The supreme moment of stillness before the flight ...

Bilo je pozno popoldne, tisti čas dneva, ki je nekako izpet pretekle dinamike, in ki obenem še ni čisto dostojen in avtentičen pričetek večera. Poln nekakšnega napornega postanega vzdušja, bi lahko rekli. Vse skupaj je umeščeno v Jalto, priljubljeno črnomorsko letovišče ruske aristokracije v 19. stoletju. Ta nekdanji in tako prestižni južno-ukrajinski biser nekako najlaže zadenemo, če se v mislih ležerno sprehodimo od enega do drugega kafiča na kamnitem mestnem trgu in urni kazalec nekoliko zadržimo. Da zadušimo in ubijemo čas … Takrat jih lahko opazimo, te, ki komaj sluteče obračajo oči. Kako skoraj nevidno nihajo z glavami in diskretno šepetajo. Iz na videz povsem vsakdanjega srebanja kave in osladnega priklanjanja mimoidočim se tako rodi skrito, skoraj podtalno vrenje. Vrenje opravljanja, tihega izmišljevanja zgodb o drugih in priliznjenega šarenja po njihovem vsakdanu, ki se prerado izmuzne vse tja do intimnih zadev. To »brenčanje« se še poveča, ko mednje stopi ona. Sveža in nepopisana. In ko jo izza nasprotne mize iz gole zabave nagovori on. Skrivnosten in zaradi svoje čudne spajdašenosti s sarkazmom nedefinirani aristokrat.

Slika: drama.si

Govorim o »jaltski igri«, o kateri v svoji istoimenski drami piše irski dramatik Brian Friel. Komaj nekaj let staro delo, ki izrazito posnema liriko in motiviko ruskega Čehova, je pred kratkim na odru ljubljanske Drame zašlo tudi med Slovence.

Vsebina čisto na kratko ošvrkne tujca. On, naveličan in na momente ciničen petičnež, ki vsake toliko pobegne stran od svoje moskovske družine in je, določen s svojo bivanjsko ironijo, prepričan, da drži življenje v pesti, in ona, mlada, plaha, vdano zvesta, komaj poročena neznanka sama sebi, ki jo njen »sugar-daddy« kliče kar »dete«. Oba združi Jalta. V močnih ruskih impresijah podivjanega slapu, toplo osvetljenega pristanišča in hladnikave postrižene trave po parkih utoneta v svojo afero. A odmislimo njuno avanturo, ljubezenski potep pač, kot vsak drug, ki se, kakršenkoli že je, zasuče v predvidljivo smer.

Vrnimo se raje tjakaj na trg, med diskretne »sršene«, zdolgočaseno aristokracijo, ki si svoj čas počitnic in oddiha krajša z izmišljevanjem in napihovanjem zgodb o drugih. To je njihova igra. Vsakdo, kdor zaide v ta krog, je pravšnja kost za detajlno in prevzetno glodanje, da nanj obešajo izmišljene ali pretirane obsesije, anomalije ali prikrite izprijenosti. In potem tok zaokroži. Kot da bi pognal kolesje. Nisi več le neka Alojzija, neopazna ženska, ki si na trgu, polnem neznancev, privošči črno kavo ter ne govori z nikomer. Nevede postaneš Alojzija, ki noč za nočjo prejoče zaradi muhavega moža, ki svoje »kokoši« išče med njenimi sestrami. Alojzija, ki diskretno vsake toliko poboža svoj zbledeli muf, ki ji ga je podaril nek ruski vojak, za katerim se je potem izgubila vsaka sled. Postaneš Alojzija, ki na skrivaj pije; in Alojzija, ki tepe svojega hlapca, ker jo ta zaradi podbradka preveč spominja na ogabnega očeta. Vse to si. Ker te je v to čisto hladno, a trdovratno posadilo njihovo opravljanje.

drama.si

In potem me čudno ironično spreleti slutnja, da »jaltska igra« ni doma le na Jalti ali varno spravljena v Frielovi drami. Jaltsko igro na nek prikrit način igramo sleherni dan. Ob naletu na nov lik v življenju, ki smo ga že po nekaj hipnih vtisih zmožni stlačiti v predal in mu navesiti predvidljivo zgodovino. S tem ga determiniramo, da bo v interakciji z nami simptomatično igral dodeljeno vlogo, sebi pa z že danim naborom okarakteriziranih »kostumov« za novinca olajšamo »delo« prilagajanja na nekaj novega in ob tem čudno hinavsko ter pokroviteljsko pustimo vrata odprta za kakršnekoli odklone. Da bomo lahko ob tem še siloviteje kovali podobe dozdevne »nenormalnosti« dotičnega ali po drugi strani postavljaško naznanjali, da se družimo s »fenomeni«, ki so se, kot taki, izrisali šele v naši prisotnosti.  

Jaltska igra ne služi le zabavi, ne, večinoma jo uporabljamo povsem pragmatično, brez da bi se je sploh zavedali. Problem nastopi, ko »na krilih domišljije« pozabimo, da smo v igro vpleteni tudi sami. Kdo smo nenazadnje mi, če funkcioniramo le na podlagi umetno zastavljenih vlog tistih, ki so z nami v interakciji. In kaj iz nas na koncu koncev naredi iluzija nasproti?

Že od malega mi je bil Božiček sumljiv. Ko so na televizijskem zaslonu predenj hodili otroci s puhlimi željami po tem, da bi postali zvezde, in tudi takimi, da bi za vedno odpihnil razprtije in nemire na svetu, jih je, kot zna le on, stisnil k sebi in potem - na moje začudenje - storil »to«. Spet drugič je predme na televizorju zapeljala tista gigantska kolona bleščečih rdečih tovornjakov in netila luči brez pomoči elektrike, pa se je spet pokroviteljsko nasmihal z njenega repa, pomežiknil in potem – spet storil »to«. In za nameček je s »tem« okužil še pingvine in severne medvede. V tem prazničnem času ti je, sodeč po ideji, ki jo je prinašal, nekaj manjkalo, če tudi ti nisi delal »tega«. Oziroma brez »tega« je bil božič nekako nepopoln. Kaj se bomo sprenevedali, kaj je »to«, saj že vsak malček dandanes ve, kako neznansko Božiček obožuje kokakolo.

Rdeče-bela manija je svet obšla z letom 1931. Pri družbi Coca-Cola so si že nekaj let prej razbijali glavo, kako stranke prepričati, da je ta pijača užitna tudi pozimi? Slogan »Žeja ne pozna letnih časov!« iz leta 1922 je dobil s premočno ekplicitnostjo medel odziv na trgu, rabili so nekaj, kar bi ljudi zagrabilo v njihovi srčiki, v jedru njihovega egoizma, v žarišču njihovih sanj. Pa se je našel nekdo, ki je v neki ameriški trgovini naslikal Božička, kako v množici nazdravlja s kokakolo, in ena najuspešnejših reklamnih kampanj se je rodila. Božiček ni družbe zapustil vse odtlej in po toliko letih, ko je spomin na izvorno podobo in legendo prvotnega Božička že skorajda zamrl, se nam upravičeno pojavlja sumničavo ugibanje, kaj pa če je Coca-Cola res izumila Božička in je ta stari možakar zgolj posrečena marketinška poteza? Ali potemtakem njegov dom ni severni tečaj temveč The World of Coca-Cola v Atlanti?

No, to lahko mirne vesti zanikamo. Božiček je star več kot le 77 let, pravzaprav bi se lahko pohvalil, da v najrazličnejših mitoloških okvirih živi vsaj že nekaj stoletij. Santa Claus (ali po slovensko Božiček) etimološko izvira iz Nikolaja, ki goduje na šestega decembra. Svetnik je v 4. stoletju živel v mestu Myra na jugu Turčije, ki je sicer bolj znano po svojem izjemno lepem antičnem teatru in ornamentalnih grobnicah v skali. Že za časa svojega življenja je Nikolaj slovel kot altruistični dobrotnik, kot kažejo likovne ostaline, naj bi imel tudi dolgo brado. Germanska ljudstva so ga v procesu pokristjanjevanja počasi prevzela na že ustaljenem poganskem mitološkem sistemu. Povezali so ga z vrhovnim nordijskim bogom Odinom, ki je bil prav tako upodobljen z brado. Po njihovem običaju je Odin z 8-nogim konjem v letnem obdobju največjega lova (to je bilo v zimskem času) jezdil naokoli. Otroci so imeli navado, da so mu v pri ognjiščih, od koder je vodil dimnik, v nogavicah nastavljali hrano za njegovega konja, Odin pa jih je za prijaznost nagradil, da jim je v teh nogavicah pustil kaj sladkega v zameno. To navado so prevzeli Nizozemci, ki so jo v obdobju svoje velike kolonizacije na ameriški kontinent prenesli čez lužo.   

Vir: Wikipedia

Dodatno simboliko so Santa Clausu dodali Angleži, ki so imeli svojo različico decembrskega dobrotnika. To je bil Father Christmas, tradicionalno oblečen v zelen plašč, v literaturi ga je v podobi sedanjega božiča podrobno opisal Charles Dickens v romanu Christmas Carol. Imel je nekakšno dionizično naravo, slovel je kot duh veseljačenja, obilnosti in ta estetika se je prenesla na sedanjega Santa Clausa.

Vir: Wikipedia

Poleg tega so v 19. stoletju na Aljasko prispeli še Samiji oziroma Laponci iz Finske in Norveške, ki so s seboj pripeljali približno 500 severnih jelenov, da bi tamkajšnje prvobitne Inuite naučili vzgajanja teh divjih živali. Kaj kmalu so jih s pridom izrabili tudi v tržne namene in ni minilo več dolgo, da je na sani z jelenjo vprego sedel tudi Božiček. Zaradi podobe Samijev se je porodila tudi ideja, da Santa Claus izvira iz Finske oziroma severnega tečaja.   

Ta nizozemsko-britanska-samijevska zapuščina Združenim državam Amerike je poustvarila podobo Božička ali Santa Clausa, klicali so ga tudi Father Christmas. Nosil je darila, plezal po dimnikih in v nogavicah puščal presenečenja, naokoli je potoval s severnimi jeleni, sledeč tradicionalnim merilom o idealnosti družine so ga za boljši tržni uspeh celo poročili z Mrs. Claus. A ključen pri poustvarjanju njegove podobe je bil ilustrator Thomas Nast, ki je leta 1863 za tednik Harper's Weekly ustvaril podobo Božička. Ta je bil odslej oblečen v rdeč plašč, bil je dobrovoljni in obilen starček, deleč ljudem darila. Kot nared, da ga je nekaj desetletij kasneje »opazila« Coca-Cola.

