<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Dvom v demokracijo

Objavil/a je Zdutor, 15. 10. 2008 ob 19:42 v volitve. Komentarji: 3. Stalna povezava.

Demokracijo lahko razumemo kot neke vrste posvetno religijo, ki temelji na verovanju, da ima volilno telo, oz. ljudstvo, vedno prav. Volilni rezultat je tako nezmotljiv skupek demokratične volje ljudstva. Vsak, ki se peča s politiko, mora to dogmo brezpogojno sprejeti.

Rezultati letošnjih parlamentarnih volitev, bolje rečeno volje ljudstva, so znani. Pahorjeva SD je sprejela titulo relativne zmagovalke. Medtem, ko je Pahor vse do uradnih rezultatov skrival veselje na obrazu, je Janša v svoji tradicionalni opravi dvomil v volilni rezultat in napovedal ponovno štetje glasovnic. Četudi je bil rezultat vzporednih volitev za štiri odstotne točke višji v konkurenčni SD.

Janša je v vlogi agnostika demokracije nastopil že drugič. Spomnimo se prejšnjih volitev, kjer je titulo relativne zmagovalke prevzel predsednik SDS. Janez Janša je takrat dvomil v volilni izid stranke upokojencev - Desusa.

Skrajno neprimerno je javno izražati dvom v voljo ljudstva. Še posebej, če je glavni skeptik pravzaprav politik, ki dvomi v brezpogojno dogmo rezultata demokracije. Če smo iskreni, smo si ob Janševem dvomu v demokratičen rezultat (takrat in danes) pravzaprav oddahnili. Volk namreč menja dlako, nravi ne. Janša je še vedno izrazit skeptik, kot ga poznamo iz vrst opozicije. S tem, ko je Janša podvomil v korektno odločitev ljudstva, je odvrgel masko sprenevedanja, ki si jo je nadel pred volitvami. Saj veste, Janša je »najbolj umazano volilno kampanjo« - afero Patria pretopil v sočno laž Finskih novinarjev in Slovenske opozicije. Pri tem je bil tako uspešen, da je stranki SDS dvignil kazalce merilcev javnega mnenja in se povzpel pred Pahorjevo SD. Janezu Janši je z igranjem žrtve predvolilne kampanje uspelo kontroverzno afero Patria preleviti v pravljico, ki sodi v koš med vse tiste »pravljice« opozicije o prodaji Mercatorja, oblikovanju tajkunov in vladni koordinaciji medijev. Priznati moramo - JJ je mojster izrednih razmer.

Že maja letos objavljena raziskava v Financah glede primerjave ugleda Janeza Janše in Boruta Pahorja je prikazala unikaten fenomen slovenske politike. Spomnimo, anketarji so naključne respondente povpraševali, katere lastnosti so bliže obema politikoma. Rezultat raziskave je prikazal, da je Borut Pahor v vseh pogledih bolj simpatičen, bolj karizmatičen, bolj pošten, bolj koristen, bolj demokratičen, ipd… od Janeza Janše. Zalomilo se je le pri odločnosti in učinkovitosti.

Janez Janša je bil v vlogi žrtve tako odločen, da je prepričal tudi neprepričljive volivce. V vseh predvolilnih soočenjih je mirno prebavil napade opozicije in jih z magično odločnostjo spremenil v pravljico, ki je uspavala nasprotnike. Janša je bil celo tako odločen v svojo zmago, da je napovedal zmago SDS z veliko razliko. Torej takšno zmago parlamentarnih volitev, kjer bi vladno koalicijo sestavil samo s (sedaj izbrisano) Novo Slovenijo. Še več, Janša bi bil z rezultatom demokracije pravzaprav zadovoljen šele takrat, ko bi vsi volivci absolutno volili le stranko SDS. Takrat, ko mu vladne koalicije sploh ne bi bilo potrebno sestavljati. Takrat, ko bi v opoziciji in koaliciji sedeli le strankarski kolegi SDS. Šele takrat, JJ ne bi dvomil v volilni rezultat in demokracijo.

Upoštevajoč zgoraj navedeno dogmo demokracije, moramo priznati, da je moralni poraženec letošnjih volitev stranka SDS. Dosedanji predsednik vlade je še toliko večji poraženec, ker je izgubil pravico do vladanja že po prvem mandatu, ko naveličanost volilnega telesa s politiko vladajoče koalicije še ne preseže okvirjev nesprejemljivega. Janša je moralni poraženec tudi zato, ker je vseskozi uničeval koalicijske partnerice in preko medijske hipnoze posesal glasove namenjene desnici. Ob dnevu demokracije je bil tako prepričljiv, da je pri ljudstvu izboril 28 poslanskih mest, medtem ko jih je njegov konkurent 29. Ostale politične stranke so ostale na obrobju (ali celo izven) politične periferije.

Se nam v prihodnosti obeta dvostrankarski sistem, kot ga poznajo v Združenih državah Amerike? Na slovenski desnici je Janša dobesedno izbrisal del Koalicije Slovenije (SDS+NSi+SLS), ki je dobila mandat (+Desus) leta 2004. Takrat je Janša uničil tudi dolgo vladajočo Liberalno demokracijo. Po izjemno dolgi konsolidaciji levice, je le-ta napovedala »levi trojček« (SD+LDS+Zares) in za las premagala odločno Janšo. Kljub visokemu deležu zgolj dveh političnih strank (demokratov in republikancev) dvostrankarskega sistema v Sloveniji ne bomo videli. Dokaz za to, je stranka Zares, ki je v dobrem letu politične participacije postala tretja najbolj priljubljena stranka.

Še nekaj besed o relativnemu zmagovalcu letošnjih volitev in prvaku SD. Borut Pahor, ki mu naključni respondenti pripisujejo simpatičnost, karizmatičnost, demokratičnost in poštenost, v predvolilnih soočenjih ni pustil vtisa voditeljske odločnosti, ki bi mu pomagala pri reševanju perečih problemov prihajajočega mandata. Oblikovanje »levega trojčka« mu je sicer prineslo zavidljivo število političnih točk, toda večino glasov mu je doprineslo osrednje vprašanje letošnjih volitev: Si Janez Janša zasluži dodatni mandatni bonus?

 

Marko Krulc



Bitka za vladajoči prestol

Objavil/a je Zdutor, 3. 09. 2008 ob 15:51 v volitve. Komentarji: 0. Stalna povezava.
Pred vrati so parlamentarne volitve. Katere stranke bodo presegle parlamentarni prag in kdo bo sestavljal vladajočo koalicijo? Se nam obeta rdeče-črna koalicija? Kakšne posledice bi prinesla velika koalicija med Janšo in Pahorjem?

Predvolilno dobrikanje volivcem in lov za izgubljenimi političnimi točkami

Pričela se je formalna in z zakonom določena predvolilna kampanja. Medtem, ko politične stranke pospešeno nabirajo vsak še tako dragoceni volilni glas, so preroško predvolilni merilci političnega utripa že določili glavna tekmeca v boju za vladni prestol. Trenutni vladi naklonjeni anketarji (npr. skupina Parsifal) napovedujejo ultimativno zmago Janezu Janši, torej SDS; drugi (npr. Ninamedia) so prepričani, da bo mandat za sestavo vlade pridobil opozicijski prvak Borut Pahor – SD. Relevantnosti merilcev političnega utripa na tem mestu ne bomo analizirali, bistvenejša je letošnja relativno enostavna volilna ponudba in kompleksnost povolilne sestave vladne koalicije.
Pred vsakimi parlamentarnimi volitvami so v neki meri že znani obrisi bodočih vladnih ekip. Glede na letošnje predvolilne napovedi utegne imeti eden izmed dveh glavnih favoritov veliko težavo pri sestavi večinske vladne garniture. Poglejmo od kod zmeda v političnem peskovniku.
Če na volitvah ponovno zmaga Janez Janša, obstaja velika možnost, da ponovne vladajoče koalicije ne bo mogel sestaviti z dosedanjimi koalicijskimi partnericami. Upoštevajoč preroško točnost javnomnenjskih raziskav, bodo NSi, SLS in Desus le stežka presegle še tako nizek parlamentarni prag. Z drugimi besedami povedano, v kolikor članice sedanje vladajoče koalicije ne bodo prispele v parlament, bo moral JJ poiskati vladne zaveznike v opoziciji. Povolilna koalicijska zagata utegne na drugi strani doleteti tudi Pahorja, ki pa ima pri potencialnem sestavljanju koalicije z manjšimi strankami (LDS in Zares) praviloma več sreče, kot Janša.  

Rdeče-črna koalicija?

Janševa SDS in Pahorjeva SD ostaja še vedno ena izmed realnih oblik povolilnih združevanj. Janša je rdeče-črni koaliciji močno naklonjen. Logično, priljubljenost Janševih koalicijskih partneric med volivci se je v zadnjih štirih letih prepolovila. Vladno partnerstvo z Janšo je v neki meri »unovčil« le Desus, ki je po javnomnenjskih anketah izgubil slab odstotek. Preprost matematični izračun hitro pokaže, da Janša potrebne večine v Državnem zboru z dosedanjimi partnericami ne bi dosegel. Povezovanje z opozicijo je tako neizogibno. Pahor je nad takšno idejo precej skeptičen. V javnosti je že večkrat obelodanil, da vladajoče koalicije z Janšo ne bo sestavljal. Glede na pripravljenost sodelovanja z Janšo, ki smo mu bili priča preko Partnerstva za razvoj, lahko njegovo izjavo jemljemo z zadržkom. Vsekakor, pa bi bila rdeče-črna koalicija za Pahorja največja politična napaka. Tudi v primeru, če bi bila pravica za sestavo vlade izvzeta samemu Janši in bila nato podarjena Pahorju.
Velika koalicija med Janšo in Pahorjem bi v največji meri rehabilitirala ekscesne napake in neopravičljive poteze dosedanje vlade. Trenutni poglavar opozicije Borut Pahor bi se z rdeče-črno koalicijo pravzaprav odrekel vsem predvolilnim obljubam. Vse Janševe neopravičljive totalitarizme in spodrsljaje, ki jih zdaj glasno, toda previdno obsoja, pa bi s podpisom koalicijske pogodbe moral blagosloviti. Pahor, ki v predvolilnem boju rad razglaša, da bo prevzel odgovornost za svoja dejanja, se popolnoma razlikuje od Janše, ki svojih napak nikoli ne bo priznal. Tudi, če bo odgovornost zanje prevzel na trenutke svetovljanski Pahor. Ali verjamete, da bi velika koalicija med Janšo in Pahorjem odpravila anomalije dosedanje vlade?
Kdo bo prevzel odgovornost za okrnjenje novinarske svobode osrednjih slovenskih medijev, klientelistično ravnanje z državnim bogastvom, odpravo nadzornih institucij, škodljivi kadrovski cunami, spodletele reforme, načeto privatizacijo zdravstva, homofobno preganjanje marginalnih skupin, visoko inflacijo, nerazumno črpanje evropskih sredstev,  odvzemanje kredibilnosti sodstvu in rojstvu kapitalsko mogočnih oligarhov?
Velike koalicije diametralno nasprotnih političnih polov so praviloma hitro razpadajoče druščine. Nasprotujoče si politične želje volilnega telesa je v takšni koaliciji veliko težje izpolniti. Prisiljeno dobrikanje dvopolnim volivcem zato ne prinese nič dobrega. Velika koalicija med Janšo in Pahorjem bi se tako zgolj ukvarjala sama s sabo; vizionarski program, ki bi Slovenijo preobrazil v »svetilnik 21. stoletja«, pa bi ostala le še ena med državnimi proslavami izrečena floskula.

Kdo bo koga?

V političnem peskovniku izenačena favorita letošnjih volitev se trudita prepričati neopredeljene in ne tiste, ki so svojo politično preferenco že zdavnaj zakoličili s strankarsko prisego. Janša in Pahor morata vsem neodločenim do 21. septembra dokazati, da so vse izrečene »laži«, ki jima drugi očitajo, pravzaprav laži. Opozicijski prvak Borut Pahor se trudi dokazati, da je odločen, premeten in sposoben voditi vladajočo koalicijo. Janša, na drugi strani, se oprijema značilnega vojaškega populizma in polemizira o vsaki izrečeni izjavi svojih nasprotnikov. Želi si dokazati, da ima vedno prav ter da se drugi motijo. Medtem, ko je Pahor opozicijski napadalec, ki zagovarja spremembe, je Janša obrambni igralec, ki zagovarja status quo.
O tem, kdo je bolj prepričljiv, bodo odločali volivci 21. septembra. Tisti, ki bo prepričal levji delež za zdaj še neopredeljenih volivcev, bo prvi sestavljal vladajočo koalicijo. Merilci političnega utripa so prepričani, da bo mandat za sestavo vlade pridobil Pahor. Tesen izid med opozicijskim prvakom in sedanjim predsednikom vlade močno spominja na zadnje Hrvaške državnozborske volitve. Javnomnenjske raziskave so namreč vse do zadnjega dneva predvolilne kampanje navijale za zmago Milanovićeve Socijaldemokratske partije Hrvatske (SDP), toda na koncu je v boju za neopredeljene volivce zmagala Sanaderjeva Hrvatska Demokratska Zajednica (HDZ). Hrvaški scenarij se bistveno ne razlikuje tudi od slovenskih državnozborskih volitev 2004, kjer je hladen tuš zalil Liberalno demokracijo. Komu bo predsednik države izdal gradbeno dovoljenje za izgradnjo vladajoče koalicije bo odvisno od proporcialnega volilnega izida. Tudi, če bo absolutni zmagovalec JJ, še ne pomeni, da bo lahko sestavil koalicijo s strankami politične periferije.

Marko Krulc, Katedra

O vladni lakomnosti in njenih nameščencih

Objavil/a je Zdutor, 3. 09. 2008 ob 15:46 v gospodarstvo. Komentarji: 0. Stalna povezava.
Bližajo se jesenske parlamentarne volitve in z njimi zaključek Janševega mandata. Vladajoča nomenklatura je pripravila seznam utopičnih dosežkov, relevantno oceno dela vlade, pa bo pripravilo volilno telo s pomočjo demokratičnih instrumentov v volilnih okrajih. Medtem, ko je volilna kampanja že dodobra razgreta, nas zanima, kaj imata skupnega začetek in zaključek Janševega vladnega mandata?

Kadrovski cunami 1.0

Vladajoča elita se ob vzvišenem zaključku svojega mandata vrača na njegov kontroverzni začetek. Ministrski predsednik se zaveda, da ga volilno telo letos ne bo nagradilo z dodatnim mandatnim bonusom, zato v zadnjem vzdihljaju politične moči ponovno premika figure po kadrovski šahovnici. Opozicija je prvi val kadrovske rošade poimenovala kadrovski cunami. To, čemur smo priča ob koncu vladnega mandata, bi lahko poimenovali finalni kadrovski naliv.
Logika je preprosta. Strankarska pripadnost in zvestoba se nagrajujeta s dobrohotnimi položaji na vodilnih mestih – »svoje« ljudi je potrebno postaviti na čim več odločujočih mest. Ob prevzemu oblasti smo bili priča brezbrižni zamenjavi vseh poglavitnih mest, v javni upravi, kot v gospodarskih družbah, kjer ima država delni ali večinski lastniški delež. Zdaj, ko se približuje nova bitka za prevzem oblasti, je potrebno dokončati tisto, kar še ni bilo iznakaženo.
Janševa vlada je postavila unikaten rekord v kadrovanju. Že dve leti po prevzemu oblasti je zamenjala vse rdeče direktorje in nadzornike elitnega omrežja in si tako podredila vse vzvode politične moči. Ostanke starega režima je preprosto pokopala pod rušo.
Fantastičen pokazatelj vladne demagogije je zapisan v koalicijski pogodbi. V njej so jasno definirane predvolilne obljube, ki so diametralno nasprotne (ne)uresničenim načrtom. V tistem času opevan umik države iz gospodarstva je pravzaprav postal najčistejša oblika vladnega etatizma. Od kompatibilnega kadra se namreč ne zahteva znanje in uspešnost, pomembnejša je pravilno izbrana politična barva. Bruno Korelič (Luka Koper), Jože Lenič (Zavarovalnica Triglav), Janez Lotrič (Petrol) in Zoran Jankovič (Mercator) so le ena izmed pompoznih imen predsednikov uprav vodilnih slovenskih podjetij, ki so bili (po spremembi oblasti) zamenjani po zaslugi Janševega črnega ključa.

Finalni kadrovski naliv

Kaj nam je JJ pripravil ob koncu svojega mandata? V svetu bančništva najbolj izstopajo najnovejše zamenjave v nadzornem svetu NKBM. Nameščeni nadzorniki se namreč umeščajo med pripadnike SDS in NSi, medtem ko sta drugi koalicijski partnerici ostali brez (vročih) stolčkov. Logično, Šrotova stranka je preblizu (politično! neokusnemu) Laškemu pivu; Erjavčeva kljubovalnost pa je JJ povzročila preveč neizpolnjenih totalitarizmov zadnjih štirih letih.
Dalje. Za novega direktorja Aerodroma Portorož so postavili bivšega kriminalista v Kopru, Roberta Krajnca. Letališče Ljubljana, ki je precejšen solastnik portoroškega letališča, zaradi nepremišljene zamenjave, že resno razmišlja o umiku iz podjetja.
Sila nepremišljena kadrovska poteza pa je bila izpeljana pred slabim letom na onkološkem inštitutu. Direktor Aljoša Rojc, ki se je po letu »vodenja« poslovil, je veljal za zelo poslušno osebo. Tam zaposleni zdravniki javno razlagajo, da magister elektrotehnike in ekonomije že od prvega dne ni delal s svojo glavo, temveč je moral (pridno) slediti navodilom drugih.
Vrstijo se odstopi pomembnih mož. Že drugič v svojem mandatu, je svoj odstop naznanil direktor davčne uprave Ivan Simič. Novega direktorja iščejo tudi v Kapitalski družbi – Tomaž Toplak je namreč predlagal sporazumno prenehanje mandata. Dalje. Išče se novi direktor NLB – iztekajoči Marjan Kramar se ne bo potegoval za nasledstvo. Finančni minister Andrej Bajuk pa je obljubil, da bo našel najboljšo zamenjavo zanj. Mu lahko verjamemo?
Višek političnega cinizma si je JJ dovolil s pozivom (opozicijskim) strankam. Predlagal je, naj stranke po zgledu SDS statute spremenijo tako, da bo funkcija v vodstvu stranke nezdružljiva s položaji v nadzornih svetih podjetij. Odziv opozicije je bil pričakovan. Omejevanje članstva strankarskih veljakov v nadzornih svetih je po mnenju Kresalove lahko kvečjemu le stvar zakona, ne pa statutov posameznih strank. »Za LDS je takšno omejevanje nekaj tako samoumevnega, kot če bi v statut zapisali, da bomo spoštovali pravno državo.« Predsednik Zaresa GG je obelodanil, da so se prejšnjim vladam dogajale napake in kadrovanja po političnem ključu, vendar po njegovem kadrovanje »nikoli ni bilo podvrženo tako izraziti politični samovolji in izključevanju sposobnih ljudi« kot v tem mandatu. Tudi prvak stranke SD (merilci političnega utripa mu napovedujejo letošnjo zmago) BP je imel podobno mnenje: »Cilj SD je politični konsenz, po katerem bi se najodgovornejše funkcije v nadzornih svetih podelile sposobnim ljudem, ne glede na to, ali so vaši ali naši.«

Kadrovsko nasilje

Vodilni nameščenci imajo skupni imenovalec – destruktivno postavljanje ljudi na vodilna mesta pred koncem vladnega mandata. Inspiracijo kadrovske rošade je Janševa vlada sicer šablonsko posnemala od dolgo vladajoče Liberalne demokracije, toda med njima ostaja pomemben razloček: kadrovsko nasilje. Zdi se, da je JJ zakrivil največ nasilno prekinjenih vodstvenih funkcij. Nasilnih zato, ker od kandidatov ni zahteval neoporečne strokovnosti, temveč le neoporečno strankarsko ozadje.
Z vso pieteto lahko zapišemo, da se je oblastniški požrešnosti najprej zoperstavil Janez Drnovšek. Spomnimo se lanskega imenovanja za novega guvernerja Banke Slovenije.  Predsednik države je takrat stavil na Gasparijeve strokovne kompetence, toda večine DZ ni prepričal. Logično. Premier je želel nekoga, ki bi do vlade gojil ljubeč in servilen odnos. Na srečo so se njegove želje izjalovile. Janšev sindrom političnega kadrovanja je treščil ob demokratični sistem, kjer kandidate predlaga predsednik države, potrjuje pa jih parlament. Na tak način se zagotavlja neodvisnost institucij in omejuje vladna lakomnost. »Vlada si ne bo podredila institucije predsednika. Skuša si podrejati nekatere druge institucije - gospodarstvo, medije -, ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik.« (Janez Drnovšek, v intervjuju za Finance, 20.7.2006)
Nedokončani boj proti Janševi prevladi nadaljuje predsednik Danilo Turk – v predvolilnem času namreč ne bo podpisoval odlokov o imenovanju veleposlanikov. Janševe nameščence je tako zaustavila bipolarna porazdelitev vzvodov oblasti. Se bo z zamenjavo vlade zmanjšala oblastniška požrešnost?

Marko Krulc


Tajkunsko samorazkritje

Objavil/a je Zdutor, 9. 08. 2008 ob 19:33 v gospodarstvo. Komentarji: 0. Stalna povezava.

»Težava z odkrivanjem slamnatih podjetij je v tem, da gre za podjetja, ki obstajajo le na papirju. Edini namen teh papirnatih oziroma slamnatih družb je namreč skrivanje sledi o davčni utaji.« (Miha Jezovšek, v reviji Kapital, o poslanstvu slamnatih podjetjih) 


Od slamnate lastnice do slamnatega lastnika 

Spomnimo: Prestižna lestvica najbogatejših Slovencev revije Manager je letos na četrto mesto postavila misteriozno Danijelo Rakovič. Javnosti neznana borzna uslužbenka mariborske Probanke je bila po sodnem registru evidentirana kot edina lastnica fantomske družbe Kolonel. Saj veste, tistega slamnatega podjetja, ki ima sedež (velik za poštni nabiralnik) v stanovanjskem bloku  v Ulici Milana Majcna 49 v ljubljanski Šiški. Izkazalo se je, da ima poštni nabiralnik Kolonel, natančneje Danijela Rakovič, v lasti 78 procentov družbe Centra Naložb, ki je večinski lastnik Infond Holdinga, le-ta pa je največji lastnik Pivovarne Laško in Mercatorja. Po principu verižnega lastništva gospodarske hobotnice je Danijela Rakovič težka dobrih 146 milijonov Evrov.  

Toda kaj kmalu se je izkazalo, da slamnata lastnica Kolonela sploh ni tako težka, kot je bilo sprva videti. V javnost je namreč pricurljala vest o skrivni pogodbi, ki podeljuje resnično lastništvo Kolonela zakoncema Šrot. Predsednik Pivovarne Laško Boško Šrot in njegova soproga Anica Aužner Šrot sta namreč 2. avgusta 2006 (preko družinskega podjetja Atka-Prima) od Danijele Rakovič odkupila celotno lastništvo Kolonela za pičlih 16.700 Evrov. 

Zakaj je postala pogodba v sodnem registru javno dostopna šele v začetku maja letos, torej dve leti po sklenjenem poslu? Lastnik Atka-Prime in predsednik uprave Pivovarne Laško je za javnost podal naslednje opravičilo: »Nakup družbe Kolonel sem zaupal vrhunskim pravnim, finančnim in davčnim strokovnjakom.« Mar to pomeni, da je Boško Šrot na legalen način prelisičil zakon in se omastil z velikanskim zaslužkom? Šrot nadaljuje: »Zato sem prepričan, da je izveden popolnoma zakonito in s poštenimi nameni. Fiduciarna razmerja so zakonska rešitev, ki je v domačem in tujem poslovnem svetu pogosto uporabljena in pride v poštev, ko se pravi investitorji z določenim namenom nočejo razkriti. Sam sem se za tako obliko odločil, ker je vladajoča politika (JJ) ustvarjala izrazito sovražno ozračje do domačih koncentracij lastništva.« Že res. V letošnjem letu je predsednik vlade JJ napovedal vojno proti tajkunom. Toda, Šrotova tajkunska pogodba je bila je notarsko overjena že leta 2006. Takrat, ko je JJ pod mizo prodajal državne deleže Mercatorja v zameno za tihi prevzem Dela. V nadzornem svetu časopisne hiše Delo so v tistem času sedeli člani SDS in ne lastniki Pivovarne Laško. Za provladno usmerjenost časnika pa je na mestu odgovornega urednika pikolovsko skrbel Peter Jančič. 

Tajkunske uganke 

Vrnimo se k skrivnostni pogodbi, ki je Bošku Šrotu podarila Kolonel za malenkostnih 16.700 Evrov. Zakaj malenkostnih? Še vedno obstaja vprašanje, ali je bila tržna cena Kolonela res vredna 16.700 Evrov. Slamnato podjetje je bilo namreč v času prodaje že lastnik več milijonov vrednega deleža v Centru Naložbah. Podjetje Kolonel je konec julija 2006 od zasebnih vlagateljev pridobilo milijardo nekdanjih tolarjev za nakup večinskega deleža v družbi Center Naložbe. Poslovna partnerica prvega moža Pivovarne Laško in svetovalka Kolonela Vesna Rosenfeld je pojasnila, da Šrot pri prevzemu centra Naložb »ni imel nobene vloge«. Vprašanje, ki se postavlja je naslednje: Na kakšen način je neznana borzna posrednica Danijela Rakovič pridobila za miljardo nekdanjih tolarjev vlagateljskega denarja, pripravila prevzemno ponudbo in za prodajo prepričala takrat največje delničarje Centar Naložb – laško Radensko in državno Novo Kreditno banko Maribor? Kdo so bili sploh »zasebni« investitorji podjetja Kolonel? Rosenfeldova odgovarja: »To lahko ugotovijo le za to pristojne institucije.« 

Misteriozna pogodba je z vidika nakupa Kolonela primerna za obravnavo Dursa. V kolikor je podjetje z minimalnim osnovnim kapitalom že pred prenosom lastništva najelo milijonsko posojilo, je bilo kupljeno pod realno ceno podjetja, posledično pa je bila nižja tudi davčna osnova. Kolikšna je bila osnova za obračun davka v omenjenem poslu, ni znano, saj so davčni postopki tajne narave. Po zakonu je dolžan prodajalec plačati davek v vrednosti petine tržne vrednosti podjetja. Obstaja namreč velika verjetnost, da Rakovičeva in Šrot za davčno osnovo nista upoštevala tržne vrednosti Kolonela, ki je imelo ob prodaji za skoraj deset milijonov evrov kapitala, prodano pa je bilo zgolj za 16.700 Evrov. Še več. Iz računovodskih izkazov Atka-Prime je razvidno, da je Boško Šrot v bilance »pozabil« vnesti 100 % delež Kolonela. Torej enako, kot so v Kolonelu »pozabili« spremembo lastništva posredovati sodnemu registru. Zakon o gospodarskih družbah namreč določa, da morajo biti takšne spremembe predložene v roku 15. dni.  

Zgodba o uspehu: Privatizacija 

Šrotov posredni prevzem Pivovarne Laško je le stranski proizvod slovenske privatizacije. Oblikovanju novopečenega oligarha je pripomogel nedodelani regulacijski mehanizem trga. Davčni uradniki so Kolonel ves čas zgolj nemo opazovali. Zakaj v slamnatem podjetju ni bila opravljena revizija že ob samem začetku prevzemanja Centra Naložb? Je Slovenija kljub vrhuncu evropskega predsedovanja le majhna kopija Putinove Rusije?  

Marko Krulc 

Kakršna setev, takšna žetev

Objavil/a je Zdutor, 9. 08. 2008 ob 19:30 v jansizem. Komentarji: 0. Stalna povezava.

Predsednik vlade Janez Janša je priplezal na vrh politične piramide s pomočjo opozicijskega populizma, poceni demagogije in ostre kritike takrat vladajoče Liberalne demokracije. Vprašanje, ki se postavlja ob koncu njegovega mandata je naslednje: So razmere na področju korupcije in klientelizma enake, ali slabše kot tedaj, ko je JJ še sedel v opoziciji? 


Predvolilni populizem in demagogija 

Natanko štiri leta nas loči od maratonsko dolgih parlamentarnih sej o korupciji in klientelizmu, ki jih je takrat alarmantno skliceval nekdanji šef opozicije in sedanji poglavar vladajoče politične nomenklature. Janez Janša je permanentno napadal Ropovo vlado, ustvarjal ozračje izrednih razmer in ji očital razraslo korupcijo okrog vodilne stranke LDS. Logično, bližale so se parlamentarne volitve. In vonj po opozicijskem populizmu je dodobra udaril v naivne volilne nosove.

Na račun »čudežnega« izginotja davkoplačevalskega denarja v aferi banke SIB, »priskutne« povezave družbe Ultra z državnimi podjetji, »izprijene« izdelave osebnih izkaznic ter prestižnega nakupa vladnega letala Falcon, se je Janša lahkotno prebil v sam vrh politične oblasti. Temu so pripomogle tudi demagoške obljube o boljši in svetli prihodnosti, nevmešavanju politike v gospodarstvo, transparentnemu umiku (privatizaciji) države iz gospodarstva, izključno strokovnemu kadrovanju in krvavemu boju zoper korupcijo.

S kakšnimi rezultati se lahko Janša pohvali ob koncu mandata? Mu je uspelo izkoreniniti korupcijo in zajeziti gospodarski kriminal? Se je ministrski predsednik uprl skušnjavam oblastnega klientelizma? Poglejmo najprej v ozadje njegovega boja proti korupciji. 

Krvavi boj zoper korupcijo? 

Medtem, ko je Janša še v opoziciji napadal Ropove oblastnike in jim očital razraslo korupcijo, je ob prevzemu oblastnega krmila prikazal lastno brezbrižnost do pereče tematike. Njegov boj zoper korupcijo se je pravzaprav preoblikoval v boj zoper Kosovo protikorupcijsko komisijo. Vladna koalicija je namreč pred dvema letoma sprejela zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, ki ga je spisal minister za javno upravo Gregor Virant. V skladu s nekaterimi spornimi določili zakona je bila ukinjena tudi državna protikorupcijska komisija, njene naloge pa so bile prenesene na komisijo državnega zbora. Toda kaj kmalu je ustavno sodišče razveljavilo sporne določbe tega zakona, saj je presodilo, da poslanci ne morejo nadzorovati samih sebe in vseh drugih vej oblasti. Kosova protikorupcijska komisija se je tako le obdržala pri življenju, toda le za kratek čas.

Minister Virant je ravno za ta namen pripravil nov zakon o omejitvah in prepovedih za nosilce javnih funkcij. V predlogu dodelanega zakona je namreč zapisano, da bo Kosova komisija prenehala delovati s prvim dnem prihodnjega leta, njene člane pa bodo premestili na računsko sodišče. Vse lepo in prav? Naloge računskega sodišča so po ustavi jasno opredeljene in vloge nadzornika premoženja državnih funkcionarjev ni med njimi. Kontrola državnih funkcionarjev bi zato utegnila biti celo ustavno sporna.

Ali Kosova protikorupcijska komisija svojega dela ne opravlja dovolj dobro? Retorično vprašanje moramo zastaviti drugače: S čim se je Drago Kos zameril Janezu Janši? Odgovor temelji na osebnih zamerah. Predsednik komisije je namreč preiskoval afero Depala vas, ki je leta 1994 odnesla s položaja ministra za obrambo JJ. Matere vseh afer namreč do danes še nikomur ni uspelo razvozlati.  

Zdravje in korupcija 

Kateremu od Janševih ministrov bi lahko podarili titulo najbolj sumljive osebe? Absolutni zmagovalec bi lahko bil nekdanji minister za zdravje Andrej Bručan, ki se je z lanskim »odstopom« izognil drugi interpelaciji. Njegovo vodenje ministrstva so pretresale prefinjeno izbrane operacijske mize in koketiranje s najdražjimi ponudniki, dodeljevanje pravice do helikopterskih prevozov brez javnega razpisa ter dvomljiva dobava opreme in izbira izvajalcev pri gradnji Pediatrične klinike. Spomnimo: Podjetje Makro 5, ki je pri gradnji nove Pediatrične klinike zadolženo za polaganje električnih kablov, je namreč za davčno svetovanje pri gradnji najelo podjetje Partner Fin in mu za plačilo namenilo dobra dva milijona evrov + DDV. Zakaj je Makro 5 pri polaganju električnih kablov potreboval tako drago svetovanje, ni povsem jasno. Morebiti najdemo odgovor v dejstvu, da sta direktorja obeh podjetij (Marjan Habjan in Domen Zavrl) pred parlamentarnimi volitvami 2004 sodelovala pri pisanju alternativnega gospodarskega programa SDS.  

Ovadba čudežnega dečka 

Pojdimo na začetek in se vrnimo v december 2006. Vsem znani inšpektor Đorđe Perić je takrat v davčnem postopku razkrinkal davčno utajo zgoraj omenjene družbe Partner Fin, ki je svojim partnerjem dokazovalo zgolj na papirju preveč plačani davek na dodano vrednost. Skupna vrednost celotne goljufije je znašala več sto milijonov takratnih tolarjev. Kljub nespornim dokazom zoper Zavrla, pa je imel davčni inšpektor Perič veliko težav s samo ovadbo, saj je generalni direktor Dursa Ivan Simič sploh ni želel podpisati. Logično, Zavrlovo podjetje Partner Fin je imelo sklenjeno pogodbo za davčno svetovanje s podjetjem Simič & partnerji, katerega lastnik je bil nihče drug kot prvi mož Dursa. Toda davčnega inšpektorja ignoranca nadrejenega ni ustavila – Perić je ovadbo zaradi domnevne nezakonite pridobitve javnih sredstev vendarle vložil na lastno pest. Sledila je sankcija – generalni direktor Simič je inšpektorju Periću vročil izredno odpoved delovnega razmerja. Logično, Simič je želel zaustaviti neprijetno preiskavo zoper člana SDS. Toda vladna Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je kmalu ugotovila, da je bil odpust Perića nezakonit. Pravični davčni inšpektor se je tako vrnil na delovno mesto, za nekaj mesečni »dopust« pa je dobil nakazane vse neizplačane plače. Še več. Za namerno in neupravičeno odpoved davčnega inšpektorja nihče ni prevzel odgovornosti.

Po debelo dolgem letu dni, odkar je izbruhnila afera Domen Zavrl, je okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vendarle spisalo kazensko ovadbo zoper čudežnega dečka SDS. Ivan Simič je že lansko poletje napovedal, da bo odstopil s položaja. To se do danes še ni zgodilo, pa čeprav je senca suma korupcije že zdavnaj zatemnila njegovo podobo.  

Dinastija Petek in »čista lopata« 

Janez Janša je na zadnjih parlamentarnih volitvah zmagal z obljubo, da bo naredil konec korupciji in klientelizmu, danes pa je pri vseh državnih poslih, razpisih in prodajah videti sledi strankarskih ali osebnih prijateljev. Med podjetja, ki so v zadnjem času radikalno povečala svoje prihodke ravno zaradi poslovnih vezi s državnimi podjetji in vladajočo smetano, lahko uvrstimo mariborsko podjetje Klima Petek. Družina Petek je v slovenskih medijih že dolgo na rumeni tapeti. Medtem, ko je Klima Petek pod prejšnjo oblastjo opremljala vladne prostore, se je pravi razcvet mariborskega podjetja pričel šele zatem, ko je politično taktirko prevzel Janez Janša – starejši sin je lahkotno pridobil koncesijo za igralnico v Lipici, mlajši pa je pristal kar v kabinetu predsednika vlade. Borut Petek se je nehote znašel tudi v aferi »čista lopata«. Mladi ekonomist seveda vse zanika - proti časniku Dnevnik, ki je poročal o kriminalističnih prisluhih, pa je vložil tožbo.

Gradbena afera »čista lopata« je le delček vseh netransparentnih državnih poslov. Javni razpisi so namreč zgolj farsične varovalke dogovorjenih poslov z vnaprej izbranimi izvajalci, ki se bohotijo z debelimi (modrimi) kuvertami. Povsod po svetu je takšno »prijateljevanje« pojmovano kot korupcija. V deželi pod Alpami je to nekaj normalnega. Še več. Pri aferi »čista lopata« smo bili priča politični instrumentalizaciji tožilstva v politične namene. Nekaj podobnega smo videli pri aferi Sova, le da je bil tokratni izkupiček neprimerno večji – na račun imaginarnega boja proti korupciji, se je priljubljenost vladajoče stranke SDS ponovno približala Pahorjevi SD. Brezigarjevo tožilstvo in Matejeva policija delujeta po direktivah predsednika vlade. Katera bo naslednja politično motivirana akcija?  

Privatizacijsko–tajkunska spirala  

Tudi privatizacija državnega premoženja lahko predstavlja izhodiščno desko za korupcijo. Najznačilnejši primer za to, je bila prodaja »najboljšega soseda«. Janša je takrat Šrotu in Bavčarju benevolentno omogočil vstop v Mercator. Laško in Istrabenz sta namreč od Kapitalske družbe (Kad) in Slovenske odškodninske družbe (Sod) odkupila smešno nizke Mercatorjeve delnice, in to brez prevzemne premije. Toda, zakaj je predsednik vlade sploh dopustil enormno oškodovanje državnega proračuna? Po pričevanjih nekdanje sekretarke na ministrstvu za gospodarstvo Adrijane Starine Kosem, je Pivovarna Laško vladi (JJ) dovolila tihi prevzem Dela. Izjemno problematično je zlasti dejstvo, da je vladna koalicija s netransparentnimi prodajami državnih deležev ustvarila vrsto tajkunskih oligarhov. Torej množico na hitro obogatenih menedžerjev, proti katerim je Janša napovedal vojno.   

Ali je ministrski predsednik JJ pošten voditelj, je vprašanje, s katerim si bodo belili glavo volivci na letošnjih volitvah. Javnomnenjske ankete ga sicer favorizirajo v enaki meri kot Pahorja, izglasovanje ponovnega mandata pa bo odvisno tudi od tega, ali bo korupcija, klientelizem in avtoritarnost sedanje oblasti izničena s populističnimi triki in poceni demagogijo.  

Marko Krulc 

Ministrstvo za kaznovanje

Objavil/a je Zdutor, 6. 05. 2008 ob 11:43 v jansizem. Komentarji: 0. Stalna povezava.
Minister Šturm je v zibelko demokracije položil novi kazenski zakonik, ki mu nasprotuje večina uglednih profesorjev in raziskovalcev kazenskega prava, opozicija, širša javnost ter nenazadnje Služba vlade za zakonodajo. Gre za lahkotno in površno spisani pravni akt izpod peres zgolj treh strokovnjakov. Ob predstavitvi osnutka je minister za pravosodje obljubil dovolj dolgo javno razpravo, toda naposled pisci zakona v njej sploh niso želeli sodelovati. Javna razprava se je tako pričela šele tri dni pred prvo sejo državnega zbora. Bodo strokovno nalogo potemtakem opravili poslanci?

Minimalna javna razprava

Medtem, ko bo o spremembi kazenske zakonodaje dokončno odločila navadna večina v državnem zboru, torej poslanci vladajoče koalicije, smo na kratki javni predstavitvi mnenj ujeli uvodni govor ministra Šturma: »Predlog novega kazenskega zakonika temelji na predlogih in ugotovitvah številnih posvetov ter sodobnih usmeritvah kazenskega prava, ki jih je za ministrstvo pripravil Inštitut za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete.« Je ministrovo sklicevanje na mnenja stroke relevantno? So zgolj trije pisci (profesorja dr. Vid Jakulin in dr. Ivan Bele ter vrhovni sodnik dr. Mitja Deisinger) nove kazenske zakonodaje upoštevali dolgoletne strokovne analize, ki jih je ravno za ta namen pripravila skupina uglednih profesorjev? Poglejmo v zakulisje prvotno zamišljenega projekta.

Agencija za raziskovalno dejavnost je leta 2005 objavila razpis za sodelovanje pri pripravi kazenskega zakonika. Na razpis se je prijavil Inštitut za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete, skupino pravnih strokovnjakov pa je skozi projekt vodila dr. Alenka Šelih. Minister Šturm je bil takrat mnenja, da bo projekt »Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava« podlaga za pripravo sprememb kazenskega zakonika. Toda na izsledke ciljnih raziskav strokovne službe pravosodni minister ni počakal. Minister Šturm je državnemu zboru raje ponudil diametralno nasproten in v tajnosti pripravljen kazenski zakonik.

Na prvi in minimalni javni razpravi o spremembah kazenske zakonodaje je torej minister Šturm prikrojil »strokovno« resnico, obenem pa zavrnil kritike, da so se pisanja novega zakonika lotili nepremišljeno. Profesorica na ljubljanski pravni fakulteti Alenka Šelih je v javni razpravi obelodanila, da je ministrstvo predlog novega kazenskega zakonika pripravilo po hitrem postopku in brez temeljitih razprav med strokovnjaki in civilno družbo. Po njenem mnenju bi bilo bolj smiselno v obstoječi KZ vključiti nove oblike kriminalnih dejanj in še nekatere druge spremembe, kajti nobenega dokaza ni, da veljavni zakonik ne bi opravljal svoje funkcije. Mnenju ugledne profesorice se je pridružila še serija drugih profesorjev kazenskega prava, ki so bili začudeni nad Šturmovim ignoriranjem pravne stroke. Matjaž Ambrož, prav tako profesor ljubljanske pravne fakultete, je opozoril, da ima KZ številne nedodelane rešitve, ki bi utegnile v sodnih postopkih narediti zmedo in povečati sodne zaostanke. Še več. Zaslužni profesor in nosilec predmeta Mednarodno kazensko pravo Ljubo Bavcon, je na račun novega KZ opozoril na pojave novih oblik totalitarizma, kjer organi pregona postajajo orodja politične oblasti. Denimo mučenja v kazenskem postopku, ki so v ZDA stalnica pri pridobivanju želenih informacij.

Kljub dejstvu, da v podporo novemu zakoniku doslej še ni bilo izdelano nobeno pravno mnenje, avtorji zakonika nenehno kompromitirajo strokovno javnost. Vrhovni sodnik in soavtor KZ Mitja Deisinger, zatrjuje, da je potrebno nov zakonik nujno sprejeti v dobro človekovih pravic. Po njegovem mnenju se tudi sodni zaostanki ne bodo povečali, kot mu očitajo strokovnjaki, ampak zmanjšali. V bran KZ se je postavil tudi Ivan Bele, ki je prepričan, da javna razprava sploh ne bi bila potrebna, če bi jo opravili že leta 1995, oz. ob sprejemu starega KZ, »ko so se odločali, kaj je dobro za Slovenijo.«

Strokovna opozorila iz lastnih vrst

Ugotovili smo, da strokovna javnost ostro nasprotuje novemu zakoniku. Kakšno mnenje je podala Služba vlade za zakonodajo? »V praksi so redki primeri, ko tukajšnja služba po temeljiti proučitvi oceni, da je treba kakšen predlagani zakonski projekt v celoti oceniti kot neustreznega za nadaljnji postopek ter hkrati predlagati ponovno presojo njegove potrebnosti in ustreznosti. V danem primeru smo ocenili, da je to potrebno.« Toda minister Šturm in njegova sveta pravna trojica, na strokovno oceno lastne pravne službe ni niti ošvrknila. Ministrstvo za pravosodje se je raje potuhnilo v senco nevidne javne razprave, in počakalo, da je predlog zakona potihoma prešel skozi vse predpisane faze, kjer ga je na koncu zmagoslavno potrdila še vlada. Kljub temu, da je kazenski zakonik po pomembnosti skorajda istoveten z Ustavo in bo kot takšen za vedno spremenil slovensko kazensko pravo, bodo o njegovi usodi na koncu vendarle odločili poslanci vladajoče koalicije, ki v novem KZ ne vidijo spornih določil. Direktor Službe vlade za zakonodajo Janez Pogorelec je mnenja, da bo končne posledice novega zakonika morala prevzeti vlada: »Služba za zakonodajo je odgovorna za svoj, pravni vidik in za strokovno pravilnost svojih mnenj, seveda pa ne more odločiti o tem, ali naj se nek zakon sprejme ali ne.«

Je radikalna sprememba kazenskega zakonika sploh potrebna?

Profesorica Alenka Šelih je mnenja, da novega kazenskega zakonika sploh ne potrebujemo, saj je veljavni zakonik večkrat uspešno prestal strokovno in ustavno presojo doma in v tujini. Tudi docent na inštitutu za kazensko pravo in kriminologijo pravne fakultete Marko Bošnjak ocenjuje, da mora zakonodajno telo nove zakone sprejemati takrat, ko stari niso več uporabni in ko ima za to tehtne razloge: »Predlagatelj v tem primeru ne navaja prepričljivih razlogov, zakaj je novi zakonik ustreznejši od starega. Razlog za sprejem novega zakonika zaradi uskladitve z mednarodnim pravom oziroma rimskim statutom je nekorekten in neustrezen.« Podobnega stališča je tudi zgoraj omenjena Služba vlade za zakonodajo: »V vsaki primerljivi ureditvi in državi bi bilo nenavadno, da se že po trinajstih letih obstoja predlaga v celoti nov kazenski zakonik.« Številni drugi pravni strokovnjaki ocenjujejo, da obstoječi kazenski zakonik potrebuje določene spremembe, toda le na tistih mestih, kjer je to potrebno.

Države s trdnim pravnim sistemom ne sprejemajo novega kazenskega zakonika vsakih deset let. To se dogaja le v tistih državah, za katere je značilen nestabilen pravni sistem (v svojem času je večkrat spremenila KZ Sovjetska zveza). Kazenski zakonik je namreč tisti pravni akt, ki ima najdaljšo življenjsko dobo. Francoski kazenski zakonik iz leta 1812, je denimo veljal do leta 1994, čeprav so se medtem zgodile velike družbene in politične spremembe. Tudi nemško zakonodajno telo nas lahko nauči, da se tako zahteven projekt pripravlja tudi do petnajst let, saj je potrebno dolgotrajno sodelovanje vseh pravnih strokovnjakov in politikov, ki skušajo doseči strokovno soglasje.

Dosmrtna zaporna kazen: Za ali proti?

Eden izmed najbolj kontroverznih predlogov sprememb obstoječega kazenskega zakonika se nanaša na uvedbo dosmrtne zaporne kazni v primeru genocida in nekaterih drugih hujših kaznivih dejanj. Trenutno se najhujša sankcija v primeru kršitve pravnega reda nanaša na zaporno kazen tridesetih let. Medtem, ko je pravna stroka mnenja, da bi se morala najstrožja zaporna kazen zmanjšati na dvajset let, nas minister Šturm v populističnem slogu prepričuje, da je Slovenija dolžna sprejeti najvišjo zaporno kazen, ker je ratificirala Rimski sporazum: »Implementacija kazni dosmrtnega zapora pomeni korekten odnos do mednarodne pogodbe.« Toda 80. člen Rimskega statuta od Slovenije ne zahteva sprejem dosmrtne zaporne kazni. Vsa določila, ki izhajajo iz 80. člena, ne vplivajo na sankcije v nacionalnem sistemu. Drugače povedano, vsaka država je pri uvedbi najvišje zaporne kazni povsem suverena - za dosmrtno zaporno kazen se lahko odloči, toda k temu ni zavezana.

Ali zviševanje predpisane zaporne kazni sploh lahko vpliva na zmanjševanje obsega kriminalitete? Evropa, kot glavni uvoznik ameriških modelov »pravičnosti in demokracije«, se nagiba k odpravi dosmrtne zaporne kazni, saj znaša povprečje prestane kazni pri takem izreku, med 12. in 18. leti. Pogostokrat so obsojenci pogojno izpuščeni ali pa umrejo. Empirične raziskave kažejo, da se kljub naraščajoči državni represiji, stopnja kriminalitete ne zmanjša. Od visoko predpisanih sankcij, je bistveno pomembnejše, kolikšna je stopnja gotovosti, da bodo zločinca odkrili ter kolikšna je stopnja gotovosti, da bo kazenski postopek hitro prešel vse faze postopka. Za občutek varnosti ljudi je tako pomembnejša uspešnost organov pregona pri iskanju zločincev in hiter kazenski proces. Na mentaliteto potencialnih storilcev kaznivih dejanj ne vpliva toliko visoka stopnja predpisane kazni, kot samo dejstvo, da je učinkovitost policije in sodstva pri odkrivanju storilcev na najvišji možni ravni. Uvedba dosmrtnega zapora je tako le ponesrečeni poskus represivne oblasti, ki skuša dokazati svojo sposobnost pri obvladovanju kriminalitete preko zviševanj najstrožjih sankcij. Toda brez strokovne podlage, ciljnih raziskav in visoke učinkovitosti organov pregona, dejanskega učinka ne bo nikoli dosegla.

Marko Krulc




Sezona lova na politične točke

Objavil/a je Zdutor, 29. 04. 2008 ob 10:30 v volitve. Komentarji: 1. Stalna povezava.
Vstopili smo v leto parlamentarne demokracije. Medtem, ko so volilne skrinjice še trdno zapečatene, je bitka za prevzem oblasti že močno vneta. Strankarski veljaki so namreč pohod na vrh politične oblasti pričeli že na lanskih predsedniških volitvah. Se bo volilni vzorec, ki je prinesel zmago Danilu Turku letos ponovil? Nas bo mogoče presenetila vrhnjica trenutne vladajoče koalicije? Za začetek poglejmo v zakulisje merilcev političnega utripa in poiščimo parcialni odgovor.


So merilci javnega mnenja relevantni?

Pred davnimi leti ustanovljeni Center za raziskovanje javnega mnenja, bolje znani pod imenom za raziskave Politbarometer, nam vsak mesec postreže s svežimi rezultati političnega utripa – podporo vladi in strankarskimi preferencami volilnega telesa. Tik pred državnozborskimi volitvami leta 2004, je Politbarometer preroško oznanil znaten padec javnomnenjske podpore (44 odstotno nasprotovanje) vladi Antona Ropa. Mesec dni kasneje je LDS izgubila volitve in prekinila kontinuirano vladavino. Na vrh oblasti se je s pomočjo svojega značilnega populizma prikopal Janez Janša. Sprva je bilo videti, da je med vladne prostore zapihal svež politični vetrič, ki ga podpira večina (61 odstotkov) udeležencev volilne participacije, toda kaj kmalu smo spoznali, da volk menja dlako, nravi pa ne. Po uspešnem vdoru vladnih samodržcev v javno hišo RTV (konec leta 2005), se je med ljudstvo prvič prikradla večja negotovost v izvršilno vejo oblasti. Na svojem specializiranem radarju je pričujoči trend odkril tudi Niko Toš. Decembrski izsledki Politbarometra so takrat prikazali najnižjo podporo Janezu Janši (39 odstotkov) od začetka mandata, nasprotovanje pa je prvič preseglo podporo. V vsej svoji vzvišenosti in politični zadregi, si je predsednik vlade izmislil način za discipliniranje verodostojnega Centra za raziskovanje javnega mnenja. Urad vlade za informiranje je takoj po padcu vladne podpore ukinil finančna sredstva Politbarometru, Niko Toš pa je z znamenitim merilcem političnega utripa nadaljeval, navkljub osiromašenju raziskovalnega centra. Podpora Janševi vladavini je nato permanentno padala in lani decembra dosegla rekordno vrednost (58 odstotno nasprotovanje). Minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je imel mogoče celo prav: »V takih razmerah ni mogoče delati.« Ljudstvo je obrnilo hrbet vladajoči koaliciji, toda vprašanje je, ali upravičeno.

Strankarski golaž vladajoče nomenklature

Stranka z največ poslanci v Državnem zboru (SDS), ki jo vodi kontroverzni predsednik vlade Janez Janša, nenehno poudarja visoko gospodarsko rast, kot enega izmed vrhunskih dosežkov vladajoče elite. Navkljub dejstvu, da je bila gospodarska rast umetno zrežirana, torej produkt enormnih državnih investicij v avtocestno in železniško infrastrukturo, se lahko navadni smrtniki z njo obrišejo pod nosom. Še več, visoka gospodarska rast življenjskega standarda državljanov ni izboljšala, ampak ravno nasprotno, še poslabšala. Namesto višjih plač, smo dobili visoko inflacijo. V prvih mesecih je vlada visoko inflacijo zgolj nemo opazovala in čakala, da se umiri sama od sebe. Na mnenja in opozorila ekonomistov sprva sploh ni ošvrknila. V svoji ekonomski »ekspertizi« je Janša takrat dejal, da inflacije sploh ne dojema kot ekonomski problem, kajti inflacija je tako ali tako manjša od gospodarske rasti. Toda ljudstvo je kaj kmalu spoznalo, da iz vladne moke, ne bo poceni kruha. Inflacija, ki je najbolj prizadela socialno šibke in tiste na robu preživetja, ni ravno tista politična tema, ki bi vladnim strankam prinašala politične točke. V Politbarometru izmerjeno rekordno nasprotovanje vladi, je tako pridobilo na verodostojnosti. Do parlamentarnih volitev nas sicer loči še mnogo demagoških izjav vladajoče nomenklature, toda iz ozadja pritiskajoča inflacija, bi utegnila sporočiti volivcem naslednje: osel gre samo enkrat na led.
Ministrski predsednik je že našel nadomestno politično temo, s katero računa, da ga bo povzdignila nad gladino političnih zmagovalcev. V času menedžerskih odkupov, ki so bili pravno gledano povsem legalni, je Janša napadel t. i. tajkune. Najsi gre za namišljene ali resnične posameznike, mu pletenje sovražnih odnosov s nekdaj prijateljskimi gospodarstveniki ne bo pretirano koristilo. Dežurni krivec za inflacijo je tako postal Boško Šrot (Pivovarna Laško), iz naenkrat osovraženega odnosa pa lahko sklepamo, da gre v bistvu zgolj za monopoliziranje SDS na desnici. V Celjskemu županu in novo ustoličenemu predsedniku SLS Bojanu Šrotu (bratu predsednika uprave PL), vidi Janez Janša glavnega odjemalca desnih političnih točk. Javnomnenjske raziskave slednje trditve sicer še ne dokazujejo (po Politbarometru 5 odstotna podpora), toda v nekaj mesecih se lahko politične karte še pošteno premešajo. Uspeh, ki ga Bojan Šrot žanje na lokalnih volitvah, bi se utegnil v neki meri prenesti tudi na državno raven. Iluzorno je sicer pričakovati ultimativno zmago SLS, upravičeno pa lahko trdimo, da bo stranka celjskega voditelja prekosila koalicijski partnerici NSi in Desus. Slednjima strankama se namreč obetajo težki politični časi.
Decembrski izsledki političnega utripa, ki ga je izvedla raziskovalna hiša Ninamedia, so napovedali NSi in Desus politični zlom. Stranki namreč podpira manj kot 3 odstotke respondentov, kar pomeni, da stranki na volitvah ne bi dosegli niti parlamentarnega pragu. Kje se torej skrivajo razlogi za tako porazno podporo? Praksa kaže, da so nekatere politične funkcije med sabo nezdružljive. Predsednik NSi Andrej Bajuk je denimo tudi minister za finance. Medtem, ko pesti deželo pod Alpami huda ekonomska kriza, je nemogoče pričakovati, da bodo ljudje finančnega ministra kovali v zvezde. Drugi na spisku nezaželenih, je predsednik Desusa in minister za obrambo Karl Erjavec. Zdi se, da toplega kruha lačno ljudstvo ni ravno zadovoljno s prekomernimi orožarskimi nakupi. Tudi obljube o višjih pokojninah zlahka ne bodo prepričale volilnega telesa. V kolikor dodamo še manjšo retorično sposobnost zastopnika upokojencev, dobimo nizek javnomnenjski rezultat.

Opozicijska alternativa?

Na drugi strani politične realnosti najdemo ljudstvu všečno opozicijsko stranko Socialnih demokratov. Njen zastopnik in samookronani mandatar vlade v senci Borut Pahor, se trenutno ponaša s najboljšimi javnomnenjskimi rezultati. Se bo trend priljubljenosti stranke obdržal do volitev? Bo ljudstvo nagradilo ali kaznovalo Pahorjevo retorično leporečje, demagoške obljube, navidezni program stranke, transakcijo poslancev iz LDS, domnevno nestrankarsko kadrovanje, zadržanost do občutljivih marginalnih tem, nasprotovanje sindikatom in nenazadnje koketirajočo zaroko s predsednikom vlade? Vprašanja, s katerimi si belijo glavo vsi politični analitiki, zaenkrat nimajo odgovora. Politično neprofilirano volilno telo se obrača po vetru – odloča v zadnjem trenutku, pri tem pa opira na zgolj eno izrečeno besedno zvezo ali zunanji videz politika. Pogostokrat odigrajo glavno vlogo tudi aktualne politične teme – spretni politiki, ki v javnosti zastopajo nejasna in dvoumna stališča, poberejo največ volilnih lističev. Še več. Vnaprejšnje samookronanje ne prinaša absolutne zmage. To nas je lani naučil Lojze Peterle, ki je predvolilno kampanjo prenaglo napovedal že leto in pol pred volitvami, ponudil »drugačno« politiko, se okronal za odrešitelja ljudstva, na koncu pa doživel ultimativni politični zlom. Po enakem volilno - narcisoidnem modelu stopica trenutno tudi Borut Pahor, ki veselo sestavlja »bodočo« vladno ekipo. V svoj navidezni program mu je uspelo privabiti celo »nadstrankarskega« Mitjo Gasparija, ki ga je lani v predvolilni kampanji podprla LDS. Član odcepljene frakcije LDS (sedanje stranke Zares) Matej Lahovnik je mnenja, »da v Socialni demokraciji pripravljajo raženj, ko je zajec še v gozdu«. Na Pahorjevo politično krajo se je odzvala tudi predsednica LDS Katarina Kresal, ki je nestrinjanje začinila s naslednjimi besedami: »Tisti, ki misli, da lahko vlada sam, se hudo moti«. Se je morebitna bodoča koalicija med SD in LDS izjalovila? Najprej bi morali Socialni demokrati sploh zmagati na volitvah. Šele takrat bo vse skupaj dobilo nek smisel.
Kakšen volilni rezultat si lahko obeta Liberalna demokracija? Spomnimo se, da je v LDS dolgo časa vladal nemir, saj si stranka ni in ni mogla opomoči od volilnega šoka leta 2004. Krmilo stranke je takrat za nekaj časa prevzel preudarni Jelko Kacin, toda konsolidacije znotraj stranke ni mogel doseči, javnomnenjska podpora stranki pa je strmo padala. Malo pred poletjem lani pa je v vrh stranke iznenada priletela Katarina Kresal. Na položaj je prišla kot NLP – v stranki so jo hipoma opisali kot nedolžno, lepo in pametno. Odkar je prevzela vodenje stranke, se položaj LDS izboljšuje. Dobrih starih časov z Drnovškom na čelu ne moremo pričakovati, popolnega kolapsa pa tudi ne.
Na političnem parketu pridobiva še ena na novo ustanovljena stranka – Zares. Njeno vodenje je prevzel retorično usposobljeni in nekdanji generalni sekretar LDS Gregor Golobič, ki stranki nenehno zvišuje javnomnenjsko podporo. V kolikor bi se trend nadaljeval, bi utegnila stranka celo dohiteti Pahorjevo SD ali Janševo SDS.
Ostala nam je še ena stranka – SNS. Njenega ustanovitelja in kralja med populisti Zmaga Jelinčiča je nedavno doletela izguba polovice poslanske skupine. Bo briljantina pod lipo prekosila svojega učitelja? Jelinčič ji je napovedal politični konec. Se bo po drugi strani Jelinčiču (v lovu za politične točke) spet zavrtel ultra nacionalistični jeziček? Iskanje grešnih kozlov znotraj in zunaj meja je njegova preverjena metoda nagovora ljudstva. Vedite sledeče: vsak narod si piše usodo sam.

Marko Krulc



Krvavi nakupi NKBM

Objavil/a je Zdutor, 1. 03. 2008 ob 07:45 v gospodarstvo. Komentarji: 0. Stalna povezava.
Janševa vlada je na začetku decembra izpeljala prodajo prvega svežnja (49%) delnic Nove Kreditne banke Maribor. Med kupci bančnih delnic so se znašle t.i. nepoučene fizične osebe ter dobro poučeni institucionalni vlagatelji (predvsem domači in tuji vzajemni skladi). Je Ministrstvo za finance postavilo ustrezno ceno delnice NKBM? Je bila prodaja transparentna? Kaj imata skupnega prodaji NKBM in Mercatorja? Ali ima vlada diskrecijsko pravico pri izbiri jedcev bančnega kolača?



Operacija: NKBM

Tik pred začetkom »ljudske« privatizacije NKBM so se pred bančnimi okenci nagnetle množice lačnih kupcev, ki so oportunistično vlagale prihranjeni denar. Vsak mali vlagatelj je lahko vplačal do 50,000€. Čeprav cena delnice takrat še ni bila znana, je na posebne račune priteklo osem krat več finančnih sredstev, kot je bilo razpoložljivih delnic sploh na prodaj. Privatizacija NKBM se je tako izkazala za pravi prodajni hit. Toda, ali je vlada osem krat višje povpraševanje za delnice NKBM upoštevala pri oblikovanju cene?

Ministrstvo za finance je pri prodaji bančnega kolača najelo finančnega svetovalca CitiGroup. Torej tisto družbo, ki je posredno vplivalo na izbiro institucionalnih kupcev in končno ceno (27€ na delnico). Tisto družbo, ki je za svoje »delo« prijelo 2,7 milijona evrov. Tisto družbo, ki ji je vlada prodala 0,9 % razpoložljivih delnic. Ter tisto družbo, ki je že prvi dan kotiranja na Ljubljanski borzi odprodalo celoten šop pod ceno nakupljenih delnic, kar ji je prineslo več kot 15 milijonov evrov čistega dobička.
Zakaj vlada dobro poučenim vlagateljem ni postavila višje cene za delnico, kljub dejstvu, da so nekatere družbe ponujale za deset evrov višjo ceno na delnico? Minister Bajuk je v zadregi obrazložil, da je obstajala možnost, da bi vrednost delnice z uvrstitvijo na borzo padla: »Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da bi cena znatno padla, to je namreč ključnega pomena za dolgoročen ugled ustanove.«

Toda vladni strah je temeljil na napačni predpostavki. Logično se zdi, da cena delnice raste na podlagi povpraševanja. V primeru NKBM je bilo povpraševanje osem krat večje od ponudbe. Med trgovci vrednostnih papirjev velja pravilo, da je cena delnice prava, če prvi borzni dan zraste od 5 – 10 %. Toda delnica NKBM, se je že tretji dan po vstopu na borzni parket povzdignila za deset evrov. Trgovanje z delnicami NKBM je tako permanentno izpodbijalo vladne demagogije. Poslanski prestopnik in član SD Milan Martin Cvikl je na vladni kabinet naslovil naslednje opozicijsko videnje: »Trg je potrdil, da ste se zmotili vsaj za 40 odstotkov, če prištejemo še bonus delnice, pa celo za 50 odstotkov. Ker delate nestrokovno, je državni proračun izgubil 120 do 150 milijonov evrov.« Še več in več. V javnost je pomotoma zašel tajni dokument Kapitalske družbe, ki je prikazal izračun realne vrednosti delnice NKBM. Skrbna analiza paradržavnega sklada je prikazala, da je cena delnice vredna 37€. Torej toliko, kot je znašala že prvi dan kotiranja na Ljubljanski borzi. Zakaj vlada ni upoštevala mnenja strokovnjakov iz lastnih vrst in tako dopustila neupravičeno krajo iz državne mošnje? Smo to že kje videli?

Operacija: Mercator

Avgusta 2005 so se na enem izmed najbolj famoznih sestankov domnevno sestali predsednik vlade Janez Janša, tedanja sekretarka na ministrstvu za gospodarstvu Adrijana Starina Kosem, Igor Bavčar (Istrabenz), Matjaž Gantar (KD Group) in trenutno najbolj osovraženi tajkun Boško Šrot (Pivovarna Laško). Janša je takrat Šrotu in Bavčarju benevolentno (beri: po prijateljsko) omogočil vstop v Mercator. Laško in Istrabenz sta tako od Kapitalske družbe (Kad) in Slovenske odškodninske družbe (Sod) odkupila smešno nizke Mercatorjeve delnice in to brez prevzemne premije. Toda, zakaj je predsednik vlade sploh dopustil enormno oškodovanje državnega proračuna? Kaj je s tem pridobil? Po nekaterih pričevanjih je Pivovarna Laško vladi (JJ) dovolila tihi prevzem Dela. »Janša je osebno naročal takratni sekretarki na ministrstvu za gospodarstvo, državni sekretarki gospe Kosmovi, kdo bo sedel v nadzornem svetu Dela. On je osebno povedal, kdo bo direktor Dela, on je osebno dajal naloge in navodila, kdo bo, na primer, v Večeru,« je v oddaji Vroči stol na RTVS mirno obrazložil odvetnik Stojan Zdolšek, sedaj član NS Dela.
Toda to še zdaleč ni bilo edino javno pričevanje zoper Janševo obvladovanje medijev. Lani poleti je Adrijana Starina Kosem v javnem pismu obelodanila svojo sekretarsko vlogo: »naj po tem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen večletni vpliv na imenovanje nadzornega sveta Dela in s tem na uredniško politiko.« Toda to je bilo kristalno jasno, še preden je do uredniških in novinarskih zamenjav sploh prišlo, saj je krmilo predsednika nadzornega sveta Dela poprijel Boris Zupančič, član strateškega sveta SDS.
Dolgo časa je veljalo, da sta Janša in Šrot dobra (gospodarska, medijska, politična?) prijatelja. Toda tudi najboljši prijateljski (beri: tajkunski) odnosi se enkrat končajo. Denimo takrat, ko Pivovarna Laško izžame vse politične koristi od predsednika vlade. Ravno Janša je omogoči PL, da je postalo skoraj 100 % lastnik Dela. Zatem, je Pivovarna Laško Janšo pustila na »cedilu«, nadzorni svet Dela pa prikrojila po svojemu okusu. Nekaj mesecev kasneje je Janša v intervjuju za Mag priznal, da bi prodajo Mercatorja lahko preprečili, »če bi takrat menili, da gospodarstveniki ne bodo držali besede glede prej omenjene usmeritve na regionalne trge in zavarovanja ključnih domačih podjetij pred sovražnimi prevzemi. Pričakovali smo demonopolizacijo in ne nasprotno. Prodaja Mercatorja je bila napaka.« Po dobri dve leti trajajoči agoniji v aferi Mercator, je Janša končno priznal napako. Toda, ali je to dovolj? Kdo bo prevzel odgovornost za oškodovanje državnega proračuna, oblikovanje tajkunske hobotnice in nenazadnje »tiho-glasnega« prevzema medijev?

Tujci prodajajo, domači kupujejo

Vrnimo se k prvotni temi. Medtem, ko je vlada pri ljudski privatizaciji NKBM dobrohotno vključila male vlagatelje, je morda pridobila njihovo naklonjenost, toda s tem izgubila strateškega lastnika, ki bi banko tudi dokapitaliziral. Torej tehnološko, produktivno in kadrovsko prenovil in ji s svežim kapitalom začrtal jasno strategijo prihodnjega razvoja. Namesto tega, je zdajšnji model privatizacije izključil strateškega lastnika in vsem vlagateljem podaril prevzemno premijo, ki bi jo lahko pobrala država. Še več. Med domačimi kupci se je znašel Luka Vesnaver (član komisije za prodajo NKBM), ki je v nasprotju s svojim šefom Bajukom, v nakup delnic NKBM vložil 50,000€. Vesnaverjeva poteza pravno gledano sicer ni sporna, brez dvoma pa je nehigienična, saj je kot član komisije razpolagal s podatki in cenitvami, ki navadnemu smrtniku niso bile znane. LV je tako vložil najvišji možni znesek, saj je pričakoval, da bo z naložbo mastno zaslužil. Medtem, ko je preračunljivi mladenič jasno zagovarjal korektno ceno delnice, je svoje delnice NKBM že prvi dan prodal in se omastil z lahkotnim dobičkom. 

Pri izbiri domačih, kot tudi tujih institucionalnih vlagateljev, pa se je močno zapletlo. Kljub prevelikemu povpraševanju domačih vlagateljev, se je minister Bajuk odločil, da bo delnice NKBM razdelil med tuje špekulativne vzajemne sklade, ki imajo sumljiv izvor. Največji delež sta pridobila bermudska sklada (Everest Capital in HBK Investment), ki ju je vlada nenehno častila, kot dolgoročna lastnika. Toda, dolgoročni lastniki so kaj kmalu postali kratkoročni zaslužkarji. Ker je cena za delnico skokovito porasla že prvi dan trgovanja, so tuji vlagatelji že v nekaj dneh prešerno odprodali svoj kos pogače. Še več. Od tujcev so kupovali domačini, ki jih je vlada pred začetkom privatizacijskega projekta izneverila in zanemarila. Vlada je tako po nerodnosti izgubila dolgoročne lastnike, nacionalni dobiček, davek od prodaje in prevzemno premijo.

Zanimivo je še eno dejstvo. Ko se je pred dvema letoma mimo razpisa prodajal Mercator, je vlada tuj institucionalni denar razglasila za krvavega. Zakaj je pri privatizaciji NKBM postal krvav ravno denar domačih institucionalnih vlagateljev? So politični botri postali tajkuni? Je krvav vsak, ki ni »naš«? Se je razmerje politične moči v gospodarstvu, kljub kadrovskemu cunamiju, spremenilo na račun vladnega klientelizma?

Diskrecijska pravica in korupcija

Pri državni prodaji NKBM ostaja odprto še eno vprašanje. Gre za zelo »nevarno« diskrecijsko pravico vlade pri izboru bodočih institucionalnih lastnikov banke. V strokovni literaturi lahko preberemo, da je preširoka diskrecijska pravica eden od osnovnih razlogov za korupcijska dejanja. Kakšno vlogo je odigrala Bajukova taktirka? Poleg tega, da je med procesom izbire spremenila predlog privatizacijske komisije in tako subjektivno izbirala in določala razmerje med dobro poučenimi domačimi in tujimi vlagatelji, je delnice prodala podcenjeno, izneverila kriterije izbora, ¾ domačih vlagateljev izločila (npr. največjo slovensko investicijsko družbo NFD 1, ki je kljub vplačilu 27 milijonov evrov, ostala brez ene samcate delnice) ter tujim špekulativnim skladom (ne)vede(?) primaknila nekaj milijonov evrov dobička.


Marko Krulc, Katedra



Zvezne državice Slovenije

Objavil/a je Zdutor, 17. 12. 2007 ob 12:40 v komentar. Komentarji: 0. Stalna povezava.

Vladajoča smetana je pripravila pokrajinsko zakonodajo, ki predvideva razrez Slovenije na 14 pokrajin. Vprašanje, ki se postavlja je naslednje: je tako veliko število pokrajin strokovni ali politični kompromis? Minister Žagar odgovarja, da gre za »politično realnost«, pri tem pa ga ne zmotijo opozorila stroke, opozicije in ne nazadnje Ustavnega sodišča.  


Strokovne in politične dileme pri uvedbi  pokrajin

Vladna služba za lokalno samoupravo je v naročje državnega zbora položila pokrajinsko zakonodajo, ki določa področje pristojnosti bodočih pokrajin, njihovih struktur in načina financiranja. Minister za lokalno samoupravo Ivan Žagar je pojasnil, da je razdelitev države narejena na podlagi obstoječe teritorialne razdelitve, 14 pokrajin pa je številka, ki odraža »politično realnost« in spodbuja »razvojni impulz«. Toda mnenja stroke so diametralno nasprotna vladnim interesom. Dr. Marjan Ravbar, ki deluje na Geografskem inštitutu Antona Melika, je mnenja, da »gospodarski in družbeni napredek ni rezultat institucionalne regulacije.« Tudi dr. Dušan Plut, iz Oddelka za geografijo na FDV, je prepričan, da bi bilo oblikovanje 14 pokrajin »gospodarsko neprimerno in v nasprotju s sodobnimi evropskimi gospodarskimi in informacijskimi procesi.« Vladno zavzemanje za večje število pokrajin je torej prej politični, kot strokovni kompromis.

Smo to že kje videli? V času novodobne politike, ki jo vodi Janez Janša, smo bili priča dodatnemu razčlenjevanju majhnih občin. Argument, ki ga je takrat ponudila vlada, se je hitro izkazal za razvojno demagoškega, saj večini majhnih občin sedaj primanjkuje plačilne sposobnosti, oz. likvidnosti, in zato niso sposobne reševati lastnih nalog. Glavni razlog čedalje večjega razčlenjevanja občin (in v prihodnje pokrajin) se nanaša na politični interes. Kajti: vsaka stranka ima svoje ljudi, toda vsaka stranka ni na oblasti. Ker želijo stranke na oblasti svojo moč še povečati, se preko svojih ljudi zavzemajo za odcepitev in občinsko osamosvojitev. Več kot je vzvodov odločanja (beri: občin/pokrajin), več je možnosti za uveljavljanje lastnega interesa in nagrajevanja zaslužnih članov. Novodobni borci za odcepitev so po večini vladni zapriseženci, s svojimi obljubami o boljši prihodnosti pa prepričajo vsakogar, ki je dovolj »pameten«, da ne bi glasoval proti »razvoju«. Na takšen način postanejo vladne stranke »gibalo razvoja«. Upoštevaje znani nabor posledic in tegob čedalje večjega razčlenjevanja, nas privede do dejstva, da je »politična realnost« v bistvu strankarsko profilirana pokrajina (glej 5. in 7. točko).  

1 pokrajina = 1 škofija?

Na vladni barki je zaradi pokrajinske zakonodaje dolgo časa vladal nemir. Predsednik NSi Andrej Bajuk je v imenu svoje stranke zagovarjal idejo o šestih pokrajinah, ki je zamajala nekaj vladno-koalicijskih temeljev. Bajuk je koncept o šestih pokrajinah dobesedno prekopiral iz Rimskokatoliške pokrajinske organizacije, ki deli Slovenijo na šest delov, natančneje škofij. Nad Bajukovo »idejo« je bil navdušen celo predsednik DZ in član SDS France Cukjati: »Razdelitev na šest škofij je oblikovana zelo organsko in ponuja razmislek o podobni razdelitvi Slovenije na pokrajine.«

Mesec dni kasneje je Bajuk v vlogi finančnega ministra preoblikoval izvorno stališče o šestih pokrajinah in poskrbel za politični salto mortale. Samozavestnega in pokončnega zoperstavljanja predsedniku vlade je bilo konec. Medtem, ko je Janša obdržal status samodržca, je Bajuk podlegel stališčem vlade in mirno obrazložil, »da ne bo rušil pokrajinske zakonodaje, ne vladne koalicije.«

Financiranje pokrajin

 

Iz vladnega kabineta odgovarjajo, da z oblikovanjem pokrajin ne bo dodatnih stroškov. Tako predsednik vlade JJ, kot tudi minister za lokalno samoupravo Ivan žagar, zagotavljata, da gre za finančno nevtralen projekt. »Osebno trdim, da ta operacija v osnovnem načelu je in mora biti finančno nevtralna.« (Ivan žagar) Bo torej projekt razčlenjevanja države proračunsko blagodejen? Kdo jamči, da uvedba pokrajin proračuna ne bo dodatno obremenila?

Poglejmo kako »finančno nevtralen« bo projekt pokrajinske zakonodaje. Izračun stroškov, ki ga je pripravila vladna služba za lokalno samoupravo, skupaj s finančnim ministrstvom kaže, da bodo zgolj dodatni funkcionarji na leto stali vsaj štiri milijone evrov. Nekdanji minister za splav in sedanji poslanec NSi Janez Drobnič, je podal še bolj kontroverzen izračun: »Če bo vlada vztrajala pri razkosanju države na štirinajst ali petnajst pokrajin, bodo samo tekoči stroški davkoplačevalce stali približno 70 milijonov evrov na leto.«

Od kod tako visoki stroški? Plačati bo treba približno 700 izvoljenih svetnikov, administrativno osebje, ki ga bo sestavljalo približno 1500 ljudi, stroške volitev in materialne stroške, povezane z gradnjo ali nakupom prostorov. Dr. Tone Jerovšek, profesor na Fakulteti za upravo, je mnenja, da »če bi bilo manj pokrajin, bi bilo tudi manj stroškov.« »Z večanjem števila pokrajin se večajo birokratski stroški.«

Zdi se, da bi lahko ustanovili pokrajine po načelu povezovanja občin. Na ta način bi prihranili denar, ki je namenjen za dodatno birokracijo in ga pretočili v t.i. »razvoj nerazvitih pokrajin«. Toda vladnih ambicij ne zanima »finančno nevtralen« projekt, ne strokovni zadržki okrog preštevilnih pokrajin. Zanimivo je zlasti dejstvo, da ostajajo pomočniki pokrajinske zakonodaje anonimni. Pod zakon se namreč ni podpisal niti en samcat (pravni, geografski, gospodarski…) strokovnjak. 

 

Zgledovanje po modelu iz tujine?

 

Izkušnje evropskih držav kažejo tendenco zmanjševanja števila pokrajin. V Nemčiji so denimo preštevilne pokrajine združili, saj so ugotovili, da so preveč razdrobljene. V Španiji imajo na primer 17 pokrajin in 35 milijonov prebivalcev. V eni pokrajini je torej toliko državljanov, kot jih premore celotna Slovenija. Danska je šla v še drastičnejšo reformo: število pokrajin so znižali iz štirinajst na pet.

Zakaj je vladajoča smetana proti notranji integraciji Slovenije? Minister Žagar odgovarja, da je »na Danskem stopnja demokracije na tako visoki ravni, da je tak proces združevanja možen.« Ali drugače povedano: število pokrajin se bo v Sloveniji zmanjšalo šele takrat, ko bo dovolj sproščena. Torej takrat, ko bo stopnja Janševe »demokracije« na tako visoki ravni, da bodo slovenski mediji objavljali zgolj vladne »dosežke« in opozicijske blasfemije.

 

Pristojnosti šerifov

 

Ključno jabolko spora, ki si ga podajata vlada in stroka, je vprašanje prenosa pristojnosti na pokrajinske poglavarje, oz. šerife. Koliko politične moči bodo imeli predsedniki pokrajin? Bo država sploh še imela kakšno funkcijo? V pokrajinski zakonodaji je podan enotirni sistem, ki »šerifom« pripisuje izvršilno moč. Dr. Tone Jerovšek je obrazložil, da je »predsednik vlade v primerjavi z predsednikom pokrajine pravi revež v pristojnostih.« Predsednik pokrajine denimo sam odloča o notranji organizaciji pokrajine, določa pokrajinsko upravo, imenuje načelnike upravnih organov, odloča o pritožbah…

Še več. Janševa vlada se (v 25. členu Zakona o pokrajinah) zavzema, da bi pokrajinske poglavarje izvolil pokrajinski svet in ne državljani na neposrednih volitvah, kot je praksa na lokalnih volitvah. Saj res. Stopnja demokracije na Slovenskem še ni dovolj visoka. Tudi načrt za izgradnjo politično-teritorialne delitve pokrajin je že v državnem zboru.

Sklad na nerazvite

 

Vladajoča elita, z Janšo in Žagarjem na čelu, nenehno poudarja, da je »potrebno razvojni impulz pripeljati v druge pokrajine.« »Pokrajine se ustanavljajo zaradi razvoja – pridobivale bodo manj razvite in izgubljale bolj razvite pokrajine.« Gre za sistem financiranja, ki prebogati regiji oz. pokrajini odvzame polovico kapitalskega presežka in ga prenese v manj razvito pokrajino. Na tak način se oblikuje sklad na nerazvite, ki ga je Janševa vlada že preizkusila v Zakonu o občinah. Spomnimo se, koliko prahu je dvigni slednji zakon. Mestna občina Ljubljana je, kljub privilegiranem statusu po Ustavi, ostala brez 60 milijard sit iz naslova dohodnine občanov. Toda konec oktobra letos je Ustavno sodišče ugotovilo, da obstaja (v Zakonu o občinah) cela vrsta rešitev nezakonitih in protiustavnih. Minister Žagar se s protiustavnim  skladom za razvoj ne obremenjuje, kajti »mnenje, ki ga je podalo Ustavno sodišče, bo potrebno v celoti preučiti.«

V pokrajinski zakonodaji je vsebovan popolnoma enak model financiranja, kot ga je pred nedavnim zavrnilo Ustavno sodišče. Še en dokaz za pritlehno raven demokracije?

 

»Naša« pokrajina

 

Zgleda, da se pokrajine ustanavljajo tam, kjer obstajajo korenine vladajoče oblasti. Torej tam, kjer je vladajoča elita teren že obarvala s svojo strankarsko barvo. Tam, kjer so politični botri dovolj »demokratični«. Tam, kjer je »demokracija« sploh doma. Vsepovsod drugje, so pokrajine žrtve vladajočih interesov. Brez vladajoče barve sploh ne morejo obstajati. Poglejte, kaj se bo zgodilo iz občine, ki jo vodi Zoran Janković: »Ljubljana ni del velike pokrajine, ni samostojna pokrajina, ampak so jo dali nekam vmes.« V tistih občinah, kjer ni zastopan interes vladajoče smetane, ni možnosti za integracijo pokrajin. Še slabše: v tistih občinah, kjer politični botri niso »demokratični«, tudi ni »politične realnosti«.

 

Marko Krulc,  Katedra


Velika dejanja malih pristojnosti

Objavil/a je Zdutor, 4. 11. 2007 ob 12:59 v volitve. Komentarji: 0. Stalna povezava.

S predsedniškega prestola bo sestopil politik, ki je sredi mandata odvrgel tradicionalni učbenik svetovnih vladarjev, izstopil iz stranke, ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj, spisal nova pravila igre, poostril odnose z vlado, prevzel vlogo duhovne vodje ter s pomočjo medijev razširil pozitivno energijo med ljudi.


  1. Vstop v politični ring in prva politična preizkušnja

S sveže natisnjenim doktoratom, se je Janez Drnovšek najprej preizkusil kot gospodarstvenik v rodnem Zasavju, nato pa sprejel službo na jugoslovanskem veleposlaništvu v Kairu. Vseskozi je objavljal članke o kreditno-monetarni politiki v časopisju, se učil španščine s gramofonskih plošč in preko tečajev v Salamanci, nato pa poročil in dobil sina. Še istega leta so ga v štirih občinah predlagali kot kandidata za slovenskega člana predsedstva SFRJ. Zgolj iz radovednosti je Drnovšek kandidaturo sprejel in na prvih normalnih volitvah v novejši kulturni zgodovini Slovenije pometel s partijskimi kandidati. Na presenečenje mnogih je takrat premagal Marka Brulca, prvega favorita v bitki za jugoslovansko predsedstvo in politika z ogromno kilometrino.

Vodenje SFRJ je bilo v tistem času vse prej kot enostavno. Za to je poskrbel Milošević, ki je v Gazimestanu na Kosovu, kljub Drnovškovi prisotnosti napovedal vojno. Drnovšek se je takrat počutil kot brezzobi tiger, saj vojne zaradi odsotnosti demokratičnih mehanizmov, ni mogel preprečiti. (glej 4. točko).

Ob 200-letnici francoske revolucije, se je Drnovšek v Parizu prvič predstavil mednarodni javnosti. Takrat je bil prvi jugoslovanski predsednik, ki pred prihodom na funkcijo ni imel zveze s centralnim komitejem ZKJ. Septembra 1989 se je drugič sestal s voditelji, tokrat držav tretjega sveta. Na Beograjskem sestanku, kjer je gostil Vrh neuvrščenih držav s periferije, je Drnovšek predstavil strategijo upora proti prihajajoči globalizaciji. Kljub odlično zastavljeni ideji, Drnovšek problema lakote ni mogel rešiti.

Nekaj mesecev po plebiscitu, ko je CIA napovedovala vojno v Jugoslaviji, je Drnovšek, tedaj član predsedstva SFRJ, ustanovil fundacijo Pharos, ki naj bi se ukvarjala z vprašanji razvoja. V tej fundaciji je bil Drnovšek izjemno aktiven vse do parlamentarnih volitev 1992.


  1. Triumfiranje na domačem političnem parketu

Drnovšek je svojo politično kariero nadaljeval v domači parlamentarni areni. Medse ga je sprejela Liberalna demokracija, ki je tedaj veljala za nedoraslo in otročjo stranko. Toda Drnovškova karizma in retorična sposobnost, je stranko LDS pospešeno dvignila nad gladino povprečnih strank. Še več, Drnovšek je stranko trikrat popeljal do upravljanja države.

V kolikor potegnemo vzporednico med Drnovškovim vodenjem vlade in sedanjim samodržcem Janezom Janšo, lahko opazimo pomembne razlike ne le v ideologiji, odnosu do medijev, spoštovanju drugih partnerjev v dialogu, strpnosti do drugačnih…, ampak tudi v kadrovski politiki. Medtem, ko daje Janša prednost strankarski pripadnosti, napram strokovni usposobljenosti, je Drnovšek na čelu države veljal za profesionalca, ki želi sestaviti učinkovito vlado. Torej skupek ministrov, ki so sami sposobni reševati probleme in so za svoje resorje tudi ustrezno usposobljeni.

Drnovšek je vedno veljal za izkušenega pogajalca. V svoji politični karieri ni sestavljal le sredinskih in levo-sredinskih koalicij na slovenski politični sceni, pač pa se je leta 1989, 1990 in 1991 ukvarjal z mnogo bolj kontroverznimi koalicijami med različnimi republikami, tedaj članicami SFRJ, pri čemer je bila stava na kocki mnogo višja, kot zatem v domačem političnem peskovniku.


  1. Primopredaja vladnega krmila

Njegovo vladno predsedovanje, so leta 2002 prekinile predsedniške volitve. Drnovšek se je takrat odločil, da bo pretrgal vez s strankokracijo in se podal v bitko za predsedniški prestol. V drugem krogu volitev je premagal kandidatko desnice Barbaro Brezigar, vladno krmilo pa je nasledil Anton Rop. Toda vladna barka je z novo ustoličenim kapitanom na hitro potonila. Na parlamentarnih volitvah 2004 je stranka LDS, ki jo je prej poosebljal Drnovšek, trumoma zapeljala v opozicijo. Rop ni bil kos težki nalogi, mandat za sestavo vlade pa je volilno telo zaupalo Janši.


  1. Reševanje krize na zahodnem Balkanu in v Sudanski pokrajini

Oktobra 2005 se je Drnovšek vrnil na področja, ki jih je srečal na začetku svoje politične kariere. Torej tam, kjer je bil zraven, pa so se stvari zalomile. Zdelo se je, kot da bi zaprosil za popravni izpit, ki ga med predsedovanjem SFRJ ni dobil. Drnovšek se je tako vrnil na zahodni Balkan in predlagal načrt za ureditev Kosova – pogojno neodvisnost in zaščito srbske manjšine. Albanci so se Drnovškovega predloga razveselili, srbska javnost pa je njegovo potezo definirala kot antisrbsko državno politiko Slovenije. »Obe strani, tako Srbija kot tudi Kosovo, bi se tudi razrešili tega bremena, te hipoteke iz preteklosti, in se lahko usmerili v svoj razvoj, v evropsko perspektivo.« Janševa vlada z Drnovškovim predlogom ni bila zadovoljna. Zlasti Dimitrij Rupel mu je očital, da je solist, ki ignorira vladno mnenje.

 

Vladajoče zmerljivke Drnovška niso ustavile. Januarja 2006 je sprožil humanitarno pobudo za pomoč prebivalcem Darfurja in pozval k sklenitvi mirovnega sporazuma. Območje Slovenije je ponudil za mirovna pogajanja, politike in medijske osebnosti pa pozval: »Naj mednarodna skupnost ne opazuje več nemo in apatično, kako umirajo otroci in številni nedolžni ljudje, ki želijo le mirno živeti na tem svetu, tako kot mi. Čas je za akcijo.« Toda njegova ambicija, da bi osebno odpotoval v Darfur in neposredno rešil humanitarno katastrofo, ni bila uresničena. Na krizno območje je tako odposlal Toma Križnarja, ki se je identificiral s tamkajšnjimi ljudmi in jim pomagal. Kmalu pa se je humanitarna akcija izjalovila. Križnarja so razglasili za vohuna in ga zaprli v nizkoten zapor, kjer je trohnel dva meseca. Ruplova diplomacija je takrat zatajila. Iz zapora ga je rešil šele Drnovšek, ki je na Sudanskega predsednika Omarja Al Baširja naslovil prijazno pismo, v katerem je razložil nesporazum.

 

  1. Drnovšek v opoziciji

Znano je namreč, da predsednik države po ustavi nima zakonodajne moči ali drugih večjih pooblastil, kar pa še ne pomeni, da je predsednikova vloga v političnem prostoru nezanemarljiva. Še več, iz predsednikovega kabineta so pogosto prihajala opozicijska opozorila, ki jih je naslovil na vlado. Drnovšek je denimo, javno nasprotoval ideji, da bi ob obletnici osamosvojitve organizirali vojaško parado. »Rožljanje z orožjem in razkazovanje vojaške moči, kot oblike izražanja narodnega ponosa, nima več nobenega smisla.« Naslednji spor z vlado, si je Drnovšek priigral z nasprotovanjem zakonu, ki ureja problematiko azila. Drnovšek je bil takrat mnenja, da sporni zakon krati človekove pravice in zato ni primeren za objavo v Uradnem listu, toda na koncu, ga je predsednik države le moral podpisati, saj ni imel pravice veta.

 

Med predsednikom države in predsednikom vlade, so se odnosi permanentno zaostrovali. Drnovšek je nekaj dni pred obletnico osamosvojitve, v intervjuju za Finance, vladi zastavil vprašanje, ali se namerava še naprej ukvarjati zgolj sama s sabo in z utrjevanjem oblasti. »Vlada si ne bo podredila institucije predsednika. Skuša si podrejati nekatere druge institucije - gospodarstvo, medije -, ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik.« Nekaj mesecev kasneje, ko je kabinet predsednika države zaprosil za dodatna sredstva, je Janša finančno pomoč odklonil in pokazal svoj pravi obraz. Drnovšek se je z vladnim odgovorom hitro sprijaznil in predsedniške dejavnost zreduciral na minimum. »Vlada načrtno ovira institucijo predsednika države in si jo hoče podrediti s finančnim mehanizmom.« Naposled je Drnovšek le dobil nekaj dodatnih fičnikov.

 

Sporu vseh sporov, pa smo bili priča letos, ob imenovanju guvernerja BS. Medtem, ko je Drnovšek predlagal kompatibilne in strokovno nesporne kandidate, jih Janša zaradi strankarske barve ni niti povohal. Po nekaj mesečni agoniji sta predsednika le našla skupen jezik in v nadzor slovenskih financ odposlala Marka Kranjca.

 

  1. Gibanje za pravičnost in razvoj

Predsednika države, kot ga poznamo danes, nima nobena država na svetu. Že ob koncu vladnega koordiniranja, je Drnovšek radikalno spremenil pogled na svet in temu ustrezno prilagodil življenjski slog. Tudi seznam političnih prioritet je hitro preoblikoval. Medtem, ko so se Drnovškove prioritete na čelu vlade navezovale na makroekonomsko politiko, so se v obdobju predsedniške funkcije na zdravo hrano, solidarnost in sočutje do drugih, pozitiven način razmišljanja, reševanje lakote v Afriki in mir na svetu. Predsednik države je vedno poudarjal, da je potrebno svet spremeniti na bolje. V svojih zlatih mislih o življenju in zavedanju je zapisal: »Sveta, v katerem živimo, ne bo zlahka mogoče spremeniti in izboljšati. Vendar je vredno poskusiti. Le z dvigom zavedanja bo mogoče odpravljati vsa nakopičena neskladja tega sveta.«

Francoska igralka Brigitte Barot je Drnovšku podarila naslednje misli: »Vedenje, da je predsednik ene od držav članic Evropske unije vegetarijanec, da nasprotuje poskusom na živalih, lovu, intenzivni reji in prevozom živali v klavnice, je več kot tolažba, je upanje… Če bi vsaj imeli kandidata, kot je Janez Drnovšek, pa čeprav bi bil samo njegova senca… tedaj bi svet gotovo zelo hitro postal manj znosen.«


Marko Krulc


Kdo v drugi krog?

Objavil/a je Zdutor, 22. 10. 2007 ob 18:55 v volitve. Komentarji: 0. Stalna povezava.
Včerajšnja bitka za predsedniški prestol je bila izjemno napeta in izenačena. Prvouvrščenemu kandidatu desnice, Lojzetu Peterletu, tesno sledita Danilo Turk in Mitja Gaspari. Med slednjima obstaja sicer razlika v 4000 glasovih, toda glasovnice, prejete iz tujine, v državni volilni komisiji še vedno ni uspelo prešteti.

Katera dvojica se bo torej spopadla v drugem krogu? Trenutno kaže bolje Turku, kot Gaspariju, toda do presenečenja iz tujine lahko še vedno pride. Brezskrbni Peterle bo brezskrben samo do drugega kroga. Več kot očitno je, da bo v bitki za predsednika države pogorel, saj je levica stavila na dva kandidata, pri čemer je prišlo do razporeditve glasov.
Za največje presenečenje je poskrbel Zmago Jelinčič. Jutranji.hr je njegov uspeh primerno opisal v naslovu članka, ki ga je spisal eden od novinarjev: Čak 20 posto glasalo za fašista Jelinčiča.

 Marko Krulc 

Cenzura medijev in IPI

Objavil/a je Zdutor, 3. 10. 2007 ob 15:31 v mediji. Komentarji: 0. Stalna povezava.
Po volitvah in zamenjavi oblasti je novodobni premier Janez Janša sistematično podredil medije v Sloveniji. RTV, Delo, Večer in Primorseke novice so le peščica izmed osrednjih medijev, ki jih Janša neposredno manevrira.
Prejšnji teden je tako 471 slovenskih novinarjev podpisalo peticijo proti vladnemu omejevanju svobode, ki je dobilo mednarodne razsežnosti.

Dunajski Mednarodni inštitut za tisk (International Press Institute, IPI) je v včerajšnji izjavi za javnost slovensko vlado pozval, naj izvede neodvisno preiskavo o obtožbah, navedenih v peticiji. Ena od obtožb navaja, da slovenska vlada z izkoriščanjem gospodarskih povezav posredno vpliva na medije. Če na tem področju ne bo napredka, bosta IPI in njegova podružnica SEEMO, medijska organizacija Jugovzhodne Evrope, prisiljeni poslati v Slovenijo skupino opazovalcev, ki bodo raziskali situacijo in odgovorne osebe primorali k zagotavljanju uredniške neodvisnosti.

IPI je sicer letos o posameznih kršitvah medijske svobode med drugim navajal tudi poročila iz Švedske, Poljske in Grčije. Gre za globalno organizacijo, ustanovljeno leta 1950, ki jo tvorijo vodilne medijske osebnosti in podjetniki. Zavezana je varovanju medijske svobode in svobode izražanja. Kot svetovalci sodelujejo z OZN, Unescom in s Svetom Evrope.


Marko Krulc


Kakršna čreda, tak pastir

Objavil/a je Zdutor, 28. 09. 2007 ob 11:10 v volitve. Komentarji: 1. Stalna povezava.

Iz finančnega sveta izgnani kandidat levice s podporo Liberalne demokracije, velja za zadržanega kabinetnega človeka, čigar retorične sposobnosti ne zajemajo tipičnega gostobesednega govoričenja ali folklornega nastopaštva, temveč jasno, načelno, strokovno in odločno držo pri zastopanju lastnega stališča.


Mitja Gaspari  je življenjsko, študijsko in poklicno pot začrtal na Ljubljanski Ekonomski fakulteti. Takoj po diplomi je skočil še na Beograjsko Ekonomsko fakulteto po magisterij in se nato zaposlil v Narodni banki Slovenije, kot direktor analitsko raziskovalnega centra. Ob koncu osemdesetih, natančneje 1988, je postal namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije. Leto zatem pa se je odzval službenemu povabilu svetovno priznanega ekonomista, sedaj guvernerja izraelske centralne banke, Stanleya Fischerja, in se odpravil v Washington, kjer je delal kot senior financial economist v Svetovni banki.

Z bogatimi izkušnjami se je Gaspari leta 1992 končno vrnil v Slovenijo in se preizkusil v vlogi finančnega ministra Drnovškovih vlad. V osmih letih je uspešno izpeljal prehod na strukturno oblikovan državni proračun, uvedbo davka na dodano vrednost in nekaj ključnih zakonov na področju javnih financ.

Njegova strankarska barva se je izostrila šele leta 2000, ko je na listi LDS »neodvisno« kandidiral za vstop v parlamentarno areno. Kot poslanec ni zasedel nobene pomembne funkcije, njegovo ime pa se je omenjalo na spisku kandidatov za novega guvernerja Banke Slovenije. Aprila 2001 ga je parlamentarni mlinček, na predlog takratnega predsednika Republike Milana Kučana, lahkotno izvolil za guvernerja BS, kjer je nasledil desnici ljubšega Franceta Arharja. Politična moč Liberalne demokracije je bila takrat na višku, saj je le-ta koordinirala zakonodajno, kot izvršno vejo oblasti, z ustavnim sodiščem pa tudi ni imela večjih težav. Z Gasparijem je pridobila pod okrilje še monetarno, t.i. četrto vejo oblasti.

V tem obdobju je Slovenija kot prva izmed novih članic Evropske unije izpolnila pogoje (maastrichtske kriterije) za uvedbo evra in ga 1. januarja 2007 tudi uvedla. Zamenjavo valute je slovenska vladajoča smetana skupaj z evropsko elito pompozno proslavila in velikansko zaslugo za uvedbo evra pripisala ravno Gaspariju. Toda ob izteku njegovega mandata, se je v ospredje spet pririnila Janševa zahrbtna politika strankarskega kadrovanja in totalitarnega podrejanja vseh vzvodov oblasti. Še več, na domačem političnem parketu se je zanetil močan spor med Janšo in Drnovškom, ki je Gasparija dokončno odrinil od ponovnega imenovanja na mesto guvernerja BS.
Vse tja do junija je bilo videti, da je Gaspari zavit v medijski molk. Iz turobnega spanca ga je prebudila šele Dnevnikova javnomnenjska anketa, katere prerokba mu je naznanila odlično drugo mesto na predsedniških volitvah. Pod vplivom visoke javnomnenjske podpore je Gaspari vehementno napovedal, da se bo podal v bitko za predsedniški prestol. 

Letošnje volitve bodo potekale na osi Lojze Peterle – Mitja Gaspari – Danilo Türk. Presenetljivo je zlasti to, da želijo vsi trije kandidati oprati jasno profilirano strankarsko barvo in v nadstrankarskem stilu nagovoriti volivce. Morebiti je levi politični spekter stavil na napačno karto, ko je v bitko odposlal dva kandidata in s tem zagodel s porazdelitvijo dragocenih glasov. V kolikor pa bi zmago požel eden izmed njiju, bi lahko letošnje predsedniške volitve šteli za kazalec političnih sprememb na državnozborskih volitvah prihodnje leto.

Kakšna bo torej Gasparijeva uvrstitev? Se bo ponovil Jankovićev absolutistični scenarij? Spomnite se, da je zdajšnji ljubljanski župan politične točke priigral ravno na račun Janševe brezbrižne politike. Toda glede na to, da v letošnji predsedniški bitki ni izrazitega političnega favorita, ostajajo do nedavnega vse opcije odprte.

Marko Krulc


Janševa inflacija

Objavil/a je Zdutor, 28. 09. 2007 ob 11:06 v gospodarstvo. Komentarji: 0. Stalna povezava.

Ekonomski infrastrukturi in posledično slovenskim državljanom, je zagodel na videz nepojmljiv paradoks, s katerim se je kmalu po uvedbi evra neuspešno spopadla že Portugalska. Kljub razveseljivo visoki gospodarski rasti (7,2 %), za katero si vladna garnitura pripisuje največ zaslug, nas je okužila rekordno visoka inflacija (4 %), ki blagostanje državljanov zmanjšuje na minimum. Kje se torej skrivajo razlogi za visoko gospodarsko rast in inflacijo? Kakšno rešitev je predlagalo finančno ministrstvo?


Za začetek si poglejmo t.i. portugalski scenarij. Portugalska rast je bila do leta 1999, oz. do uvedbe evra, daleč nad povprečjem Evropske unije. Toda portugalska vlada je takrat odlično rast bruto domačega proizvoda, kateremu smo sedaj priča tudi v Sloveniji, na hitro zapravila. Po mnenju strokovnjakov iz Evropske komisije, je portugalska gospodarska rast temeljila na zadolževanju, pri čemer Portugalska ni bila sposobna zagotoviti rasti produktivnosti svojih industrijskih in storitvenih sektorjev. Njihova konkurenčnost je tako upadala, močno povpraševanje zadolženih gospodinjstev in podjetij pa se je preusmerilo v cenejše uvožene izdelke. Posledica je bil primanjkljaj v trgovinski bilanci. Še več, portugalska vlada je s proračunskim trošenjem spodbujala pregreto gospodarstvo in s tem še povečala inflacijske pritiske.

In kakšno proračunsko politiko je izbrala Janševa vlada? Kljub resnim opozorilom slovenskih ekonomistov, da bi morala vlada ugodne gospodarske razmere izkoristiti za zmanjševanje javnofinančnega primanjkljaja, je vlada v sprejetem rebalansu proračuna za letošnje leto odhodke raje povečala za dobrih 60 milijonov evrov. Toda spodbujanje pregretega gospodarstva v Sloveniji je le ena izmed številnih podobnosti, ki jih je Janševa vlada kopirala iz portugalskega scenarija.

Medtem, ko je sedanja vlada zmotno prepričana, da je gospodarska konjunktura rezultat poenostavitve davčnega sistema in sprostitve davčnega vijaka, se centralno gonilo gospodarske rasti prvega četrtletja skriva v ugodnem mednarodnem ekonomskem okolju (in zato pospešenemu izvoznemu povpraševanju) ter v rizičnem kreditiranju gradbeništva. Nekdanji minister za razvoj Jože P. Damijan, je zadrego vlade razložil v Financah (17.8.2007): »Vlada je naredila tisto, kar je najlažje in za kar ne potrebuješ posebne modrosti. Sprostila je vajeti avtocestnemu in železniškemu lobiju in jima omogočila skorajda brezmejno zadolževanje.« Z enormnim kreditiranjem je tudi na Portugalskem gradbeništvo močno razcvetelo, toda posledično se so razcvetele tudi cene nepremičnin, kreditov in košarice življenjskih potrebščin.

Potrebujete še kakšen razlog za preplah? Umetno zrežirana gospodarska rast je prinesla inflacijo, ki je presegla zloglasni maastrichtski kriterij za uvedbo evra in za dvakrat presegla ciljni prag Evropske centralne banke in povprečje Evropske unije. Slovenija se je tako znašla pred osrednjim ekonomskim problemom. Medtem, ko inflacija v Evropski uniji počasi pada, pri nas naglo narašča.

Verjetno se sprašujete, kakšno strategijo za zmanjševanje inflacije je sprejelo finančno ministrstvo? Po mnenju vladne nomenklature, razlogov za preplah sploh ni. Finančni  minister Andrej Bajuk je namreč prepričan, da je vsakršen boj z inflacijo nepotreben, saj se bo inflacija umirila sama od sebe. Svojo ekonomsko »ekspertizo« je podal celo predsednik vlade Janez Janša, ki inflacije ne dojema kot ekonomski problem, kajti inflacija je tako ali tako manjša od gospodarske rasti. Morebiti je edini borec zoper nevšečnosti inflacije zgolj poslanec SDS Branko Grims. S svojim totalitarnim zakonom o RTV, je na račun medijske neodvisnosti, preprečil dvig RTV naročnine, ki je prej rasla na podlagi inflacije.

Marko Krulc


Kadrovski potres v Janševi vladi

Objavil/a je Zdutor, 30. 08. 2007 ob 14:04 v jansizem. Komentarji: 0. Stalna povezava.

Premier Janez Janša je sprejel odstopne izjave ministrov za zdravje, znanost in promet, Bručana, Zupana in Božiča,

Premier je o odstopu ministrov že obvestil predsednika DZ-ja Franceta Cukjatija. V zadnjem času so na ministra za promet Janeza Božiča leteli očitki predvsem zaradi tragične nesreče na nezavarovanem železniškem prehodu pri Cirkovcah, kjer so umrli trije ljudje. Zaradi nesreče so že prej odstavili direktorja Agencije za železnice Rajka Satlerja, saj projekta zapornic niso izpeljali v rokih.

O delu ministra za zdravje Andreja Bručana se je pripravljala interpelacija, saj mu SNS očita negospodarno ravnanje z javnimi sredstvi in kršitev etičnega kodeksa. Minister za visoko šolstvo Jure Zupan pa je bil tarča očitkov zaradi resolucije o visokem šolstvu in vprašljivih meril pri dodeljevanju sredstev za sofinanciranje Centrov za promocijo znanosti.

Kot je dejal Janša, so po pogovoru z vsakim ocenili, da se lahko s tem izognejo povečevanju neproduktivnih napetosti, ki onemogočajo nadaljevanje resnega in poglobljenega dela v najpomembnejših družbenih sistemih.

 

 

SDS bo imel dve ministrstvi več
Govori se že o novih imenih, prav vsi trije kandidati pa prihajajo iz SDS-a. Andreja Bručana naj bi nadomestil Gregor Pivec, direktor Splošne bolnišnice Maribor, namesto Janeza Božiča naj bi minister za promet postal Peter Verlič, državni sekretar na ministrstvu za promet, Jureta Zupana pa naj bi zamenjala evropska poslanka Romana Jordan Cizelj. V primeru, da bodo napovedani kandidati potrjeni, bo SDS imel dve ministrstvi več kot do sedaj.


Podrejanje slovaške nacionalke

Objavil/a je Zdutor, 12. 08. 2007 ob 13:53 v mediji. Komentarji: 4. Stalna povezava.

Zaradi domnevnih političnih pritiskov je informativni program slovaške nacionalne televizije (STV) zapustila že tretjina novinarjev.

Po prihodu novega vodstva STV-ja pred osmimi meseci so se po besedah aktiva novinarjev začeli cenzura in politični pritiski v korist vladajoče koalicije pod vodstvom socialdemokratske stranke Smer premierja Roberta Fica. Tako morajo novinarji spremljati številna brezpredmetna potovanja politikov, brez razloga opravljati pogovore z njimi in imajo težave z objavo kritičnih prispevkov na račun vlade.

Novinarji priznavajo, da za svoje trditve nimajo konkretnih dokazov, vendar je od srede dalo odpoved že 11 novinarjev informativnega programa, napovedujejo pa se še novi odhodi. “Če bi ostal tu, se ne bi smel več pogledati v ogledalo,” je za enega od časopisov dejal neki novinar.

 

 

Zaradi skoraj izrednega stanja je o situaciji razpravljal nadzorni svet televizije, ki je ocenil, da nacionalka ne izpolnjuje več svoje vloge javnega servisa. Svet je zato generalnega direktorja STV-ja Radimo Hreho pozval, naj reši nastale težave, oblikovali pa bodo tudi neodvisno strokovno komisijo.

Tako Hreha kot urednik informativnega programa Jan Šmihula sta zavrnila obtožbe novinarjev, čeprav nista izrecno zanikala, da ne prihaja do cenzure in političnih pritiskov. “Od prvega dne te televizije velja - čigar kruh ješ, tega pesem poješ,” naj bi dejal Hreha, medtem ko je Šmihula izjavil, da je novinar že 25 let in se lahko še zmeraj pogleda v ogledalo.

STV je bil sicer pod močnim vplivom politike tudi med vladavino premierja Vladimirja Mečiarja med letoma 1993 in 1998 ter pozneje Mikulaša Dzurinde, ki ga je na lanskih parlamentarnih volitvah porazil Fico.


Stoli za vladajočo smetano

Objavil/a je Zdutor, 10. 08. 2007 ob 17:23 v jansizem. Komentarji: 2. Stalna povezava.

Vlada kupuje za protokolarno Brdo stole po 1500 evrov!!!

 

Poslanec SD Milan M. Cvikl je na ministra za javno upravo in člana vladne koordinacijske skupine za pripravo predsedovanja Slovenije Evropski uniji Gregorja Viranta danes naslovil pisno poslansko vprašanje.

 

V njem ministra med drugim sprašuje, ali je razlog za podražitev izgradnje novega protokolarnega objekta na Brdu pri Kranju nakup 85 stolov, ki posamično stanejo po 1500 evrov. Za notranjo opremo konferenčnega centra na Brdu pri Kranju naj bi Javni zavod protokolarne storitve RS porabil 1,5 milijona evrov, vlada pa naj bi se odločila za zelo dragega ponudnika stolov.

 

 

“Razlog za izbiro posebno dragih stolov je po besedah avtorja razpisne dokumentacije, arhitekta Vasa Peroviča, v kvaliteti klasične ikone oblikovanja Charles & Ray Eames. Med 1500 stoli, ki jih bodo za protokolarni objekt nabavili, je kar 85 takšnih, ki posamično stanejo po 1500 evrov in morajo biti, v skladu z razpisom, nabavljeni od enega izmed treh proizvajalcev, s 30-letno garancijo,” piše Cvikl.

 

Pri tem ocenjuje, da zelo specifični razpisni pogoji spodbujajo razmišljanje o omejevanju konkurence in preprečitvi izbora bolj ekonomične, a še vedno primerne rešitve. To, tako Cvikl, potrjuje odziv enega od prijavljenih ponudnikov vizualno zelo podobnih stolov, ki na razpisu ni bil izbran in je stole ponujal po skoraj šestkrat nižji ceni, to je po 240 evrov.

 

Kot piše Cvikl, je razlika za 85 stolov preko sto tisoč evrov, to je preko dvesto mesečnih neto delavskih plač. Zanima ga, zakaj vlada, minister in vladne službe podpirajo nabavo stolov, ki so nekajkrat dražji od ostalih ponudb. Ministra Viranta pa Cvikl prosi za vmesno poročilo o izvedbi investicije v kongresno-protokolarni center, med drugim podatke o začetni vrednosti investicije ter o oceni končne vrednosti zaključene investicije.


Vpliv politike na medije

Objavil/a je Zdutor, 6. 08. 2007 ob 13:17 v gospodarstvo. Komentarji: 1. Stalna povezava.

Avgustovsko poročilo največje bonitetne hiše na svetu Dun & Bradstreet ohranja Slovenijo na prvem mestu v regiji, toda skrbi jo katastrofalno stanje v slovenskih medijih.

 

 

Slovenija ohranja rating DB2b, pri čemer ima rating še vedno oznako za rast. Tokratno poročilo je za Slovenijo manj ugodno od dozdajšnjih, predvsem zaradi nekoliko rigidnega trga dela, daleč najnižjega pokritja uvoza z državnimi rezervami v tujih valutah v regiji in manjše svobode tiska. Analitiki so navedli, da jih skrbi dogajanje v časopisni hiši Delo in odstop državne sekretarke na ministrstvu za gospodarstvo Andrijane Starina Kosem.

 

Zatem, ko je v časopisno hišo Delo zapihal vladni veter in nastavil Danila Slivnika na mesto predsednika uprave in Petra Jančiča na mesto odgovornega urednika, se je nekoč nadprofesionalno časopisno podjetje modificiralo v tipično, povprečno in provladno trobilo.

 

Tudi pomoč Janeza Merkeša (Mag), stanja na Delu ne bo spremenilo.

 

Nekateri mediji (Delo, RTV, Večer, Primorske novice…) so pod velikim pritiskom vladajoče politike, na kar opozarja tudi največja bonitetna hiša Dun & Bradstreet.

 

Marko Krulc


3 minute za Janeza Janšo

Objavil/a je Zdutor, 4. 08. 2007 ob 11:48 v jansizem. Komentarji: 0. Stalna povezava.

Po volitvah in zamenjavi oblasti se je počasi, toda intenzivno pričel razkroj slovenskih medijev.  Najprej z referendumsko sprejetim zakonom o Rtv, nato političnim vdorom v časopisno hišo Delo, nadalje s popravkom zakona o medijih. Tudi večji kos finančnega kolača, ki ga je razdelilo Kulturno ministrstvo pod imenom Medijski sklad, je pristal v provladnih medijskih trobilih. Janšev sindrom medijskega urednikovanja se je tako postopno razširil po celotnem medijskem prostoru. Pred nedavnim se je z njim okužila tudi Slovenska tiskovna agencija, kjer je proces uravnoteženja pričela Alenka Paulin.

 

Na You Tube objavljenemu posnetku psa, ki je poskrbel za zmešnjavo na Valu 202, se je pridružil provladno propagandni posnetek neznanega avtorja, ki je prepričan, da je medijski prostor nastrojen proti predsedniku vlade. Posnetek z naslovom Slovenija in politični mediji, govori o zaroti vseh slovenskih medijev, ki so »v rokah poražene vlade na zadnjih volitvah«. »In te ljudje s še vedno precej komunistično usmerjenostjo na vse možne načine streljajo iz vseh topov na Janeza Janšo…« Pretirano poveličevanje premiera Janše s strani nepismenega avtorja se nadaljuje: »…ki je do zdaj najboljši, najbolj sposoben in najbolj pošten predsednik vlade v samostojni Sloveniji.« Za katastrofalno stanje v slovenskih medijih je tako kriva opozicija, »ki koplje jamo celi državi.« »Med najbolj pokvarjenimi je Drnovšek. Ko se je zamenjala vlada je spremenil taktiko in se izdaja za nekaj kar ni.« Še več, »žrtve medijskih spletk so v preteklosti bili in so: Boris Popovič, Pavle Rupar, Janez Janša, Zmago Jelinčič, Ambrušani…« Kljub vidnim dokazom razkroja slovenskih medijev pod sedanjo oblastjo, se neznani avtor pričujočega posnetka raje ubada z votlim nizanjem protislovnih trditev, kot iskanjem dokazil za svoje obtožbe. V stilu vladajoče retorike je propagandno besedilo mogoče celo izdelek Ministrstva za resnico.

Marko Krulc


Predsedniški kandidati, kadilci in Jelinčič

Objavil/a je Zdutor, 27. 07. 2007 ob 14:16 v volitve. Komentarji: 1. Stalna povezava.

Vročino, ki jo čuti vsak nadebudni ljubitelj piva, je moč zaznati tudi v predsedniški kampanji. Glavni akterji v vročekrvni bitki za predsedniški stolček so znani. Indikatorji javnega mnenja pripisujejo zmago Peterletu, toda v treh mesecih se lahko v prvo vrsto prerine tudi kateri izmed levega političnega štaba. Tako Gaspari, kot Turk si želita premagati Peterleta.

 

Suhoparno, vročekrvno in morebiti tudi negativno kampanjo bo začinil še Zmago Jelinčič. Njegov strupeni jeziček, volunterska retorika in brezpredmetno oponiranje vrhu politične oblasti, je dobilo nove razsežnosti. Tik pred začetkom veljave novega zakona o kajenju, se je Jelinčičev jeziček spet strupeno zavrtel. V želji po lovljenju izgubljenih glasov se je Plemeniti postavil v bran kadilcem "smrtonosnih" palčk.

 

 

V Slovenski Nacionalni stranki so mnenja, da je novela zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov v več členih v neskladju z ustavo. "Plemeniti" poslanec je tako v ustavni mlinček vložil pobudo za presojo ustavnosti novele spornega zakona. Jelinčič je namreč mnenja, da novela krši načelo enakosti in zatorej diskriditira kadilce. Še več, sedmi člen zakona je po mnenju SNS v nasprotju z 14., 15., 19., 21., 32. in 35. členom ustave RS.

 

So Jelinčičeve ugotovitve pravilne, ali gre zgolj za nepremišljena namigovanja, površno branje ustave, nabiranje kadilskih glasov, večno oponiranje, desničarsko retoriko, poneumljanje ljudi...? Ustava Republike Slovenije je jasna kot Jelinčičev IQ. Očitno je, da gre za napačno interpretacijo ustavnega besedila. Včasih je za to kriva vročina.

 

Marko Krulc

 

 




{ Prejšnja } { Stran 1 od 2 } { Naslednja }

Theme by Roy Tanck adapted by Bublegum.net

Avtor vsebine tega eDnevnika je opozicija.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik