mastadzoni

Televizijska pogovorna in polemična oddaja Piramida, nad katero roko drži Erika Žnidaršič, očitno postaja sijajen parket za vse mogoče vrste provokatorjev, ekshibicionistov, ekstremistov, samopromotorjev. Ni dolgo tega, ko je med publiko v studiu sedel tudi samozvani ekscesni psiholog Artur Štern, ki se je z litrco v roki in vulgarnim jezikom obnašal nadvse prostaško in nevredno odraslega človeka. Včeraj pa je v soju kamer »blestela« štajerska težkokategornica Alenka Pintarič. Gospa, ki je že tako v javnosti znana po tem, da rada zvrne šilce žganega, si je pred oddajo očitno privoščila kakega preveč. Njen nastop je bil porazen. Krilila je z rokami, jecljala, se zapletala, smejala sama sebi, posmehovala tekmecu in se norčevala iz njega, neuspešno iskala rdečo nit v svojem govoričenju, stresala totalne neumnosti, se neprestano negirala … in njena glavna cvetka? V debati o zakonski zvestobi je spustila dve sočni: da zakonca po dolgih letih skupnega življenja začneta vedno bolj razmišljati kot eno, da si bolj kot mož in žena postajata brat in sestra in da je to že neke vrste incest???!!? In pa, da nima izkušenj z zakonom, saj je bila prekratko poročena, pravzaprav da je rajši poročena kar sama s sabo??!? Od ženske, ki je svojčas nastopala širom Evrope in še izven nje, svetovljanke torej, tako nizke ravni kulture v javnem prostoru res nisem pričakoval. Če si je s svojo prostaškostjo želela narediti reklamo, si jo tudi je – vendar kaj klavrno! Menda bi bilo bolje, če bi bila – polemični in debatni oddaji navkljub – celo uro rajši kar tiho!

Đonijeva RaP poezija: Slovenija ima talent

Mamo kmetijo slavnih in garažo slavnih.
Mamo na koncertnih odrih kupe bejbik mikavnih.
Mamo Turka za predsednika in Srba za župana.
Mamo tisoče resnic, ampak vsaka je zlagana.
Mamo varnostnike, ki so razmeroma nevarni.
Mamo šestošolce, ki kupujejo kondome v lekarni.
Mamo nore krave, nore gobe in bulmastife nore.
Mamo nesrečkote Prijatelje, ki nam polnijo zapore.
Mamo homoseksualni lobi in gejevske familje.
Mamo zamašene možgane, ušesa, srce in ožilje.
Mamo alkoholni zakon in pol milijona pijancev.
Mamo živalski vrt in notri 90 poslancev.
Mamo luknjo pri luknji – po domače lokalne ceste.
Mamo tajkune, ki pridejo v kravatah na delavske proteste.
Mamo učitelje, ki se sesujejo sredi šolske ure.
Mamo dva časopisa, v katerih ni cenzure.
Mamo cepiva na pretek, nimamo pa nove gripe.
Mamo znanje celega sveta stisnjeno v mikročipe.
Mamo delavce brez denarja in šefe brez morale.
Mamo mošeje in minarete, nimamo pa katedrale.
Mamo pedagoge, pediatre in mamo pedofile.
Mamo polno rit vsega in zato 104 kile.
Mamo kvazi filozofe z litrco v roki.
Mamo mentalni terorizem staršev nad lastnimi otroki.
Mamo zakone in ustavo in tri, ki jih spoštujejo.
Mamo joškaste blondinke, ki jih mediji v zvezde kujejo.
Mamo tisoče bogov in mamo horoskope.
Mamo Slovenko leta in mamo vodne tope.
Mamo prazne cerkve, polna nakupovalna središča.
Mamo vsak po tri vozila, nimamo pa parkirišča.
Mamo osemletnice z mejkapom in v mini krilih.
Mamo športne idole na drogah in poživilih.
Mamo poroke, zato da mamo potem tudi ločitve.
Mamo dobro vlado, ki sprejema same slabe rešitve.
Mamo Joška Jorasa in mamo mejo s Hrvaško.
Mamo psihične probleme in mamo Union in Laško.
Mamo izbor za Emo in geje in transvestite.
Mamo mnoge Janeze v Hudih jamah skrite.
Mamo mame, ki nam kuhajo do 40 leta.
Mamo uvožen RBD in kričeča najstniška dekleta.
Mamo dva praznika za ženske in nobenega za moške.
Mamo Postojnsko jamo in z njo same stroške.
Mamo psihiatre Slavkote, ki najprej sami rabijo terapijo.
Mamo izbrisane, ki se slovensko že 30 let učijo.
Mamo dovoljen tobak in prepoved marihuane.
Mamo kebabe, jufke in čevape, mamo tudi vegane.
Mamo manekenko za ministrico, manekena na čelu vlade.
Mamo Golobiča, ki levici verodostojnost krade.
Mamo samomore, ki dajejo pečat naši mladi domovini.
In mamo Damjana Murkota – no, v tem smo pa edini!

Krvava kolajna ali Ne šport, temveč gladiatorstvo

Če sem komu iz slovenske odprave na OI v Vancouvru res iz srca privoščil olimpijsko odličje, je bila to zagotovo Petra Majdič. Vzor profesionalnosti, volje, marljivosti, vzor komuniciranja z javnostjo in pristnosti. Kolajna bronastega leska s šprinta je sijajen plod dvajsetletnega garaškega dela in dokaz, da tudi mala Slovenija lahko kroji svetovni vrh. Četudi (samo) v športu.

