od srca do srca

Domisleki - za dobro voljo!

Za dobro voljo :-))

Vsi smo ..., samo ...

 

Za dobro voljo! :-)

So vprašali eno staro gospo: "Kaj bi rajši imeli v vaših zrelih letih, Parkinsona ali Alzheimeja?"
Žena modro odgovori: "Definitivno Parkinsona, ker je bolje, da polijem pol kozarca dobrega vina, kot da pozabim, kje imam steklenico!"

Pri nedeljski maši žena klofne moža.
"Zakaj pa to???!!!" vpraša on.
"Zato, ker si me pogledal, ko si molil: ...  reši nas vsega hudega ...

"Moje iskreno sožalje!" reče pogrebnik. "Kakšno žaro pa želite?"
"Če je mogoče, stekleno, revež je zmeraj rad gledal televizijo!"

Vnuk se pogovarja z dedkom: "Dedi, a boš sladoled?"
"Ne, hvala!"
"No, zdaj pa ti mene vprašaj!"

Gorenjec si kupi nov glavnik. Prijatelj se mu čudi, kako to, da zapravlja denar.
"Zob se mu je zlomil!"
"Ti si pa res čuden! Zaradi enega zlomljenega zoba greš kupovat nov glavnik!"
"Bil je zadnji!"

Ameriški turist potuje po Izraelu in pride do Genezareškega jezera. Vpraša čolnarja, koliko stane prevoz čez jezero.
"Sto dolarjev!"
"Vi ste oderuh!" je zgrožen turist.
"Tolikšna cena je zato, ker je tukaj čez šel Jezus kar peš!"
"Nič čudnega - pri teh cenah!"

Prijatelja se pogovarjata:
"A veš, da sem slišal, da bo letos zapadel sneg že avgusta!"
"Grozno, kdo ga bo kidal v tisti vročini!"

Ptici letita proti južnim krajem in prehiti ju letalo.
Pa prva reče: "Čudno, kako hitro leti ena takale umetna stvar!"
"Če bi ti gorel rep, bi tudi ti zdivjala!" ji reče druga.

"Očka, zakaj so slive v našem sadovnjaku rdeče in ne modre?"
"Zato, ker so še zelene!"

Janezek gleda, kako župnik popravlja plot.
"Janezek, ali bi se rad kaj naučil?" ga vpraša župnik.
"Oh ne,"pravi Janezek, "samo zanima me, kaj boste rekli, ko se boste s kladivom udarili po prstu!"

Utrujenost :-))

Nekega dne je na naše dvorišče prišel vidno utrujen kuža. Po ovratnici in po tem, da je bil urejen in dobro hranjen, sem sklepal, da ima dom in da dobro skrbijo zanj.
Mirno in ljubeznivo je prišel do mene, pobožal sem ga po glavi, potem pa je kar šel za mano v hišo, v kotu pa se je zvil v klopčič in trdno zaspal.
Pustil sem ga tam. Uro kasneje je prišel do vrat, spustil sem ga ven in veselo je odšel.
Naslednji dan je ponovno prišel, me pozdravil, šel v hišo na svoje mesto in ponovno odspal okoli uro in pol. To se je ponavljalo kar nekaj časa, potem pa sem postal radoveden, za ovratnico sem mu zataknil listič:
"Prosim, da mi sporočite, kdo je lastnik tega čudovitega psa! Ali veste, da prihaja vsako popoldne k meni v hišo, kjer odspi kako urico?"
Naslednji dan je pes ponovno  prišel, za ovratnico pa je imel nov listek:
"Oprostite za nadlegovanje. Očitno ste dober človek. Naš kuža živi v družini s tremi otroci, od tega sta dva mlajša od treh let, zato poišče miren kotiček, da se naspi.
Bi vam bilo odveč, če bi jutri prišel še jaz z njim?"

(Zgodba iz maila, z malo slovničnih popravkov)

Naš Maks svojo prvo zimo

Tudi jaz bi šla kam takole malo spat! Nekam v en varen in miren kotiček!