Vir: Wikipedia

Ob tem je zanimivo, da Coca-Coli pravzaprav dolgujemo zahvalo, da nam je ta lik ohranila. Božiček je tako trdovratno preživel v tej podobi vse do danes in se kot podaljšek globalizacije naselil skoraj v vse kotičke sveta (tudi na Antarktiko med pingvine) in ravno v tej diskurzivni podobi, ki jo je dobil, je izgubil možnost drastičnega spreminjanja. Postaj je spojen z marketinško naravnanostjo Coca-Cole, ta ga je katapultirala v svet kot simbol idealnega, obljubljenega, dobrega in čudežnega, božič je postal simbol človekove kratkotrajne pristnosti in sreče. Coca-Cola, Božiček in potrošniški božič so tako med sabo nerazdružljivo povezani. Eden brez drugega ne morejo.

Zato mi je bil Božiček od nekdaj tako sumljiv. Bolj ko sem mu pritrjevala, mu verjela, bolj sem se pogrezala v potrošniški mulj.     

Viri:

http://en.wikipedia.org/wiki/Santa_Claus

http://www.thecoca-colacompany.com/heritage/cokelore_santa.html

http://www.snopes.com/holidays/christmas/santa/cocacola.asp

Objavljam članek, ki sem ga spisala lani decembra. Gospa je bila tako zanima glede starih običajev za božič, da zapis o najinem pogovoru objavljam tudi na svojem blogu. 

Ivanka Gobec o kozjanskih gospodinjah in decembrskem času

LEP KRUH NA MIZI IN DEBEL ŠPEH NA SVINJI – DOBRA GOSPODINJA!

 »Ja, ja vi kar pridite, hehe!« se je razveselil žgoleč glas na drugi strani telefonske žice. »Ker vem, da bo ravno nedelja, vas ne bom predolgo motila …« sem hitela uporabiti eno izmed prvih vljudnostnih načel prosjačenja za intervju; čas je namreč marsikomu zlato in če ga malikuješ skupaj z dotičnim vprašanim, imaš možnost več za obetaven začetek. »Eh, pa kaj se »menite«! Saj ne bova na mrzlem,« sem dobila nazaj hudomušno »kajlo«.

Na Jazbinah 6, kjer dnevno diši po sveže pečenem domačem kruhu, sva se z gospo Ivanko Gobec pogovarjali, na momente bolj presmejali, o tisti, ki je »kriva«, da smo danes Šmarčani takšni, kot smo. Tisti, ki nas je pravzaprav vzredila. Poimenovali sva jo kar »kozjanska gospodinja« in najin pogovor začinili s podtemo prazničnega decembra in preteklih običajev, povezanih z njim. 

»Kozjanska gospodinja mora delati vse od začetka – glavna je v kuhinji, skrbeti mora za družino, njena skrb je tudi hlev, še posebej, da vzredi svinje,« je začela s pripovedovanjem. In ko sem jo takole opazovala, odločno, marljivo ženico, mi je dala naravnost vedeti, da ta »fah« že ni pisan na kožo vsaki. »V prvi vrsti mora biti pridna in znati mora poprijeti za vsako delo. Marsikje pa so se našle neposlušne, preponosne ali pa preprosto nespretne »grde račke« med »tamladimi pri hiši«, ki s ponekod srboritimi taščami niso našle skupne govorice. V takih primerih se je stanje končalo z odhodom mladega para s kmetije, slednja pa se je znašla v eksistenčnih škripcih.

Glejte, kako naša tamlada lep kruh speče!

»Najbrž pa vaš primer ni bil tak, gospa Ivanka?« sem opazujoč ves ta preplet mladeži vnukov v jedilnici, njihovih staršev, vonja po nedeljskem kosilu kuhinje in vrveža živine, ki se je slutil tudi izza hišnih zidov, uspela sklepati.

»Po končani osemletki nisem šla naprej v šolo, ostala sem doma, nato pa sem kot 17-letno dekle že prišla na to kmetijo,« se je spominjala. »Tašča je bila bolna, ničesar ni mogla. Čisto sama sem se postavila na svoje noge. Če si priden in če veš, da moraš nekaj narediti, to tudi narediš. Pred tem nisem na primer kruha doma nikoli pekla, poznala sem seveda potek, videla sem mamo, kako testo pripravi in oskrbi peč. Ko pa sem prišla sem, sem morala že prvi teden umesiti testo in v peči speči kruh. Tako se mi je posrečil, da je tašča, ki je bila sicer do mene zelo razumevajoča, odšla k sosedi pokazat: Glejte, kako naša tamlada lep kruh speče!« je veselično vzkliknila, oponašajoč svojo taščo. Ja, včasih je bil kruh ogledalo gospodinje. Na mizo se je dal ves in naravnost neodpustljivo je bilo, če je bil kje zažgan, nepravilne oblike ali, bog pomagaj, če je počil. Podobno je veljalo za salo masti na svinjah. Več kot ga je bilo, bolj očitno je kazalo na sposobno gospodinjo. »Danes pa je ravno obratno,« je zmajevala. »Danes ne sme biti čisto nič »špeha« na prašiču, samo koža in meso. Tista je danes dobra gospodinja,« se  je še nekoliko posmehnila.

V čem je skrivnost super-gospodinj?

 Za Barbarinino in za Miklavža je bila velika skrb vsake gospodinje obdariti družinske člane, še posebej otroke. »Za božič se ni nikoli obdarovalo. To smo počeli ob Miklavžu. Otroci so mu napisali pismo, zvečer nastavili košare, mama pa jih je napolnila. Sami smo spekli parklje in Miklavže iz domačega testa, v poštev za obdarovanje so prišli tudi orehi ter kakšni režnji suhega sadja. Glavna pa je bila seveda šiba. Delali smo tudi volnena oblačila in ko so odšli otroci spat, sem ob večerih pletla volnene nogavice.«

»A pletete in predete tudi?« sem jo jadrno prekinila.

»Tudi, tudi. Imeli smo domačo volno, ovce. Pridelava lastne volne je zelo zamudno delo. Iz striženja ene ovce je namreč komaj dovolj materiala za en dober pulover volne. Če hočeš volno očistiti in spresti, moraš biti priden tako vsaj 14 dni!«

»Ja, kako pa ste potem to včasih vse zmogli: družina, kuhanje, delo na kmetiji, predenje …?«

»Hja, današnja kuhinja pobere veliko preveč časa. In to navkljub vsem modernim aparaturam! Včasih smo namreč zjutraj jedli žgance in zelje, opoldan zelje in fižol, zvečer pa krompir in pečena jabolka. To smo povečini naredili že zjutraj in čez dan nismo kuhali. Posode je bilo manj, vsi smo jedli iz ene sklede. Poleg tega se ni tako veliko čistilo. Ko sem bila še na rojstnem domu, smo imeli črno kuhinjo, notri je bila od začetka celo zemlja.«

Priprla sem oči in jim po malem kar zavidala tiste čase – nobenega čiščenja ploščic, sesanja in manj pometanja po tleh … Potem pa so res lahko predli!

Obljubim, da bom rada lupila krompir!

Pa je že nadaljevala: »Po vasi smo navadno poizvedovali, kdo se bo oblekel v parklje in Miklavža. Recimo, sama nisem nikoli rada lupila krompirja ali luščila fižola, sestra pa je bila malo večja in je morala goniti živino, da je mlela zrnje. Mrzila je to neprestano hojo v krogu, in to dve uri vsak dan! Starši so naju vedno svarili, da bodo za najino lenobo povedali parkljem. In res. Vsakokrat, ko sem v mladih letih slišali zunaj verigo, sva leteli s sestro v kot na peč. »Česa ne delate rade?!« je zavpil rjoveč glas spodaj. Midve pa sva kar molili: »Oče naš …, sveta Marija …, zdrava Marija …« vse križem, vse vprek, nič nisva znali prav, zato ker naju je bilo preveč strah! »Boš rada lupila krompir?!« je zagrozilo spodaj. Istočasno so se oglasile verige. »Ja, ja, bom.  … Oče naš …!« Otroci smo bili od strahu čisto panični. Nemalokrat so z vilami udrihali prav gor na peč. No, potem pa se je oglasil Miklavž: »Mir! So obljubile, pusti jih! Starejša bo mlela, druga pa bo pridno lupila krompir in luščila fižol. Mir! Zdaj bom pa jaz povedal in vsakemu nekaj dal.« Nakar sva si počasi le upali dol s peči,« je zaključila svoj opis o Miklavževanju, sama pa sem se ob doživetem pripovedovanju o parkljih in strašenju vaške mladeži nevede pomaknila čisto na rob klopi. Da le ne bi preslišala kakšne besede.  

Idila

»Kaj pa božič?« sem se zopet zravnala nazaj.

»Že teden dni pred božičem smo pekli kekse, ki smo obesili na smrečico. Poleg teh smo na drevce deli tudi orehe ter okraske iz suhih jabolk. Stric iz Berlina nam je poslal okrasne bučke za drevo, kar je bilo že super moderno za tiste čase. Mah smo nabrali nekaj dni prej, sploh če je bil napovedan sneg, smrečico, ki smo si jo ogledali že prej, pa smo odrezali na dan pred božičem. Tudi jaslice smo postavili na sveti večer in nič prej, večerja pa je bila ob sveže pečeni potici in dišečem kruhu bogata kot le kaj,« je Ivanka počasi polzela v čas svojega otroštva.

Pri Šimeku so Sveto noč vrteli že 2. decembra!

»Se je sveti večer kaj razlikoval od tega, ki ga praznujemo danes?«

»Je, precej. Sama bi zanj uporabila le eno besedo. Čudovit. Čudovit je bil. Vsi smo bili po svoje aktivni – mama v kuhinji, oče in otroci pa smo delali jaslice in smrečico. Sveto noč smo zapeli šele, ko smo vse naredili. Prej bi izgubila čar. Ne pa tako kot danes, ko sem že danes zjutraj (2. 12., op. p.) pri Šimeku slišala Sveto noč na radiu! S tem se celotno pričakovanje razblini. Prej nismo nikoli tako okraševali hiš ali, bog ne daj, ulic v kraju! Le na sveti večer smo pripravili jaslice in smreko. To je bilo  pravo božično vzdušje, ko je v zraku vladalo neko pričakovanje. Dandanes pa imaš ušesa vsa polna trušča in oči zasičene od blišča in za nameček smo vsega tega že naveličani. Takrat pa smo bili tega strašno željni. K polnočnici smo šli peš, cela vas. Eden za drugim. Če ni bilo polne lune, smo si svetili pa s svečami. Vmes smo se pogovarjali, peli in drug drugemu voščili. Vrhunec vsega pa je bila polnočnica: ko so Sveto noč zapeli v cerkvi in zraven zaigrali na orgle, so mi šle kar dlake pokonci. To je bilo pravo pričakovanje, počutila sem se, kot da doma čakam, da bomo dobili novorojenčka.«

Tudi živina mora vedeti, da so prazniki.

»A veste, gospa Ivanka, da nekoga v tem pogovoru očitno zanemarjava. Može namreč. Čisto sva jih izigrali, kot da decembra ne bi imeli ene pametne vloge,« sem bila sumničavo zvedava.

»To pa ne. Jasno, da so imeli delo,« jih je jela zagovarjati. »Počistiti so morali vse okoli hiše in hleva. Hlev je morali biti še posebej čist, saj je vladalo prepričanje, da mora tudi živina vedeti za praznike. Ponavadi so v decembru tudi hodili naokoli po kolinah, ki so skoraj vsak dan potekale pri drugi hiši. To pa je bil veseli december v pravem pomenu besede, ko smo skoraj sleherni večer ob dobrih pojedinah slavili koline,« je govorila, sama pa sem v mislih vezla ironijo ob asociaciji, kako lahko ob kolinah živini postane jasno, da so prazniki. Pa mi je ušel nasmešek.

Pobeglo stranišče, zamašen dimnik in gnoj na strehi

Pa sem vodila pogovor dalje: »Ste v starih časih ob praznikih zganjali kakšne posebne vragolije?«

»Fantje so radi hodili nagajat tja, kjer so imeli dekleta. Če so jih dekličini starši naganjali stran, so se jim znali domiselno maščevati, zraven pa so bile prizadete še punce. Šli so na primer na streho in tam zamašili dimnik, da se je potem po hiši sajasto kadilo, dostikrat so tudi poljska stranišča prestavljali. Tako so vzeli voz, dali stranišče nanj in ga prestavili nekam v drugo vas. Na strehe hiš ali hlevov so tudi radi zapeljali voz, položili deske in nanje polno gnoja. Ponavadi so to vsi sosedi prej videli kot domači, pa je bilo smeha!«

Potem pa je najbrž padla kakšna zaušnica, nakar so si bili najbrž zopet vsi dobri, sem pomislila pri sebi, na glas pa zinila: »No, danes imamo namesto tega petarde. Toliko o originalnosti in kako te ni.«

Piškot, takoj dol!

Nato mi je pripovedovala o tem, kakšna vlaga je včasih vladala po hišah in kako s pridom so jo izkoriščali otroci. Piškoti na božičnem drevesu so se hitro navzemali vlage in postajali vse težji. Rado se je primerilo, da je vrvica, na kateri je visel piškot, popustila in se strgala. Na veselje otrok je ta treščil ob tla in naravnost tekmovali so, kdo ga bo lahko pojedel. A gorje, če so piškote sami snedli z drevesa. Potem je pela šiba, kakor ob vsaki majhni laži ali drugi prismodariji, ki se jih otročad pred desetletji ni nič manj branila kot današnja.

»O, da bi le še tako bilo!«

»Kako pa sami, gospa Ivanka, vzgajate svoje vnuke? Jih kdaj s pripovedovanjem odvedete v svojo mladost?« jo pobaram.

 »Veliko jim razlagam, kako je bilo včasih. Skušam jim pokazati tudi praktične stvari. Hja, stari starši smo kar velika sreča za starše vnukov. Sama sem veliko v kuhinji in ko pridejo iz šole, mi radi poročajo, kako je bilo, najmlajšemu tudi pomagam pri nalogi. Rada vidim, da me rabijo. Bolje, kot da me ne bi,« se ponosno nasmehne, videč, da počasi zaključujeva ta najin nedeljski klepet. Prav fletno se je bilo pogovarjati z njo, s tisto redko izmed svoje vrste, za katero pravijo, da izumira – kozjansko gospodinjo. A ko se človek pomenkuje z gospo Ivanko, postane ponosen, da je Šmarčan, potomci takih žena bodo šmarsko raso še dolgo držali pokonci. Kaj pa je njen nasvet za takšno pokončno življenjsko držo?

 »Nisem cagava. Kar mi življenje nudi, to sprejmem in nikoli ne obupam. Pa smejati se moraš, vse moraš na »hec« obrniti. Če te doleti še taka nesreča, se je potrebno zmeraj postaviti v kožo tistega, ki je še bolj bolan kot ti ali pa bolj nesrečen in reven. Če je on prestal, bom pa še jaz! Ko se zvečer uležem, si rečem: O, da bi le še tako bilo!«  

Beseda ima veliko moč, to je v semiotičnih vrstah že dolgo znano. Edina ima namreč dostop do fenomenov. Ta moč dostopa se samo še okrepi, kadar gre za posredovano besedo. Novinarstvo kot tako ključno posreduje besede, besede pa nas (po zaslugi diskurzivnega statusa novinarstva kot temeljnega podajalca resničnosti v družbeni kulturi) peljejo do fenomenov samih. No, vsaj za tako se novinarstvo razglaša – avtomatizira svojo funkcijo neopredeljenega, objektivnega posredovalca resnice. In pod praporom resnice je tako rekoč dovoljeno vse, tudi  krivenčenje resnice same. Novinarstvo ima potemtakem z naziranjem sebe samega kot objektivnega, nepristranskega dostopnika in poročevalca o realnosti izredno elitno funkcijo, ki je seveda totalen družbeni diskurz.

A kot dejavnost, ki se je z zgodovino domala profesionalizirala, je moralo novinarstvo razviti lastno metodologijo, rodili so se žanri in splet novinarskih norm in vrednot. Prišlo je torej do rutinizacije novinarske prakse. Že tu nastopi torej osnovno navzkrižje: kako na instrumentalen in rutiniziran način poročati o nečem-kar-se kaže-kot-ono samo (fenomen je namreč stvar, taka kot je, torej sama-sebe-kazoča-se-in-taka-kot je-v sebe-kazanju, če parafraziramo Martina Heideggra)? Ali poenostavljeno, kako v nekaj odmerjenih predalov stlačiti ves pisan in širen svet? Le tako, da ta svet zvedemo na neke osnovne skupne imenovalce in ga standardiziramo. S tem pa se fenomeni kot taki razblinijo.

Zato je zmotno in a priori nesmiselno HRATI govoriti o novinarskih žanrih in fenomenih realnosti kot takih. Še posebej, ker je za enačaj ali most med stvarnostjo in novinarstvom vsiljen pojem RESNICE (oz. objektivnosti, ki naj bi odražala resnično stanje).

Vpraševanje po resnici je morda zaradi svoje pomembnosti lahko zelo zavajajoče. Zavaja nas namreč k metafizičnemu upanju, da je ena sama in absolutna Resnica ali ena sama najvišja in izvorna resnica. In ravno do te ideologizirane enovite resnice (ali stanja realnosti) naj bi imelo novinarstvo dostop. Tako ima vso moč, da lahko preko ubeseditve samo realnost podaja čisto poljubno.

Kot vidimo, imamo torej opravka z dvema trdovratnima diskurzoma, skoraj mitoma: da je resnica samo ena in da ima novinarstvo do nje dostop v tolikšni meri, da jo prikazuje tako, kakršna ta je, torej kot fenomen. V takšni zamotanosti se potem lahko povsem samoumevno rojevajo standardizacije družbenih problemov in še marsikaj hujšega. Tako nastavljeno prizorišče je pravzaprav odlično gojišče za ideologije oz. družbene diskurze najrazličnejših vrst.

Pred newyorškim Narodnim muzejem ameriških Indijancev so postavljeni štirje kolosalni kipi, ki jih je na začetku minulega stoletja oblikoval Daniel Chester, ta je med drugim tudi avtor Lincolnovega kipa v Washingtonu. Kipi simbolizirajo štiri kontinente, ki so v tistem času kaj veljali - Evropo, Azijo, Afriko in Ameriko. Medtem ko figura, ki predstavlja Azijo, dostojanstveno sedi na stolu, z očmi nekoliko priprtimi, kot da bi meditirala, in s tem pri naključnem mimoidočem vzbuja srh nedefiniranosti, pa kip Afrike, ves primitiven in gol, na svojem sedežu še vedno spi. Kip Evrope je opazno zasnovan kot starajoča se podoba, naslanjajoča se na svoje edino opiralo - knjigo, ob tem vdihava poslednje dni na planetu, kontrast temu pa predstavlja kip Amerike, oblikovan kot mlada in energična ženska (sic!), ki vstaja. Čeprav stoletje nazaj, je Chester s to primero nevede zelo nazorno zadel dejansko predstavo ideologije vpliva in moči svetovnih kontinentov. Predstavo, ki šele v zadnjih letih začenja bledeti, saj kip Azije odpira oči, kip Afrike pa se je »oblekel«.      

KIP AZIJE (VIRI VSEH ŠTIRIH SLIK: http://www.yeodoug.com/resources/dc_french/continents/dcfrench_continents.html)

KIP AFRIKE

Amerika je bila vedno zanimiv fenomen. Kot košček ozemlja stran od Stare Evrope, kjer se je kalila civilizacija in dejanska podoba človeštva, smo znova in znova čutili  neusahljivo željo po nektarju njenih cvetov. Kot starikav in do skrajnosti prignan evropski diskurz, ki stoji na prepadu idejnega brezvetrja, smo ameriško instant kulturo, v kateri je vse uspevalo v konvencionalnih, a tudi popolnoma paradoksalnih zvezah, prevzeli kot obljubljeno deželo, kjer se cedita med in mleko. Ta popotniška mrzlica za svojo vstopnico v »Kanaan« je bila neusahljiva vse od 15. stoletja, ko se je začela ameriška kolonizacija, še posebej pa stoletje nazaj, ko se je skozi vse njegove dekade z rastjo globalizacije k nam precejal ameriški »mcdonaldizirani« vpliv.

Pravkar minula volilna kampanja v Združenih državah je odmevala po vsem svetu in ko so milijoni ljudi spremljali emocionalni zmagovalni govor triumfatorja Baracka Obame, si kot gledalec, kot prisostvovalec »zgodovine«, kakor so trdili, na momente dobil občutek, kot da gledaš film. Takšen s srečnim koncem. Ko se je 47-letni Afroameričan poslovil še z zadnjim »Yes, we can!«, je Amerika v svet zopet poslala sporočilo, da se ne bo odpovedala svojemu piedestalu ideološkega svetovnega kompasa zadnjih nekaj desetletij. Po Reagonovem »America is back!«, ko je kontinent na začetku 80. let že čutil vodo v grlu, je stari Bush širil idejo Amerike kot vzhajajočega trga, ki prihaja na prag novega stoletja, po njegovem prav tako ameriškega. In zdaj je svet z osredotočenjem na ameriško volilno kampanjo bolj kot kdajkoli prej enotno strnil misli in upanje, da se ta naš »Kanaan« ne bi sesul. Z njegovimi ruševinami namreč ne bi izgubili le nepogrešljive finančne, gospodarske in znanstvene opore, temveč – kar je tudi pomembno – mit o obljubljeni deželi. Mit, ki se kot kakšen budistični bodhisattva neprestano rojeva – v izrojenih oblikah zabave, slepila, lažnega upa z enodnevnim rokom trajanja. 

