
Na prvo stran eDnevnika \| Pogovori – intervjuji in kolumne na enem mestu

... med lesketanjem vodnih kapljic ...

NISEM TELEFON

{ 13:13, 1. 09. 2010 } { Posted in moje pesmi, moje misli } { 20 komentarji } { Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }

Nekaj bi razpucala. Nisem jezna in prav nič mi ne fali. Ampak čutim potrebo povedat naglas in pač bom. Saj me veste, heh. Torej. Gremo skozi primer ali dva.
Imena bodo seveda izmišljena.

Lojzek je iskal eno reč. Ajde, naj bo ta reč metla (se mi zdi super simbol tukaj, hehe, ko že prepucavam). In se je obrnil tudi name. Če vem kje se dobi tako pa tako metlo in če poznam koga, ki jo lahko zrihta. Ker jaz take metle nimam, sem brskala po spominu med ljudmi. Pa sem se spomnila na Pepčka. In predlagala Lojzku, naj ga pokliče in vidi, če bo šlo. Lojzku je bilo nerodno poklicati, ker Pepčka ne pozna. Žblj. Ok. Sem jaz poklicala Pepčka, mu povedala za Lojzka in metlo. In ga prosila, če lahko on pokliče Lojzka, ker:

glede na to, da en ima, en pa rabi, jaz kot vmesni telefon nisem glih mus in tudi nočem biti,
mislim, da bi morala biti sposobna se sama zmenit,
gre za dva odrasla človeka, meni pa ni v naravi komurkoli odnašat rit.

Isto sem povedala tudi Lojzku, seveda. In je steklo. Lojzek je dal denar, Pepček je dal metlo in obljubo garancije. Sta se lepo zmenila brez mene. Kul. Jaz zadovoljna.
In potem. Potem Lojzek ni bil zadovoljen z metlo, jo je hotel vrniti in dobiti denar nazaj. In je poklical Pepčka. Pepček pa se je uštel. Njegov dobavitelj ni hotel uresničiti garancije. Zato ni hotel vzeti nazaj metle od Lojzka in zato tudi ni hotel vrniti denarja. V nadaljevanju sta se oba - Lojzek in Pepček - obrnila name. In oba pričakovala, da bom jaz pri drugem dosegla kar prvi terja.

He, dragi moji ... Odrasli ste, zmenite se sami do konca. Nisem telefon. Ne gre to tako pri meni, da ti povem za en film, ti greš v kino, pa ti film ni všeč - in potem mene kličeš ko ti kinoteka ne vrne denarja za vstopnico.
Al slučajno komu ta logika ni jasna?

Ali pa primer Micke. Micka se obrne name, ker ve, da se štekam z Jožetom. Obrne se name s prošnjo, da predlagam Jožetu, da naj se tudi z njo tako šteka.
Hm. Sem ji predlagala, naj ga za to kontaktira kar sama in vidi, če bo za to. Jaz izsiljevala tega od njega ne bom. Valda.
Pa je vztrajala in sem ustregla. Sem predala Jožetu njene želje. Dlje pa ne grem.

Ker! Ne maram, da sem komu le sredstvo približanja komurkoli. Če rabiš pomoč od mene - le pridi k meni. Z veseljem pomagam. Če pa je ideja v tem, da bi se štekal s kom drugim - pridi tja. Ne k meni. Pika.
Če nimaš kontakta, ok, razumem. Če pa možnost kontakta imaš - se ne okoriščaj z mano oz. s tem, kako se jaz s kom štekam.
Ker nisem telefon in nočem biti. In nikoli ne odnašam riti. Niti ne postavljam pričakovanj štekanja. Nikomur.
Če gre Jože vsako jutro z mano na kavo, to še ne pomeni, da se obrni name, da bi prišla do njega. Obrni se nanj. Najino štekanje ni tu nobena ovira ali prednost zate.
Ker je razlika med pomočjo in okoriščanjem. Prvo pri meni dobiš, drugo ne.

Ironija življenja je, da v prvem postavljenem primeru jaz vidim kako urediti zadevo. In sem tudi obema povedala, kako. Uredilo se pa ni. Zato, ker oba - in Lojzek in Pepček - hočeta, da jaz uredim. Hočeta odnašanje riti. Tega pa jaz pač ne počnem. Že pri naših otrocih zelo redko, heh, pri odraslih ljudeh pa sploh ne.

Skratka. Point je: res (!) ne uživam v vlogi telefona. Zato je ne sprejmem. Ne prihajat k meni z idejami kaj naj pri nekom tretjem dosežem. Ker:

se me ne tiče tole 'ti in nekdo tretji' in mi to povsem ustreza,
že zase ne počnem tega, da bi skušala doseči da bo na vsako silo po moje; pač spoštujem tuje odločitve,
bodi odrasel in se zmeni sam.

Tako. Mislim, da sem to že povedala, ampak ker se še kar vidi telefon v meni, povem še enkrat. Tudi tukaj na blogu. Ker napisati je povedati naglas.