Poletni čas je idealna priložnost, da v roke vzamemo kakšno knjigo, za katero je med letom zmanjkalo časa. Ob tem se nam pred očmi verjetno izriše stereotipna predstava ležanja na plaži s knjigo v roki (čeprav ne razumem, kako lahko ljudje sredi največje vročine berejo na plaži; meni ni nikoli uspelo prebrati več kot nekaj strani). Vsakič pa se v času pred dopusti oglasijo knjigarne z raznoraznimi nasveti za zanimivo branje. Sicer sem sam nekoliko skeptičen do takšnih predlogov, ampak verjetno znajo komu koristiti. V poplavi knjig različnih žanrov je pač dobro imeti neko pomoč pri izbiri. Problematično se mi zdi nekaj drugega.

Ob listanju brezplačne revije o knjigah Bukla sem zasledil dvostranski oglas knjigarne Felix, ki nam predstavlja knjige, ki naj bi jih letos vzeli na dopust. Zanimivo pri tem seznamu pa je, da je ločen na več kategorij, med katerimi se bi izpostavil sledeče: zanjo, zanj, za oba in za otroke. V redu, otroške so namenjene specifični populaciji, otrokom. Knjige za oba bi naj obravnale tematike, ki zadevajo oba spola, kot npr. vzgoja otrok, odnosi med partnerjema, družinske zadeve itd. Zatakne pa se pri razlikovanju na "moške" in "ženske" knjige. Zaposleni v knjigarni torej predpostavljajo, da vedo, kaj zanima vse slovenske ženske in kaj moške.

No, pa pojdimo skozi ponudbo knjig "zanjo". Najprej je tu knjiga z naslovom Novo rojstvo, ki govori o življenju transseksualke Salome. Nadalje je tu Bikini, shrljiva zgodba o izginotju manekenke. Tretja po vrsti je Strastna zapravljika, kateri je dodana še Strastna zapravljivka osvoji Manhattan. Naslova romanov verjetno povesta vse o vsebini. Kot zadnja na seznamu pa je knjiga Peta avenija 1, "čustvena in zabavna družbena satira o petih na prvi pogled zelo različnih ženskah." Omenjene knjige bi lahko dali pod skupni imenovalec "lahkotno branje", saj najdemo na seznamu resnično izpoved, srhljivko, ljubezensko zgodbo itd.

Kaj pa se skriva na seznamu "zanj"? Morda kaj o avtomobilih ali športu? Nak, prva na seznamu je knjiga Novemu kapitalizmu naproti nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa, ki govori o prenovi kapitalizma z uveljavljanem socialnega podjetništva. Vsekakor poučno branje. Naslednja je knjiga Poslednji evangelij, "vznemirljiva pustolovščina, polna presenetljivih obratov, kjer se prepletata stara zgodovina in sodobna odkrija". Zatem sledi Medicina v primežu podkupnin, "šokanten dokument o zakritem vplivu farmacevtske industrije na razvoj in uporabo zdravil v medicini". Če že ni nič o športu ali avtomobilih, pa je prisotno vsaj nekaj seksa. Fucking Berlin je avtobiografska izpoved prostitutke. Kot zadnja pa je na seznamu knjiga Gaudijev ključ, "razburljiva kriminalka v slogu Da Vincijeve šifre". Ta seznam vsekakor zajema širše področje kot pri ženskah, saj med drugim vključuje tudi politične in družbene teme.

Kaj bi lahko razbrali iz predlaganih seznamov za oba spola? Ženske kot kaže ne zanima branje o "resnejših" temah, ampak raje posežejo po literaturi, kjer ni potrebo posebej naprezati možganov in jim branje služi samo za zabavo oz. za zabijanje časa na plaži. Za moške pa se poseganje po lahkotnejših temah očitno ne spodobi . Kot glava družine mora moški tudi na dopustu širiti svoja obzorja in tako ohranjati intelektualno prevlado nad žensko, ki mora ostati nevedna. Seveda malce karikiram, ampak vsekakor se mi zdi ta seznam v neki meri diskriminatoren, saj na podlagi stereotipov zarisuje razmerja med spoloma.

Naj se razumemo, nič nimam proti branju "lahkotnejših" romanov, kot so omenjeni zgoraj. Vsakdo naj si izbere knjige po lastnih željah. Sam sem bolj zagovornik načela, da je vseeno bolje, če ljudje berejo takšne knjige, kot pa da že nekaj let sploh ne odprejo ene same knjige. Z opisanim seznamom sem želel zgolj pokazati na razliko v pojmovanju tega, kaj naj bi zanimalo ženske na eni in moške na drugi strani. Prepričan sem, da bi marsikatera ženska raje posegla po kakšni knjigi iz seznama "zanj", na drugi strani pa verjetno številne moške na dopustu zanima vse drugo kot prenova kapitalizma.


Trenutno stanje duha: razmišljujoče

Zase bi lahko dejal, da dokaj redno spremljam dogajanje na slovenskem političnem prizorišču. Rad sem "na tekočem", zato se o kakšni stvari, ki mi uide, poskušam najti informacije kasneje in si ustvariti določeno mnenje. Pred volitvami si poskušam nabrati čim več informacij o strankah in njihovih programih in se na koncu odločim za tisto, ki se mi zdi, da ima zastavljene najbolj konkretne cilje. Zato se tudi ne štejem med trdnega zagovornika določene stranke, ampak se moje »simpatizerstvo« spreminja na podlagi dejanj strank. Štejem se torej za povprečnega državljana, ki ga zanima, kaj počnejo izvoljeni predstavniki ljudstva v parlamentu.

 

A nedavno sem ugotovil, da vsake toliko čase enostavno potrebujem kak teden premora od te slovenske politične srenje, saj je vsakodnevno spremljanje slovenske politike enostavno preveč naporno za duha. Vedno znova namreč doživljaš razočaranje, ko se v politiki pojavljajo stari vzorci in se ohranja status quo. Na volitvah vsi vehementno obljubljajo spremembe, tako da volivci začnejo naivno verjeti, da se sedaj nekaj vendarle mora spremeniti.

 

Potem pa se pojavijo raznorazne afere, v katere so vpleteni politiki, katerim seveda sledi obvezno medsebojno obtoževanje, kjer opozicija kritizira delo vlade, vladajoča stran pa izgovarja na slabo zapuščino prejšnje vlade. Vrh ledene gore pa slovenska politika doseže z vrnitvijo 60 let v preteklost ter odpiranjem teme o dogajanju po vojni in iskanjem krivde za grozodejstva. Nenehno smo torej priča napadom med dvema političnima poloma, tako da je skoraj nepredstavljivo, da bi v določeni stvari dosegli konsenz. Nak, če nek predlog prihaja iz »sovražnikovega« tabora, se ne more iz tega izcimiti nič dobrega, zato ga je potrebno takoj zavrniti in ga po možnosti še ostro skritizirati. In vzorec se ponavlja vedno znova in znova.

 

Takšna je realnost slovenske politike, ki državljane vsakič znova uspe razočarati. Ljudje postanejo otopeli, nezainteresirani za dogajanje v politiki, polasti se jih občutek nemoči, saj se zdi, da so spremembe v takšni situaciji pravzaprav nemogoče. Na takšen način se politika vedno bolj oddaljuje od ljudi in postaja zgolj »hrana« za elite. Tega pa se lahko pravzaprav najbolj bojimo, saj na ta način politiki zaznajo, da lahko začnejo samovoljno vladati državi. V demokraciji torej politika potrebuje aktivne in osveščene državljane, ki bdijo nad dejanji predstavnikov, ki so jih izvolili in naj bi predstavljali njihove interese. Vse prepogosto se namreč zgodi, da politiki pozabljajo, da bi morali predstavljali interese svojih volivcev.

Trenutno stanje duha: kritično

Ljudje naj bi se od živali razlikovali po sposobnosti uporabe razuma in čustvovanju v medosebnih odnosih, medtem ko naj bi živali v življenju vodil samo nagon. Pogosto se nam zdi, da lahko popolnoma nadziramo svoja čustva in v vsakem trenutku ravnamo racionalno in razumsko. A prej ali slej naletimo na določeno situacijo, v kateri razum popolnoma odpove in prepusti svoje mesto srcu oz. čustvom. V tistih trenutkih smo bolj podobni živalim, saj nas v naših dejanjih vodi neka neopisljiva sila. Razlika je le v tem, da živalski instinkt ponavadi "svetuje" pravilno, medtem ko lahko čustva nemalokrat vodijo v napačne življenjske odločitve.

Seveda slišimo veliko nasvetov o tem, kako je vedno potrebno slediti srcu, tudi za ceno trpljenja, saj bi se v nasprotnem primeru stalno očitali izgubljene priložnosti. A vseeno je težko z dvignjeno glavo gledati nazaj in si dopovedovati, da se je to pač moralo zgoditi in da si ravnal pravilno, še posebej, če moraš v sedanjosti z obžalovanjem nositi breme preteklih dejanj.

Sprašujem se, kako je mogoče, da si v nekem trenutku v preteklosti čutil, da moraš storiti to, kar sedaj tako močno obžaluješ. Kako se lahko tvoji pogledi tako spremenijo? Smo ljudje in naša dejanja resnično popolnoma podrejeni čustvom? Kje je v takšnih trenutkih razum?

Vse se zgodi z razlogom, pravijo. Pa vendar je včasih prekleto težko najti tisti pravi razlog, ki je botroval nekim dejanjem.

Spisek ljudi, ki jih namerava Janez Janša tožiti, se podaljšuje iz tedna v teden. Trenutno zajema 9 ljudi, zadnji na spisku pa se je znašel kolumnist Dnevnika Vlado Miheljak. V prejšnji kolumni je namreč razjezil Janšo s kritikami na njegovo obdobje vladavine, ki je zahteval opravičilo, v nasprotnem primeru bo zadeva romala na sodišče.

In kaj je tako razhudilo gospoda Janšo? To so bile Miheljakove besede, da je Janša "za seboj pustil izpraznjeno blagajno, zapravljene prihodke za ceste in razmetavanje denarja za državne golaže". Zanimivo je, da zapis prvenstveno ni bil namenjen kritiki predhodne vlade, ampak se je avtor bolj obregnil na napovedano tožbo Janše zoper Slavka Ziherla in njegove izjave, da je Janša "s svojim načinom vodenja ogrožal marsikatero liberalno oziroma kar obče človeško vrednoto".

Vlado Miheljak je sicer znan po svojih ostrih komentarjih zoper prejšnjo vlado in desnico na splošno, v katerih je včasih njegova kritika bolj kot na argumentih temelji samo na nasprotovanju nasprotni politični opciji. A kljub temu je to še vedno njegovo mnenje, ki ga je treba spoštovati. Kdor se z njim ne strinja, pač ne bo bral njegovih kolumn. Navsezadnje živimo v demokratični državi, kjer velja svoboda izražanja. Ali pač?

Janša si očitno demokracijo predstavlja po svoje. Tožiti novinarja, ker je javno kritiziral tvoje delovanje oz. opravljanje politične funkcije je kratko malo absurdno. Spominja me na majhnega otroka, ki v joku hiti k mamici, ker ga je nekdo od vrstnikov užalil in se mu noče opravičiti. Kaj bi potem Janša porekel na pisanje Slovenskega tednika ali Ekspresa, ki sta odkrito šikanirala levo politično opcijo z neargumentiranimi članki, ki so temeljili zgolj na govoricah in predvidevanjih. Ah ja, seveda, gre za pozitivno širjenje medijskega prostora!?

Problem Janeza Janše je v tem, da vsepovsod vidi nekakšne teorije zarote. Zdi se mu, da so vsi nastrojeni proti njemu in da ga vsi želijo uničiti. A namesto da bi s pokončno držo odgovarjal na kritike in tako ohranil integriteto, vsepovprek grozi s tožbami in tako samo kvari svojo že tako načeto javno podobo.

Včasih se mi tudi zdi, kot da Janša reagira, še preden bi razmislil o posledicah svojih dejanj. Kaj dobrega si lahko nakoplješ z napovedano tožbo novinarju? Vsekakor ne podpore javnosti (razen tvojih tesnih privržencev), ampak glasne odzive s strani novinarjev in tudi širše javnosti, kot se dogaja sedaj. Potem bo pa spet tarnal, kako so vsi nastrojeni proti njemu.

p.s.: Spoštovani gospod Janez Janša, če sem vas s svojim zapisom kakor koli užalil ali kako drugače prizadel, se vam vnaprej iskreno opravičujem.

Trenutno stanje duha: kritično

Po sili razmer (beri: zaradi zimskega vremena in nizkih temperatur) sem v zadnjem mesecu primoran uporabljati ljubljanske mestne avtobuse ali t.i. "trole". Načeloma nisem najbolj navdušen nad uporabo trol, saj imam ponavadi to srečo, da mi ta spelje tik pred nosom. Prav tako pa me moti pretirana gneča v popoldanskih urah, ki ob slabem vremenu povzroči pravo mlakužo poelg sedežev.
Če ni pretirane gneče, pa zna biti na troli tudi zabavno. Vsaj meni je izredno zanimivo opazovati ljudi in izvajati njihove psihološke profile ter ugotavljati, kakšne opravke imajo, kakšni so njihovi poklici, kje so zaposleni itd. Včasih pa mi na uho pride tudi kakšen zanimiv pogovor, ki tudi lahko popestri vožnjo do cilja.
Kot sem že omenil, pa resnično ne maram gneče na ljubljanskih trolah. Vendar kar me najbolj razjezi pri tem je, da ponavadi gnečo povzročijo potniki sami oz. da bi lahko vožnja z malce logičnega razmišljanja veliko bolj prijetna. V mislih imam ljudi, ki se nikakor ne želijo prestaviti na konec avtobusa, ampak se raje naselijo nekje v sredini ali še huje v začetku avtobusa. Potniki na trolo namreč lahko vstopajo samo skozi sprednja vrata in tako se zna zgoditi, da so v sprednjem delu ljudje natlačeni skupaj huje kot sardine v konzervi, medtem ko je odzadaj trola skoraj prazna.
Ne morem razumeti, zakaj je tako težko nekaterim stopiti nekaj korakov naprej, če vidijo, da se za njimi ljudje skoraj spotikajo drug ob drugega. Dejstvo je, da na vsaki postaji nekaj ljudi izstopi in ponavadi še več vstopi, zato žal ni mogoče stati celo pot na enem mestu, ampak se je potrebno stalno premikati in tako ustvarjati več prostora za druge. Ampak ne, za večino je to pretežko.
Po mojem mnenju to kaže na določeno stopnjo nekultiviranosti oz. nezmožnosti prilagoditve različnim situacijam Slovencev. Samo poglejte, kaj se dogaja na avtobusnih postajališčih, preden potniki vstopijo na avtobus. O kakšni urejeni koloni tam ni govora, nemalokrat prihaja celo do prerivanja. Ko sem Londonu videl, kako so ljudje spontano oblikovali kolono ob čakanju na avtobus, kar nisem mogel verjeti očem.
Na področju socialnega obnašanja se bomo morali še veliko naučiti.