od srca do srca

Prisrčne iz družinskega dnevnika 31

Bili smo na poroki in kasneje Malega vpraša tista sestra, ki ni bila z nami: kako je bilo na poroki?
Mali: "Najprej je blo blablabla bla bla blablabla blabla ..., potem pa za jest!"

Sin se zanima za velikosti modrcev!
"A to je po črkah?"
Razložim, kaj pomenijo črke.
Potem rečem: "Ampak velikost določijo tudi številke, 65, 70, 75, 80 ...
Sin: "A to pa pomeni starost?"

Smo na večernem sprehodu - Skakalec, Mali in jaz.
Nekje se odločim, da gremo nazaj, saj je ura že veliko.
Fanta hočeta iti naprej navzdol - proti Soči.
Jaz vztrajam, da gremo nazaj.
Mali poklekne na tla in se začne priklanjati meni in poje: Milost, milost ...
Joj, kako je posrečen! Poje verze iz Jožefa in njegove sanjsko pisane suknje! Tisto pesem, ko se Jožefovi bratje v Egiptu klanjajo Jožefu ...

Skakalec in Mali se pogovarjata. Slišim: "... nekaj mene umre ..." in postanem pozorna: "Umreš ali pa ne umreš," pravim.
Skakalec: "Ja, ampak lahko umreš po delih! Kaj pa če ti odrežejo nogo? Potem je noga mrtva!"
"Pa res, prav imaš!"
"Kaj veš, kam dajo potem nogo?"
"Ne vem, morda jo pokopljejo. Ali bi ti šel na pogreb svoje noge?"
"Neeeee!" se v zadregi smeje.

Mali: "Lačen!"
Jaz: "Daj, počakaj malo!"
Mali: "Kaj je to zate - malo?"

Slamnata streha

zlate slamice -
skrbno skupaj zložene -
slamnata streha

Slamnata streha na rojstni hiši Cirila Kosmača - na Slapu ob Idrijci.

Kot otrok se pa nisem kaj dosti posvečala streham, no ja, opazila sem strehe iz rdeče opeke, ta me je vedno navduševala, rdeča se mi je zdela tako lepa! Opažala sem različne strešnike, posebno so mi bile všeč opeke na grajski strehi v Polhovem Gradcu. Pa doma na svinjaku, tiste so bile zanimive, pa kako, bile so sive in položene tako, da je bil vzorec diagonalen ... Slamnatih streh ni bilo veliko, le nekaj posameznih hišic jih je še imelo. Za dve se spomnim, da sta pogoreli - žal ...
Prvič v zadnjih desetletjih vidim lepo slamnato streho tako od blizu! Čudim se debelini slamnate strehe. Tudi sin je navdušen. Razmišljava o varnosti slamnate strehe. Pomeniva se o skodljah, o skrilju, o strešnikih iz različnih materialov.
Občudujeva iznajdljivost, ustvarjalnost, spretnost prednikov!

Dežek

Glasno dežek po strehi toklja,

kaplja se s kapljo veselo igra.

Pijejo rožice, kar slišim jih,

če le malo pridržim svoj dih.

Svoj obraz ponudim

drobnim kapljicam,

osvežijo me in tako dišijo!

Potem vesela in hvaležna

na pragu stojim,

svežine, podarjene z neba,

se veselim.

Padal je padal dežek droban,

nato nas objel večer je hladan.

Stisnimo se hitro pod odeje,

naj nas toplina nežna ogreje.

KUP - Kosmačeva učna pot

Vročega sončnega dne se s Skakalcem odpraviva na pot, izbrala sva si večji del KUP-a, Kosmačeve učne poti. KUP je pot, dolga 18 km (kot je nekje našel podatek Skakalec), poteka od Kulturnega doma v Dolenji Trebuši do Tolmina, kjer se konča v knjižnici Cirila Kosmača.

Pred nama je pot ...



Najina pot se je začela na Mostu na Soči in od tam sva se odpravila proti toku Idrijce, proti Dolenji Trebuši (torej v drugi smeri). Most na Soči nama je kar domač, posamezne točke KUP-a dostikrat vidiva.

Tukaj pa še nikoli nisva hodila, po levem bregu Idrijce.
Zdaj sva tik pred viaduktom, ki se kaže v vsej mogočnosti, prečka cesto in reko Idrijco v Bači pri Modreju.
Pred nama je mogočna trdnjava, ki so jo postavili v obrambne namene.













V Idriji pri Bači naju preseneti lepa hiša. Ugotoviva, da je to kulturni spomenik.







Nadaljujeva ob Idrijci. Idrijca me vedno bolj prevzema, tako lepa se mi zdi.



Kdo bi si mislil, da je v tej divjini ob ozki cesti celo hotel! Hotel Zlata ribica.