Način, kako je Petra prišla do kolajne, pa mi – roko na srce – ni ljub. Kajti to pa že ni več šport. To je gladiatorstvo, boj za vrhunske dosežke za vsako ceno, čeravno na ta račun trpi zdravje, celo življenje. Poznejša zdravniška diagnoza je namreč pokazala, da ima zlomljena štiri rebra, eno od njih pa je predrlo popljučnico in zrak je začel iz pljuč uhajati v prsno votlino (povzeto iz uradnega obvestila OKS medijem). Za Majdičevo so torej OI v Vancouvru končane, morda tudi kariera, povsem mogoče pa je, da si je – Bog ne daj – tudi dolgoročno ogrozila zdravje.

Spomnimo se, kako smo svojčas komentirali nastope alpske smučarke Janice Kostelić, ki je napol mrtva, zagotovo pa močno invalidna in večkratno, že kar kronično, poškodovana s pomočjo protibolečinskih tablet in injekcij nastopala na najpomembnejših tekmovanjih. Tedaj nismo imeli nobenega sočutja do nje, komentarji o njeni neumnosti niso bili redki.

Danes navadnega športa ni več. Je le še vrhunski šport. In vrhunski šport nima cene. Zato je v njem tudi toliko dopinga. Če ne gre zlepa, gre pa zgrda. Petrin nastop na olimpijskem šprintu pošilja svetu (tudi mladim, ki jim je vzornica) napačen signal, da je v boju za čast in slavo treba iti do konca. Tudi za ceno uničenega zdravja in, Bog ne daj, življenja.

Miklavž in RKC

December je čas, ko v vas prilomastijo trije dobri stari strički. Prvi pristopica sv. Miklavž, sledita mu Dedek Mraz in Božiček. Vsak od nas ima pravico, da sam izbere, na katerega od dobrotnikov se bo obrnil s svojimi prošnjami po darilih (ne nujno materialnih). Pri nas smo že od nekdaj praznovali Miklavža, zgolj simbolično tu in tam tudi Božička, Dedka Mraza pa nikoli. Jasno je, da pri vsakem posamezniku tudi njegova vrednostna usmeritev vpliva na to, kateri od dobrih mož mu je najbližje. Dedek Mraz je komunistična, Božiček pa kapitalistična pogruntavščina, obema je skupno to, da seveda nikoli nista bila realni osebi. V nasprotju s sv. Miklavžem, ki je dejansko pred dolgimi stoletji živel in so ga že davno razglasili tudi za krščanskega svetnika.

Zato sem bil užaljen in prizadet, ko sem v elektronskem napovedniku bral tragikomično vabilo na miklavževanje v skoraj vseh TUŠ centrih po Sloveniji. Pisalo je (dobesedno citiram): »Miklavž ve, da ne more vsak dobiti vsega tega, kar si želi. Kaj pa, če si kdo zaželi potovanje z osedlanim severnim medvedom ali še kaj bolj nemogočega? Zato nam bo pokazal čarobni gib in povedal magične besede s katerimi si pričaramo prav vse, kar si želimo! Tako bomo vsi postali najmogočnejši čarovniki, seveda, če bomo hoteli uporabiti čarobni gib in čarobne besede.« Glb???!!? Mirko Tuš in njegove oprode so sv. Miklavža razgradili in ponižali na raven nekega zakotnega čarovnička, ki ti z abrakadabro ali hokuspokusom v trenutku pričara darilce!?? Zame osebno je to huda žalitev stare krščanske tradicije na račun komercializacije še enega dneva več v letu, pa čeprav se tistim vodilnim v Tušu še sanja ne dejanska zgodba sv. Nikolaja in njen pomen v kateliški cerkvi. Bolno.

Prav tako sem na fotki v NeDelu opazil, da Miklavž, ki je obdaroval otroke na ljubljanskih ulicah, na kapi ni imel tradicionalnega zaščitnega znaka – križa. Se župan Janković sramuje reklame za RKC? Zakaj potem sploh organizira miklavževanje? Naj potem z Dedkom Mrazom po mili volji opleta levo in desno, mu tega vsaj ne bo treba očitati. Ob zlorabi verskih simbolov in podob ali verske tradicije pa vsaj katoličani ne bi smeli biti tiho. In nismo.

Resničnostni šovi so pravzaprav maškarade

Skušal se bom izogniti eksaktnega pisanja o Kmetiji, ker je pač ne gledam, zato se bom lotil resničnostnih šovov na splošno. Besedna zveza »resničnostni šov« je skovanka, ki nima nobene zveze s tem, kar naj bi (vsaj na slovenskih ekranih) predstavljala. Resničnostni šov bi to lahko bil le pod pogojem, da akterji v njem ne bi vedeli, da jih snemajo, pa še to s številnimi zadržki. Če pa tekmovalci vedo, da jih oko kamere lovi prav vsako sekundo v dnevu, to žal ne more biti več resničnostni šov. Ker vsi nastopajoči odvržejo svoj pravi jaz, svojo pristnost in naravnost, in jih nadomestijo z masko, da bi izgledali takšni, kakršni niso – nekateri lepši, drugi namerno pokvarjenejši.

