od srca do srca

Kjer so me zibali mamica moja 7

Ko sem tu, mi zaigra srce ...



Pogled se razširi, zadiham svobodo! Sonce boža, veter boža ...





Otroci ...







Naša kolesarka se že odpravlja nazaj v dolino ...



Je že ni več ...





Tam spodaj skupinica otrok - šepetanje skrivnosti ...



Šipek cveti ...





Ranjak ... naberem cvetje ... pa še malo bele detelje in smrekovih vršičkov ... za čaj ...









  


Človek bi si izbral takole spalnico! Blazina pod milim nebom ...


Grmada tam daleč žari v soncu, pred njo desno Po(lho)grajska gora (Lovrenc) s cerkvico ...
Morali se bomo spustiti v dolino, kajti drugi dan zjutraj bo šola, služba ...
Ja, tukaj sem preživela otroštvo ... Tukaj bi bila!



Trenutno stanje duha: Kako zadiham, ko sem tam gor!

Kjer so me zibali mamica moja 6

Veste, kje je naaajlepše na svetu?
Tukaj!
Stojim na svetu, kjer sem nekoč kot otrok tekala okrog, kjer sem si delala vrtičke in sadila rožice, kjer sem pazila na piščančke, da jih ne odnese lisica, kjer sem vlekla grablje po bregovih, kjer sem se učila kositi - pa se mi je ata rad smejal, da sem le polasala travo ...
Zdaj gledam proti Črnemu Vrhu, kmetija, ki jo vidimo na hribu, se imenuje Pečovje (sta dve kmetiji) in v resnici ni tik pred cerkvijo, bi pa človek tako mislil, za temi hišami se spusti pot strmo v graben (Potrebuježev graben) in potem nas čaka še vzpon do cerkve v Črnem Vrhu, je 863 m nad morjem. (Ja, mi vedno rečemo, da gremo v Črni Vrh ... ne na Črni vrh. In jaz sem bila doma v Pustem vrhu, ne na Pustem vrhu. Naš hrib se imenuje Babni vrh, na zemljevidu pa piše Pusti vrh. Pusti vrh je v resnici le ime dveh kmetij!)



Kozolec je za moje otroke - telovadnica! Glej tole!



Maks divja okrog! O kako je prijazen pes!



Tam v daljavi zadaj levo je Grmada, 898 m nad morjem,  in desno, malo bližje meni, je Sveti Lovrenc (Polhovgrajska gora), 842 m nad morjem.
Če se spustimo v dolino (vrh "našega" hriba ima višino 707 m), pridemo v Jernejčkov graben in po njem odpotujemo "v civilizacijo", nekaj manj kot 30 km je do Ljubljane. Ampak zame je največja civilizacija živeti z naravo.



Sosedova lipa.



Sosednji hrib - mi rečemo tej kmetiji Didjek, na zemljevidu piše drugače - ne vejo pravega imena (Devnik, 712 m n.m.)!



Kuku, Črni Vrh!





S svakinjo sva šli daleč okrog, spremljal naju je Maks, videli sva zajca, ki je bil skoraj večji od Maksa. Še dobro, da ga Maks ni videl!





Ja, saj pravim, tukaj je najlepše!





Trenutno stanje duha: Nikjer ni lepše! :-)

Kje so tiste stezice

Odločimo se, da gremo nekam, kjer ni polno ljudi.
Predlagam poti, po katerih sem jaz v otroštvu veliko hodila!
Načrt je bil, da gremo s Pustega vrha na Planino in potem v Butajnovo in spet nazaj v Pusti vrh.
Vsi potem uživamo, ko se dvignemo skozi gozd in spotoma oprezamo za gobami.



Otroci se skrijejo v praproti. Slišim zverinsko vpitje, ko starejši brat prestraši mlajše.
Spustimo se proti Polžu.



Koliko si imajo povedati sestre!



Idilična kmetija!



Pot nas je vodila po poti po dolini. Navdušena prepoznavam poti in hiše iz mojih otroških let! Kako dolgo že nisem bila tukaj!
Rika, Ricman, Zamejsk maln. (V Geopediji piše le: Pri mlinu!)
Potem pridemo do mesta, kjer smo vedno zavili po strmi stezi skozi gozd in tako prišli do cerkve na Planini. A tega vstopnega mesta kar ni.
Mene sicer mika, da grem naravnost skozi gozd, take poti so meni izredno všeč. A potem le pomislim, da morda tiste steze sploh ni in ne vem, če bi bilo domačinom všeč, da jim eni ljudje blodijo skozi gozd.
Tako smo zavili malo drugje po neki cesti "na lastno odgovornost" in kasneje videli, da smo si tako pot precej podaljšali.





Navdušena nad metuljem!



In zdaj smo opazili cerkev sv. Andreja! Tja smo namenjeni!



Od cerkve, ki je na 795 m nad morjem, je nebeški razgled! Tukaj bi bila doma!
V oblakih se skrivajo Kamniške Alpe, le malo se dajo slutiti.





Posebej pozorno gledamo v to smer: pred nami v daljavi so Polhovgrajska gora (Lovrenc) in levo od nje Grmada. Nekako na sredini levo je Babni vrh, ki je redko vpisan s tem imenom na zemljevidih, ponavadi piše Pusti vrh (kar je ime kmetije) - 707 m nad morjem.
In tam čez sem jaz "gor" rasla!




S Planine se napotimo proti Butajnovi. Spet krasna pot skozi gozd.
Od tu vidimo Šentjošt. Majhna vas s kar dvema cerkvama, stara je posvečena sv. Joštu, nova pa Janezu Krstniku.



Naš Skakalec ne bi bil on, če ne bi bil tudi večni plezalec.
Vrnem se in čakam spodaj v upanju, da pride dol cel! Ja, prišel je! Ampak precej dolgo je preizkušal skale za navzdol.



Sestre si imajo toliko za povedati, kot da se ne bi že dolgo videle!



Z nami Bog.



V Butajnovi nas navdušijo noji, nekdo se zmoti in govori o Noetovem jajcu namesto o nojevem, kar izzove mnogo smeha.
Skušam vtakniti fotoaparat skozi mrežo, pa nisem prepričana, če so tele ptice čisto miroljubne!





Sin razlaga njihove noge, ugotavljamo, da so to skoraj dinozavri, praptice.



Pozdravi nas cerkev svete Ane. Ta cerkev je najbližja mojemu rojstnemu domu, do nje je samo eno uro hoda skozi gozdove!
Sem sem vedno rada hodila, zelo rada! Za svoj god sem šla vedno sem k maši, če je bilo med tednom, sem dostikrat šla sama, saj kmet nima vedno časa, a da gre vsaj kdo od hiše!
Posebno rada sem hodila v dežju, saj sem potem še bolj upala, da najdem kaj gob.





Oblaki tako navdušujejo! Neverjetni so! Tudi tale srček je s te poti!





Idila tudi za krave! Celo kopajo se lahko!







Preseneti me barva zemlje! Prav vijoličenkasta je!



Plazimo se pod žicami električnih pastirjev. Aja, eni moji skačejo čez!
In potem pridemo spet v gozd, moj ljubi gozd.
Pretresena ugotovim, da tudi tukaj ni več tako, kot je bilo.
Sploh ni več poti, ni več stezic od nekoč ...
Malo uganjujem, kam zdaj, saj gre, občutek za smer kar imam, toda ...



Kje so tiste stezice, ki so včasih bile ...?
Koliko let je vmes med redno hojo ljudi, ki so šli peš skozi te gozdove v Butajnovo? 20? 15? Ne vem. Vem le, da poti ni več ali da jih ni več scelega. So le delčki poti.
Tukaj, se spomnim, se je še celo nekdo vozil s fičkom ženit se!

Tukaj sva z mlajšim bratom našla ptička, ki je padel z drevesa. Nesla sva ga domov, iskala črve, da ga nahraniva, a ni preživel.



Pri studenčku se napijemo, otroci pa občudujejo in pestujejo mlado žabico!





Najdemo stezico, razširi se v pot ...
Hčerka vso pot nosi smeti, ki jih je nekje pobrala. Pridna punca!



Dan se poslavlja. Oblaki čarajo čudovito vzdušje tudi ob zaključku dneva! Četudi ponekod stezic ni več, je meni toplo pri srcu, ko smem hoditi po teh hribih in gozdovih!

Vendar mi je žal, zelo žal, ker toliko stvari izginja.
Tako mi je žal, ker toliko ljudi sploh ne zna hoditi peš, peljejo se v fitnes, peljejo se na telovadbo, peljejo se ... povsod se peljejo.



Zelo sem vesela, da je bil večji del naše družine to lepo popoldne skupaj.
Hvaležna sem, da smo skupaj hodili po mojih stopinjah.
Ko gledam te prelepe hribe, mislim na to, kako bogato otroštvo smo imeli otroci tukaj okrog.
Res je, da imajo mestni otroci marsikatero prednost in tudi današnji vaški, ki se jim ni potrebno več toliko potruditi, da kam pridejo - vendar marsikaj izginja in ni nikogar, ki bi nekaj še lahko prevzel, se naučil od prejšnjih generacij.



Trenutno stanje duha: Doma je najlepše! :-)

Kjer so me zibali mamica moja 5

 

Odprta vrata

me vabijo, naj vstopim.

Spomini živijo.

 

 


 



Trenutno stanje duha: Tale vrata so bila vedno zame nebeško lepa! :-)

Naše kuhje 5

Še veliko bi lahko pisala o kuhinji, izhajajoč prav iz pojma "kuhinja"!