Skakalec ima moči še in še. Poleg vsega, kar počnem jaz (hodim), on teče v vodo, spleza na bale ...
(Nekoč, ko je bil majhen, je ugotovil, da so bale konzerve za krave!)





Prideva v vas Slap ob Idrijci.



Skakalec bi najraje odskakal tjale med kopalce in skočil v Idrijco!



"Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka ..."



V Slapu ob Idrijci sta bili nekoč dve žagi in en mlin, zdaj je še del tega.







Po dolgem pešačenju prispeva do rojstne hiše Cirila Kosmača.





Sedeva na klopco ob izviru, se napijeva studenčnice in si napolniva plastenki.



Občudujeva slamnato streho.



Hmm, črna kuhinja ... Vidno tudi zunaj.



Notranjosti ne vidiva, hiša je zaprta.
Še pogled nazaj ...



Tukaj se je Kosmač rad igral ... preiskal vse te bregove, raziskal studence ...



Zdaj je Idrijca daleč pod nama, saj sva se povzpela po pravi "gorski" poti.
"Previdno!" opozarjam Skakalca ... če tukaj zdrsne, potem se skotali daleč navzdol ...



Čez prelaz s prepihom in potem navzdol v Dolenjo Trebušo, kjer naju pozdravi cerkev svetega Jakoba.



In potem v smer proti Gorenji Trebuši in ...
Tam spodaj taborijo naši skavti! Ku ku!
Spustiva se do njih, voščiva enemu od njih za osebni praznik (darilo - čokolada - je skoraj tekoče, toda saj je dobro zapakirano! Se zmenimo, da bodo shladili in strdili v rečici Trebušnici!)



in se odpraviva nazaj proti Mostu na Soči. Večinoma po isti poti.
Kako lažje je sedaj hoditi, ko pot že poznava.
Napovedujeva: Zdaj bo varovana pot ... zdaj bo tisto, kjer delajo mostiček ... zdaj bodo račke, zdaj bodo bale, zdaj bodo purani ... zdaj bodo še eni skavti ... tudi iz Ljubljane, ti so ob Idrijci ... Menda je letos precej skavtov v teh krajih. Midva sva srečala tudi pohodnike iz Grosuplja.







Spet sva pri Kosmačevi rojstni hiši. Kjer ponovno izkoristiva gostoljubje klopce v senci ob žuboreči vodi!





In že sva na Slapu.
Očarana strmim v igro barv! Kako je lepo!







Pravo kopališče!
Skakalec bi tako rad, jaz pa pravim, da morava naprej ... Morda naju ob Idrijci blizu viadukta čaka kateri od naših ...





Postaja "prijazne kozice"!
Kako čakajo na travice, ki jih midva natrgava na najini strani električnega pastirja!



V Idriji pri Bači prečkava reko po ozkem mostu in potem nadaljujeva pot po desnem bregu reke ob glavni cesti.
Zavijeva pod viaduktom do reke, tam je najpogostejše mesto kopanja naših navihancev. A danes jih ni več tukaj, predolgo naju ni bilo.
Skakalec se hitro povzne na skakalnico
in se z več skoki lepo shladi ...



medtem ko zgoraj potuje vlak ...



V Bači pri Modreju naju pot pelje v klanec ... Še malo in bova doma ...
Prehodila sva kakšnih 26 km.
Sva zadovoljna (jaz sicer malo ožuljena in cel dan z glavobolom), veva, da zmoreva malo daljšo pot, Skakalec sploh, temu moči ni zmanjkalo, tudi za nazaj je plezal še marsikje, kjer ni bilo nujno.
Za naju je nepozaben dan ...

Pazi, prepih!

S Skakalcem greva po gozdni poti in naenkrat opaziva vrata ... na njih piše:
Zapiraj vrata.
Sem utrujena, no ja, zdaj vem, da je cilj blizu, na poti sva več ur - a ko vidim tale napis, me zvije smeh.



Enostavno smejem se in smejem ob misli, da morava zapreti vrata - ker bo sicer prepih!



Oja, smejem se, a skrbno zaprem za nama!