Kar predstavljajte si najbolj nedolžen primer, ko vas v Ljubljani na Prešercu mlada damica z mikrofonom v roki (hrbet ji seveda krije vdani kamerman) ustavi kot naključnega mimoidočega in vas prosi za mnenje o ne vem kakšnem perečem vprašanju, denimo o ceni vinjet. Nekateri izpraševanci se začnejo živčno prestopati, drugim zavibrira glas, tretje oblije rdečica, četrti med govorjenjem srepo gledajo v tla, peti momljajo ali jecljajo, šesti raztreseno švigajo s pogledom levo in desno, sedmi ne spravijo iz sebe ničesar, osmi si pomagajo z mašili, deveti se praskajo po bradi etc etc … Če kamere ne bi bilo, bi ti ljudje o vinjetah spregovorili mirno, prepričljivo, brez zadrege. Še hujše pa je, kadar izpraševanec zaradi kamere zataji svoje principe, življenjske poglede in načela, celo vrednote, da torej odgovarja tako, kot misli, da se od njega pričakuje. Je s tem resnično pojasnil svoje stališče?? Seveda ne, zavoljo kamere si je nadel masko in manipuliral – najprej s sabo, nato z javnostjo.

Podobno je pri »resničnostnih šovih«, samo še tisočkrat potencirano. Vedoč, da ti kamera sledi kadar koli in kamor koli, prilagodiš svoje vedenje in obnašanje. Koliko resničnosti je torej v tem? Za nameček so mejne situacije in konflikti umetno sproducirani in podžgani, torej gre resničnost znova rakom žvižgat. Zato me ne bo nihče prepričal, da je Kmetija »resničnostni šov«. Šov že mogoče, resničnostni pa nikoli!

Na koncu pa moram vseeno navreči še par besed neposredno na oddajo. V njej menda nastopajo kao znani Slovenci, torej – poglejmo skozi oči mladostnika, ki je večinski predstavnik ciljne publike – moji potencialni vzorniki, idoli. In ko moji potencialni vzorniki v oddaji odkrito, brez zadržkov in brezkompromisno promovirajo nasilje, nezvestobo, hedonizem, preklinjanje in žaljenje, dajo tem »vrednotam« v mojih očeh legitimnost, če ne celo signal, da sem zavrt in zafrustriran zapečkar, če jih tudi sam ne konzumiram z veliko žlico.

Nekdo je zapisal, da je »oddaja Kmetija kot nekakšen živalski vrt. Le da živali ne preklinjajo!« Prav ima.

Drago Jančar vs. Damjan Murko

K pisanju tega prispevka me je spodbudil mejl, ki je včeraj prikapljal v moj e-predalček, pa bi bilo bolje, da ne bi. Mejl z odlomki iz knjižne uspešnice (saj ne vem, katero od zadnjih dveh besed bi dal v narekovaj) slovenskega straniščnega umetnika in po novem celo kvaziliterata Damjana Murka. Model, ki se v principu predstavlja za nekakšnega slavčka podalpske glasbene scene, je spisal avtobiografijo, čeprav je njegov besedni zaklad na ravni zaostalega predšolskega otroka, njegov IQ pa na ravni pojoče travice. Murko je le nadaljeval trend, ki se je razpasel v moji ljubi domovini v zadnjem letu dni, da namreč falirani samopromotorji brez osnovnega znanja slovenske slovnice tipa Salome ali Urška Čepin pišejo avtobiografije. Ki jih Slovenčki kajpak z največjim veseljem in slastjo požirajo, v knjižnicah pa se na izposojo čaka v vrstah. Glb. Njihovi bizarni polliterarni izlivi ne večajo širine domače knjižne ponudbe, temveč jo (vsebinsko in slovnično) primitivizirajo. Bogve, kdaj je Murko nazadnje prebral kako knjigo in katero? Glede na njegov »izbrani« vokabular, s katerim bi v sekundi cepnil na maturi, verjetno dlje kot do »Skrivnega dnevnika Jadrana Krta« ni prišel.

Toda po eni strani sem Murku hvaležen. Spodbudil in podžgal me je, da bom knjigo, ki jo bom (če bo po sreči) v kratkem izdal, spravil v javnost brez slabe vesti. Misleč, da če se vsak verbalno retardiran kljukec z nično stopnjo domišljije lahko prodaja na knjižnih policah, se bo pa moja – vsebinsko in slogovno zagotovo bogatejša – knjižica pesmic za otroke tudi. V bistvu niti ne vem, na koga naj zlivam gnojnico? Na Murka, ki je v lastni promociji slep, da je že davno prestopil rob dobrega okusa? Na založbo, ki je odkrila tržno nišo in zdaj najbizarnejši izdelek, kar jih je kdaj imela na policah, trži kot literarni megahit leta? Ali na Slovenčke, ki takšno zabuhlo in brezvsebinsko sranje (za katerega je škoda, da so morala pasti drevesa) sploh beremo?? In prav zanima me, kaj na razne Murke, Čepine in Salomeje pravita mednarodno prepoznana in uveljavljena promotorja slovenske knjige po svetu Drago Jančar in Tomaž Šalamun? Pomoje si s papirjem iz knjig zgoraj omenjenih omejencev brišeta rit.

Stop zaušnici!