No, saj pravim, da je ponoči vsaka krava črna! :-))

Z 12-letnim sinom greva proti večeru na dolg sprehod. Počasi se temni. Tam nekje, kjer bi že lahko Maksa malo spustila s povodca, opaziva moškega z dvema psoma, previdno pridem bližje, da vidim, kakšno stanje je, se bodo psi razumeli ali ne.
No, psi se ovohajo, sploh sta pa obe dami psički - in že se podijo vsi trije okrog.
Možakar mi potem reče: "Prej enkrat, še podnevi, je pa vaš mož tekel s psom in tako ustrašil eno mojo psičko, da ga je oblajala!"
"Moj mož? Sredi dneva?" Hitro pomislim, da moža sploh ni bilo v Ljubljani!
"Ste si zapomnili psa?" vprašam.
"Ja!"
"Danes popoldne, morda ob treh?"
"Ja!"
"Tisto je bil pa moj sin," razvozljam "kriminalko".
Skupaj se smejemo.
Smejem se ob misli, da bi bil moj mož fant, star 23 let.
No, saj pravim, da je ponoči vsaka krava črna - in vsaka ženska mlada. Kot sem ugotovila že tukaj.

Slikce so od lani.
Ampak letos dela podobne stvari!

Za dobro voljo! :-))

Dva možaka sta tiho ribarila in pila pivo.

Potem Janez reče: "Mislim, da se bom ločil od svoje žene, že dva meseca ni govorila z mano."
Ivan ribari naprej in počasi pije pivo, ter reče: "Raje premisli, Janez, tako žensko je težko najti."

Stranka prosi prodajalko, naj ji pomaga izbrati kravato za moža.
Želela si je namreč, da bi našli barvo, kjer bi izstopale moževe modre oči.
"Gospa," ji odvrne prodajalka, "oči lahko izstopijo z vsako lepo kravato, če jo le dovolj močno zategnete!"

Tone se je skregal z ženo in šel v gostilno. 
Čez nekaj ur plačuje račun, gleda in zmaje z glavo: "O, ne morem verjet, kol'k me ta baba košta!" 

Policist: Veste, da ste vozili prehitro?
83-letna gospa mirno odgovori:
"Oja, vem, ampak jaz moram hitro voziti, preden pozabim, kam grem."

"Mami, Janez me je zasnubil. Toda on ne verjame niti v nebesa niti v pekel."
"Nič ne de, mu bova že dokazali, da obstajata."

Koren telefonira prodajalcu vina:
"Katero vino mi priporočate za srebrno poroko?"
"Želite praznovati ali pozabiti?"

Blondinka prosi urarja, naj ji zamenja baterijo v uri.
Ta ji razloži, da je njena ura na navijanje, blondinka pa prične vpiti: "Olimpija, Olimpija." (Bravo, punca! Blondinke so sploh fejst punce!)

Dva severna medveda prideta v puščavo in se čudita: "Tukaj pa je morala biti huda poledica, da so tako posipali."

Mož pokoplje ženo, vse poštima na pokopališču, pride domov in se zavali na kavč.
V tistem prične grmeti, plohe, strele …
Pogleda mož v nebo in pravi: "Prispela je!!!" (Najbrž je imel zelo glasno ženo?)

Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne morem in ne znam.

Vic o Janezku in Janši

Janezek si je strašno želel dobiti 100 evrov.
Vsak dan je prosil Boga, da mu jih pošlje, ampak jih ni in ni dobil.
Pa se je odločil, da Bogu napiše pismo.
Ker na pošti niso vedeli, kaj bi s pismom, naslovljenim na Boga, so ga poslali vladi.
Janšo je pismo ganilo in se je odločil, da Janezku pošlje 5 evrov; ker kaj bi mali Janezek s toliko denarja!

In tako Janezek dobi 5 evrov; navdušen nad pošiljko se odloči poslati pismo zahvale.

Takole napiše:

Dragi Bog!

Zahvaljujem se Ti, ker si mi poslal denar.
Samo ne pošiljaj več preko vlade, ker so me obrali za 95 evrov.

Lep pozdrav,
Janezek

Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne zmorem in ne znam.

Duhovitost duhovnih 3 :-))

Mlad menih je ves zmeden vprašal očeta Daniela: "Zakaj se moje sanje vedno vrte okrog telesnega poželenja?"

Starec mu odgovori: "Sanje mačkov so polne miši."

Oče Izaija je živel v skrajnem uboštvu. Ko je umrl, je neki brat vprašal:
"Zaradi česa je umrl?"
"Ne vem. Ne ve se niti, od česa je živel," je odgovoril drugi.

Oče Simon: "Zbadaj sebe in uči se, kako bi trpeli drugi!"

Neki puščavnik iz meniške naselbine Čelije: "Človek piše pravila za druge, izjeme pa zase."

Oče Besarion: "Manj ko je duhovnik inteligenten, bolj se mu posvetnež zdi neumen."

Nekdo je puščavniku potožil: "Oče, začel sem se starati."
Puščavnik mu je odgovoril: "Če se želiš naučiti staranja, ne misli na tisto, kar ti starost jemlje, ampak na tisto, kar ti starost pušča."

Ko so očeta Poemena prosili, da pove kaj o molitvi, je rekel: "Kdor ne moli, ne more govoriti o molitvi, kdor pa moli, ne čuti potrebe, da bi o njej govoril."

Oče Felemon: "Filozofi, ki verujejo v absolutno logiko, se niso nikoli poskušali pogovarjati z ženskami."

Neki puščavnik: "Toliko ljudi vse zna, a nič ne razume. Redki so, ki nič ne znajo, a vse razumejo."

Oče Izaija: "Če Cerkev nima poguma povedati svojih misli, to ni zato, ker bi ji primanjkovalo poguma, ampak misli."

V puščavo je prišel mlad spreobrnjenec: "Oče, ali moram sedaj povsem zapustiti svet?"
"Ne boj se, če boš zares krščansko živel, bo svet zapustil tebe."

Menihu, ki mu je bilo težko živeti v samoti, je oče Danijel rekel: "Postani prijatelj samemu sebi in zmogel boš živeti sam."

Neki menih je hvalil velikega očeta Antona:
"Ti, oče, si največji menih na Vzhodu."
"To mi je že rekel hudi duh," je odgovoril.

Nekdo je nekomu prerokoval:
"Pet let boš imel težko življenje."
"Kaj pa potem?"
"Potem se boš navadil."

Duhovitost duhovnih 1

Menih Dorotej: Duhovitost duhovnih, Zgodbe puščavskih očetov, Ognjišče 2008

V predvolilnem molku en vic

Zdi se mi, da mi je tale vic poslal Ivo, gre nekako takole:

Nek moški umre in pride pred nebeška vrata. Tam mu sv. Peter razloži, da gre lahko pogledat tako pekel kot nebesa in se potem odloči, kam bi rad šel zares, kje bo dokončno pristal.
Kandidat je seveda zadovoljen.
In gre si ogledat pekel. Tam je veselica, živahno je, petje, ples, veliko dobre hrane in pijače. Skratka, super. In tam preživi en dan.
Potem si gre ogledat še nebesa. Tudi v nebesih je lepo, toda manj živahno ... in možakarju se zdi malo pusto - sploh ob tem, kakor je predtem videl v peklu.
No, in po enem dnevu nebes se odloči za pekel.
Dokončno seveda.
Veselo se spusti z dvigalom dol in vstopi, veseleč se gostije in plesa in veselice.
Toda ... pekel je neprepoznaven!
Nikjer ni hrane, nikjer ni dobre kapljice, ni plesa, ni veselja, smeha ...
Zgrožen vpraša, kako to, saj je prejšnji dan, ko je bil v peklu, bilo vse drugače, bila je res prava zabava.
In dobi odgovor: "Včeraj je bil še predvolilni molk. Zdaj gre pa zares!"

Potrebno je povedati tako, da drug razume ... (vic)

Župnik in mežnar stojita ob vaški cesti in zabijata v tla tablo z napisom: "Konec je blizu! Obrnite se, dokler ne bo prepozno!"
Mimo pridrvi avto, voznik skozi okno zavpije: "Pustita ljudi pri miru, vidva, verska fanatika!"
Čez nekaj trenutkov se zasliši cviljenje zavor in nato glasen pljusk.
Mežnar se obrne k župniku: "Ali misliš, da ne bi bilo bolje, če bi preprosto napisala: Most je zaprt! ?"

Duhovitost duhovnih 2 :-))

Prisrčne iz ust starejših ... (za dobro voljo)

Nekaj jesenskega: marela

* Najtežja leta življenja so med deset in sedemdeset. (Helen Hayes pri 73 letih)
* Ko si pri petintridesetih končno sestaviš glavo, ti začne razpadati telo. (Caryn Leschen)
* Ena izmed življenjskih ugank: kako je mogoče, da dobimo 2 kilograma več, če pa pojemo bonboniero, težko le 200 gramov?
* Najboljši način, da pozabiš na vse življenjske tegobe, je, da si obuješ tesne čevlje.
* Lepa stran življenja v majhnem kraju je, da če sama ne veš, kaj počneš, to zagotovo vedo drugi.
* Starejša, kot si, težje je shujšati, ker tvoje telo in maščoba v tem času postaneta že res dobra prijatelja.
* Nehala sem teči zaradi zdravstvenih težav. Stegna so se mi nenehno drgnila eno ob drugo in povzročila vžig mojih pajkic.
* Neverjetno! Če obesiš oblačilo v svojo omaro in ga tam pustiš nekaj časa, se bo skrčilo za dve številki!
* Suhljati ljudje me spravljajo ob živce! Še zlasti, ko govorijo stvari, kot npr:  A veš, včasih kar pozabim jesti. Mislim, no, nekoč sem pozabila svoj naslov, dekliški priimek svoje matere in celo svoje ključe. Ampak nikoli še nisem pozabila jesti. Res moraš biti pravi tepec, da pozabiš jesti.
* Težava žensk je, da se neverjetno navdušijo nad brezzveznim ... in potem se z njim poročijo!
* Prebrala sem članek, kjer je pisalo, da so tipični znaki stresa prenajedanje, impulzivno nakupovanje in prehitra vožnja. Pa saj niso resni?! Tako izgleda moj idealen dan.

Lisičke v cajni

Pet mož si imela ...

Bližnji duhovnik mi je povedal nekaj drobcev s predavanja škofa Bizjaka duhovnikom.
"Pa sem se tam spomnil nate," je rekel.
In potem je povedal zgodbico o ženinu in nevesti na njuni poroki. Oba sta "obvladala" Sveto pismo, pa jima je njun prijatelj duhovnik, ki se poroke ni mogel udeležiti, poslal telegram. Potem sta onadva vpričo vseh gostov slovesno odprla telegram, sporočilo je bilo čisto kratko, bila je samo oznaka citata iz Svetega pisma.
Torej: voščilo njunega prijatelja duhovnika je bilo takole: "Jn 4, 18."
Nevesta je potem prebrala, kar je pisalo v Svetem pismu na tem mestu: "... kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož."
Seveda je bilo začudenje zelo veliko, morda za nevesto celo stresno!
V resnici pa je šlo za napako poštne službe, kajti brzojavka bi se morala glasiti takole: 1 Jn 4, 18 in ne Jn 4, 18.
Pravo voščilo prijatelja duhovnika je bilo takole: V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah.
Posmejala sem se: "A tukaj si se spomnil name? Pet mož si imela ..."
"Ne ne," se je zasmejal prijatelj. "Nate sem se spomnil, ko nam je govoril o sveti katoliški Cerkvi. Kako je sveta, čeprav ni sveta ... O tem, kar sva se midva že pogovarjala." (Na mojo željo.)
Ampak to je druga zgodba, o tem pa morda kdaj drugič.

Bodo v Vatikanu jedli štruklje? ;-)

Večkrat pogledam, pod kakšnimi gesli pridejo ljudje na moj blog ...
Včasih me gesla razveselijo (teme, ki se meni zdijo zelo pomembne - v zvezi z naravo, zdravjem, preprostostjo, vero ... -, tedaj sem vesela, ko vem, da pridejo moji zapisi prav), presenetijo, včasih tudi zresnijo (ko vidim, s kakšnimi skrbmi se ukvarjajo ljudje, npr. o samomoru, splavu, smrti, težki medsebojni odnosi ...), včasih me pa predvsem nasmejijo, predvsem se to dogaja, ko pridejo pomotoma na moj blog, iščejo nekaj "zares", pri meni je pa prav tisto za hec (npr. dober mobitel).

No, in tokrat je na moj blog prišel nekdo iz Vatikana! Morda sam papež? Ali kakšen kardinal? 

Klik: Holy See - Vatican City State
Kaj neki je iskal na mojem blogu nekdo iz Vatikana?
Odprem link, ki ga je odprl tisti iz Vatikana.
Morda je bila pa papeževa kuharica? Odprta namreč je bila tale stran: Štruklji na mamin način.
Morda bo pa papež jedel za kosilo najljubšo jed mojega otroštva? Slovenske štrukje! Naj mu teknejo!

Kmalu ne bo več pametnih ljudi :-)))

Na svetu kmalu več ne bo pametnih ljudi:

Pa tudi jaz se ne počutim najbolje!

(Prišlo po elektronski pošti.)

Najboljša gospodinja!

Prejšnjo nedeljo sem dobila priznanje priznanj!
Približno takole piše na zelenem listu:

  PRIZNANJE 
 
 ZA NAJBOLJŠO GOSPODINJO! 

No, na tistem je še par drugih pomembnih podatkov, kot sta kraj in datum prislužitve tega pomembnega priznanja.
In kako sem si prislužila tako priznanje, edina med vsemi ženskami, pa nas ni bilo tako malo?
Na vrvici je visela klobasa.
Vsaka oseba ženskega spola jo je smela z roko potežkati in potem oceniti, koliko tehta.
No, najbližje resničnemu rezultatu sva bili dve, ki sva rekli enako: "270 g."
In ker je bila klobasa ena sama in diploma tudi, sva potem morali uganjevati naprej in doseči čim natančnejši rezultat. In moja ocena, da je klobasa težka 271 g, je bila zmagovalna, še vedno sem zgrešila za 4 g, toda vseeno sem bila proglašena za najboljšo gospodinjo.
No, kaj takega pa še ne. Kajti sama se nekako nimam za posebno zavzeto in spretno gospodinjo.
Kaže pa, da sem vajena na pamet tehtati ... čeprav nisem tehtnica!
No, rada pa delam štruklje - najbrž zato, ker ni potrebno nič tehtati ... in zato, ker me spominjajo na mojo mamo! Vidim jo, kako valja testo v krog, potem potrese z "dobrotami" in povabi otroke, da ji pomagamo zviti in potem narezat na kose ...

O času in mravljah

Zdravnik: "Vi bi si morali privoščiti več počitka in sprostitve."
Pacient: "Kako vendar, gospod doktor, ko pa sem tako zaposlen."
Zdravnik: "Oh, dajte no. Poglejte mravlje. So najbolj delavne živali, a vedno najdejo čas, da gredo na vse piknike!"

(Zgodbo Uči se pri mravljah sem prepisala iz knjige Dragoceno darilo zgodb, zgodbe je zbral Božo Rustja.)

Vic o frizerki in papežu - posebej za Kloti! :-))

Vic, ki mi ga je enkrat poslal Ivo:
Gospa je šla k frizerki in si hotela urediti frizuro pred odhodom na počitnice v Rim. To je omenila frizerki, ki je odvrnila: "Rim? Zakaj bi kdorkoli sploh šel na počitnice v Rim? Rim je umazan, prenatrpan. Vi ste zmešani, ker si želite iti tja. No, in kako pa boste potovali tja?"
"Rezervirane imam karte z letalsko družbo Continental."
"Continental?" se je začudila frizerka. "To je najbolj grozna letalska družba, kar si lahko zamislite, njihova letala so stara, stevardese nesramne in leti vedno zamujajo. Ja, in kje boste bivali v Rimu?"
"V hotelu Teste, takoj čez reko Tibero."
"Oh, prosim vas, ne govorite več. Poznam ta hotel. Vsak misli, da bo to odličen hotel, ko pa pride tja, vidi da je navadna luknja."
"Če bomo imeli čas, bomo šli v Vatikan in videli papeža," pripomni gospa.
"Ta je pa dobra," odgovori frizerka. "Vi in še milijon drugih ga bo poskušalo videti in če boste srečni, ga boste videli tako od daleč, da bo videti kot ena mravljica! ... A kaj naj rečem, srečno na vašem potovanju, pa še kako boste potrebovali srečo!"
Mesec kasneje pride gospa nazaj k frizerki in ta jo vpraša, kako je bilo na potovanju.
"Bilo je čudovito,"' pravi gospa, 'ne samo, da smo potovali s popolnoma novim Continental letalom, bil je prezaseden in so nas zato premestili v prvi razred. Hrana je bila odlična. Postregel pa jo je prijazen in postaven stevard. Da o hotelu niti ne govorim. Pravkar so končali 5 milijonov vredno renovacijo in je postal najboljši hotel v mestu. Tudi ta je bil prezaseden in so nam, brez dodatnih stroškov, ponudili hotelski apartma."
"Ali ste videli papeža?" vpraša frizerka.
"Seveda, to je šele zgodba. Šli smo v Vatikan in švicarski vodnik me je potrepljal po rami ter dejal, da bi papež rad segel v roko nekaj naključnim popotnikom in to v njegovem privatnem apartmaju. In res: v nekaj minutah je prikorakal papež in nas osebno pozdravil ter spregovoril nekaj besed z nami."
"A res, je vam tudi kaj rekel?" vpraša frizerka.
"Ja, je, rekel je: Ljubi Bog, kdo vas je pa sfriziral?"

(Slovnično sem vic malo obdelala.)

Kako je pa Maks pameten!

Včasih kar preveč!
No, ko pozvoni inštalater, Maks spi za vhodnimi vrati. Začuda ga zvonec tokrat ne moti. Pokličem ga s pasjim piškotom v roki: "Pridi, greva v sobo!" Maks namreč vedno vztraja pri tem, da je stanovanje naše in se šopiri pred novimi ljudmi.
Dam mu piškot in ga zaprem v sobo.
Na hitro škatlo s pasjimi piškoti odložim v hodniku na stol. Še skoraj pol škatle jih je.
Ker priti do našega stanovanja ni samo nekaj sekund, odprem vrata stanovanja in grem še v kuhinjo, kjer sem sredi pomivanja posode.
A takoj zatem že laja Maks - na vratih stanovanja.
Inštalater stoji smehljaje se v vratih, Maks pa ga pozdravlja zelo na glas ... čisto od blizu!
Morda pa nisem vrat dobro zaprla, pomislim.

Pozdravim "obiskovalca" in povabim noter, Maksa pa odpeljem spet v sobo in preverim, če je res dobro zaprta. Je!

Inštalater se potem loti dela v kopalnici, jaz nadaljujem svoje v kuhinji - toda naenkrat spet zaslišim lajanje - Maks nadzoruje inštalaterjevo delo - spet čisto od blizu.

Torej je sam odprl vrata. In to vrata, ki so tik ob omari in je zato zelo malo prostora. Moral je prijeti kljuko, z drugo tačko se je moral opreti na podboj in - kako je potegnil vrata? Morda z gobčkom? Vsekakor to je naredil - sam odprl vrata, ki se odpirajo navznoter.
Zdaj naenkrat razumem, kako se je znašel zjutraj v sobi v postelji, ko pa smo ga ponoči zaprli v hodnik, kjer ima svoje mesto - in čisto vsak otrok je trdil, da ga ni spustil v sobo! Torej se je spustil sam - lump. In za seboj še zaprl vrata. No, to je malo manj težko, saj se je potrebno le nasloniti nanje. Ampak vsak ne bi zaprl vrat za seboj.

Odpeljem ga spet v sobo in tokrat ga dam na povodec, ki ga zahakljam za posteljo.
No, ni zadovoljen ni, toda ostane tam, kjer mu je ukazano. In odkazano.

Ko inštalater odide, grem Maksa spustit. Veselo maha z repom. Seveda ni bil nič "tečen", govori njegov pogled.

Potem grem v sobo, kjer je računalnik. Pod mizo leži vsa zgrizena in speštana škatla od piškotov, pomislim, kje je pa to našel. Škatla izgleda zelo stara. In vidim bolj ali manj samo ostanke kartona.
Pa saj smo imeli zdaj prvič tako škatlo, pomislim.
Pa ne da si je privoščil piškote?
Grem preverit v hodnik.

Ja, kaj mu naj rečem?
Nič, se odločim.
Čudim se le, kako je mogel toliko pojesti, doslej nisem vedela, da ima piškote tako zelo rad. Vedno je vsakega tako zadržano in previdno vzel iz roke - kot da mora preveriti, če mu nismo kaj podtaknili, kakšnega strupa.
Tako, takih podvigov je zmožen, a ko mu rečem, naj skoči v banjo, pa noče ... noče si umivati tačk. Ti ti, Maks!

Ena prvih fotk.

...

Razmišljam, kako porabiti Maksove sposobnosti.
Pri moji mami so imeli nekoč zdavnaj psa, ki je hodil po nakupih. V eno smer z listkom (najbrž tudi z denarjem), v drugo smer z nakupljenim. V eno smer deset kilometrov ... V tisti starih časih se je gotovo zelo poznalo, koliko ur so prihranili kmetje s takim nakupovalcem ...
Ampak - bi Maks prinesel nakupljeno domov - ali bi spotoma vse pojedel?