Lubenica

vroč poletni dan -
lubenica se ponuja
v veliki skledi

SPIS: Daleč od ponorelega sveta

Ponoreli svet ...
Kaj je zame ponoreli svet? Zame je ponoreli svet:
- noro hitenje,
- kup položnic,
- davki, ki jim ne vidiš smisla (recimo najemniki za stavbno zemljišče zgradb svojih lastnikov),
- kazni za parkiranje pred lastnim blokom - če je avto na travici (hej, kakšna travica!!!) ali pod drevesom, toda pred blokom je prostora le za avtomobile pol stanovanj (ne štejem stanovalcev, ker imajo pač eni dva avtomobila na družino, nekateri ga pa tudi nimajo),
- plačevanje raznih zavarovanj in ne vem česa, kar nas naj bi varovalo - pred čim??,
- nezanesljive stvari v zdravstvu, ko se bolnik ne čuti varnega,
- prva in glavna in edina beseda kakšnih, ki res ne delajo za dobro skupnosti
- neprizanesljivo komolčarstvo, brezobzirno do življenja in svobode,
- neprizanesljivost do revnih in hkrati popuščanje tistim, ki imajo več, kot potrebuje povprečen človek,
- norosti na cesti, v prometu ...
...
Kakšen dan je noro življenje v našem stanovanju, hrup na cesti je tako velik, da se komaj slišimo stanovalci med seboj. Ni čudno, da postajamo včasih neverjetno glasni!
Kakšen dan je polno siren, tako da se vsak trenutek zavedamo, kako smo minljivi ...

In iz takega ponorelega sveta se skušam umikati, vsaj sama v sebi, če mi že sicer ne uspe ...
Ni nujno iti daleč stran, včasih gre le za miselno reakcijo, za način dojemanj, sprejemanja ...
Posebno rada grem v gozd, tam bi lezla skozi grmovje, plezala po strminah, se lovila za vejice ... Uzrla pikico spokojne modrine skozi goste krošnje.
Tudi vrt, kjer opazujem življenje od malega naprej (od kalčkov, prvih listkov) in potem sem deležna cvetenja, zorenja ...
Oja, v nosečnostih sem bila z malim bitjem daleč, daleč ... nekje "v miru v Bogu".
Tudi pogovori z dobrimi ljudmi so to, posebno mesto imajo pogovori z otroki, še posebej tisti med večernimi sprehodi, ko smo sami sredi polj ali gozda, sami obkroženi z živostjo narave!
Tudi ko se zaziram v nočno nebo, sem daleč od ponorelega sveta - in si želim tam ostati! neverjetno me privlačijo zvezde. Kaj neki je tam? Kje je doma Mali princ?
Prav tako me knjige včasih odpeljejo v svet, ki ga imam rada. Ki me vleče. Ki je čutiti poln lepote in ljubezni. In ganljivo človeški.
In ja, včasih me kakšna glasba, pesem tako nagovori, da izgubim tla pod nogami in me ni ...
Tudi biti v cerkvi je kdaj pravi umik, odmik od vsega ponorelega ... Neverjetno, koliko včasih pomeni čisto majhna razdalja!
Nenazadnje - tudi ko sva z možem ubrana (hi hi, sem se najprej zmotila in napisala: obrana!) - me nori svet okrog manj skrbi in prizadene.
...
A žal ... mnogokrat se ne morem umakniti iz ponorelega sveta.
Če se še tako trudim, se kdaj ne morem niti v sebi izmakniti iz vsega tega ... žal ...

Spis vodi Jan.

Vpliv glasbe na živa bitja - smo ljudje kaj podobni rastlinam?

Ko sem bila malo prej na obisku na Darjinem blogu, sem pomislila, da je morda skrajni čas, da povem, kako me je pred leti nagovorilo nekaj o glasbi in rastlinah!
Sama poznam le delčke knjige Skrivnostno življenje rastlin. Eden od teh delčkov se nanaša na to, kako se rastline odzivajo na glasbo. Kar je meni dalo zelo veliko misliti. In mi je zelo prepričljivo!

Recimo da pri glasbi ne gre samo za to, kaj nam je všeč in kaj nam ni ...
Prav tako kot tudi za uravnovešeno prehrano včasih ni dovolj samo to, kaj je komu všeč ...
Prav tako morda človek brez vsake izobrazbe težko realno oceni umetniška dela, knjige - s stališča umetnosti - pa slike, arhiterturne pojave, glasbena dela.
Ali se lahko vedno zanesemo le na svoj občutek? Ogromno govorimo o lastni vesti, o lastnem občutku, intuiciji ...
Pa so to res občutki, ki izhajajo iz zdravega jedra?
Ali se lahko vsak človek popolnoma zanese na svoj občutek?
Zasvojen človek recimo bo verjetno začutil mnogo občutkov, ki bodo zahtevali izpolnitev želje po tistem, kar njegovo telo ali duh ali oboje potrebuje ...

No, jaz sem se zavestno učila o glasbenem področju. No, ne veliko, nekaj pa.