Da razjasnimo na začetku: vsakršno nasilje odločno zavračam in se mi upira. Gnusi. Novi predlog družinskega zakonika, ki bo – seveda brez motečih referendumov ali česa podobnega – s poslansko večino vehementno sprejet mimo volje ljudstva, kao rešuje problem nasilja nad otroki. Zaušnica bo odslej prepovedana, pa najsi se ima zgoditi znotraj družine ali v šoli ali kjerkoli drugje na javnem prostoru. Prav tako »te bom za ušesa«, »dobiš eno po riti«, »malo te bom za lase« ali »te bom dal čez koleno«. Plemenito. Čeprav v principu zgrešeno. Zaustaviti fizično nasilje in še naprej prižigati zeleno luč vsem ostalim oblikam agresije nad otroki je ozkogledno in zaplankano reševanje težave, ki itak ne bo nikdar rešena. Vselej se bo kak sprevržen psihopatski starš, nevreden te ljubke besede, izživljal nad svojim naraščajem, ga izkoriščal, poniževal, zlorabljal. Pa če vse pedofile obesimo za jajca, kakršna bi bila bržčas enotna sodba krvi željne in naščuvane raje, ki ne vidi, da se je po načelu »zob za zob« spustila na enako raven kot njihova žrtev – niti v tem primeru nasilja nad otroki ne bi izkoreninili.

V oči bode nekaj drugega. Ustavili bomo torej fizično nasilje nad otroki. Fino, hvala Bogu. Tiho pa bomo požrli in še naprej tolerirali psihično, verbalno, duševno, duhovno, čustveno agresijo nad najmlajšimi, saj ena malček bolj ostra beseda pa vendar že ne zaboli, udarec pa v vsakem primeru. Figo. Pritrdil bi mnenju meni nadvse ljubega psihoterapevta dr. Bogdana Žorža, ki pojasnjuje, da klofuta boli tri minute in otroka ne pokonča, en stavek tipa »iz tebe nikoli nič ne bo« pa lahko boli za vekomaj in malčka ubije. Pika.

Skratka, mlatili otrok ne bomo več, poniževali in zaničevali in se posmehovali in žalili jih bomo pa še naprej. Hvala lepa.

Primož Kozmus sklenil kariero

No, tako. Trenutno glavni slovenski športni as Primož Kozmus je rekel "zbogom". Menda se je danes odločil in pospravil kladivo v kot. Končal je kariero, ker se mu ne da več. Pa srečno v nadaljnjem življenju, Primož!

In to je bil moj najkrajši post doslej, ker nimam več česa dodati.

Masta.Dzoni

Trpljenje malega študenta

Naš faks, ljubljanska Pedagoška fakulteta, ima referat. Na referatu so zaposleni zdolgočaseni in naveličani uradniki, ki jim nasmeška ne bi pripisal niti v stanju največje zadetosti.

In naš referat ima tudi svoj elektronski naslov. Email po domače. Objavljen je na spletni strani fakultete, torej je javen in naj bi bil zategadelj tudi javno uporaben.

Naš faks študente slabo informira. Na nič kaj lični spletni strani sem lahko našel kup enega info balasta, dan pred začetkom novega študijskega leta pa sem zaman iskal osnovno in najpomembnejšo informacijo, namreč kdaj se za nebruce začenjajo predavanja in vaje.

Da ne bi v največji popoldanski konici rinil proti faksu, sem zaposlenim na referatu po emailu poslal prošnjo, naj me razsvetlijo z informacijo o začetku študijskih obveznosti. In sem čakal. Nič. In sem čakal dalje. Nič. In sem potrpežljivo čakal še malo. Nič. Potem si pa elektronski naslov, dragi moji uradniki, lepo zataknite v zadnjico in širnemu svetu priznajte, da vas manj kot nič briga za vaše študente, ki ste jih veseli le tedaj, ko prinašajo keš. Hvala lepa za tak odnos. Neodnos pravzaprav.

Komu naj se pritožim? Dekanu, ki mu dol visi za vse skupaj? Ali pa morda študentskemu svetu? Ki ima z življenjem navadnega študenta ravno toliko veze kot jaz z urjenjem pripadnikov Alkaide v Afganistanu? O študentskih funkcionarjih mi je tako ali tako škoda izgubljati besede. Vlečejo take novce, da se marsikateri tapravi politik skrije pred njimi, za študente pa naredijo manj kot nič.

Bom pač tiho. Ritolizniške ovčke ga vedno najbolje tiščijo skozi življenje.

Župniki so pedofili

Mi pritisk nevarno naraste, ko poslušam kakega zagrizenega klerofoba, ki cerkvi očita neprecenljivo bogastvo, župnike pa kar počez etiketira za pedofile. Fajn. Tudi vsi Nemci pijejo pivo, vsi Gorenjci s(m)o škrti, vsi čefurji so kriminalci, kajne?? Ponavadi take neosnovane in močno krivične opazke spuščajo ljudje, ki cerkve od znotraj niso videli že leta, če so sploh jo že kdaj. Tako ali tako sta denar in pedofilija edina argumenta, ki jih takšni fanatiki očitajo cerkvi; ko pa zmanjka drugega orožja, hitro potegnejo iz rokava še njene grehe in madeže iz zgodovine, od katerih so se vsi zadnji papeži in ostala cerkvena hierarhija že mnogokrat ogradili, jih obsodili in se jih pokesali. Sam sem aktivni član RKC in imam drugačen pogled. Sem zmerno in zdravo kritičen do njenega delovanja, niti pod razno pa mi ne pride na misel, da bi tolkel in pljuval po njej podolgem in počez. Kar nekaj duhovnikov, redovnic in redovnikov poznam in niti eden – to poudarjam in podčrtavam – ne ustreza etiketi župnika z začetka tega sestavka. Obsodba, da so itak vsi župniki pedofili, je zanje krivična še toliko bolj, ker se res z vsem srcem in dušo predajajo svojemu poslanstvu in so v njem srečni in zadovoljni. Najmanj 90 odstotkov slovenskega duhovstva je poštenega in dobrohotnega, zato ni pošteno, da se par primerov pedofilije znotraj cerkvenih vrst posplošuje in potencira kar na vse duhovnike, kar jih Slovenija premore. Navsezadnje so pedofili tudi med učitelji, zdravniki, športnimi trenerji, pravniki; celo znani otroški in mladinski pisatelj, ki se je tedensko pojavljal na osnovnih šolah kot gost bralne značke, je bil pravnomočno obsojen pedofilije. Ga je kateri medij zaradi tega obglavil?? Ne, nobeden! Župnike pa obglavljajo, še preden se jim domnevna pedofilija sploh dokaže. Če sploh!?

Pa še o tem, da naj bi se RKC valjala v denarju. Kot vernik aktivno spremljam delovanje slovenske katoliške cerkve in moram reči, da se mi zdi večji del denarja, s katerim razpolaga, smotrno in ekonomično porabljen. Veliko ga gre v ustanavljanje in vzdrževanje zasebnih vrtcev in (osnovne in srednjih) šol, nad katerimi bedi cerkev in ki so, to si moramo priznati, po vložku, kakovosti in odnosih nad slovenskim povprečjem. To dokazuje tudi splošno znan podatek, da celo neverni starši vpisujejo svojo mladež v cerkvene gimnazije, ker se tam dela kakovostno in človeško. Veliko cerkev vlaga tudi v medije. Radio Ognjišče ima 300.000 poslušalcev in predvaja umirjen in zanimiv program z izjemnim odstotkom slovenske glasbe, kar na drugih programih pogrešam; Ognjišče, denimo, pa je najbolj bran mesečnik v Sloveniji. In kar je najpomembnejše: pod okrilje slovenske RKC spada tudi Karitas, edina dobrodelna ustanova na naših tleh, ki ji – v nasprotju z Rdečim križem, Unicefom in Unescom – še niso dokazali niti ene nepravilnosti ali goljufije v delovanju. RKC obnavlja tudi cerkve in ostale sakralne objekte, ki si jih tuji turisti drvijo najprej pogledat, ko pridejo v Slovenijo (vsaj v Škofji Loki je tako).

Vlada na psu

V času parlamentarnih počitnic, v poletnih mesecih torej, se že tradicionalno poveča naklonjenost ljudi oz. volivcev do politikov, političnih strank in politike nasplošno. Letos ima ta trend eno lepotno napako. Sodeč po današnji javnomnenjski raziskavi časnika Delo je v primerjavi s prejšnjim mesecem v resnici močno poskočila priljubljenost opozicijskih strank, medtem ko so vladne oz. koalicijske vse po vrsti popušile. SD je v primerjavi z julijem izgubila 3 odstotke in pol, LDS 2 odstotka, Zares odstotek in pol, DeSUS pa 0,2 odstotka. Kar z drugimi besedami pomeni, da bi vse štiri vladne stranke skupaj trenutno volilo 25,4 odstotka vseh volilcev (opredeljenih ali neopredeljenih), vodilno opozicijsko stranko, Janševo SDS, pa zgolj desetinko odstotka manj, torej 25,3 %. Če k temu dodamo še, da je Jelinčičeva SNS trenutno tretja najmočnejša stranka po omenjeni anketi, SLS pa si prav tako rahlo utrjuje zaupanje volilcev, je trenutna politična slika v Sloveniji kristalno jasna.

Zakaj je do takšnega stanja duha prišlo, pa je drugo vprašanje. Čeprav nisem privrženec trenutne vladajoče garniture, ne morem kar tako nekritično pritrditi ocenam, da trenutna vlada dela (pre)slabo. Prej bi se strinjal z opazko, da Pahorjeva četica dela premalo, prepočasi, premalo udarno in navsezadnje tudi premalo pompozno. Kar je še slabše, kot če bi delala slabo. V nasprotju z Janševo vlado, ki je vse svoje dosežke znala obesiti na veliki zvon in jih za nameček še potencirati, Pahor vleče poteze daleč stran od soja kamer in jih potem še sramežljivo skriva pred javnostjo. Kakšen je učinek, vidimo po javnomnenjskih anketah. Pa še ena stvar je nadvse problematična: povsem zgrešene in napačno postavljene prioritete sedanje vlade. Ko bi se bilo treba hitro, drastično in učinkovito odzvati na gospodarsko krizo, se vlada raje ukvarja z reševanjem problematike izbrisanih in spreminjanjem medijske zakonodaje. Ni čudno, da folku prekipi.

Je pa v omenjeni Delovi anketi zanimivo še nekaj. Namreč vlada izgublja podporo javnosti na celi črti, premierju Borutu Pahorju osebno pa se je priljubljenost v tem mesecu celo povečala. Iz tega je mogoče sklepati, da je javnost zadovoljna z delom predsednika vlade, ne podpira pa njegove vladne garniture. Kar se mi ob izpadih lažnivca Gregorja Golobiča in cestnega prekrškarja ter jahtnega razvratneža Patricka Vlačiča niti ne zdi čudno. Roke pa si ob tem maneta Janša in Jelinčič.

Živalska policija

Ker tudi sam pišem pesmi za otroke, mi je Svetlana Makarovič kot vrhunska umetnica nadvse blizu in ljuba. Takšnega prispevka, kot ga je ona podarila slovenski otroški in mladinski poeziji, verjetno ni nihče drug, niti Pavček, Kovič in Grafenauer ne. Zato pa mi je Svetlana kot človek, kot sem v nekem zapisku že poudaril, nadvse odbijajoča in neprijetna. Sem pa sinoči, ko sem se vrnil z morja, prebral njen dokaj simpatičen intervju v enem od slovenskih tednikov in pod eno njeno navedbo se podpišem. Dvakrat. Namreč: da v Sloveniji, po zgledu tujih držav na čelu z ZDA, potrebujemo živalsko policijo. Nujno. Represivni organ, ki bo – v navezavi z »navadno« policijo – skrbel in bdel nad (prevečkrat sesutim in zlorabljenim) odnosom človek–žival. Navsezadnje imamo tudi v Sloveniji zakone, ki določajo kazni za mučenje in ubijanje živali, ki pa so povečini zgolj črke na papirju, ki jih nihče ne pozna, kaj šele upošteva. Resda pri nas ni takšnih množičnih masakrov in drugih grozodejstev nad živalmi kot drugje po svetu (poboji kitov in tjulnjev, lov na lisice, bikoborbe …), ogromno pa je posamičnih primerov nečloveškega izživljanja nad živalmi, zato bi imeli »živalski inšpektorji« tudi v Sloveniji ogromno dela. Začenši v cirkusih, živalskih vrtovih in na kmetijah, kjer so živali zgolj vir zaslužka in dohodka. Torej degradirane na raven cunje, ki jo uporabiš in odvržeš. Da ne omenjam lovcev, ki so mnogokrat pravzaprav krivolovci in v želji po nizanju trofej pravi »zgled« zverinskega ravnanja z živalmi.

Upam, da bo nekoč vsako barbarsko izživljanje nad živalmi na tak ali drugačen način (tudi prevoz živine v tovornjakih prek mejnih prehodov v kolonah v najhujši vročini in brez tekočine) kaznovano, pa najsi bo finančno ali pa z družbeno koristnim delom, denimo s sprehajanjem kužkov iz društev za zaščito živali.

Kje je očka?

Zadnje enomesečno aktivno počitniško udejstvovanje z osnovnošolskimi otroki me je obogatilo in napolnilo s pozitivno energijo, kot pozornega opazovalca pa tudi opozorilo na nekaj izstopajočih problemov sedanje družbe. Kot rdečo nit lahko izpostavim očiten krik otrok po pozornosti. Razvajeni otroci so deležni napačne pozornosti, ogromno malčkov pa pozornosti staršev v današnji dobi ekspres turbokapitalizma sploh ni deležnih. Kot animator z desetletjem izkušenj opažam, kako pedagogi verjetno podzavestno forsiramo lepe, simpatične, komunikativne, bogate otroke, ki so že tako ali tako izjemno priljubljeni in pozitivno diskriminirani med vrstniki. Medtem pa otroke, ki to niso in se jim je toliko težje vključevati v družbo, še mi (ki bi se morali brez izjeme postaviti na njihovo stran) še dodatno izrinjamo na obrobje. Ko ta pojav spremljam pri kolegih animatorjih in na praksah v osnovnih šolah tudi pri učiteljih, se mi trga srce. Sam namreč že od nekdaj simpatiziram z otroki »z obrobja«, ki mi pozornost vračajo precej precej bolj pristno in ganljivo kot otroci, ki so tako ali tako deležni polne simpatije njihovih vrstnikov in za nameček še pedagogov.

Drugi poudarek pa moram pritisniti na verjetno najbolj pereč problem trenutne družinske politike povsod po svetu, to je pomanjkanje očetovske vloge v družini. Politika na tem področju je do skrajnosti diskriminatorna do očetov, saj po ločitvah kar devet izmed 10 otrok pripade mamam, le v skrajnem primeru ga dodelijo očetom. Po »old school« definiciji je vloga očeta znotraj družine predvsem zagotavljanje fizične in finančne varnosti ter red in disciplina. Pomanjkanje »trde roke« (ne surove, da se razumemo!) se kajpada vidi pri vzgoji otroki. Očeta ni v družini, očetovskega lika ni niti v vrtcu niti v osnovni šoli. Otroci so prepuščeni sami sebi, v družinah ni »ročne zavore«, ki bi jim postavljala meje, vse več je mladostniškega prestopništva. Najstniki, predvsem fantje, v principu seveda niso pokvarjeni in zlobni, so pa radovedni in preizkušajo meje. Če mi dvigamo letvico vse višje, bo enkrat počilo.

Še konkreten primer: nazadnje sem imel v skupini dekletce, ki je končalo 3. razred osnovne šole, njena starša pa sta ločena. V delavnici je povsem padla v sproščen pogovor ob izdelavi zapestnic iz perlic, očitno je bilo, da se navdušeno zabava. Pa je potrkalo na vrata in prikazal se je njen očka, ki ga – če sem prav razumel – vidi samo enkrat tedensko. Ganilo, da ne rečem presunilo me je navdušenje deklice, ko ga je zagledala, se mu vrgla v objem in ga ni več spustila. Toliko topline in simpatije v odnosu, ki je bil umetno delno porušen, verjetno prej še nikdar nisem videl. Tudi naslednji dan, ko smo imeli izlet, mi je na avtobusu vzhičeno pripovedovala, kaj vse sta z očkom počela dan poprej.

Otrok torej potrebuje oba, mamico in očka. Morda je to eden od argumentov, zakaj sem skeptičen (ne pa tudi v principu nasprotujoč!) do predloga, da bi istospolni pari lahko posvajali otroke. A o tem kdaj drugič.

Golobić spet laže?

Torej, minister za visoko šolstvo, ki je visoko šolstvo na lastni koži čutil celih 20 let, dokler ni na stara leta diplomiral, Gregor Golobič namreč, ne bo odstopil. Niti kot minister niti kot predsednik stranke Zares. Stranke, ki zagovarja novo politiko. Nova politika pa očitno pomeni, da prvi kandidat za evropskega poslanca te stranke kliče v radijsko oddajo in se vključi v eter, čeprav oddaja ni kontaktna in ga k temu nihče ne povabi, predsednik stranke pa novinarjem v brk laže, pozneje pa to označi za napako.

Danes je torej minister Gregor pred očmi javnosti povedal: "Ne bom odstopil". Kaj pa, če spet laže? Kaj pa, če je v bistvu že odstopil? Odslej bo vsaka njegova beseda namreč potencialna laž.

Vsi nesmisli evropskih volitev

Čeravno moram kar iskreno priznati, da sem z rezultati evropskih volitev (tako v Sloveniji kot nasplošno na stari celini) nadvse zadovoljen, se vseeno kar ne morem načuditi mravljišču nesmislov in paradoksov, ki jih te volitve prinašajo s seboj, v meni pa zbujajo dvom o smiselnosti glasovanja. Preračun volilnih glasov v poslanske sedeže v evropskem parlamentu je v Sloveniji (ne vem, ali je enako tudi drugod po Evropi) blago rečeno smešen. Več glasov ko dobiš, manj evropskih stolčkov ti zagotovijo. Torej: stranki slovenske pomladi, SDS in NSi, sta sami prepričali neverjetnih 43 odstotkov volilnega telesa in si s tem zaslužili tri poslanske sedeže v evropskem parlamentu. Levi trojček (SD, LDS, Zares) je skupaj zbral 40 odstotkov in ima zato štiri sedeže. Manj je več, bi lahko rekli. Nerazumna logika, ki ne sledi volji ljudstva. Nadalje: razlika med SDS in SD je bila kar 8 odstotnih točk in pol, pa imata obe po dva evropska poslanca. Janševa stranka je zmagala kar v 64 volilnih okrajih (!), Pahorjeva SD le v 17, pa imata obe enako število evropskih poslancev - ?????

Katarina Kresal je vehementno trdila, da je koalicija odstotkovno premagala opozicijo. Laž. Vse štiri koalicijske stranke (z DeSUS vred) so dobile natanko 47 % vseh glasov, vse tri opozicijske skupaj z zunajparlamentarno NSi, ki se v svojih javnih nastopih (in po vrednostni usmeritvi) prav tako kaže kot opozicija trenutni vladajoči strukturi, pa kar 49 in pol odstotka. Kdo je torej zmagovalec??? In kar je za levico najbolj boleče – v obeh tradicionalno levih »ljubljanskih« volilnih enotah (Bežigrad in Center) je prav tako premočno zmagala SDS, NSi pa je dosegla višji odstotek od povprečnega slovenskega.

Zanimiv je tudi podatek o neveljavnih glasovnicah. Takih je bilo več kot 18.000, torej skoraj toliko kot na lanskih parlamentarnih volitvah, čeravno je tokrat glasovalo več kot dvakrat manj Slovencev kot tedaj. Nepismenost?? Pa še nekaj je, mimo česar ne morem. Poročanje TV Slovenija o volitvah. Vse lepo in prav, zanimivi prispevki in reportaže (izvzemši prevajalke, ki mi s svojim nastopom vselej dvignejo pulz), celo skoraj do zadnjega odstotka natančni rezultati vzporednih volitev, toda … Na ekranih novinarka nacionalke, ki se v štabu NSi pogovarja z Lojzetom Peterletom, zadaj tako gromko navijanje podpornikov stranke, da je paralo ušesa. Kar naenkrat pa – črn ekran! In še v isti sekundi, če ne že prej, hiti Manica Janežič v studiu hladnokrvno pojasnjevati, da »imamo očitno tehnične težave«. Očitno je bilo, da so bile »tehnične težave« zrežirane, sicer bi potrebovala kake tri sekunde ali več, da bi se oglasila, pa še glasu bi ne imela tako umirjenega.

Kakor koli: če drugega ne, se je za potrebe teh volitev moral razkrinkati Gregor Golobič, ki je nazorno pokazal, kako on razume novo politiko. In ko že toliko govori o tokratnem uspehu stranke Zares, ki da je nevemkako izboljšala izid z lanskih parlamentarnih volitev: hja, za okrog pol odstotka ga je res, ampak na koncu je le za rep, dobesedno za las ujela en poslanski sedež v evropskem parlamentu. Čeprav je Vajgl napovedoval celo dva. Še en nesmisel, kajne.

Svetlana, kakršne ne maram

Svetlana Makarovič mi je nadvse ljuba kot krasna pesnica za otroke. Njeni pridelki so tenkočutni, kritični, neposredni. Kar mi je všeč. Tudi v vlogi pevke, točneje šansonjerke, mi je domača. Svetlana pač, obraz, ki ne potrebuje dodatnih besed.

Ni pa mi Svetlana Makarovič ljuba in domača kot človek. Ekscentrična, skrajna, egoistična, nadležna. Imel sem jo čast spoznati na predavanjih mladinske književnosti na faksu in sem ji tako mimogrede navrgel par malce provokativnih vprašanj. Njen odziv je bil predvidljiv in pričakovan. Zabila me je, češ da od moškega kaj drugega niti ni mogla pričakovati in da je škoda besed zame. Prav, sem si mislil, veliko si povedala o sebi.

Včeraj je šla Svetlana v svoji agresiji čez rob. Na križišču v centru Ljubljane je meni nič tebi nič na gobec usekala Marijana Zlobca, literarnega kritika in pisca v Delovi kulturni redakciji. Češ da je devet let zanj hranila to klofuto, je prostodušno pojasnila pozneje. Pred devetimi leti, spomnimo se, je Svetlana prejela Prešernovo nagrado, ki pa se ji je odpovedala, ker jo je družno z njo prejel tudi izvrsten slovenski mozaikar pater Ivan Marko Rupnik. Klerofašistov ob meni na odru ne bo, je takrat bruhalo iz nje. Marjan Zlobec je tedaj to njeno potezo obesil na sramotilni steber, češ – poglejte, kaj v Sloveniji pakiramo v emabalažo »kultura«. Odtlej je očitno Makarovička le čakala priložnost za protiudarec. Včeraj jo je dočakala – dobesedno.

Naj se ženska raje usede v svoje mačje kraljestvo in v miru spiše spet kaj pametnega za otroke, ki jih – mimogrede – sploh ne mara. Bo več koristi od nje.

Enizink ju vont ju gedit

Brez najmanjšega kančka cinizma ali sarkazma moram priznati, da sem po zares doooooolgem času (verjetno vse od tistih Cocktinih žiraf) končno spet navdušen nad eno televizijsko reklamo. Sicer mi ponavadi dvigajo pulz in kurjo polt, ampak vsake toliko se pa najde kaka izvirna, drugačna, gledljiva. Na vsak način mednje spada dvojica Merkurjevih TV oglasov, v katerih znano evergreen melodijo »Anything You Want« prepevajo (no ja, vsaj trudijo se) … a) simpatičen gospod srednjih let v oprijetih kavbojkah in smešni srajci; b) dve nadvse posrečeni bakici, ki verjetno prej za angleščino še nista slišali. Ti dve reklami pa kupim. Brez predsodkov. Ker sta krasen posmeh množici drugih reklam, v katerih nastopajo le lepi, vitki, lepo zaobljeni, prsati in zdravo ritasti, namazani, stilsko preobraženi, dolgonogi in znani high society ljudje, ki bi bolj sodili na modne steze ali za fitnes naprave kot pa na male ekrane. Navdušen sem, da se je našel nekdo, ki je like za reklame našel v navadni raji, dobrodušnem delovnem ljudstvu, ki je navsezadnje glavni in večinski konzumant skoraj vsega, kar reklame promovirajo.

Zato mi »Eni-zink-ju-vont-ju-get-it« (z nujnimi presledki) babice z zlizano protezo zveni nadvse ljubo, prisrčno in simpatično.

Zakaj sem podpisal peticijo proti Titovi ulici?

Ne morem reči, da sem zgodovinsko nadpovprečno razgledan ali seznanjen. Osnovnošolski in srednješolski učbeniki so izrazito enostransko in pristransko spisani, mediji pa kar tekmujejo med seboj v poudarjanju in prikazovanju različnih zgodovinskih resnic. Dejstvo pa je, da so Hude jame in podobna morišča del slovenske polpretekle zgodovine, pa čeprav niso našli mesta še v nobenih knjigah ali učbenikih. Kaj zgodovinska zavedenost povzroči, pa sem se na lastne oči prepričal, ko sem videl presunjenost in šokiranost vrstnikov, ki jim prej še na kraj pameti ni moglo priti, da se pod avtocestami, po katerih drvimo vsakodnevno, skrivajo pravcati približki pekla, pred katerimi se še Srebrenica skrije. Sam kričavi šef slovenskih borcev Janez Stanovnik je s prstom pokazal na pokojnega maršala Tita in ga obdolžil za krivca tovrstnega barbarskega povojnega početja. Istega Tita bo ljubljanska mestna oblast z izhlapevajočim Petrom Božičem na čelu nagradila z ulico.

Že zgoraj zapisano se mi ne ujema. Pa to seveda ni bil edini razlog, zakaj sem mirne duše in z največjim veseljem podpisal peticijo Mlade Slovenije proti poimenovanju ljubljanske ceste po diktatorskemu maršalu Josipu Brozu Titu. Še nekaj drugega Titu ne bom nikdar oprostil. Namreč njegovega odnosa do živali, ki ga kot animalist na vse pretege in glasno obsojam. Kako je tip v svoji uniformi hodil po ozemlju neuvrščenih afriških držav in po narodnih parkih nabiral trofeje, streljal in klal tamkajšnjo zverjad, se ponosno nastavljal na truplu dotolčenega in pokončanega slona – takšne primitivnosti in takšnega barbarizma, ki ga od tako uglajenega tovariša, kot je bil on, res ne bi pričakoval, mu ne bom nikdar oprostil. Hvalisanje z lovskimi trofejami, s tem da je puško tu pa tam prav nerodno vihtela tudi njegova boljša polovica Jovanka – ob takšni bebavosti pa onemim.

Sicer pa je Smolar nekoč v svojem komadu 'Genocid' prav preroško ugotovil: »A veste, ne b' se čudu, če bi kdo mi d'jal, da vsak je general v mladosti ščurke klal« …

Moj eDnevnik

Pijana Piramida