od srca do srca

Duhovna požrtija

Kakšen naslov!
Ja, in prav tak pove, kar se mi mota po glavi!
Tako kot mora biti mera pri hrani za telo, sicer ni dobro zanj ..., mora biti mera povsod.
Duhovno hrano prav lahko primerjamo s telesno.
Dobro je zaužiti zdravo, izbrano hrano, najboljšo, in v primerni količini.
Sicer je le preobremenjevanje organizma, telo mora predelati goro hrane - in na koncu ni drugega kot preveč kil, bolezni ... in ja, hrana gre bolj ali manj neizkoriščena - v školjko.
Tudi duhovna hrana ni vse, kar "duhovnega" izide, bodimo izbirčni tudi pri tovrstni hrani.
Moli in delaj.
Tako je rekel sv. Benedikt iz Nursije, ustanovitelj benediktincev, geslo reda je Ora et labora (Moli in delaj).
Ne samo moli!
In ne samo delaj!
Oboje je potrebno.
A tokrat sem z mislimi pri "duhovnem delu".
In če se ustavimo še malo pri redovih, redovnikih: menihih in nunah, pomislimo na to, da so posamezni redovi zelo različni. Eni so na zunaj zelo podobni običajnim ljudem, poklicem, delajo, hodijo tudi v službe, molijo, praznujejo ... Čisto na drugi strani so pa tisti, ki predvsem molijo oz. živijo zelo zase v samoti in veliko v tišini (seveda tudi delajo, naše karmeličanke recimo delajo sveče in še marsikaj, no, njihove sveče poznam).
Ti jemljejo kot svojo službo molitev ... Molitev za vse nas.
Recimo, da imajo ti ljudje veliko duhovne hrane.
In kot pravi Jezus: "Po njih sadovih jih boste spoznali!", to pravilo velja za vse.
Če je molitev dobra, če je branje duhovne literature dobro, če so premišljevanja dobra ..., potem je tisti človek dober. Živi tako, kot moli, kot premišljuje. Je dober do ljudi. Ima dobre sadove (modrost, potrpežljivost, strpnost ...).
Nič ni vreden post, če je človek samo slabe volje, zadirčen, zoprn.
Nič niso vredne svete knjige, če jih človek samo požira, se pa nikjer ne pozna, da jih bere! Potem so kot balast ... pravzaprav so breme.
Verjamem, da se kaj dobrega prime človeka, ki dan za dnem moli in bere sveto pismo, vendar mislim, da se Božje ne vsiljuje ljudem, da prihaja predvsem v človeka z odprtim srcem, v tistega, ki si Svetega želi. Ki se pusti bičati preizkušnjam. Ki jih sprejme in skuša delati dobro - zase in za bližnje.
Samo molitve in branje svetega pisma gotovo ni dovolj. Če bi bilo dovolj, če ne bi bilo nujno delo v vsakdanjosti, delo na samem sebi, preizkušanje svojih mej v stremljenju k vedno boljšemu, zorenje ..., torej če bi zadoščalo samo ponavljanje molitev, potem bi bilo veliko več svetih ljudi, kot jih je. Bi čutili njihovo dobroto, njihovo svetost.
Tudi duhovniki, ki so vsak dan pri maši, ki vsak dan berejo sveto pismo, bi enostavno morali biti sveti - ker jih preplavlja božja beseda.
V zvezi s hrano torej velja: ne jesti česarkoli- biti izbirčen, "gurman" - ni vse duhovno res duhovno, po moje. Poleg tega pa poznati meje. Se jih držati. Kajti celi dnevi molitve in mnogo prebranih knjig še ne pomenijo niti svetosti niti modrosti niti dobrega človeka - kar pa je pravzaprav vsem pomembna vrednota.



Jesti, ko je človek lačen.
Piti, ko je žejen.
In biti hvaležen ...


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.





Trenutno stanje duha: Vsem lepo popoldne!

Smo in nas ni (tukaj)

Moj mož se je spomnil na enega človeka, znanca, potreboval bi ga za neko informacijo.
Pa je pomislil, da morda najde njegovo telefonsko številko ali kakšen drug kontakt z njim preko spleta.
Vtipkal je v googla ime in priimek tega človeka in dobil - fotografijo njegovega nagrobnega spomenika.
Nisem mogla verejeti.
Tri leta je že, od kar je umrl, in za to zvem, ko vidim na spletu fotografijo njegovega nagrobnika.


Smo ... in nas ni ...

Na nek način je samo hip ... pa je že lahko čisto drugače.

Kolikokrat pride tisti hip, ki človeka loči od končnega do neskončnega, tako naenkrat, da nimamo časa niti za "adijo", kje šele za kaj več ...
Kaj vse bi si mogoče rekli, če bi vedeli, da se ne bomo nikoli več videli ...

Bi bili svobodnejši, če bi vedeli, kdaj bomo umrli - ali kdaj bo umrl kakšen naš bližnji?
Mislim, da je dobro, da ne vemo.
Vsaj da ne vemo natančno.

A kolikokrat se mi je že zgodilo (pa ne šele zdaj, ko sem veliko z umirajočimi), da je nekdo umrl, jaz pa sem potem, ko sem razmišljala o vsem skupaj, o dogodkih ob njem, o njegovih besedah, dejanjih, razumela, kot da je pokojni vedel, da bo umrl ... mi okrog pa ponavadi nismo.
Kakšne besede so dobile pravo vsebino šele po smrti konkretnega človeka.

Kako se spominjam nekoga, ki je rekel: "Drug teden grem pa na lepše!" - Kako sem bila vesela njegovih besed! A drugi teden je bil ta človek že pokojni. Nisem vedela, da je tako blizu smrti.
Spominjam se nekoga, ki je bil nekje zunaj s svojim sinom in je rekel: "Grem tja, kamor ti še ne moreš." No, in potem je umrl. Nenadoma.

Memente mori.
Spominjaj se smrti. Misli na smrt. Vedi, da je vse minljivo.
Bi delala drugače, če bi vedela, da je nocoj moj zadnji večer?
Oja, bi.
Za kakšno zadevo bi se gotovo bolj potrudila - in ne bi pustila pomembnih stvari za jutri ali pojutrišnjim ... (Zdaj marsikaj pustim ... Morda nimam pravih prioritet, pa ne zmorem narediti dobro vsega, kar bi morala?)

Sama se s smrtjo na kar globok in tudi nekoliko obremenjujoč način srečujem od mladih let.
Stalno živeti v zavesti minljivosti je včasih zelo naporno in utesnjujoče.
Čeprav prav skozi vednost o minljivosti verjetno moremo videti najbolj prav, zadeve na svetu najbolj prav postaviti ... (To sem na poseben način dojela, ko sem brala Castanedo - Bitko za neznano.)
Slabo v tem, da smrt čutim tako blizu, je to, da se včasih prav zaradi možne izgube (bližnjih) ne postavim za kakšne stvari, se bojim prepira, se bojim skregana raziti - kaj pa če Tainta umre in ne bova nikoli te zadeve uredila ...??

Krasno je, kadar moremo živeti res polno in veselo in zadovoljno in v miru - kljub zavedanju, kako minljivo je vse tukaj ...

Sicer pa apostol Pavel pravi: Ljubezen nikoli ne mine ...*
Potemtakem je minljivo vse - razen ljubezni ...

* Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
(1Kor 13, 8-13)

Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.



Trenutno stanje duha: ... in lep večer in mirno noč vsem!

Oranžen cvet





kipeč cvet nebu se razpira
življenje v njem kipi
moj pogled se v cvet zazira
a v meni življenja ni

morda premalo zrem v nebo
preveč tukaj sem samo
morda mi zato na zemlji je težko




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.



Trenutno stanje duha: ........................................

Nečisti duh in "ne nečistuj!"

Na eni od zgradb Plečnikovih Žal sem prebirala citate iz Svetega pisma.
"Lazar, pridi ven."
"Deklica, vstani!"
"Mladenič, rečem ti, vstani!"





Posebno je pa tokrat zaodmeval v meni tale: "Pojdi iz človeka, nečisti duh!"
V Svetem pismu so večkrat omenjani hudi, zli duhovi in včasih je poimenovan "nečisti duh". Sveto pismo govori o ljudeh, obsedenih s hudim duhom. Govori o čudežih, ko je Jezus iz kakšnih obsedencev izgnal hudega duha. Govori o tem, kako je hudi duh v puščavi skušal (preizkušal) Jezusa (Mt 4, 1-11).
Večkrat sem že imela občutek, da so (smo?) tudi danes posamezniki obsedeni s hudim duhom, morda ima (skoraj) vsak človek kakšno takšno izkušnjo - tako, ko je čutil, da dela nekaj slabega ali bi skoraj naredil nekaj slabega - in kot da ga ima - v enih trenutkih, lahko pa tudi dlje - v oblasti nekdo drug, neka temna senca.
Jaz osebno se zelo dobro spominjam nekega takšnega dne v svojem življenju. Natančno se spominjam - še po dobrih dvajsetih letih - tistega dne ... bilo je jasno, sončno ... topel septembrski dan ... Imela sem neko preizkušnjo pred seboj. Ki me je je bilo strah.
In naenkrat, prav v tisti preizkušnji, se mi je zdelo, da je naenkrat dan potemnel, bilo je črno in zlovešče.
Zdelo se mi je, da mi Zlo diha za vrat, da me davi, stiska.
Tedaj bi skoraj naredila eno neumnost na cesti, tako, kot je jaz "normalno" nikoli ne bi, saj sem vedno vljudna in pozorna na predpise in dajem prednost drugim, nisem agresivna.
Morda bi preprosto kdo rekel, da me je bilo strah. Jasno, da me je bilo strah. Toda nikoli v življenju nisem tako čutila, kot sem tistega dne.
In še vedno čutim tisto Črno, Smrt, Grozo - ob spominu na tisti dan.
Torej: čeprav sem sama precej stvarna in realistična in ne verjamem prav hitro kakšnim "čudnim" stvarem, vendar verjamem, da je tedaj Nekaj bilo in da je tudi to del naše stvarnosti - četudi je morda na običajen način nedokazljivo.
(Bila pa sem tudi že zraven, ko so molili nad obsedenci. In slišala strašne glasove, ki so se trgali iz tistega človeka, obsedenega. Kot bi si nekdo drug izposodil telo konkretnega človeka - kot bi se v njem naselilo Zlo.)



No, in na Žalah sem prebrala: "Pojdi iz človeka, nečisti duh!"
Poved me je potegnila v meni zanimivo razmišljanje ... beseda "nečist" v Svetem pismu ponavadi pomeni, da gre za zadeve v zvezi s spolnostjo.
6. božja zapoved pravi: Ne nečistuj oz. Ne prešuštvuj.

Obe besedi sta nekako čudni in "zateženi". Kdo bi razumel, kaj pomeni "prešuštvovati" (če mu seveda ne razložimo). Čudna beseda.
V SSKJ:
     prešuštvováti  -újem nedov.) nav. ekspr., pri poročeni osebi spolno občevati zunaj zakona: žena je prešuštvovala s sosedom
In "nečistovati". Tudi čudna beseda.
     nečistováti  -újem nedov.) v krščanskem okolju glede spolnosti ne ravnati, ne živeti v skladu z moralnimi načeli ...
Poiščem še v SP zadetke teh dveh povedi.
Ne nečistuj! Natančno tega ne najdem.
Ne prešuštvuj! Tukaj je 9 zadetkov.

Pomen besede "prešuštvovati", ki je vezan na zvezo, ko je vsaj eden poročen, so verjetno pomensko razširili z besedo "nečistovati". Tako zajame še druge nepravilnosti v spolnosti (v pomenu, da je narobe to in to početi).
Vsekakor pa vsak takoj lahko vidi, da gre za to, da nekdo ni čist oz. da naj bi bili čisti.
Ampak to velja splošno: čisto srce imamo, če nimamo grehov. Če imamo v sebi stvari urejene, če bolj ali manj sproti urejamo zadeve svoje duše. In se to urejanje seveda pozna tudi v našem življenju.
A kljub temu zapoved: Ne nečistuj! ne govori splošno o (ne)čistem srcu, temveč ima zvezo s spolnostjo.
Torej človek še posebej ni čist, če dela kaj, kar prepoveduje 6. božja zapoved.
In kaj prepoveduje ta zapoved?
Prepoveduje vse, kar je proti zdravi, odgovorni, zreli in spoštljivi spolnosti.
In da govorimo v zvezi s tem (ne)čistosti, pomeni zagotovo to, da je spolnost tako izredno pomemben del našega življenja, da nas cele preveva, nas scelega prežema - tako dušo, duha kot tudi telo.
In tisti, ki ni zvest najlepšemu v sebi, greši proti sebi in bližnjemu in "maže" sebe in bližnjega in svet.
Telo je velik dar. Je "posoda" duha. Telo čuti vse, kar se dogaja v duši. Prisluhnimo sami sebi, resnično samim sebi. Ne tistim hipnim, nezrelim željam, temveč tistemu v globinah duš, tistemu najbolj čistemu. Tedaj bomo najbolj v sozvočju s svojim telesom, dušo in duhom.


Pomisli kdo, s čim vse smo pa morda vsakodnevno obsedeni?

Tako obsedeni, da ne moremo normalno živeli - da se prekomerno ženemo npr. za materialne dobrine, zdravje, svoj ugled v očeh drugih ...



In ravno, ko sem sestavek zaključila, sem opazila tole stran: Papež Frančišek, izganjalec hudiča?


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Da bi imeli Življenje ...

Videla sem Kristusov obraz





gledam tvoj obraz.
milina raztaplja
tvoje oči.
vprašam se,
kdo si ti
in kdo sem jaz.

se le meni zdi,
da ti drobni biseri
svetijo se
v kotičkih oči?
da tiha žalost iz njih sije,
da me tvoja nežnost
vso ovije?

podarjaš mi trenutek nebes.

nežna sem zate,
zmehčana,
v srce, prej tako trudno,
milost lije.
čutim,
kot da me angeli nosijo.
ni čez moje oči več grenkih črnih zaves,
mogočno zaživim zlat trenutek nebes.
ne jočejo več moje oči,
ne prosijo.

...

pogled je zasijal,
ves svet stoplil.

vem, kristus,
tvoj obraz je bil.




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: ... v hrepenenju ...

Hrepenenje po neizmerni ljubezni

Včasih, ko kam grem, npr. k zobozdravniku, na hitro pograbim kakšno knjigo, da bom lahko brala, če bom čakala.
In tako se je pred kratkim znašla v mojih rokah zanimiva knjiga ... ki je najbrž ne bi vzela v roke, če bi imela na voljo več časa za poiskati kakšno "posebno" knjigo.
Pravzaprav je pa bila ta knjiga posebna!
Zgodba me je prav hitro zelo pritegnila ...


Listala sem in globoko čutila, doživljala vrstice, ki jih je pred kakšnimi 150 leti zapisala Helene de Chappotin.
/.../ Zlasti misel na večnost me je spravljala v pravcati nemir: za vedno, za vedno ...; ali je sreča, ki nikdar ne mine, sploh še sreča? To stanje sem poimenovala mora večnosti. Povzročalo mi je strašno tesnobo, vse do dneva, ko se je moje srce raztrgalo od ljubezni do našega Gospoda.
/.../ Doumela sem, da mora biti prava sreča nedvomno v tem, da ljubiš in si ljubljen. /.../

Ko je Helena dopolnila 15 let, je umrla njena ljubljena sestra, Heleno je smrt strašno prizadela: Ubožica! Od njenih enaindvajset let, njene lepote in njene sreče ni ostalo drugega kot grob, otroška dušica v nebesih in dve mali siroti.
Praznina pred menoj je postajala vse večja. Mar obstaja kaj, kar je vredno ljubezni? Uganka iz mojega otroštva je postajala vse hujša. Kaj je vendar ta svet? Sama muka ... Še malo, pa bom morala v svet: bom mar pustila, da me užitki in uspeh premotijo?
Vse se mi je zdelo tako prazno! Kadar sem videla kako svetno damo, elegantno in vsega naveličano peljati se mimo v svojem oblazinjenem vozilu, sem si rekla: 'Poglej, česa se največ lahko nadejaš na tem svetu. Nobena reč ni vredna, da bi jo ljubila tako močno, kot čutim, da znam ljubiti.'
Kako močno poznam take občutke. Kako polna sem (bila) tudi jaz hrepenenja po večni neizmerni Ljubezni!
Kako je tudi mene raznašalo od ljubezni! Kako sem čutila, da sem ustvarjena za več.
Kako se mi je včasih zdelo, da mojih hrepenenj ne more potešiti noben človek!
Kako se mi je včasih zdelo, da ljubezen resnično premika gore! Da dela čudeže!

In ja ... kako se spominjam bližnjih ... prijateljic ... na vprašanje, zakaj so postale nune ... sem dobila take in podobne odgovore, kot so zgornji.
Posebno živo se spominjam tegale odgovora: "Čutila sem, da mi nihče na tem svetu ne more dati toliko ljubezni, kot bi je jaz rada!"
Ja, vem, tukaj je odgovor na vprašanje, zakaj je zelo jasno vidno, da so zares kakšne nune srečne, res srečne.
Živijo v ljubezni! Zaupajo in ljubijo.

Iti v samostan, če človek tako čuti, ni beg pred razočaranji, pred nesrečno ljubeznijo, ne, je le iskanje tistega več, po čemer hrepeni srce ...


Življenjske poti so različne. Moja ni šla v samostan, ker sem čutila svojo poklicanost drugje - v družini. Spustila sem se v svojo največjo avanturo - v zakon - in vanj vložila vse svoje sposobnosti, se oklenila z vsem srcem svojega izbranca in potem hvaležno spreje(ma)la otroke.
Dano mi je (bilo mnogokrat) okušati ljubezen, jo živeti vsak dan, pa vendar zelo dobro vem
, kaj pomeni: Nobena reč ni vredna, da bi jo ljubila tako močno, kot čutim, da znam ljubiti. Nobena vsakdanja reč, nobena stvar ...
Še vedno včasih čutim to "raznašanje" od ljubezni ... Tisto, ko bi mogla ves svet objeti ... ali pa skoraj ves svet. ;-) Dobro pa vem, da je ljubezen veliko več kot le čustvo. Ljubezen je delo, je tudi pravo garanje.
Včasih se pa na srečo čudovito podarja in nastavlja s svojimi dišavami prav pred nosom, da polni najlepšega kakšne čase veliko lepše in lažje preživimo ali celo polno živimo ... 


Kasneje je Helena de Chappotin dobila redovno ime Maria de la Passion.
Citate sem izpisala iz knjige Življenje Marie de la Passion, napisala jo je Marie - Therese de Maleissye. Pri nas je knjigo izdala Družina 1998.



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Tegale posta najbrž ne bo vsak mogel razumeti ... Pa vseeno objavljam. Dobro pa vem, kako vsi hrepenimo po ljubezni!

Na veliko soboto - brez smisla?

Ob praznikih skušam začutiti več, kot je (le) tradicija. Oz. bistvo samo - ne glede na običaje, ki so se razvili ob.



