<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>
30. 10. 2017, 04:56

7.11.2014 - 7.11.2017

Danes so minila tri leta, odkar si odšel, ljubi Kajetan. Takrat, pred tremi leti, so bile v Cerknici strašne poplave in tudi danes dežuje. Lani sem ti prinesla svečko, elektronsko, ker si tako daleč od mene, da ne morem na grob tolikokrat , kot si želim. In svečka, ki naj bi gorela tri mesce, je še vedno utripala ob mojem naslednjem obisku in še naslednjem, skoraj osem mescev. Pokopan si na istem pokopališču kot dr. Anton Trstenjak.


Terme Olimje, en teden dopusta v apartmaju SAZU.


Murovica. Z našo psičko. Prijatelja sta bila tudi, ko je bil bolan.

Pod sliko na steni, ki je visela nedotaknjena nekaj let,  je prah oblikoval srce. Neverjetno. V sobi, iz katere je bil prisilno odpeljan Kajetan.

Pa še o pravnomočnosti. 

Obstajajo  trije pravnomočni dokumenti, ki niso bili nikoli sodno razveljavljeni v postopkih  z izrednimi pravnimi  sredstvi, niti takrat ne, ko je bil Kajetan nasilno odpeljan in niti danes, ko se preganja mene. Vsi roki so itak že mimo.
Pravnomočnost naj bi pomenila pravno varnost! 


1. Pravnomočna odločba CSD iz leta 2008, da se Kajetanu skrbnik ne postavi, ki ni bila nikoli razveljavljena v upravnem sporu pred upravnim sodiščem. Nikoli! To bi se lahko zgodilo samo leta 2009, pravnomočna  je namreč postala avgusta 2009. Kajetan pa je bil nasilno odpeljan konec leta 2013!  Veljala je torej do Kajetanove smrti.

Skrbnika postavlja CSD po nalogu sodišča, ne sodišče. Z odločbo. In mene ni CSD nikoli, z nobeno odločbo, postavil za skrbnika Kajetanu.  Nobenega " skrbnika" tudi ni bilo blizu vseh šest let, ko sem zanj skrbela jaz. In je bil njegov novi naslov javno poznan, sami so ga povedali v TV Tedniku!

Na nobenem vabilu na narok, do vključno 8.1.2014 , ko Kajetana že dva mesca ni bilo več pri meni, tudi ni pisalo, da ima Kajetan skrbnika! Na nobenem. Čeprav je CSD, šele po Kajetanovi nasilni privedbi konec novembra 2013 in kljub njihovi lastni zgornji pravnomočni odločbi, postavil odvetnico Tino Kramer za začasno skrbnico. Ki je bila čez tri mesce razrešena. 

Prav ona je podala ustno kazensko ovadbo zoper mene, zaradi katere sem danes v kazenskem postopku. Tri leta po Kajetanovi smrti. In nihče  drug ni nadaljeval kazenskega pregona zoper mene.

2. Tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju , ki je enakovredna pravnomočni sodni odločbi, nikoli ni bila sodno razveljavljena. Šest let sem skrbela za Kajetana , dokler jo niso nasilno prekinile tretje osebe, proti volji obeh sopogodbenikov. Pogodba velja še danes. 
Zaradi te pogodbe Kajetan tudi ni mogel imeti skrbnika, niti jaz nisem mogla biti njegova skrbnica. Gre za konflikt interesov. 
Vsi roki za izpodbijanje te pogodbe so že mimo, v zvezi z njo je bila 2010 izdana zamudna sodba, torej so zanjo vedeli že takrat. 
Nikoli ni šlo za darilno pogodbo, saj je Kajetan pomoč v resnici potreboval. Nihče od domačih pa te skrbi zanj ni želel prevzeti, kar se je ponovno pokazalo ob njegovi prisilni privedbi konec leta 2013. Manj kot v letu dni po prisilni privedbi, jim je v domu starejših umrl.  
Pogodba sama je odplačna, nima dednopravne narave in ni del zapuščinskega postopka.
Prav tako sta veljavni notarsko spisani pooblastili, ki ju je Kajetan dal meni. Nikoli ju ni preklical. Preklical bi ju lahko samo on sam in nihče drug. 

3. In še pravnomočen  sklep sodišča, iz septembra 2010, da Kajetan ni bil ugrabljen, ki tudi ni bil nikoli razveljavljen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Velja še danes. Čeprav se ga upošteva drugače, ko gre za njegovega sina, kot ko gre zame. Sicer jaz ne bi bila v kazenskem postopku. 
En sklep, en izrek in dve različni interpretaciji, ena zame, druga za sina. 

O vsem, o čemer piše labod ( ki se mu ni treba nikjer zagovarjati), je torej že bilo pravnomočno odločeno. 

Takrat, ko je bil čas za to. Ko je bil Kajetan še živ.

In ne, nisem jaz tista, ki kljub pravnomočnosti posiljujem sodišče,  pač pa so to počeli in še počnejo prav oni. 
Z ignoriranjem pravnomočnosti, z izdajanjem novih sklepov, kljub pravnomočnosti prejšnjih. 

Kajetan je torej z mano živel prostovoljno, nobenega zadržka ni bilo, da se ne bi smel svobodno gibati doma in v tujini.  Imela sva to črno na belem potrjeno,  glej zgoraj omenjene pravnomočne dokumente, ki, ponovno poudarjam, nikoli niso bili sodno razveljavljeni z izrednimi pravnimi sredstvi. 
Bi mar morala koga vprašati za dovoljenje, ko sva potovala? Nihče tudi ni tega nikoli od naju zahteval! 
To je bilo Kajetanu v veliko veselje in jaz sem mu ustregla, čeprav je zame predstavljalo, poleg ostalega, tudi nemajhen fizični napor, katerega posledice čutim še danes. Včasih vsak dan, zagotovo pa vsak teden iz prvega nadstropja v avto in nazaj prenašati in sestavljati voziček ali električni skuter, ki je skupaj tehtal 65 kg. In pomagati še Kajetanu. Kadar je pač sam želel iti ven. 
Če so bili doma, so mi včasih pomagali domači, ali pa prijazni sosed.

In tudi jaz se imam pravico braniti pred javnimi napadi. In pravnomočne odločbe je treba spoštovati, pravijo. Jaz jih. Ves čas. 
Upravičeno pričakujem, da jih bodo tudi vsi vpleteni. 

In še vedno sem dedinja po Kajetanu, prav zaradi zgornjih pravnomočnih dokumentov. Želel je živeti z mano, ko je zbolel.  Zato, ker sva bila par že več let pred boleznijo.

Po zakonu se v vseh postopkih mora upoštevati dejansko stanje: v postopku odvzema poslovne sposobnosti, v ločitvenem, v zapuščinskem, na ZPIZ-u...Ne pa zgolj formalno.

Pa še to: na zapisniku iz obravnave piše, da je bila javna. Torej lahko zapišem, da je bila v kazenski zadevi predlagana poravnava. 

In mediacija je predlagana tudi v zapuščinskem postopku.


























25. 10. 2017, 02:36

Sprehod

Mama, 88 let.

21. 10. 2017, 18:55

Kajetanov rojstni dan

Danes bi imel 86 let. Zadnjega rojstnega dne, ko si bil še živ, nisva praznovala skupaj, tako kot prejšnja leta. Praznoval ga nisi z nikomer. 
To me je prizadelo bolj, kot vse drugo. To, da so te prisilno odpeljali od mene in te pustili samega. Da ni bilo nikogar, ki bi te držal za roko, te pobožal,  te poljubil...
Mineva že tretje leto, odkar si odšel, meni pa se vse zdi še tako živo. Gledam  tvojo sliko, oči, ki zrejo malo hudomušno vame in imam občutek , da si tukaj, z mano. Zame po tisti tvoji poslovitvi od mene, ko si zapustil zemeljsko življenje, svet nikoli več ni bil isti. Ni isti. Ti pač zdaj veš. In vem tudi jaz, kadar zelo močno znova in spet čutim tvojo navzočnost. Ne bom te, ne morem, ne smem te pozabiti. 

JE...?

Je kaj? Je nič? Je vse?
Je vetra dih samo,
ki plane čez zemljo
in v vekomaj zamre?

Je vode pad in tek
v neustavljivi kraj
in vračanje nazaj
v začetek in nov beg?

Je ogenj čutov, ki
le sebi v čast gori,
ali oblast duha

gre skoz drget mesa
in tudi zadnji prah
še ve za up in strah?

Kajetan Kovič










8. 10. 2017, 10:18

Jesensko listje

Pogled skozi okno koče na Krimu


Skoraj triletnici gre dobro. No, občasno še potrebuje " dodatne noge". Ema.


2. 10. 2017, 02:59

Temna stran

Preden sem odšla na počitnice v Dalmacijo, so se mi zgodile hude stvari. 1.,2. in 3. avgusta 2017 sem bila v priporu na Igu. Zaradi zagotovitve moje navzočnosti na glavni obravnavi. Vzrok je bil torej begosumnost. Bila sem šokirana, nobenega vabila na obravnavo nisem pred tem prejela. Nič. 
V priporu sem izvedela, da mi je bil že 24.7.2017 postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Moji otroci so namreč angažirali drugega odvetnika in sem dobila v roke sklep o razrešitvi prvega.
Pripor mi je bil s pomočjo drugega odvetnika odpravljen, sodišče pa je ugotovilo, da gre za neprejeto vabilo iz januarja 2016, do pripora, 1. avgusta 2017 pa mi ponovnega vabila ni nihče poskušal vročiti. Bila sem torej priprta zaradi vabila, ki mi ni bilo vročeno pred enim letom in petimi meseci. 

Vabilo na obravnavo sem dobila šele v priporu. Obravnava bo ta petek, 6.10.2017 in bo tajna.

Gre za objave sodnih pisanj na blogu, ki naj bi bili tajni  in za zlorabo osebnih podatkov. Od opozorila informacijskega pooblaščenca leta 2011 , ki je takrat postopek ustavil, ker sem kršitev že odpravila, nisem na blogu objavila nobenega osebnega podatka več, razen tistih, za katere sem imela pisno dovoljenje. Kajetan Kovič je bil sicer javna oseba, njegovi osebni podatki pa neštetokrat javno objavljeni ( v učbenikih, na televiziji, v časopisu...). Za objavo mojih osebnih podatkov  pa dovoljenja  ne potrebujem. 

Naj pripomnim, da so se osebni podatki in vsebine sodnih postopkov  razkrivali že v TV Tedniku 1.11.2010, za kar niso imeli pisnega privoljenja ne mene, ne Kajetana,  pa se nikogar za to sodno ne preganja.   Za časopis Žurnal 24 pa so javno razlagali sodne postopke tudi sodniki in tožilci sami v letu 2011.  Na nobenem sklepu ali sodbi tudi ni bila oznaka tajnosti. Od kje naj bi torej jaz to vedela? 

Obtožni predlog je bil vložen leta 2015, sedem let sem torej lahko objavljala na blogu.. 

Sklep, da nisem ugrabiteljica, je postal pravnomočen 7.10.2010, pred zgornjima objavama, kjer so me še vedno prikazovali kot domnevno ugrabiteljico. Da o pogodbi o dosmrtnem preživljanju niti ne pišem, tudi ta je veljavna še danes, v veljavo je stopila 5.8.2008.
In še pravnomočen sklep, da se Kajetanu skrbnik ne postavi, iz leta 2009. 

Pravnomočne odločbe naj bi pomenile pravno varnost! 
















  


6. 09. 2017, 04:26

Morje

Na rajskem otoku, v stari kamniti hiši. 
Ostaja samo še spomin, ki se zdi kot sanje. 
Lepo smo se imeli. En teden. Z mojimi štirimi vnuki. In mojimi otroki.




7. 11. 2016, 19:02

Kajetanu v spomin

Drugo okno

Zlata jabolka zorijo
in za oknom je obraz.
Bije zvon avemarijo
daleč v predpretekli čas.

Lak se lušči od kredence.
V gosti mnogozložni zrak,
zlivajo  se motne sence,
izabela in tobak.

V gubah temnega okvira
drugo okno se odpira.
Pozno sonce žarke rdeče

na nagrobni kamen meče, 
kjer žarita v isti črti
datum rojstva, datum smrti.

Kajetan Kovič


Na današnji dan pred dvema letoma si se poslovil od mene, ljubi moj Kajetan. Drugo okno se je odprlo in ti si prišel k meni. Tesno, tesno  k meni si stopil za kratek hip, se obrnil in odkorakal zdrav, s čvrstim, prožnim korakom.

Nekaj kasneje sem izvedela, da si zares odšel. 

Vesela sem, kadar začutim tvojo prisotnost. V tolažbo mi je tisti tvoj zadnji obisk, 7.11.2014. 

Vem, da veš. Da te ne bom pozabila. Nikoli.

Pa tvojega trpljenja in tragičnega odhoda tudi ne. Boli. Še zmeraj.






7. 11. 2015, 04:12

Žalostna obletnica


DANES JE MINILO LETO DNI


odkar si odšel, ljubi moj Kajetan. Zemlja je jokala, ko si umiral. Cerknica, kjer so ti določili zadnje bivališče, je bila pod vodo. Kako naj jaz pozabim to tvoje strašno, nepotrebno poslavljanje?


JE...?


Je kaj? Je nič? Je vse?

Je vetra dih samo,

ki plane čez zemljo

in v vekomaj zamre?


Je vode pad in tek

v neustavljivi kraj

in vračanje nazaj

v začetek in nov beg?


Je ogenj čutov, ki

le sebi v čast gori,

ali oblast duha


gre skoz drget mesa

in tudi zadnji prah

še ve za up in strah?


Kajetan Kovič












22. 10. 2015, 06:52

Rojstni dan


Kajetan Kovič

POPOTNICA

Za Tanjo


Gozdovi, temni, in zelo veliki;

in ( kakor v pesmi)  dolga, dolga pot.

Z glasom v daljavo nagnjeni zvoniki.

Med listjem kos poletja ponekod.


Po tleh sledovi rilčastih živali.

Pritlikavo grmičje borovnic.

 V cerkveni hlad izdihani korali.

Pod njimi potni vonji spovednic.


Ponoči pasji lajež, ki vzdiguje

se z dvorišč v neskončni prostor zvezd.

Potoki, ki odtekajo na tuje.

Samoten, votel čas. Čas sovjih gnezd.


Oranžen mesec, ki med drevjem niha.

Sen, ki zavetno lega na oči.

Samo neslišni nočni veter diha

vanj temno hrepenenje, ki boli.

(Vse poti so , 2009)


Včeraj bi imel 84 let. Kaj se ti je podilo po glavi lani takle čas?  Verjetno ni bilo nikogar, ki bi ti čestital. Menda si bil neodziven že nekaj časa.



9. 10. 2015, 12:27

Philomena

Kajetan Kovič

JESEN

Nekje na soncu dolgo bi slonel
in bi prešteval bele pajčevine
jesenskih  dni; gozd bi žarel
in čakal, da poletje mine;

da listje porjavi in obledi,
da pride čas, ko pade slana
in potok se skali
in je tema zarana.

Nekje na soncu, daleč od ljudi,
prešteval in premišljal bi spomine
ves dolgi dan, ko gozd žari
in čaka, da življenje mine.

Se spomniš, ljubi Kajetan, kako si mi napovedoval izid Miniaturke? Jaz se, kot bi bilo včeraj. In potem sem to drobno knjižico držala v rokah. Notri je bil listič, na njem pa pesem Nekaj. Ta je pa za vas, si mi rekel.
In na začetku Miniaturke zgornja pesem. Nekoč sem ti omenila, kako mi je všeč. V popolnosti odseva tisto melanholično jesensko razpoloženje. In se prilega temu trenutku, ko si mi spet tako blizu, da bi te lahko objela.

Precej pozneje si mi rekel, da si dal v Miniaturki to pesem na začetek, ker je bila meni všeč. Običajno si na začetek svojih zbirk dal Belo pravljico, si mi še povedal.

Lani tak čas si umiral. Jaz pa sem bila daleč. In nisem vedela, da si v resnici tako blizu, ves čas tako blizu mene. 
Kmalu bo minilo eno leto, odkar si se prišel poslovit od mene in za vedno odšel. 

Film Philomena sem gledala v torek po TV. Globoko se me je dotaknil. 

Verjetno se nič ne more primerjati z bolečino matere, ki so ji nune v samostanu na Irskem, kjer sta s sinom živela, odvzele majhnega fantička in ga dale v posvojitev. Ker je bil spočet in je bil rojen v grehu.
In ta mati, Philomena, nikoli ni pozabila nanj, čeprav si je kasneje ustvarila družino. Petdeset let ga je zaman iskala in poizvedovala v samostanu, kjer sta nekoč  živela in od koder je bil odpeljan. Vsa leta so ji lagali, da ne vedo, kje je.

Potem je zamolčano zgodbo zaupala svoji odrasli hčeri. Ta je poiskala novinarja, ki je bil pripravljen pomagati pri iskanju in tudi pisati o tem.

In sled ju je pripeljala v Ameriko, kjer je izvedela, da je njen sin že osem let mrtev. Bil je pravnik, svetovalec dvema  ameriškima predsednikoma. Bil je tudi homoseksualec, umrl je za aidsom. Bilo ji je težko, da mu ne bo mogla nikoli povedati, da je vsa ta leta mislila nanj in ga iskala. Spraševala se je, če se je on tudi kdaj spomnil nanjo in na Irsko.

Ko pa sta obiskala njegovega prijatelja, je  izvedela, da se je tudi on spominjal in da se je pred smrtjo vrnil na Irsko, v tisti samostan, še poiskat svojo mater. In so se tudi njemu, umirajočemu, zlagali, da ne vedo, kje je njegova mati. In da je v tistem samostanu na Irskem tudi pokopan, kar je bila njegova želja.

Zaključni prizor, v katerem  v samostanu novinar izsili srečanje z nuno Hildegardo, ki je edina še živa, ki je poznala vso resnico, je še posebno pretresljiv.
Ostarela nuna v invalidskem vozičku namreč za svoje trdosrčno ravnanje ne pokaže obžalovanja in niti  malo ne dvomi, da je ravnala prav. Ona se ni nikoli pregrešila in je vse svoje življenje živela čisto. Greh pa terja kazen.

Ob taki omejenosti in brezčutnosti novinarja pograbi bes, Philomena pa nuni Hildegardi popolnoma mirno reče, da ji je že odpustila, novinarja pa pomiri z besedami, naj se pogleda kako je iz sebe in naj si ne dela škode.

In mu da dovoljenje, da napiše knjigo. Film je posnet po resnični zgodbi.

Tudi mene je najbolj mučilo to, da Kajetana nikoli več ne bi videla in bi odšel z mislijo, da sem ga zapustila. Da sem mu lahko povedala resnico, mi je še zdaj v uteho. 


11.4.2014 sem na tem blogu objavila prispevek KAJETAN OPROSTI. Ker je jedel samo, če sem bila jaz tam, so mi prepovedali nositi mu hrano in ga začeli hraniti z nekimi zdravili, ki se jim je upiral, kot se vidi iz zadnje fotografije.

Umrl naj bi, ker se je sam do smrti izstradal, tako sem prebrala.









21. 08. 2015, 19:46

Kako napolniti dušo

Na maminem vrtu že nekaj dni domuje tale lepotica. Prvič v življenju sem jo videla. Samico osastega pajka. Menda je eden najpogostejših in največjih pajkov v Sloveniji.


In bila sem v cirkusu. Ne navadnem. In me mika, da bi jih šla gledat še enkrat.  Moji trije vnuki so gledali  kot začarani. Še celo dveinpolletna deklica se ni ganila celo uro in pol, kolikor je trajala predstava.

Nostalgija po nekih davnih, pozabljenih časih. Nomadsko življenje v kočijah s konjsko vprego. In po predstavi srce, polno veselja in ljubezni. Za nekaj časa so bile pozabljene vse skrbi in mračne misli. 



4. 04. 2015, 10:25

Na grobu 7. aprila

?




Kajetan Kovič

DRUGI

Kaj naj reče ta, ki odhaja?
Mnogo obrazcev je za slovo.
A vendar le eden je pravi: izdaja.
Tako zelo je tu: drugi nekdo.

Tako še neviden. Tako zares drugi.
Vse znano je kot še nikoli nikjer.
Kot hudournik v povodenjski strugi.
Kot v starem Egiptu iznajden papir.

Iz tajnih znamenj sestavljeno štetje.
Jeziki iz neizrečenih besed.
Med njimi pod črko V: vnebovzetje.
Od kod? In kam? In za koliko let?

Kajetan se je samo nasmejal, ko je v ločitvenem postopku bral da se ni hotel ločiti  in o harmoniji v svojem zakonu.  Vzel je v roke knjigo Vse poti so in pokazal zgornjo pesem, ki pove vse.



Nikoli si ne bom odpustila, da sem se pustila tako neumno odgnati od tebe. Nikoli. 
Spet sem bila tam, kjer pravijo, da te ni več. Jaz pa te še vedno čutim. Pet mesecev je minilo od tvoje smrti. 
Ne prenesem mesta, v katerem si umrl, še imena ne, ne prenesem ceste, ki je vodila do tvojega trpljenja, stavbe. Ljudi, ki so mi lagali. Ob mislih, ob slikah, ki se mi prikazujejo v spominu, ne prenesem Begunj, tiste strašne bolnišnice v starodavni trdnjavi.  Vse se mi vrača,  jasneje kot kdajkoli.
Ne prenesem misli na tvoje strašno umiranje.




7. 12. 2014, 09:06

Minil je mesec

od tvoje smrti.

Kaj so rekli

Manjkaš nam,
so rekle praproti,
pred so jih poželi.
Manjkaš,
so rekle trave,
pred drugo košnjo.
Manjkaš,
so rekla drevesa,
ki morajo hitro rasti.
Manjkaš,
so rekli oblaki,
ko jih je neslo na sever.
Manjkaš,
so rekli potoki,
ki te še niso videli.
Manjkaš,
je rekla cesta,
po kateri še nisi šla.
Manjkaš,
so rekli dnevi,
ki šele bodo.
Manjkaš,
je rekel tvoj ljubi,
ki te ne bo nikoli več
pustil oditi

Kajetan Kovič

Manjkaš mi, moj ljubi.

10. 11. 2014, 07:52

Samo še veter, samo še žito...

PISMO

Pisal bi ti,
a saj mi v resnici
ni treba.
Na polju
ti bo namesto mene
govoril veter,
žito ti bo zraslo
do nog,
in ko boš prišla 
v drevored,
ti bo rekel:
čez nekaj dni
bo spet tu.
Pišem ti pismo,
ki ga ne bom odposlal,
a se bojim,
da ga boš kljub temu
brala.

Kajetan Kovič 2003

Zdaj je samo še veter, Kajetan, veter, trave in  ptice. In drevesa, najbolj drevesa. 

In še pesem iz leta 2004, ki se je  tebi, Kajetan, od novih pesmi zdela najboljša. Ko si mi jo prinesel, si vzneseno rekel: Ta je pa resnično dobra, še znam, še imam moč. 

POPOTNIKI                                                                                                                           

Ta, ki je tu, in ta, ki gre drugam,
in ta, ki ni več tu in ni še tam,
in ta, ki hodi v paru in je sam,
in ta, ki dolgo gre in nima kam.

In ta, ki stopa tiho kakor tat
in včasih v tuje gnezdo leže spat,
in ta, ki pride pred samoten grad
in ključ ima, vendar ne najde vrat.

In ta, ki je navznoter mnogoter
In gre skoz liho in skoz sodo dver
in v isti cilj zagledan venomer
po stotih cestah pride do nikjer.

In ta, ki razodetje ga navda,
da vzdigne se iz plitvega sveta
in v tabernakelj gre iskat Duha
in najde prazno cerkev brez Boga.

In ta, ki kljub egiptovski temi
stopi na pot, ki videti je ni,
in sluti hišo, daleč od ljudi,
kjer za popotne tujce luč gori.

Kajetan Kovič


In meni ljuba:

INFINITIVI

Ne se obnašati kot zbegan hrt.
Evidentirati pretekla leta.
Obelodaniti prikrit načrt.
Povabiti na čaj Boga Očeta.

Preliti s kropom oolong in jasmin.
Z nevidnim srkati okuse čaja.
Zreti na tvarni svet kot na spomin
ali na nekaj, kar šele nastaja.

Molčati kot sedmero večnosti.
Strmeti v temni prostor onkraj zarje.
Zaznavati le dih navzočnosti
in biti platno za Njegove škarje.

Kajetan Kovič

Kajetanov pogreb bo v torek ob 12.30  na Žalah. Čutim veliko olajšanje, da tisti, ki so stopili v čevlje Boga, nimajo več nobene moči  nad Kajetanom. Tudi njihov vek je omejen.




8. 05. 2014, 09:28

Dogodek z vrano

Kratka anekdota, dogodek, ki se mi je pripetil malo pred gasilskim domom za Bežigradom , na obljudeni ulici, sredi belega dne. Peš sem hodila proti centru Ljubljane, v roki pa sem imela rogljiček, ki sem ga med potjo jedla (vem, ni lepo). Nenadoma se je nekaj zaletelo v mojo glavo, oziroma jo podrsalo, kot da je letališče. Pogledam in vidim velikega ptiča, kako je odletel naprej. Ustrašila sem se in pospešila korak, ko se je zgodilo še enkrat, še enkrat je ptica izvedla enak manever, podrsala je po moji glavi. Posvitalo se mi je, da ne gre za slučaj in v hipu sem se domislila, da verjetno pikira na moj rogljiček. Odlomila sem košček in ga vrgla na tla z besedami ”ti predrznica ti”. Vrana je zmagoslavno zakrakala, pobrala košček in odletela.

Pozneje mi je hčerka povedala, da so vrane izjemno inteligentna bitja, z zelo dobrim spominom.
19. 08. 2013, 10:08

10 let treznosti

Avgusta 2003 se je Kajetan odločil, da preneha piti. Neko jutro me je vprašal, zakaj sem se ločila in sem mu povedala. Čez nekaj dni mi je povedal svojo odločitev, da preneha s pitjem, ki ji  pa nisem čisto verjela. On pa je mislil zelo zares, kot se je izkazalo kasneje. Letos praznuje deseto obletnico treznosti.

Najbolj pa je ponosen na to, da se je sam odločil za treznost, da mu ni nihče prepovedal. Velikokrat mi je povedal, da mu je kateri od znancev rekel, da on tudi ne pije, ker mu je zdravnik prepovedal. Takrat mi je ponavadi rekel: " Meni pa ni nihče prepovedal, jaz sem se pa sam odločil!"

Prijatelj, ki ga takega ni poznal, pa mu je nekoč prišepnil: " To mora biti pa močan motiv."

Njegova hčerka mi je ob edinem srečanju v bolnici pomenljivo povedala, da je takrat izgledal zelo slabo. Ja res, izgubil je 13 odvečnih kilogramov in tudi ob sprejemu v bolnico je bil telesno povsem zdrav.

In leta 2006, ko je imel 75 let, je na SAZU nazdravil s sokom, brez nadaljnjega so mu ga ponudili, in vodo, ker so vedeli, da ne pije. Drugače kot za 80 let, ko je, bolan, dobil samo šampanjec, jaz pa sem bila kasneje, ko sem o dogodku pisala, ozmerjana s kmetavzarko, ki ne pozna običajev visoke družbe.

 Jasno, da ponujenega šampanjca ni vzel, še manj spil. Na svoj rojstni dan je ostal brez pijače, jaz pa tudi.

In kaj  pravijo alkohologi o tem, da se človeka, ki ne pije, posiljuje z alkoholom? Skrajno neetično je, človeku, ki je prenehal s pitjem, ponujati alkohol. Tako pravi stroka.

In kaj naj si misli starš, ki svojega otroka vpiše v šolo, kjer naj bi bili zelo strogi glede odvisnosti,  podpisati je bilo treba celo papir, da se zavezuješ da ne boš kadil, potem pa učitelji taiste šole v odmoru veselo kadijo, pred dijaki seveda.

In nemalokrat sem doživela posmeh, ko sem v okolju, kjer so se zavzemali za preventivo, ali pa imeli celo odvajalni program, povedala svoje mnenje o opijanju.

Res ne vem, kaj naj si mislim, ali pa tudi o tem mnenje lahko izreka samo stroka, navadni smrtniki ne?!

Kdo sploh misli resno?

Pred časom sem v časopisu prebrala dober sestavek dr. Čukove na to temo in nobenega odziva. Najbolj pomenljiv je bil zaključek, vprašala se je namreč, če bo mlad človek, ki bo rekel ne alkoholu, sploh dobil zaposlitev.


Zgovorna ugotovitev. Za zjokat.


23. 07. 2013, 12:06

Pesem


Posvetilo v knjigi Pesmi štirih, november 2003



Kajetan Kovič "Vse poti so", pesem iz leta 2004









11. 12. 2012, 12:59

Pesem


Kajetan Kovič


ČRNA MOLITEV


Pridi,

črna beseda,

ti zadnji obupno zanosni glas

na konici moje vesti,

plahi in drzni glas

ljubezni in jeze,

beseda čista kot ogenj,

beseda britev,

čuj,

trobijo k naskoku.


Sam sem 

v okopu ob robu noči.

Nimam več zlatega kopja

ne zlatega ščita.

Vojske pa prihajajo v trumah,

pohlepne in mrke.

Zato te kličem, beseda obupa,

zato te vlečem iz nožnice,

zadnje rezilo,

zato te poljubljam,

črni

goli 

meč.


Črna beseda,

nad črne bogove greva.

Mirno jim bom pogledal v obraz.

Pustil te bom na njihovem čelu,

pustil molčečo.

Ker jaz več ne bom pel o njih,

ki niso vredni besede,

ne bele 

ne črne.


30. 09. 2012, 17:24

Pesmi

Ivan Cankar

IZ MOJE SAMOTNE , GRENKE MLADOSTI

Iz moje samotne, grenke mladosti,
vse polne ponižanja, polne bridkosti,
se svetijo tiho tvoje oči;
v nelepem življenju sled Neizrekljivega,
sredi večne smrti sled Večnoživega,
luč neugasljiva sredi večne noči.

Ves še majhen in slab sem zadel na rame
trpljenja križ, pripravljen zame;
moje mlade oči so gledale v noč-
so gledale, glej, in tam je vstajala,
da tam od izhoda je luč prihajala-
že sem te slutil trepetajoč.

Že so se stresale moje duše peroti,
že ti je hitela vesela naproti,
prišla si, Bog sam je prišel s teboj;
in vsenaokoli se luč zasvetila je,
čez življenje se moje luč božja razlila je,
čez to trnovo pot, ki je delež moj.

Ti si šla-Bog s tabo!-a luč je ostala,
sveto hrepenenje, ki si mi ga dala,
gori zdaj v meni vse dni in noči,
gori zdaj v meni sredi vseh bridkosti
in iz moje samotne, grenke mladosti
se svetijo tiho tvoje oči.


Kajetan Kovič

DOTA

Je zanikrna usoda,
ki po črki se ravna:
ti boš vitez, ti oproda,
ti metresa, ti gospa.

Je naključje samodejno,
bog trenutka, ki stori,
da se prelevi v brezmejno,
kar se omejeno zdi.

Za popotnico so dane
enim sablje, drugim rane;
enim čast in premoženje,

drugim križ in potrpljenje;
enim lahkost, drugim težnost;
mnogim vino, redkim nežnost.


William Wordsworth

THE DAFFODILS

I WANDERED LONELY AS A CLOUD

I wandered lonely as a cloud
That floats on high o' er vales and hills,
When all at once I saw a crowd,
A host of golden daffodils;
Beside the lake, beneth the trees,
Fluttering and dancing in the breeze.

Continuous as the stars that shine
And twinkle on the milky way,
They stretched in never-ending line
Along the margin of a bay:
Ten thousand saw I at a glance,
Tossing their heads in sprightly dance.

The waves beside them danced; but they
Out-did the sparkling waves in glee:
A poet could not but be gay,
In such a jocund company:
I gazed-and gazed-but little tought
What wealth the show to me had brought:

For oft, when on my couch I lie,
In vacant or in pensive mood,
They flash upon that inward eye
Which is the bliss of solitude;
And then my heart with pleasure fills,
And dances with the daffodils.
15. 08. 2012, 05:22

Posledice ločenega življenja

Posledice ločenega življenja zakoncev so:

1. življenjska skupnost ne obstaja več
2. od takrat ni več skupnega premoženja
3. ni več dolžnosti preživljanja
4. pride do odtujitve in posledično do razveze
5. če kateri od zakoncev medtem umre, drugi ne deduje po njem

Avtorske pravice in avtorski honorarji so last avtorja in gredo z njim.

Avtor vsebine tega eDnevnika je lastovka55.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik