Okopovi zapisi

Na prvi pogled se morda zdi, da dogajanje med 2. svetovno vojno ni aktualno , da nima nobene zveze s sedanjimi problemi s katerimi se srečuje Slovenija. Toda tako mnenje je napačno, ker dogodki med to vojno in njihova interpretacija še vedno močno vplivajo na sedanje razmere, gospodarske, družbene in politične.

Tezo, da »ni treba gledati v preteklost, temveč se ozreti v prihodnost« je lansiral Milan Kučan in jo za njim ponavlja postkomunistična levica, idejna naslednica rdečih revolucionarjev iz 2. svetovne vojne.

Cilj tega poziva je, da bi se preprečilo prevrednotenje dogodkov v zvezi z 2. svetovno vojno na Slovenskem in ohranil v javnosti tak pogled na to dogajanje kot so ga v večdesetletni indoktrinaciji ljudem vcepili komunisti.

Prevladujoča javna podoba partizanov kot »dobrih fantov« (»good guys«) in domobrancev kot negativcev namreč koristi levici na Slovenskem, škodi pa desnici. Zaradi take javne podobe enih in drugih dobivajo leve stranke več glasov kot bi jih sicer in povsem normalno je, da se z vsemi močmi borijo, da bi obstoječi pogled na našo polpreteklo zgodovino ostal prevladujoč.

S tem ko branijo »NOB«, oni dejansko branijo svoje sedanje politične pozicije in svojo politično perspektivo v prihodnosti. Drugače pa so ravno te sile revolucionarne kontinuitete najbolj zazrte v preteklost in to kažejo ob vsakoletnih proslavah neštetih dogodkov iz 2. svetovne vojne, mnogo več kot je podobnih proslav nasprotne strani.

Te »v prihodnost obrnjne sile« so tudi dosegle, da je 27. april postal državni praznik »dan upora proti okupatorju« (čeprav se tega dne ni niti začel upor, niti ni bila sprejeta odločitev naj se on začne), kjer se vsako leto oživlja preteklost in delitve povezane z njo.

Pogled slovenskih političnih strank, ki se prištevajo desno od sredine na našo polpreteklo zgodovino je, nekonsistenten, za razliko od levice katere pogled je logično dosleden. Velika ločnica, ki deli desnico in levico na Slovenskem se nanaša na odnos do kulturnih vprašanj in vrednotenje naše preteklosti, točneje obdobij 1941-45 in 1945-90. (To je nenormalna situacija, posledica dejstva, da pri nas ni praktično nobenih razlik glede odnosa do socialne enakosti in neenakosti, ki velja za tradicionalno ločnico med desnico in levico v svetu).

Glede odnosa do režima, ki je vladal v obdobju 1945-1990 je razlika med političnima taboroma več ali manj jasna. Levica ocenjuje to obdobje in njegove glavne protagoniste (predvsem Tita) generalno pozitivno, režim pa ima za legitimnega, čeprav (bolj ali manj nerado) priznava, da so v tem času obstajale tudi »nepravilnosti« in »slabe stvari«, a je bilo »dobrih stvari« več.

Desnica smatra da je bil režim, ki je vladal 1945-1990 nelegitimen in to obdobje kot generalno negativno za Slovenijo, a tudi na njeni strani se najdejo tisti, ki pravijo, da so bile tedaj tudi »dobre stvari«, pri čemer imajo največkrat v mislih zagotovljeno socialno varnost.

Toda, ko gre za pogled na obdobje 2. svetovne vojne 1941-45, stvari postanejo bolj zapletene. Levica ima jasen pogled tudi na to obdobje, ki se kaže v praktično brezpogojni podpori partizanstvu in popolni obsodbi domobranstva.

Edino, kar po mnenju levice do neke mere kazi idealno podobo »NOB« so povojni poboji, medvojnega početja partizanske strani pa levica noče problematizirati, ker bi s tem posredno opravičila ravnanje domobranske strani, ki je bilo reakcija na napačna dejanja partizanov. To je povsem logično, kajti velik del politične in družbene moči levice (rdeče indoktrinirano javno mnenje, prevlada v medijih in gospodarstvu) izvira iz obdobja njene totalitarne vladavine v letih 1945-1990, katere korenine segajo v »NOB«, ki je za slovensko levico tudi glavni vir legitimnosti njenega sedanjega položaja.


Odnos desnega pola slovenske politike do dogajanja v letih 1941-45 je precej bolj nejasen in nedorečen. Zdi se, da so razpeti po eni strani med uradnim mitom o partizanstvu kot narodno-osvobodilnim gibanjem zaradi njegovega »boja proti okupatorju«, česar ne problematizirajo odkrito, ter komunističnim značajem partizanstva, do česar so zadržani zaradi svojega protikomunizma.

Po drugi strani pa so kot protikomunisti razdvojeni med protikomunizmom domobranstva in njegovo kolaboracionistično javno podobo, katere prav tako ne spodbijajo. Te politične sile se seveda ne identificirajo s partizanstvom na način kot to počne levica, a večinoma partizanstva tudi ne obsojajo, vsaj ne jasno in glasno. Kar so njihovega odnosa do domobranstva tiče, je pri njih viden vpliv komunistične propagande, ki je oblikovala tudi njihovo razmišljanje - na primer tudi oni obsojajo »kolaboracijo«. Oni poskušajo najti »olajševalne okoliščine« za to »kolaboracijo«, ne pa je tudi opravičiti, poleg tega pa je vidna njihova zadrega, ko je treba govoriti o teh stvareh.

Razumljivo je, zakaj je tako. Pod vplivom večdesetletnega sistematičnega demoniziranja je javna podoba domobranstva v slovenski javnosti tako očrnjena, da desnica ne upa braniti tega gibanja v javnosti, četudi bi bila prepričana v njegovo legitimnost, v kar pa ni. Po eni strani jo je strah, da bi jih tako stališče stalo glasov na volitvah, po drugi strani pa se bojijo, da bi to izzvalo razkol v samih teh strankah, kjer očitno nimajo enotnih pogledov na dogajanje med 2. svetovno vojno na Slovenskem.

Predsednik Zveze borcev »za vrednote NOB« Stanovnik je dejal, da so v vodstvu te organizacije ljudje iz vseh strank, razen iz NSi. Pozitivna podoba partizanstva, ki je tudi rezultat opranih (oziroma rdeče prebarvanih) možganov, po drugi strani zavira jasno kritiko partizanstva v javnosti.

Odsotnost kritike enobejevskega mita zaradi prej omenjenih razlogov omogoča perpetuiranje tega mita. Tako lahko zagovorniki partizanstva vedno prepričljiveje zavračajo očitek, češ da je pozitivna podoba partizanstva rezultat »opranih možganov«, ker je velik del prebivalstva obiskoval šole po letu 1990, ko naj ne bi bilo več indoktrinacije v šolah in je mogoče slišati tudi drugo plat medalje. Vendar pa se, ker partizanski mit ni bil javno problematiziran, ta propartizanska indoktrinacija, ki koristi postkomunistični levici, še vedno nadaljuje v naših šolah, čeprav v bolj subtilni obliki.

Po drugi strani pa velika večina tistih, ki je morala konzumirati partizansko »resnico« pred letom 1990, to resnico ohranila, ker se povprečni človek ne utruja z seznanjanjem z alternativnimi interpretacijami preteklosti, saj ima dovolj skrbi s sedanjostjo.

Tipičeni primer nadaljevanja partizanskega mita je uporaba kratice NOB kot sinonima za partizanski boj, kar se dogaja ne le v javnem diskurzu, marveč je navzoče tudi v šolskih učbenikih in strokovnih publikacijah (Enciklopedija Slovenije, na primer).

Ta indoktrinacija je pustila učinke ne le v širšem javnem mnenju, tudi pri tistem delu, ki se drugače nagiba v desno, marveč učinkuje tudi na ljudi, ki so na desni strani neposredno angažirani v politiki. Levici je z obtožbo domobranstva za »kolaboracijo« in »sodelovanje z okupatorjem« doslej vedno uspelo razorožiti nasprotno stran in jo potisniti v kot v razpravah.

Ko levica privleče na dan to »uničujočo« obtožbo proti slovenski protirevoluciji med 2. svetovno vojno, desnica umolkne in niti ne poskuša braniti domobranstva, ne le zato ker jo je strah političnih posledic, ampak tudi zato, ker ga ne zna braniti, ker ji ni dovolj dobro poznana nepartizanska verzija našega medvojnega dogajanja.


Resnica, kot je izpričana v dostopnih dokumentih, tudi če ne upoštevamo, da je bil del dokumentov, ki so bili najbolj obremenilni za partizanstvo zelo verjetno uničen, pa je takšna, da je domobranstvo mogoče braniti pred obtožbami, kot tudi nasloviti utemeljene obtožbe na račun partizanstva.

Na vse standardne obtožbe, ki se naslavljajo na proti komunistično stran med vojno, od vdanostnih izjav Italijanom v prvih tednih okupacije, začetka oborožene »kolaboracije« z okupatorji in razvpite »prisege Hitlerju«, je mogoče prepričljivo odgovoriti in te obtožbe ovreči.

Politiko proti komunističnega tabora na Slovenskem med 2. svetovno vojno je mogoče opravičiti tako z moralnega kot narodnega vidika, edino kar se njihovi politiki lahko očita je določena politična kratkovidnost (največkrat iz dobrih namenov do civilnega prebivalstva), toda v tako zapletenem položaju kot je bil med 2. svetovno vojno ni bilo težko delati političnih napak.

Seveda so tudi domobranci zagrešili zločine, toda ni vojne, še zlasti ne državljanske vojne, v kateri bi katerakoli vojskujoča stran ostala brez moralnega madeža.


Po drugi strani pa je na podlagi poznavanja zgodovine in marksizma-leninizma možno sestaviti obtožnico proti partizanstvu ter pokazati na laži in polresnice na katerih temelji njegova nezaslužena slava.

Doslej ni še nihče zanikal, da so se komunisti med 2. svetovno vojno borili proti okupatorju s ciljem, da bi po izgonu tega okupatorja uvedli svojo diktaturo. Prav tako ni bilo pojasnjeno čemu so bili potrebni politkomisarji v »osvobodilni« vojski. Zagovorniki »NOB« tudi niso pojasnili, zakaj je bilo ljudstvo dolžno slediti pozivu politbiroja podružnice svetovne komunistične internacionale na vstajo, ignorirati pa pozive vlade z demokratičnim mandatom na zadržanost do nastopa ugodnejših mednarodnih razmer za odpor.

Prav tako še ni prišla obrazložitev od teh ljudi s kakšno pravico se je OF zelo zgodaj razglasila za edinega predstavnika in oblast nad slovenskim narodom ter zaradi česa so bili tisti, ki se z njo niso strinjali dolžni ubogati njene odloke, OF pa upravičena sankcionirati nepokorščino.

Prav tako niso povedali zakaj je bilo potrebno prepovedovati združevanje v organizacije izven OF, četudi je bil njihov cilj boj proti okupatorju. Zanimivo bi bilo slišati nekdanje partizane ali se čutijo soodgovorne za civilne žrtve, katere niso mogli zavarovati pred okupatorskim nasiljem kot povračilom za svoje akcije.

Prav tako bi bil zanimiv komentar privržencev partizanstva dejstva, da je slovenski narod utrpel precej precej višji delež žrtev med 2. svetovno vojno kot drugi primerljivi okupirani evropski narodi in njihov odgovor na vprašanje, ali se je ta njihov »NOB« Slovencem splačal glede na te žrtve.

O vseh teh in mnogih drugih stvareh, o katerih je bilo govora v zgornjem eseju, doslej še ni bila opravljena razprava v Sloveniji, čeprav bi bila nujna za vsestransko osvetlitev našega medvojnega dogajanja. Tako razpravo ima v mislih postkomunistična levica, ko govori, da je treba »pustiti preteklost zgodovinarjem« in v strahu pred njo govori, da se je treba »usmeriti v prihodnost«. Da bi se izognila tej razpravi, levica stalno pogreva že tisočkrat pogreto zgodbo o »herojih« in »izdajalcih.

V političnem interesu slovenske desnice, kot tudi v interesu zgodovinske resnice in sprave med Slovenci je, da se opravi izčrpna javna razprava o stvareh povezanih z 2. svetovno vojno na Slovenskem, ki doslej še niso bile razčiščene v javnosti in na katere je bilo opozorjeno v zgornjem eseju.

Do te razprave doslej ni prišlo, ker slovenska desnica še ni zavzela jasnega stališča do medvojnega dogajanja, ki bi bilo konsistentno z njeno siceršnjo proti komunistično držo. Ta razprava bi morda res za nekaj časa Slovenijo »vrnila v preteklost«, a bi se po njej obzorja naše prihodnosti močno razbistrila.

V tej razpravi bi se lahko postavili na laž tudi številni miti, ki obdajajo partizanstvo, kot so: da je partizanstvo zaslužno za izgon okupatorjev; da bi brez partizanstva še naprej imeli rapalsko mejo; da je partizanstvo zaslužno za neodvisno Slovenije, ali za njen federalni status v Jugoslaviji, kot se glasi »skromnejša« trditev. Po taki javni razpravi bi levica gotovo manj (če bi sploh še) pela hvalnice partizanstvu ter opletala z obtožbami o »kolaboraciji«.

Lep pozdrav...

Okop