Jutro v katerega sem se zbudila ni ravno obetalo. Delovne vneme, ki sem jo potrebovala ni bilo od nikoder in dejansko sem bila nerazpoložena. Pogled skozi okno pa je vse še poslabšal. "Zaviti v meglo" bi lahko poimenovala vpis, pa ne bom.:)
Ravno sem se nekako prepričala v dejstvo, da zdaj je pa zadnji čas, da zalavfam bazo, ko je zazvonil telefon. Tudi Lena ni bila slišati pretirano razpoložena. Pet besed in "te pokličem nazaj". Čez natanko dve minuti je spet zazvonil telefon in na drugi strani sem zaslišala: " Eeeeeeeeeeeej, na Kopah je sooooooonce!!!" Vesel Lenin glas je vriskal v telefon in že naslednjo sekundo sem nase vlačila vsa potrebna oblačila, da me ne bo zeblo. Opremila sem še psa in že smo drveli proti Slovenj Gradcu.
Že včeraj zvečer sva z Leno delale načrte brez krčmarja in sanjale o s soncem obsijanih Kopah. Vsi štirje plus Špelca plus trije psi. No, vseh pet plus trije psi. :) Žal se ni izšlo, ker sta imela fanta vsak svoje obveznosti, tako sem pač uživala v ženski družbi. :) No, Chili je bil edini "dec"...:)
Ker nas je na vrhu pričakalo nenormalno lepo vreme s še lepšo naravo obdano s snegom, vas bom jasno spet zasula s fotkami. Že tako sem naredila nenormalno selekcijo kaj ja in kaj ne na blog, pa še vseeno jih je ogroooomno...:)
Tako, zdaj pa brez velikih besed, mogoče bom tu in tam na kakšno fotko še kaj pripomnila, večno pa govorijo fotke same:
Tegale smo srečali in upali, da bo hoja malo lažja, ko opravi svoje delo, pa žal ni bila. :) Mlelo se je pod nogami da je joj.... No, pa si dvignil glavo in je bilo v trenutku lažje...:)
Človeški del družbe:
Moje ubogo pseto, se mi je prav smilil s temi kepami. Še sreča da se sam ne sekira.:) Ampak pred naslednjim takšnim podvigom ga bom potrimala, da odstranim vso to dlako, ki sneg kar lepi nase. Poleg tega, tudi čevlje bomo pričeli uporabljati, pa mi je res vseeno kako me bodo gledali. Če bo kdo kaj sikal, mu jih bom pa nazaj načvekala, ne bo prvič... Psi pač nimajo tac iz rostfraja, poleg tega pa ne mislim gledati kako jih dejansko boli sneg, ki se jim nabere med blazinice na tačkah in med prste. Obstaja rešitev in mi bomo zadevo rešili...
Lenčka:
Po poti nazaj, pa so se po nebu pričele poditi meglice. Skrile so sonce in naenkrat je postalo precej bolj mrzlo. Nekaj kratkih užitkov smo si še privoščili in se pobrali nazaj proti avtomobilu:
Kung fu Lena:
Zasluženega počitka doma sicer ni bilo, ker me je čakalo delo, je bil pa super izkoriščen dan.:)
Načeloma sem pristaš barvnih fotografij. Bolj je barvno, boljše je. :) Danes pa sem ugotovila, da fotke "čutim" tudi črno-bele. Enostavno, ko sem jih videla na monitorju, mi je bilo jasno da bodo ČB.
Glavna zvezda fotografij je seveda Špela, ki bo počasi dopolnila že štiri mesece in je bilo pač treba narediti nov mesečni set fotografij. :)
Dodajam še dve na frišno spedenani, ki sta mi tudi všeč....:)
Da delo ni samo delo, ponavadi poskrbita pesjana. Tokrat je so poleg C&U za to poskrbele še tri punce, Špela, Lena in Asha. Zgodaj bomo odšli od doma, sva se z Leno zmenili, da bo časa na Primorskem po oddelanih obveznostih ostalo čim več.
Nič kaj preveč razpoložena nisem bila na vse zgodaj zjutraj, zaspana za znoret, zunaj mrzlo da ti prsti stran padejo, pa še nikakor nisem mogla zlesti iz tople postelje in sem jasno da zamujala....
Do Slovenj Gradca se je avto končno dokončno zagrel, tam smo avto napokali do konca, dobesedno do konca...nič prostora ni ostalo...in odšli, upajoči soncu nasproti.
Da bo dober dan, je bilo jasno že v Velenju na OMV, kjer sva se prvič uspeli od srca nasmejat. Treba je bilo tankat. Stopim iz avta na mraz, prsti jasno v sekundi otrdijo in s temi na pol zmrznjenimi prsti se trudim odtegnit navoj, da bi lahko tank pipco notri vtaknila. Ne gre, ne premakne se niti za mm. Nakažem Leni naj izstopi in ona poskusi srečo. Ne gre. Hm....in zdaj?!? Ni druge, grem po strica na "tankštelo". Ko stopim skozi vrata, ni nikjer nikogar. Potem se od nekot prikaže majhna drobcena tetka, ki je takoj pripravljena pomagat. Ko ji razložim kaj in kako, brez besed odide k avtu, jaz pa ji nejeverno sledim. Moje mnenje je, da bi rabili strica. Teta zgrabi za pokrov, suvereno odvije, se nasmehne in izjavi : izvoli. In jaz?!? Jaz pa šokirana buljim in bi se od sramu najraje ugreznila v tla. Teti se zahvalim za pomoč, v notranjosti vozila pa se od smeha zvija Lena. Potem dvignem pipco in po roki mi steče približno deci bencina. Mhm. Seveda na roki ni bilo rokavice. Pipco približam tank luknji in tam se zadeva ustavi. Pipca je za luknjo prevelika. Zdaj je vse skupaj že meni smešno.:) Dvignem pogled in nad pipco je narisan lep veeeeeeeelik tovornjak. No, sledi nekaj manevrov po "tankšteli" in na koncu nam vseeno uspe uspešno napolniti rezervoar avta, da lahko v miru nadaljujemo pot.
To je bil preboj, zdaj je šlo razpoloženje samo še navzgor. Pozabila sem na mraz, pozabila na utrujenost in v meni se je prebudilo pričakovanje in hrepenenje po morju in soncu.
Obveznosti smo uspešno oddelali, sonca in morja smo se pa tudi naužili. No, sonce se je sicer šlo skrivalnice in smo ga lovili po celi slovenski obali. Najbolj sijalo pa je tisto uro, ko smo polnili želodčke v piceriji... :)
Špelco smo v "jajčku" uspešno zaščitili pred vetrom:
Pesjanom pa na morju tako ali tako nikoli ni dolg čas. Kaj, a da je premrzlo za kopanje? No ja, mogoče šele potem po poti nazaj do avta..:)
Po poti domov, je sledil še obvezni postanek v Ljubljani in palačinke s Katjo in Lukom. Palačinka+Nutella+banana = orgazmično :)
Že kar konkretno utrujeni, pa vendar veselih obrazov smo se po "palačinkajadi" poslovili in čez dobri dve urci sem že veselo grela posteljo.
Končno nam je sonce postreglo z zimskim dnevom, ki je bil za prste obliznit. Neverjetno, kako lepa je lahko zima, se mi zdi da mi narava v nobenem drugem letnem času ni tako zelo všeč. Čudno v bistvu, ker sem čisto poletni človek, poletje pač enačim z morjem in to je poletna boniteta. :) No, pa sem že zajadrala nekam stran....:)
Skratka, nabasali smo se v avto odločeni, da si ogledamo gradove Kralja Matjaža. Po prihodu na cilj, sva se z Leno strinjali, da je treba najprej pse zlavfat, ker če ne, bodo višek pasje energije občutili gradovi.
In smo šli, po cesti do cerkvice na Pikovem. Res krasen dan, nebo brez oblačka, prijetna temperatura, razigrane živalce, pridno dete, fotič.....
Snega je tam višje kolikor se ti ga zahoče in Chili in Ula sta na momente kar izginjala v njem.
Ula je najprej na vso moč premagovala višine:
Potem je pa ugotovila, da gre pod snegom veliko lažje...
...in se je spet prikazala:
Asha je zaradi svoje velikosti imela precej manj težav:
In je samo uživala:
Takole smo šli:
Tokrat precej bolj opremljeni, z malim škorcem skritim pod ogromno bundo:
Okoli nas pa toliko lepega:
Še nekaj pasih vragolij:
In že smo bili na cilju:
Ker se je bližal čas kosila...
...smo odpeketali nazaj do avtomobilov. Tam smo si ogledali še gradove, ki so obdani s soncem počasi izgubljali detajle in oblike in se odpeljali proti domu...
Tako, pa imam pokrito še tele področje. Včeraj sva z Borutom, natempirana do minute letala po Ljubljani in vmes šla še po Sigmo 70-200 f/2.8 .
In kaj naj rečem na to temo? Za odločanje med originalom 70-200 in Sigmo 70-200 tako že veste, na koncu sem se pač odločila za Sigmo in studijsko opremo. Pred časom mi je to Sigmo posodila Eva in nad njo sem bila navdušena. No, danes sem na hitro naredila nekaj škljocev z mojo, pa če povem čisto po resnici, me kar nekaj stiska v prsih. Občutek imam da je ostrina na čisto odprti blendi bolj švohcena. Kaj vem, za vikend bom tole dobro stestirala, mogoče, če rata primerjala še z Evino, potem bomo pa videli...
Evo, prvi testni posnetek:
Čeprav, mogoče se bo pa izkazala za čisto solidno, jaz sem seveda teh nekaj škljocev naredila v bolj slabih pogojih in zanimala me je samo čisto odprta blenda. Hja kaj pa naj, za moje pojme sem ta objektiv kupila zaradi njegove svetlobne razsrežnosti.
Glede na to, da sem s svojo absolutno obsedenostjo na popolno ostrino na fotkah že kar malo čez mejo....imam občutek, da jo bom kar hitro prodajala. :) No, pa dobro, dokler se ne nabere kar zajeten kupček denarja, da bo za Nikkor 70-200, bo pa tudi ta Sigmica ok. :)
Dreams are there to show you the way.
Close your eyes and find out what they are trying to say. Love is just a second away. Make that magic rule, let the miracle stay...
Na prvo stran eDnevnika
