslan  na ta planet,
iskalec  in menih,

poln čutov in naslad,
čuvar zlata in knez
zamaknjenih  askez,
zavezan v red in hlad,

gostijam darovan
in vmes zaznamovan
od krivd in bolečin,

usoden mnogim in
pred vrati v zadnji hram
brez dedičev in sam.


Pred precej leti so mi na nekem srečanju ločencev povedali, da tako kot ljubim jaz ni prav. Da se brezpogojno ljubi samo otroke, nikakor pa ne partnerja, ker nisem njegova mama. In potem na nekem drugem predavanju, da dober odnos prenese maksimalno 50 odstotkov resnice.

O obojem sem dosti premišljevala in se nisem mogla strinjati. Ne takrat ne danes. Jaz drugače, na pol ljubiti ne znam in nočem. Mnogi so mi govorili, da prav v odnosu s Kajetanom preveč popuščam in da potem prihaja do trkov, ker sem ga razvadila. Jaz pa vem, da sem bila bogato nagrajena. Dajal mi je čustveno podporo tudi med svojo boleznijo. In kadar se nama je uspelo umakniti motilcem in nadzornikom, sva lahko ure uživala v miru, harmoniji in v popolnem soglasju.

In kakšno presenečenje, prav te dni sem imela v rokah knjigo, ki govori o brezpogojni ljubezni, ki bi se jo v partnerskem odnosu morali učiti. Prišla je ob pravem času, toliko egoizma, merjenja moči, tekmovalnosti in strahu je v premnogih odnosih, ki na tak način ne osrečujejo nikogar. 


Hvala ti, Kajetan.


Ob rob zgornjemu pa vest, da v UKC Ljubljana preiskujejo smrt 83 letnika, ki je umrl konec preteklega leta, ker  mu je zdravnik menda na željo svojcev vbrizgal smrtonosno mešanico kalija in morfija, po kateri je le ta v nekaj minutah umrl. Moški je bil menda nezavesten in bi v vsakem primeru kmalu umrl. Obdukcija ni  več mogoča, ker so ga medtem že pokopali. Zdravnik je dejanje sprva priznal, kasneje pa zanikal.

Kajetan je imel v pogodbi o dosmrtnem preživljanju na lastno željo točno napisano, da se ga ne sme zdraviti proti njegovi volji, skratka, da mora za vsak pregled dati pristanek. Ni ga dal in bil je pri zavesti,  in vendar so ga od novembra 2013 do njegove smrti pregledovali proti njegovi volji in ga zadevali z različnimi zdravili. Proti katerim boleznim? 

In ko sem ob njegovi smrti napisala, da bi bila obdukcija nujna, sem dobila namig, da " itak ne bi nič pokazala"?!  Kot sem že pisala, je bil Kajetan v domu starejših pomanjkljivo hranjen in tudi za piti ni dobival skoraj nič. Temu primeren je bil tudi njegov videz.

Napisati moram še to, da je malo pred Kajetanom bila nasilno, s pomočjo gasilcev in policije iz iste vasi ( kajti Kajetan ni bil brutalno in nezakonito odpeljan iz kraja svojega stalnega bivališča, kar pomeni, da so ga tudi protizakonito zasledovali!), odpeljana starejša ženska, ki je živela sama. Torej je do takrat sama skrbela zase in seveda je hodila. No, tudi ona je medtem v istem domu kot je bil Kajetan, skoraj v enakem času, menda "zelo zadovoljna", umrla. Občasno so jo  posadili na voziček. 
 



7. 12. 2014, 09:06

Minil je mesec

od tvoje smrti.

Kaj so rekli

Manjkaš nam,
so rekle praproti,
pred so jih poželi.
Manjkaš,
so rekle trave,
pred drugo košnjo.
Manjkaš,
so rekla drevesa,
ki morajo hitro rasti.
Manjkaš,
so rekli oblaki,
ko jih je neslo na sever.
Manjkaš,
so rekli potoki,
ki te še niso videli.
Manjkaš,
je rekla cesta,
po kateri še nisi šla.
Manjkaš,
so rekli dnevi,
ki šele bodo.
Manjkaš,
je rekel tvoj ljubi,
ki te ne bo nikoli več
pustil oditi

Kajetan Kovič

Manjkaš mi, moj ljubi.

12. 11. 2014, 08:29

13.11.2013-13.11.2014

Na jutrišnji dan  pred enim letom so nasilno in nezakonito odpeljali Kajetana. Po manj kot letu dni je že pokojnik. Leta 2008 in leta 2010 sta bili proti meni vloženi kazenski ovadbi, v katerih je črno na belem pisalo, da sem Kajetana vzela k sebi z namenom, da ga usmrtim. V letu 2013 je ta zločinski akt, pa ne iz moje strani, dejansko bil izveden. Tokrat je bilo to zakonito in se sme. Tudi Krivic je bil na pogrebu!
Številka 13 je moj rojstni datum, datum rojstva Kajetanove hčere in hišna številka njihovega domovanja.
Umrl je 7. novembra. 7. avgusta 2001 se je začel sprehajati po poti spominov, kjer sva se spoznala, na ta dan ima Kajetan god, ki ga je vedno praznoval. 7. avgust je tudi datum poroke mojih staršev. In sv. Cajetan je velik svetnik na Malti, kjer sva se imela najlepše. Na ta praznik priredijo veliko slavje.
Na pogrebu je bilo okoli 50 ljudi, ker je Kajetan bil človek kontemplacije. No ja, kakor kdaj. Bil je tudi rojen igralec, odličen interpret svojih pesmi.
Spoštovanemu akademiku Grafenauerju se zahvaljujem, ker mi je povedal, da je Kajetan bil še vedno v domu v Cerknici, kjer je tudi umrl. Ko sem poleti prišla tja, je bil v njegovi sobi nekdo drug, v domu pa so se mi zlagali, da je bil premeščen v Ljubljano, v Trnovo, ker gospa težko hodi tako daleč in ga želijo imeti bližje. Nisem verjela in moj občutek, da bi se nekdo spet rad igral slepe miši z mano in me še dodatno prizadel, me ni prevaral.
Ob Grafenauerjevi pripombi, da ga je obiskal pred dvema mescema in da sploh ni komuniciral, pa lahko napišem le to, da bi prav rada videla njega, kako bi komuniciral, če bi ga za eno leto zaprli v samico, ga odrezali od vseh komunikacij, ga stradali, šikanirali in ravnali z njim kot s kosom hloda. In ga drogirali z zdravili, prej je bil pa šest let zdrav brez zdravil. Z mano je komuniciral vedno, do junija, ko sem bila zadnjič pri njem. 
In da ne pozabim šest let podlage, skoraj šest let neprestanega šikaniranja in sodnega preganjanja, ki bi še zdravega človeka naredilo bolnega.
Strašen žled je prizadel Notranjsko, ko so Kajetana pripeljali v dom v Cerknici.
In strašne poplave so se začele v Cerknici in okolici na dan njegove smrti.
Slučaj? Morda.
In ni pokopan v Ljubljani. Njegovo žaro so odpeljali na meni neznano lokacijo.

Kajetan bi umrl že leta 2008, če ne bi 2.2.2008 prišel k meni. Tudi takrat sem v bolnici  domnevno motila  proces zdravljenja!
Novembra 2007, en mesec pred kapjo, si mi , Kajetan, dejal: Midva morava držati skupaj, bova še zelo potrebovala eden drugega.
Držala sem s tabo in držim s tabo še zdaj.

Denar je več vreden kot človeško življenje. Žalostno.

Pogreb je bil včeraj 12.11.2014 v Gornji Radgoni, skoraj isto uro kot je bil 13.11.2013 , pred enim letom, nasilno odpeljan.

Kajetanu v spomin.

PRED BOLEZNIJO

 2004

 2007

2006 - 75 let 



PO BOLEZNI od  2008 


 

 

 

 

 

 Grob na lepem pokopališču - Gornja Radgona

 


 

 





Hvala vsem sorodnikom in sosedom na Notranjskem, ki so vedeli, da je Kajetan še vedno v DEOS-u Cerknica, pa mi niso povedali. In hvala direktorici doma ge. Ješelnik in receptorki doma, ki sta se meni in moji hčerki zlagali, da je Kajetan preseljen v Ljubljano, ker bi ga gospa, ki težko hodi, "rada imela bližje". Res pogumno dejanje in neizmerna dobrota in človečnost.


10. 11. 2014, 07:52

Samo še veter, samo še žito...

PISMO

Pisal bi ti,
a saj mi v resnici
ni treba.
Na polju
ti bo namesto mene
govoril veter,
žito ti bo zraslo
do nog,
in ko boš prišla 
v drevored,
ti bo rekel:
čez nekaj dni
bo spet tu.
Pišem ti pismo,
ki ga ne bom odposlal,
a se bojim,
da ga boš kljub temu
brala.

Kajetan Kovič 2003

Zdaj je samo še veter, Kajetan, veter, trave in  ptice. In drevesa, najbolj drevesa. In na mizi zadnje vabilo na državni ravni, prejeto na dan tvoje smrti. Podelitev Zoisovih nagrad bo 21. novembra.

In še pesem iz leta 2004, ki se je  tebi, Kajetan, od novih pesmi zdela najboljša. Ko si mi jo prinesel, si vzneseno rekel: Ta je pa resnično dobra, še znam, še imam moč. 

POPOTNIKI                                                                                                                           

Ta, ki je tu, in ta, ki gre drugam,
in ta, ki ni več tu in ni še tam,
in ta, ki hodi v paru in je sam,
in ta, ki dolgo gre in nima kam.

In ta, ki stopa tiho kakor tat
in včasih v tuje gnezdo leže spat,
in ta, ki pride pred samoten grad
in ključ ima, vendar ne najde vrat.

In ta, ki je navznoter mnogoter
In gre skoz liho in skoz sodo dver
in v isti cilj zagledan venomer
po stotih cestah pride do nikjer.

In ta, ki razodetje ga navda,
da vzdigne se iz plitvega sveta
in v tabernakelj gre iskat Duha
in najde prazno cerkev brez Boga.

In ta, ki kljub egiptovski temi
stopi na pot, ki videti je ni,
in sluti hišo, daleč od ljudi,
kjer za popotne tujce luč gori.

Kajetan Kovič


In meni ljuba:

INFINITIVI

Ne se obnašati kot zbegan hrt.
Evidentirati pretekla leta.
Obelodaniti prikrit načrt.
Povabiti na čaj Boga Očeta.

Preliti s kropom oolong in jasmin.
Z nevidnim srkati okuse čaja.
Zreti na tvarni svet kot na spomin
ali na nekaj, kar šele nastaja.

Molčati kot sedmero večnosti.
Strmeti v temni prostor onkraj zarje.
Zaznavati le dih navzočnosti
in biti platno za Njegove škarje.

Kajetan Kovič

Kajetanov pogreb bo v torek ob 12.30  na Žalah. Čutim veliko olajšanje, da tisti, ki so stopili v čevlje Boga, nimajo več nobene moči  nad Kajetanom. Tudi njihov vek je omejen.




7. 11. 2014, 18:20

Umrl je Kajetan

Ljubi  moj,  naredila sem verjetno nekaj napak, tudi zdaj, kakšen mesec nazaj, ko sem bila na Malti in si prišel ponoči, isto noč k meni na Malto in k moji hčerki v Ljubljano. Hčerka me je pretresena poklicala in mi povedala, da si prišel pred vrata stanovanja v katerem sva preživela skoraj šest let in si iskal mene in očital moji hčerki zakaj smo te dali v dom. Mene si obiskal isto noč z  vso ljubeznijo, ki si mi jo vedno dajal.
In danes, bila sem v trgovini in si prišel, tako živ, tak kot si včasih prihajal k meni, videla sem te, vonjala sem te, vedela sem kaj se je zgodilo, še preden so mi povedali. In včerajšnja noč  je bila strašna, skoraj nič nisem spala in ves čas sem se jokala. Samo da nisi prehudo trpel. 
In lahko bi živel še vrsto let . In bil srečen.  Nobene bolezni ni imel, razen poškodbe po možganski kapi, ko so ga 13.11.2013 policaji nasilno, proti njegovi volji odpeljali od mene. Nikoli ne bom pozabila tistega dne. Kot ne bom nikoli pozabila Kajetana.

In koliko lepih besed bodo zdaj izrekali o njem. Zdaj ko ne potrebuje nikogar več.

Hvala vsem, ki ste v preteklosti spremljali najino kalvarijo, sočustvovali z mano in s Kajetanom in za vse izraze sožalja.

Brezsrčneži so končali januarja 2008 začeto delo. Obdukcija bi bila nujna.

