od srca do srca

Pozabljena torba

Mamica pripelje k verouku svojo hčerko.
Smeje, se a vendar v zadregi pove, da nimata s seboj torbice, pozabili sta jo doma.
Pogledam ju in pomislim, ali naj se naredim hudo (pa huda nisem, kje pa, saj ni bistvo verouka torba!) - tako malo za hec.
"Jaz sem kriva!" vtem hitro doda mamica.
"Hčerko ste pripeljali - in to je bistveno! Kaj bi pa bilo, če bi pripeljali torbico, hčerko pa pozabili doma!" In smejemo se vse skupaj.


A kako drugače je bilo pred veliko leti ... ko sem hodila v 2. razred. Iz šole so nas poslali k zobozdravniku, jaz sem ponosno šla, bila sem navdušena nad vsem, kar je zobozdravnik počel z menoj oz. z mojimi zobmi. Meni se je zdelo imenitno, ko mi je šaril po zobeh in tako ponosna sem bila, ko mi je spulil en zob!
Problem je nastal, ko sem se vrnila v šolo, pouka je bilo že konec in naša učilnica je bila zasedena z drugimi učenci, v njej je bila pa moja torba. Pravzaprav nisem vedela, če je še.
Kje je torba? V učilnico nisem upala, kaj pa če bodo hudi.
Kaj naj naredim?
Šla sem domov brez torbe, to je bilo nekaj posebnega, do doma sem imela zelo daleč in prehoditi dolgo pot (dve uri) brez teže na ramenih je bilo prav prijetno. Kolikor me ni bremenila teža strahu, kje je torba!
Tako nisem
nisem bila brezskrbna. Kaj pa, če mi je torbo kdo ukradel, sem razmišljala. (Najbrž današnji otroci nimajo takih skrbi! Ali pa bi si celo želeli, da bi jim kdo torbo ukradel!)
Naloge seveda nisem mogla narediti, to je sprožilo nelagodje, strah glede tega, kaj bo rekla učiteljica. Kako ji bom razložila, da nisem mogla narediti naloge, ker nisem imela torbe? Bom upala povedati? Bom znala povedati? Me bo poslušala? Se mi ne bo zataknilo? Oja, ni bilo lahko vse lepo povedati na tak način, da bi bila učiteljica zadovoljna.
Drugi dan sem šla v šolo v strahu ... in kako sem si oddahnila, ko me je torba čakala v učilnici, ne, nihče je ni ukradel!



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Na božični dan v šoli

Božični dan. Ura matematike. V učilnici je bilo prijetno toplo in sonce je sijalo naravnost med nas. Bilo bi prav prijetno, če ne bi imeli ravno matematike, te učiteljice smo se vsi bali, saj je znala biti zelo huda in včasih je kdo dobil tudi klofuto ... in enega sošolca je butnila z glavo ob tablo.
Okno učilnice je bilo odprto in svež hladen zrak je lil med nas.
Tedaj je začelo zvoniti v cerkvi gori nad šolo. Zvonilo je k maši.
Učiteljica je kar poskočila, vsa besna je tekla k oknu, ki ga je zaloputnila, rekla je: "Nikoli ni miru! Ne ponoči ne podnevi!"
Ja, res, ona je stanovala v učiteljskem stanovanju v nekoč cerkveni hiši poleg cerkve. In v noči, ko je zvonilo k polnočnici, ona ni imela miru niti ponoči.
Pravzaprav jaz o tem ne vem veliko, saj sem imela do cerkve v eno smer dve uri hoda in k polnočnici nisem hodila. Je res, da so sredi noči zvonili, za polnočnico? Mislim, da so res zvonili.
Močno se spominjam petard (samo pripovedovanja), ob katerih so uživali veliki fantje in zaradi katerih je rohnel naš župnik, da naj vendar dajo mir in da pokanje nima nobene zveze z božičem in mirom, ki ga prinaša novorojenček Jezus.
Govorilo se je tudi, da so vrgli eno petardo celo v hišo, kjer je stanovalo precej naših učiteljev ... in učitelji seveda niso hodili v cerkev.
Vedeli smo sicer, da kakšen hodi skrivaj, drugje, prav veliko pa o tem nismo vedeli.
Spominjam se učiteljice, ki ni hodila v cerkev, potem se je pa upokojila in začela hoditi k maši, kar lepo v našo župnijsko cerkev. Upokojitev je bila prava prelomnica.
Kako sem jo debelo gledala, a lepo se mi je zdelo, da vidim učiteljico v cerkvi ... jaz sem učitelje vedno spoštovala, nekatere globoko spoštovala, nekatere bolj plahospoštovala = se jih bala. In videti, da učiteljica pride v cerkev, je bilo zame skorajda kot kompliment, ko hodim jaz tudi.
Posebno mi ostaja v spominu, kako je bil hud naš župnik, če so otroci, ki so imeli verouk, čakali zjutraj (verouk smo imeli pred šolo, ob 6.30 se je začel - in kdaj sem morala jaz že iti od doma tisti dan, ko je bil verouk; avtobus je pešačenje skrajšal za eno uro, a samo za šolo, za verouk seveda avtobusa ni bilo!) pred župniščem in kričali. Rekel je, da naj pridejo vsi v cerkev, če je še maša, četudi pridejo samo za 5 minut. Govoril je: "Če bodo učitelji videli, da tekate in razgrajate tako zgodaj zjutraj okrog, vam bodo dali šolo še bolj zgodaj!"
Vsekakor vedela sem, da noče imeti konfliktov z učitelji!
Ni videl pomena v tem, da bi eden drugega motili.
Tisti božični dan mi še posebej ostaja v spominu. Tisto okno, kako je počilo ... še kar slišim v spominu, ko je oknica s silo priletela v okvir. Na srečo se okno ni razbilo.
Otroci smo nemo sedeli, kot miške, nihče si ni upal trzniti ... da ne bi še kdo dobil kakšne klofute.
Bilo nas je strah, mene tudi. A globoko v sebi sem mislila, da petarde res nihče ne bi smel vreči, sploh pa ne v neko vežo ali skozi okno (tako so govorili, morda so se le širokoustili).



O tem sem razmišljala danes ponoči, ko sem po mnogih letih spet šla k polnočnici ... in uživala mestni mir ... bilo je precej tiho v Ljubljani, kakšna petarda se je sicer kje slišala, toda ni imela nobene zveze z verniki. Mi smo v spokojnem miru popraznovali polnočno mašo in se še malo ustavili po maši v pogovorih pred cerkvijo.
Tako je: dobri prazniki prinašajo mir ... nobenega pokanja ne potrebujejo, da bi bili res prazniki ...


Trenutno stanje duha: Vsem vse dobro ... predvsem zadovoljstva in miru v srce!

Moji prvi dve pravljici- čisto posebni pravljici

Naši prvošolčki so dobili nalogo, da poizvejo, katera pravljica je bila najljubša njihovim staršem, ko so bili majhni.
Katera je bila najljubša meni? Morda bi težko izbrala prav najljubšo, takoj pa lahko povem, da sta se me v otroštvu dotaknili dve na čisto poseben način!



Prva je Rdeča kapica. To je prva pravljica, ki mi jo je nekdo povedal ... in mislim, da je to edina pravljica, ki mi jo sploh je kdo povedal v otroštvu!
Niso mi je povedali domači, ne, domači niso pripovedovali pravljic! Ata je včasih povedal kaj iz svoje mladosti, kdaj celo mama kaj malega, a pravljic ne.
No, pravljico o Rdeči kapici mi je pripovedoval - potepuh. Ja, potepuh Ivan!
Ivan ni bil navaden berač (berači so v mojem otroštvu še hodili od hiše do hiše, spominjam se dveh), a Ivan ni bil berač. Morda ne zato, ker je bil sposoben delati. Prišel je h kakšni hiši in nekaj časa pomagal pri kmečkih delih, dobil je jesti, prespal je ... in potem je spet šel. Naprej. Drugam. Morda, ko so se ga ljudje naveličali ali pa se je on naveličal.
Spominjam se, da so govorili, da so ga eni sosedje napodili, ker je bil grob do živine (naparpravn - bi lahko rekli: nepripraven!), da jo je tepel.
Oja, če pa nekdo tepe živali, potem ga pa tudi jaz ne maram! (A to sem slišala, ko sem bila že večja!)
Sicer imam jaz lepe spomine nanj! Na karton od škatle od čevljev mi je risal podobe ptic, zame prve sanjske risbe ... ko sem komaj verjela, da človek lahko nariše neko podobo. In to navaden človek!
Pa res, tudi za petje kar nisem mogla razumeti, da je lahko iz grla in ust in srca navadnega človeka! Jaz sem bila prepričana, da v cerkvi pojejo angeli!!
No, in Ivan mi je pokazal, kako se riše ptice! Mislim, da je risal tudi hiše in kozolce. Občudovala sem ga!
No, in on mi je povedal pravljico o Rdeči kapici. Verjetno je bila to edina pravljica, ki jo je znal!
"Nekoč je živela punčka, ki je imela rdečo kapo in so ji zato rekli Rdeča kapica.
Nekega dne je prišel volk pod okno hiše, kjer je živela Rdeča kapica in je poslušal radio ..." (Pri sosedu so imeli radio, tako da sem si živo predstavljal, kako je to izgledalo! No, volk je bil pod oknom sobe mojih staršev ... In Rdeča kapica je bila v sobi ...)
"In mama je povedala Rdeči kapici, da je babica bolna, in ji naročila, naj jo gre obiskat."
S potepuhom Ivanom sva bila na naši krušni peči, Ivan je ležal, jaz sem zraven sedela.
"Zakaj pa imaš tako velike oči?" Ivan je znal dramatično pripovedovati.
"Da te bolje vidim!"
"Zakaj imaš tako velika usta?"
"Da te lažje požrem!"
In Ivan je bil volk in jaz sem bila Rdeča kapica, potegnil me je k sebi pod odejo - ko me je požrl!
In ko je pravljico povedal do kraja, sem ga prosila, da mi pove še eno pravljico.
"Katero?"
"Tisto o Zeleni kapici!"
"Nekoč je živela punčka, ki je imela zeleno kapo in so ji zato rekli Zelena kapica ..." Naprej je vse kot v Rdečo kapici, le barva kape se spreminja in s tem ime. Zelena kapica.
Ko me je spet požrl in me je spet rešil lovec, sem ga prosila, naj mi pove še eno pravljico.
"Katero pa?"
"O Oranžni kapici!" (Oranžna barva se je meni kot otroku zdela veličastna, posebej rada sem jo imela!)
"Nekoč je živela punčka, ki je imela oranžno kapo ..."
In ko je volk požrl Oranžno kapico, sem Ivana prosila za še eno pravljico. Tako sva nadaljevala, dokler nisva izčrpala vseh barv. Le Črne in Rjave kapice nisem marala, teh barv pač nisem marala. Pa sive tudi ne.
Zakaj in kdaj je potepuh Ivan odšel od nas, se ne spominjam. Se pa dobro spominjam, kako sem se ga precej let kasneje bala, ko sem ga enkrat ponoči sama srečala, ko sem ob 5h zjutraj sama pešačila skozi gozd. Bila sem pa tedaj že najstnica. In sem vedela, zakaj so ga nekje napodili (ker je tepel živino).


...
Poleg Rdeče kapice je še ena pravljica, ki ima poseben čar zame.
Tam, kjer sem jaz doma, sta samo dve domačiji. Precej daleč okrog ni nikogar, sosed smo pač rekli tudi tistemu, do kogar smo hodili 15 minut.
No, in tam je bilo (in je) konec poti, le naprej na njive in v domači gozd peljejo poti.
In nekega dne se je pripeljal gor v Pusti vrh en človek z avtom. Morda je bil kakšen izletnik, mislim, da ga nihče od nas otrok (otrok iz dveh hiš), ki smo bili v gruči na poti, ni poznal. In avto tedaj je bil pri nas deveto čudo!
Izstopil je in v roki je imel knjigico! O še jo vidim, imela je zelene platnice, spominjam se zelo natančno odtenka zelene barve! In v sredi sprednje platnice je bila na belem krogu narisana slika ...
Možakar je stopil do nas otrok in izbral prav mene - ponudil mi je knjigico.
O kako bi jo rada imela, pa je nisem upala vzeti.
Nekaj časa mi jo je ponujal, potem pa, ko je nisem sprejela, jo je izročil sosedovi deklici.
Jaz nisem mogla verjeti, da bi res dal knjigo meni! Morda je odtlej kakšnih 44 let, a tako se spominjam. Spomin na nekaj, česar nisem dobila, pa bi lahko, če bi upala!
Kot otrok nisem imela nobene knjige. Imeli smo sicer precej knjig, generacije in generacije so že kupovale Mohorjeve knjige in še kakšno drugo. Knjige smo spoštovali, vse so bile skrbno shranjene v omarah.
Med njimi je bilo enih par rahlo otroško obarvanih, toda prav res otroška, taka z barvnimi slikcami, take ni bilo vmes. In nobena ni bila moja!
Potem kasneje, ko sem postala šolarka, sem dolgo med odmori postavala pred šolsko knjižnico, vanjo nisem upala, saj nisem imela enega dinarja, da se vpišem. Le od daleč sem pila tiste pisane police knjig.
Potem pa, ko sem dobila 1 din, sem šla v knjižnico ... in poiskala sem tisto knjigo, ki je morda leto ali dve prej nisem upala vzeti iz rok neznanega gospoda.
Bila je pravljica Grdi raček.
In ta zgodba mi je posebej ljuba. Tako kot daljni spomin kot tudi sama zgodba z vsebino, kako je pomembno, kdo si - in ne toliko, kje si se izlegel!
Rdečo kapico sem pa tudi kasneje obdelala - podobno kot Malega princa - in videla v njej precej sporočil. Zato jo imam še bolj rada kot prej.
Obe pravljici zasedata posebno mesto!
P.S.: Danes bi morda rekli, da je bil tale potepuh pedofil. Najbrž bi mu naredili krivico, vsaj moj spomin ne hrani ničesar, kar bi me obremenjevalo.


Trenutno stanje duha: In katera je tvoja najljubša pravljica? Ali pravljica, ki je prav posebna?

Zima mojega otroštva


Moj dom je bil v mojem otroštvu tako oddaljen od šole, da včasih, ko je zapadlo veliko snega in je bila nevarnost plazov, niti v šolo ni bilo potrebno iti več dni, včasih cel teden - zaradi snega!

Šola je bila 10 km daleč, snega več kot pol metra, včasih meter, spomnim se, da smo namerili 1, 20 m, ko sem bila v 8. razredu.

Tako z veseljem se spominjam, kako je bilo, ko smo pripešačili do avtobusa (4 km), do postaje seveda, avtobusa pa ni bilo, ker je bilo preveč snega. Potem smo se podjetno napotili peš naprej še 6 km. Seveda v velikem veselju, saj smo vedeli, da bomo zamudlili veliko pouka.

In ko smo končno prikrevsali v šolo, smo prosili učiteljico, če nas spusti nazaj, da bomo pred temo doma. Da bomo čez področje, kjer so plazovi, šli še pri svetlobi.

To je eden najlepših spominov na šolo!

V dolini je bila nevarnost plazov, kakšne tri kilometre nas je pot vodila po ozki cesti ob potoku, pod bolj ali manj strmim bregom. Nemalokrat smo naleteli na plazove, ki so zasuli cesto in še potok. Potem smo otroci junaško plezali čez gore snega.  Enkrat sem obtičala v plazu, nisem mogla nikamor več; še dobro, da je bil tedaj ata blizu. Ne vem, če bi sama lahko prišla čez plaz ... Poleg tega je bilo najbolj mučno tisto, ko smo počasi lezli čez nevarna mesta in najbrž je bilo v vsakem od nas strah, kaj če se sproži še en plaz ...

Mnogokrat je bila cesta ledena in težko je hoditi kilometre in kilometre in stalno hoditi previdno … Vsak korak natančno nameriti, da ostanem na nogah. Padci so bili na zaledenem makadamu neprijetni, drobci peska so ostali v ranah. Poleg tega je bila ozka cesta tik ob potoku ...

Sank nismo imeli, smuč tudi ne. Izraz "smuče" smo pri nas uporabljali za velike sani, na katerih so vozili kmetje pozimi gnoj na njive. In kdaj pa kdaj smo si otroci "izposodili" tiste težke smuče, dolge kakšen meter in pol ali dva, in jih odvlekli v kakšen breg, najraje v Laniše, in se spustili na njih navzdol, ponavadi nas je na njih sedelo hkrati kar precej.

Enkrat so pobegnile smuče z dvema precej majhnima fantoma na njih, eden od njiju je bil moj mali brat. Smuč nista uspela usmeriti, šle so po svoje, zaletela sta se v češnjo (ki se je potem posušila), eden od fantov je obležal na tleh in je nekaj časa trajalo, da je prišel k sebi, drugi, moj bratec, je za takoj vstal - s čisto krvavim licem - posnel ga je ob češnjevi hrapavi skorji.

Smuči je imel malokdo, mi smo jim rekli "ški", delali so jih kmetje sami doma. Se spominjam, kako je ata naredil "dilce" iz lesa, jih lepo pooblal, da so bile gladke in jih potem dal v svinjaku kuhat v svinjski kotel med peso in repo za prašiče. Potem se je dalo les ukriviti - za krivino smučke.

Palice so bile pa seveda iz grmov!

Ko sem bila malo večja, sem s košem na ramah nosila seno srnam … gazila do pasu  ali čez … Med potjo sem otresala drevesa, ker so se mi smilila pod snežno težo,  tako strašno so klonila, kakšne veje so se vleknile do tal ... (ja, drevesa so živa!) … včasih je bilo strašno, ko je žled polomil veliko drevja … Spominjam se celega brega v gozdu ... kot bi ležala trupla na fronti ...

Na smučah sem prvič stala, ko smo imeli v šoli smučarski tečaj (v petem razredu) na bregu ob šoli. Bila sem zelo ponosna, ker pri preizkusu na začetku (da določijo, v katero skupino kdo spada) nisem niti padla.

Sneg je bilo lepo opazovati, najbolj s peči! Krasno je bilo, ko se je naredil sren, tedaj smo lažje hodili v šolo. Kako lep je bil sren, ko se je bleščal v soncu. Same iskrice so se bleščale!
Ko je sneg naletaval, smo hodili okrog in delali potke, s koraki smo risali načrte hiš in si določali, kje ima kdo hišo ... Včasih smo naredili ringlšpil (o ringlšpilu sem nekaj napisala tukaj) in včasih sneženega moža. Največkrat smo zidali hišice iz snega ali pa delali drsališče ... tako, da smo čisto zgladili  neko ravninico, jo polivali z vodo, da je zledenela v gladko površino ... Drsali smo se veseda v gumijastih škornjih, komaj kdo je imel kaj drugega za na noge - le gumijaste škornje. In če se je kdo veliko drsal, je imel potem bolj gladke za v šolo ...
Kje so tisti časi! Časi zanohtanih rok in nog, časi podarjenih počitnic, ko nismo mogli v šolo. Časi ledenih zmrznjenih nosov in iskrečih oči pod kapami, ki so lezle navzdol.


Trenutno stanje duha: Lepo je bilo! :-)

Prvič v Ljubljani

Ko sem bila otrok, je bila zame Ljubljana pojem dobrega!
Kot deveta dežela, kjer so same zanimivosti!
Kdaj pa kdaj je še ata v Ljubljano, s seboj je izjemoma vzel katerega od otrok. Če je bil zelo priden!
O kako sem grabila seno nekega popoldneva, da sem smela drugi dan z atom v Ljubljano. Še zdaj se spomnim travnika, kjer sem tistega popoldneva grabila in spominjam se redovk, ki sem jih naredila, ata je pa odnašal seno z vilami. In vem, kateri del travnika sem pograbila sama.
No, in potem sem res smela drugi dan v Ljubljano.
Z atom sva vstala ob 3.30. Komaj sem odprla oči in zelo sem se morala potruditi, da sem sploh vstala. Ne, ob 4h zjutraj pa res ni čas za vstajanje (kajne, Turdus?)! Čakala naju je ura pešačenja do avtobusa. Vožnja z avtobusom - tudi to je pravo darilo - sploh če je človek vajen samo pešačenja.
Po vožnji, ki je trajala kakšno uro, sva prispela v sanjsko mesto - Ljubljano, kjer je vse, kar si človek more misliti, da obstaja.


Prva preizkušnja zame je bila semafor. Vedela sem, da človek ne sme čez cesto, če je rdeča luč. Ja, teorija je enostavna, toda praksa!?
Z atom sva šla po Miklošičevi ulici in obstala pred rdečo lučjo.
Opazovanje semaforja je bilo nekaj prav posebnega!
Zelena!
Z atom sva stopila na cesto in ... ko sva prišla malo čez pol, se je lučka že zamenjala! Rdeča! Kaj pa zdaj!? Naprej ne smem, rdeča je! Obrnila sem se in tekla - nazaj! Ata je seveda moral teči za menoj! Še dobro, da nisem videla, da je rdeča tudi za menoj, potem bi ostala kar sredi ceste!
Druga preizkušnja so bile lutke v izložbah.
Čudila sem se, kako pri miru stojijo ene lepe ženske tam za šipami.
Ata se je smejal in mi razložil, da so to lutke.
Meni so se zdele tako lepe! Ata me je moral stalno opozarjati in klicati, da sva šla naprej.
Potem sva zavila v neko tako trgovino.
In tam sem videla eno še lepšo lutko, kot so bile prejšnje.
"Ata, glej, kako je lepa ta lutka!" sem zaklicala atu, ata me je pa hitro potegnil za roko, tista lutka je namreč kar naenkrat oživela!
In potem še tretja preizkušnja!
Ata je ugotovil, da bo z menoj težko vse opravil, kar mora, pa je zavil v slaščičarno, me posedel na stolček in zame kupil dva kosa torte! S slaščičarko se je zmenil, da me bo pustil tukaj, da bo lažje opravil, kar mora opraviti. In potem je šel.
Jaz sem tedaj prvič v življenju videla torto, kaj šele jedla! In ni  mi bila posebno všeč - kar je zelo zanimivo, saj sem bila sladkosneda in doma smo jedli res skromno, jaz sem zrasla bolj ali manj ob mleku, kruhu in sadju, kolikor ga je zraslo doma!
Bezala sem tiste koščke, malo pokušala - predvsem pa čakala, da se ata vrne!
Zelo sem se bala, da ga ne bo.
Za otroka, samega v daljnih tujih krajih, le pol ure lahko zelo veliko.
No, in potem je prišel! Kako sem bila vesela!
Ata se je zahvalil slaščičarki, ker me je "varovala", in potem sva šla na avtobusno postajo.
Zelo me je zanimala neka velika šlatla, zame je bila zelo skrivnostna.
Seveda ata ni hotel nič izdati, morda je le kaj namignil, rad je nas hecal in užival v pogovorih, ko nismo vedeli, ne kod ne kam.
Potem pa se je skrivnostna škatla sama izdala, ko sva se že peljala z avtobusom proti domu ... Bim, bim, bim, je reklo v tisti škatli! Ura! Ata je kupil stensko uro in ob svojem času je pridno naredila to, kar mora - bila je!
Ura pešačenja po tem je bila pa zelo naporna zame. Komaj sem dohajala ata.
Ko pa sem kasneje opazovala, kako je ata zabil žebelj v steno in nanj obesil novo uro, sem bila zelo ponosna, kako dobro sva kupila!
Zanimivi so spomini na - nekoč!


Drugi svet


Trenutno stanje duha: Je bilo lepo! :-)

O svinčnikih

Možakar je v "razpisu" za spis napisal, naj oslinimo svičnike in pišemo ... pa sem se spomnila, da so včasih slinili tintne svinčnike. Če ga je pisec malo zmočil, lahko kar oslinil (in imel morda potem modre ustnice), se je njegovo pisanje izraziteje videlo! Če ni imel peresa in črnila (tinte). Tudi kemičnih svinčnikov še ni bilo na kupe. In mince smo menjali, ogrodje ohranjali za mnogo minc. Zdaj se pa pri mnogih menjati na žalost sploh ne da ... In tako nastaja kup vseh vrst smeti, ki niso razgragljive v naravi.

Jaz v prvem razredu še nisem imela nalivnega peresa, imela sem pri učiteljici v predalu stekleničko črnila (glašk tinte), s seboj pa sem v leseni puščici nosila peresnik.

In ko ni bilo naše učiteljice, nisem upala drugi učiteljici reči, da je moje črnilo v učiteljičinem predalu in ker smo pisali ravno narek, je moja soseda v klopi hitro napisala stavek in podala svoj nalivnik meni ... In tako sva si med narekom menjali nalivnik! Hvala ti, soseda!

Spomnim se pa tintnega svinčnika, ki ga je moja mama hranila še iz svojih šolskih časov - ona je hodila v šolo v 30. letih 20. stoletja! - tam malo pred l. 1930 je začela!!! In vsa leta šole - pa je naredila celotno OŠ z odličnim uspehom, torej je gotovo napisala naloge in vse, kar je bilo potrebno - je menda uporabljala isti svinčnik!

In ko je mama postala gospodinja na domači kmetiji, je z istim svinčnikom zapisovala v mlekarno oddane litre mleka! Listke pa je trgala iz mojih porabljenih zvezkov! Prazne robove in vmes med računi in stavki.

Če pomislim, koliko svinčnikov samo v enem šolskem letu porabi en moj otrok! In to v dobi računalništva! V dobi, ko ročno vse manj pišemo! V dobi barvic, nalivnikov, keramičnih svinčnikov, flomastrov, ko svinčnika pravzaprav skoraj ne potrebuje!

Kako je lahko mama ohranila isti svinčnik skozi vso osnovno šolo in menda še skozi vse svoje kasnejše življenje?

Morda pa, ko grem na svoj nekdanji dom, pogledam v omaro v kuhinji, morda je na zgornji polici skrajno levo še tisti svinčnik!



Češnje

Nedeljsko popoldne. Mama je bila najbolj zadovoljna, če je lahko šla počivat, saj je ves teden garala. Mi otroci smo veselo vzeli cajnice (vrste košaric brez ravnega dna) in se skupaj z nekimi drugi otroki odpravili nabirat češnje. Midva z bratom sva dobro vedela, kje so naše češnje, saj so naju učili, da nikoli ne smeva vzeti česa sosedovega.
Seveda so tudi oni imeli več svojih češenj, toda da smo bili lahko skupaj, smo se zmenili, da gremo vsi na našo češnjo.
Med veselim pogovorom smo prišli do naše češnje. Bili smo sicer še tako majhni, da bi težko sploh nabrali z vej vabeči zaklad.
A ...
Visoko v vejah je sedel oče otrok, s katerimi smo skupaj prišli, in obiral češnje.
Ko nas je opazil, je mirno vzel naše cajnice in nabral še nam polno debelih temno rdečih sadežev. Mi smo seveda komaj dosegli spodnje veje!
S polnimi cajnami smo se otroci vrnili domov, midva z bratom sva veselo nesla pokazat in pokusit češnje atu in mami.
Vsa navdušena nad tem, kako nam je tisti drugi ata pomagal, sva pripovedovala eden čez drugega.
V sebi sem čutila nekaj čudnega, nekako ni bilo prav, da je tisti ata sedel na naši češnji in imel spodaj že več polnih košar. Zakaj ni sedel na kakšni drugi češnji, saj je imel tudi svoja drevesa? A vendar: bil je tako dober do nas otrok, da nam je nabral polne cajne.
Z bratom sva vse povedala o tem, kako nama je tisti ata pomagal, seveda je najprej napolnil cajne svojim otrokom, a vendar - če ne bi stegnil rok tudi k nama, po najini cajni, bi midva ne dobila več kot pest češenj.
"A na Golnem griču je bilo to?" je vprašal naš ata.
"Ja!" sva bila vesela z bratom, da sva znala povedati, kje sva dobila toliko češenj.
Ata in mama sta ostala brez besed. Vzela sta češnje in gledala vanje.



Češnje so letošnje in z druge lokacije, včasih pomislim, ali so jih res vse pojedli ptiči ... saj smo mi  videli le zelene in zoreče, zrelih pa ne ...


Trenutno stanje duha: Še vedno neprijeten spomin ... nikoli nisem razumela ...

Mlada pomlad ... v mojem otroštvu - ali ekološke igre

Otroci smo komaj čakali, da se je poslovila zima! Prelepo je bilo, ko je kopnel sneg, ko so se bile ceste blatne od staljenega snega in ledu! Enega takega feruarskega dne sem pešačila domov bosa, ker so me čevlji tako žulili!

Sonce je dobivalo vse več moči in mi tudi! Vse lepše je bilo zunaj!

Bili smo otroci, ki se niso mogli veliko igrati, potrebovali so nas pri delu. Morda so prav zato posebej nepozabne igre iz časov mojega otroštva!

Ko je bil breg pisan kot krave - rjav (trava) in bel (zaplate snega) - smo se šli vojno! Nekdo je bil doma na belem, drugi na rjavem! Pobirali smo zajčje in srnje bobke in se streljali z njimi!

Ko so se bregovi osušili, smo vzeli papirnate vreče od moke, sladkorja (za 25 oz. 50 kilogramov) in se vozili po suhi travi navzdol! Včasih je kdo zlezel kar v vrečo! In igra je trajala, dokler ni vreča razpadla!

Tudi po prav tej brezi smo plezali!

Zelo radi smo plezali, nekaj jesenov in brez je veljalo kar za hišo! Če si sedel na določeni veji, si bil recimo v kuhinji. Ali pa v hiši, na krušni peči ...

Ko so se razcvetele pomladanske rože, smo se radi igrali na nekih hribčkih na sosedovem svetu ... bilo je pravzaprav kamenje, ki je bolj ali manj štrlelo iz zemlje (žal tega ni več, spremenili so v rodovitno zemljo!) in tako si je vsak izbral svoj kamnit kup, malo poraščen s travo in mahom ... in tako je vsak imel svojo hišo!

Včasih smo se šli pa kmetijo. Eni so ali smo bili krave, drugi kmetje.

In prav lepo je bilo biti krava! Za kravo je skrbel kmet! Zanjo je nabiral trobentice, da jih je jedla (trobentice tudi zdaj jem, čeprav se ne igram, da sem krava!), kislice ... Jaz sem pridno jedla tudi žafran ... Kasneje smo menda zvedeli, da je strupen, no, nisem opazila resne škode na sebi.

Krava je seveda hodila po štirih, navzgor je bilo lažje kot navzdol!

Kmet je nabral regrat in ga dal jesti svoji kravi. Potrgal je cvetke z regratovih stebel in naredil iz tistih cevk verigo, potem je kravo priklenil na verigo ... Če je bila krava žejna, jo je na verigi odpeljal do korita pred hlevom in se je krava napila. Včasih je kateri kmet prinesel vodo kar v skledi, da ni bilo treba ubogi kravi tako daleč do korita, krava je seveda pila tako kot se spodobi, z nosom v skledi ali v koritu!

Če smo se igrali prašiče, je prašič jedel tudi zemljo! Ti minerali so bili res naravni!

Take ekološke igre so bile res prelepe! Vse igrače smo našli v naravi! Za nami ni bilo potrebno nič pospravjati! Nihče se ni jezil zaradi razmetanih igrač! Jedli smo direktno iz zemlje!

Bilo je prelepo, res!

In če pomislim na barvni vtis od tedaj, pomislim na svetlozelen pisan Ušatkin blog!


Drugi svet



Trenutno stanje duha: V toplem in pisanem!

Zima v mojem otroštvu

Otroci smo imeli zimo radi le kratek čas. In ne kadarkoli.

Ko smo bili že šolarji, smo morali gaziti sneg v šolo, kilometre in kilometre. Najlepše je bilo, kadar je bilo toliko snega, da so starši dovolili ne iti v šolo - in otroci smo s ponosom potem dali učiteljici opravičilo, kjer je pisalo, da je bilo preveč snega in nismo mogli v šolo!

 

Naša pot je peljala po Jernejčkovem grabnu, kjer je poleg ozke ceste in potoka na vsake toliko le strmina na obe strani. In včasih se je vsulo več plazov, bilo je nevarno, posebno za nas otroke. Enkrat sem pogumno zagazila v plaz, ki se je ravno vsul, pa sem se potem tako pogreznila, da nisem mogla ven. Na srečo je bil blizu oče in me je "spulil" iz snega. 

Kadar se je nasulo veliko snega, sem med potjo otresala drevesa, da jih sneg ne bi polomil. V košu sem kdaj nesla seno srnam, so pa dostikrat same prišle v naš kozolec. Živali in rastline v mrzli zimi, polni snega, so se mi zelo smilile.

Prav lahko sem si predstavljala, kako je biti zunaj dan in noč - in prav nič me ni potolažilo, da je pri divjih živalih pač tako, da so prilagojene. Prav tako se mi ni zdelo, da bi bilo drevesom pozimi prijetno.

Do šole je bilo 10 km, 4 smo pešačili. Če je bilo veliko snega, včasih avtobus ni peljal. Ampak vse to je spadalo v zimsko romanco nas malih otrok.

Ko avtobusa ni bilo, smo veselo šli naprej še 6 km in prišli nasmejani z dveurno zamudo v šolo. Potem smo pa pogumno rekli učiteljici, da moramo že domov, da bomo šli čez območje, kjer so bili pogosto plazovi, še pri dnevu!

Vajeni smo bili pešačenja, toda bil pravi praznik, če je kdaj pripeljal kakšen avto in ustavil! Nabutali smo se noter, da je avto kar pokal! Tako se nas je enkrat peljalo v fičku poleg šoferja - enajst, dva sta stala zadaj na odbijaču!

Nekega večera nas je dohitel nekdo, ki je imel konje in zadaj vprežen voz. Kako hvaležno smo sprejeli, da smo smeli vsi zlezti na voz! Bilo je res že temno, tla so bila ledena in težko je hoditi, če moraš vse kilometre poti previdno stopati! V mrazu drgetati na vozu in se peljati nam je bilo ljubše kot se greti s hojo!

Po enem kilometru poti je imela sošolka odcep proti svojemu domu - Škandrov graben. Nihče od nas ni upal povedati kmetu, ki je vodil konje, da gre M. dol. Potem se je odločila - in skočila ... V temo, na ledena tla.

Drugi dan je ni bilo v šoli. Dolgo je ni bilo.

Pravzaprav še zdaj ne vem natančno, kaj je pravzaprav bilo tedaj. Skočila je na ledena tla in - tako so rekli - obležala. Poškodovana.

Zanimivo je, kaj vse smo se pogovarjali, toda o tem se nismo nikoli! Enkrat jo pa vprašam ... Saj sva bili vedno prijateljici!



Trenutno stanje duha: V spominih! :-)

Gumb

Kolikokrat mi otroci obrnejo škatlo z gumbi ... in zadnje čase to dela še Muc. Joj, kolikokrat se je to zgodilo meni, ko sem bila deklica! In kakšno bogastvo so bili zame gumbi! Različnih oblik, barv, z različnim številom luknjic ... In šivanje gumbov s štirimi luknjicami! Kakšna umetnost zame!

In zdaj spet pobiram na tisoče gumbov s tal! Najbrž se ne motim glede števila, saj preden scefrano obleko vržem stran, vedno poberem gumbe stran ... In precej sem jih tudi kupila, svoj čas sem za otroke precej šivala, predvsem krilca, oblekice deklicam, bluzice ... In ja, koliko jopic, kap, rokavic, nogavic sem spletla ali nakvačkala! Tudi sebi sem šivala krila, obleke, celo poročno ...

Tako da imam kar nekaj šiviljskih pripomočkov doma.

In tokrat spet pobiram gumbe, mali malo pomagajo ...

In naenkrat opazim tale gumb!

Take gumbe sem imela na oblekci, ki sem jo imela le za talepo (tazahmašno) v 1. razredu, morda še v drugem!

Kako zelo lepi so se mi zdeli tile gumbi! Kljub temu, da zelene barve za obleko nikoli nisem posebno "obrajtala", vsaj ne, da bi bilo vse v zelenem.

Oblekica je bila rožasta, rože so bile razgibane in v vrstah ...

Kako je bila oblekca lepa!

Še zdaj mi je toplo pri srcu, ko se spomnim na svojo tako dragoceno oblekco! Bila je med tistimi stvarmi, katerih dragocenosti sem se od začetka zavedala.

Oblekca ni bila za vsak dan za v šolo, samo za praznike. Tiste čase je bil zaključek šole, torej spričevala, vedno na nedeljo!

Tako smo večina šli v nedeljo zjutraj k maši, potem pa v zadružni dom, saj šola (šola v gradu) ni imela nobene dvorane. Tam je bila veličastna prireditev ob zaključku šolskega leta! Na oder so poklicali vse odličnjake, se še spominjam značke, ki smo jo dobili (jaz nisem vedela, kaj bi z značko, pa sem te stvari podarila neodličnjakom), potem pa so klicali na oder raznorazne učence, med njimi tudi dva prvučka, ki sva zmagala na nekem tekmovanju o prometu.

To tekmovanje je bilo res zanimivo. Razdelili so nam neke teste, ne spomnijam se, da bi se kaj učili o prometu, no, ne vem.

V kraju, kjer sem hodila v šolo in je bil od moje rojstne hiše oddaljen 10 kilometrov, je bil en sam prometni znak, stal je ob nekem mostu in zdi se mi, da je bil trikotnik za opozorilo na nevarnost, morda s klicajem, kaj več se ne spominjam.

Pa smo imeli v polah vse mogoče prometne znake, meni so bili zelo všeč! Kaj vse obstaja!

Znak za kamenje pada.  Kako sem ga občudovala! To sem si ob naših bregovih lahko živo predstavljala! (vsi znaki od tu)

 

Znak za jame na cesti  , ojoj, piše, da gre za neravno vozišče! (smo imeli tako cesto, da smo se šalili, da se cesta skozi Zalog - preden se začnejo serpentine proti Črnemu Vrhu - imenuje po japonsko: samajama.

 

Potem tale znak , divjad na cesti! To sem seveda lahko uganila, bilo je potrebno poiskati pravo rešitev med nekaj predlaganimi odgovori.

 

Znaka, ki je bil odločilen za prikaz mojega znanja, pa ne najdem! Mogoče pa ne obstaja več! No, podoben je bil temu: , imel je več vijug! Možna odgovora sta bila dva: ovinki na cesti ali kače na cesti. In jaz sem razmišljala, da nisem še nikoli videla kače na cesti in bi bilo res smešno, če bi kače imele prometni znak in sploh bi potem moralo stati veliko znakov, saj so kače lahko kjerkoli - in tako sem se odločila pravilno. In dobila za nagrado svojo prvo knjigo v življenju: Tri ulice do šole! Knjige so bile zame najlepša možna darila!

Koliko misli ob kupu raztresenih gumbov in posebej ob enem natančno določenem!



Trenutno stanje duha: Koliko spominov prinese en sam gumb!

Moja punčka

Tukaj sem zapisala prvi spomin na Miklavžev obisk:

Dobila sem porcelanasto punčko! To je bilo zame izredno darilo, saj nisem imela niti ene igrače in punčka je bila mila in lepa. Majhna punčka. Pa mi jo je brat vzel iz rok, padla mu je - in zdrobila se je glava ... Upala sem, da bo ata uspel zlepiti ... a se ni dalo ...

To je bila moja prva igračka, žal sem jo že prvi dan izgubila.

Preteklo je nekaj let, mislim, da sem imela kakšnih pet let, in starejšim bratom sva včasih gledala sosedove otroke, ki so imeli majhne gumijaste Sneguljčičine palčke pa žogo pa eno gumijasto punčko.

Pa sva sklenila, da si sama narediva igrače. Razmišljala sva, kako bi jih naredila.

Potem sva se odločila, da bodo lesene, les je doma, orodje tudi.

In sva naredila nek načrt, mislim, da sva rekla, da narediva avto ... in sva začela: jaz sem držala v rokah debelo poleno, brat je vzel žago in začel žagati. Je bil dve leti starejši in z žago je bil prav spreten!

Tako je naredil že kar nekaj zareze v poleno, tedaj je prišlo rezilo do mojega palca, ki je bil v napoto. Vlila se je kri, tekla sem k mami, ki je krmila prašiče ...

Mislim, da sta tedaj ata in mama ugotovila, da kakšno igračo pa le potrebujeva z bratom.

Ata je nekega dne šel v Ljubljano in prinesel domov za brata gumijastega konjička, zame pa lepo, prelepo gumijasto punčko! Imela je svetle skravžljane lase, očke, ki so se odpirali in zapirali, majhen nosek na okroglem obrazku ... Oblečena je bila v oblekco nežno zelene barve (zanimivo, že tedaj mi ta barva ni bila všeč, za obleko ne!), obrobljena je bila s čipkami.

Na nogah je imela bele nogavičke in črne čeveljčke z vezalkami.

Prelepa punčka!

Stalno sem jo imela s seboj! Pestovala sem jo, ji dajala jesti ...

No, čeveljčkov in nogavičk kmalu nisem več našla nikjer. Oblekco ji je strgal pes.

Mama je bila tako prijazna, da je šla šivat oblekco posebej za mojo punčko!

čakala sem ob njej in ji gledala pod prste!

Pripravila je lepo rdeče blago (jaa, to barvo sem imela vedno rada!!!) z nekim vzorčkom modrih in belih pikic, spominjalo je na nekakšne posebne rožice ali pa lune.

Oblekca je bila krasna, z rokavčki, v pasu nabrana, toda meni ni bila všeč, ker je bila dolga!

Jaz sem morala imeti vedno krilo do kolen, želela sem si pa krajše, kot so imele sosedove deklice!

In sem se podjetno lotila krajšanja krilca: sklenila sem odstriči čisto malo roba. Toda preden sem prišla okrog in okrog, sem bila s rezom že precej višje, kot sem začela! Potem sem skušala zravnati, a vedno znova sem prišla s škarjami previsoko. Slednjič sem nehala, ko je bila oblekca skrajšana že do pasu ...

Potem je brat punčki na čelu odstrigel nekaj las, majhen šopek, bila sem zelo jezna, brat pa je rekel, da to ni nič takega, saj lasje vendar rastejo. Vsak dan sem gledala in videla, da ji lasje res rastejo. Potem je mama mene ostrigla in jaz sem ostrigla punčko. Samo meni niso škarje nesle naravnost, tako da so bili lasje različno dolgi. Moja punčka je bila kot kakšna putka pozno jeseni, ko je napol brez perja.

Potem sem čakala in čakala, da lasje spet zrastejo.

Zanimivo, kako se je tedaj pri nas "negovalo" nohte! Doma smo imeli nek zelo star dolg nož, na ročaju sta bila vžgana ime in priimek maminega očeta! Bil je že toliko izrabljen, da je bilo na sredi rezilo že čisto ozko!

No, in naša mama nam je s tem nožem porezala predolge nohte. Meni je bilo strašno neprijetno, zelo me je skominalo pri tem. (Kasneje sem raje preventivno pogrizla nohte in še zdaj bi jih najraje!)

No, čeprav rezanja nohtov nisem marala, sem morala poskrbeti za nohtke moje punčke, saj sem jo doživljala živo in mi je bilo logično, da ji nohti rastejo. Jaz sem to seveda videla! Vzela sem tisti veliki nož z imenom maminega očeta in porezala punčki nohtke. Nisem bila dovolj spretna, da bi mi res dobro uspelo, ponekod sem ji odrezala pol prstkov. Toda to je spadalo k negi.

Ko sem padla, sem si potolkla kolena, bila sem vsa krvava. In potem je padla moja punčka in sem ji z nožem naredila ranice na kolenih ...

Ko sem zaman čakala na laske, da res zrastejo, sem počasi ugotovila, da me je brat potegnil - pa sem šla in odrezala del repa njegovemu gumijastemu konjičku.

Tako je moja punčka bila ranjena, obbutana, umazana, skoraj brez las, napol naga.

Zame je bila dragocena, čeprav ni bila več taka kot iz trgovine!

Počasi sem ugotovila, da moje rane se pocelijo, punčkine brazgotine pa ostanejo.

Ko sem še malo zrasla in bila gotova, da moji živi punčki lasje ne bodo zrasli, sem razmišljala, kaj naj naredim, da bo punčka spet dobila lase.

Pa sem se domislila: vzela sem škarje in šla v hlev k Bramu, ki je imel lepo črno grivo, stisnila sem se k njemu in mu odstrigla del njegovega dragocenega okrasja na glavi. No, saj sem sicer Bramu in Fuksu (kakšni imeni naših dveh konjev!) delala kitke in vpletala pentlje v grivo ... Mislim, da smo tedaj imeli le še Brama, tako da sem imela na voljo le črno grivo, bele Fuksove pa ne več.

Potem sem vzela atovo mizarsko lepilo, belo gosto, namazala punčki glavo in potem polagala črne dolge "lase" na to namazano glavico.

No, lepotica ravno ni bila, kupi belega lepila so gledali med črnimi lasmi, toda nekaj las je bilo na glavi res tako, kot je prav!

Počasi sem začela šivati oblekce sama, učila sem se kvačkati, plesti ... Punčka me je spremljala do srednje šole in tudi selila sem jo s seboj. Ne vem, če je še kje, toda živo vidim pred seboj njen obrazek, njeno postriženo glavico, postrižene nohtke, potolčena kolena ... še vedno se spomnim velike hvaležnosti staršem za to punčko.

Morda niso vedeli, koliko mi pomeni, ko pa je bila revica tako uboga, obtolčena, ne spomnim se, kaj se je zgodilo, da se ji je en "uček" obrnil okrog ... Meni je pomenila bitje, za katerega lahko skrbim, ki je popolnoma živo, popolnoma moje.


Copyright © 2009 Odsrcadosrca



Trenutno stanje duha: Moja ljuba punčka!!

Miklavževski utrinki

Miklavž peče piškote, smo rekli, kadar je bilo nebo prepreženo z rdečimi oblaki. Pri srcu je postalo toplo, mehko, premišljevala sem, kako je v nebesih. Če Miklavž tam gor peče piškote, je tam res nebeško lepo! Bog ve, od kdaj to vem to "modrost". Seveda je bilo zmeraj jasno, da peče samo za pridne otroke.

Ampak nekako čudno je bilo to, saj pri nas Miklavž nikoli ni prinesel piškotov. Le za enkrat se spominjam napolitank. Ali nismo dovolj pridni mi trije, ali so drugi otroci bolj pridni?

...

Prvi spomin na Miklavžev obisk: Dobila sem porcelanasto punčko! To je bilo zame izredno darilo, saj nisem imela niti ene igrače in punčka je bila mila in lepa. Majhna punčka. Pa mi jo je brat vzel iz rok, padla mu je - in zdrobila se je glava ... Upala sem, da bo ata uspel zlepiti ... a se ni dalo ...

...

Nekega večera je zelo ropotalo okrog hiše. "Parklji so," je povedala mama. "A ker ste pridni, ne bodo mogli noter, ata jim ne bo pustil." Vidno smo se oddahnili. Drugo jutro je visela na kljuki na zunanji strani vhodnih vrat veriga, ata je povedal, da jo je parkelj vzel z voza, da bi nas otroke zvezal, pa mu ata ni pustil, ker smo bili pridni.

...

Nisem še hodila v šolo, sem pa brala in pisala. Če sem dobila kakšen svinčnik kje, sem po knjigah pisala račune in stavke ter risala. In potem mi je Miklavž prinesel prekrasno darilo: majhen zvezek s črtami in navaden svinčnik! Najlepše možno darilo!

Takoj sem začela pisati, nisem prav dosti pazila na črte, če je šlo malo čez, me ni nič motilo. In tako sem popisala s svojimi čirulami čarulami nekaj vrst - seveda brez oddiha ... Tisti zvezek in svinčnik sta bila zame kot najti vodo v puščavi!

Toda ... Prišla je mama, videla, kako pišem, ona je bila zelo zelo natančna, seveda je imela v šoli same lepe ocene (zares, sem videla njeno spričevalo) in glede natančnosti je bila popolna! ... In ko je videla, da mi je zašla roka čez črto, mi je dala klofuto in ... še huje ... vzela mi je zvezek in svinčnik.

Nikoli več ju nisem videla ...

Nisem mogla razumeti, da mi mama sme vzeti darilo, ki mi ga je dal sveti Miklavž. Saj mi ni dala ona!

...

Šola ... Otroci smo pešačili kilometre in kilometre ...

Vse mogoče smo se pogovarjali. Neka deklica se je pohvalila s punčko, ki ji jo je prinesel sv. Miklavž. Bila je velika pol metra in imela je oblekico, lepo oblekico in žico v spodnjem robu, tako da je oblekica lepo stala. Samo strmela sem! Kakšno darilo! Sram me je bilo povedati, kaj sem dobila jaz. Jabolka, ki so se mi zdela čisto enaka, kot rastejo na tisti jablani pod kozolcem ... Pa kuhana jajca so bila v peharju. Kuhana jajca? Sploh jih nisem imela prav posebej rada. Morda je bil še kakšen suh jabolčni krhelj ... To je bilo vse.

Ali nismo bili pridni?

Ali je bila Marinka, ki je dobila polmetrsko punčko, bolj pridna od mene?

...

Otroci pešačimo iz šole ... Večji fantje govorijo, da ni Miklavža, da sta ata in mama.

No, končno razumem, zakaj dobijo otroci, ki zagotovo niso bolj pridni od mene, večja darila. Moji doma nimajo denarja. Zato včasih Miklavž prinese bonbone (enkrat jih je), pa napolitanke (enkrat) pa tisti zvezek, ki ga mi je mama potem vzela ... in tisto lepo nežno punčko, ob katero sem bila že prvi dan ..., včasih pa prinese samo stvari, ki so zrasle doma ...

...

Deset let imam in rečem atu in mami: Vidva sta Miklavž.

Jezna sta, potem rečeta: Če sva pa midva, vam ne bo Miklavž nič več prinesel ...

...

Tiste čase sem že pisala v Kmečki glas, dobila sem honorarje in potem sem postala Miklavž v praksi. Kupila sem bonbone in čips in vse skupaj nasula v peharje ... In tedaj je začel pri nas nositi Miklavž tudi atu in mami.



Trenutno stanje duha: ...

Kku sva z bratam jejčke njesla (+"prevod")

Ankat sva z bratam šla n hliv pbrat jejčke ud kur. Mama nama ih je dala, vsakm nekaj. Jest sm ih mila u varžetih, u bertahu, u usakm varžetu anga, ke sn se bala, de se drgač jejčk zdrbi. Dva sn mila pa u rok.

Pvol sn šla dval s hliva p štengah pa zl ahtala, de nabi padla.

Pvol pa guor u hiše.

Brat je šou pred menoj pa ke sva bla že na štengah pr hiš, je bcnu nazaj pa je mene glih u tribuh in kar je nrhuj, bcnu je u jejčke. Jejčki sa se arsul, vse je tjekl p men in jest sn vekala.

Brat je ljetu nprej.

Ke sva z mama pršl noter, sa ble jejčki, ke ih je un prnesu, n špurget. N, se je biu mrzu, naše mama je kuhala zmeraj u pječ. Sam pzim sa zakuril u špurgetu z krvavice pa mast pa ucvirke. Pa kerkat je nrdila bvobe. Kerkat z pusta.

Brata ni bl nker.

Neč n vim, če je mama kaj skrbil, ke brata še ni bl, ke sva šle spat. Tamal brat je pa gvišn že spau, je biu še mičken. Se n spounem.

Ata pa ni bl dma, neč n vim, ki je biu.

N, mama je zutraj šla u hliv dilat. Nprve je pmouzla krave, pval je pa šla futrat žvina. Pa je misnla uzet sn z vza, pa je vidla, de n anm uzu spi brat, n drugm zraun nega pa ata.

Se mi je zdil že takat, de se nben ud unih dvih ni upal predit u hiše! Smišn se mi je zdil tud to, de nista neč vidla adn z druzga. Uba sta mila ulika sreče, de ni kešnga mama zbvodla z vilem, se je bl zutraj še tmn al saj tmačn.

Za Zivako (noče prijeti link, zato: http://www.ednevnik.si/?u=zivako), ki me je vzpodbudila k temu zapisu v svojem komentarju k mojemu SPISU!

In še za koga, ki bi poslušal moje skrivnostno narečje in zanimiv dogodek iz mojega otroštva.

Ne znam napisat polglasnikov, tiste črke, ki se izgovorijo s polglasnikom, so označene rumeno.

Ponavadi je tam tudi naglas, ne pa vedno. Tudi naglasov ne znam napisat. Samo ročno (rokopis) to znam.

Naše za nekatere zloglasne, a za druge skrivnostne (saj mnogi ga itak ne znajo izgovoriti) "g"-je sem označila z roza. Gre za g brez pripornika (sem pozabila natančno, zakaj gre!)

Aja, moje narečje je rovtarsko, gre za horjulsko skupino.

Je potreben prevod?

No, tukaj:

Enkrat sva z bratom šla na hlev pobrat kurja jajca. Mama nama jih je dala, vsakemu nekaj. Jaz sem jih imela v žepih v predpasniku, v vsakem žepu enega, ker sem se bala, da bi se drugače jajce zdrobilo. Dva sem imela v rokah.

Potem sem šla dol s hleva po stopnicah in zelo pazila, da ne bi padla.

Potem pa gor v hišo.

Brat je šel pred menoj in ko sva bila že na stopnicah pri hiši, je brcnil nazaj pa je mene ravno v trebuh in kar je najhuje, brcnil je v jajca. Jajca so se razbila, vse je teklo po meni in jaz sem jokala.

Brat je tekel naprej.

Ko sva z mamo prišli noter, so bila jajca, ki jih je on prinesel, na štedilniku. No, saj je bil mrzel, naša mama je kuhala zmeraj v peči. Samo pozimi so zakurili v štedilniku za krvavice pa mast pa ocvirke. Pa kdaj je naredila krofe. Kdaj za pusta.

Brata ni bilo nikjer.

Nič ne vem, če je mamo kaj skrbelo, ker brata še ni bilo, ko sva šli spat. Mali brat je pa gotovo že spal, je bil še majhen. Se ne spomnim.

Ata ni bilo doma, nič ne vem, kje je bil.

No, mama je zjutraj šla v hlev delat. Najprej je pomolzla krave, potem je pa šla nakrmit živino. Pa je hotela vzeti seno z voza in je videla, de na enemu vozu spi brat, na drugem zraven tega pa ata.

Se mi je zdelo že takrat, da se nobeden od onih dveh ni upal priti v hišo! Smešno se mi je zdelo tudi to, da nista nič vedela eden za drugega. Oba sta imela veliko srečo, da ni katerega mama zbodla z vilami, saj je bilo zjutraj še temno ali vsaj temačno.



Trenutno stanje duha: Kdo me razume?

Prva vožnja z avtom

Z mamo sva pešačili ob njenem prebodenem kolesu, precej poti naju je še čakalo, zame, staro kakšnih 5 let, morda manj, je bilo to še zelo veliko.

Pripeljal je tedaj nekdo z avtom (dotlej še nisem videla veliko avtov, moj dom stoji čisto ob koncu poti, bili smo pa bolj ali manj le doma, le ob nedeljah smo šli k maši, peš dve uri daleč), ustavili so, mama jih je poznala (bili so sorodniki ene družine tam nekje spodaj pod mojim domom) in potem so mene naložili v avto, čeprav sem se bala, zame so bili tujci! Tedaj sem se prvič peljala z avtom! Spredaj me je pestovala ena gospa. In spominjam se, kako se mi je zdelo, da smo čisto pri miru, če sem pogledala predse, a da bežimo, če sem pogledala skozi okno. Komaj sem čakala na ovinek, od kjer bom lahko pokazala gor v domači hrib: "Tam sem doma!" Da me ne bi slučajno odpeljali kam drugam! No, in potem sem dvignila svojo roko in pokazala proti domu! In so mi ustavili pri našem mostu, še en kilometer poti v hrib me je čakalo. In za pogum (hi hi, pa kakšen pogum!) so mi dali bonbone, celo vrečko bonbonov!!! In jaz sem dvakrat veselo odhitela domov, prvič, ker sem preživela tisto vožnjo s tujci in drugič: zaradi bonbonov, ki sem jih dobila!

Od tukaj se pa že vidi domov!

Še v hrib (srečna, da so me spustili) in kmalu bom doma!

Doma sem poiskala eno starodavno torbico od bogve katere tete, ki sem jo smela imeti, in spravila vanjo bonbone.

In važna ko marela sem hodila okrog in čakala mamo, da pride domov, da se pohvalim s svojim zakladom.

Pa sem šla v hlev in zlezla na ogrado, visela sem čez, da sem gledala ovce in zajce v njej. In takrat mi je padla torbica med živali! Nisem upala pobrati, tisti "mrkač" (mrkač je oven, tisti, ki je "dec", koštrun je le odrasel otrok!) tam notri se je enkrat zaletel vame, ko sem ga samo božala! Res, ni razumel moje naklonjenosti do njega! Se spomnim otekle roke po tem.

Brez torbice sem šla iz hleva.

In potem, ko je bila mama že doma, sem šla spet v hlev, da mi kakšen pogumnejši od mene, ata ali mama, pobere moj zaklad, toda torbice ni bilo več!!! Živali so jo pojedle! Ojej, to se je zgodilo že z ruto, kapo, rokavicami ...

Še zdaj ne vem, ali mi je bilo bolj žal za starinsko torbico ali za bonboni!



Trenutno stanje duha: Otroštvo! O ja! :-)

Učenje vožnje s kolesom

Kolo! S kakšnim spoštovanjem sem gledala mamo, ki se je peljala s kolesom! Ali pa ata. Ponavadi je mene naložila mama v stolček spredaj in me odpeljala k maši. Kako me je bilo strah, ko je peljala po slabi makadamski cesti, polni lukenj (poznate vic: Kako se reče cesti na našem koncu? Samajama. No, zdaj je že veliko asfaltirane, le zadnji kilometer je še vedno makadamski.)

Kako me je bilo strah, ko je peljala mama po neravni cesti, kjer so bile močno izražene kolesnice. Zdelo se mi je, da mora biti kolo vedno pravokotno na podlago in me je bilo groza, ko je mama vozila po postranskem delu ceste. Kako le je lahko vozila pokonci?! Nisem mogla razumeti!

Pri eni takih voženj sem vtaknila nogo med špice in sva zgrmeli ...

...

Občudovala sem sosedove punce, ki so se vozile z otroškimi kolesi. Kar tri so imele!

Midva s starejšim bratom sva pa le sline požirala.

No, slikca je veliko "mlajša"!

Ko sva bila sama doma, sva privlekla ven tetino veliko kolo in se trudila z učenjem. Enkrat sva pristala v koprivah, drugič je udarce ublažil gnoj ...

Ko sem se prvič spustila po cesti navzdol (malo navzdol), seveda nisem mogla sedeti na zicu, saj je bilo kolo veliko preveliko. In imela sem v glavi, kako nevarno je zavirati s sprednjo zavoro, ker me lahko vrže čez glavo ... in nisem najbrž niti vedela, kje je ta nesrečna zavora. In kolo je teklo vse hitreje in hitreje in jaz nisem vedela, kaj lahko naredim. Na srečo je sredi ceste ležal en velik ploščat kamen, ob katerega sem zapela in hvaležna, da se je kolo le ustavilo, pristala na tleh! Ni za govoriti o tem, kako obtolčena sem potem vlekla kolo domov.

Ko sva bila z bratom že malo bolj vešča kolesarja, sva se enkrat skrivaj zmenila, da nekam greva s kolesi. Brat je vzel eno kolo, ne vem, katerega, najbrž maminega, jaz pa tetinega. Prvi kilometer navzdol sva v glavnem prepešačila, saj je klanec veliko prestrm. Tam proti koncu pa sva se spustila, kakšen zalet!!! Brat je obšibal, srečno zvozil ovinek, ki je ravno čez most brez ograje. In še je imel zalet za v naslednji klanec.

Potem se spustim še jaz. In ... veriga pade z zobnikov, tako ne morem zavirati!!! Kolo je vse bolj hitro, v ovinku most, srečno ga prevozim in že sem na glavni cesti, hi hi, kakšni glavni, tam recimo so peljali trije avti dnevno!

Zalet je bil tak, da sem se ustavila šele vrh drugega klanca!

Bila sva z bratom že taka strokovnjaka, da sva znala kolo obrniti okrog in "ketno nazaj naštimat". In potem sva se peljala nekaj kilometrov ob potoku, jaz sem se bala, da padem noter ... Pa nisem.

Na koncu je bilo pa kar veliko potiskanja koles navzgor do doma ...

Taki so bili začetki! Svoje kolo sem pa dobila, ko sem že hodila v službo!



Trenutno stanje duha: Spomini ... :-)

Pretepen otrok

Fantek gre v šolo. Pot se pusti od doma v dolino in potem po dolini nekaj kilometrov. Prvošolček jo maha sam. Je svetel sončen dan, na njivah se med drugimi koristnimi rastlinami bočijo debele rumenooranžne buče.

In tam nekje se pojavi možak, sosed s sosednjega griča, prijazno vpraša fantka: "Kam pa greš?"

Fantek pravi: "V šolo!"

"Zakaj si rezal buče?"

"Jih nisem!"

"Ja, ti si jih! Saj so mi povedali moji fantje, da si jih ti! In še, da sta vidva s ta malo metala kamne po mojem bregu!"

Možakar zgrabi fantka in ga premlati ... Slednjič fantka spusti in mali na ves glas joka, ko nadaljuje pot v šolo.

...

Gospodar kmetije, mimo katere fantek gre, vse vidi. Pred dnevi je povedal temu možaku, da njegovi fantje režejo buče na tej njivi ob cesti. In možak je mogoče kaj vprašal sinove, mogoče ni niti vprašal. Svoje sinove je pač zagovarjal in zato je namlatil nekega drugega fantka. Nekdo je pač kriv!!!

Tako so fantkovi starši zvedeli od tega gospodarja iz doline.

Zaradi ljubega miru v soseščini se je mnogo potrpelo.

...

A ona in brat se spominjata, kako sta stala doma pri kozolcu in gledala tja v drugi breg, videla sta brate, ki so metali kamne ...

Potem so starši poslali mlajšo fantkovo sestrico k temu gospodarju v dolino z nekim naročilom. Punčka je šla vsa prestrašena od doma in gledala tja čez v sosednji hrib. Je kje tisti hudi oče?

Joj, kako jo je strah ...

Do kmetije, kamor mora iti, je dva kilometra poti.

Kaj če kje sreča tega hudega človeka?

Deklica se spusti skozi gozd do potoka po neki stezici, ki se komaj sluti in potem se nekaj časa skrivaj za grmovjem ob potoku potika proti hiši, kamor mora priti. In potem previdno na cesto ...

Naenkrat opazi od daleč te fante, s kolesi se peljejo proti njej. Upa, da je niso videli. Hitro skoči v potok in se skrije za grme ... Previdno kuka, ko se peljejo tisti strašni fantje mimo ... Niso je opazili ...

Potem nadaljuje pot, vsa prestrašena pride do prave hiše in odda sporočilo.

...

In čez leta nekoč punčka sreča tega moškega, na samem ... Otrpne ... Toda on jo prijazno ogovori in gre naprej ... Ona se pa trese še kar nekaj časa ... Šele kasneje dojame, da ni bila tepena ... Morda je pa pozabil?



Trenutno stanje duha: Kako je lahko težko biti otrok ...

Neurje

Ko sem bila otrok, smo delali še veliko več ročno, kot delamo danes. Tukaj je slikca, kako smo nakladali seno na voz, nekdo je moral biti na vozu in tlačiti, odgovorno delo je bilo to, saj je bilo tudi od njega odvisno, kako dobro je bil naložen voz (da ni zdrselo dol seno). Na koncu smo voz povezali, najprej je nekdo dal dolgo lato (žrd) na voz, jo potem spredaj (na sliki to dela mama) z vrvjo pritrdil, potem je bilo treba to stisniti navzdol in potem so povezali še zadaj. In tako smo potem lahko voz odpeljali, ne da bi se stresalo seno celo pot.

Nekoč ko so takole povezovali, sem bila jaz na vozu - in ko so vezali lato zadaj, se je spredaj, kjer je že bilo povezano, strgala vrv in mene, ki sem sedela na lati, da bi bolje stlačila, je izstrelilo z lato vred in odneslo! Pristala sem na tleh nekaj metrov nižje, pod potjo, na kateri je stal voz,  s poškodovano roko ... Kakšna dva tedna sem hodila okrog z zateklo vijoličasto podlahtjo, potem se je pa približno zazdravilo.

Kadar nas je ujel dež, ko smo nakladali seno (sploh pa, ko še nismo imeli traktorja, konja sta pa čakala doma v hlevu), smo vsi zlezli pod voz ... Če je bil poln sena, nas ni zvrha premočilo, s strani pa marsikdaj. Včasih se je kar potoček vil po bregu k nam ...

Ždeli smo pod vozom, molili, da bi bili obvarovani pred hudim ... in čakali, da se zjasni.

Velikokrat sem bila dežja vesela, saj je pomenil prekinitev pri delu! Kot otrok sem bila hvaležna za trenuten počitek, čeprav sem vedela, da bo treba še enkrat ali dvakrat obrniti travo, če jo bo namočilo.

Na tej slikci stojim na istem mestu, kot smo nekoč čakali pod vozom v hudem neurju. Bliskalo se je, grmelo ... in spominjam se strašnega bliska in potem treska ... V vasi na hribu zadaj za tem pred nami je treščilo v hlev ...

Kadar je treskalo, smo zmetali iz rok kose, vile, vse kovinsko.

Dež sem imela vedno rada, treskanja me je pa bilo strah. Spominjam se težkih košev, ko sem nesla domov travo in je teklo po meni in skozi travo v košu, da je od vsepovsod kapljalo od mene.

Doma je skoraj vedno ob treskanju zmanjkalo elektrike, če je bila prižgana kakšna žarnica, jo je vrglo ven. Spominjam se, kako je izstrelilo stekleni del žarnice na tla!

Ob bliskanju se je bliskalo tudi v hiši, iz stikal so se vlekli bliski. Še bolj očitno je to bilo v neki hiši na vrhu hriba, na bolj vetrovnem mestu.

Tudi danes imam rada dež, občudujem ga, rada ga poslušam, se mi zdi, da tako lepo spira iz naših duš vso nesnago, žalost, dvome ... Prepustim se šumenju kapelj.

Hudega neurja me je pa tudi danes strah. Tako treskanja kot tudi preobilnih padavin.

Večkrat se spomnim gospe, ki ji je strela ubila dva otroka.

Pred kratkim sem bila zunaj z dvema malima otrokoma, da pokopljemo mrtvega mucka. Pa nas je zajelo hudo neurje. Stisnili smo se v neko zavetje. Objela sem otroka. Ju stiskala k sebi. Se mi je zdelo, da mi majhnega otroka lahko veter sicer odpihne. Čutila sem silno moč narave ... Koliko vsega ljudje obvladamo, mnogih stvari pa ne moremo imeti pod nadzorom. In kolikokrat narava "ponori" zaradi neumnih in nepremišljenih človeških odločitev, zaradi objestnih in nedomišljenih posegov v naravo?

Lp, me ni!



Trenutno stanje duha: ... veličastna narava ...

Se greš skrivat?

Kdo ne pozna te otroške igre? To je gotovo igra vseh časov!

Mi smo si ponavadi omejili prostor, kje vse velja skrivanje, saj sicer bi kdo šel predaleč.

Najraje in največ smo se skrivali na hlevu, to je zgoraj, v senu, pod streho, pod tramovi, za mlatilnico ali kar v kakšni preprosti napravi ... Spomnim se čudovitih rovov v senu! Včasih smo rili več metrov daleč pod kakšnim tramom, kjer smo našli minimalno prostora. Tako smo tudi odkrili kakšno še neodkrito gnezdo, polno kurjih jajc ... včasih tudi skrite piščančke ali pa mlade mucke!

Nekega dne smo se spet skrivali.

Kraj dogajanja: za hlevom ... Tam so bili vozovi, drva, tudi hlodi in žaga, pa koši in še marsikaj ...

Ne vem, kdo je iskal, toda mojega mlajšega bratca ni nihče našel. Dolgo smo ga iskali, vse pretaknili, toda njega ni bilo.

Naveličali smo se in smo zavpili: "J., ne gremo se več! Pokaži se!"

Toda J. se ni pokazal. Šli smo stran. Popoldne smo pomagali pri delu, toda bratca ni bilo.

Kakšna panika bi bila v današnjih časih!

Pri večerji ga ni bilo. Prav nenavadno, saj je bratec bil ponavadi lačen. Ko je soseda nesla lonec mleka iz njihovega hleva v hišo, je bratec večkrat čakal ob poti, da mu je dala piti!

Toda tistega večera ga še vedno ni bilo od nikjer.

Po večerji smo nesli jest psu, ki je bil privezan pri svoji utici poleg hleva, kot se za čuvaja spodobi! Presenetilo nas je, da je pes zunaj, ne v svoji bajtici, ponavadi je zvečer bil notri ...

In tisti trenutek se je iz utice pokazala skuštrana in vsa krmežljava glava mojega bratca! Po vseh štirih je lezel iz utice! Celo popoldne je prespal v svojem skrivališču! Šele lakota ga je zbudila. In tako je le prepustil utico našemu Borotu.



Trenutno stanje duha: Ah, ta moj brat!

Bojim se iti v šolo, kaj naj ...

Moram dati enkrat spet nekaj "lažjega", da me ne boste kam poslali .

V otroštvu sem bila malo bolna oziroma sem vse prebolela bolj ali manj mimogrede. Tako sem predvidoma prebolela celo norice, ne da bi sploh vedeli zanje, saj nisem zbolela za njimi, ko se jih prebolevali otroci, jaz, noseča, sem jih pa negovala ... in se malo bala komplikacij, če noseča zbolim za noricami ... Šele v 3. letniku srednje šole sem bila prvič pri zdravniku zaradi bolezni - ko so me napodili iz šole s skoraj 40 stopinjami. Takrat sem stanovala privat in tako sem se vrnila od zdravnika v nezakurjeno sobico in ležala in potem je prišla v sobico stanodajalka (ki je mislila, da sem v šoli) in bila vsa zgrožena, da sredi dneva ležim!

V šoli pri tehničnem pouku smo v parih delali iz lesa traktorje. Žagali smo vezane plošče in potem lepili skupaj ... In na srečo je mojemu sošolcu dobro to šlo, tako je naredil večji del tega, kar sva morala skupaj ... Treba je bilo traktor zbrusiti in potem naslednjič naj bi bilo na vrsti barvanje. Zavedala sem se, da je več naredil Jože, zato sem se ponudila, da bom jaz doma zbrusila. Vsi smo odnesli traktorčke domov. In potem sem ga lepo zbrusila in pustila ponosno vsem na ogledu - na polici ...

In ko me ni bilo doma, je prišel stric z otroki in - potem je traktor izginil. Menda ga je eden naših kar dal sestričnam.

In potem jaz nisem upala v šolo. Bala sem se, kako bo vpila učiteljica, in sram me je bilo pred sošolcem, s katerim sva delala skupaj.

Tuhtala sem, kaj bi naredila. Sklenila sem, da bom zbolela. Toda, kako bi to naredila. Potem sem se domislila ... Šla sem v gozd, bil je takle čas, pozna zima, februar, marec, topil se je sneg in vse je bilo mokro ... Sedla sem v lužo na poti in čakala, da zbolim ... Ko sem se že vsa tresla, sem le vstala ... in počasi, čimbolj počasi ... šla proti domu ... Hlače so na meni zmrznile ... Bila sem vsa premražena in ledena, toda zbolela kaj dosti nisem. Bil je samo en Kneipp več. Le iz nosa mi je teklo, bila sem prehlajena ... Potem sem ubrala še eno dodatno varianto in se bolno še malo naredila ... Tako sem le smela ostati nekaj dni doma ... In sošolec Jože, ki ni nič vedel za vse skupaj, je iz lastnega veselja naredil doma še enkrat traktor, vse od začetka do konca ... in učiteljica je nama dala oceno, ko mene ni bilo ...



Trenutno stanje duha: Spomin - na to, kako sem se znašla ...

A greš z menoj?

Z mamo sva šli od maše. Čakala sem, da me mama dvigne v stolček spredaj na kolesu. Kako je bilo to visoko! Pošteno gor sem morala pogledati!

Pristopila je neka ženska, meni neznana, in me v smehu vprašala: "Ali bi šla ti z menoj, jaz bi tako rada imela kakšno punčko, imam same fante ...?"

"Uaaaa - uueee," sem planila v glasen jok. Ne grem!

Komaj sem se potolažila, še dolgo po tistem, ko sva se z mamo že peljali proti domu, sem se bala ...

 

To je gotovo med mojimi najstarejšimi spomini, saj hčerka te ženske sploh ni veliko mlajša od mene, takrat je pa še ni imela!

 

Kolikokrat ljudje rečejo kakšnim otrokom: "A greš z menoj?" Včasih začutim, kako se kakšen otrok prestraši in mu rečem: "Saj se gospod/gospa samo heca!" Nočem, da bi se kdo tako bal, kot sem se jaz. Kdaj otrok ugotovi, da se drug odrasel samo heca? In če se drugi odrasel v resnici ne heca? Morda so na tak način ugrabili Maddy in še kakšnega otroka?

Ena od mojih deklic je res takoj dala roko eni neznani gospe na ulici in se odpravila z njo. Ta se ni bala. Njo bi dejansko lahko odpeljal prijazen človek.

Botra Pehta je tako rekla Mojci (da gresta po jagode), Kekec je pa trdil, da kdo bi pa otroke kradel ... (Zgodbe iz knjig J. Vandota o Kekcu)

Tole zgodbico sem zapisala v želji, da bi bili pozorni v svojih besedah do otrok, ki marsikdaj ne razumejo, kar v resnici mislijo odrasli. Zakaj bi po nepotrebnem spravljali v stiske majhne otroke? 



Trenutno stanje duha: otrok nima razuma odraslega


{ Novejše modrosti } { Stran 1 od 2 } { Starejše modrosti }

Dragoceno mi je, da potujejo dobre stvari med nami, mnogo mnogo lepega je že prišlo skozi moje dlani in srce ... toda kot jaz spoštujem zapise drugih tudi s stališča avtorstva, prosim, da spoštujete tudi vi moje prispevke, tako zapisano kot "pofotkano"! Torej: prosim, ne objavljajte mojih zapisov brez mojega imena oz. linka! Copyright-Odsrcadosrca Mir in vse dobro!
odsrcadosrca.eDnevnik.si

«  julij 2014  »
pontorsrečetpetsobned
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031 


Predali modrosti

Da bi rasli v vednosti in modrosti
Dobra volja je najbolja
Domovinske in družbene modrosti
Drobne modre zgodbe
Drobne modrosti
Drobne rime
Drobtinice, ki so ostale
Drugi so zapisali modrost ...
Duša mi je žalostna do smrti
K tebi želim, moj Bog
Kdor poje, dvakrat moli ...
Kjer mi zibka tekla je
Ko mladost išče modrost ...
Kot slavček rada bi pela ...
Ljubil te bom vse dni
Ljubljena slovenska hiša
Majhna sem bila
Mavrične modrosti
Mizica, pogrni se!
Modre zgodbe
Modri pogovori
Modri SPISI
Modrost kot vsakdanji kruh
Modrost malih
Modrost od zgoraj
Modrosti izročila
Modrosti modrih knjig
Modrosti za našo Zemljo
Ringa ringa raja
Stkal sem te v globočinah
Svet od pogumnih s srcem
Šola odpuščanja
Tja vleče me srce
Utrinki modrosti
Virtualne modrosti
Visoka pesem
Začutiti modrost narave


Frišne modrosti

Ko država ne dovoli pokopati otroka
Ali je v primeru splava kršena ustavna pravica?
Siamska dvojčka z enim srčkom - sme človek odločati v življenju in smrti?
Ptički, dost je blo
Utrinek ob gladovni stavki Ladislava Trohe
Tudi jaz sem pospremila Janeza Janšo
Mož, ki beži pred evtanazijo
O spravi - ob obletnici konca 2. svet. vojne na naših tleh
Sveta Neža kuram rit odveže
Res je bil prizadet!
Bocellijeva mama zavrnila splav
Deček z lučko - morda je to slovo ...
Prevara vedno prizadene
Gre za to, da bi bilo otrokom dobro, ali za dokazovanje moči?
Gre CSD res za otroke?? Ali pa gre za zaroto?
Sovraštvo zastruplja
Pismo slovenskim poslancem v evropskem parlamentu
Sveti Miklavž z zamudo
Da bom lepa umrla ...
Ob začetku adventa - bodimo čuječi

(Zvok lahko izključiš!)

Edivas

rudimark
drugacemisleci
petruska
chiara
alja
miiiska
schizophrenia
mojeblodnje
Babica
morskadeklica
jasmy
klotilda
mezicar007
malteski
sandra
sabyy
lusi
kajtije
jasmin01
BelaBrada
tritogeneja
Santos
vvooodnarka
mislice
brjav8
chefek
mojles
psychoXL
caillou
Arzen
primoz69
menelida
karmenca
ubiamordeusibiest
RazbOjniK
Rimljancek
speljur
sandrca
osem
kojotka
alea
virtus
tedi
metuljc
poli
SamotnaDusa
ZavestnaSamost
lucille95
pumpkin
skalaprava
minca
zuzzu68
bobek
pollmatej
laana
NooNeeLse
lea199
sailor565
ggmitja
tekabaka
inside
drsalka
alter
svetloba
kokfajn
ocka
OdseviNeba
osi
okop
piko
Pikabu1
zogca
Mozakar
sime
GorgonzolaDcheee
tempera
TheMoon
merimax
andrejm
bibica
knjige
sviloprejka
abuu
ferdo
aljazek
mazy15
ZB
Emilija
sheehs
networking
skupinaextrem
pajo
bambam
Lurovke
vesel
sandman
kaplja
nebodigatreba
Kayelina
pravljicna
PikePoke
tadam
Irenca88
silvestra
Kleopatra
mastadzoni
copatek
MavricniSkrat
eja
sokol
prizma
deprofundis
Vidomisla
agapetos
debi76
TrixieML
racionalnaFunkcija
marios
roomeo
darja1
pravakala
marika
salamandrina
mathea
elenah
anabell
Chantal
jurson
sajnovicBrajdic
Ramus
Untamle
timba
thepeopleof
larakazanovski
milina
denver09
modrival
masreya
butalkindnevnik
luninsij
ink164
modrina
nervuska
rozinca
radost
jagoda1
kunigunda
karliturk
Samarijanka
Urrska
najinapot
trojka
izposojakombija
franc
liberta
barvnasmetana
jazsemto
3141593
Gordana
DaniKa00
DarkBloodAngel
enea
myoffice
modrebesede
eora
trimegistus
mehanikaleban
puncaizkaira
babica3
marjana
LaVida
Razocarana2
deklicamorska
Danika01
lorelaj
DiZ
rabarbara
ton
Ustvarjalnost
III
Poezijainproza
RisanjeSlikanje
ArtGrafika
ZavestnaSamostNova
DrustvoPlus5akcije
kolos
turist
neza123
scarlet
Sapfo
cebelicamaja29
dajana
odpadki
fee
saci

Druge vasi






Število zadetkov: 11115293
Statistika od 4.06.2009:

Statistika obiskovalcev
Avtor vsebine tega eDnevnika je odsrcadosrca.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-13 eDnevnik