Pustite upe vse, ki ste vstopili...

Nocoj, ko sem sama. Vem, da nisi za vsakogar Fiona, ampak tako lepo si usklajena z zvokom dežnih kapelj, ki se tihotapi v sobo. Sama sem, ker morda dajem občutek, da sem lahko. Saj je lahko... biti ovit v spomine in v če-je, ki bodo komaj čez čas pridobili na pomenu. Zdaj je vse še v zraku, kot da bi bilo na dosegu roke, a se pretvarjam, da je po vseh izrečenih besedah že zdavnaj vse predaleč in nedosegljivo in nikoli več možno, da bi bilo moje. Love ridden. Recimo. Danes sem željna vseh tistih osnovnih potreb, od hrane, ki sem jo spravljala malo preveč vase in do želje po pravih dotikih, ki ostajajo neizpeljani. Le v mislih čutim roko na boku, prav tam, kjer se najbolj zliva s telesom in drsi v skušnjave...

Kaj delamo z napakami?

Jih delamo vedno znova.

Ne. Iz njih se učimo.

In jih delamo vedno znova. Jaz ne vem, ali mi bo znanje zaradi te napake omogočilo, da naslednja stvar ne bo napaka.

In kaj si se naučila?

Da ne zaupam več nikomur.

Pa saj nikoli ne smeš zaupat sto procentno.

Saj nikoli nisem. Zdaj pač sploh ne zaupam.

So I'm gonna fuck it up again
I'm gonna do another detour

Ampak tako sem uživala ob branju Éluarda, ko sem svojo bolečino utapljala v njegovi in si jo na nek čuden način lajšala ob večerih prejšnjih dni. Včeraj zvečer sem dramatično odložila Virginijo Woolf in izjavila, da je ne morem brat, ker dolgovezi. Morala ji bom dati še eno priložnost. Samo njej. Polna laži in praznih obljub sem zmožna dajat ponovno priložnost le knjigi in mrtvi pisateljici. Ker je vse kar je njeno, že napisano. Nobenih novih izmišljotin, zgodbic in presenečenj. Čudno, da se nisem še pahnila v neko kvazi depresijo (ne vem, če lahko govorim pri sebi o pravi). Moja notranjost je vzpostavila idealno okolje za tako stanje, pa se kar nič ne zgodi. Malo me je strah, kaj če je to zatišje pred hudo, mogočno, strašljivo nevihto. Kje so barke, vesla in reševalci?

Ali vsaj rokavčki...

Ni lepo, da žvečiš med petjem Liam, čeprav je na nek sprevržen način zapeljivo. Lahko ti nastavim roko, da jo izpljuneš. Žvečilno. Spet sem prišla zganjat patetiko. Pa kaj naj, če sem v tem tako dobra, da si bom ob naslednji priložnosti podelila oskarja. Zakaj sem cinična do sebe? Vedno, ko sem v takih življenjskih okoliščinah vklopim samocinizem. Saj je bolje kot samopomilovanje. Se mi zdi. Čutim deprivacijo na vseh možnih ravneh in sem na robu živčnega zloma. Polna vsega sranja, a hkrati brez ničesar. Kako tragično! Čutim blazno potrebo po motivacijskih komadih, zato tudi zgornji, da me britiš pop ponese v stanje nirvane in lažnega ter predvsem trenutnega občutka, da bo na koncu pa res čisto vse dobro. Zdaj bi moral priti svizec, a ne, da bi zavil čokolado. On je videl njegovo rit, ki je odbrzela v neznano. Jaz pa nič. Jaz itak vedno nič. Ker sem počasna. Očitno fizično in mentalno. Za mano prihajajo stvari, ki so jih drugi že videli in dojeli še preden sem jih sama zaznala, da sploh obstajajo. Res tragično! Boga sem, strašansko boga... O, glej samopomilovanje na vidiku. Očiten multitasking. In že mesece mi gre na kurac, da pretirano uporabljam tale očitno. Mogoče pa je to povezano s tem, da so zadnji meseci eno izmed težjih obdobjih mojega kratkega življenja. Kratkega? Očitno (!) niti ne več tako, saj vsaj enkrat na teden dobim vprašanje, kdaj se boš pa ti poročila. A se moram? Mislim, a je nujno, da se poročim, da bom potem kaj? Poročena. Zakaj bi? A zgledam kot material za nevesto? Bela mi itak ne pristaja. Fakof s takimi vprašanji!

PS: Kaj bi dala za dvojno kategoriziranje, torej da bi zapis dala v kategorijo Rahla patetika in Bruham ogenj... Zdaj se moram odločat med patetiko in jezo! Ni fer! Postala sem jezna, ker sem prisiljena sprejemat odločitev! Torej, Bruham ogenj it is!

Zaljubila sem se lani. Skoraj na prvi pogled in želja po še je bila tolikšna, da sem nujno potrebovala ponovno snidenje. To je isto, kot ko se zaljubiš, morda bi bil primernejši izraz zatreskaš, v človeka. Nek trenuten preblisk, ki te popelje do posebnih občutkov in tako hitro kot lahko pride, se lahko tudi razblini. Po ponovnem snidenju sem začela čutit, da bi morda lahko bila samo zatreskanost in sem se vmes popolnoma ohladila. Čeprav sem jih ljubila sem jih lahko v istem trenutku odljubila. Med sem ugotavljala, da je za to potrebno kanček mazohističnega nagnjenja. Da se kljub vsem naporom in bolečinam odločiš za še. To, da sem rahla mazohistka niti ne skrivam, čeprav direktno trpinčenje telesa na fizični način do sedaj ni bil vključen v ta tretma. Koliko skrajnost sem doživljala – od nepopisne jeze in besa do popolne blaženosti in občutka neskončnosti. Nekje, skoraj na cilju sem obsedela sredi ničesar in v sebi doživela en velik majhen živčni zlomek. Preizkušena sem bila tako na psihični kot fizični ravni kot da bi šla na fuckingmonteverest. In moj stalion, pravi mustang, brez njega bi sovražila sovražila sovražila do onemoglosti, ker zadnja pot ne bi bila tako manj težja... In motivacijski govori, ki so mi parali živce, četudi to ni bil njihov namen in opozorila pazi tu, pazi tam, tako je bil potrpežljiv in skrben, jaz pa na trenutke sama sebi neznosna. Pa vseeno, to bo vse pozabljeno. Ali spomin z vedno prisotnim rahlim nasmeškom. Nek čar je tam. Nek čar je tam v tem, da tja ne moreš kar tako, ne more vsak, se ne usedeš v avtomobil ali na letalo ali vlak in si na cilju. Ne, do tja je potreben trud. In se splača. Očitno mora biti ljubezen do nekje globoko v človeku. In ko se zbudi je nepotešljiva zver, ki želi še in še in še...

Saj vem, da ne bi bila huda. Četudi si bila za datume. In četudi sem pozabila, še ne pomeni, da se ne spominjam. Danes je le datum, ko te več nikoli ne bom videla. Beseda le deluje tako kruto, vem. Ampak meni več pomenijo drugi trenutki, ki se jih raje spominjam. Saj, če bi vedela, kaj se mi dogaja, bi razumela mojo pozabljivost. Rekla bi frdamani in potem bi sledil plaz besed, ki so te delali tako močno prijetno, ker jih ne pričakuješ od nekoga kot si ti. Spominjam se ob prvih spomladanskih telohih in ob mojem nerganju, kako bi morala biti to pa to, kot si mi sama svetovala in vztrajala pri tem, jaz pa nisem poslušala. Spominjam se ob tortah in večkrat kar tako, brez razloga. In ob špinači, ki sva jo skupaj nabirali. Pa čokoladnega mleka in v njem kose kruha in tvojo prefriganost, ko sva morala pojest vse, ker se na dnu krožnika skriva nekaj najboljšega na svetu. Ne vem, kolikokrat ti je uspelo, da nisva ugotovila, da je na dnu le dno krožnika.  Ampak bilo je najboljše dno daleč naokoli, ker si ti tako rekla. Spominjam se in še vedno te pogrešam. Nisi preblisk, si zavedno zapisana v ne samo mojem srcu. In vem, da bi ti to pomenilo največ. In če bi to prebrala bi me objela. Pa saj to bi me tako ali tako, saj sva se objemali vsakič, ko sem te obiskala. Ja, spominjam se in še vedno te pogrešam.

Počutim se kot jebeno nihalo. Niham sem in tja. Z ene strani na drugo. En dan tako, naslednji dan popolnoma drugače. Jutri bo sigurno spet drugače! Sploh več ne morem presenečat samo sebe, ker je to nihanje tako dolgočasno predvidljivo. Ampak naj bo. Ne bom se ubadala s tem. Bom se raje z drugimi stvarmi. S tem na primer, da sem prisiljena uporabljat otročji pristop. Cmerila sem se itak že danes. Otročja. Otrok. Večni. Včasih je pač dovolj. Dovolj vsega in ti ne preostane nič drugega kot da jokaš. Tudi, če se delaš grozno močnega, se male vodne grudice pojavijo ob nepravem času na nepravem mestu, zaradi razlogov, ki jih sploh ne bi smelo biti. Zdaj vsaj razumem bistvo boja z mlini. Prišla sem do točke, ko je edino kar lahko, to, da sem otročja. Da nisem odrasla. Da viham nos in igram na karto užaljenosti. Pa saj je povsem upravičeno. Res je. Moja potrpežljivost ni neskončna. In jaz nisem neumna. Vem, da je okoli mene nekaj ljudi, ki so ob meni in podpirajo moj pristop, pa vseeno, počutim se tako presneto… sama... Na, evo, spet se mi nekaj nabira v očesnih kotičkih... a naj spustim jez?

Včasih je že tako, da razne malenkosti privedejo do nečesa lepega. Potem nastane nekaj takega, kot je to:

Spominja me na Moneta, ne vem zakaj. Mislim, da je tako njegovo sonce. Vse je bilo tako, kot mora biti – modra sveča v noči, prtiček pred njo in poleg mene še nekdo, ki še bolj navdušeno fotografira kot jaz in nehote ustvarja sonce sredi temne teme.

Mogoče pa sploh ni nekaj posebnega, pa samo jaz vidim v njej nekaj.

Ker potem to tudi dobiš.

Od izražene želje je minilo že nekaj mescev. Kdor čaka dočaka, da si nekdo dejansko zapomni nekaj, kar si si zaželel in ti to tudi kupi, mislim podari. Še dobro, da tako rada in jasno ter glasno izražam svoje materialistične želje :)