MON  PERE
  
Mon pere,
Ne vem, zakaj te tako nagovarjam,
nisi govoril francosko,
a to bi  najbrž razumel,
mogoče ti rečem po tuje
zaradi distance,
ljubila sva se lahko
edino tako:
ne preblizu.
Sedela sva
v starih gostilnah
pila sva rizling
ali šipon
ali sploh
kakšno kislo vino
in govorila
zelo vsakdanje stvari.
Življenje je stalo
za vrati,
v varni razdalji.
Zdelo se je 
presilno, da bi mu dala
ime.
Bala sva se,
mon pere,
prevelikih besed.
Zdaj si samo še
slika na steni
in grob
na lepem pokopališču.
Prižgem ti luč,
prinesem ti rože.
Ne tebi,
tvojim kostem.
Toliko stvari
ti rečem.
A molčiš.
Samo tvoja plošča je.
Z datumi .
Od-do.
Mojbog,
kaj vse sinovi
zdaj govorijo očetom.
Živim in mrtvim.
Mon pere,
nobeden ni bil
kakor ti.
Tako sam,
tako moj,
tako oče, 
zgubljen na tem svetu
kot jaz,

Kajetan Kovič

Hvala ti Kajetan, za ljubezen. Ni bilo sile, ki bi jo lahko preprečila, izničila, niti zdaj. Še zlasti zdaj ne. Bil si z mano, bila sem s tabo vsak dan. Kajti midva se nisva srečala v soju žarometov,  srečala sva se kot človeka. In dolgo, dolgo sva se pogovarjala čisto običajne stvari. Izogibala sva se vsemu, kar bi oviralo bistveno, najino približevanje in spoznavanje. Pri nama je bilo vse obrnjeno na glavo, najprej sem spoznavala tvojo manj prijetno stran, verjetno tudi ti mojo, ko se zdaj spominjam nazaj, s čim sem ti lepšala prve ure poznanstva. Nisva bila več mlada, poznala sva življenje in nihče od naju ni imel niti namena niti potrebe delati vtisa na drugega. 
Prav zato tisti " ki niso nič vedeli in nič razumeli" , kot si dostikrat dejal, niso mogli imeti vpliva niti na moje niti na tvoje mnenje.
Prišla je neopazno, rasla je počasi, a vztrajno. Ljubezen. 





24. 10. 2014, 13:40

Deklica Ema

19.10.2014 v večernih urah se je rodila deklica Ema. Dolge črne laske ima in je moja vnukinja, hčerka mojega sina. Njena mamica, ki je rodila hitro in brez zapletov, ob prisotnosti doule, ima zdaj nenadoma težave. Poporodna otožnost , nihanje razpoloženja in utrujenost niso tako redki občutki novopečenih mamic. In največ pomaga v takih primerih bližina in pogovor.
Doula, ki spremlja mamico, oziroma par, tudi po porodu, naj bi blažila take stiske, bila pri roki za pogovor.

Prvič sem zdaj slišala za doule. Dajale naj bi predvsem emocionalno podporo, njihova prisotnost je plačljiva, porod pa je, ker obvladajo različne tehnike sproščanja in morajo biti v prvi vrsti empatične , praviloma lažji in krajši. Tudi v primeru Eme je bilo tako.

Poporodna depresija pa se, če se, pojavi šele mesec ali dva po porodu, ne prej.

Srčno upam na najboljše.

Danes , v soboto sta že odšli domov, obe sta že v dosti boljši kondiciji.  Prijaznost, odnos in oskrba v majhni porodnišnici na Jesenicah pa sta na zavidljivi ravni.  

In 21.10.2014 je imel 83 rojstni dan Kajetan Kovič. Bogve kako je z njim?


9. 05. 2014, 09:47

Litvinenko in labodek

/Tako srečna sva bila zato, ker sva bila lahko to, kar sva. Ni se nama bilo treba pretvarjati, skrbeti, ali sva dovolj privlačna. Nikogar nama ni bilo treba osvojiti, nič dokazovati. To je bilo jasno že od prvega dne, bilo je tako naravno. Nikoli prej nisva slutila, da je kaj takega mogoče, zato sva se temu čudila do zadnjega dne, ko sva bila skupaj. / Citat iz knjige Disidentova smrt, o umoru ruskega agenta Litvinenka.

Brati sem jo začela iz povsem drugega nagiba. Potem pa tole, pretreslo me je.

Tako popolno povedano, bolje se ne da. In dano je le redkim. Med nama je bilo tako od prvega dne, nobene potrebe nisem čutila, da bi se morala sprenevedati, nobenega strahu, samo sprejemanje, z obeh strani.  Zato in samo zato sem lahko zdržala teh šest let in zato je lahko zdržal on. Z njim sem lahko  počela stvari, ki jih delam najraje. Med drugim rada berem in rada berem tudi na glas in Kajetan je ob tem užival in bil hvaležen in odziven poslušalec.
 
Tudi v domu sem mu brala, rad je poslušal, kot vedno. Samo enkrat. Niso dovolili.

Medtem sem prebrala blog labod. Človek se lahko samo še smeje. Kaj pa ima ona z mojimi sorodniki, se morda ona tako piše? Kolikor sem razbrala iz njenega zapisa, sem se zlagala, da so moji sorodniki in da me bodo zato ”stisnili”.

Ne pozabimo, tri mesece so me ”nategovali” , da je Kajetanu pa morda bolje kot mu je bilo pri meni. Kaj so razkrile fotografije ob mojem obisku pri njem po treh mesecih, pa še niti nisem objavila  vseh?! In ne samo, da sem mu brala na obiskih, na predzadnjem obisku sem mu postrigla nohte (ne edinkrat) in očistila in s kremo namazala vneto brado. Kaj hujšega. Domnevam, da je zdaj, ko me ni, spet oblečen v ”angelčka”. Je tako prikladno, naravnost v nebesa.

Me zelo veseli, da mu je tudi zdaj super in predvsem da ima obiske, tudi ko mene ni, hahaha. Še bolj prepričljivo pa bi bilo, če bi ga že končno spravili bliže k sebi, potem bi ga pa morda res obiskala tudi katera od pisateljskih duš.

Sicer pa ščitijo eden drugega. V domu se lažejo glede obiskov Kajetana,  labod pa v svojem blogu javno podpira njihovo grdo  ravnanje z njim.


8. 05. 2014, 09:28

Dogodek z vrano

Kratka anekdota, dogodek, ki se mi je pripetil malo pred gasilskim domom za Bežigradom , na obljudeni ulici, sredi belega dne. Peš sem hodila proti centru Ljubljane, v roki pa sem imela rogljiček, ki sem ga med potjo jedla (vem, ni lepo). Nenadoma se je nekaj zaletelo v mojo glavo, oziroma jo podrsalo, kot da je letališče. Pogledam in vidim velikega ptiča, kako je odletel naprej. Ustrašila sem se in pospešila korak, ko se je zgodilo še enkrat, še enkrat je ptica izvedla enak manever, podrsala je po moji glavi. Posvitalo se mi je, da ne gre za slučaj in v hipu sem se domislila, da verjetno pikira na moj rogljiček. Odlomila sem košček in ga vrgla na tla z besedami ”ti predrznica ti”. Vrana je zmagoslavno zakrakala, pobrala košček in odletela.

Pozneje mi je hčerka povedala, da so vrane izjemno inteligentna bitja, z zelo dobrim spominom.
10. 04. 2014, 11:03

Kajetan je spet izginil

V ponedeljek sem prišla h Kajetanu. Ni ga bilo, soba zaklenjena, postelja prazna, sestra mi ni hotela povedati kje je. Mislila sem, da so ga morda preselili v Ljubljano.
Včeraj bila ponovno tam, bil je v bolnici od petka prejšnjega tedna do torka tega tedna. V kateri in zakaj, mi nihče ni hotel povedati. Zelo oslabel, težko je dihal, zato so mu včeraj dali kisik, ki naj bi ga zdaj imel kar naprej!

Stopila do direktorice, ki mi tudi ni hotela povedati, kaj mu je bilo. Naj vprašam zdravnico, zdravnice tudi ni bilo.

Na blogu labod pa berem, da ima Kajetan rano na želodcu. Bog se usmili, nobene rane ni imel šest let. Bi pa leta 2008 v bolnici kmalu umrl zaradi notranje krvavitve!

In tudi leta 2008 so mu predpisali neka specialna zdravila za redčenje krvi, za katera smo ugotovili, da so v resnici psihiatrična zdravila. Tudi za to zdajšnje zdravilo si lahko vsak sam na internetu prebere, najbolje v angleščini, katere vrste je.

Videla ga nisem šest dni in stanje se mu je spet poslabšalo.
1. 03. 2014, 09:28

Pljučnica pri starostnikih


Včeraj sem bila pri Kajetanu, na mizi je imel inhalator, ker je kašljal in težko dihal. Nisem ga smela peljati na zrak, čeprav ni imel vročine. Zdravnica je predpisala strogo mirovanje in ležanje, je utrujen (od česa?) in se ne sme naprezati, sploh pa je vsak dopoldan zunaj, so mi povedali. Če pa je pokonci pa itak samo dremlje. Kajetan začne na te izjave spet težko dihati,  od jeze, ga poznam in tudi sam potrdi. Šele čez precej časa se umiri.

In jaz ne dobim več ključa za izhod, ki ga sicer delijo obiskovalcem.

Statistike so zgovorne, največja nevarnost za starostnike, ki samo ali večino časa ležijo, je, da zbolijo za pljučnico.

Zadnjič me je na to možnost opozorila že fizioterapevtka, ki je prišla na mojo željo in  je v izvidu napisala , da mora biti Kajetan veliko pokonci. Menda ni kompetentna, so mi povedali. Zanimivo, z vsemi tistimi nazivi, ki jih ima.

Moje laično mnenje je, da dremlje zato, ker dobiva zdravila, (mi ne smejo povedati, katera) in ker je zaradi zdravil in premalo gibanja telesno oslabel. Pa tudi, razumljivo, brez prave volje. Oživi, ko pridem jaz.

Za te ugotovitve ni treba biti zdravnik. Spadajo k zdravemu načinu življenja. Velja tudi za bolnike po kapi.

Zvečer, ko sem odhajala,  je dobil vročino.  Je mar v zaporu?




19. 08. 2013, 10:08

10 let treznosti

Avgusta 2003 se je Kajetan odločil, da preneha piti. Neko jutro me je vprašal, zakaj sem se ločila in sem mu povedala. Čez nekaj dni mi je povedal svojo odločitev, da preneha s pitjem, ki ji  pa nisem čisto verjela. On pa je mislil zelo zares, kot se je izkazalo kasneje. Letos praznuje deseto obletnico treznosti.

Najbolj pa je ponosen na to, da se je sam odločil za treznost, da mu ni nihče prepovedal. Velikokrat mi je povedal, da mu je kateri od znancev rekel, da on tudi ne pije, ker mu je zdravnik prepovedal. Takrat mi je ponavadi rekel: " Meni pa ni nihče prepovedal, jaz sem se pa sam odločil!"

Njegova hčerka mi je ob edinem srečanju v bolnici pomenljivo povedala, da je takrat izgledal zelo slabo. Ja res, izgubil je 13 odvečnih kilogramov in tudi ob sprejemu v bolnico je bil telesno povsem zdrav.

In leta 2006, ko je imel 75 let, je na SAZU nazdravil s sokom, brez nadaljnjega so mu ga ponudili, in vodo, ker so vedeli, da ne pije. Drugače kot za 80 let, ko je, bolan, dobil samo šampanjec, jaz pa sem bila kasneje, ko sem o dogodku pisala, ozmerjana s kmetavzarko, ki ne pozna običajev visoke družbe.

 Jasno, da ponujenega šampanjca ni vzel, še manj spil. Na svoj rojstni dan je ostal brez pijače, jaz pa tudi.

In kaj  pravijo alkohologi o tem, da se človeka, ki ne pije, posiljuje z alkoholom? Skrajno neetično je, človeku, ki je prenehal s pitjem, ponujati alkohol. Tako pravi stroka.

In kaj naj si misli starš, ki svojega otroka vpiše v šolo, kjer naj bi bili zelo strogi glede odvisnosti,  podpisati je bilo treba celo papir, da se zavezuješ da ne boš kadil, potem pa učitelji taiste šole v odmoru veselo kadijo, pred dijaki seveda.

In nemalokrat sem doživela posmeh, ko sem v okolju, kjer so se zavzemali za preventivo, ali pa imeli celo odvajalni program, povedala svoje mnenje o opijanju.

Res ne vem, kaj naj si mislim, ali pa tudi o tem mnenje lahko izreka samo posvečena elita, navadni smrtniki pa tiho in poslušat?!

Kdo sploh misli resno?

Pred časom sem v časopisu prebrala dober sestavek dr. Čukove na to temo in nobenega odziva. Najbolj pomenljiv je bil zaključek, vprašala se je namreč, če bo mlad človek, ki bo rekel ne alkoholu, sploh dobil zaposlitev.


Zgovorna ugotovitev. Za zjokat.


Avtor vsebine tega eDnevnika je lastovka55.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik