od srca do srca

Kako (pre)živeti skupaj: ženska - moški?

Sem za poroko, sem za zvestobo do konca (ne obsojam pa tistih, ki začutijo, da ne bo šlo in resno stopijo na neko novo pot), toda dobro vem, koliko težkega je lahko v zvezi med moškim in žensko - samo zato, ker sta različna.

Različnost je lahko nekaj najlepšega, dopolnilo, lahko je pa nekaj strašnega, nekaj, kar nas spravlja v stisko ...

Dostikrat se mi zdi, da je več naloženo ženskam kot moškim. Morda pa kar res drži tista stara misel o tem, da moški podpira en vogal hiše, ženska pa tri ... in še pri 4. pomaga možu!

Kdo neki si je izmislil to misel? Moški? Ženskam v tolažbo?

Mislim, da je lepo biti to, kar sem, torej ali moška ali ženska, in živeti s tem, kar pomeni to biti.

Če tako vidimo, si lahko drug drugemu več pomagamo ...

Ganilo me je, ko sem našla tole staro misel (Dobro je biti ženska).

Smo ženske več sposobne? Dostikrat se mi zdi, da! Več zmoremo? Se mi marsikdaj zdi, da. Smo bolj trpežne, pogosto bolj tolerantne, bolj sprejemljive ...

Pa res, bom vstavila kar Medinin komentar, ki je pri prispevku Dobro je biti ženska: /.../ tako lepo je slišati /.../, da si z veseljem Ženska. Tudi jaz sem rada ženska in vedno sem bila zadovoljna s svojim spolom. Nikoli nisem zavidala svojim bratom ničesar, res ne. Bila sem enakovredna tako v športu, pri knjigah, ljubeznih in danes lahko ponovim: Hvala, da sem ženska.  Ker sem se prepričala, da se ženske znajdejo bolje. Ker vem, da smo tudi bolj odporne, prilagodljive in dovzetne za vse spremembe. Ker nismo toliko odvisne, kot je moški spol. Tu mislim na odvisnost najprej od matere, kasneje od žene. Ja, vedno iščejo neko odvisnost. Me smo bolj samostojne. Prosim, pa imam rada moški spol, o ja, toda tako pač je.

Mislim, da če živimo vsak svoje, to, kar čutimo kot najbolj pravo, da smo potem deležni najlepšega v življenju.

Z dopolnjevanjem in tudi z obregovanjem, samo ne s pregrobim, spodbujamo tudi drug drugega k zorenju.

Si pomagamo.

Mislim, da je prelepo, velik zaklad dobiti dopolnilo v drugem človeku, v tistem tanajbližjem!

Se spominjam, da sta Ines in Tedi, mislim, da na Tedinem blogu govorili o tem, da mora biti človel sposoben živeti tudi sam. Ne znam tako lepo povedati, kot sta povedali onidve.

Strinjam se. Vsak bi moral biti samostojen ... nihče naj ne bi visel na svojem sozakoncu (partnerju). Ali le izjemoma, ko je pač morda pretežko ...

Vsak mora prehoditi svojo pot, včasih pa mu še kako prav pridejo rame drugega ... za naslon ...

Ne znam povedati lepše, kot pove Kahlil Gibran:

Če človeka uspeta ustvariti lepo sožitje (res, na splošno ni nemogoče, a mnogokrat ni enostavno!), verjamem, jima njuna skupnost prinaša več lepega, kot bi samo sešteli 1 + 1 = 2. (mož + žena = dva - tale dva je veliko več kot matematični dva!)

Če se uspeta najti, se imeti rada, si pomagati ... se ljubiti, potem skupaj zorita.

Za odnose delata oba. Če ne, je težko, lahko zelo težko. Če dela en sam, ni prav.

Včasih vidim, da kakšni zakonci, posebno žene, včasih ugotovijo, da so njihovi možje nebogljeni, da so kot otroci, da potrebujejo to in to, da jim morajo streči ...

Včasih je tako lažje, bolj enostavno, kot se spopasti z odnosom, iti v globino. Si priznati, si zaupati ... zaupati tudi dvome, obup, žalost.

Če žena ugotovi, da se z njenim možem nič ne da, je pravzaprav narobe - morda bi lahko ona izzvala ali celo pomagala razviti v njem tisto, kar še spi ...

Zdi se mi včasih, da v marsikaterem moškem marsikaj spi - ker jim je tako komot, enostavno ... Kolikokrat sem že slišala ženske jamrati čez može, kako nič ne razumejo (oja, tudi jaz včasih tako pravim!), slišala sem že govoriti o možeh kot o otrocih (ista raven, torej je žena kot mama) ...

Naj malo ponazorim z zanimivim dejstvom, ki smo ga opažale sestre v bolnišnici:

Moški bolniki so želeli iti čimprej domov.

Ženske bolnice so pa kar rade bile v bolnišnici.

Sestre smo ugotavljale, da se domov mudi predvsem moškim, ki imajo doma žene - jasno, da jim bo postreženo bolj, kot jim je v bolnišnici.

Žene pa, ko pridejo iz bolnišnice, naj bi začele gospodinjiti ... Mož jih čaka, da bodo delale in spet stregle njim.

Res je, da že veliko let ne opazujem teh stvari od blizu, toda slišala sem že veliko takih in podobnih zgodb.

Ženske so bile kar rade v bolnišnici, četudi v naši stari bolnišnici ni bilo dobrih pogojev ... Dobile pa so posteljo in hrano, ki so jo pripravili drugi!

V pravem sožitju nudi kakšno uslugo tisti, ki je zdrav - in ne nujno ženska!

Mislim, da v dobrem sožitju oba, moški in ženska, lahko rečeta, da sta z veseljem to, kar sta!

Z veseljem sem moški! Z veseljem sem ženska!

Verjamem, da marsikateremu moškemu ne pomeni "z veseljem biti moški" stroge in absolutne komande v hiši. Verjamem, da marsikdo vidi vrednost pravega sožitja.

Samo v tem, da skušamo najprej polno živeti svojo moškost ali ženskost, moremo razviti kar najlepši odnos "moški-ženska".

In enost med možem in ženo, je nekaj, kar res obstaja. In je velik dar.

Potem ne gre za preživetje skupaj, temveč za življenje skupaj! Za sožitje!

Kaj se skriva za smehljajem?

K meni pristopi znanka, ki jo srečam poredko, enkrat ali dvakrat na leto pri skupnih prijateljih.

Pretrese me, ko kar naenkrat reče: "Če bi bila jaz sama, bi lahko naredila več v življenju, kot naredim sicer." Gledam jo. Kar ne morem dojeti besed, ki jih je izrekla; nekako niso v skladu s smehljajem na njenem obrazu. Nikoli je še nisem videla žalostne, obupane, jezne ... Vedno je prijazna, urejena, delavna.

Nadaljuje: "Zatrta sem! Čisto sem zatrta."

Po premolku še: "Če bi bila sama, če bi bila vdova recimo, ali pa ločenka, bi gotovo dosegla več v življenju, kot sem ... Tako pa kar ne gre ..."

Rečem: "Če sta dva skupaj, lahko naredita veliko več, kot bi sicer ... če se podpirata, sta si v pomoč ... sicer pa voz, ki ga naj bi vlekla skupaj naprej, ne napreduje ... če eden vleče naprej, eden nazaj, vsak v svojo smer, potem ne gre ..."

"Ja ..." Smehlja se.

Na hitro se njena družina poslovi, odhajajo.

Jaz pa mislim na njene besede. In smehljaj.

Kaj se skriva za njenim smehljajem? Ali se tudi doma smehlja?

V preteklosti se je soočala z zasvojenostjo svojega moža, toda ko je umrl nekdo iz družine, je smrt streznila njenega moža in je postal kar urejen mož ... Tako sem mislila.

Kako se pa zdi njemu njuno sožitje?

Se mu zdi, da skupaj peljeta svoj voz naprej ali se tudi njemu zdi tako kot njej, da vlečeta vsak v svojo smer?

Močna kakor smrt je ljubezen

Visoka pesem
(ena od izvedb dela te pesmi, ki mene zelo gane)

Ljubil te bom vse dni življenja

Ko sem izbirala imena za kategorije svojih zapisov, sem si naredila spisek in pustila kar nekaj časa zoreti ... In zelo zelo mi je odmeval stavek, ki sem ga izbrala za ime ene od kategorij in ga bom zdaj uporabila v naslovu prispevka! Ker to skušam udejanjiti v vsakodnevnem življenju. Ljubil te bom vse dni življenja ...

Vedno se smejem ob Turdusovi medalji, ki jo je dobil, ker je mene osvojil! Ali pa morda to pomeni žareče srce?

(Bila je neka okvarica fotoaparata!)

Še vedno me vsakič znova nagovori ta misel, se me globoko dotakne, še vedno najde odmev v meni ... in verjamem, zaupam ... živim za to ...

Življenje ni nekaj stalnega, ni nekaj vedno enakega, ni znotraj nekih kalupov, če le živimo svobodo in jo dopuščamo tudi svojim bližnjim (pa tudi, če ne dopuščamo sebi in sozakoncu svobode), se dogaja marsikaj ... ni tako, kot bi človek želel ali pričakoval ... Včasih nas peruti odnesejo ... Včasih nas kakšna teža potegne navzdol. So tudi nesporazumi, prepiri ... ujame naju kdaj tudi noč, ko nisva mirna, spokojna ...

A tudi volja, tudi hotenje, da hočem/hočeva svoj zakon živeti in speljati kot ljubečo zvezo, ki naju bo navdihovala, povezovala, ki nama bo dajala rast, je tisto nujno, brez česar bi kdaj ne zmogla več verjeti v naju, v naju skupaj.

A je mogoče živeti lepo skupaj več desetletij, več kot pol stoletja dvema tako različnima človekoma, kot sta moški in ženska? In posebej še tako različnima človekoma, kot se znajdeta v marsikateri zvezi, tudi v najini recimo?

Ali je mogoče živeti v dvoje polno življenje?

Ali pa ga je mogoče živeti še lepše prav v dvoje - kot mož in žena ... kot dvoje bitij, ki sta si zelo različni, toda menda dopolnjujoči (vem, da je tako!)?

Včasih se zdi, da je težko ... toda mnogokrat čutim, zelo jasno čutim, kaj vse mi je bilo dano prav zato, ker "imam" svojega Moškega. Moškega, s katerim gradiva najino skupnost.

Velik poudarek je na tem, da sva si obljubila zvestobo do smrti ... Če kaj dava na obljubo - in ker dava - tako na to, da hočeva držati svojo obljubo - kot tudi zaupati sozakončevi obljubi - je kdaj v temnih časih, ko sva daleč drug od drugega, vsaj to ena svetla točka, ki nekje sveti ... jo vidiva, verjameva, zaupava ...

... obljuba ljubezni: Ljubil/a te bom vse dni življenja!

Ali je realna?

Ali je mogoča?

Kako je mogoče nekomu, ki je pravzaprav bolj ali manj neznanec, obljubiti večno ljubezen in zvestobo?

Obljuba pomeni to, da smo pripravljeni narediti vse (res? je to preveč?), veliko, ogromno za to, da bi ljubezen živela. Da bo najin odnos rasel, zorel.

Obljuba ne pomeni polnega zavedanja, kaj vse nas čaka, tega pač ne moremo vedeti. A pomeni pripravljenost poskusiti narediti veliko za najin odnos. Za najino zvezo.

Obljuba pomeni zvestobo svojim besedam ... željo in tudi trud izpolniti obljubo ljubljeni osebi.

Obljuba se ob poroki (tedaj je javna, lahko je seveda tudi zasebna) ne zaključi!!! Tedaj se šele začne, je samo začetek, samo prva stopnička. Obljubljamo si dan za dnem. Včasih je obljuba lahka, včasih pa zelo težka.

Obljuba pomeni tudi zaupanje v naju, v najine besede ... mnogim pa pomeni tudi zaupanje v Najvišjega, ki nama vedno "stoji ob strani"!

Ljubezen pa je ...

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.
In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.
In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

(1. pismo apostola Pavla Korinčanom, 13. poglavje, vrstice 1 - 13)

To besedilo je med meni najljubšimi. Del tega sem si izbrala, da preberem pri svoji poročni maši.
Naj bo ta "visoka pesem" ljubezni krona temu.

Ljubezni se moramo učiti

V premislek: Vse življenje se učimo odnosov "moški-ženska". Morda nam lahko pomaga tudi kakšna misel iz knjige Ljubezen je čustvo, ki se ga moramo naučiti (napisal jo je Walter TROBISCH). To spodaj so le uvodne misli ...

Ko je Stvarnik končal stvarjenje moža, je porabil vse materialne življenjske sestavine. Iz česa naj bi naredil ženo? Nič trdnega ni bilo, nič ni ostalo, kar naj bi vzel v roke.

Dolgo je razmišljal,

potem je vzel okroglino meseca;

gibkost vitice vinske trte in trepet trave;

vitkost bička in razkošje cvetlic;

lahkotnost listov in vedrino sončnih žarkov;

solze oblakov in nestalnost vetrov;

boječnost zajčka in nečimernost pava;

mehkobo papagajevih prsi in trdoto diamantov;

sladkobo medu in okrutnost tigra;

plamene ognja in mraz snega;

klepetavost srake in petje slavčka;

hinavščino žerjava in zvestobo divje race.

Vse te neoprijemljive prvine je Stvarnik združil v novo bitje in ga pripeljal pred moža.

Po tednu dni je mož prišel k njemu in rekel: »Gospod, ta žena, ki si mi jo dal, me ne osrečuje. Brez nehanja govori in me neznosno muči, tako da ne najdem več nobenega miru. Hoče, da ji vsak trenutek posvečam pozornost: tako zapravljam svoj čas. Ob vsaki drobnariji zažene velik krik. In predaja se lenobi. Prišel sem, da ti jo vrnem, kajti z njo ne morem živeti.«

»No, prav!« je dejal Stvarnik in jo vzel nazaj. Teden za tem je mož spet prišel k njemu in rekel: »Gospod, moje življenje je tako prazno, odkar sem ti vrnil ustvarjeno bitje. Nenehoma mislim nanjo – kako je plesala in prepevala, kako me je gledala s priprtimi očmi, kako je klepetala z menoj in se me oklepala. Tako lepa je bila in mehka. Njen smeh mi je prinašal toliko veselja. Prosim, vrni mi jo!«

»No, prav!« je dejal Stvarnik in mu jo vrnil.

Toda že po treh dneh je mož spet prišel in dejal: »Gospod, ne vem – ne morem tega razložiti, toda po vseh svojih izkušnjah s to ženo sem prišel do sklepa, da mi povzroča več žalosti kot veselja. Zato te prosim, spet jo vzemi nazaj! Z njo ne morem živeti!«

Stvarnik pa je rekel: »Brez nje pa tudi ne moreš živeti!«

Tako približno je v življenju, skupaj živeti je bogastvo in napor, sam živeti je bogastvo in napor. Kakor kdo vidi, kakor kdo skuša oblikovati svoje življenje, svoje odnose.

Ljubezen je čustvo, ki se ga mora človek naučiti. Sreča je samo del ljubezni – tega se mora človek učiti. Tudi trpljenje sodi k ljubezni. To je skrivnost ljubezni, njena lepota in breme.

Ljubezen je čustvo, ki se ga mora človek naučiti.

Moje mlade sanje o poroki

Tako gre postopoma tudi telesno, najprej le držanje za roke in poljub ... in prav tako raste tisto v srcu, tisto v duši, zaupanje duše ...

In če zorita skupaj, pride čas, ko je čas ZA VSE SKUPNO, tudi za samo dokončno spolnost! Za popolno zaupanje duše in telesa.

O tem se ne govori 1

Lahko povem, da molim, a tega ne povem komurkoli, sploh pa se mi zdi molitev sama tako intimna, da redko zmorem glasno molitev po svojih besedah - čeprav v manjših skupinah, predvsem doma, to skušam delati - zaradi zgleda. Zato, ker verjamem, da je prava molitev tista, v kateri je vse naše življenje in naše doživljanje.

Kot se moliti učimo tudi ob zgledu, se lepo spolnost morda lahko da malo slutiti - in med bližnjimi se da malo pomagati, saj je osrečujoča spolnost med ljudmi, ki se imajo radi, nekaj dosegljivega. Ker, kjer je ljubezen, tam je mogoče, da je lepo. In zakaj ne bi bilo kar najbolj lepo?

Zato, mislim, smemo govoriti o najintimnejših stvareh le v velikem spoštovanju in če je potrebno.
Prav tako ne kažemo svojega telesa komurkoli, zdravniku pa, če je potrebno.
Prav tako ne kažemo (vseh) globin svoje duše, razen če je potrebno. Če kdo potrebuje neko mojo izkušnjo ali če jaz potrebujem duhovni pogovor.
Prav tako jaz ne maram kazati svoje sobe nikomur, se mi prav tako zdi nekaj intimnega. No, ja, v pomanjkanju prostora se zgodi vse mogoče, toda to ni ravno po moji želji.

Se spomnim, ko je nekoč prijateljica radovedno stopila v najino (hm, moževo in mojo, kajpak!) sobo, videla sem njen pogled, kako je počival na najini postelji, potem je pa rekla: "A tukaj vidva delata otroke?"
No, midva že tega izraza ne marava, nikoli nisva govorila, da jih "delava", nimava mnogo zaslug, da jih imava ... otroci so pač dar.

Ja, tudi osebna spolnost je intimnost. Je najina skrivnost (mi je všeč Milenin izraz).

Za nastanek življenja sem zvedela iz knjige Naše življenje (Emana Pertla), imela sem kakšnih 7 ali 8 let, pač knjiga je izšla v redni zbirki pri Mohorjevi založbi in ko sem videla, da je s kupčka knjig ena izginila, jaz ne bi bila jaz, če ne bi naskrivaj knjigo iskala - in našla. Zanimalo me je namreč, zakaj je izginila knjiga. Zakaj prav ta? Zakaj le ena knjiga? Na videz je bila tako dolgočasna - po opremi in naslovu - da je sicer niti slučajno ne bi šla brat.
In potem sem prebrala znameniti prispevek z naslovom Mamica, povej!
Mamica, povej, kaj je popkovina! (Fantek je pač med igro poslušal pogovor žensk, ki so seveda mislile, da otrok nič ne sliši.)
Iz enega poglavja sem zvedela dovolj, za takrat. Sem pa potem budno bedela nad tem, kje tista knjiga je, tako da sem jo kdaj pa kdaj brala.
Tako sem zvedela marsikaj, kar me je zanimalo. In to na lep način, objektiven.
V dobi odraščanja so mi vrstniki kazali neke knjige in revije, toda jaz sem se le zmrdovala nad tistim, nisem marala gledati. Ni mi bil prijeten občutek ob gledanju nagih teles.
Potem sem se kmalu natančno seznanila z delovanjem ženskega telesa, ciklusa, sprejela svoj ciklus z velikim veseljem in ganjenostjo. Bila sem navdušena nad dogajanjem v telesu, nad naravnimi zakonitostmi. Bila sem srečna, ko sem ugotovila, kaj kateri znak, ki ga vidim, čutim, pomeni, in enostavno veselila sem se vsega skupaj.
Menstruacija ni bila breme, na noben način, bila je veselje, zame je bila znak, da je z menoj vse v redu. Ko sem začela s samoopazovanjem in sem se trudila ugotoviti ovulacijo, mi je menstruacija potrdila, da je ovulacija pred 14 dnevi res bila. Že tedaj sem opazila, da je moja zakonitost malo drugačna, kot je napisano kot najbolj običajno.
Tako sem bila vesela svojega ženskega telesa, veselila sem se, da bom verjetno nekoč zanosila, nosila otroka, ga rodila in dojila, toda vse te sanje še niso bile vezane na moškega, kje šele na konkretnega moškega. No, moški je pač moral biti, to je jasno, toda tukaj je šlo za slutnjo velike ljubezni, nisem se pa nikoli poglabljala v to, kako pravzaprav zgleda začetek življenja s stališča ženske in moškega, mame in očeta!
Misel na to, kar počneta starša, me je sicer malo vznemirjala, toda to sem sklenila prihraniti do takrat, ko bom na tem sama!
Tako sem vedela kar veliko o fiziologiji, tudi patologiji, verjela sem seveda, da je zelo lepo "biti skupaj", toda konkretnega o tem biti skupaj (o telesni ljubezni) nič. In se mi zdi prav lepo, da je bilo tako.
Niti slučajno nisem nikoli razmišljala o kakšnih orgazmih, no ja, še sedaj te besede praktično ne izgovorim.
Potem pa mi je povedala ljuba oseba, jaz še nisem bila poročena tedaj, niti še nisem poznala svojega moškega, čeprav sem bila stara že čez 20 let, kakšne težave je imela v spolnosti, ko sta kot mlada zakonca začela s tem področjem.
Pa je šlo pri njiju za veliko ljubezen, šlo je za "pravi čas", recimo, da sta imela vse pogoje, toda vseeno ni šlo.
Potrebovala sta pomoč.
Je že kar dosti let od tega in vem, da je bil tak le začetek. Ki ju je spravljal v strah.
In če bi ne zbrala poguma in o tem ne spregovorila, ne samo med seboj, tedaj je bilo to premalo, bi ... ne vem, kaj bi.
In takih in podobnih zgodb je verjetno kar dosti.  So znani tudi primeri, ko je ona šla k zdravniku, ker je želela otroka, otroka pa ni bilo - ker jima z možem ni uspelo niti tisto, čemur Turdus pravi "pisanje naročilnice".
Morda je v sodobnem času vseh teh težav manj, ko ja že majhni otroci vejo vse "o seksu". Pa ne le o seksu kot naročanju otrok, temveč predvsem o seksu kot užitku. A samo morda. Ker pač javno ne govorimo o vsem. Oziroma se o spolnosti govori več v namigovalskih in tudi zelo grobih vicih kot resno. O tem, kaj je v srcu, redko vemo. Celo o tem v lastnem srcu ne vedno. Čeprav tako sproščeni, verjetno marsikdo, ki velja za še in še sproščenega, vseeno ne bi spregovoril v zvezi s kakšnimi morebitnimi težavami oz. jih raje zanika. Ali zanje najde krivca izven sebe. (Tetkin komentar - 10:49, 11. 08. 2009)

Mislim, da je prav, da govorimo o vseh naših področjih, toda vedno s spoštovanjem! In z veliko mero občutljivosti tudi do svojega dragega/ svoje drage.
Včasih je morda neka malenkost ovira za lepo spolnost, morda en namig pomaga. En kamenček v mozaiku. Pomembna stopnička.
Verjamem, da smo na svetu, da nam je lepo, da bi imeli "življenja v izobilju" (po Svetem pismu).
O tem se ne govori 2

Pornografija trga telo od osebe

Kaj pravi o pornografiji dr. Ezio Acetti?
Prepisala bom dobesedno (revija Naša družina, junij 09): V pornografskem filmu nastopata dve čudoviti telesi, ki se združujeta, vendar si ne pripadata, nimata skupne zgodovine. Poglejmo drug primer: dva zakonca, ki sta skupaj veliko let. Ko se njuni postarani telesi združujeta, si pripovedujeta zgodbo. Imata skupno preteklost. In prihodnost. Dajeta si živost. Sta v intimnem odnosu. Intimnost pa je to, kar svet išče. Pornografija temelji na ponarejenem odnosu, zato trdim, da je morbidna. Ko moški gleda pornografski film, mu je v prvem trenutku všeč, ga vzburja. Ko ga je konec, pa se čuti še bolj žalostnega in še bolj osamljenega. Če imava z ženo spolni odnos, ki je izraz moje ljubezni do nje in njene do mene, je v tem polnost telesne in duševne povezanosti.

To je delček intervjuja. Delček, ki morda ne pomeni dodelane misli. Je pač Acetti ustno odgovarjal na neka vprašanja. (Kdaj moremo popolno odgovoriti?) Omenja tudi le dve čudoviti telesi na eni strani in dve postarani telesi na drugi strani. Recimo, da omenja neke skrajnosti. Za ponazorilo.
Sploh pa ni nujno, da vidimo tako.
Kajti če gledamo v ljubezni (na) svojega dragega, (na) svojo drago, ne razmišljamo prav dosti o lepoti (ta pojem je spet nekaj individualnega in nekako vsiljen in vezan na določena okolja). Če svojega Dragega gledam v jeziku ljubezni, si želim združitve z njim zaradi njega samega, zaradi naju skupaj.
Na nek način sta lepši dve postarani telesi, ki izražata ljubezen, kot dve čudoviti mladi telesi, ki izražata pohoto, ki ju žene nagon - ali ki morda morata to početi pred kamero za denar!
Moj Dragi se stara, jaz se staram, morda najina lepota odcveta, toda najina lepota je v najini povezanosti, v tem, kar čutiva, ko se objameva, kar čutiva, ko "bi". Ko veva, da se kljub vsemu lahko zaneseva drug na drugega. Ko lahko zaupava, da želiva preživeti življenje skupaj.
Lepo mi je, ko mi je telo Dragega domače. Lepo mi je, ko sva si lahko domača. Ker se poznava. Nisva več drug drugemu popolnoma neznana planeta.
Neizmerno lep je najin objem v gotovosti, da si pripadava. Da se dopolnjujeva, da nama je dano v vsej polnosti čutiti enost - tista, po kateri verjetno hrepenimo vsi že od mladih let.
Ali je pornografija potrebna?
Jaz mislim, da ni.
Mislim celo, da je (lahko) škodljiva.
Mislim, da bi morali več graditi na ljubezni sami in ne na zadovoljevanju "kao" normanih seksualnih potreb. Kaj so normalne potrebe?
Mislim, da naj bi spolne želje izhajale iz ljubezni - oz. naj bi ljubeče telo bilo le pot, sredstvo graditi nek globok odnos - in da telesna zadovoljitev ni (glavni) cilj! Mislim, da naj bi mi bili gospodarji nad svojimi telesi.
Čemu sploh služi pornografija?
Temu, da človeka mika, vzburja? Da čuti želje, ki jih sicer mogoče ne, ker so morda že zdavnaj zaspale, ker je bila ljubezen premalo negovana? Ali pa se še niso zbudile. Ja, vztrajam, da ljubljenje spada v ljubeči par, dajeta si zavetje, varnost.
Človeka, ki se imata rada, moreta sama iskati in najti najlepše izraze ljubezni, tudi telesne izraze. To je njuna pravica, morda celo njuna dolžnost (ne dolžnost v pomenu, da mora biti recimo ona na razpolago, čeprav se ji ne da, pač pa v tem pomenu, da je njun odnos, gradnja odnosa njuna dolžnost in da je prav, da naredita čim več za to, da njun odnos živi in da jima je res lepo skupaj).
Torej: ljubeča človeka imata drug drugega in svojo ljubezen.
Če je telesnost vezana na izražanje ljubezni, res le na to, se bo dogajala, ko si bosta naklonjena, ko se bosta čutila povezana, ko se bosta iskala, ko bosta morda v različnih svetovih, a bosta hrepenela drug po drugem.
Dogajala se bo sama od sebe, sama iz sebe, za to po moje ni potrebno vzpodbujevalcev od zunaj, vzpodbuda naj bi bila od njiju samih, v njiju samih.
Če pa ljubezni ni, potem po moje spet vzpodbujevalci niso potrebni. Saj naj bi spolnost krepila ljubezen in ne zadoščala sama sebi.
Ali je kaj narobe s človekom, ki spolnega življenja v najožjem pomenu besede ne prakticira?
Ne verjamem.
Pornografija morda ustvarja umetne želje. Jih mogoče spodbuja k rasti. Zakaj? Da bodo želje (še) večje? Zakaj je to potrebno?
Zakaj bi gojili ali spodujali neke (neuresničljive) želje?
Mislim, da je globoko osrečujoča spolnost mogoča le med dvema ljubečima človekoma, ki si zaupata duši in telesi.

S poljubom

Avtor pesmi je Bin.
Prosila sem ga, če jo smem objaviti!
Mi veliko pomeni, ta pesem!
To je to, kar jaz vidim v naših odnosih, hrepenenje, želje, obljube, nemoč ...

Veš, kadar me zjutraj s poljubom zbudiš,

še sonce je lepše in dan bolj svetal,

kot da bi se stvarnik ponovno igral,

spet duša je svetla in lahka kot piš.

 

Takrat... ko iz las sem pobiral ti riž,

ko prvič kot mož sem ob tebi zaspal,

po vonju ljubezni sem te prepoznal,

kot takrat še vedno opojno dehtiš.

 

Vem, nisem več tisti, kot bil sem nekoč.

Koliko krat sem požrl obljubo?

Umaknil sem pleča, se skril pod nemoč...

 

Trhel stržen je in črvi pod lubom,

še vedno pa k tebi rad ležem čez noč,

v novo me jutro prebudi ... s poljubom.

V dvoje - za vedno?

Zakaj ostati skupaj, ko se zakon začne "ohlajati"?
V Naši družini (junij 09, link) sem brala zanimiv intervju. Dr. Ezio Acetti je psihopedagog, direktor družinske svtovalnice v Cornu in vzgojni svetovalec v Milanu. Je tudi avtor številnih knjig z vzgojno tematiko. Ob tednu Evrope je imel v Škofji Loki predavanje, s katerim je menda navdušil - o tem, ali je mogoče za vedno ostati skupaj.

Navaja dva vzroka, zakaj toliko zakonov razpade.
Prvi je, da mislimo, da je konec, če se eden ali drugi zaljubi v drugega ali drugo. To še ne pomeni, da je zakon v krizi, pravi. Ljudje pa ponavadi mislijo, da ljubezen je ali je pa ni, druge možnosti ne vidijo. V zvezi s tem, če se poročeni/a zaljubi v drugo/ega, pravi, da to ni problem. Ni napaka, če se zaljubimo. Napaka pa je, če naredimo primerjavo med zelo veliko privlačnostjo, ki jo trenutno čutimo, in mnogimi leti skupnega življenja.
Če je on gospodar svojih čustev, bo morda zaljubljenost v drugo uporabil tako, da bo pozornejši do svoje žene! Ljubezen ni le čustvo, je tudi razum in volja.
Druga zmota je, pravi, da mislimo in govorimo z vso gotovostjo, da smo ustvarjeni eden za drugega. Trdi, da je ta miselnost neumnost. Da ni para, ki bi bil ustvarjen točno drug za drugega. Pravi, da se ljubimo in postanemo drug za drugega. Tako je poroka začetek neke zgodbe. (Ali seveda tudi nek sklep o skupnem življenju, dodajam jaz, čeprav sicer se navdušujem za poroko.)
Na vprašanje, kako pomembna za trajnost zakona je vera, pravi, da vera lahko veliko pomaga, nujna pa ni. Nujno pa je spoštovanje tega, kar ima v srcu drugi.
Pravi, da sodobniki žal temeljnih resnic življenja ne posredujemo mladim (po filozofu Paulu Ricoeurju). Ena od teh resnic je, da je človek rojen za odnos. Druga resnica o življenju je, da telo izraža celotno osebo, pornografija pa teži k temu, da odtrga telo od osebe.
Zakaj pridejo ljudje tako hitro do tega, da bi se ločili?
Pravi, da kaže, da se nismo še nič naučili o ljubezni.
Število ločitev je ogromno. Ne moremo reči, da je recimo 44 % Slovencev izbralo napačnega partnerja. Tudi ne moremo dvomiti v to, da se večina ni poročila v zaljubljenosti. Tudi ni mogoče, da bi bilo toliko brezvestnih ljudi, ko so se razšli. Prepričan je, da vsaj 2/3 zakonskih polomov ne izhaja iz neskladnosti značajev, temveč do tega pride zaradi nezrelosti posameznikov, ki so se znašli skupaj.
Pravi, da mnogi ljudje sicer obvladujejo množico stvari, ne obvladujejo pa svojih občutij znotraj enega samega odnosa. Čustva so pozitivna, so darovi, toda znati moramo z njimi ravnati. Najpogostejši vzrok za ločitve je pomanjkanje vzgoje za obvladovanje svojih čustev. Že vrtci bi morali vzgajati čustveno inteligenco.
O različnosti moškega in ženske pravi takole:
Arabski pregovor pravi:

Moški najprej vidi gozd, celoto,
ženska najprej vidi veje, liste, tisto, kar je posamično.

Ženska je bolj analitična, zanimajo jo podrobnosti, moškega pa zanima ideja, celota.
Prepiri med njima so ponavadi te vrste.
Žena: "Površen si, ne razumeš me, nimaš občutka zame."
Mož: "Sekiraš se zaradi malenkosti."

Ne moremo reči, da ima eden prav, drugi pa ne.
Dr. Acetti pravi, da je danes problem feminizacije. Pravi, da fanta rodi ženska, vzgajajo ga ženske, v vrtcu so ženske, v šoli so ženske. Misli, da je današnji moški v stiski, morda prav zaradi feminizacije. V Italiji recimo je 87 % samomorilcev  moških. Tudi homoseksulanost morda izhaja iz tega pojava v družbi, v Italiji je menda 80 % homoseksualcev moškega spola.

Pripoveduje o obvladovanju ljubosumja. O tem, da ko ni razloga zanj, ko razum to pove in ko gojimo iskrene odnose, more postopoma ljubosumnež zapirati pot nezrelim občutjem.
Na vprašanje o iskanju v zvezdah, če smo našli pravo/našle pravega, odgovarja: Ali sem jaz tako neumen, da ne morem sam odgovoriti, ali je ženska prava zame, da mi mora povedati vedeževalka? Ne morem ugotoviti sam?! Zvezde ne bodo odločile, vse je odvisno od nas!
Kako pogosto si morata zakonca utrgati čas zase? Biti sama.
Pravi, da enkrat, še bolje dvakrat na mesec.
Pravi, da je za otrokovo avtonomijo to dobro.
In če hoče otrok z mamo?
Oče: Grem ven s svojo ženo!
Otrok: Z mojo mamo? Ne ne, jaz grem z vama!
Oče: Ko boš velik, boš peljal ti ven svojo ženo!
Otrok bo ob tem čutil troje:
Prvič: Biti brez staršev kdaj pa kdaj je del osamosvajanja.
Drugič: Videl bo, da je med staršema nek prostor, neka nežnost.
Tretjič: Otrok bo podzavestno čutil, da se je rodil iz ljubezni med očetom in mamo. In to je največ, kar mu ostane.
(Moj povzetek interjuja.)

Idealni mož, žena ...

Vprašali so starega moža, zakaj se ni poročil ...

Rekel je: -Iskal sem idealno ženo!

-Pa je niste našli?

-Sem! Ampak ona je iskala idealnega moškega!!!

...

Idealne(ga) ni ali pa je marsikatera(i)!

Idealnih v smislu popolnosti ni, za doseganje popolnosti imamo ponavadi kar nekaj let pred seboj!

A vendar ta idealnost morda šele postane ... počasi, skupaj, z brušenjem, z učenjem, s pripovedovanjem, s poslušanjem ...

Če grem le na temo spolnosti - lahko postane idealna, čeprav sprva ni bila!

Postane z učenjem in s pripravljenostjo prisluhniti obema, sam/a sebi in dragemu/dragi!

Verjamem, da ima vsak možnost najti idealno(ega) - teoretično možnost, žal pa v praksi ni tako enostavno. Morali bi si znati prisluhniti, morda ne preostro soditi morebitnice(ka), ki osvaja moje srce .... mislim, da lahko neidealni postopoma postane pravi!

Moj je včasih daleč od ideala, drugič je pa najbolj edini možni idealni! In zdi se mi, da on o meni podobno misli!

Mislim, da včasih kdo sreča idealnega oz. idealno, a ker preveč razmišlja in odlaša, neki poseben čar mine ... idealnost morda zbledi.
Če dva zares želita živeti skupaj, živeti vse življenje skupaj, bosta verjetno bolj zares začela - kot če le razmišljata in iščeta in analizirata gore pomislekov. In če bolj zares začneta, bosta več naredila! Zares startala. Ko rečemo DA, se ni dobro več veliko ustavljati in gledati nazaj in razmišljati ... Morda bi bila ustrezna primera vožnja po avtocesti, kjer smemo samo naprej in nikoli nazaj ... le postanek na odstavnem pasu je dovoljen, če se kaj pokavri, ali počitek na izogibališču ... Potem pa spet naprej!

Večkrat sem slišala, da po eni dobi se je treba poročiti oz. začeti ZARES ali pa raziti!!!

A kako vedeti, da je pravi? Prava? Riziko je vse, kar počnemo! A brez rizika tudi lepih stvari ne bi doživeli!!

In če bomo izbranca, izbranko imeli za pravo, če bomo verjeli vanj/o, bomo lažje in lepše zaživeli ... gotovo pa moramo znati tudi videti, če obe strani nista tolerantni do drugega ... Kajti ni prav, če se trudi en sam, če voz vleče en sam konj, vprežena skupaj sta pa dva ...

Na začetku je ponavadi zaljubljenost ... in potem je ni več ...

In kaj naredimo, ko je ni?

Ko nas ne vznemirja bližina izbranca, ko si noro ne želimo objemov in še kaj več ... Ko vidimo, kaj vse je RES narobe pri drugem ... Ko vidimo, da je drugi kriv temu in temu ...

Ko bi drug drugega nekam poslala - a vendar - kljub vsemu - živiva (tudi) za najin zakon!!

Kaj rešuje mene, naju?

Čeprav so vedno znova (valovi) časi, ko si nisva samo blizu, ko si greva na živce, ko sva se sita ... kljub vsemu temu negativnemu je pred nama obljuba drug drugemu in zvestoba obljubi!

In tako tudi ko sva nagadena in žalostna in jezna, veva, da ŽELIVA skupaj preživeti najino življenje. In želiva, da se najin odnos poglablja.

Vem, da mu vse bolj zaupam ... Čutim to.

In ko prideva iz krize ali le iz obdobja "mlačnosti" spet v intenzivnejšo dobo topline, čutim, da potujeva, da greva NAPREJ ... Velik del poti je že za nama. Resnično si ne želim nadaljevati poti brez svojega moža ...

Če čakamo na ne vem kakšno globoko in večno zaljubljenost, se lahko zgodi, da "idealne" osebe ne najdemo - zaradi previsokih zahtev.

Ljubi pa tudi manj popolna oseba ...

Življenje je valovanje ...

Četrt stoletja stara obljuba zvestobe!

Ko sem pisala o tem, kako smo šli na Setnico (Snico), sem omenila, da se na samo Grmado nismo povzpeli, čeprav od cerkvice sv. Uršule sploh ni daleč na vrh.

Srečali smo se s Pavletovimi bližnjimi, z mojimi rojaki, s prijatelji.

In potem smo še tam gor začeli s praznovanjem našega družinskega praznika - srebrne poroke.

Zadevo so tokrat vzeli v roke otroci, midva sva le sprejela njihovo igro, nekakšno štafeto.

Najprej sva morala iti do avta in v njem poiskati modro vrečko. V njej so bila navodila za naprej! In malica tudi, če naju zgrabi lakota!

Tako sva midva zapustila naše otroke in mucka, ki je prišel z nami k maši, in imela pred seboj več ur - zase, za naju!

Najprej naju je pot vodila do kraja najinega prvega srečanja (12. junija 1983), priložen je bil zemljevid in dobro označen kraj, kamor morava priti. Malo sva se oglasila pri sorodnikih, uspela najti pogrešano jakno našega devetega, pa še v gozdu sva bila! Tukaj je Turdusova slikca prav od tam:

Jaz pa vedno grem pogledat, kako je "moja" sova! Že v otroštvu sem opazovala tole duplino - in v nedeljo sem videla gospo sovo (ali pa gospoda), ki se je umaknila potem globlje noter ...

Hitro sva morala naprej, da izpolniva najine naloge. Po pravici povedano nama je bilo zelo nenavadno, saj imava skoraj vedno v mislih delo. In Turdus je še pozno v noč, krepko čez polnoč na Primorskem kopal, ob 5.30 zjutraj smo se odpravili od tam v Ljubljano, potem na Setnico ...

In zdaj, popoldne izpolnjujeva naloge, ki so nama jih naložili otroci!

Tam v ozadju je Grmada! Jesen, jesen ...

Z doma mojega otroštva se odpraviva na čisto drug konec naše vasi (Setnik, po domače: Sitjek, zanimivo: Setnica=Snica, Setnik=Sitjek), to pomeni do Polhovega Gradca in potem do Briš, od tam pa greva v Setnik k cerkvici sv. Martina peš (tudi k cerkveni poroki sva midva in še nekaj prijateljev pešačilo, čeprav je deževalo in je nekaj kilometrov poti! Ja, pravijo, če dežuje na poročni dan, bo zakon blagoslovljen z otroki!!! ).

Med potjo opazujeva okrog, tukaj sva zelo malokrat, moja nekdanja vas ima le kakšnih 50 hiš, a da bi vas prehodila po dolgem, čez hribe, torej po bližnjici, bi potrebovala dve uri in pol do tri ure.

To so Praproče s cerkvijo sv. Jurija. Tudi od tukaj se lahko odpravimo na Goro.

In tam daleč čez pograjsko dolino je Grmada, v njenem pobočju je Setnica in skrajno levo cerkvica sv. Uršule.

Najina pot se vzpenja ... Kako simbolično:

Še malo in bova pri cerkvici sv. Martina.

Tukaj sva si izrekla obljubo, ki naju veže za vse življenje!

Turdus naju uspe poslikati! Se smejeva, da potrebujeva dokaz za otroke, da sva bila res tu!

In zdaj naju čaka še ponovitev najine obljube izpred 25 let! (Na listku namreč piše: Pred vama je priložnost, da (vkolikor še nista) obnovita poročno obljubo. Priča naj vama bo narava!)

Kako že gre? Joj, otroci niso priložili tistega teksta iz poročne knjige!

Pomagam Turdusu, seveda prirejava in se smejiva: "Ti, moj mož, mi obljubiš, da me vzameš za ženo in da me boš imel rad v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni ..."

Potem reče on: "Zdaj pa ti!"

"Kako jaz, jaz sem že, prej, ko sem namesto tebe!"

No, pa le nekaj povem, a ne pozabim dodati, da je včasih res težko ...

Ja, leta so prinesla svoje, mnogo mnogo svojega.

Težko prostodušno rečem neko obljubo za zmeraj!

A vendar jo oba živiva, to najino obljubo izpred 25 let!

Čeprav sva včasih nemogoča in res nisva prepričana v lastno pamet in ljubezen, ki vse premaga!

Mislim, da morava obljubo še enkrat ponoviti ...

Slovesnost tudi prinese svoj del dobrega.

Si slišal, Turdus? Še enkrat!

V linah zvoni ... (O kako lepa pesem je to ...) Ja, zvoni avemarijo ... Midva sva ob slovesu dneva ob cerkvici, kjer sva pred Bogom rekla najin DA. Posnamem zvonjenje.

Medtem se stemni, cerkvica na Koreni nad Horjulom se še svetlika na malo svetlejšem nebu ... In prav za njo zvezda! Jo vidim! 

Pohitiva v dolino, v mraku greva kar povprek. Ni tako temno, kot je bilo, ko sva se malo pred poroko spustila v temi z Grmade in se zgubila v črni temi. Tedaj se nama je mudilo k župniku na pripravo na poroko!

Nova navodila naju usmerijo k Robbovemu vodnjaku, a se med potjo po mobitelih dogovorimo, da prideva ob 20h kar domov ...

Pričakajo naju otroci ...

Molimo, jemo ...

Mizo že od 15. 10., od samega datuma poroke, krasi bela marjetica ... Bela marjetica je moja najljubša roža, je bila tudi v mojem šopku pred 25 leti.

Tale M + T sta seveda mama + tata (na Primorskem je pač tata)

Otroci imajo še eno presenečenje za naju: koledar! Sami so ga izdelali!

Januarsko stran krasi najina poročna slika.

Življenje je kot škatla s čokoladnimi bonboni -

NIKOLI NE VEŠ, KAKŠNI BODO.

Na februarski strani je prva hči in zgornje citate je ponudila!

Druga hči na marčevski strani.

Na aprilski strani je tretja hči. Napisala je še:

Če v svojem življenju obupaš nad skromnim začetkom,

se spomni, da je tudi hrast, tisto veliko & močno drevo,

začel kot majhen želod, ki je ležal na tleh. (Baden Powell)

Na majski strani je četrti otrok, sin. Na prvi slikci je za pusta Kekec!

Junijsko stran krasi peti otrok, dodala je misel:

Življenje je cvetlica in ljubezen je med v njej. (Victor Hugo)

Julija šesti otrok z mislijo:

Pot k izviru vodi proti toku. (Afrika)

Sedmi otrok in avgust.

Septembra osmi otrok. In dekličin pripis:

Kdor najde prijatelja, najde zaklad.

Oktobrsko stran krasi deveti otrok.

Na novembrski strani je deseti otrok.

In midva na decembrski strani ... pravzaprav sva tukaj in zdaj ...

in najin čas in najin prostor je tukaj ...

P.S.: Ker nekateri otroci ne želijo biti v javnosti, nisem dala sem celih strani koledarja.

P.S.2: Turdus me opozarja, da sva prišla do doma in je on ustno vprašal otroke, če lahko spustiva Robbov vodnjak (tam oz. na magistratu je bila civilna poroka) in otroci so naju poslali še na sprehod do Žal in ob 20h smeva priti domov! Meni je bilo prav fino, da sva malo skrajšala, saj sem prej dobila žulje (krivi štumfi) in mi ni bilo prav luštno ob misli, da bom hodila še več kot eno uro.

Poročno darilo

J. in G. sta nas prejšnji mesec povabila na svojo poroko.

Pri poročni maši je bila zanimiva pridiga, to je del, ko duhovnik nagovori zbrane ljudi, pri poročni maši se posebej obrne na mladoporočenca.

Začel je s tem, da je dal na oltar darilno vrečko in rekel, da ima zanju darilo. Da ima nekaj stvari za v njuno "štalco" (namig na pregovor: Najprej štalca, pol pa kravca.).

Najprej je iz vrečke potegnil - žemljo! Ja, čisto pravo žemljo! Duhovnik je rekel, da sta onadva - žemlja! Če žemljo daš na pol, ni več žemlja! In samo če bosta skupaj, bosta imela okus žemlje in ne le polovičke!

Potem je vzel iz vrečke trobento, igračko seveda. Povedal je, da so trobento našli že v Tutankamonovi grobnici, menda so v zvoku trobente slišali glas Boga. In tako ta prodorni glas predstavlja glas Boga. Duhovnik je rekel mladima dvema, da Bog govori njemu po njej in njej po njem!

Potem je iz vrečke vzel vrtnico. Govoril jima je o njunih talentih ... lepa vrtnica ... A (z)rasla ne bosta zaradi talentov ... Pač pa zaradi trnov, obdelanih trnov .

Nazadnje je iz vrečke priromala svečka. Svečka povezuje. Naročil je J. in G., naj molita drug za drugega.

Povzetek pridige je morda moja priredba ...

J. in G., želimo vam veliko lepega, naj se vajina sreča dogaja!

In, Turdus, midva imava danes, 15. oktobra, 25-letnico najinega zakona!

Veš, kaj nama želim?

Tisto o trobenti!!!

Da bi se znala slišati!!

Zame torej je tvoj glas božji glas - in naj bo moj glas zate božji glas!

Hvala za vse potrpljenje z menoj!

(Ne)realno ...

Vsaj pol sobote nastavljam sebe dežku, ki tako lepo rosi po meni (imenitno jopo imam, vidim) in delam v vrtu ... Previdno stopim tudi med rastlince, je precej mokro.

Prejšnji teden sem nekaj sadila, pa se ne spomnim več, kaj in kje ... Uf.

Življenje rastlin mi da še in še misliti ...

In kar naprej razmišljam ... nerealno, kaj že ... aha, TEDI je tako zapisala ...

Ampak kaj pravzaprav je nerealno v mojih prispevkih?

Razmišljam ...

To, da sem poročena že skoraj četrt stoletja?

To, da imam veliko družino?

To, kar pišem, o odnosih in podobno ... Pa o tem, da sem proti splavom pa da ima vsako življenje vrednost ... Da nihče nima lastništva nad življenjem drugega.

Hm?

Pa je realno, saj se ja ne izmišljujem!! Pišem, kar razmišljam, kar delam, kar živim.

Spominjam se, da sem po kakšnih desetih letih zakona nekje brala tak idiličen intervju z nekima zakoncema, ki se imata rada rada rada ... da je meni šlo na jok, ko sem sebe videla daleč od tega ... Kljub vsem prizadevanjem.

Začutila sem, da me tak idealističen par ne spodbudi k trudu za svoje življenje naprej, temveč me potlači in da občutek, kaj vse sem že zamudila in da se ne da NIČ več narediti!

Dejstvo je, da marsikdaj nisem srečna. Včasih bi svojega moža poslala na Antarktiko (ja, to je to, dovolj daleč!). Včasih bi otroke nabunkala, vsaj enih par ... Včasih bi sebe nekam poslala ... ne vem kam ... mož bi mene poslal v Sibirijo ...

Poznam nekaj parov, ki se mi res zdijo zmeraj krasni ... a le par ... Poznam pa precej parov, ki zavestno (Turdus bo spet pomislil na "nezavestno"!) živijo svoj zakon in skušajo skupaj tudi v nemogočih okoliščinah, tudi tedaj, ko so se siti do vrha in čez.

Midva živiva svoj zakon, kakor najbolje veva ... a dostikrat je res težko.

Invalidnost, težke bolezni dveh ... Tudi med nama je polno stvari, ki naju ločujejo in ne povezujejo. Sva ZELO različna. Imava pač rada knjige (nekatere iste in nekatere različne), naravo, rastline (Turdus je začel celo rože zalivati, česar ni mogla verjeti njegova mama!), gore (a to so skorajda le spomini), kmečko delo (pride prav mojemu očetu ... a veliko ne zmoremo) ...

Nerealno?

Realnost je pač, da je vse to v najinem življenju in da ne kaže nič drugega, kot sprejeti ... So stvari, ki jih vidiva zelo različno ... in so stalen vir nesporazumov ...

Kakšno stvar osvojiva na nov lasten način, nekatere lastne posebnosti pa morda še bolj bodejo, kot so včasih.

Oba sva ekološko naravnana, a Turdus za moje pojme pretirava. Včasih mu vržem pod nos, da ima vodo raje kot mene. In takrat, ko (se) tako (po)čutim, bi ...

Zgodilo se nama je veliko hudega ... Zdi se mi, da sva morda res nekakšna hvalnica življenju, ker še zmeraj živiva skupaj ... in na vsake toliko celo sanjava skupaj! Vmes so pa kdaj brezna žalosti, občutki nesprejetja, trdote ...

A če ŽELIVA preživeti skupaj, gradiva ... Včasih je pač treba graditi tudi v dežju, ob treskanju, v pekoči vročini ... oja, pogosto niso le prijazni pomladni sončni žarki ...

Pišem o teh stvareh, ker bi rada dala upanje, da se marsikdaj da - čeprav včasih vse kriči, da se ne da ...

Ne obtožujem nikogar, ki živi drugače ... je tudi nekaj najinih bližnjih prijateljev šlo narazen ... in tudi nekateri najini prijatelji živijo take zgodbe, kot jo opisuje Očka (saj sem na pravem blogu?) in se znajdeva večkrat tudi midva razpeta med nama ljubimi ljudmi in ne veva, KDO ima prav in sva lahko le poslušalca ... in vidiva včasih, da se zgodbe sploh ne izidejo, ne pašejo skupaj ... tako različne so ... tako zelo subjektivne ... Tako zelo različno včasih vidimo, čeprav gledamo isto stvar!

A v ljubezni - v ljubezni kljub vsemu - združujemo skupno pozitivno in upamo naprej ... In rastemo tudi v soodnosu.

In to ni nerealno!

VEDNO si želim, da bi še lahko verjeli: da se VEDNO še kaj da ... Da upanje je še vedno - dokler živimo! Želim si, da nas zgodbe drug drugega spodbujajo k dobremu, nikakor pa ne utesnjujejo! Mene je nekoč hudo potlačila tista zgoraj omenjena idilična zgodba, zdaj pa vem, da se vsako zgodbo lahko vidi tako ali tako. Da večina zgodb ni ekstremnih, večina je "normalnih", je naših ... Kakšen pogumen človek mi daje upanje, da tudi jaz zmorem več. Zato rada berem zgodbe svetnikov; in eni me nagovorijo, eni pa prav nič. Eni me nagovorijo, navdušijo, nekateri se me pa sploh ne dotaknejo.

In ko že omenjaš Cerkev - ja, ni mi samo lepo tam. Pravzaprav mi ni lepo včasih v človeškem delu Cerkve.

Res pa je, da vsak živi svojo lastno zgodbo, jo sam ustvarja, (so)oblikuje ...

Stanovanje z mahagonijevim pohištvom

Po poroki sva z Mojim želela biti še nekaj mesecev v Ljubljani in potem oditi iz mesta. Prosila sva moje stanodajalce, če smem ostati še par mesecev tam in ali se sme priseliti še moj mož, a so me vrgli ven ... bali so se otrok in zakona, ki krije družine (tako so povedali). No, bilo je proti najinemu pričakovanju, saj midva NIKOLI ne bi hotela viseti nekje, kjer ne bi bila zaželena ...

Našla sva prvo skupno stanovanje v vili pod Rožnikom, stanodajalka nama je hvalila svoje stanovanje z mahagonijevim pohištvom, povedala je, da bova lahko kurila na drva (sva jih sama naredila in pripeljala) in sploh je bilo njeno stanovanje deležno samih pohval!

No, tako sva se pozno jeseni selila k njej v kletno sobico z mahagonijevim pohištvom, ki je bilo plesnivo ... Če sva pohumpala po tleh, se je čutilo, kot bi spodaj pljuskala voda!

Stranišče je bilo zgoraj in je bilo skupno za veliko strank, ki smo bile v hiši.

Kuhala sva v sobi, voda je pa bila v prostoru čez hodnik, kjer so bile čez zimo okenske lončnice, sicer pa razna ropotija, vrtno orodje ... To je bila tudi najina kopalnica: pipa z mrzlo vodo nad betonskim koritom. Tam sem pomivala posodo, prala na roke, ne spominjm se pa, kako sva se umivala. Morda se pa sploh nisva? Vsaj glede na to, da je bil prostor odprt in da je v sosednji ropotarnici na nekakšnih nosilih včasih spal nek fant, nekakšen brezdomec (ki je enkrat celo nekaj zakuril). Oh ja, mogoče sva imela lavor v sobi ... Čeprav se spominjam tudi mrzle vode, ki je tekla po meni. Morala sva pač dežurati, da sva se umila, ne da bi porabila preveč vode ... gospa je nadzorovala!

No, približno takole je izgledalo v najini "kopalnici" in "pomivalnici" posode, sicer je slikca s Primorske.

Ko sva zakurila, se je samo kadilo in kadilo, črn dim se je valil po sobi in gospo je skrbelo za njeno mahagonijevo pohištvo ... in navsezadnje sva se midva spravila spat pri odprtem oknu (na Iskri je kazalo -8 stopinj C) ... Še dobro, da sva bila mladoporočena in da sva imela ozko posteljo, na kateri se skoraj ni dalo spati drug ob drugem!! Mož je dodal noge, da sva imela posteljo malo višje nad močvirjem in jaz sem prišila trakce na odejo, da nama ni padala na tla.

Hladilnika seveda nisva potrebovala, imela sva zmrzovalnik na oknu!

Najina gospa je bila radovedna in zelo jo je skrbelo tisto njeno pohištvo, tako je - ko nisva bila doma - malo pospravila in celo pogrnila na mizo nek zrukan polivinil, da ne bi uničila mizice - ali pa da bi imela prt!

Ko sem nekoč spala sredi dopoldneva, po nočni službi, me je zbudilo rožljanje ključev ... revica je imela smolo, ko ni mogla noter, ko pa sem jaz imela ključe znotraj v ključavnici!

Tako sva preživela kakšne tri mesece in dobila potem krasno stanodajalko, res krasno žensko, ki se je vedno spominjava s hvaležnostjo in veseljem! To je bila gospa Zalarjeva iz R.!

Rožica zanjo!

Živi bili pa vidjeli

Naslov naj ne zavaja, toda prav tak se mi je oblikoval in ostal (osnutek imam že dlje časa ...). V svojem življenju nisem bila velikokrat v kinu, najbrž manjkrat, kot imam prstov na rokah. No, in spominjam se delno filma z naslovom Živi bili pa vidjeli ... Živemu človeku se vse zgodi.

Včasih pomislim, kako strašno stara sem že, saj sem doživljala stvari, ki si jih mnogi današnji mladi ne morejo niti misliti. Niti moji otroci.

V tole romatično hišo sva se selila z Mojim z enoletnima punčkama in enim otrokom v mojem trebuhu. Spominjam se nezaupljivega pogleda sosedov, ko sva prišla s svojo šaro v nabitem avtu.

Gre za hišo v ozadju, streha je taobnovljena, seveda, saj je posnetek "mlad", spodnji posnetek je pa s te prve strehe, ki še vedno ni obnovljena.

Slišala sem vnaprej, da se v tej vasici ljudje ne razumejo med seboj. Toda jaz nisem hotela živeti v taki vasi. Pomislila sem, kako bom navezala stike z ljudmi. Pa sem poslala mali dve, ki sta hodili več po štirih kot po dveh, malo na "oglede", pa sem za njim prišla še jaz ... in tako navezala stike z vsemi sovaščani. Tako sem prav hitro zvedela o vseh zadržkih posameznikov do sosedov, o raznih krivicah ... Mislim, da so nas vsi sosedje lepo sprejeli in imeli radi ... 

V hiši je bilo precej stvari neciviliziranih. Kuhinja je bila temna še in še, za silo opremljena, mož je kar sam zbijal neke police, to je bil edini za silo topel prostor (od štedilnika na drva), ko smo kurili, se je kadilo, vse je bilo sajasto ... Kopalnica je bila spodaj, nezakurjena, brez tople vode.

In vendar smo se postopoma udomačili ...

Selili smo se proti koncu poletja. Bilo je sušno in vode je zmanjkalo. Vodovod je bil star, cevi speljane skoraj vodoravno in kadar je bila suša, je prišel v cevi zrak in vode ni bilo, čeprav je lilo iz neba, ja res: iz in ne z, z neba ne bi nikoli toliko priteklo. Treba je bilo spraviti zrak iz cevi, tekali smo navzdol s cevjo, ki je bila namontirana na pipo. Včasih je dolgo trajalo. In samo od te vode je bilo odvisnih samo nekaj ljudi, drugi so imeli kombinirano s kapnico ali še čim drugim. In tako je bila brez vode ena soseda, ki je potem nosila prat k sosedu, in mi.

Morala sem po vodo 5 minut daleč navzdol k studencu in jo tovoriti navzgor. Z dvema punčkama in trebuhom vred.

K temu studencu sem hodila po vodo.

Tukaj na levi je ta studenec.

Nanosila sem vodo in jo nalila zvrha v pralni stroj, da mi ni bilo treba še prati na roke. Kar tako na pamet, kdo bi vedel, koliko vode potrebuje stroj!

Dvojčici sem kopala v "čapah", nalila sem vodo, topla je zmeraj bila na štedilniku ... samo do tam jo je bilo treba prinesti ...! In potem je bilo treba odnesti po strmih stopnicah dol, saj je bil odtok pri pomivalnem koritu tako ozek, da smo ga še tako morali večkrat "prežokati" z žico!

V jezo so me spravljale miši in podgane, zmeraj je kaj bilo! In ko sem spekla enkrat potico, sem jo položila na mizo - in videla miš teči čez mojo potico!?

Potem sem odkrila mesto, kjer so vedno bile njihove sledi (beri: drekci) in sem podstavila vedro s koškom sira. In tako sem edinkrat v življenju ujela miš - in jo nesla sosedovi mački - miška je skočila mački pred tačke, toda muci se ni dalo niti migniti. No, pa je miška uspešno stekla v hišo lastnice te muce. Tudi prav!

Sicer sem jaz mnogo pregordnjala zaradi miši, mož se mi je pa smejal. Do nekega dogodka, ki se ga z veseljem in privoščljivostjo še zmeraj spominjam: Prižgal je radio in zabliskalo se je za njim in nekaj počilo!! Podgane so prežrle kabel! Super! To pa Mojemu le ni bilo všeč, saj je brez vremenskih poročil težko živel! Meni je pa vseeno, kaj pravijo meteorologi, saj vidim, kakšno je vreme! Tako je en trenutek razumel, kako se jaz počutim!

Potem so prišli hladnejši časi, suša je pa kar še bila. Imeli smo recimo vodo iz pipe en teden, pa potem en teden ne ... se je kar menjavalo. Spominjam se nekega pustega večera, iz pipe ni pritekla niti kapljica, čeprav je zunaj lilo kot iz škafa ... in lilo je tudi skozi našo zluknjano streho in skozi strop - v pomivalno korito ... Po podstrešju smo imeli itak stalno kaj podstavljeno. (Naslednje poletje smo streho zamenjali za novo.) 

Takale streha je na sosednji zgradbi.

Moj trebuh je pridno rasel. In zima je bila tisto zimo polna snega. Do pasu sem ga gazila! Avto je bil pokvarjen! Tako sem morala v dolino (15 minut daleč) na vlak. Sosedje so kidali sneg po stezi, kasneje so mi povedali, kako so se bali, da rodim v vasi. Kako so se oddahnili, ko sem končno šla.

Morala sem biti 10 dni pred rokom v porodnišnici zaradi prejšnjega carskega reza.

Ko smo se posedli in je vlak speljal, je kmalu obstal - sneg na progi! Ljudje so šli dol z vlaka in kidali sneg. Še dobro, da nisem bila tik pred zdajci, tik pred porodom!

Taki so bili prvi meseci v majhni vasici v zame daljnih tujih krajih ... Po dveh letih smo se selili v Ljubljano, ker sva tako spoznala kot najboljšo možnost zaradi šolanja gluhe hčerke, sicer bi morala pri treh letih v rejniško družino.

A smo v tistem času pognali tam kar globoke korenine. In jih še vedno imamo tam!

Šola za poklic zakonca

Pogovor s Tedi v mojem prispevku mi je sprožil še razmišljanje. Priprava na zakon. Strinjam se s Tedi, da tik pred zdajci težko kaj dobrega naredimo s kakšnimi nasveti, tečaji ...

Daljša šola za zakon, ja, to pa ja ... Res je, da obstaja polno enih tečajev, šol ... ja, recimo obstajajo poklici, za katere se mi niti ne sanja, kaj sploh pomenijo, kakšno delo obsegajo ... pa obstaja zanj šola ...

Za biti mož, žena pa šole, prave šole ni ...

Marsikdo prinese iz svoje družine polno modrosti glede življenja medsebojnih odnosov. Nekateri, se mi zdi, imajo enostavno veliko modrosti že od malega ...

Mene niso učili odnosov. Pri nas doma je bilo veliko potrpežljivega maminega molka ... In zdaj mislim, da do neke mere je to krasen zaklad, to, da znaš molčati ... toda ne tako molčati, da požiraš bolečine, da sprejemaš gnoj drugih ... (kot govori tudi Solistova zgodba). Poleg tega smo menda res moški in ženske iz različnih planetov, ženske z Venere, moški z Marsa. Kako se naj sporazumemo, če smo pa tako različni.

Mene je včasih zelo prizadelo kaj - bolelo me je, kakšen je moj mož, kako nič me ne razume ... toda pogosto so mi prišle na misel besede neke predavateljice s tečaja za zakon.

Rekla je - tako presneto prozaično, še zdaj jo slišim - in tako neromantično, tako grobo in realistično - da jo je kdaj bolela glava in ni povedala možu, bila pa je prizadeta, ker on ni razumel kar sam od sebe. Tisočkrat se soočam s tem, kaj in koliko veva drug o drugem, kdaj se resnično začutiva in to celo prav začutiva - brez besed.

Zanimivo je tudi to, kaj izhaja iz nas morda enostavno zato, ker smo ženske oz. moški. S tega stališča imamo seveda moški in ženske veliko večje izzive pred seboj kot morda tisti, ki se najbolj navežejo na človeka svojega spola.

Te dni sem že parkrat zapisala misel iz knjige Moški so drugačni, ženske tudi, misel govori o tem, da če ima ženska težave, ponavadi govori o tem ... a pogosto pravzaprav govori sama s seboj, sama govori res glasno, posluša odgovore, toda naredi po svoje - kot da ne bi dobila nobenega odgovora ... Rešitev ima ponavadi v sebi.

Medtem pa menda moški, ki ima težave, redko o tem govori. Morda utihne, razmišlja sam zase, išče rešitev. Če pove na glas, resnično prosi za nasvet. Ženi ali dekletu je gotovo težko, če njen dragi enostavno utihne, ji nič ne namigne, njo pa žre ...

Mislim pa, da če to razumemo, nas manj prizadene kakšen molk. Ki najbrž v resnici nima zveze z najinim odnosom, temveč s čisto drugimi rečmi. Lepo je, če si povemo vsaj toliko, da ni nepotrebnih skrbi.

Že pred dolgo dolgo časa sem slišala misel našega jezuita Vitala Vidra, ki vse svoje življenje posveča (bodočim) zakoncem:

Moške primerja s predalnikom, nekaj da v nek predal, ga zapre in nerešenega problema ni več.

Ženske primerja s skrinjo. Polna je vsega, vse ima skupaj. Govoriš o nečem z njo, ona pa privleče na dan še vse za naprej in za nazaj.

Vem, ja, da sem kot skrinja. Dolgo se lahko vame nalaga, nalaga, odlaga, meče ... potem je pa enkrat ena neznatna reč in prekipim. In tako včasih sploh ni jasno viden vzrok moji žalosti, jezi, obupu ... ker ko skušaš ugotoviti, je čez resničen razlog petnajst drugih stvari.

In če me nekaj skrbi, me stalno skrbi. Ne morem ... ali le redko - zmorem odmisliti ... ali misliti malo trezneje ...

In ko meni mož vrže pod nos "skrinjo", mu včasih vrnem z njegovim nepospravljenim predalnikom ... ko ima morda v predalu za nogavice krožnike ... In če moški predal zapre, morda samo zanj ni problema, problem sam pa ostaja naprej ...

Lahko pa se učimo drug od drugega o tem, koliko je resnično potrebno skrbeti za vsako reč ... marsikaj se uredi, četudi ne dobimo sivih las od skrbi ...

In če dva, ki se poročata, vesta več o njiju samih, da si odkrito upata pripovedovati o sebi in z ljubeznijo slišati o drugem ... in tudi s tega stališča, da razlike pač so že samo zato, ker sta različnega spola ... in da kot so telesne razlike morda izrazito dopolnjujoče ... normalne duševne razlike včasih otežujejo bolj kot bogatijo ... ker ne vidimo tega kot bogastvo, temveč kot težave, ovire. A vem, da je prav vse, kar smo, bogastvo ... in je to, kar je (zame) partner, tudi bogastvo ... 

Prepričana sem, da je večina ljudi približno v redu in se splača potruditi za odnos.

Na splošno mislim, da rastemo v vzdušju "če ne bo šlo, greva pa narazen".

Tako kot v zvezi z nezaželeno nosečnostjo, kjer se kot prva rešitev ponuja abortus, se tudi v zvezi z zakonskimi težavami že vnaprej ve za rešitev "ločitev".

Dobra šola za zakon bi veliko teh težav lahko rešila. Sem prepričana. Seveda se tako šolo gremo sami, ni nujno hoditi nekam, nujno pa je iskreno in s čistim srcem iskati ... in seveda tudi reskirati razočaranje zaradi zaupanja, ki ga drugi morda ni sposoben sprejeti, kaj šele razumeti.

Seveda je tudi moj zakon kdaj v krizi, morda ne toliko sam obstoj zakona, temveč najina ubranost, najino zaupanje, najina skupna hoja ...

Zaradi mnogih izkušenj, tudi zelo težkih, bolečin obeh ... se mi pa zdi, da smem vse to govoriti.

Midva sva bolj slabo opravila to šolo in tudi ne izhajava iz idealnih družin. Torej obstaja upanje za mnoge . V okviru Cerkve obstaja več dobrih možnosti priprave na zakon in tudi zakonskih skupin za poročene.

Priprava na poroko

Jutri bom prijateljičina poročna priča ...

In ko imam te dni v mislih Polhov Gradec (že veste za "skrivni" sestanek blogerskih umetnikov !!) in ker gremo jutri na poroko, se spominjam svoje, najine poroke ...

Sailor, ki rad lazi po tistih naših hribih, me je spomnil na neposredno pripravo na poroko, ki sva jo z mojim seveda naredila čisto po svoje.

Grmada je tam daleč, čisto v ozadju, skoraj na desni, skrajno desni hrib, katerega vrh ni na sliki, je Gora ali Sv. Lovrenc (824 m n. m.)

Cerkvena poroka je po običajih v nevestini župniji. Torej bo v Polhovem Gradcu. Oziroma v okolici, ker sem se izmislila, da želim imeti svojo poroko v majhni podružnični cerkvici v moji vasi.

S fantom sva prišla v Polhov Gradec na pripravo na zakon, ki jo je vodil naš župnik. Prišla sva bolj zgodaj, pa sva se odločila, da pohitiva pred tem še na Grmado (898 m n. m.) ...

In tako sva bila pozno popoldne na vrhu, potem pa sva pohitela navzdol. Čeprav tako rekoč domačinka, nisem poznala veliko poti (saj kmečki otrok nima časa hoditi kaj dosti v gore, gor smo v glavnem šli le iz šole za športni dan!), nama se je pa mudilo, da ne zamudiva priprave na najin zakon (res nerodno, če te ni na lastno poroko, recimo). In tako je moj mož iznašel bližnjico. Tačas se je že čisto stemnilo. Spustila sva se pod neko pot, da skrajšava najino pot, saj bi se spodaj najina "nova smer" morala pridružiti glavni poti. Najprej je bilo treba skozi koprive, kar je bilo zame v krilu in sandalih, recimo, pogumno dejanje.

Potem se je začel gozd in tam je bila resnično črna tema. Tipala sva navzdol in precej počasi napredovala. Potem je postajalo vse bolj mokro in vdiralo se je ... In slišalo se je šumenje vode ... Kamor sem prisluhnila, se je slišala voda! Čudovito! Samo šumenje! Sama voda! Torej sva prihajala od zgoraj v trdi temi v sotočje!!! Toda nama se je mudilo in čisto nič nisva videla! Ni bilo boljše možnosti kot odločiti se za ponovno samo navzgor, navzgor ... in tako sva potem skozi koprive nekako zlezla spet na pot in nato tekla okrog po poti v dolino in potem še kar nekaj ceste do župnišča.

Ne spominjam se, ali sva kaj zamudila, spominjam se pa, da sva vsa utrujena komaj poslušala župnika in še posebej se spominjam, da se je začelo mojemu bodočemu možu dremati.

Tako sva opravila cerkveni del priprave na zakon v župniji.

V Ljubljani sva obiskovala še tečaj pred poroko, ki ga je organizirala škofija. Ja, od tam se pa par stvari še zmeraj spomnim. Najbolj se spomnim para, ki je govoril iz svojih izkušenj. Ona je bila nekoč moja vzgojiteljica v internatu.

Njune izkušnje so bile nekakšno prenašanje teorije v prakso in osvajanje in spoznavanje lastne teorije.

Ko pa sva šla na civilno pripravo, so naju poslali v mojo občino, takrat Lj.- Vič-Rudnik. In ko sva pritekla (seveda, maratoni že pred poroko!) do pravih vrat, so rekli, da ravno zapirajo. No, pa je moj mož, ki je že tedaj znal lepo govoriti (seveda, saj me je prav z besedami, modrimi očmi in širokim smehom osvojil), rekel, da ne potrebujeva priprave na zakon, zame je rekel, da znam vse z zdravstvenega stališča, in sam se je pohvalil, da zna vse s psihološkega stališča.

In tako sva dobila potrdilo, da sva opravila pripravo na civilno poroko in zakon.

No, sama praksa se pa v resnici šele začne.

Kajti saj res rečejo, da sta dva sklenila svoj zakon, toda v resnici sta ga le začela ... sklenemo ga, ko ga zaključimo, kajne. Torej, ko ni več obeh ljudi. Zakon je pa vsa doba od začetka do konca.

No, gre morda za besedno igro, je pa dejstvo, da smo s poroko naredili le prvo stopničko ... čakajo nas pa še mnoge ...

Poročna obleka

Vlatka me je navdušila s svojo posebnostjo tudi glede svoje obleke za poroko.

Pa sem sklenila napisati o svoji obleki in povabiti vas, ki berete, da poveste, kakšne obleke ste imeli vi oz. kako bi se želeli obleči! Seveda želim vedeti tudi kaj o realnih ali željenih šopkih!

Moja največja želja glede poročne obleke je bila: dolga in bela. Tako sem si jaz, ki sem zrasla v veliki skromnosti, kupila blago, bel bombaž, indijski ali kako se že reče ... že veliko prej, najbrž že v srednješolskih letih!

In ga seveda skrila doma! Mojega bodočega moža še ni bilo na obzorju!

No, in ko sva s fantom postavila datum poroke, je prišel čas za mojo obleko. Doma sem lepo razgrnila blago po mizi in prinesla še svojo najljubšo spalno srajco! In tako sem lepo po svoji spalni srajci ukrojila svojo poročno obleko, brez vsakega tečaja šivanja - ja, včasih res vidim, da sem bila kar pogumna. Poleg tega se mi ni zdelo nič takega, če kje "sfalim" kakšen centimeter! Naredila sem si obleko z volani in s čipkami okrog vratu. Mama je gledala, kaj šivam, in mislila, da bo spalna srajca. Sploh mi ni verjela, ko sem rekla, da se bom poročila!

Skvačkala sem si še pled, bel, z malo svetlo modre, z vzorčkom, ki sem se ga takrat naučila iz knjige - vzorček marjetic, mojih najljubših rož.

In mož je bil v svetlo modrem, zelo svetlem ...

In imela sem šopek iz marjetic - vse sem preiskala, da bi jih našla, toda oktobra marjetic ni - pa sem dobila krizanteme - krizanteme so nekako pokopališčne rože, toda to mene nikoli ni motilo ... Življenje in smrt sta zelo skupaj ...

In dopoldne je bilo sonce, lepo, in na mojem šopku se je na magistratu znašla pikapolonica ... Tako me je navdušila, da sem pozabila poslušati tiste uradne besede ... in pozabila kaj reči, ko sem bila na vrsti. Me je priča butnila! Še dobro, da sem imela pričo!

In popoldne je deževalo ... kolikor kapljic pade, toliko otrok bo, hi hi ... in nekaj nas je pešačilo eno uro daleč do cerkvice ... tako da najini obleki nista bili več brezhibni ... pa kaj ...

Kar sva naredila res po NAJINO, prinaša najlepše spomine!

Spomnila sem se na zgodbo z naslovom Poročna obleka, jo bom na kratko obnovila, za prepis je predolga. Gre za resnično zgodbo. Pripoveduje medicinska sestra, ki se je pred leti poročila in ji je njena poročna obleka veliko pomenila. Čeprav je šel njen zakon narazen. Bila je samohranilka z več otroki.

Potem je v bolnišnici je skrbela za zelo bolno Terezo, ki je imela raka. Imela je zaročenca, a vse bolj jasno je bilo, da ne bo ozdravela.

Ko je Terezi z infuzijo tekel morfij (proti bolečinam), je Tereza zašepetala sestri: " Moj zaročenec in jaz sva se odločila, da se poročiva, preden umrem. Vem, da to mogoče nima nobenega smisla, vendar hočeva biti eno pred Bogom, čeprav samo za kratek čas ..."

Sestra se je pogovorila z bolniškim duhovnikom in potem se je vse osebje pripravljalo na ta praznik.

Tereza je vzdihnila: "Mislim, da bom v bolniški obleki na poroki malo čudna ...!" Sredstev za obleko ni imela.

Pa ji je sestra ponudila svojo na posodo!

Tereza je bila navdušena!

In na dan poroke je visela obleka ob Terezini postelji, in Tereza je zadovoljna čakala, na shujšanem obrazu je bil blag nasmešek ...

Potem je prišla sestra, da Terezo obleče za samo poroko ... Vzela je obleko in ogovorila Terezo: "Tereza, ali si pripravljena, da boš lepa nevesta? Tereza??? Tereza???" O ne, pa ne zdaj ... Naj ne umre prav zdaj ...

Tereza jo je kratko pogledala in se nasmehnila v slovo ...

...

Potem so prosili sestro, če pride na pogreb, saj jo je imela Tereza zelo rada. "Tako zelo je želela biti nevesta, vi ste jo pa razumeli!"

Terezina mama je rekla: "Kako lepa bi bila moja Tereza v tej obleki!"

V sestri se je bil boj, kaj naj naredi ... V njej je odmeval svetopisemski stavek: Daj jim poguma v njihovem srcu in pokaži jim svojo ljubezen skozi tvojo ljubezen!

Jecljaje je vprašala Terezine svojce: "Kako bo oblečena?"

"Nismo se še odločili, vse njene obleke so prevelike."

"Ali bi hoteli obleči Terezo v njeno poročno obleko?"

"Toda to je vaša poročna obleka," je rekel zaročenec.

"Ne, bila je moja, toda zdaj bi morala biti Terezina poročna obleka! To je njena obleka! Vzemite jo!"

In tako je bila Tereza pokopana v poročni obleki ...