Velika noč je seveda prepoznavna po zunanjem, pa še kako prepoznavna. Po čisto določenih jedeh, ki so nam na razpolago po "dolgem postu", po obredih v cerkvi: veliki četrtek kot spomin na zadnjo večerjo, umivanje nog; veliki petek - češčenje križa, edini dan v letu, ko maše sploh ni - ker je Jezus umrl; velika sobota je v glavnem predvsem v pripravi hrane, zjutraj je še blagoslov ognja ... No, seveda so tudi molitve ob "božjem grobu".
Danes je velika sobota. Letos bom prepustila otrokom pirhe in peko in vse to.
Kar bodo naredili, bo dobro.
Imam čiste druge poti danes. In ker sem prosta - vsaj na zunaj - gospodinjskih stvari, se še bolj ustavljam pri prvi soboti, tisti po Jezusovi pravi smrti (ne le po spominski).
Zdaj pač marsikaj vemo, verujemo.
Ampak prva sobota po Jezusovi smrti je morala biti strašna. Posebej za njegove bližnje, za Marijo, za prijatelje, za ljudi, ki so ga imeli radi, vanj zaupali ...
Vse njihovo pričakovanje se je zrušilo.
Tista sobota je morala biti žalostna, zelo žalostna. Brez svetlobe. Brez upanja. Bila je samo smrt. Smrt ne le njihovega prijatelja, temveč tudi smrt njihovih pričakovanj. Jezusovih besed, ko jim je pripovedoval o tem, kaj se bo zgodilo, niso tisti trenutek prav nič razumeli - in preden se je zgodilo, kar pripoveduje Pismo, tudi niso razumeli. Kako bi le.
Kako bi človek mogel razumeti, da gre vse skozi smrt ... Da je smrt poslednja preizkušnja. Da smrt morda nekaj dokonča, dopolni, naredi resnično ter resnično vredno.

Veliki petek v vsakdanjem življenju.
Pogosto ga čutimo. Doživljamo.
A danes vidim veliko soboto drugače, kot sem jo videla doslej.
Na nek način še težjo od velikega petka.
Dan po.
Dan po dejanju, po storjeni hudi krivici ...
(Ki se je zgodila meni ali ki sem jo naredil/a jaz drugim ...)

Dan po koncu.
Dan, ko mislimo, da se je čisto vse zrušilo, da se je zgodil konec sveta, potem pa začutimo, da smo vendarle živi (smo res?) ... vsaj fizično živi ... dušo pa čutimo mrtvo ... A če bi bila res mrtva, ne bi čutili tako neznanske, neznosne bolečine.
Dan, ko morda globoko, za vse življenje, obžalujemo neko svoje dejanje.
Ko bi se tako radi vrnili pred veliki petek - če bi se le bilo mogoče.
Dan, ko bi tako radi vrnili svojih "30 srebrnikov", ki smo jih dobili za izdajo (Juda Iškariot je namreč dobil 30 srebrnikov za izdajo Jezusa) ... Še več, dvojno bi dali, 60 srebrnikov bi dali, samo da ne bi izdali "Jezusa" in s tem predvsem sami sebe.
Kako težko je, ko si za vse življenje naložimo neko hudo breme ... je bilo res treba????
Sobota, velika sobota je neizmerno dolga ...

ČE JEZUS NI VSTAL ... po tej dolgi soboti, potem je res prazna naša vera.
A vstati moramo tudi mi sami. Dan za dnem, vedno znova.
Po vsakem padcu.
Pa če še tako težko.

Velika sobota je potrebna ... pa kaj hrana in vse to kot priprava na praznik!
Po moje je predvsem potrebna kot prazen prostor, v katerem se iščemo, gremo do dna ...
In če je vse dobro, se najdemo.
Vemo, zakaj smo tukaj.
In  - ker VEMO, ker nam je bilo dano slišati in razumeti, moremo zaupati, da trpljenje velikega petka in vse te dolge in težke sobote ni brez veze, ni brez smisla ...
Zato bo jutri velika noč.
In ta velika noč ima že zametek v nas, je kot cvetni popek, ki se prebuja.
Mi to ponavadi vemo, v hudem trpljenju se lahko to vedenje izgubi, zastre ... Tudi za dlje časa.
Jezusovi učenci so pa orali tedaj ledino ...



Letošnji veliki četrtek.
Letošnji veliki petek.


Velika noč - šaljivo
Barvanje pirhov - z naravnimi barvami





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Pri današnji maši bo krščen mlad fant, veselim se tega, veselim se njegove odločitve za konkretno življenje po Jezusovem nauku. - Vsem vse dobro!

Svetla zvezda





nebo je visoko
in je globoko,
zvezdice so nad menoj
in okrog mene.
jaz pa spokojno čakam,
da me spanec prevzame
in odnese v deželo sanj.
in ko proti jutru oči spet odprem,
nad seboj silno svetlo zvezdo uzrem,
srečna in spokojna
začutim vsega vesolja objem
.


9. 2011


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Odmev ... iz nekih drugih časov ... tedaj je bilo še mnogo zvezd na nebu ...

Rad betlehemski hlevček bi postal ...





Rad betlehemski hlevček bi postal,
da dal bi Ti zavetja sred noči,
ves mrzel sredi zime, vendar Ti
toploto moje duše bi spoznal ...

Rad v sebi bi ti jaslice postlal,
da v njih moj revež - Kralj vekov zaspi,
preproste, trde, vendar v tej temi,
ležišče mirno bi ti daroval.

Srce mlado po tebi hrepeni,
o pridi k meni, Detece, nocoj,
da duša znova v tebi oživi.

Ne mudi se, Ljubezen, Jezus moj,
težko te čakam, sam sem v tej temi,
naj čutim, da si vsaj Ti, Bog, z menoj!

(Lojze Grozde)


O Holy Night - Josh Groban


Vsem lep božič, hrepenenje otroka po Otroku!


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Hrepeneče ...

Nisem ne škofov, ne duhovnikov, ne kardinalov.

"Ogibaj pa se posvetnih in čenčastih bajk!" (1 Tim 4,7)
Bivši londonski gangster John Pridmore (ki je septembra obiskal Slovenijo in bil gost na Stični mladih 2012) je na vprašanje, kaj meni o raznih škandalih in aferah – predvsem o tistih, ki se dogajajo znotraj Cerkve, odgovoril:
"To ni moja stvar, pa tudi vaša ne. Kaj vas brigajo afere! Za to naj poskrbi Gospod sam. Jaz nisem ne škofov, ne duhovnikov, ne kardinalov. Sem in hočem biti Kristusov! Zato je moja edina in glavna skrb ostati v Kristusu, ohraniti in izpolniti Njegove zapovedi."
Kako res je to!
Ni mi vseeno za slabo na svetu in sploh mi ni vseeno za slabo, ki ga delajo posamezniki v Cerkvi - vendar moj "šef" (če sem kristjan/ka) je Kristus in ne kdo drug ...

Ni potrebno biti odvisen/odvisna od novic v medijih, predvsem ne od novic, ki so vprašljive vrednosti. Marsikaj nas lahko odvrača od Resnice. Večkrat ne vemo, kaj je res in kaj ni, kakšno sodbo naj si o določeni stvari ali osebi ustvarimo …
Moj pravi jaz ne bo nič večji, kot je, če bom vse (z)vedela o slabih stvareh, ki jih počnejo drugi. In če so tiste novice vprašljivo resnične, lahko s svojim zavzetim poslušanjem in mislimi, ki jih temu posvečam, širim take polresnice.
Ni pa vseeno, če spregledamo vse slabo, ki se dogaja, če se izognemo vsemu temu - tudi zato ne, ker slabe stvari rastejo mnogokrat prav zato, ker jim nihče ne brani.
Včasih je kar težko najti najbolj pravo pot.
Tako nevseensko, osebno zavzeto, a hkrati ne preveč živčno in nestrpno, torej umirjeno.




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.



Trenutno stanje duha: :-)

Življenje





življenje.
čas meri minute in ure,
tedne in leta

sonce večkrat nežno greje,
a včasih v globino peče, žari -
prav noter do srca -
vetrovi bičajo,
da večkrat strašno skeli
in človek pade
trdo na tla

gladka koža
postaja počasi
polna brazgotin in ran,
redčijo se in sivijo lasje.
včasih se človeku zdi,
da je njegovo življenje
in vse delo zaman

in mraz otrdi in utrdi
nekoč mehko kožo,
bitje pod vetrovi hudimi
milo ječi

takole gre leto počasi h kraju
- in z njim tudi mi



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: .............

Veliko dobrega opustil ...

Molitev je pogovor z Bogom. Taka je "definicija", ki se jo učijo otroci pri verouku.
Molitve so vseh vrst, razvrstimo jih lahko na zelo različne načine, eden od načinov je: molitve po obrazcih in molitve, ki niso po obrazcih.
Obrazci so posebej uporabni, kadar molimo skupaj - občestvena molitev ... Včasih živo čutim, kako sem delček ene večje skupnosti in zelo začutim duha skupnosti!
In obrazci utegnejo biti zelo dobrodošli, kadar se izgubljamo in ne vemo, ne kam ne kako ... ko nimamo besed, ko ne najdemo pravih besed (morda še posebej v hudi stiski) ... Včasih tedaj, ko je stiska prevelika in onemimo. Pa mogoče tisti čas kakšna "molitvica" (morda še iz otroštva), lahko samo v preblisku misli, utiri pot skozi temo.
Katoliško obredje pozna veliko obrazcev in tudi molitev za vsakdanjo "domačo" rabo je veliko. Seveda je pa vrednost molitve predvsem v tem, če smo v njej iskreni, če skušamo iti vase in se tako povezati z Svetim, z Bogom. In iz tega živeti.
Tako da drdranje nekega obrazca, ker "se spodobi", ker so "taki predpisi, pravila", da bo Bogu zadoščeno (da me slučajno ne bi kaznoval - če mogoče res obstaja) ne pomeni molitve v pravem pomenu, take, ki potem človeku pomaga biti Človek.
Lahko je človek res pristen, ko obupuje, se krega z Bogom, ga časti, se mu zahvaljuje, pa naj je to po obrazcih ali brez njih.
Zagotovo pa nismo vedno enako globoko v molitvi in tudi, ko molimo po obrazcih, marsikdaj izrečemo kakšno besedo ali stavek ali celo več stavkov, ne da bi bili posebej pozorni na vsako besedo, smisel, vsebino. Enkrat se nas dotakne posebej kakšna misel, drugič druga.


No, pred kratkim se me je zelo dotaknila besedna zveza "veliko dobrega opustil ... " Te besede so del molitve, ki je ob nedeljah na samem začetku svete maše. Nekdo jih je izrekel, pa ne pri maši - in šle so mi do srca - gotovo predvsem zaradi tega, ker sem čutila, kako globoko jih je on doživel.
"Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil. Žal mi je, zelo mi je žal. Zato prosim sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike in tudi vas, prosite zame Boga, nebeškega Očeta." (Wikipedija)
In potem so besede ostajale v meni. Pomislila sem, kako prav ima človek, ki jih je izrekel ... Kolikokrat se ljudje izognejo (izognemo?) kakšnim težkim situacijam, ki se dogajajo drugim - da ne bi bilo potrebno nič narediti. Včasih gre za to, da se bojimo biti vsiljivi (npr. ko vemo, da ima nekdo hudo preizkušnjo, npr. bolezen) ali nas je strah, da se bo (še) nam kaj zgodilo (nasilje na cesti, v šoli ...), potem še, ker se čutimo nerodni, nespretni (ne najdemo pravih besed, bojimo se, da še bolj prizadenemo ...) ... A vse to so lahko predvsem izgovori, opravičila zase.
Ampak to je narobe. Mnogokrat bi moral človek kaj narediti. Ne le čakati ... ne počakati, da stvar mine sama od sebe oz. predvsem brez nas!
Ampak prav tako kot včasih nič ne naredimo, ko je kdo v hudi stiski, prav tako včasih ne pristopimo s čisto preprostimi vsakdanjimi ljubeznivostmi, npr. s pozdravom, stiskom roke, pohvalo, objemom najbližjih ljudi. Morda smo malo pusti v izražanju svojih čustev - toda, če bi vedeli, koliko bi to pomenilo najbližjim, pravzaprav najljubšim ljudem, ki jih imamo res radi, bi to zmogli.
Torej besedna zveza "mnogo dobrega opustil" veliko pomeni. Nas opozarja.
Prav tako, kot je narobe "mnogo slabega storil", je narobe tudi "mnogo dobrega opustil" (v tem molitvenem obrazcu je to "opustil" celo na prvem mestu ...).
Kot bi vezli prt, pa bi nekje naredili napake (hudega storil), drugje pa pustili prazno (veliko dobrega opustil). Ne v enem ne v drugem primeru prt ne bo lep.
Življenje je sestavljeno tudi iz napak (ko smo bili štorasti, ko smo pristopili s premalo pozornosti, empatije) - in tedaj skušajmo popraviti, če je mogoče - ni pa narejeno iz praznine - iz tistega, česar ni, pa naj bi bilo ... 




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne morem in ne znam.



Trenutno stanje duha: Vsem lepo nedeljo!

Advent - čas veselega pričakovanja

Začel se je adventni čas.
V neki skupini smo se pogovarjali o tem, kako oblikujemo adventni čas, čas pričakovanja rojstva Jezusa Kristusa.
Nekateri od nas smo zrasli v družinah, kjer je bil tudi v adventu post, morda manj "strog" kot v postnem času pred veliko nočjo, pa vendar.
Od nekdaj je veljalo, da v adventu in v postu med pustom in veliko nočjo ni porok. Včasih so bile pogosto poroke prav na pustno soboto, v predpustu. Verjetno je v decembru itak manj porok, ker je pusto, mrzlo, ker je že tako več praznikov in raznih praznovanj in je že tako vsega polno, ampak včasih je gotovo imelo zvezo tudi s postom.
Nekateri v skupini so se čudili, češ kakšen post v adventu, saj gre vendar za veselo pričakovanje Jezusovega rojstva!


Naš venček je okrašen s šipkom!

Meni osebno je pa post blizu. To je čas, ko naj bi še človek sam vase. Se poglobil. Se očistil.
Saj vendar ni poudarek na strašno hudem postu, ki bi pomenil kup strašnih omejitev: tega ne smeš in tega ne smeš in tega tudi ne.
Če se čemu odpovemo, je vendar skoraj vedno dobro za nas.
Post seveda ni nujno le v zvezi s hrano. Gre za to, da se odpovemo temu, kar ni dobro za nas, lahko so to razne zasvojenosti, preveč (napačne) hrane, preveč računalnika, preveč odlašanja z nujnim delom, premalo pristnega stika z bližnjimi ...
Tako jaz post jemljem kot nekaj dobrega. In kar je dobro, je še bolje, če se ne prekine, ko je nekega obdobja konec.
Če nekdo sklene, da v postu ne bo pil alkohola, sploh ni slabo, če s to držo nadaljuje tudi potem ... Predvsem seveda, da ne pije čez mero.
Če nekdo sklene, da ne bo kadil, je škoda, če po končanem obdobju spet kadi ...
Če se nekdo sklene bolj posvetiti svoji družini, je škoda, če potem spet postane "odsoten".
Če nekdo ne bo "v postu" gledal nekih oddaj na TV, je za razmisliti sploh o njihovi vrednosti ... jih nehati gledati sploh ali le za nekaj časa? Če so oddaje dobre, potem mogoče odpoved temu ni vedno najboljša.
Zanimivo je odločati se, kadar gre za stvari, ki skoraj uravnovešajo jeziček na tehtnici ...

Tako je to ...

Vsekakor nam odpovedi koristijo. Če pa nas spravljajo v slabo voljo, potem niso dobre. Je potrebno premisliti, kaj je potem bolje: se postiti ali ne ...
Postiti se in biti (npr. zaradi lakote) zoprn cele dni nima pomena!
Vsekakor je pa bolje biti brez posta, kot pa, da je človek zatežen, nemogoč.
Mogoče moremo domisliti kakšno drugo obliko posta, ki bo za posameznika boljša. Npr. odpovedati se žvečilnim gumijem. Morda privarčevano vsoto dati za uboge. (Tako tudi pri verouku zbiramo za lačne otroke. Poudarek je na tem, da se odpovejo otroci svojim stvarem, ki jih v resnici ne potrebujejo, oni so tisti, ki se odpovejo - gre zanje, za njihovo odločitev, za krepitev njihove volje in srca ...)
Smisel vsakega posta je v tem, da je potem človek boljši. Prečiščen. Telesno in duhovno. In kot tak lepše praznuje, ko pride praznik ... ker je prazen nenujnih stvari ... znebil se je vsaj malo balasta, ki ga je morda prej napolnjeval ... Postal je v dobrem pomenu prazen .... in sedaj ga lahko napolni Dobro ...



V tako razmišljanje me je potegnilo, ko sem poslušala v nedeljo tole:
"In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.
Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega."

(Lukov evangelij 21,25-28.34-36)

Ja, odpovejmo se vsemu, kar nas zasvaja in kar nas uničuje! Ne bodimo obteženi s požrešnostjo (vseh vrst ... imeti to in to in to ...) in tudi ne s skrbmi (Dovolj je dnevu njegova teža!) ... Delajmo, kolikor moremo dobro, in zaupajmo ...




Drugi svet

Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.

Samo umakniti jih ne zmorem in ne znam.



Trenutno stanje duha: Vsem svetlobe v srce!

Cerkev - servis za zakramente

Saj veste, kako je to, ko se kdaj komu zdi, da kdo vzame od kakšne stvari vzame samo tisti del, ki mu "paše". Navsezadnje se s tem samospraševanjem srečujem tudi sama pri sebi.
Gre za to, da bi vendar sprejeli tisto, kar v globini src zavibrira, kar začutimo kot Resnico, Življenje.
To mi je zdaj jasno, nekaj časa sem se pa tudi sama ukvarjala s tem, če sme človek vzeti samo to, kar mu "paše".
"Paše" je pa lahko dveh vrst:
1. tisti, ki je po liniji komodnosti, dokaj trenutnega "lušta" ... kot bi vzel od kosila samo tisto, kar zalušta, npr. samo sladico, ne glede na kakršne koli razumne utemeljitve oz. brez vsakega razmišljanja.
2. tisti, ko človek išče, raziskuje, začuti, kaj je tisto, kar je zanj res dobro ... pri hrani ne izbira samo o "luštu", temveč po vednosti in izkušnji, kaj je (zanj) dobro.


Pred kratkim sem bila v krščanski skupnosti, kjer je nekdo rekel, da nekateri ljudje jemljejo Cerkev le kot servis zakramentov. In kako nekateri pridejo v cerkev le enkrat na leto - in to na veliko soboto, ko je blagoslov jedi. Potem je bil pogovor o tem, kot da to pač ni prav.
V mislih sem se spomnila, kaj sem razmišljala že pred desetletji, ko sem sama videla, da kakšen duhovnik krsti vsakega otroka, za katerega starši prosijo za krst, ne glede na to, ali so "praktični" kristjani ali ne, medtem ko nekateri duhovniki staršem predlagajo "bolj dejavno krščansko" življenje, torej tudi udeležbo pri maši in še kaj, kakšni so pa tudi krst odsvetovali oz. odklonili, če je bilo jasno, da sicer ljudje ne nameravajo hoditi v cerkev.
No, in zadnjič se je razvijal pogovor o tem. Slišalo se je kot negativno, kot slabo. Morda nekako, kot da Cerkev taki ljudje, ki želijo le zakramente, drugega se pa nočejo udeležiti, izkoristijo. Sama sem se debate vzdržala.
Potem se je pa oglasil en duhovnik, srčen je, toplino ima: "Cerkev - servis za zakramente? Seveda je! Kam pa naj grejo ljudje po zakramente? V parlament, na občino? - Pa blagoslov jedi? Sam občudujem te ljudi, da imajo tako vero, jaz je nimam!"
Kako močno sem začutila, da sama podobno čutim!
Če so zakramenti (krst, obhajilo, spoved, birma, poroka ...) nekaj dobrega, zakaj bi jih odtegovali ljudem, če si jih želijo? Seveda ima tedaj vsak konkretni duhovnik (in morda tudi člani ožje skupnosti) priložnost narediti kaj v smer, da "prosilec" lahko začuti tisto najlepše v Cerkvi - Sveto. "Prosilec" morda more videti več kot le nekaj, kar je vezano na nek praznik, na nek trenutek.
Prejem nekega zakramenta ni neka izpolnitev "za vedno", je le čas milosti, ki se daje človeku z odprtim srcem. Je le stopnička v življenju posameznika.
Torej duhovnik more doživeti prosilca za posamezen zakrament (predvsem za poroko ali za krst dojenčka) kot človeka, ki išče ... kot Človeka. Tudi od duhovnika je odvisno, kako bo potem tak človek videl Cerkev kot skupnost.
In naj ponovim misel z začetka:
"Gre za to, da sprejmemo tisto, kar v globini src zavibrira, kar začutimo kot Resnico, Življenje."
Resnica globoko v srcih je pravzaprav bolj ali manj ista ... le poti do Resnice ubiramo delno skupaj ali pa tudi marsikdaj popolnoma sami, a za posamezne korake, predvsem glede same smeri, se mora vedno znova odločati vsak človek sam.




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne zmorem in ne znam.


Trenutno stanje duha: Vsem lep dan!

Nebu tiho hvalnico pojem






Sonce se tiho tiho poslavlja,
spotoma živo pobarva nebesa.
Noč se čisto mehko spušča
na polja, bregove, med drevesa.

Hrepenenje v srcu mojem.
Zrem v nebo, ki ga komaj še slutim.
Nebu tiho hvalnico zapojem.
Noč milo diha, v srcu jo čutim.


Copyright-Odsrcadosrca-2012



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne zmorem in ne znam.




Trenutno stanje duha: Spokojno noč vam želim!

Kdor išče resnico





Bog je resnica.


Kdor išče resnico, išče Boga,

naj se tega zaveda ali ne.


(Edith Stein)

Včasih se sprašujem, kaj je resnica. Kako vedeti, kaj je najčistejša resnica.
Kako naj vem?
Po popolnem miru v srcu?
Zakaj so rane lahko tako hude, da miru ni in ni?
Zakaj se je tako težko soočati z izpuščanjem (iz rok - imeti : biti)? S tem, da vse počasi polzi iz rok? In da je lažje živeti, če lažje izpuščamo ...
Počasi nam vse bolj ostaja samo to, kar smo kdaj komu dali ...
Predvsem če smo dali srce ...


Trenutno stanje duha: Mojo dušo žeja ....

Zvezde so potemnele




o kako postalo je težko nebo ...

in zvezde na njem so potemnele,
bilo je samo črno, temno, temno,
bilo jo, kot da so zvezde pregorele

obupana sem strmela v nebo,
ki me je prej mnogokrat tolažilo,
kolikokrat mi bilo je v srcu svetlo,
ko je svetlobo nebes v polnosti užilo

včasih sem vanje v pozni noči strmela,
ko mi je pot iskala moja mlada duša,
iskala sem utrinke, vsa mlada hrepenela,
razgrete noge mi je hladila travna ruša

okrog mene bilo je širno stvarstvo,
živo nebo, polno zvezd nad menoj ...
čutila sem nežno božje varstvo -
svobodo, ljubezen, mir, pokoj.

... a potem so zvezde potemnele,
nebo je umrlo,
sredi žalosti pobesnele
meni je zlo srce požrlo

še vedno strmim v nebo ...
mrtvo je, mrtvo, prazno ...
sklonim potem glavo,
v sebi iščem smer pravo,
iščem cilj, iščem pot
otožna, žalostna ...
objemi me, gospod!

vem, o vem,
spet se bodo zvezde zableščale,
temo iz mojega srca prepodile,
spet bo severnica zasijala
in misli v srcu se bodo umirile ...

komaj čakam,
da spet zvezde se zbudijo
komaj čakam,
da v meni se rodijo


Trenutno stanje duha: Naj ne bo pretemna noč ...

V hladnem jutru







v hladnem jutru
ukleto v ledenik zla
ledeno srce

..............

morda pa posije sonce
in raztopi ves ta hlad,
morda pa posije sonce
in poljubi zamrzle robove,
morda pa pride nekdo,
ki iz vsega srca ima rad
in s toplino premaga
strupene vetrove

morda pa ...

Copyright-Odsrcadosrca-2011


Trenutno stanje duha: ...........

V siju tvojega obraza


(Soča)

obraz se mi koplje v siju tvojega obraza,
hvaležno pije žar tvojega pogleda -
kot sijalo zlato bi pravo

srkam poljube vroče, ki mi žarijo na licih
in polnijo srce z neučakanim hrepenenjem 

... počasi naslonim nate svojo glavo

moje dlani so razprte, vanje lije tvoja moč,
tvoje varne roke okrog mene sklenejo
močno in zanesljivo trdnjavo


blagoslovljeni časi

Copyright © 2011 Odsrcadosrca


Trenutno stanje duha: ...

Prižgali smo prvo svečko na adventnem venčku

Prižgali smo prvo svečko na adventnem venčku.
Prvo, ki vsaj simbolično pomaga pregnati temo teh dolgih večerov, ki se začenjajo že sredi popoldnevov pogosto že tako temačnih in mračnih dni - in ki nas spominja na Božjo obljubo (od)rešitve. Kako zelo je tudi v naravi tako, kot je včasih v duši.
Jaz si tako želim svetlobe, toplote!
Meni se zdi letošnja jesen pogosto tako mračna in težka, tema me tlači, megle je vse preveč.
Res je, da sem očarana nad barvami letošnje jeseni, res je, da je bilo veliko lepih sončnih dni, res je, da je tudi zdaj ob soncu prijetno zunaj ... tudi to je letošnja jesen ... a vseeno ...  Včasih čutim predvsem temo ... Zebe me v dušo.
Včasih grem s psom daleč okrog po poljih in travnikih, tako daleč sem od vsega, da se mi zdi, da sem sama v vesolju ...
O kako hrepenim po svetlobi, po soncu!
In zdaj smo prižgali prvo svečko na venčku!
Prvo svečko, ki nam govori o Svetlobi, o Upanju, da ima vse smisel, tudi tema, tudi nemoč, tudi mračnost, tudi megla, tudi mraz, tudi ujetost ...



Ja, ima!
Morda prinese Luč nekdo drug, ne izvira iz mene, jaz sem lahko le orodje ... A Luč pride!
Čujmo, molimo, delajmo dobro ... tudi ko je tema ...
"Pazite, čujte in molite! Zakaj ne veste, kdaj pride čas.
Bo kakor pri človeku, ki je zapustil svoj dom in šel na pot, potem ko je svojim služabnikom izročil oblast, vsakemu lastno opravilo, in je vratarju naročil, naj čuje. Čujte torej, zakaj ne veste, kdaj pride hišni gospodar, ali zvečer ali opolnoči ali o petelinjem petju ali zjutraj –, da vas ob nenadnem prihodu ne najde spečih. Kar pa vam pravim, pravim vsem:
Čujte!"
(Mr 13, 33-37)
Prva svečka na prvo nedeljo v adventu - prva med štirimi, ki bodo postopoma zasvetile v času do božiča, do dne, ko se spominjamo Jezusovega rojstva. Udejanjenega Upanja za svet.

Drugi svet


Trenutno stanje duha: Ni mi všeč, da je vse mesto že razsvetljeno. No, lepo že je, toda s stališča ekologije ni potrebno toliko tega in tudi božič, praznik Jezusovega rojstva, se včasih nekako skrije v vsem tem blišču ...


{ Novejše modrosti } { Stran 1 od 5 } { Starejše modrosti }

Dragoceno mi je, da potujejo dobre stvari med nami, mnogo mnogo lepega je že prišlo skozi moje dlani in srce ... toda kot jaz spoštujem zapise drugih tudi s stališča avtorstva, prosim, da spoštujete tudi vi moje prispevke, tako zapisano kot "pofotkano"! Torej: prosim, ne objavljajte mojih zapisov brez mojega imena oz. linka! Copyright-Odsrcadosrca Mir in vse dobro!
odsrcadosrca.eDnevnik.si

«  julij 2014  »
pontorsrečetpetsobned
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031 


Predali modrosti

Da bi rasli v vednosti in modrosti
Dobra volja je najbolja
Domovinske in družbene modrosti
Drobne modre zgodbe
Drobne modrosti
Drobne rime
Drobtinice, ki so ostale
Drugi so zapisali modrost ...
Duša mi je žalostna do smrti
K tebi želim, moj Bog
Kdor poje, dvakrat moli ...
Kjer mi zibka tekla je
Ko mladost išče modrost ...
Kot slavček rada bi pela ...
Ljubil te bom vse dni
Ljubljena slovenska hiša
Majhna sem bila
Mavrične modrosti
Mizica, pogrni se!
Modre zgodbe
Modri pogovori
Modri SPISI
Modrost kot vsakdanji kruh
Modrost malih
Modrost od zgoraj
Modrosti izročila
Modrosti modrih knjig
Modrosti za našo Zemljo
Ringa ringa raja
Stkal sem te v globočinah
Svet od pogumnih s srcem
Šola odpuščanja
Tja vleče me srce
Utrinki modrosti
Virtualne modrosti
Visoka pesem
Začutiti modrost narave


Frišne modrosti

Ko država ne dovoli pokopati otroka
Ali je v primeru splava kršena ustavna pravica?
Siamska dvojčka z enim srčkom - sme človek odločati v življenju in smrti?
Ptički, dost je blo
Utrinek ob gladovni stavki Ladislava Trohe
Tudi jaz sem pospremila Janeza Janšo
Mož, ki beži pred evtanazijo
O spravi - ob obletnici konca 2. svet. vojne na naših tleh
Sveta Neža kuram rit odveže
Res je bil prizadet!
Bocellijeva mama zavrnila splav
Deček z lučko - morda je to slovo ...
Prevara vedno prizadene
Gre za to, da bi bilo otrokom dobro, ali za dokazovanje moči?
Gre CSD res za otroke?? Ali pa gre za zaroto?
Sovraštvo zastruplja
Pismo slovenskim poslancem v evropskem parlamentu
Sveti Miklavž z zamudo
Da bom lepa umrla ...
Ob začetku adventa - bodimo čuječi

(Zvok lahko izključiš!)

Edivas

rudimark
drugacemisleci
petruska
chiara
alja
miiiska
schizophrenia
mojeblodnje
Babica
morskadeklica
jasmy
klotilda
mezicar007
malteski
sandra
sabyy
lusi
kajtije
jasmin01
BelaBrada
tritogeneja
Santos
vvooodnarka
mislice
brjav8
chefek
mojles
psychoXL
caillou
Arzen
primoz69
menelida
karmenca
ubiamordeusibiest
RazbOjniK
Rimljancek
speljur
sandrca
osem
kojotka
alea
virtus
tedi
metuljc
poli
SamotnaDusa
ZavestnaSamost
lucille95
pumpkin
skalaprava
minca
zuzzu68
bobek
pollmatej
laana
NooNeeLse
lea199
sailor565
ggmitja
tekabaka
inside
drsalka
alter
svetloba
kokfajn
ocka
OdseviNeba
osi
okop
piko
Pikabu1
zogca
Mozakar
sime
GorgonzolaDcheee
tempera
TheMoon
merimax
andrejm
bibica
knjige
sviloprejka
abuu
ferdo
aljazek
mazy15
ZB
Emilija
sheehs
networking
skupinaextrem
pajo
bambam
Lurovke
vesel
sandman
kaplja
nebodigatreba
Kayelina
pravljicna
PikePoke
tadam
Irenca88
silvestra
Kleopatra
mastadzoni
copatek
MavricniSkrat
eja
sokol
prizma
deprofundis
Vidomisla
agapetos
debi76
TrixieML
racionalnaFunkcija
marios
roomeo
darja1
pravakala
marika
salamandrina
mathea
elenah
anabell
Chantal
jurson
sajnovicBrajdic
Ramus
Untamle
timba
thepeopleof
larakazanovski
milina
denver09
modrival
masreya
butalkindnevnik
luninsij
ink164
modrina
nervuska
rozinca
radost
jagoda1
kunigunda
karliturk
Samarijanka
Urrska
najinapot
trojka
izposojakombija
franc
liberta
barvnasmetana
jazsemto
3141593
Gordana
DaniKa00
DarkBloodAngel
enea
myoffice
modrebesede
eora
trimegistus
mehanikaleban
puncaizkaira
babica3
marjana
LaVida
Razocarana2
deklicamorska
Danika01
lorelaj
DiZ
rabarbara
ton
Ustvarjalnost
III
Poezijainproza
RisanjeSlikanje
ArtGrafika
ZavestnaSamostNova
DrustvoPlus5akcije
kolos
turist
neza123
scarlet
Sapfo
cebelicamaja29
dajana
odpadki
fee
saci

Druge vasi






Število zadetkov: 11118053
Statistika od 4.06.2009:

Statistika obiskovalcev
Avtor vsebine tega eDnevnika je odsrcadosrca.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-13 eDnevnik