Dobro se spominjam učiteljic in vzgojiteljic, ki so ponavadi ponujale otrokom mešanico raznih glasbenih zvrsti, raje več sodobne glasbe kot klasične. Sploh je ponekod nekako veljalo, da se človek ob moderni glasbi sprosti. Ena od učiteljic je rekla, da se zdivja, znori - in tako sprosti ...
Jaz sem pa večkrat imela občutek, da morda divja, zdivja in umiri se pa ne. Vsaj ne globoko v sebi. Umiri se kvečjemu s stališča telesa - je utrujen in potem miruje. A nekako se mi zdi, da divja glasba ne prinese pravega miru v človeka, v njegovo srce.

Večkrat sem imela občutek, da se človek sprosti in spočije ob klasični glasbi, sploh velja za to "dober" Mozart (Mala nočna glasba, Rekvijem).
Po moje pri glasbi ne gre samo za to, ali nam (nekaj) paše ali ne, temveč za več. Prav tako kot nam morda paše ne vem katera pijača, pa morda v nobenem primeru ni zdrava! Kakšna druga pa je zdrava, ne glede na to, ali nam "paše" ali malo ne.
Torej po moje gre za veliko več kot samo za "paše" in "ne paše".
Če gremo poslušat neko predavanje, pa nam ni všeč, se morda mirno izključimo in mislimo kaj svojega, morda brez škode za kogarkoli. Tudi kaj drugega lahko mirno izključimo, če hočemo. Morda sicer pride kaj v podzavest (petje, recimo) - čeprav aktivno ne poslušamo.
Prav tako lahko pride v podzavest kaj slabega, čeprav aktivno ne poslušamo. Zelo zanimiva so spoznanja o(b) subliminalnih sporočilih (podtaknjenih, ki so nekako vrinjena v tisto, kar mislimo, da imamo ... kot bi nekdo podtaknil v hrano nekaj, česar ne pričakujemo v njej, recimo da bi bolniku s celiakijo vmešali malo navadne moke (z glutenom), on ne bi vedel - njegov organizem bi pa burno odreagiral ... tako je mogoče kaj podtakniti v hrano - in subliminalna sporočila v glasbi so tudi taka ... podtaknjena.
Ampak recimo da je to druga tema, morda se kdaj posebej razpišem o tem.

No, in kaj iz knjige Skrivnostno življenje rastlin mi je tako dalo misliti, da sem si tisto verjetno zapomnila za zmeraj?
Tole: Naredili so poizkus s štirimi enakimi rastlinami, no, rastlinami iste vrste. Posadili so jih v enake posode z enako zemlje, jim omogočili enake razmere (hrana, voda, svetloba) ... le ena razlika je bila: vsaki rastlini so dali drugačne pogoje glede tišine oz. glasov ...
Tako je prva rastlina rasla ob aparatu, ki je stalno "izvajal" rock, druga rastlina je rasla ob klasiki, tretja je rasla ob jazzu, četrta pa v tišini oz. brez glasbe.
Zanimiva so bila opažanja: rastlini ob jazzu in v tišini sta podobno rasli, ni bilo čutiti razlike. Medtem ko pa sta preostali rastlini reagirali čisto ekstremno: Tista ob klasiki je rasla proti "proizvajalcu glasbe", stegnila se je okrog njega in ga ovila! In tista ob rocku je bežala stran od izvora glasbe, rasla je stran in - umrla ...

Kaj pa če smo mi vsaj malo podobni rastlinam?

Verjamem, da smo.
A mogoče ne znamo čutiti, kaj res čutimo?

(Del osnutka je že od januarja 09!)

O času

Radi bi merili čas, to neizmerno in neizmerljivo.
Prilagodili bi radi svoje vedenje in celo usmerjali tok svojega duha po urah in časih.
Iz časa bi napravili reko, sedli na njeno obalo in opazovali njen tok.



Vendar brezčasno v vas se zaveda brezčasnosti življenja
in ve, da je danes samo spomin na včeraj
in da je jutri le sen današnjega dne.
In da to, kar poje in razmišlja v vas, še zdaj prebiva v povojih prvega trenutka, ko so se zvezde razsule v vesolje.

Kdo med vami ne čuti, da je moč njegove ljubezni brezmejna?
In vendar, kdo ne čuti, da je ta ljubezen, naj bo še tako brezmejna,
ujeta v središču njegovega bitja
in se ne preliva iz ene ljubeče misli v drugo,
iz enega ljubečega dejanja v drugo ljubeče dejanje?
Mar ni čas takšen kot ljubezen, nedeljiv in negiben?

Toda če že morate v svojih mislih meriti čas z dobami,
naj vsaka doba zajame vse druge dobe,
naj danes objame preteklost s spominom
in bodočnost s hrepenenjem.

(K. Gibran: Prerok, O času)

Nekaj "janezkastih"!

Še vedno dobri stari vici na račun Janezka.

