Pustite upe vse, ki ste vstopili...

Včasih dobim občutek, da sem se rodila ob napačnem času, v napačnem kraju. Kot da sem se nekje obotavljala in prišla na svet z veliko zamudo in mogoče sedaj zato (skoraj) vedno zamujam ali me je (skoraj) vedno treba čakat. Ne vem zakaj, ampak privlači me čas, ko je bila cigareta bohemska razvada in Pariz ne turistična nesnaga. Ko se marsikaj ni spodobilo, a so si najbolj drzni upali. Ko se je cenila literatura in… ko ni bilo tako kot je danes. 

Ja, saj vem. Včasih je bilo ženskam težje. Bla bla bla. Kot da ni vsaka v vsaj eni minuti svojega življenja pomislila, kako lepo bi bilo biti ženska iz časov, ko je bil moški tisti, ki je kupoval, podpiral, preživljal in seveda razvajal (srečna tista, ki je dobila takega, ki je dobro služil in jo imel za povrh še rad). Danes so take ženske zaničevane, ponavadi označena za tiste z majhnim inteligentnimi zmožnosti (Hm, zakaj že? Jaz bi rekla, da so iznajdljive, heh.) in seveda gledajo samo denar in so najboljše za v posteljo...

Z lahkoto se vživim v najstniški lik. Hkrati sem z leti izgubila tisto naivnost, ki je potrebna za najbolj utopične ljubezenske zgodbe. Postajam tista v nekem trenutku zagrenjena filmska oseba, ki vse kar je v nekem trenutku lepega negira, ker vem, kaj bo sledilo, ker vem, kakšna je realnost, ker jih več nimam 16.

Mogoče ljubezenska zgodba med njima ni bila dovolj pristna. Mogoče nisem videla dovolj čustev. Mogoče je manjkala tista začetna strast. Mogoče je bil on premalo definiran kot oseba. Mogoče sem polna predsodkov... Kakorkoli lahko bi bilo več kot je, ampak kljub temu je pustil vtis. Če že pišem o njem, je moral.

Všeč mi je poanta zgodbe – učenje. Učenje pridobljeno z življenjem, izkušnjami, ki ti jih prinese. In tisto učenje, ki ti da izobrazbo, da imaš izbiro in ni nujno, da si ženska, ki je prisiljena, da ti moški kupuje, te podpira, preživlja in če se mu po vsem tem mogoče zazdi, še malo razvaja...

When we kiss, It's as if our lips agree
that we were meant to be
When we touch, It's too much
Oh the sparks that fly, Are lighting up the sky
You got me wrapped around your little finger

(Beth Rowley, You've Got Me Wrapped Around Your Little Finger)

izbočiti zadnjico

se zariti z nosom v vrat

ugrizniti

se opajati z vonjem

poljubljati

in se božati

umikati lase

drseti po koži

(to ni pesem)

Še ne vem, če mi je komad osladen ali mi zadnje dneve preprosto paše. Ali sem samo muckasto razpoložena. Malo vsega morda. Ali pa ne.

I bought a ticket to the world,
But now I've come back again.
Why do I find it hard to write the next line?
When I want the truth to be said.

… dajati vse štiri od sebe, v komot pajkicah in debelih, za doma nogavicah azur barve. Če bo vse po sreči bom tako še dva dni. Z delanjem ničesar, s kakšnim za dušo hranjujočim sprehodom in palačinkami z viki kremo. Z mojimi nadaljevankami. Zavita v deko, s knjigo v roki, da preberem že enkrat te grozote druge svetovne vojne iz prve roke. In seveda s premetavanjem po postelji iz enega konca na drugega v dvojini. Ne bom pospravljala, ne bom ničesar, kar sem želela že prejšnji vikend, pa nisem. Vse bom dala od sebe. Vse štiri. In poskusila bom izgnati misli, ki mi ne pustijo popolne relaksacije. Nikogar ne bom utapljala v žlici vode. Ne bom se spraševala, če je bila odločitev pravilna. Ne bom razmišljala, če sem naredila dobro potezo. Nečesa se bom naučila, če bo napačna. In moje zaupanje bo na nuli. Šla bom dalje. In si ponavljala mantro vse se vrača, vse se plača. Šele danes sem dojela v vsej polnosti misel o skromnosti, ki sem jo dobila nekaj časa nazaj po polžji pošti. V neki stotinki dneva sem postala v mislih pohlepna in grabežljiva in želela sem si Vse. Občutek je bil fantastičen.

En teden je bil včeraj zvečer, ko sem v hladu večera zadnjič.

Devet let. To pomeni, da sem ali grozno stara ali da sem začela dokaj zgodaj.

Trenutni občutki. Predvsem ponos. Razigranost, nasmejanost, spoštljiv libido, notranja čistost.

Trenutki šibkosti. V kočljivih situacijah. Ko sem razburjena. Ko sem malo jezna. Ko me kdo sprašuje bedarije.

Razlog. Oseben. In ne, nisem noseča, niti ne planiram. Predvsem strah. Velik strah. Strah je močno orožje.

Želja. Da mi uspe. Res. Tako sem zavzeta. Dosledna. Močna. In trmasta.

Šit, no. Ne gre mi iz glave. Pa kar vrtela bi si...

Po dolgem času zopet ponujam pekarske stvaritve. Tokrat sem imela asistenta, brez katerega ne bi bilo vse skupaj tako enostavno, hitro in seveda slastno.

Glede na zadnjo pekarsko objavo, ki je bila lanskega maja, se morda dozdeva, da od takrat nisem stopila za štedilnik z namenom sladke peke. No, seveda sem. Večkrat. Le objavila nisem umetnin.

Zadnje čase so največkrat ustvarjeni mufini. Enostavni, hitri, raznoliki in seveda okusni. Tokrat dvoji. Eni čista improvizacija, drugi po receptu. Aja, moji mufini niso tipični mufini. So namreč različnih oblik. Ena izmed njih je romantična vrtnica

Problem peke v dvoje je ta, da se lahko zgodi, da se peče malo predolgo in dobi tak lep zagorel videz. Vrtnica je improvizirana. Rozine namočene v rum, suh ananas, suha papapaja, koščki čokolade.

Že od začetka sem navijala za mufino s pomarančo in čokolado, zaradi same kombinacije. V njej so koščki kandirane pomaranče in čokolade, na njej rezina pomaranče in koščki čokolade. Ob pogledu na surovo, estetsko dovršeno mufino, sem se spomnila, da bi lahko pofotografirala.

Potem mi je crknil fotoaparata, zaradi prazne baterije. Ko je ponovno oživel, sem seveda poslikala končne stvaritve. In opazila, da ga premalokrat vzamem v roke. Nekako se mi zdi, da imam probleme s pozicijo, odsekujem objekte slikanja, nimam potrpljenja, še ostrina mi nagaja.

Danes več ne smem...

Obožujem trenutke, ko se zjutraj prebudim in mi šine ideja skozi glavo. Ko se razmišljanje iz dnevov prej, končno sestavi v skorajšnjo celoto. Potem vse steče gladko, četudi morda potrebujem še eno noč, da se mi stvari v glavi izkristalizirajo. Ja, jaz sem tista, ki mora prespat stvari in vem, da se nekateri radi obešajo na to, no, so se (malo sem devilsko razpoložena, se opravičujem).

To so moja majhna zmagoslavja, ko vem, da bom nekako zgurala to življenje, da bodo obstanki, ampak se bo zgodilo, nekega jutra, da se bom zbudila in bom vedela. In, ko me prežema strah, da bom nekega dne izgubila vso kreativnost, ki jo kolikor toliko premorem, da bom nekega dne popolnoma iztrošena in iz mene ne bo prišlo nič pametnega. Potem pride tako prebujanje, ki mi da vedeti, da moram stvari prespat. Morda ne samo enkrat, ampak večkrat. Spim namreč zelo rada.

Ja, sem blogersko produktivna, ne se s tem ubadat, moji dragi štirje bralci. Paše mi.

I could give you
The most delicious kisses on your face
You see I need you to be addicted to me

A to še kdo uporablja? Ker mi gre strašno na živce, da me prebuja mobitel in mi seva ob glavi, sem si že dlje časa želela budilko, ki me bo zjutraj zbujala. In tako se je nekega dne, med nakupovanjem on zadrževal ob urah in jo držal v rokah. To malo lušno budilkico. Navdušena izdahnem, vzameva? Vzameva! In sva jo. Četudi ne maram živalskih vzorcev, me je misel na to, da me bo zjutraj prebujala kravica, prepričala.

Prvi problem, ki je nastal je baterija. Ker tisti valjastih razen v daljincu, res več skoraj nikjer ni. To, da sem pred vsakim obiskom trgovine imela v mislih, da moram kupit baterije in ob vsakem prihodu iz trgovine ugotovila, da sem baterije pozabila kupit, je bilo že skoraj neznosno. Ko je enkrat naneslo, da sem o tej neznosnosti potožila stvaritelju, me je le ta odpeljal do svoje zaloge baterij, žarnic in takih pomembnih reči, ki so nujne za trenutke, ko je potrebna zamenjava. Tako sem nakup opravila kar tam na lepe hčerinske oči.

Ko sem jo usposobila je zatiktakala. In šele potem je prišlo zavedanje, da me tiktakanje strašno moti in da dejansko nikoli nisem imela budilke na baterije, ampak vedno digitalne. Grozno je, ko ti zvok sporoča, kako gre čas. Tik tak. Ena sekunda je mimo. A se bo zvok spremenil, ko pride do dvanajstke? Ali sem sposobna samo po zvoku tik in tak razločit, kdaj je pretekla minuta? Take neumnosti so se mi podile po glavi. In to ni dobro, saj so nepotrebne, smešne in bedaste.

Drugi problem je bil – kako jo naviti. To, da včasih res vem pokazat bisere svoje inteligence, ne bom skrivala, ker se mi to dogaja, je del mene. In do včeraj sem mislila, da me delajo taki kiksi prikupno. Na vprašanje, če se mu zdim pametna, mi je namreč včeraj zvečer odgovoril, da imam včasih res blont izjave. In ne, to baje ni prikupno. Tako, da če kdo to bere in se tolaži na podoben način kot jaz. Dobrodošli v realnost.

Včasih je pobeg iz realnosti sicer dober. In če že pišem o uri, o času, sem se včeraj spet vrnila v preteklost. Skupaj sva se. Vse do najinega prvega srečanja. In se režala, se delala norca en iz drugega, kako sva se obnašala. Ne, v tem ni nič grdega, veva do kam lahko greva in se nasmejiva na račun en drugega. Slišim mimogrede, kako en reče, da se je zaljubil v eno, ker ga je nagovorila. In v eni sami sapi izdavim čebipamenirekelnekdodasejezaljubilvamekersemganagovorilabiga poslalanekam. Zakaj si se pa ti zaljubil vame?Kaj me sprašuješ take stvari!?! Jaz sem se zato, ker si mi bil seksi. No, povej še ti. Ker si zvenela zanimivo, ko si odprla usta. Saj ti tud. A jaz nisem bila privlačna?Kaj misliš, da bi bil s tabo tako dolgo, če bi ne bila. Čakaj, da poiščem en komad. In mi ga zavrti. Še vedno mi odzvanja In the dark of night By my side I wish you were. Čas je pokazal, ali je bilo takrat vredno skočit v vodo, zalupnit z vrati in in in … pustiti vse, čisto vse za sabo...

kravje nogice

Pustila sem ji, da me prebudi v današnjo jutro. Ne zaupam ji še popolnoma, zato sem za vsak slučaj usposobila budilko na mobitelu. Ampak to tiktakanje … ta zvok... ne prenesem ga... ne maram ga... Nočem, da mi zvok sporoča, kako hitro mineva čas...

Spet sem se igrala. Tisto igro, ko določiš, da bo nekdo nekaj storil in bo potem s tem nekaj, kar si ustvariš v glavi potrjeno. Neko dejstvo. Na primer, če mi odpišeš v določenem roku pomeni topato, če me pokličeš do določene ure, pomeni topato. Vedno seveda pomeni nekaj pozitivnega. Seveda nisi odpisal in niti nisem dobila klica. Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi nekdo, s to v moji glavi ustvarjeno igrico nekaj potrdil. Ampak jaz igram, kar naprej, vedno znova. Potem se tolažim. No, tokrat se nisem, ker se dogajajo v moji glavi neumnosti, ki jim ni konca in kraja. Včasih presenečam samo sebe do kakšnih skrajnosti lahko grem. Od enega ekstrema do drugega. Pa kako sovražim, ko se počutje nekoga drugega prenese name (mislim na negativna čustva). Kot da bi moral sedaj biti cel svet nataknjen, sovražen, piker in zajedljiv. Ne dam se, četudi potem podležem in sem del negativizma. In še huje je, ko želim nekaj sporočit, pa prejemnik tega ne dojame. Včeraj sem na kavi rekla, se spomniš, pa se ni. Potem se mi je zazdelo vse skupaj zaman, škoda truda, nekih signalov, ki niso bili prejeti. Morda nisem dovolj jasna? Nisem dovolj očitna? Ne želim biti prostaška, niti kot kakšna radodarna, ki bi očitno namigovala, kaj želi, da prejemnik dojame. Mogoče sem preveč prefinjena in ne dovolj očitna. Četudi sem imela občutek, da se ponujam... na pladnju z užitkom (nemsto višnje) na vrhu. Rutina me bo ubila. Grem v kopalnico, se umijem, posušim lase, pripravim na jutrišnji dan. Namažem nohte z lila barvo, si zlikam viola obleko in grem spat. Jutri ponovno. Vmes nimam trenutka samote, ko bi lahko v miru zlagala na kupčke lastne misli, ki bi jih lahko napisala sem (ali v primeru preveč ekstremnih izlivov v črn moleskin (hvala za gift)). Zato pogrešam večkrat trenutke, ko se lahko neobremenjeno usedem in izlijem svoje misli kamorkoli. Zato sem ta teden kradla sama sebi čas in objavila rekordnih pet blogov (baje imam ovulacijo). Prav zato čutim, da je vse to le ena stranska pot in bom morala vzet pošten ovinek, da pridem na glavno cesto... Aja, vmes bom še ubila metulja. Delam na tem, res. Sekam krila in se ne zmenim za mamljive barve. Prezirati bi se morala, zaradi morilskih nagnjenj, pa se ne.

Ena izmed boljših slovenskih pesmi (brez yo!aHaH bi morda bila bliže perfekciji), ampak kljub temu... Paše mi, ker...Povej mi, da edina sem, ...ne dajaj me na stran ... ker... mi je všeč besedilo...

Poglej me v oči,
dotakni se ustnic.
Obljubi mi moč
in ne odrivaj me.

Želela sem pustit odtis duše, a sem sposobna le valjanja bonbona z okusom maline po kotičkih ust. Sicer pa, že kar nekaj časa ne pišem iz svojih globočin. Potem, ko sem še prenesla lastne misli, je roka nekako stekla po tipkovnici, sedaj pa se bojim, da tega nisem sposobna - prenesti lastne misli izpisane na ekranu. Kaj šele drugi, ki nimajo vstopa v mojo glavo. Blagor njim.

Povej mi, da edina sem,
ki lega v tvojo dlan.

Počutim se zelo pubertetniško, res. Napadla sta me dva mozolja. Še dobro, da sta na mestu, kjer ju lahko diskretno skrijem in nista opazna na prvi pogled. No, mislila sem, da imam samo dva, dokler se nisem pogledala v odsev avtomobilske šipe in zagleda na čelu (!) še eno izboklinico, ki že počasi usahuje. Dan prej sem v ogledalu zagledala samega Rudolfa, ko mi je krasil nos, kaj drugega kot mozolj. Ta je izginil po hitrem postopku. Še dobro.

Ko sem jih imela petnajst sem mislila, da dam skoz tisto kritično obdobje mozoljastih invazij in bom rešena za celo življenja. Aha. Danes, ko jih imam kolikor jih pač imam, me še vedno obiskujejo in krasijo moj obraz. Zgleda, da bom celo življenje v puberteti. Razganja me itak nonstop