A bom zaključila s to tematiko tako, da se pomudim tam, kamor so me povabili tudi nekateri kometatorji, sama se pa v prvem prispevku (in naslednjih) hote tega nisem dotaknila. Ker sem želela biti predvsem objektivna.

Zdaj pa gre za moje stališče, moj pogled, kako sem jaz kot otrok doživljala tako kuhinjo in kako vidim sedaj ...

Otroci mnogokrat niso radi drugačni od večine okrog njih. Tudi jaz sem želela, da bi bilo pri nas primerljivo drugim. V nekaterih stvareh smo bili na boljšem, prej smo imeli kosilnico in pralni stroj kot v večini hiš, ki so bile posejane po ena ali dve skupaj po hribih okrog in spodaj v grabnu ob potoku ...

Glede kuhanja pa kopalnice sem pa jasno videla, da smo dosti skromnejši od drugih.

Dejstvo je, da je mama začela kuhati šele, ko se je poročila, tedaj je bila stara 36 let! Prej je bila bolj ali manj dekla za v hlev in za na njivo.

In potem je naenkrat bilo vse gospodinjstvo v njenih rokah, poleg tega se je v prvih letih svojega zakona morala posloviti od najbližjih ljudi iz domače hiše: najprej od svoje mame (umrla je eno leto pred mojim rojstvom), potem od svoje sestre in dveh svojih otrok, ki sta umrla ob rojstvu (ti trije so umrli skoraj hkrati, ko sem imela jaz kakšnih devet mesecev).

Mama je bila gospodinja na veliki kmetiji, ki tudi danes zahteva precej ročnega dela.

Vstajala je ob 3h, 4h poleti, še pred svitom je včasih že kosila, bolj ali manj na pamet. Ko nas je otroke zbudila tam ob 5h, da smo šli grabit za frišno, se je danilo, ko smo grabili travo in jo s koši nosili na hlev. Kako je bilo težko!

Imela je neverjetno zvestobo za stvari, ki so ji bile svete.

Mislim, da je mnogo svojega veselja morala podrediti zvestobi delu na kmetiji.

Hrana ... razkošna hrana pač ni bila nujna za preživetje. Nekaj smo že jedli. No, včasih smo bili tudi lačni. V šoli je bilo težko zdržati brez malice ... domov smo prišli ob treh, štirih.

Kot otrok sem videla vse sosedove mame, da so se bolj posvečale gospodinjstvu, da so bolj skrbele za to, da so dobro jedli. In meni to ni bilo všeč. Naša mama je pač imela toliko bremen na svojih ramah, bremen, ki jih ni mogla preložiti nikomur, prav nikomur. Vse te sosede so dopoldne bolj ali manj preživele doma ali le okrog doma. Naša mama je pa bila vedno na njivi ali na travniku ali v gozdu, nekje daleč.

Poleg tega je gotovo bila bolj gotova v delu v hlevu kot v hišnem delu. Tako so jo vzgojili.

Iz oddaljenosti jo lahko zelo razumem, tedaj je pa nisem. Kot majhen otrok sem sprejela to, kar je pač bilo. Ko sem bila večja, mi pa ni bilo všeč. Še zdaj se spomnim risbe, ko sem v šoli narisala našo kuhinjo, kakršna ni bila.

Zdaj vem, da je bila moja mama nekaj posebnega. Občudujem in spoštujem njeno zvestobo spoznanemu. Tudi ko je bilo nemogoče delati, ni odložila svojega dela.

Spomnim se, da je imela veliko let, morda dvajset, neko rano med prsti, vedno vneto, nekakšno razjedo, peklo jo je, a vendar ni jamrala. Prav tako je vsako jutro vstala z glavobolom, toda vstala je in šla delat ...

Žal mi je le, da se nisva nikoli uspeli spustili v prave pogovore.

Zdaj, ko je minilo že mnogo let, odkar nisem več majhna punčka, lahko s svojim spominom predvsem hvaležno objamem vse to ...

Kopljemo za vodo, tukaj sva midva z atom.

Naše kuhje 1

Naše kuhje 2

Naše kuhje 3

Naše kuhje 4



Trenutno stanje duha: Sprejemam.

Naše kuhje 4

V naši kuhinji je bil tudi zidan špurget, zdaj je zamenjan z navadnim na drva.

Ko sem imela tam okrog deset let, sem vsa podjetna sklenila, kako bom jaz kuhala na štedilniku. Mama pa kar naj v peči, če hoče!

Izkušenj seveda nisem imela, otroci smo delali predvsem v hlevu, v hiši smo pometali ali zalivali rože, zalivanje rož, to je bilo res moje ljubo delo!

No, nekoč mame ni bilo doma, pa mi je ata naročil, naj naredim ocvrta jajca ... sem potisnila ponev na treh nogah v peč zraven ognja ... in ko sem želela preveriti, kako izgledajo jajca, se mi je ponev obrnila, noga se je zataknila med opeke ... in jajca so zltela v pepel. Kaj sem hotela narediti drugega kot - pobrala sem z roko tista jajca in jih vrgla nazaj v ponev. Ko je prišel ata iz hleva, je hvaležno vse pojedel. Nič ni vprašal, kaj delajo tiste pikice na jajcih. Tako je moj ata morda vsaj enkrat v življenju malo bolj zdravo jedel, rudninske dodatke, sicer na zdravo hrano nikoli ni nič dal!

No, in to ni bila edina tovrstna nesreča in tudi sicer sem si želela, da bi pri nas jedli tudi tako dobro kot drugod; mama ni nikoli pekla hrane, razen kruha seveda. Mama je vedno kuhala, krompir ni bil nikoli pečen, kje šele ocvrt, meso tudi ne ... Aja, jajca so bila pečena in izjemoma šmorn. 

Pa sem sklenila začeti kuhati v špurgetu. Mama je vedno rekla, da kmečka gspdije kuha v peči, ker se tam samo od sebe kuha. Da nima časa stati ob štedilniku in paziti na ogenj. In tako sem počakala na to, da sem bila sama doma in se lotila kurjenja v špurgetu, kjer je sicer bilo zakurjeno le ene dvakrat letno.

Čim bolj sem kurila, bolj se je kadilo. Vse je bilo že zakajeno, gorelo pa še vedno ni. Ko je prišel domov ata, se mi je veselo smejal - in potegnil ven šubar. Dimnika nisem odprla, kako neki bi gorelo!

Potem, pri 13., 14. sem začela hoditi ob nedeljah k prvi maši, kar je pomenilo, da sem morala ob 4h zjutraj od doma - zato, da bom potem doma sama, ker bodo drugi šli k drugi maši - in sem jaz začela kuhati ... V mamini omari sem našla kuharsko knjigo in jo brala še in še ... Kako sem cedila sline ob kakšnih receptih!

In koliko enih izrazov je bilo, ki mi niso nič pomenili! Navsezadnje, od kje bi vedela, kaj je "dušenje" in meni se je strašno slišalo, da karkoli dušiš.

Navsezadnje sem se tudi valjenja piščančkov naučila iz knjige Kokošjereja (iz l. 1932). Saj so zato knjige, a ne! Tam sem se naučila vsega, kar mora dobra koklja obvladati! Obračala sem jajca, presvetila jih z lučko, da sem videla zarodke. In srečno sva skupaj s kokljo, ki sama ni znala, zvalili sedem piščančkov.

Spominjam se, kako sem prvič kuhala slivove cmoke! Pravzaprav nisem vedela, kaj je cmok. Mama je včasih naredila neke knedlne (iz jajc in moke), ki jih je zahuhala v župo. Ampak jaz nisem nič povezovala med besedama. Spominjalo me je na "cmokati", to sem pač poznala. In ker so sestavine dobre, tudi sladkor, bo seveda zelo dobro. Kako izgledajo cmoki? Bom že videla, ko jih bom naredila.

In potem se zmešala vse tiste sestavine, bilo je potrebno dodati tekočine, ne vem katere, po potrebi! Po potrebi! Tako, da bo ravno prav gosto! Pa kaj je to! Kako naj jaz vem, kakšno naj bo!!!

Cmoke sem nekako spravila skupaj in zakuhala v vrelo vodo ... in potem opazovala, kako je prav vse razpadlo, kako so slive plavale v tisti godlji v loncu! Pol se je prijelo za dno in se smodilo, ni hotelo vreti ...

S kolikšnim tekom smo pojedli moje prve slivove cmoke - in kdo jih je sploh pojedel, ljudje ali prašiči - se pa ne spominjam!

Kurjenje v štedilniku na drva je malo zahtevnejše od uporabe električnega ali plinskega štedilnika. Če človek peče v električni pečici, pač naravna gumb na pravo temperaturo (za jedi iz moke 180 stopinj) in potem je potrebno poskrbeti le, da pravi čas vzame ven. Pri peki v štedilniku moramo pa vedeti, kakšna drva imamo, kako visoko temperaturo lahko dobimo in kdaj ... Tako je lahko skorja hitro črna, lahko pa se dolgo ne zapeče.

Pekla sem piškote, enkrat so bili takoj črni in so se potem z njimi gostili prašiči, vse so pojedli, drugič so pa dolgo ostali čisto svetli ... Tako sem se počasi le kaj naučila.

Ko sem ponudila mami najboljše možne piškote, je vzela in jedla. In nič rekla. Pa sem bezala vanjo: "Ali niso dobri?"

Mama je počasi modro rekla: "Kaj ne bodo dobri, saj si same dobre stvari notri dala!"

Vedela sem, da mama vedno špara pri vsem. Tudi pri besedah. In sem bila vesela teh njenih besed. Bile so pohvala!



Trenutno stanje duha: :-)

Naše kuhje 3

Za praznike smo otroci tolkli in mleli orehe, včasih smo jih natolkli celo skledo, da bo ja potica na debelo namazana ... Pa ne. Mama je vedno le malo namazala, ostalo je pa spravila za drugič.

Ko je pekla, je v hišci v mendergi zamesila testo. Za eno peko je ponucala pol paketa kvasa. (Smo otroci šli dve uri daleč v trgovino po pol paklca kvasa in enkrat je brat spotoma domov ves kvas pojedel, bil je tedaj spotoma iz šole in lačen.)

Moka je bila včasih domača, včasih tudi kupljena. Kupovali smo žakle po 25 kg. En žakl je bil za dve peki.

Bila sem zelo vesela, kadar sem smela biti zraven, ko je mama opravljala ves ta obred peke kruha! Bila je pozorna na marsikaj, da so bila okna zaprta, da ni prepiha, da se kruh ne prehladi. Da je peč ravno prav zakurjena, da je vse, kar potrebuje, pri roki. Metla, ki je imela tisti razširjeni del iz praproti, z njo je pometla peč, da je bila čista za kruh. Lopar za kruh devat v peč. Metlica, s katero je pomazala kruh s toplim mlekom, preden je vrgla hlebec v peč.

Moko je pripravila že prejšnji večer, presejala jo je z rešetam. Bila sem ponosna, ko sem smela jaz sejati moko!

Tako je bila moka lepo na toplem, prej je bila v kambri, kjer je bilo bolj mrzlo.

Drugo jutro je zakurila peč in dala kvas vzhajati. Celo dopoldne je pazila na peč, na ogenj v njej. Potem je zamesila testo. Potem je pustila vzhajati testo.

Ko je drugič pregnetla, je oblikovala hlebce in jih dajala v s peharje. Peharji so bili različno veliki in vsak je bil pogrnjen s čisto določeno hlibnco, to je bil prtiček, na katerega je potem mama polagala hlebce.

Če je bil kakšen praznik ali smo imeli še namlete orehe, je najprej zvaljala nekaj testa za potico. Včasih je naredila ucvirkovco, ki jo je imel posebej rad ata. Meni so se vedno upirali ocvirki.

Oblikovane hlebce in potico je dala na rob peči, pazila je na to, kako je kje vroče, in na pokrov od menderge ob peči, da je vzhajalo. Jaz sem se skrivaj plazila tam vmes in se hodila gret na pekočo peč, da sem cufala testo in ga skrivaj jedla. Kako je bilo dobro! Tega nismo smeli početi, rekli so, da se nam bo sicer zlepil želodec! No, nam se ni!

Ko je testo dovolj vzhajalo in je bila peč ravno prav vroča, smo nosili hleb za hlebom v kuhinjo in polagali mami v roke. Ona je potem hlebec zvrnila iz peharja na lopar, hlebec pomazala z mlekom in ga vrla v peč. Imela je natančno določeno, kam pride kateri hlebec, tudi vrstni red, po katerem smo prinašali hlebce, je bil natančno določen. Če je bilo vse prav razporejeno v peči, je bila peč polna in je bilo ravno prav prostora za eno peko.

Z roko je naredila križ proti kruhu v peči. In potem se je kruh pekel. Eno uro.

Hodili smo gledat, kako se počasi barva skorja, počasi so se polnile nosnice z dišečim

vonjem ...

Ti dve slikci dodajam kasneje, poslala mi ju je prijateljica Mateja, ki je napisala en komentar spodaj.

Ko je bil kruh pečen, smo ga znosili v kambro na natančno določena mesta in pokrili s papirjem.

Hlibnce so se sušile na drajtu pri peči in potem smo jih pospravili za drugič.

Toplega kruha nismo smeli jesti. Čakati na to, da se kruh dovolj pohladi, da ga bomo smeli jesti, je bilo kar težko!

Iskala sem slikco, eno redkih na to temo, ki jo imam, na njej je mama, ki daje kruh v peč, a je ne najdem. Pa bom nadomestila s slikco, na kateri je kruh, ki ga je spekla Bebaxxx. Njami, dober je bil!

Se nadaljuje ...



Trenutno stanje duha: Diši po kruhu ...

Naše kuhje 2

Čeprav sem o naši kuhinji (naši kuhji) povedala že veliko, je vendar še marsikaj ...

Naša mama je pomivala posodo v lesenem škafu. Vanj je nalila vročo vodo, ki jo je potegnila iz peči, dvignila je tisti težki železni lonec in nalila. Za pomivanje je uporabljala majhno metlico iz brezovih šib, s katero je drgnila, če se je kaj prijelo. Seveda ni bilo nobene gobice ali vilede, mama je imela staro krpo, s katero je obrisala vse umazane površine in če ni šla umazanija stran, si je pomagala z brezovo metlico. Lahko so se dobile v trgovini sirkove metlice s prav tem namenom.

Če vse to fizično drgnjenje ni pomagalo, je vzela pepel in je drgnila z njim, včasih je prišel na pomoč tudi pesek ali pa jajčne lupine.

Posodo je potem pustila na mizi, da se je odcedila in posušila, in potem je v kotu mize počakala na novo uporabo.

Pomivanja posode zlepa ni prepustila otrokom, za njen občutek smo bili otroci preveč fuštrasti, da bi dobro pomili. Ko sem mamo silila in silila in mi je včasih pustila pomiti posodo (pri nas smo pomivali posodo, pri sosedu pa čepine), si je potem zelo zelo natančno vse ogledala!

V umaro (omaro) smo nosili le stvari, ki smo jih redko potrebovali. Mami so bili drugače čisto odveč vsi ti koraki, saj je bilo delo gospodinje (gspdije) zanjo dodatno, prvotno je bilo seveda delo na kmetiji.

Rdečkasto rjava umara je stala v kotu pri zadnjih vratih. Poleg vrat, ki so zapirala nekaj polic, po katerih je v glavnem stalo posodje, so bili še mogočni predali, ki so bili prav kockaste oblike. Po celi strani so bili z vrha do tal ... koliko, morda pet? In spodaj so bili trije. V enem od teh predalov so bili trakovi (ne spomnim se imena), s katerimi so pomagali kravi striti teleta (tevčka). Tiste pasove iz močnega blaga so zavezali tevčku okoli nog.

V dveh spodnjih predalih so bila jajca, v vsakem je bila pletena košarica in mama je vedno pazila, da so bila v enem predalu stara, v drugem pa nova jajca. Enkrat sem tam skrivaj nabrala osem jajc, da sem dala valiti naši putki.

Na vrhu omare je bilo natančno določeno, kje je kaj: na vogalu budilka, ki jo je vsak večer mama odnesla v hišco, ko je šla spat. Zanimivo, da je ta ura ostalo vedno naravnana "na sonce" in spreminjanje uradnega časa v poletnega oz. zimskega ni vplivalo na to uro. Mama se je držala te ure pri vseh delih v zvezi s kmetijo.

Zraven so bili lonci za molžo. Pa steklenica kisa in ko smo postali bolj napredni, celo olje. Prej smo poznali le mast, ocvirke pa špeh. Mama je pocvrla špeh in ga stresla na solato.

In na drugem koncu je bil velik lonec, v katerega smo iz 50-kilskega žakla predevali s šalco cuker, ko je bil lonec prazen. Tisti cuker je bil zame velik izziv že, ko sem bila majhna! Kako priti do lonca? Pri nas ni bilo sladkarij, ne kupljenih ne domačih ... Sline so se cedile ... Včasih smo otroci lezli po policah odprte omare z v vodo namočenim kruhom in na vrhu malo potisnili kruh v sladkor, da se je vsaj malo prijelo!

Pri nas je bila vreča sladkorja za dve leti. 50 kilogramov za dve leti. In skoraj nikoli nismo dobili kupljenih sladkarij. Pravzaprav niti ni čudno, da nismo imeli lukenj v zobeh, čeprav si jih nismo umivali!

Doma sta bili dve zobni ščetki, še od stricev, a strica sta umrla takoj po vojni.

Mama je rada povedala, da tista dva njena brata, ki sta umivala zobe, nista imela nič boljših zob od drugih v družini!

Tisti dve ščetki sem občudovala! Ena je imela rumen prozoren ročaj, druga pa oranžnega in luknjico na koncu. Oranžno sem si po tihem lastila, saj je bila tako lepe žive barve!

Ko smo v tretjem razredu morali prinesti ščetko s seboj v šolo in so nas potem učili umivati zobe, sem seveda nesla s seboj stričevo ščetko. Spomin mi ne pove drugega kot to, da so me ocenili, da ne znam umiti zob.

Se nadaljuje.



Trenutno stanje duha: Spomini, spomini ... :-)

Naše kuhje

Sem podomačila še naslov!

Naša hiša skozi moje otroške oči je imela fasado lepe barve (nežno modrozelene), imela je lepa okna, zanimiva vhodna vrata, zavito kljuko na njih. To dvoje in kamnit podboj z vklesanim vzorčkom je burilo mojo domišljijo. Ko sem bila še premajhna, da bi lahko odprla vrata, sem sedla na prag, se s hrbtom naslonila nazaj in butala nazaj v vrata, dokler ni kdo prišel ...

Všeč mi je bila moja sobica, ki sem si jo izborila. Ponosna sem bila, da imamo balkon. Všeč mi je bila raufkambra (se mi zdi, da je to po slovensko: dimnica), podstrešje s tramovi in tramički, kjer je bilo polno skrivališč za otroke in za mačke.

Na veži (skozi vhodna vrata prideš v vežo, potem po stopnicah na vežo in od tam po zelo strmih lesenih stopnicah na taguraj veže) stoji najbrž še danes omara, polna knjig, zame nekaj posebnega.

Zelo všeč mi je bila tudi kaše (hi hi: kašča!), kjer so stale pregrade (prvi e je poudarjen, ozek), v njih je bilo spravljeno žito. Tam so bile tudi skrinje z usnjem in kopiti za čevlje, moj oče je tudi kdaj popravil kakšne čevlje. In čistilnica za žito. In ja, v tem prostoru so visele klobase in suho meso, ko so prenesli iz raufkambre! Otroci smo hodili šnofat, včasih smo skrivaj začeli kaj rezati ...

Nikoli mi pa ni bila všeč kuhje (kuhinja). Kar velik prostor je bil vedno mrzel, pozimi nas je zeblo v njej. V vsaki steni so bila ena vrata, ena v vežo, ena v hišco, kjer sta spala ata in mama, ena v kambro, kjer je še sedaj električni maln za žito, ki smo ga včasih kar nekaj pridelali doma (ušenica, ječmen, vovs, prosu, kasneje tudi turšca ...). In ena vrata so vodila ven, tam zunaj je bil svinjak (svejak). Stalno so se odpirala vsa ta vrata.

V kuhinji so dvoje vesteje, dva vhoda v krušni peči. Pri nas se je kuhalo v krušni peči, v štedilniku na drva smo zakurili le, ko smo klali prašiča, pa smo potem na špurgetu kuhali krvave klobase in cvrli ucvirke in mast.

Celo leto smo kurili v mamini peči, pozimi pa še v taveliki.

Mama je zjutraj zakurila, zelo je varčevala z vžigalicami pa je grebla po pepelu, če je pod nim še kakšen ogorek ... Potem ko je zakurila, je k ognju, ki je bil tik za vestejami, dala lonce in kusil (zajtrk) se je sam kuhal. Mama pa je šla delat v hlev. Mleko je bilo dostikrat kar rumeno, ko je bilo tako pokuhano, pulili smo se pa za smetano na vrhu, včasih je bila čisto rjava.

Po kusilu je mama dala v peč tisto, kar se dolgo kuha, recimo juho ... in potem je šla delat na njivo, v senožet, v gozd. Opoldne (spoznala se je na sončno uro - po tem, kam pada senca, je natančno vedela, koliko je ura), ko se je vrnila, je spet malo dokurila in dala kuhat to, kar se kuha malo časa, največkrat krompir. In potem je spet šla v hlev pa v svinjak pa kure nafutrat. Vedno je govorila, da na štedilniku kuhajo lahko samo tiste gospodinje, ki imajo čas.

V enem kotu med vrati iz veže in vestejami ene krušne peči je bila miza z dvema stranicama v kotu. Ob taozki stranici je imel svoj stol ata, na daljši so se na klopi stiskali mama in brata. Jaz sem bila nekje na vogalu (pravijo, da se tisti, ki sedi na vogalu, ne poroči sedem let!), tam stola ni bilo, klop je bila prekratka.

Včasih sem si iz drugega konca sproti prinašala stol, na katerem so bili lavorji (kopalnica v malem), potem sem si našla pa drugo sedišče. V enem kotu ob klopi, na kateri so bili vedno črni železni lonci, v njih se je kuhalo tudi za prašiče, je bila nekakšna klada, na kateri je bila vedno pripravljena posoda, s katero smo šli krmit kure. Pa sem si posvojila tisto klado, ta je bila potem dolga leta moj naslonjač, taboljši fotelj.

Pred pečjo so bila na tleh drva - in če se mi stožilo po menjavi sedišča, sem se preselila s svojo šalco vred tja. Talerjev pri nas nismo uporabljali, le izjemoma, če je bil kdo na obisku.

Imela sem nekaj prednosti pred tistimi, ki so se tiščali skupaj: z nikomer se nisem stiskala, med jedjo sem brala, včasih sem pa prinesla noter in pestovala pr južn katero od kur.

Naše kuhje je imela veliko okno, ko je bilo umazano, ga je mama enostavno snela in nesla v korito pred hlev, kjer ga je sprala pod pipo.

Med oknom in tazadnimi vrati je livc s pipo (seveda le z mrzlo vodo) in tam zraven še pralni stroj, ki je pri nas tam nekje od l. 70. Tukaj je bila edina pipa v hiši.

Mama je prala ob torkih, praviloma na vsaka dva tedna. Stroj je vedno šparala in tako je v njem prala le belo žehto. Pranje je bil pravi posel, saj je vso vodo iz stroja ulovila v velike lonce in potem jo res do kraja uporabila. V tistem lugu je potem prala temne stvari ... V prvem loncu, drugem loncu ... In na koncu je zvlekla vse tiste težke lonce ven na konec hiše in zlila vodo po bregu ... Kolikokrat sem že videla, da na kmetih prav vse porabijo, tudi vodo od makaronov recimo.

Toplo vodo smo si "naredili" v krušni peči, včasih sem vlekla z burklami tiste nemogoče težke železne lonce in kdaj pa kdaj se mi je lonec tudi prevrnil ...

Z lavorji tople vode smo iskali skrite kotičke, kjer nas ne bo nihče videl, da smo se v miru umaužel).

Ata je načrtoval, kako bo preuredil kuhinjo, okno bi prestavil tja, kjer so tzadna vrata in tako bi pridobil en malo večji kot ob oknu - kjer bi bila lahko večja miza in kotna klop ob steni!

Imela sem tako živo predstavo o tem ... da sem v šoli, ko smo morali narisati domačo kuhinjo, narisala tisto taprenovljeno! (Ki je še danes ni.)

Kuhinjska vrata so starodavna, vsaj dvoja, tista iz veže in zadnja. Poleg vrat iz veže je majhno okence s šipo, ki je namenjeno najbrž temu, da je malo več svetlobe v kuhinji. Nad tem okencem je v zid vzidan lonec in tukaj so se hranile vžigalice. Tukaj jih otroci nismo dosegli ...

...

Še kaj bi lahko napisala. Meni se zdi zelo zanimivo, ko ugotavljam, kako zelo so se spremenili časi, a v hiši iz mojega otroštva je veliko stvari tudi danes tako, kot je bilo tedaj. Kot bi čas ne šel naprej.

Zato sem se tudi malo mešala s tem, kateri čas bi uporabila ... Morda pa kdaj vse uskladim ...



Trenutno stanje duha: ...

Kjer so me zibali mamica moja 4

Kako lep dan je bil 2. novembra! Nekaj časa bi prav lahko bili celo v kratkih rokavih! Vabil nas je hrib, vrh hriba, kjer sem preživela mladost.

 

 

Ob sosedovih kravah se prav radi ustavimo, kasneje eno žival strese elektrika, da kar odskoči in zamuka, ko hoče polizati enega od nas.

Pomislim, da imajo živali številke v ušesih, za državo so številke, upam, da so so za gospodarja več.

Primerjava s taboriščem, električna žica, številke ... (Seveda je glede na živino marsikje tem tukaj prav lepo! Še novembra raste trava, toplo je ... In prostora imajo kar nekaj, res lepo je tukaj ...)

In seveda pogled na Grmado, Svetega Lovrenca, Črni vrh ...

Spodaj se že "senčijo" hiše ... sosedova, naša ...

Z druge strani vrh osvojijo otroci, nekaj bratovih, nekaj mojih ...

Sonce je na zahodu, Planina se koplje v njem. Mi pa tudi, seveda!

In potem spust. Breza. Spomini!

FF - diagonala! Smejem se, ko eden od otrok pleše pred pašnikom in ga vse živali gledajo. Otrok pravi: "Vse krave me gledajo!" Toda v tem pašniku so sami - biki!

Najdemo večerjo!!! Krasno! (In bila je res dobra!)

Pa pa, moji kraji!

Kjer so me zibali 1

Kjer so me zibali 2

Kjer so me zibali 3

Kjer so me zibali 4
Kjer so me zibali 5



Trenutno stanje duha: Prelepo je bilo, prelepa jesen je ...

Na Setnici - kot (jesenski) listi smo

Včeraj smo imeli posebno pot, šli smo na Setnico pod Grmado, tam je cerkvica sv. Uršule. In tam je bila maša za našega rojaka alpinista Pavleta Kojzeka, ki je 25. avgusta letos naredil zadnji korak - tam, kjer je bil zelo rad: v gorah. TUKAJ sem že pisala o njem.

Doma je bil v tej vasici. In Grmada je bila od malega njegov izziv, Grmada je pravzaprav že prava gora.

Kot prikazujejo slikce, je bilo ljudi, ki smo prišli na Snico (domač izgovor) prav zaradi spomina na Pavleta in zaradi njegovih bližnjih, veliko.

Tako nas je bilo veliko med mašo zunaj.

Vsa maša je bila naravnana na ljubezen do gora!

Neka gospa je na začetku govorila o Pavletu (Palčetu), kako je rad poslušal besede stare mame in kako ji je rekel, ko mu je omenila nebesa, da bo splezal v nebesa ... Misel je bila, da je resnično splezal v nebesa!

Mislim, da je župnik rekel, da Pavle ni prišel na konec, temveč na cilj.

Med mašo sem sedela v travi, poslušala besede (so poskrbeli za ozvočenje) in jih shranjala vase ... In pogled mi je obstal na drevesu, jesenskem drevesu ... Listi so porumeneli, porjaveli ... nekateri so odpadli, nekateri so se še držali vej ... Pomislila sem, da smo mi kot listi ... Vsak ima svoj čas in svoj prostor pod nebom. Marsikateri list odpade že zgodaj, že pomladi ... Mnogo listov zbijejo z vej neurja ... In kljub vsemu do jeseni drevo ohrani veliko listja ... a počasi eden za drugim odpadajo. Eden je ves lep in nežen, prelepih barv, drug je suh in objeden ... in največ listov je rjavih ... Tako pač je ...

Po maši so nas Pavletovi bližnji  pogostili z domačimi dobrotami - in župnik je celo rekel, da lahko to jemljemo kot obhajilo ...

Ogledala sem si lepo cerkvico, je obnovljena in res krasna! V njej smo krstili našega 12-letnika! Kdaj je že bilo to!

 

Pogled na Goro ali Svetega Lovrenca (nad Polhovim Gradcem),

za nami je Grmada, žal nimamo časa, da bi šli gor. Skozi veje malo nižje iz gozda se nam nudi zasanjan pogled na Polhov Gradec in okolico.

Pot v dolino je prelepa, pred nami se v tančicah skrivajo hribi ...

Pavle, počivaj v miru, je misel, ki nas spremlja ...

V župnijskih oznanilih je prispevek Pavlov pogum. Priporočam.

Delček prepišem: Ko je pred nekaj leti kitajska vojska na meji med Tibetom in Nepalom napadla bežeče neoborožene begunce in jih nekaj ubila, je bil Pavle v skupini alpinistov, ki je dogajanje posnela. A je kar nekaj slavnih alpinistov, ki so tudi bili priča dogodku, informacije zadržala, slik ni objavila, skratka - strah je prevladal nad pogumom. Strah pred kitajsko državo, ki bi se jim morda maščevala in jim ne bi več dovolila plezati na himalajske gore s severne, kitajske strani. Pavle, eden najboljših alpinistov sveta, je fotografije kmalu po dogodku pogumno objavil na spletu, poslal jih je v svet preko interneta, vsem je sporočil resnico o krivici, resnico o žalostni usodi beguncev, resnico o nečloveškem početju. (Napisal Marjan Bradeško.) 

Pa še kaj drugega lepega se najde, recimo o Pedru Opeki.

Če koga zanima še o sv. Uršuli, je tole na spletni strani župnije Polhov Gradec - tukaj :

mučenka

rojena: v 3. st. v Angliji
umrla: 3./4. st. v Kolnu, Nemčija
zavetnica Kolna; mladine; učiteljic in vzgojiteljic; univerz v Parizu in Coimbri; trgovcev s suknom; za dobro poroko in dober zakon; za mirno smrt; bolnih otrok  ... več..



Trenutno stanje duha: Hvala, Pavle ...

Kako zraste kruh ...

Otroci včasih mislijo, da mleko naredijo v tovarnah. Kako pa nastane kruh? Naredijo ga pač v pekarnah ...

Delček tega, kako zraste kruh, bom prikazala s pomočjo več kot četrt stoletja starih fotografij. (Opravičujem se zaradi manjše kvalitete ...)

Najprej je potrebno pripraviti njivo ... Pognojiti, zorati, branati,

zdrobiti debele in trde grude zemlje ...

V kripci sem pripeljala vreče pšeničnega semena.

Mama tukaj pripravlja seme v sejavnico ...

... in seje ...

Brat "cile", z ozelenelimi vejicami grmovja označuje, do kje leti seme - da ne sejemo še enkrat po istem.

Vroče je ...

in žeja nas muči ...

Njiva je posejana, kar je bilo naše delo, je narejeno ... in sedaj čakamo na blagoslov od Zgoraj! Tako dež kot sonce, oboje je potrebno ...

Pšenica zori ...

Njiva rumeni, zlati ...

in nas vabi na žetev!

Ata kosi s kosilnico, približno na vsak meter ali dva (odvisno od gostote žita in tudi od plevela) ustavi,

da mama lahko pobere kup žitnih stebel s težkimi klasi ... včasih je kup poln tudi raznoraznih plevelov, recimo osata, slaka, majhnih mačehic, meni je posebno všeč "bodeči ženin" - zaradi imena! In če imaš več ur ali dni opraviti s tem, tega bodečega ženina krepko začutiš, je res bodeči.

Kup žita mama položi na pasino (naglas na "i"!) ...

... tako! Zdaj še zvežemo

in nosimo atu, ki stoji na vozu lojtrniku in zlaga snope na voz! Če ni voz lepo naložen, se lahko zgodi, da se prevrne pri vožnji domov ali pa da snopi zdrsijo na tla!!

Odpeljemo v kozolec in snope zložimo v late, kjer se osušijo in potem čez kakšen mesec ali dva omlatimo ... Teh slikc pa nimam ...In potem se žito "pajklja" (veja/veje) in potem gre še skozi čistilnico ... in potem v mlin ...

In za kruh potrebujemo ... moko!!!

Lep pozdrav s kmetov!



Trenutno stanje duha: S hvaležnostjo ...

Kmetovanje skozi oči kmečke hčere

Zame je bilo vedno biti kmetica velika stvar! Če bi srečala kakšnega kmeta, ki bi ga poleg kmetije veselilo še kaj drugega, recimo vsaj knjige, da se mu ne bi zdelo škoda časa za branje ..., bi se ne branila ... no, zadržki zame so usmeritev kmetije ...

Imam rada živali, vedno sem bila srečna med njimi ... Kot otrok sem se zatekla v hlev večkrat tudi, ko sem bila žalostna ali ko me je zeblo. Božala sem krave, hodila od ene do druge pa do bikov in teličkov in konjev, dokler smo ju imeli ... pa sem jim nosila liste, ki sem jih natrgala natančno število in vsaki živali sem dala "njen" list v gobec ...

Rada sem imela kokoši, stalno sem jih pestovala, pa mucke, bila sem vsa spraskana od njih, ko so mi kdaj ušli iz rok ...

Toda hudo mi je bilo za vsako živaljo, ki je potem ni bilo več.

Kokoši so v glavnem izginile v lisičjih želodcih - pomladi in poleti, ko so imele mlade - ali pa na jesen v orlovih.

Prašiče so pozimi klali. Skrila sem se in tiščala na ušesa in jokala, ko je cviljenje prihajalo do mojih ušes.

Zelo hudo je bilo tudi, ko se je pripeljal mesar s tovornjakom in odpeljal kravo, dve ... ali bika ...

To je bilo strašno.

Tovornjak je zapeljal k škarpi, da ni bilo treba živali tako strmo gor na tovornjak. Toda živeli so se vedno branile, upirale, tepli so jih, da so jih spravili na tovornjak. Meni se je trgalo od žalosti.

Enkrat se je sosedov bik, ki so ga natovarjali pri nas, iztrgal tistim, ki so ga vlekli, potiskali, priganjali ... in pobegnil! Bila sem navdušena! Seveda sem mislila, da jim bo ušel in živel na svobodi! A ubogi bik je zbezljal in stekel po bregu navzdol. Tekli so za njim, bik je pospešil in revež se je zakotalil po bregu navzdol in med grmovjem v dolino ... Tam se je (na mojo žalost) ves upehan in šepav pustil naložiti ...

Tale slikca se mi zdi tako prisrčna s temi ščipalkami!

Nisem zaprisežena vegetarijanka, toda rada pomislim na naše živali, ki smo jih imeli radi, skrbeli smo zanje ... Pri nas je redko katera žival začutila šibo (predvsem za usmeritev, kam mora iti), videla pa sem človeka, ki je divje pretepel teličko, ki je stekla iz hleva in smo jo potem dve uri lovili po hribu ... Ko je telička odrasla v kravo, se je tresla, ko je prišel v hlev njen gospodar. To sem videla. Grozno mi je bilo, krava ima res spomin!

Ponosna sem bila na svoje, ker niso bili grobi do živali.

Brala sem o tem, kako so Indijanci hvaležno sprejeli žival, vse njeno telo za svojo hrano in še kaj (kože recimo).

V današnjih časih je tako skomercializirano skoraj vse ... tudi življenje ... živalsko sploh. Uboge živali ne rastejo zato, ker bi jih imeli radi, temveč za denar. Samo za denar.

Tako da če bi jaz imela kmetijo, bi jo usmerila v biovrtnarstvo in biosadjarstvo (če bi bilo mogoče), živali bi pa imela tudi, za jajca, mleko ... in predvsem zato, da bi bilo nam vsem skupaj lepo ...

Ko je čebelnjak prazen, imajo pa backi prostor ...



Trenutno stanje duha: Kmetič veselo na svetu živi ... A res?

Hotel s 1000 zvezdicami

Na vsake toliko strmim, kolikšne povezave najdem med Turdusom in seboj. Kolikokrat sva milje daleč ... In tako me preseneti on s svojim pisanjem o mojem prenočišču, jaz pa sem o tem v mislih pisala na licu mesta!

Moj hotel s 1000 zvezdicami je bil takle:

Dokaz o 1000 zvezdicah:

Ko sem ležala, sem gledala nebo in zvezdice na njem. No, nisem jih naštela tisoč, to ne, te dni ni bilo dovolj jasno nebo. Prvo noč smo se sicer nekaj kotalili, ko smo ležali z glavami proti severu, toda kaj ko je bil pa naš hotel kot slavni "pizki" stolp. Potem smo spremenili lego glede na teren in je bilo bolje.

V tej leseni prepišni karo zgradbi pa so prenočevali otroci. Pozno v noč so prihajali do mene glasovi, smeh ...

Razgled z ležišča: proti vzhodu, kar tudi jasno pokažejo rdeče obarvani hribi okrog Grmade! Sede sem opazovala sončni vzhod! 

Ekološko ekonomska varianta prenočevanja!

Voda nekaj nižje pri enem bratu ali višje pri drugem bratu.

Ker ni bilo nobene lučke (niti polne lune!), nisem bila nič ogrožena od mravelj in strigalic, ki so zašle v moj šotor! (Nobena me ni uščipnila, podnevi pa sem jih kar precej videla v mojem hotelu!) Prvo noč je po nas lezel mucek, ki ga kar nisem uspela prepoditi!

Imeli smo polni penzion (kuhala je v glavnem svakinja, nekaj tudi nečakinje!).

Nastanitev mi je omogočila veliko gibanja po svežem zraku, rekreacijo različnih vrst, solarij je bil zastonj, savna tudi, plavali smo v kupih trave in lastnem potu.

Plezanje po bregovih, tobogana po lastni ta zadnji nisem čisto izdelala. Na srečo s koso v roko nisem zletela, z grabljami se pa znam loviti, saj zakaj bi pa sicer imele grablje zobe!

Nekaj svežih jagod, ki se ponudijo med rekreacijo s koso.

Razstava travniških cvetlic, raznovrstnih trav, metuljev ...

Pijača: prvovrstna studenčnica brez vsakega klora, včasih mešana z malo vina ali soka.

Nagrada: očetova hvaležnost in bratov nasmeh! Pa grablje in koso mi bo ata naredil, prav zame, da vzamem s seboj na Primorsko, saj tam travo trgam ali pa žanjem, ko pa kose nimam.

Pozdrav in lepe dni vsem!



Trenutno stanje duha: Z dobro voljo se veliko naredi ...

Kjer so me zibali mamica moja 3

Otroci so raje ostali spodaj pri sorodnikih in tako sva šla v moj ljubi gozd z Mojim sama. In še Moj se me je naveličal, ker sem preveč stvari želela videti od blizu in se se zaustavljala ... in sva se zmenila, kje se dobiva ...

Pa sem šla še malo po svoje!

Najprej sem šla preverit, če so šmarnice! So! Pošiljam dišeč pozdrav!

In potem sem se spomnila, da je tam blizu raslo včasih mogočno drevo z duplom, v katerem sem pred več kot 30 leti videla sedeti sovo, mislim, da lesno sovo! Grem pogledat!

Bolj temačno je zdaj tam, veliko se je zaraslo, šmarnic je malo, saj jih je skoraj čisto prerasel gozd. Pridem do drevesa, še stoji! Pogledam po deblu gor in - iz dupla prav tedaj zleti ... kdo ... morda sova ... ne vidim dobro ... tik nad glavo mi leti in izgine ... Uh, kakšen praznik!

Vsepovsod je življenje, prelet živega in na drug način živega.

mah za mah (slikala moška roka!)

Blazinice mahu vabijo. Bo kaj borovnic?

Vse zeleno me pozdravlja! In zdaj tudi vas!

- macesen

- smreka

- smreka in "podmladek"

- in tla pod njimi

- bor (popravek, po opozorilu Metuljca!)

- breza

- topol (nekoč mi je mama naročila, naj naberem brezove liste za obkladke proti revmi, nabrala sem pa tudi topolove, ker je šlo hitreje, malo večji so ...)

- jesen

- bukev

- kostanj

- javor

- gaber

- hrast

- leska

Mravljice pridno delajo, čeprav je ne-delja!

Še bolj od blizu ...

Našla sva zanimivo hišico!

Na robu gozda kakšno bogastvo!

Ob travah se spomnim na Jano.

Z vrha Babnega vrha (707 m) še pogled na vse strani!

Proti JZ je Planina (nad Šentjoštom)!

Proti severu oz. SV je Črni Vrh (nad Polhovim Gradcem). Mama je na njivi vedno pogledala, kam pada senca, če je padala proti Črnemu vrhu, je bila sončna ura blizu 12. in mama se je odpravila domov poskrbet za živino in za kosilo.

Tudi to je Črni Vrh.

Te hiše so v Srednjem Vrhu. Za njimi se spustiš v Potrebuježev graben. In potem gor v Črni Vrh.

Pogled proti vzhodu: Grmada in Gora (Sv. Lovrenc). Tam pod Goro na drugi strani je Polhov Gradec.

Proti jugovzhodu. Joj, kakšno so naredile krave!

Še se obračam ...

Tole je proti jugozahodu, kmetija Kucelj spada že pod Butajnovo.

Spustiva se navzdol.

Tista breza tam spodaj!!!

Še pozdrav rožic (rečemo jim marelce, no, marilce (dežniček je, kajne?), vem tudi za ime ciganček ...)

in teh zame brez imena

...


Kjer so me zibali 1

Kjer so me zibali 2

Kjer so me zibali 3

Kjer so me zibali 4
Kjer so me zibali 5


Trenutno stanje duha: Svobodno

Iz maminega življenja 2

Nadaljevanje tegale.

Videla sem pismo iz l. 52, v katerem mamina sestra nuna (iz Italije) piše, naj se ja mama poroči in prevzame kmetijo.

Od 14 otrok sta tedaj živeli doma le dve sestri z njuno mamo ... in še sestra ni bila več rosno mlada ... In tudi mama ne več, dopolnila je 30 let.

Njuna mama je hčeri priganjala k delu, same so obdelale 45 ha zemlje, no, nekaj so jim je vzeli po vojni. Kdaj pa kdaj so imeli za pomoč kakšne ljudi, večina dela je bila na njih samih. Na dom so prihajali razni ljudje, ki so govorili, da se bo kateri ob bratov vrnil - in zagospodaril. Da je nekdo pač nekje katerega od bratov videl.

Pa se ni. Menda so le ti preroki želeli kaj dobiti, kaj za pod zob recimo.

Leta 57 je umrla mamina sestra, ki je bila nuna v Italiji. Imeli so jo za sveto. Moja mama je vedno veliko veliko dala nanjo.

  

Leto za tem se je mama končno poročila, imela je že skoraj 36 let. Njen mož je bil 10 let mlajši. Vojna je pobrala praktično vso mamino generacijo. (Zanimivo, enako se je zgodilo približno v istem času na sosednji kmetiji, mamina sošolka se je tudi poročila z 10 let mlajšim fantom!)

Mama, ki je bila redkobesedna, je pa le povedala, kako je prvič pekla kruh. Vedno je bila le za deklo, delala je v hlevu in na njivi, travnikih, nikoli v kuhinji ... zdaj je pa naenkrat gospodinja! Menda je sestra komaj čakala, kako bo uspelo (kolikor sem razumela, ni šlo ravno za veliko naklonjenost). Pravzaprav je sestra verjetno morala zdaj iti na "nižje" mesto.

L. 59 se je rodil prvi otrok, brat J. Menda je bil carski rez, samo mama je o teh stvareh skrivnostno molčala, soseda mi je to rekla. Po mojem carskem rezu.

L. 60 je umrla mamina mama.

L. 61 sem se rodila jaz, menda težak porod.

L. 62, ko sem jaz morda dobro sedela, je v bolnišnici umrla mamina sestra, ki je sicer živela doma, stara nekaj čez 50 let. Ata se je s konji in vozom odpravil v dolino po njeno truplo. Doma je ostala mama sama z otrokoma. In s trebuhom. Tukaj je del, ki ga ne poznam prav natančno, saj mama nikoli ni govorila o tem: Delala je v hlevu, ko se je začel porod. Najbrž je mislila, da mora narediti do konca ... in tako rodila v hlevu. (Vedno ob jaslicah mislim na to!) Na srečo je uspela priklicati sosede, ki so jo spravili, njo in otroka, v hišo. In vtem je ata pripeljal svojo pokojno svakinjo domov ... Mama je rodila še enega novorojenčka ... Dvojčka. Bratec in sestrica. Soseda ju je krstila. A kaj sem jaz vedela, stara sem bila devet mesecev! Slišala sem govoriti, da je bil porod pri šestih mesecih.

En novorojenček je umrl že doma. Mamo z obema otročkoma so odpeljali v Ljubljano. Umrl je še drugi novorojenček.

Enega so pokopali z bogve kom skupaj. Drugega, punčko, ki je umrla kasneje, so dali v trugico, v malo krstico in ata jo je nesel sam na pogrebu. Je rekel ata s solzami v očeh: mežnar, župnik in jaz s trugico ... Trije ljudje na pogrebu.

Naju z bratom so tiste čase varovali sosedje ... Brat, ki se je učil govoriti, je povzel po sosedovih deklicah žensko obliko "sem šla, sem djala" ...

Slabi dve leti za tem se je rodil najmlajši brat, s kleščnim porodom. Govorili so o povojih okrog glave.

Spominjam se dne, ko je mama prišla z bratcem domov. Bosa sva s starejšim bratom čakala zunaj na stopnicah, ko sta mama in ata prihajala z dojenčkom peš gor po bregu ... Morda je to moj najstarejši spomin, vsaj tak, ki ga približno lahko postavim v čas. Brat se je rodil februarja 64. 

Počasi so prihajala leta, na katera me vežejo spomini.

Sinonima za mamo bi bila delo in molitev.

Vedno je delala, le ob nedeljah popoldne je hvaležno šla počivat ... Tako zgaran človek, kot je bila ona, je res zaslužil nedeljski počitek in globoko razumel, kaj to pomeni.

Vstajala je prva, šla molzt krave, včasih je poleti pred tem še s koso nakosila za "frišno". Šele potem je budila ostale, ponavadi z atom vred.

V vsakem bregu je zmogla, vsa težka ročna kmečka dela je obvladala.

Tudi vozove je marsikdaj sama nakladala.

V naših bregovih so se večkrat prevrnili vozovi, včasih celo med nakladanje, enkrat sem bila jaz na njem, "tlačila" sem, ko se je obrnil ... in sem bila pod goro sena.

Ko smo vozili vozove domov, sprva s konji, potem s traktorjem, sem se jaz velikokrat tresla od strahu ... in tudi zdaj me je strah, ko brat vozi po naših bregovih, kjer pač upa. Včasih so se tudi med vožnjo obrnili.

In en sosed je umrl pod traktorjem.

Ko smo peljali po poševnem travniku do ceste, smo podpirali voz ali pa na zgornji strani viseli na njem.

Mama je vedno šla na spodnji strani in z vilami podpirala voz, naložen kakšna 2 metra visoko.

Tako je nekega dne stopila v osir, ose so se ji vsule pod krilo, toda če bi popustila, bi se voz prevrnil. Šla je naprej z osami, ki so se ustavile okrog pasu in tako je dobila enih osem pikov hkrati. Šele na cesti je odložila vile in se otresla jeznih žuželk.

Mama je veliko pela, vedno je pela v hlevu, ko je molzla, Moj pravi, da bi naše krave sploh ne dale mleka brez maminega pobožnega petja. Res se ne spominjam nobenih necerkvenih pesmi.

Naši bregovi so precej skromni. Kakšno zelo suho leto kakšnega brega nismo pokosili, ker na njem ni nič zraslo.

Šele ko je bila že sredi šestdesetih let (jaz pa čez 20), sem postala enakovredna grabljica, košnje pa nikoli nisem strenirala do njene popolnosti.

Šele zadnja leta je malo popustila, po tistem, ko je padla z odra, ko se je zlomila deska na hlevu ... Od takrat naprej je imela krivo hrbtenico. Počasi je le kdaj pa kdaj posedela malo več za pečjo ... in še zdaj, ko pridem "gor", pomislim, ali bo sedela pri peči - kot včasih ...

Občudujem njeno zvestobo spoznanemu. Posebno zadnja leta, ko se je omilila, postala je malo manj stroga, postala je malo bolj prizanesljiva ...

In njen odhod od tukaj sem jaz doživela kot veličastno pot, kot velik praznik.

Z njene strani, zanjo.

Le za nas, ki smo ostali, je bilo drugače.



Iz maminega življenja 1

Družina moje mame je stara, stara ...

Doma imajo ohranjeno listino iz l. 1622, ki govori o delitvi kmetije med dva brata. Priimek in domače ime sta bila ista vse do poroke moje mame, ki je nasledila kmetijo ... torej do l. 1958.

Mamina starša sta se poročila koncem 19. stoletja in začeli so se rojevati otroci. Moja mama je bila najmlajši otrok, štirinajsti (1922). Bilo je osem fantov in šest deklet. En ali dva sta umrla kot otroka in eden pri osemnajstih letih.

Moja mama je bila pridna učenka, ko sem kot punčka stikala po njenih predalih, sem videla  njeno spričevalo ...

Vendar so ji nekako določili prihodnost: pomoč doma na kmetiji, naj bo "stara" teta, torej zastonj dekla pri hiši!

Tri mamine sestre so šle v samostan in en brat tudi. In - tako mi je rekel stric menih - je bila taka tudi mamina želja, a je bila zanjo neizpolnjiva.

In kot je tudi rekel stric, je tako lepo pela, da ko so imeli ohcet v domači hiši in je ona, majhna punčka, sedela zunaj pred hišo na stopnicah in začela peti, so vsi v hiši utihnili in jo poslušali.

Njen oče je igral klarinet in sta skupaj s sosedom igrala na ohcetih. Sosed je imel harmoniko. No, dokler ni mamina mama to prepovedala! To mi je povedala teta nuna.

Mama nam nikoli ni povedala nobene take zgodbice.

Morda je bilo zanjo življenje zelo zelo drugačno, kot si ga je kdaj predstavljala. Gotovo je bilo.

V tridesetih letih sta bila dva njena brata poročena, imela sta družini, oba sta živela na škofjeloškem. Eno kmetijo so mamini kupili.

In potem je prišla mamina odrasla doba in hkrati tudi vojna.

V naših krajih se je dogajalo marsikaj, kar je bilo pomembno v zgodovini Slovenije. In dogajale so se strašne reči med ljudmi.

Že kot otrok sem videla knjigo, ki je izšla med drugo svetovno vojno in so bile v njej popisane zgodbe o od partizanov pobitih družin.

Prva vaška straža je nastala v naših krajih. Gotovo je bilo težko videti resnico. Komurkoli. Od kar sem brala knjigo Skriti spomin Angele Vode, nekatere stvari bolj razumem. Širše vidim.

Neke noči so partizani prišli in odpeljali vole.

Neko drugo noč so prišli z obtožbo, da je mamin brat nečesa kriv ... (ne vem, česa) ... Tedaj so jim vse pobrali iz hiše, kar se je dalo ... Vreče pšenice so naložili in jih odnašali ... Ko so videli, da ne bodo mogli odnesti vsega, saj se je že danilo, so stresali žito po tleh, skakali po njem in urinirali.

S seboj so odpeljali maminega brata J., z žico je imel na hrbtu zvezane roke ...

In mama je povedala, da so ga odpeljali okrog po gozdovih in mu sodili, ugotovili so, da ni kriv, in so ga spustili. To je mama povedala z veliko hvaležnostjo.

In zanimivo je, da naša pšenica ni šla daleč, saj je mlinar, ki jo je dobil v mletje, poznal vrsto pšenice po zrnu ... in našim povedal, kdo je pripeljal našo pšenico v mlin ...

Njen brat na škofjeloškem se je partizanskih groženj bal in se umaknil v Škofjo Loko, mislil je, da bo bolj varen.

Pa so prišli partizani, preoblečeni v Nemce, in skozi okno hiše z mitraljezom postrelili družino. Le eno deklico so spregledali.

Potem je drugi stric zbežal s svojo družino na Koroško, kjer mu je umrl najmlajši otrok, in kasneje prispel v Argentino.

Brat J., ki je bil gospodar doma in je imel dekle v eni tistih vasi v okolici, je nekega dne l. 44 šel nekje tam, kjer je bila na začetku vojne meja med Nemčijo in Italijo, stopil je na mino in eksplozija mu je strgala nogo ... Nekako se je privlekel do prve hiše ... spravili so ga v bolnišnico ... in kot je rekel stric L., je dobil transfuzijo napačne krvi in umrl. Njegovo dekle je ostalo samsko do smrti (pred recimo 10 leti).

Takrat enkrat je umrl tudi mamin oče, zaradi bolezni.

Po vojni so ustrelili dva mamina brata.

Seveda tega domači niso vedeli.

Bratov pač ni bilo domov od nikoder.

In pri nas je veljalo, da bo šel priimek naprej, morda že več kot 400-letni ... Torej mora kmetijo naslediti fant.

(Tukaj sem zajela prvo polovico maminega življenja, drugo pa je preživela kot poročena. Drugi del sledi. Tukaj.)



Trenutno stanje duha: Ko življenje teče po svoje ...

Štruklji na mamin način

Najboljše možno kosilo pri nas doma je bilo, kadar je mama skuhala štruklje!

Otroci smo seveda radi pomagali razvaljano testo potresati z mletimi jedrci orehov in sladkorjev, pred tem je mama namazala stopljeno maslo ... Njami, kako so se cedile sline! Najtežje delo, kjer nas je pa mama res porabila, je bilo zvijanje štrukljev. In potem so celo dopoldne čakali, ko je mama kmetica pač šla delat druge reči, ponavadi seveda ven, na njivo, v breg ali v gozd. Mi smo pa, če nam je uspelo, malo pocufali kje pri robu in že je izginilo v naših želodcih ... Seveda smo to delali tudi skrivaj drug pred drugim, saj smo vedeli, da se to ne sme. Sploh je pa veljalo pravilo, da surovo testo zlepi želodec ... Morda so to rekli le zato, da ne bi jedli surovega testa?

No, kako se pripravijo "mamimi" štruklji?

Ker jaz ne maram številk in tehtanja (nobenega!), delam vse na pamet:

V skledo z moko in soljo in oljem vlijemo vrelo vodo in naredimo mehko, a čvrsto testo. Hlebček zvaljamo v krog. Potresemo z vsem mogočim ... z orehi, kokosovo moko, kakavom, včasih namažemo skuto ali potresemo z jabolki ... prilagajamo se pač temu, kar imamo doma, in tistim, ki bodo jedli ...

Ponavadi pol testa potresemo z eno rečjo, pol z drugo ... in recimo danes smo orehove naredili bolj velike kot kakavove, da je lažje pravega dati lakotniku, ker eni skoraj umrejo od hudega, če slučajno ugriznejo v oreh.

No, ko je testo pomazano ali potreseno, naredimo s prstom v sredi luknjo in zvijamo od znotraj na ven. Na koncu imamo velik ozek obroč in tega z lesenim nožem narežemo na kose oz. koščke - na štruklje ali štrukeljčke.

To potem skuhamo v vreli vodi, seveda ne vem, kako dolgo se kuha. Po občutku pač, ene 15 minut, recimo.

In potem: dober tek! Bog požegnaj!

In še to: pri nas doma smo pojedli tudi vso vodo, v kateri so se skuhali ...

Tile so tamali, kakavovi, orehovi se že kuhajo!

Ja, "kastrola" je menda ene 5 ali 6 litrska (podatek za Klotildo!)

Bog požegnaj!

Ko sem bila še otrok, smo zmeraj štruklje prešteli in gledali drug drugemu pod prste, da bi bilo ja pravično!

Kar je potrdilo, da so bili štruklji res najboljša možna hrana.

Mi je bilo kar žal, da sta oba moja praznika, rojstni dan in god, poleti in mama ni imela časa za to, da bi takrat naredila štruklje, brata sta pa oba z vsemi prazniki poznozimska in tako sta dobila štruklje! Imela sem občutek, da praznujemo samo njune praznike, mojih pa ne. Ampak štruklji so bili vseeno dobri!



Trenutno stanje duha: Dobro je bilo!

Kjer so me zibali mamica moja 2

Takole sem vas želela pozdraviti za veliko noč, pa mi je fotoaparat "zamrznil" - šele zdaj so slikce "zunaj"! Seveda sva midva z možem "morala" tudi na najinih 700 metrov nad morjem.

bor je zasnežen

pomokan

posrebren

kukamo

iz beline

sredi

zimske sivine

čebelice spijo

prav nič ne letijo

prav nič ne brenčijo

a bratove slike

na panjih

živijo

ponosni kozolec počiva

megla ga ovija

snegec ga pokriva

zunaj megla

a v srcu toplina

ne moti naju

mokra sivina

kara

prihiti

pozdravi

prijaznost me očara

kukam izpod snega

ni mi hudega

temno svetlo

toplo hladno

je bolj zimsko

kot pomladno

mačice mačice

kot mehke bele tačice

s snegom so pokrite

pod snegom skoraj skrite

jesensko listje

in zimska belina

a vendar

se že sluti

pomladi toplina

mehko

mehko

kot puhek

suhe travice

si nadevajo

tančice

na svoje

špičaste glavice

otroci se v hiši grejejo

midva z mojim dragim 

pa kot dve mravljici

hitiva

po zimski pravljici

čeprav sivo

temno

mokro

je

lepo

lepo

lepo


Kjer so me zibali 1

Kjer so me zibali 2

Kjer so me zibali 3

Kjer so me zibali 4
Kjer so me zibali 5


Trenutno stanje duha: Velika noč z zamudo

Volk iz Rdeče kapice

Zgodba, ki mi jo je povedala moja mama:

Otroci, velika skupina, so hodili skupaj v šolo ... Bili so z vseh teh posameznih kmetij in bajt ... Del poti je bil skupen, kasneje so imeli še svoje delčke poti.

No, in tale zgodba se je zgodila nekega večera, ko so se v trdi temi zgodnje zimske noči vračali iz šole od popoldanskega pouka. Pogovarjali so se o volkovih in strašili drug drugega z volkom. Govorili so o pravljici Rdeča kapica. In o volku, ki jo je požrl. Tudi če se je v pravljici vse srečno razpletlo, to še ne pomeni, da so s tem že opravili s strahom. Najbrž je bilo vse po malem strah, ali pa ne, dejstvo pa je, da so veliki fantje objestno in zviška govorili o tem. Morda so se ti fantje le reševali tako iz svojega strahu? Saj navsezadnje, kako pa naj vedo, da stoprocentno ne pride od kje kakšen volk. Za leva je jasno, da ga v našem gozdu ne bo ... ali pa tigra ... toda volk!?

In uživali so v strahu mlajših otrok v njihovi skupini. Z njimi je bila tudi majhna deklica, bila je toliko mlajša in manjša od vseh, da jih ni mogla več dohajati ... In otroci je niso počakali. Tekli so naprej. In ona je ostala sama zadaj.

In tedaj se je blizu nje oglasil volk! Začel je tuliti: Uuuuu-uu.

Deklica se je sesedla. Ni mogla več na noge. Otroci so se vrnili ponjo, tudi tisti, ki je oponašal volka ... Odnesli so jo na njen dom.

Klicali so zdravnika in duhovnika. Mojo mamo so prosili za birmansko botro, tako da je deklica tedaj prejela še zakrament sv. birme (s hudih primerih jo lahko podeli navaden duhovnik).

Deklica je umrla.

Govorili so o tem, da ji je strah takrat sprožil epilepsijo ... Poznam človeka, ki je bil "volk". Kolikokrat sem pomislila, kako se počuti ob misli na posledice nedožnega, nič hudega mislečega strašenja ...

In velikokrat sem pomislila, da nedolžne pravljice niso vedno nedolžne.


Drugi svet




{ Novejše modrosti } { Stran 1 od 2 } { Starejše modrosti }

Dragoceno mi je, da potujejo dobre stvari med nami, mnogo mnogo lepega je že prišlo skozi moje dlani in srce ... toda kot jaz spoštujem zapise drugih tudi s stališča avtorstva, prosim, da spoštujete tudi vi moje prispevke, tako zapisano kot "pofotkano"! Torej: prosim, ne objavljajte mojih zapisov brez mojega imena oz. linka! Copyright-Odsrcadosrca Mir in vse dobro!
odsrcadosrca.eDnevnik.si

«  december 2014  »
pontorsrepetsobned
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031 


Predali modrosti

Da bi rasli v vednosti in modrosti
Dobra volja je najbolja
Domovinske in družbene modrosti
Drobne modre zgodbe
Drobne modrosti
Drobne rime
Drobtinice, ki so ostale
Drugi so zapisali modrost ...
Duša mi je žalostna do smrti
K tebi želim, moj Bog
Kdor poje, dvakrat moli ...
Kjer mi zibka tekla je
Ko mladost išče modrost ...
Kot slavček rada bi pela ...
Ljubil te bom vse dni
Ljubljena slovenska hiša
Šola odpuščanja
Majhna sem bila
Mavrične modrosti
Mizica, pogrni se!
Modre zgodbe
Modri pogovori
Modri SPISI
Modrost kot vsakdanji kruh
Modrost malih
Modrost od zgoraj
Modrosti izročila
Modrosti modrih knjig
Modrosti za našo Zemljo
Ringa ringa raja
Stkal sem te v globočinah
Svet od pogumnih s srcem
Tja vleče me srce
Utrinki modrosti
Virtualne modrosti
Visoka pesem
Začutiti modrost narave


Frišne modrosti

Vseposvojitev.si ... posvojila sem komunista in antifašista Nikolaja
Rovte in Mussomeli - mnoge je vzela svoboda ...
G. Troha ... odslej bom skrbela za lastno rit :)
Obujte Trohove čevlje in od drugih gladovno stavkajočih tudi
Glejte, človek! Glejte, Troha in njegova pravica ...
Ko država ne dovoli pokopati otroka
Ali je v primeru splava kršena ustavna pravica?
Siamska dvojčka z enim srčkom - sme človek odločati v življenju in smrti?
Ptički, dost je blo
Utrinek ob gladovni stavki Ladislava Trohe
Tudi jaz sem pospremila Janeza Janšo
Mož, ki beži pred evtanazijo
O spravi - ob obletnici konca 2. svet. vojne na naših tleh
Sveta Neža kuram rit odveže
Res je bil prizadet!
Bocellijeva mama zavrnila splav
Deček z lučko - morda je to slovo ...
Prevara vedno prizadene
Gre za to, da bi bilo otrokom dobro, ali za dokazovanje moči?
Gre CSD res za otroke?? Ali pa gre za zaroto?

(Zvok lahko izključiš!)

Edivas

rudimark
drugacemisleci
petruska
chiara
alja
miiiska
schizophrenia
mojeblodnje
Babica
morskadeklica
jasmy
klotilda
mezicar007
malteski
sandra
sabyy
lusi
kajtije
jasmin01
BelaBrada
tritogeneja
Santos
vvooodnarka
mislice
brjav8
chefek
mojles
psychoXL
caillou
Arzen
primoz69
menelida
karmenca
ubiamordeusibiest
RazbOjniK
Rimljancek
speljur
sandrca
osem
kojotka
alea
virtus
tedi
metuljc
poli
SamotnaDusa
ZavestnaSamost
lucille95
pumpkin
skalaprava
minca
zuzzu68
bobek
pollmatej
laana
NooNeeLse
lea199
sailor565
ggmitja
tekabaka
inside
drsalka
alter
svetloba
kokfajn
ocka
OdseviNeba
osi
okop
piko
Pikabu1
zogca
Mozakar
sime
GorgonzolaDcheee
tempera
TheMoon
merimax
andrejm
bibica
knjige
sviloprejka
abuu
ferdo
aljazek
mazy15
ZB
Emilija
sheehs
networking
skupinaextrem
pajo
bambam
Lurovke
vesel
sandman
kaplja
nebodigatreba
Kayelina
pravljicna
PikePoke
tadam
Irenca88
silvestra
Kleopatra
mastadzoni
copatek
MavricniSkrat
eja
sokol
prizma
deprofundis
Vidomisla
agapetos
debi76
TrixieML
racionalnaFunkcija
marios
roomeo
darja1
pravakala
marika
salamandrina
mathea
elenah
anabell
Chantal
jurson
sajnovicBrajdic
Ramus
Untamle
timba
thepeopleof
larakazanovski
milina
denver09
modrival
masreya
butalkindnevnik
luninsij
ink164
modrina
nervuska
rozinca
radost
jagoda1
kunigunda
karliturk
Samarijanka
Urrska
najinapot
trojka
izposojakombija
franc
liberta
barvnasmetana
jazsemto
3141593
Gordana
DaniKa00
DarkBloodAngel
enea
myoffice
modrebesede
eora
trimegistus
mehanikaleban
puncaizkaira
babica3
marjana
LaVida
Razocarana2
deklicamorska
Danika01
lorelaj
DiZ
rabarbara
ton
Ustvarjalnost
III
Poezijainproza
RisanjeSlikanje
ArtGrafika
ZavestnaSamostNova
DrustvoPlus5akcije
kolos
turist
neza123
scarlet
Sapfo
cebelicamaja29
dajana
odpadki
fee
saci

Druge vasi






Število zadetkov: 12821211
Statistika od 4.06.2009:

Statistika obiskovalcev
Avtor vsebine tega eDnevnika je odsrcadosrca.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-14 eDnevnik