V šoli so se učili sklanjanje in Janezka pokličejo k tabli.
"Janezek, kako se sklanja dedek?"
"Brez kozmodiska zelo težko!"

Profesor reče Janezku pri ustnem izpitu:
"Poglejte skozi okno tista drevesa! Jih vidite?"
"Ja, vidim jih!" reče Janezek.
"Ko bodo zopet listi na njih, lahko ponovno pridete na izpit!"

"Zakaj ima naš Janezek pri matematiki cvek?" vpraša mama učiteljico.
"Zato," odgovori učiteljica "ker nižjih ocen nimamo."

Učiteljica vpraša Janezka:
"Janezek, katerega spola je veter?"
Janezek odgovori:
"Moškega."
Tovarišica ga pohvali, nato pa vpraša:
"In kako to vemo?"
"Ker ženskam dviguje krila."

V šoli se učijo o naših prednikih. Učitelj vneto razlaga, da smo nastali iz Adama in Eve.
Janezek pa dvigne roko in pojasni: "Moj oče je rekel, da smo nastali iz opic."
Učitelj pa: "Vaša družinska zgodovina me ne zanima ..."

"Če možgani nehajo delati, a človek potem umre?" vpraša Janezek.
"Saj si še živ, a ne?" naglo odgovori učiteljica.

Učitelj se v šoli razjezi na učence in reče:
"Vsak, ki je neumen, naj vstane!"
Pa najprej noben ne vstane, pol se pa počasi Janezek dvigne s stola.
Učitelj ga vpraša:
"A ti misliš, da si neumen?"
Janezek pa reče: "Ne, ampak nerodno mi je, ker samo vi stojite!"

Janezek vpraša župnika:
"Gospod župnik, kakšna je razlika med mamo in atom?"
"To je pa težko razložiti," odgovori župnik.
Janezek še vedno vztraja, zato župnik popusti:
"Dobro. Kakšno številko čevljev nosi tvoja mama?"
"38."
"Kaj pa ata?"
"43."
"No vidiš, Janezek, med nogami je razlika."

Janezek ima domačo nalogo za šolo. Zato vpraša mamo: " Mami, kako sem nastal?"
Mami odgovori: "Štorklja te je prinesla."
"Kako pa si ti nastala?"
Mami odgovori: "Štorklja me je prinesla."
"Kako pa je dedek nastal?"
Mami odgovori: "Ja enako ... štorklja ga je prinesla."
Janezek si vse to zapiše. Naslednji dan vsi oddajo domačo nalogo in Janezek napiše: "V naši družini že tri generacije nismo imeli spolnih odnosov."

Učiteljica: "Janezek, zakaj si manjkal tri dni pri pouku?"
Janezek: "Ker mi je umrla babica."
Učiteljica: "Kako, umrla? Še včeraj sem jo videla sedeti ob oknu."
Janezek: "Ja, včeraj je bilo prvega, ko je poštar nosil pokojnino, pa smo jo prislonili k oknu…"

Mama in ata si zaželita ljubezni. Pri tem bi ju utegnil Janezek ovirati, zato ga pošljeta k sosedom.
Čez pet minut je Janezek nazaj. Mama ga v zadregi vpraša: "Zakaj si se pa že vrnil?"
"Tudi pri sosedovih bodo seksali."

Snežena punčka

snežena punčka
počiva v hladnem snegu -
prijazen smehljaj

Ključek do/od srca

Delam ključke,
mali deček pravi.

Pa povprašam,
kaj lahko odklene,
kaj lahko zaklene
s takim ključkom
mali deček.

Srce,
pravi deček.



Deček mali vame se zazre,
pogled njegov je sijoč,
nasmehne se
in hitro steče proč!

Jaz pa mislim na dečka
in upam zanj,
da se bo znal varovati
pred ljudmi,
ki uporabljajo pesti ...

Oj, deček,
odpri svoj srček
le tistim,
ki znajo
čuvati zaklade.

In zakleni ga
pred ljudmi,
ki ne čutijo
drobnih skrivnosti
in mladih sanj.

Naj mali deček zaklene v srček zaklade,
naj vedno živijo njegove mlade nade!

O orlu in spremembah

Prepis in priredba zgodbe o orlu:

Orel ima najdaljšo življenjsko dobo med pticami.
Lahko živi do 70 let.
A da bi živel tako dolgo, mora sprejeti težko in naporno odločitev.
Pri štiridesetih letih namreč njegovi dolgi in prožni kremplji ne morejo več loviti plena, s katerim se hrani.
Njegov dolg in oster kljun postane ukrivljen.
Njegova stara in težka krila z gostim perjem se pri letu zatikajo, kar mu let  vedno bolj onemogoča.
Takrat orlu preostaneta dve možnosti: umreti ali podati se v boleč proces sprememb, pravcate preobrazbe, ki traja celih 150 dni.
Ta proces sprememb se začne na vrhu gore, kamor orel poleti.
Orel kljuva v kamen, dokler mu del kljuna ne odleti.
Potem čaka, da mu zraste nov kljun. Z njim si skljuva stare in neprožne kremplje.
Ko zrastejo novi kremplji, si z njimi populi stara težka peresa.
Pet mesecev traja preobrazba! In potem poleti spet v letu mladega, prožnega, močnega orla.
In živi še 30 let.

Zakaj so potrebne spremembe?
Včasih moramo začeti in opraviti proces sprememb, da bi preživeli.
Včasih se moramo znebiti starih spominov, navad in ostalih običajev iz preteklosti.
Ko smo osvobojeni bremen preteklosti, moremo izkoristiti čas sedanjosti ...

Še ena orlovska: Bobi in svoboda, orel ali kura?

Deklica teče v zeleni dan

Deklica teče v zeleni dan,
ves svet je njen,
s soncem je obsijan
in s prvimi sanjami
in hrepenenji je postlan.

Oj, deklica hitra,
ki tečeš lahkih nog
čez travnike in vsenaokrog,
le bodi polna hrepenenj in sanj,
naj svetel žarek mladih upov
nikoli ne bo pregnan.

Skozi okno

cvetlice v vazi
zvedavo strmijo
v deževen siv dan

Kočevski rog - pragozd in Kočevarji

V mojih osnutkih me čaka marsikaj, kar želim povedati ... marsikaj je, česar mi je žal, če ne pride na beli dan.
Tako je tudi tole o nekem zelo lepem dnevu v Kočevskem rogu.
Tedaj, na praznik naše države, 25. junija letos, je bila otvoritev okoljskega centra, ki je namenjen razvijanju in podajanja skavtske okoljske vzgoje. Namenjen je skavtom iz Slovenije in tujine ter povezovanju s sorodnimi organizacijami, lokalno skupnostjo, naključnimi obiskovalci Roških gozdov ter vsem ljubiteljem neokrnjene narave.







Skavti so veliko vložili v to hišo, ki jo imajo v najemu. Veliko lastnega dela. Se vidi lepo urejeno notranjost, zanimive ideje so rodile tudi freske in vzorce s ploščicami. Stene so toplih barv in živahno razgibane.
Tudi v dan, ko so center slovesno odprli, so veliko vložili.
Organizirali so - če se ne motim - 10 delavnic, vsak se je lahko udeležil dveh. Po težkem izbiranju (mikale so me skoraj vse - npr. obisk neke jame, s kolesom do najvišje jelke v Sloveniji - 49 m - po obsegu pa je tretja v Sloveniji, obsega 510 cm -, izdelava vrvi iz kopriv, izdelava suhe robe, pečenje kruha na prostem, učenje o rastlinskem in živalskem svetu Kočevskega roga, življenje v naravi ...) sem se odločila za delavnico o zgodovini Kočevarjev in za obisk pragozda.

Tole drevo tukaj je iz pragozda.



Tam pustijo vse tako, kot je bilo, kot nastaja samo. Človek ne posega v gozd. Samo opazuje ga.
Na območju Kočevskega roga je nekaj področij pragozda. Mi smo si ogledali Rajhenavskega.
Če se ne motim, so l. 1892 sklenili gozdarji tistega področja, da pustijo rasti gozd svobodno. (V svetovnem merilu je to zgodaj.) Pravijo, da v tem gozdu še ni pela sekira ali žaga.
Tukaj je višina blizu 1000 m nad morjem.
Škodljivci dreves? Narava sama poskrbi, da se stvari uredijo, res velika nevarnost bolezni ali celo umrtja gozdov je v monokulturah. (Sem se spomnila na neko knjigo, na to tukaj: Gozd v plamenih. Kako živo lahko nekdo čuti z gozdom!)



Največ je bukev in jelk, se pa v popolnoma naravnem okolju sami "bojujeta" za svoj prostor. Gozdarka, ki nas je vodila na ogled pragozda, nam je pokazala jelko, ki živi že ogromno let, menda 200, v senci bukve in se ne more razživeti, ker je stalno v senci.
Čaka na pravi trenutek.
Ko bo odmrla bukev, če ne bo padla prav na 200 let staro jelko, se bo pognala proti soncu!
Take rasti so jasno vidne po vejah ... Včasih je mnogo obročev vej blizu skupaj, potem pa naenkrat nastane večji razmik - rastlina dobesedno požene, ko pridejo pravi pogoji, ko "vidi" sonce!
Zanimiva misel: 200 let čakati v senci - in potem se pognati z vsem zagonom kvišku!
Gozdarka nam je pokazala avtohtone smreke s tega področja.
Ko so nekje tam pogozdovali, niso posadili avtohtone vrste ... in tiste smreke so potem v hudi zimi utrpele veliko škodo zaradi žleda. Avtohtone smreke imajo veje precej povešene.



Pred nami je deblo, po katerem je plezal medved. No, ne tisti dan, ko smo bili tam!



Jasno se vidijo praske!



Ob robu gozda je dišala materina dušica!





Tudi delavnica o zgodovini Kočevarjev je bila zelo zanimiva. O njih nam je pripovedovala zgodovinarka, ki je sama njihova potomka.
Kar vtopila sem se v zgodbo nekega ljudstva, ki so ga preseljevali v daljne tuje kraje v dokaj slabe pogoje, visoko, v same gozdove - preseljevali so uporne kmete.
Sprva so jim bili pomembna hrana - polhi. Pa ne samo hrana, tudi kožice so seveda uporabili.
Vinogradi so uspevali le tam proti Beli krajini. Počasi so razvili tudi krošnjarjenje.
Vseh šest stoletij so ohranjali svoj jezik (zgornjenemško narečje) in praviloma so se poročali le znotraj svojega naroda.
Največ jih je bilo v drugi polovici 19. stoletja - 28.000. Zaradi revščine so se izseljevali, za časa SHS pa tudi zaradi političnih pritiskov.
Imeli so tudi svoje šole, a potem v SHS niso smeli več poučevati v svojem jeziku, razen če je bilo v razredu toliko in toliko nemško govorečih učencev.
Pred 2. svetovno vojno jih je bilo le še 12.500.
Med drugo svetovno vojno so večino preselili v Posavje.
Po drugi svetovni vojni so morali skoraj vsi Kočevarji zapustiti Slovenijo oz. Jugoslavijo. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti razlastile in potem izgnale. Veliko Kočevarjev je umrlo v taboriščih, predvsem v Strnišču in Teharjah.

Na Kočevsko so po vojni naselili Slovence in tudi priseljence iz drugih delov Jugoslavije. Večine kočevskih vasi (112 od 177) niso obnovili, od 123 cerkva na Kočevskem jih je ostalo le 28. Morda tisoč Kočevarjev je ostalo v Sloveniji, od tega nekaj sto na Kočevskem. Zaradi političnega pritiska po vojni so večinoma opustili svojo etnično identiteto. V zadnjih popisih prebivalstva je le malo več kot dvajset ljudi v občini Kočevje navedlo nemščino kot materni jezik.

Po osamosvojitvi Slovenije so Kočevarji ustanovili dve svoji društvi.

Proti večeru jo trije mahnemo še po "medvedji sledi" na Veliki Rog, najvišjo točko Kočevskega roga (1099 m nad morjem). Prvič sem bila tam letos v prvomajskih počitnicah, tedaj me je rahlo stisnilo ob misli, da je morda kje tam medved ... A zdaj sem se počutila že mnogo bolj domača! No ja, medveda pa vendar ne bi rada srečala!



Priprave za večerni taborni ogenj ...
Ki pa ga potem ni bilo ... kajti tik pred tem je naekrat izbruhnil hud veter, začelo se je bliskati in grmeti in kar naenkrat se je vsul hud dež, tolkla je sodra.



Tisti, ki smo morali tisti večer oditi, smo se v veličastnem neurju počasi vozili po tistih dolgih gozdnih poteh ...
Kočevski rog mi je zlezel pod kožo!

Kočevski rog

Lilija

v deževnem jutru
lilija široko
razpira svoj cvet

tako vsak od nas
odpre svoje srce Nebu
ki nežno rosi

Prisrčne iz družinskega dnevnika 30

Skakalec razmišlja nekaj sam zase in potem nežno pravi:
"A veš, mama, jaz sem se tebe dotikal že l. 1999!"
(Rodil se je konec septembra 2000.)
"Od znotraj sem se te dotikal!"
(Se dobro spominjam, kako mi je na prvem pregledu v tisti nosečnosti rekla zdravnica hudomušno: "Aha, silvestrovo, silvestrovo!")

"A veš, mama, če sem jaz Hebrejec, delam piramide za faraona," pravi Mali, ki je iz lego kock sezidal krasno piramido.
Razloži mi piramido, spredaj je naredil tudi predverje, če dežuje, da lahko faraon po suhem pride noter ...
Meni pa tako odmeva: Če sem Hebrejec ...
Kako že je nekje Jezusova izjava? To je Hebrejec, v katerem ni zvijače ...

"Kaj je glavno mesto Estonije?"
Mali: "Tolmin." (V resnici je Talin, Mali pa Tolmin pač pozna prav od blizu!)
"Pa Latvije?"
Mali nežno, prisrčno: "Rigec." (Riga.)

L. v naročju nese Malega čez reko Idrijco. Mali ima v rokah palico. Naenkrat pravi: "Glej!" in zamahne z roko. Potem razočarano: "Ni se razmaknila!"
(Ni se razmaknila voda, kot se je svetopisemskemu Mojzesu, ko je izpeljal zasužnjeno ljudstvo Izrael iz Egipta.)

Mali opazi na balkonu desko in ugotovi, da tata spi tukaj. (V teh vročih dneh z veseljem počiva zunaj, dobro spi in ptički ga zbudijo v zgodnjem jutru ...)
"Potem pa lahko jaz pridem k tebi spat!" mi nežno ponudi!

"Mama, zakaj že je v Vatikanu ful malo parov?" vpraša Mali. Aha, pomislim, nadaljevanje tegale o nataliteti v Vatikanu.
"Ja, tako pač je, tam živijo papež pa kardinali pa duhovniki ... Poročijo se pa lahko samo kakšni vrtnarji, kuharji, šivilje, čistilke ..."
"A ne, mama, so v Vatikanu ful slavnostne poroke!"
"Aja?" se začudim, "zakaj pa?"
"Ja, ker je toliko duhovnikov zraven!"

Tridesetkrat prisrčno!
Tukaj so:
enka, dvojka, trojka, štirica, petka, šestica, sedmica, osmica, devetka, desetka, enajstka, dvanajstka, trinajstka, štirinajstka, petnajstka, šestnajstka, sedemnajstka, osemnajstka, devetnajstka, dvajsetka, enaindvajsetka, dvaindvajsetka, triindvajsetka, štiriindvajsetka, petindvajsetka, šestindvajsetka, sedemindvajsetka, osemindvajsetka, devetindvajsetka, tridesetka.

Koruza

ugriznem v zrnje
bele mlečne koruze -
polnost okusa

Življenje na koruzi
Koruzni laski

Pod zvezdnim obokom

Stemni se, kar naenkrat je noč. Mi pa: "Gremo na večerni sprehod?"
"Ja, gremo!"
Večerni sprehodi so nekaj najlepšega! Sploh tukaj Na naši zemlji! Take sprehode imamo tako radi!

Nad nami je nebo, ki se polni z zvezdami. Iščemo posamezne zvezde in ozvezdja. Lunin krajec le še ujamemo, sedi na vrhu hribov na drugi strani jezera, na Cvetju. A kmalu potone.
Malemu se sezuvajo natikački, zato ga nekaj časa nosimo, sploh tam med polji po makadamski poti, tudi zato, ker sem lani jaz prav na tisti poti na večernem sprehodu brcnila - ježa!
Spustimo se navzdol proti Mostu, ki že spokojno počiva, in potem k jezeru. Ob čolnih se spomnimo, kako sta lani najmlajša dva lezla v čoln na obrežju, ki ga je potem spodneslo in že je kazalo, da ju voda odnese.
Še slišim svoj krik tedaj! Pritekli sta dve nemški skavtinji in pomagali potegniti čoln na suho.
Gremo ob jezeru, v njem odsevajo luči, zdi se nam, da diši kot na morju.
Nekateri stopijo v vodo. "Mrzla je," pravijo.
Potka je ozka, gremo drug za drugim. Prvi hodi Mali, zadnji Skakalec, vmes smo same punce.
"Mali vodi, Skakalec nas varuje, da se kdo ne izgubi," se posmejem.
"Saj je prav tako, da nas fantje varujejo," se strinjajo deklice.
Potem zavijemo še k studencu z zdravilno vodo, pijemo, umijemo si obraze ...
Odpravimo se navzgor proti domu.
Zvezde vedno bolj žarijo, koliko jih je!
Zdaj zelo lepo prepoznamo Veliki voz pa Severnico in Kasiopejo.
Potem se naenkrat zadaj oglasi Mali: "Voditelj je ponavadi spredaj!"
"Pa pojdi naprej!" stvarno ugotovim.
"Če me pa noge bolijo," zastoka in stegne roke k meni.
Vzamem ga v naročje in potem dvignem, tako da mi sedi za vratom.
"Jaz bi pa raje štuparamo," pravi, jaz pa vztrajam, češ da ga štuporamo ne morem več nesti, saj sem ga prej, zdaj ga bom pa kozorog.
"In zdaj si še bližje zvezdam!" pravim. "Lahko se jih dotakneš!"
Mali se veselo smeje.
Očke žarijo.
Pod zvezdnim obokom pridemo do hiše, otroci so hitro v posteljah ... in v spokojni noči zapišem utrinek ...