KIP AMERIKE

Relativizacija vsakršne smiselnosti življenja, ki jo je skušal lasvegaški blišč izza druge strani Atlantika potlačiti in zadušiti s pretvezo zabave, je tako rekoč prepojila stil življenja povprečnega Američana, vse postaja "Infotainment", novice o finančni krizi in zaroti za njo, o dejanski intrigi za padcem Dvojčkov ... Ta stil je vse bolj domač tudi našemu vsakdanu. Kamenček k temu so bile na primer posebne slovenske volitve o možnosti posameznih ameriških kandidatov za vstop v Belo hišo, pa kenijski paradni shodi in oklicani državni prazniki ob ameriški izvolitvi njihovega rojaka. Vse to postaja samo napet roman, ki ga od strani do strani hlastno prebiramo, in ki nas do vsega pušča ravnodušne ravno zaradi zlaganega dojemanja, da poznamo celotno ideološko mašinerijo zadaj. Takšno kvazi-vedenje nas dela apatične, še laže dojemljive za manipulacijo.

»Zadnje predavanje je bilo tole,« sem brezbrižna zlagala popisane papirje v mapo, »se zavedaš tega?«. Štiri leta so zletela prehitro. Predavateljica nas je z neko klišejsko besedno frazo pospremila na preddverje počitnic in izpitov, mi pa smo se raztepli po fakultetnih hodnikih in stopnicah. Samo še kratek čas smo – študenti … Kako nenavadno učinkuje ta beseda … Pha, pa še kaj! V času Finžgarjevega »Študent naj bo!« morda še, dandanes pa se je svetost in pomembnost za njo razblinila. 

Učitelji, starši, pravzaprav vsi radi modrujejo o učenju, študiju in nenazadnje o študijski mentaliteti nekdaj. Da so se včasih učili iz res pravih in sofisticiranih bukvic. Pa da je včasih tisto znanje kaj veljalo, da je nenazadnje veliko bolj jasno izdajalo njegovega nosilca. Da so bili učbeniki težji, učni načrti obsežnejši … V glavnem, včasih je »biti študent« zares nekaj pomenilo. Še Prešeren je rad povedal, kako so ga mati ponosno čakali na vratih, ko se je vračal z daljnega Dunaja … Ne vem, če se morda tega področja drži podobna fama nostalgičnega stremljenja za preteklostjo in zrežirana fascinacija nad njeno perfekcijo, kakor danes opažamo npr. pri kultu Jugoslavije, obujanju tradicionalnih ljudskih šeg in še česa, ampak dejansko mi to čaščenje študentske srenje nekdaj vzbuja grenak priokus. Da smo študenti danes nekaj zgrešili, nekaj zamudili, da je nekaj moralo iti hudo narobe. Niti duha ne sluha ni namreč o t. i. »študentu naj bo«, o liku sofisticiranega mladca ali mladenke, ki dejansko nekaj »ve«, kakor »naj bi bilo« to nekdaj značilno za študente.

Kolikšen sod znanja danes drži povprečen študent? In kaj se nenazadnje sploh smatra za znanje, za razgledanost in vednost? Morda to, da osnovnošolski matematični geniji ne znajo navesti niti ene leposlovne knjige, ki sem jim je vtisnila v spomin; da študent družboslovja z največjim veseljem popolnoma odmisli številke in številsko logiko; da srednješolec veselo zamenjuje med astronomijo in astrologijo, da študent neke tehnične smeri meni, da se ga etika in morala ne tičeta? Čakaj, čakaj … A ni Seneka nekoč rekel, da se ne učimo za šolo, ampak za življenje? Problem je, ker danes povprečni šolajoči se misli ravno obratno. Oziroma je celoten družbeni diskurz nastavljen tako, da drugače skorajda sploh ne more misliti. Znanje je postalo tržni artikel, postalo je kanal, vidni kanal, s katerim lahko uveljavljamo svojo pomembnost, zaslužnost, vrednost … Postalo je strateško orodje in orožje. Iz njega smo napravili čisti objekt.

V osnovno- in srednješolskem procesu smo potisnjeni v malo morje predmetov, v vesolje planetov z imeni »zgodovina«, »matematika« …, ki obstajajo neodvisni drug od drugega in jih učenec interpretira samostojno. Dovršenost išče ločeno, iz ene šolske ure v drugo. Njegov učni uspeh je zadovoljiti posamičnim zahtevam ločenih predmetov in avtoritet učiteljev za njimi. Ni šans, da bi lahko jasno in z dojemanjem vse te samosvoje »planete« razumel kot dele vesolja, da bi uspel vse partikularne informacije združiti v neko holistično celoto. In s tem se izgublja tista tako idealna funkcija šole – da vzgaja misleca. Misleca, ki se bo znal vprašati »Zakaj?« ali pa »Glej, glej, tole je pa zanimivo!«. Vzgaja le robote, ki na najbolj genialne načine skrbijo za distribucijo informacij in podatkov, ki so združeni v neke kvazi forme, povsem umetno nastale, ki jim pravimo učni predmeti. Zadeva s šolskimi predmeti se sliši precej fino in je za šolski sistem pragmatično najlaže uresničljiva ter daje tudi hitro dosegljive otipljive rezultate. Izza teh učnih predmetov oz. v njihovo meta-stanje pa zmore vkorakati le malokateri šolajoči se.

Tudi v študijskih vodah ostaja proces precej podoben – znova kopica podatkov, malo morje informacij, ki serijsko proizvajajo »fach-idiote« in jih na koncu okrancljajo še z listino, ki naj bi potrjevala njihovo znanje, usposobljenost. A če vprašate študente, bo le malokdo dovolj drzen in samozavesten, da se bo širokoustil, da dejansko nekaj ve, da s svojo paleto znanja zadovoljuje profilu, ki se sveti na listini. Res je, da v svet, v borbo za kruh, stopamo z eksplozijo podatkov v glavi. Radikalno gledano, ta eksplozija prej ali slej konča v kaosu neštetih točkastih podatkov. Problem je, ker ostaja to znanje povsem neizkoriščeno oziroma med sabo nepovezano. Šolajoči z njim ne znamo prav ravnati. In tega nam skoraj nihče ne pokaže. Šoli na kateri koli stopnji manjka torej holizma. Ta za razliko od zgoraj omenjenih učnih predmetov ne daje tako otipljivih rezultatov in za nameček zahteva večjo usposobljenost učitelja, drugačni premislek šolanja kot takega.

Današnji šolajoči smo bolj kot kdaj koli izpostavljeni katapultom informacij – skozi medije, šolo, neformalno izobraževanje itd. Veliko vemo – toda, ali zares Vemo? Po drugi strani pa nas kot Prometeja kljuva nelogična in protislovna družbena realnosti – da ostaja naša prihodnost, naša poklicna usoda ne glede na leta šolanja in tisoče strani v knjigah na majavih tleh. Popoln paradoks torej glede na prej omenjene kvazi-idealne »stare čase«, ko je »študenta, ki ve«, čakala ne le sanjska služba, ampak višji družbeni status. Posubjekteno znanje je torej učinkovalo tudi kot zunanji objekt in sprovedlo vlogo njegovega nosilca. Današnja družba pa je tole zadnjo enačbo radikalno preinterpetirala in ustvarila to, kar imamo sedaj. Znanje je instrumentalizirala. Vedenje se tako kaže v lastninjenju točkastih informacij, ki so preveč prežvečene in slečene vsega tistega, kar bi lahko pripeljalo do »aha-efekta«. Pozablja se, da je umetnost učenja predvsem umetnost pomagati odkritjem. Koliko študentov v letih svojega celotnega šolanja dejansko iz distribucije preide v fazo odkrivanja in povezovanja hrbtne plati prostituiranih podatkov?

S prvim majem je svet videl in zaznamoval marsikaj, tudi tiste delavske demonstracije leta 1886 v Chicagu, ki so izbojevale 8-urni delavnik in ki so pravzaprav vplivale na to, da smo dnevu nadeli identiteto refleksije dela in obenem poudarka dela kot ključne človekove vrednote. Praznik, ki sicer nosi neko globoko zakamuflirano slutnjo komunizma, kar je še posebej bodlo v nos Američanom, ki so ga zato raje preimenovali v Dan prava, ne glede na to skriva v sebi neko univerzalnost. Ta univerzalnost je delo, tako specifična in nepogrešljiva človekova dejavnost.  

Se morda spomnite prizora iz Kubrickove Odiseje 2001 in trenutka, ko pred opicami zraste velikanski monolit, ki v eni izmed njih spodbode historičen akt – da zagrabi kost, se nekako prvič postavi na nek ekscentričen položaj in spozna, da jo lahko uporabi kot orodje. S tem se na nek najbolj elementaren način rodi delo, s katerim človek za en faktor več kakor preostale živali poveča razmik med sabo in naravo. Ne gre več zgolj za hedonistično in nagonsko slepo zadovoljevanje lastnih potreb, vmes se vrine nek zunanji pogled nase in na okolje, v katerem smo situirani. Pogled, ki spontano vodi k rojstvu človekove kreativnosti, ki sproži eksplozijo zamisli. Delo nato čisto pasivno postane njihova »posmrtna maska«, kakor se izrazi Walter Benjamin.

In če imamo to v glavi, nas ne preseneti več ta silna, domala celo eksistenčna pomembnost dela, kakor si ga definiramo ljudje. Globoko se je zakoreninilo v našo identiteto in obenem določa naše samovrednotenje, še več, našo družbeno vrednost.

Včasih slišim koga, ki pravi: »Zdaj, ko nimam službe, se mi zdi, kot da se mi je življenje ustavilo. Živim kar tja v tri dni. Samo da bi kje lahko delal, pa bi bilo vse drugače (in bi se najbrž ponovno rodil, nadaljujem stavek v mislih)«. Huh, se zavedamo tega? Da nam delo, ta naša zunanja aktivnost, ki z vdahi kreativnosti dobiva tako živo obličje, meri našo smotrnost?

Delo obenem izredno dobro vpija zakone aktualnih družbenih ureditev in tokov. Njegova vrednost se je kalila v ognju tekom industrijskih revolucij, rdeče se je barvalo ob vedno bolj uzurpatorskem pohodu kapitalizma, dandanes pa zanj pravijo, da izginja. Vsaj v tisti klasični definiciji, kakor smo ga vajeni. Posttržna doba zapira »fabrike«, po mnenju nekaterih pa odpira nekakšne njihove »kiber«-nadomestke, ki si jih utopistično sedaj lahko komaj slikamo v mislih.

Če se je še leta 1886 tako bleščeče svetila nova humana pravica do 8-urnega delavnika, s katerim sta se za hip zlila človekov in svetovno-univerzalen diskurz o delu, smo danes stran stran od ideala. Po eni plati v proizvodnji stroji izpodrivajo človeške roke, kjer ob enaki ali celo višji produkciji ljudska moč ostaja odrinjena na stran, zaradi česar podjetja že množično posegajo po skrajšanem delovnem času, da bi preprečila množičen osip delavcev in s tem njihovo nezaposlenost. Po drugi strani pa se sploh Amerika in preostali razviti Zahod v določenih sektorjih nagibata k nenormalni raztegnitvi človekovega delovnega dne na 70 ur in več tedensko. V obeh primerih delo oziroma njegova anomalija krivenči človekovo identiteto. Pri nezaposlenosti, torej pri pomanjkanju dela, gre za izgubljanje človekovega samovrednotenja, izpuhti tako jasna in oprijemljiva skala v steni, ki nas drži približno v dosegi nekega smotra. Po drugi strani pa ravno zasičenost z delom povzroča obratno posledico – človek se preveč identificira z njim, ga praktično uporabi kot nadomestilo v vseh preostalih sferah svojega življenja.  

Rešitve bi tukaj kazalo iskati v poudarjanju področij, kjer so stroji na ledu. Z baziranjem na medčloveških odnosih, na skrbi in sklicevanju na intimnost ter v vpoklicu dela na ta področja. A vprašanje je, kako smo nenazadnje pripravljeni delo bratiti s čim več kakor zgolj s pragmatičnim in kapitalističnim pomenom, kakršnega večinoma v površni asociaciji nosi dandanes.

Kakorkoli, prvi maj je pravšnji dan, da reflektiramo naš odnos do dela in nekje v sebi pomislimo, ali njegov angleški prevod May Day ne bi raje spremenili kar v »mayday«.   

»Reciva, da je tebi všeč čokoladni sladoled, jaz pa potrebujem več, na primer vanilijo. Imeti hočem svobodo izbire, temu se reče svoboda.«
»Že, oče, a ne pogovarjava se o tem. Nisi dokazal, da je vanilijev sladoled najboljši.«
»Sem pa dokazal, da se ti motiš.«
»A mene nisi prepričal.«
»Saj nisem prepričeval tebe, temveč njih.« (Pokaže na mimoidoče.) 

(iz filma Hvala, ker kadite)

 Tako nas Nick Naylor v filmu Hvala, ker kadite (2005, ZDA; režija: Jason Reitman) popelje v samo srce svojega poklica. Je izvežban in neverjetno talentiran obračevalec besed in s tem sekira v med največjemu ameriškemu tobačnemu lobiju s sedežem v Washingtonu. Imajo ga za marsikaj: vampirja, lovca za dobičkom, morilca otrok in celo Mefista, ker zagovarja in propagira dejavnost, ki na dan ubije 1200 Američanov. »Če enega samega mulca pregovorim v kajenje, imam plačan polet,« z učinkovitim sarkazmom, ki ga ne zmoreš oboriti iz izbire med poklicno gorečnostjo ali golo rutiniziranostjo, vodi protagonist film v ironijo. Kot hudiču, ki za sabo vleče cel pekel, se mu zoperstavljajo zagovorniki zdravja in fanatični senator, ki vodi akcijo, da na bi bili vsi prodajani zavojčki cigaret prelepljeni z znakom mrtvaške glave. »Podatki Američanov ne prepričajo, potrebujejo podobe. Potrošniki na podobe reagirajo veliko močneje,« pravi neustavljivi in odločni Vermontčan.
Izostrita se torej dva pola, na eni strani tobačni lobi, na drugi borci za zdravje in varnost ljudi, v filmu konkretno Američanov. Dve ekipi, torej, ki sedaj potrebujeta le še igrišče za spopad. Kot pravšnji se vmes znajdejo mediji. »Podkupiti je treba hollywodske producente: Če danes kdo kadi v filmih, je ali psihopat ali Evropejec. Hollywood bi moral propagirati cigarete. Will in Grace bi morala kaditi, Forrest Gump puhati med bomboni. Če bodo kadili na zaslonu, bodo cigarete spet seksi,« se Nicku posveti genialna domislica – obuditi kadilce v filmih od mrtvih. Tudi nasprotna struja ni nič manj preračunljiva. Senator po neuspelem nastopu v oddaji Joan Lunden svojemu pomočniku nalaga boljšo marketinško potezo: »Kje si našel fanta z rakom? Poiskati bi moral koga čisto na koncu. Takega na vozičku, ki komaj govori in z zlato ribico, ki jo nosi s sabo v vrečki!«

Skozi celoten film torej mediji igrajo neke vrste nogometno igrišče ali kar cel olimpijski stadion, kjer se pomerjajo različne strani. Od izkušenj, sreče in pretkanosti ter znanja je odvisno, kdo bo z igrišča odšel kot zmagovalec. Tobačni lobisti posnemajo potezo svojih predhodnikov iz prve polovice 20. stoletja, ki so spretno izkoristili pojav kina. Sprožijo torej posebno PR ofenzivo: »Včasih je bila televizija polna cigaret, danes jih preganja. Dajmo cigarete v roke še komu drugemu kot le RAB-om – Rusom, Arabcem in barbarom.« S hollywoodskim producentom skoraj sklenejo dogovor, da se lotijo filma s naslovnim frajerjem, ki na veliko kadi. Po možnosti bi bil to postavnež, kova Brada Pitta, ki v prihodnosti junaško osvaja Catherine Zeta Jones v vesolju. Njuni goli telesi se združita v megli cigaretnega dima, mimo njiju pa se odvijajo daljne galaksije. Krasen idejni in vsebinski preplet tehnologije, znanstvene fantastike, čutnosti, cigaret in še česa, forma, ki žanrsko lahko pritegne marsikaterega gledalca, »ki filma ne bo gledal le v kinu, ampak bo kupil tudi DVD.« Nič čudnega, da si ob tem manejo roke tako firma Sony, tobačniki, kot tudi glutenski sultan, »hitler južnega Pacifika«, ki naj bi skupaj s »cvenkom« v rokah botrovali zamišljenemu filmskemu »novorojenčku«. Kapital, ki drži dirigentsko paličico nad scenaristi, meša ideološki strup, ki bo v varni embalaži preplavil mentalno sfero nič hudega slutečega potrošnika dotične medijske vsebine.

Ob vsem skupaj je zanimiv tudi drugi pol omenjene PR tekme na medijskem igrišču. Prevladujočo miselno paradigmo, da je kajenje škodljivo in specifično ogroža zdravje, zagovarjajo državne institucije, ki jih pooseblja senator iz Vermonta. Država direktno zavzema svoj položaj, ki je v tem primeru, ko gre za varnost zdravja ljudi, seveda utemeljen. A kdo zmore spodbiti sum, da to ni le spretna poteza pridobivanja točk zase? Ni se namreč pretirano težko zavihteti na stran prevladujoče družbene ideologije in iz strani premoči in predestinirane zmage voditi boj. Utemeljen in upravičen ni način, kako se senator (in z njim država) tega loti. Anti-tobačni projekt nam izzveni kot ideologija, ki jo je potrebno ljudem posredovati na namaskiran način, v obliki, kakor je najbolj učinkovita. Najbrž nam je zgornji citiran stavek senatorja o bolniku pred tv ekrani več kot zgovoren dokaz. Vidimo torej, da uporablja pretkane PR prijeme, vse samo z namenom, da bi dosegel svoj prav. Samo pomembno poslanstvo države tako na koncu izzveni le še v hinavsko in larpurlartistično tekmo z nasprotno stranjo, tekmo, ki navsezadnje nima nobenega opravka z vplivom kajenja na zdravje in samo zdravje ter blaginjo ljudi, ampak se bije nekaj sfer višje, na kavbojskem soočenju države in tistih, ki držijo v rokah vajeti močnega in ključnega kapitala.

Vse skupaj dobi okus samo s tipičnim prikazom boja med enimi in drugimi, s polarno delitvijo plena. Afirmativci proti negativcem oziroma sodoben medijski pristop, ki ne išče središča, ampak sredo med eno in drugo stranjo.

Morda se je temu središču in idealu novinarstva še najbolj približala Heather Holloway privlačna novinarka, ki, nenavadno, sprehod v posteljo s svojim intervjuvancem interpretira pač kot le način pogovora ali intervjuja. V članku Nicka Naylorja prikaže izza druge strani. Ni več nepremagljivi bog besede, pač pa pretkanec, ki stavi na napačne in nepravilne karte. Heather ne uklene kapital, na koncu koncev niti moški šarm, zvesta svojemu novinarskemu poslanstvu odkrivanja resnice in svobodnega izražanja mnenj gre do konca. In Nicka skoraj pokoplje. Le toliko zraka mu še preostane, da pomisli na svojega sina, tistega, ki je čist krempljev kapitala ali oportunizma države, in verjame v očeta kot človeka. Desetletni deček namreč zasluti misel, citat Marshalla McLuhana iz Razumevanja medijev, da namreč »oglasi potisnejo načelo hrupa na nivo prepričevanja in se ujemajo s postopki pri pranju možganov.« Njegov oče se tako v sinovi interpretaciji giblje na majavem oglišču lažnivca, resnico govorečega in besednega larpurlartista, ki »se ne pogaja, temveč argumentira«. V sinovi glavi zmaga seveda idealna opcija, a Nick se njenemu veličanstvu, besedi kot »femme fatal« manipulacije, ne more upreti. Če ne bo šlo s tobačno industrijo, je tu še vedno mobilna telefonija. »Če znaš pravilno argumentirati, imaš namreč vedno prav.« 

S tem poda tudi svoje videnje medijev. Kaj pa Heather? Je bila zanj res brez vpliva?

Zadnjič, ko sem se s štiridesetimi stopinjami vročine na vlaku prevažala domov, sem nekaj časa kot kup nesreče slonela zraven dveh najstnic, ki sta (po mojih ugibanjih sodeč) šolo za tisti dan zapustili nekoliko prej kot običajno. V tistih dobrih desetih minutah, kar smo bile prisiljene absorbirati prisotnost druga druge, sta se začeli pomenkovati o tem, kako ima ona naravo opice, druga pa se ji je v odgovor prismejala, da ji je računalniški izračun pokazal, da je jazbečevka. »Posluš' to, stara! S'm šla pol un kviz o bogovih delat' – ej, cela štala, baje, da sem taka k' Afrodita! Kva pa ti?« »A, ja? A to tut obstaja?« »Ej, kva s' b'la u prešjn'm lajfu?« »Una devica Orleanska.« »Kok' čud'n. J's tut!« Potem sta ugotavljali, ali se zdita tako imenovanim »prijateljem« prej »Sexy« ali »Pretty«, kako najbolje uskladiščeno moško mednožje gre skupaj z njunim karakterjem, kakšen stil plesnih gibov uporabljata, kako je ena nekemu Ircu in druga nekemu drugemu Američanu podarila orgazem in zalila rožice na njegovem vrtu (??) … ipd. Potem sta presedlali na zadnjo prestano noč v diskoteki, kjer sta srečali neko število mladcev in od nekaterih uspeli zaseči naslove njihovih profilov na Facebook-u. Ja, Facebook. O tem govorim. Trenutno blazen hit, ki tudi v Sloveniji beleži izredno hitro rast uporabnikov. Na spletu se je že mnogo pisalo o njem, analiziralo razdobja življenja običajnega »Facebook-erja«, a nekaj tednov nazaj sem v Sobotni prilogi brala izredno dobro mnenje o tem novem načinu navezovanja prijateljstva avtorja Lenarta Kučića (Elektronsko prijateljstvo).

Najbolj zanimivo se mi zdi, kako cela zadeva drži uporabnike zraven na podlagi igranja na karto narcisoidnosti. Uporabnikom servira najrazličnejše teste, da se lahko analizirajo, primerjajo med sabo in ocenjujejo. V najbolj skrajni varianti se mi zdi kot elektronski katalog, kako si izbrati in najti svojega idealnega partnerja, seveda pa najprej najti sebe. Ugotoviš lahko: »Are you a sex god or godness?«, »Which college best suits your personality?«, »Which cartoon are you?«,  »Which fairy tale princess are you?«, »What disaster are you?«, »What season of the year are you?«, »What horror charcter are you?«, »Whose sexy ass are you?«, »What serial killer are you?«, »What drink are you?« … in podobno. Ribe vsekakor prijemljejo. Vsi se po malem radi odkrivamo, vsi mislimo, kako smo nekaj posebnega in najraje našpičimo ušesa, takrat, ko izvemo kaj novega in (hinavsko zavitega) pozitivnega o sebi. Potem bomo klikali še in še in, če bo treba, v to prisilili še ostale. Testi so namreč tako narejeni, da rezultatov ne vidiš prej, dokler v igro ne povabiš vsaj 15 drugih souporabnikov. In potem je epidemija vase-zatreskancev podrla jez.
Zanimiv mi je tudi fenomen, ki ga je izpostavil Kučić, da se sploh v tujini mladi zelo naslanjajo na Facebook pri sklepanju novih zvez. Pri na novo spoznanih ljudeh namreč zaprosijo za njihov nick in si doma v miru pogledajo njihov profil. Če jim ustreza, se morebiti celo začno med sabo družiti, drugače se odvrnejo drug od drugega tudi kot znanci. Kje je ob vsem tem kemija ali tista nevidna, a slutljiva sila, ki dva poveže med sabo tako kot prijatelja ali zaljubljenca? Prednost s to spletno »vročo robo« dobiva razum, ki temelji na lastni pridobitnosti in vasezagledaosti. Gol potrošniški princip, kjer si vsako novo osebo pogledaš na polici ali v katalogu in se odločiš, če ustreza tvojim meram. A to niti ni konsistenten argument. Tega napravi šele dejstvo, da je problem, ker se ne zavedamo, kaj so naše mere. Ker nas je narava napravila take, da jih spoznavamo šele ob takšnih in drugačnih (živih) stikih z ljudmi. 

Vse skupaj pa zabrede res v totalno ironijo, ker se ljudje na Facebook-u med sabo imenujejo »Prijatelji«. Ti postajajo statusni simbol. Več kot jih imaš, bolj si pomemben, uspešen, kul. Ponorelo!

Čeprav skoraj nerada, naj omenim še kaj pozitivnega glede »facebook-anja«. Čeprav s kavčpotejtarskim prizvokom – lahko z njim vendarle spremljaš aktualna dogajanja svojih prijateljev ali znancev, ostaneš v stiku s kom z drugega konca sveta, brskaš po tujih albumih in nenazadnje predstavljaš svoje dosežke. To pa že vse skupaj že precej spominja na blog.

Kakorkoli, nasršena nad njim, je pred kratkim tudi mene vpotegnil med svoje medene cvetove, a kolikor poznam življenjski krog povprečnega facebooker-ja sem počasi za v penzion. Kaj pa vi? Vas je že premamil, se zmrdujete nad njim ali ste morda še v kameni dobi? Morda imate slednji še najbolj prav. Beware of it!

Zdajle se počutim kot nekdo, ki so ga po mnogih in dolgih letih znova spustili v njegov atelje. Nezaupljivo prijemlje sleherno stvar, z nekakšno odtegnitvijo, a prijetno nostalgijo se ozira predse in pri sebi premišljuje, kako zopet začeti. … … … Uhuhu, sem si tokrat vzela obširen »time-out« in se posledično sedaj kot nezaupljiv mačkon strahopetno in cizljavo opletam okoli tipkovnice ter kolebam, ali pritisniti ali ne. Ko človek spusti en dan, dva, pet … začenjajo tudi dogodki, misli, detajli dobivati drugačno vrednost. Zadnji sploh izginejo, prvi pa izgubijo vso karizmo in se počasi pretočijo v zgolj nek zastor, hlapljiv in prosojen, nevreden objave. Pa so šli dnevi: »Bom jutri …«, »Ko odpišem isti kolokvij, pa zvečer res bom. Res.« Res – Ne. A to ni bil izgovor, ti so klišejski; to tu je bila moja uvertura, da se malo ogrejem.

Resnici na ljubo sem podobno kot Jana že kar nekaj časa v mislih sestavljala spisek tem, o katerih pisati. Sicer jih ni tako veliko, a jih v kratkem pripnem sem gor, da bodo trobentali za mano, če me še kdaj vklene podobna blogarska apatija.

Sicer so za mano prazniki. Tako kot sem zadnjič opisala, sem se podala na Kamenik po mah – ta kraj, ta kraj je neverjeten! Snega pol metra, okoli tebe ni (ne-animistično gledano) žive duše, samo bori se stiskajo eden ob drugem. Imaš občutek, da si na visokem, čeprav ne vidiš daleč, spodaj pod tabo stopinje divjadi, iz snega kljuvajo osamljene travnate bilke, a vse prežema, gromko prežema neka taka božanska energija, ja, energija (čeprav te besede ne uporabljam rada), ki te priklene na kozmos, da se zaznavaš kot njegov aktiven člen. Pa pekla sem piškote in z mamo globoko v noč trla orehe. Prestopila sem v tisto fazo, ko sem postala »teta, ki deli bonbone«. Novo leto je bilo ob Andreju Rieuju (na televiziji) fenomenalno, pa čeprav na nekem ad hoc nemškem kanalu. Zopet sem našla pozabljeni šah in bila seveda spet poražena, padlo je mnogo prijetnih srečanj kar nekje na snegu in z rdečimi noski in toplimi objemi … predvsem sem pa študirala azijske filozofije in brala Byrona, Lermontova in Goetheja. In ja, nesebično sem raztrosila svoje bacile na starše, da bi lahko kmalu ustanovili trobilski trio. Prišla je Marija, Ana je včeraj ponoči (potem ko sem ji ob dveh intuitivno poslala sms, da ji v mislih želim vse dobro in sem z njo) ob treh povila Mateja, prihaja Nežmah, prihaja "Vse zastonj, vse zastonj!", kjer si je Sandman prislužil nagrado »odvisnih« opazovalcev za odlično on-line reklamo, prihajajo izpiti, še enkrat izpiti in še najbrž kaj prijetnega, si upam trditi.

Ne vem, sama nisem delala sklepov in želja, kaj si želim. Želim delati na starem. Če sem ga kje pobiksala, želim to popraviti, če sem kaj dobro zastavila, želim nadaljevati. Želim si biti zvesta sebi, v ljudeh iskati najlepše in se truditi, da jim je ob meni lepo. Že zdavnaj sem nehala otročariti naokoli z vprašanji, kdo sem in kaj mi je usojeno, in posledično se s tem tudi velika iskanja, ki so koncu koncev le begoten larpurlartizem, končajo. Včasih se mi dozdeva, da je celo osredotočenost na tu in sedaj ter v tebe v tem posiljena, umetno teleološko obarvana. Pristala sem v ironiji, v naslajanju nad kontrasti, v utapljanju v tisti linici paradoksalnosti. Pa niti »pristala« nisem, že opisnost stanja je preveč deterministična, preveč deterministična je celo prva oseba. 

Še nekaj sem pozabila … Eno leto že drevenim tukaj na eDnevniku. Začela sem pod totalno krinko, da me celo veliki šefe tukaj ni utegnil razkrinkati, danes pa utrinke mojih miselnih slalomov berejo že moje plesalke, ki so baje nekega dne po pomoti našle moje ime v povezavi z nickom v Direktu (»Kdo bi si mislil, da se bo Philia, kdaj znašla v tej tračarski reviji, hehe!«, mi še vedno odmeva sladka ironija nekega preteklega večera dobre družbe ob pivu). Še zmeraj si nisem prišla na jasno, čemu sploh pišem tukaj. Pa čeprav sem mislila, da se bo odgovor sčasoma porodil. Neke koščke sebe sicer krpam sem gor, a to nisem jaz, je nek pokrpani virtualni jaz, ki v glavah drugih dobiva novo obliko in vsebino, kar posledično v naši interakciji vpliva tudi name. Sem se prišla sem gor spreminjat? Mogoče, podzavestno. Ob lastni izkušnji in tudi opazovanju drugih sem spoznala tudi (grenko in boli, ampak je res), da vsi tukaj takole po malem hranimo narcisa v sebi. Ustvarjamo nek idealen jaz, svoj vrtiček, ki ga pridno zalivamo, ogledujemo, kažemo drugim in postajamo ponosni nase. Prav vsak, si upam trditi, drugače nas ne bi vleklo dnevno v nadzorno sobo. Ta naraščajoča narcisoidnost je hiba tovrstnega spletnega dnevništva. Sicer marsikomu povrne samozavest, mu lepša dan …, a vseeno na nek čudno inkliniran način, ki ni sam sebi namen. Je samo posledica, ki je postala gonilo in vzrok za nadaljnjo aktivacijo, akcijo in reakcijo. Po eni strani me to dnevništvo spominja na horoskop ali vedeževanje. Tam dobiš neko razlago sebe samega, po kateri se podzavestno ravnaš in spreminjaš. Le da smo tukaj »vedeževalci« mi sami. Sprovedemo neke svoje značilnosti, našo identiteto napravimo oprijemljivo za druge in se s tem okalupimo. Z opisovanjem nas samih, svojega življenja, svoje preteklosti, z dodajanjem svojih sanj in predikcij ter analiz, hote iz sebe jemljemo nekaj delčkov sestavljanke, iz njih pa ne zrastemo mi, ampak neka sekundarna identiteta, ob kateri se naslajamo in ji na koncu celo sami nasedemo in verjamemo. Postanemo lutke svoje lastne lutkovne predstave.

No, to sem ugotovila letos. Kako pretrgati nitke z rok, nog in predvsem glave ter njenih ust, pa bo naloga naslednjega leta tukaj zgoraj. Ali pa dogajanje z marionetnice preseliti kam drugam. Morda na wrestling, smetišče, Midasu domov ali v Aličino čarobno ogledalo. No, to ne bo naloga, prej proces. Greste z mano?

Danes imam pa vnemo! Tole je že drugi vpis (sicer res razpet med dvema dnevnoma, če smo natančni). Očitno bi rada nadoknadila z opaznim izpadom. Kaj hočemo - december je dvotretjinsko že v odhajanju … Tu gori sem se res vedla precej nemo, pa nikar ne sklepajte, da sem po zaslugi zadnjič opisane ne-ravno-rožnate izkušnje namensko skrila jezik in pojavo na blogu v osamo, le čas se je noro hitro odvrtel naprej. (Ravno nekje sem zadnjič prebrala, da ni samo naše dojemanje krivo, ko mislimo, da se nam ta četrta dimenzija odvija hitreje ali počasneje, ampak da naj bi se dejansko »vrtel« različno hitro. Kakorkoli, tukaj se bom zadovoljila s hipotetičnim ugibanjem in čudenjem … In vzela v roke Hawkinga ali Greena oziroma koga njima podobnega.)

No, zabredla sem stran od tega, kar nameravam pretresti spodaj. Na hitro bom raje napletla le najbolj posebne momente decembra:

• Ogledat sem si šla City Lights od Chaplina in v spominu sta mi najbolj ostala dva starčka, ostarel par, vsa siva in sključena, tiščaje glave podzavestno skupaj. Delovala sta, kot da sta prišla prečekirat, če je film še tak, kot je bil, ko sta ga gledala najbrž kje v tridesetih, ko sta bila zaljubljen mlad par. Pred mojimi očmi se je odvila nostalgija po neki daljni situaciji. Tistega dne, ko so filharmoniki igrali pred nami, je bilo samoumevno, da je situacija povsem drugačna; v dvorani so sedeli drugi ljudje, mnogo mlajši in polni življenjskega elana in ciljev kot onadva, svet pa se je med tem tisočkrat in tisočkrat zavrtel okoli … a ostareli par je še vedno isti, film, ki je tudi ostal natanko tak, pa najbrž še vedno zreta s tistimi mladostnimi očmi. Ujetnika spominov in sprenevedanja o sedanjosti.
• Vrnila se je Marija, moja velika junakinja! Za seboj ima tisoče kilometrov brcanja pedal, vso muhavost in po drugi strani najbolj neizmerno uslužnost Kitajcev in drugih narodov ter transibirsko železnico, ki je nadomeščala kolo, v tednih, ko so bila kolena prešibka. Ko sem jo na Bavarskem dvoru prvič videla in objela, je bil njen prvi stavek: »Jaz grem nazaj! To ni to. Moje mesto je sedaj v Šanghaju«. Tam naj bi se bo od januarja naprej z mednarodno ekipo kolegov trudila za ekološko ozaveščanje Kitajcev. Na tihem sem pričakovala nekaj podobnega. Nikakor si je nisem znala predstavljati, da bi se sedaj utaborila in ustalila znova nazaj v slovenskem vsakdanu in tehtala, kje imajo večjo akcijo – ali v Tušu ali Mercatorju. Ne, Marija ni tip za »malo« in plitko Slovencelj-landijo. Ne vem, kako je drugje, a kot tujec se kjerkoli drugje počutiš kot ne-del lokalne srenje, kar je korak velikanske prednosti za svobodnejše in od okoliščin neobremenjeno mišljenje.
• Na obisku sem bila pri vriskajoči in veselolični kozjanski gospodinji. Juh, kako je bilo fino! Človek postane kar ponosen, da ima Kozjansko take »matere«. Izvedela sem marsikaj novega o starih običajih, pričakovanju praznikov, samih obveznostih gospodinje. Brez nostalgičnega javkanja, ampak z golo primerjalno analizo mi je današnjim vštric postavila pretekle čase. Ko se je dejansko lahko govorilo o Pristnosti. Desetletja, stoletje ali dve nazaj je bilo vse tako preprosto. Ljudje so mnogo manj vedeli in se posledično tudi obremenjevali z manj stvarmi. Življenje je imelo manj ciljev, a te tehtnejše. Če pa si je bil človek dejansko bližje?, no, o tem pa bi lahko razpravljali.    
• Po dolgem času sem srečala svojega baletnega učitelja – na baletni predstavi Hrestač v Rogaški Slatini, ki sta ga pripravila baletna oddelka glasbenih šol v Rogaški Slatini in Slovenskih Konjicah. Zdelo se mi je naravnost neverjetno, kako si je zapolnil ure vseh tistih šestih let, kar sem se dejansko učila pri njem. Da sem bila ena najbolj perspektivnih in predanih učenk. Ubogljivih in neverjetno čustvenih v gibih, je rekel. Srečanje je odprlo stare drobne brazgotine oz. spomine na obdobje, ko sem do baleta gojila velikansko navezanost in željo. Med mojim sedmim in trinajstim letom namreč ni bilo bolj goreče želje, kot poklicno plesati na špičkah. Noro, ko pomislim, kako sem bila dejansko zmožna razviti neko željo do take velike mere. Huje kot stanje zaljubljenosti je bilo! Veselila sem se torkov, ker smo bili samo en dan od baleta, obsedena sem bila s sredami, ko smo imeli balet, četrtek je bil blažen, ker je bil dan med sredo in petkom, ko smo imeli vnovič balet, da ne omenjam sobote in nedelje, ki sta bila dneva »za« baletom. Še vedno hranim star dnevniški zvezek iz leta, ko so odprli baletni oddelek v Rogaški in kako sem čez celo stran vzklikala »Hura!« in »Hvala!« in »Sanje se uresničujejo!« … Še vedno vidim deklico, ki je vsakič skrbno zložila vse tiste copate, dres, nogavice, gamaše, gumice itd. v nahrbtnik in ji ni bilo hudo ne v mrazu ne v družbi perverznih klateških starcev, ki so se izživljali z govoričenjem, kako jih je »v najrazličnejših položajih zadela kap«, sedeti na zapuščeni železniški in čakati vlak. Z od baletne ure ogretimi nogami in melodijo še varno v ušesih. In spomnim se tistega razočaranja, ko sem končala nižjo baletno šolo in šolanja nisem mogla nadaljevati, razen če bi se morala preseliti v prestolnico ali Maribor. Staršem to ni padlo niti na misel, sčasoma sem se tudi sama sprijaznila, da smo pač ruralci oz. periferija prikrajšani za marsikaj, kar se urbanim centrom zdi samoumevno. Pa sem balet potlačila in našla kakšno drugo pot. … Še vedno ne vem, ali je bilo prav. Bog ve, kako bi se življenje odvijalo sedaj. Ne glede, tudi sedaj mi nič ne manjka. Odkrila sem pluralizem plesa in vedno bolj bredem vanj. Res, g. Stoleski, hvala za prelepe spomine otroštva! … … Ko sem se peljala nazaj domov iz Rogaške, sem morala ustaviti. Pogled je bil preveč moten. 
• Pred vrati so prazniki. Me lastno obnašanje opominja na to. Luščim orehe, sanjarim po Stari Ljubljani, brezdomcu sem danes stisnila v pest celo vrečko sladkih praženih mandljev, s starši sem bila na koncertu, kolega me je zvlekel na študentsko mašo pri frančiškanih, kjer se nisem mogla načuditi velikanski gneči v cerkvi, prenatrpani s povečini glavami med 16 in 30 let. To res ni kraj, kamor bi pogosto zahajala. Jutri pečem medenjake. Popoldne predstava, v soboto animacija. V nedeljo bom najbrž naredila božični venec, v ponedeljek grem nabirat mah, da bom zvečer sestavila jaslice. Le kdo bo letos odgovoren za smreko, ko sestre ne bo doma? Bomo pa toliko močneje mislili nanjo, da se ima lepo.

Zadnje čase precej razmišljam o enakosti. Ljudje si jo ponavadi predstavljamo kot socialno enakovrednost, da imamo torej v diskurzu sedanje liberalne in demokratične države blaginje enake osebne svoboščine, enake možnosti za politično participacijo ... Lahko bi rekli, da je enakost tu v službi pravičnosti. Ena prvih asociacij so tudi človekove pravice, ki temeljno zapovedujejo, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Ko sem poizvedovala pri prijateljih, sem dobila občutek, kot da je tovrstna enakost nekaj umetnega, da torej ne obstaja neka univerzalna enakost, ki bi zapovedovala, da smo vsi ljudje po določenih kriterijih brez skupnega dogovora enaki, razen tistega najbolj elementarnega načela, da se seveda vsi rodimo kot ljudje. Poleg tega ljudje enakost razumejo tudi v nekakšnem distributivnem smislu kot torej v enako odmerjenem dostopu do dobrin, svoboščin …, kot nekakšen enakovreden izhodiščni položaj, v katerega smo dani. Zanimivo je tudi, da se prvi odzivi ljudi ob omembi enakosti dostikrat narobe zasidrajo pri umevanju »istosti«. Zato bi sama izpostavila tri različne pojme: »istost«, »enakost«, »enakovrednost«.

Ljudje sebe definiramo tudi kot državljane, kjer je ključna postavka ta, da smo si v pravicah, svoboščinah in možnostih tako na socialnem, ekonomskem, kot tudi političnem področju enaki. Kot sem že zgoraj zapisala, naj bi namreč živeli v državi blaginje, ki ima za temelje načela demokracije, slednja pa izhajajo ravno iz pravila, da jo sestavljajo enakovredni posamezniki. Poleg tega je bilo nekoč prepričanje o enakosti trdovratneje zakoreninjeno tudi zaradi krščanske vere, ki je zapovedovala, da »smo vsi ljudje pred Bogom enaki«. A tu gre za dve različni dimenziji enakosti – biti enak »pred« in biti enak »med«.

Razpravljati o prednostih in slabostih stališč do enakosti, je obenem podobno kot razpravljati o prednostih in slabostih enakosti na splošno. Enakost je namreč umetna diskurzivna tvorba, nastala torej z oblikovanjem stališč, ki so prešla v norme. A vendarle, pristajanje na enakost je nujno za uspeh koncepta demokracije kot domnevno idealne forme države. Ljudi postavi na enakovredne izhodiščne položaje ali jim odmeri pravico do enakega deleža pri čemerkoli že, kar ima tudi psihološko spodbujevalen učinek, obenem pa tudi človeka povzdigne v status vrednote. Enakost je potemtakem vrednota sodobne družbe oziroma, če izraz nadgradimo, s postmoderno smo prišli do vrednote enakosti (v) različnosti. Kakor je zapisal Niko Toš, zna biti enakost tudi dekla političnih tranzicij, oz. »sleherni socialni preporod, sleherno populistično gibanje gradi svojo predinstitucionlano enotnost na enakosti neenakih in končuje svoj zagon v institucionalizirani neenakosti enakih«. Od tu pa je najbrž le še korak do Nietzscheja, ki je v enakosti videl le »orodje« črede, da torej preko enakosti in z njo povezane morale lahko pride na oblast oziroma se izogne inferiornemu položaju glede na nadljudi. Enakost omogoča, da drug drugega držimo v pesti ... Pa naj bo to dobro ali slabo.  

P.S.: Seveda sem ob tem čisto spregledala znanstveno, oz. ožje: matematično definicijo in rabo enakosti, kjer pa se laiki dostikrat uštejemo in enakost mešamo z identiteto, ali pač? To se mi zdi zelo zanimivo. No, se bom pozanimala ...

Kako se počutim?

Okradeno? Niti ne.

Morda užaljeno? Tudi ne.

Prej bi rekla, da se me polašča sarkazem ob dogajanju okoli tegale nedolžnega bloga oziroma nekega naključnega zapisa, ki je v branosti presegel vse svoje predhodnike na tejle strani. Pa ne zaradi tega, ker bi bil tako dober, še manj, ker bi bil informativen ali idejno konkvistadoren, pač pa ker naj bi na njem opazne odtise pustila dotična slovenska estradnica. Oziroma, bolje obratno: ker ta naj ne bi dovolj skrbno zabrisala stopinj, ko naj bi se smukala tod okoli in, če upoštevamo sumničave sklepe, odnašala besede, besedne zveze in ideje. Brez da bi to eksplicitno nakazala. In tu so se "duhovi" razhudili.

Po drugi strani sem se ob tej farsi spomnila na Sokrata s tisto svojo znano nastrojeno naravo proti vsemu, kar je zapisano. Dedec je imel v svojem mrzenju gosjih peres (oz. s čimerkoli že so Stari pisali) prav. Po diogensko je raje s sabo - v glavi - nosil vse, kar je imel. Idej in modrosti ni pršil in razmetaval na papir. Preveč jih je spoštoval. Beseda na papirju (ali na internetu, ki je tudi neke vrste papir, le druge sorte) je namreč izredno nebogljeno bitjece. Ne more se sama zagovarjati, ne braniti. Le zapečatenih ust se lahko pierotovsko pusti prenašati sem in tja, da jo zlorabljajo in da služi tako dobronamernim kot  "žlehnobnim" namenom.

Hvala N., ki mi je že 19. poslala mail, da naj si preberem »zanimiv« komentar na portalu Vest.si, ki ga fakultetni računalnik nikakor ni hotel odpreti. Pa sem pozabila nanj. Dokler me ni v torek zvečer, ko sem s prijateljico srebala čaj, po telefonu zmotil B. Najprej je sledilo začudenje, nato nejeveren smeh, preudarnost in zopet porogljiv hehet. Lestvica teh emocionalnih odzivov je vodila le v eno smer. Voznik avtobusa in vratar na hodniku študenta sta tako le začudeno gledala za mano, ko sem kasneje tisti večer nekako bolj v posnemanju cestnega dirkača poletela naravnost na cimrin računalnik. Ni bilo časa, da snamem čevlje. Ali da pozdravim. Ta brbljava babja radovednost je morala biti potešena takoj in pri priči. Pa je dobila, kar je hotela. Nekaj identičnih besed, zvez, nenavaden, domala topotav ritem in vsiljenost določenih idej ter toka misli v branem tujem komentarju, ki je res kazal zanimivo podobnost z mojim prejšnjim zapisom. Težko bi dokazali, ali je avtorica komentarja res prepisovala ali, kot je o zadevi omiljeno odgovarjal Jani Sever, urednik zgoraj omenjenega portala, da naj bi ji "služil kot navdih". Če sta suma dejanska, bi lahko reagirala tudi s ponosom. Da bi namreč nekdo, ki ga javnost priznava za fenomen lepote in baje tudi pameti ter intelekta, iskal in dobival ideje pri meni. Hm … Sedaj bi najbrž rabila vrtnarja. S škarjami. Kar takoj. Da bi mi spodrezal pravkar zarasli pavji rep ponosa.

Če je res, kar trdi te dni opravljana komentatorka, da "ni informacij dobivala iz nikakršnega tujega bloga", bi me moja senčna, cinična plat najprej dregnila, naj vendarle zbrano pomislim. Če sta namreč prispevka nastala povsem ločeno in če ju povezuje tako močna (in naključna) podobnost v toku misli, generalni ideji ter izrazoslovju, bi kakšen prifliknjen kvazi šarlatan bobnal, da gre za čudež, za duši dvojčici! Ja, ja … Potemtakem bi se, namesto da se obtožujeva preko medijev, morali prej dobiti na kavi in druga drugo z navdušenjem objeti ter patetično preliti kakšno solzo jedikovanja nad usodo, zakaj nas je vsa ta leta vodila slepi druga mimo druge. Pa saj se mi je zdelo, da sem tistikrat dvakrat ali trikrat, ko je sredi kamnite Ljubljane dišeče zdrsela mimo mene, čutila neko ščemenje. No, takrat sem mislila, da je bila za to kriva njena karma zvezdništva, zdaj vem, da je šlo za iracionalno reakcijo. Tu se je ves ta čas torej skrival nostrum! Bah!

Če ničemur drugemu, ob tem dolgujem zvestobo svojemu spletnemu nicku – philii ali v grščini prijateljski ljubezni. Kako protislovno bi namreč bilo, če bi Philia reagirala sovražno in sekajoč že tako spridene vezi med ljudmi? Zato niti pomislim ne, da bi se petelinje drla na kupu gnoja, češ da sem užaljena in zahtevala povračilo, sploh tisto finančno, vsekakor pa se nadejam, da je omenjena zvezdnica dobila kakšen moralni nauk iz tega. In pa seveda spletni portal, ki stoji za njo. Če namreč uredniki dopuščajo takšne vrste sumljive prispevke, kjer diši po posnemanju tuje intelektualne lastnine, bi se vprašala po njihovi kredibilnosti. In nenazadnje po kredibilnosti portala, ki med svoje pisce sprejema takšne komentatorje. A ničesar eksplicitno ne trdim, še manj obtožujem. Hudomušno me samo spreletava induktiven sklep, da sem se na portalu Vest.si morebiti vsaj enkrat pojavila kot zamaskirana komentatorka, če še že drugače ne bom, hehe. No, morebiti pa bodo portalovci prepoznali moj impliciten namen in namig v prejšnjem stavku? To bi bila fer oddolžitev. 

Pa naj bo dovolj te farse. Plagiatorstvo danes ob vse bolj množični intelektualni »proizvodnji« postaja fantom sodobne dobe, skriti zalezovalec tam nekje iz teme, delujoč vseobsegajoče in ki prehaja skozi ničevna vrata in neznana okna. Tako se je namreč že zlil z vsakdanjim življenjem, da več ne vemo, kje se začne in kje konča. Shizofrenično se lahko le sprašujemo, če se ga ne polaščamo veliko bolj, kot se ga dejansko zavedamo ali, bog ne daj, upamo priznati. Hja, Jean Giraudoux je imel kar prav, ko je dejal, da "je plagiat temelj vse literature, razen prvenca, ki pa je tako ali tako neznan". 

Pa naj vrže kamen tisti, ki je brez greha!

Nasvidenje na kavi, Sanja!

Pozdravlja vas Philia, ki se je bo od sedaj naprej držala asociacija na Groharjevo. Naj se smejem ali jočem?

Mečejo jih na cesto. Natanko tako kot v filmu. V sedanje prostore hočejo namestiti arhiv. Identično tako kot v filmu. Ne vem, ali gre za naključje, ali pa si je Inštitut za novejšo zgodovino tokrat čisto zares našel vzornika v filmu Poletje v školjki 2. V današnjem Žurnalu24 se namreč na dveh straneh razpenja novica, kako bo plesna šola Kazina ostala brez strehe nad glavo, ker so ji na inštitutu (ki je sicer upravljalec stavbe, slednja pa je v državni lasti) prekinili najemno pogodbo, saj bi radi stavbo temeljito prenovili, vanjo pa potem naselili arhivske prostore. Inštitut in Kazina si namreč delita domovanje v klasicistični stavbi med Slovensko in Kongresnim trgom v Ljubljani; objekt je bil zgrajen med 1836-38 in je bil prvenstveno namenjen druženju mestne gospode. Kar na smeh me sili, ko preberem izjavo Jerce Vodušek-Starič, direktorice INZ, ko pravi: »Vi ne veste, kako je, ko po lesenih tleh skače toliko ljudi«, in ima mimogrede svojo pisarno tik nas plesno šolo. »Ne da se delati!« še javka. Kakor da bi stavke pobrala iz zabavnega scenarija Poletja v školjki 2. Človek ne potrebuje veliko domišljije, da si v mislih zamisli Biziljevo, ki je v filmu upodobila tečno in hipohondrično bjondo direktorico oz. »belo miško«, kakor so jo posrečeno krstili ljubljanski pijančki.

Res je, kar moralizira novinarka Bogatajeva, da se je bilo fino sprehoditi mimo te stare, a slikovite stavbe, iz katere se je dan za dnem slišalo štetje plesnih učiteljev, glasba in marljivo topotanje čevljev za step. Stavba je ravno zaradi vse te plesne dejavnosti v njej živa, kot žgoleča in dobrodušna tetka dnevno privablja na stotine šolarjev, njihovih staršev in plesnih zanesenjakov vseh starosti. Arhivski prostori bi ji definitivno zbili animo, zapečatili usta in jo preobrazili v le še eno tistih sivih ljubljanskih stavbač, mimo katerih se vsakodnevno spodbijamo, ne da bi jih sploh videli.

Arhiv bi lahko mirne duše preselili na kakšno bolj mirno lokacijo in ne med pozeble in razmočene zidove srca Ljubljane, medtem ko bi morali v jedro mesta vnesti še več življenja in dogajanja. Poudariti pa je treba še nekaj – ta plesna šola naj bi po besedah Vodušek-Staričeve pred 25 leti, ko so s plesom začeli v tej stavbi, delovala kot študentska organizacija in je na podlagi tega prostore dobila za relativno nizko najemnino, zdaj pa je že nekaj časa zasebna in zelo zelo profitna dejavnost. Predstavljajte si, da se v njej letno plesne korake uči in pili na stotine učencev, ki mesečno tja v povprečju prinesejo več kot 60 evrov, nekateri dvakrat, trikrat toliko. Tudi sama sem tja odnašala po polovico svoje mesečne štipendije, dokler jih nisem s temi visokimi šolninami raje poslala v tri krasne in začela štediti. Tako po eni strani navijam zanje, da obdržijo tiste nostalgične in barvite plesne dvorane, a jih obenem klincam zaradi tako visokih šolnin. Zakaj bi morali ravno plesalce tako tepsti po denarnici, po drugi strani pa se lahko nogometaši ali košarkarji, in kaj jih je še podobnih, na treningih podijo po igrišču večkrat tedensko zastonj ali za smešno nizke cene. Preprosto ni fer, sploh ker je ples dandanes velik paradni konj Slovenije v mednarodnih vodah, pa naj bodo to že naši svetovno znani hip-hoperji, jazz plesalci, plesalci latinsko-ameriških in standardnih plesov ali plesalci sodobnega plesa, ki bo, kot veleva Nacionalni program za kulturo, v letih 2008-11 deležen le skromne študije, kaj šele da bi lahko sanjali o Centru sodobnega plesa.

Zato upam, da bodo tudi Kazinarji posnemali film in lepega dne v plesu protestno preplavili ljubljanske ulice. Da bo takrat odmevalo od nagajivih stopal, ritmov in da bodo v svoje kolo vpotegnili ne le župana, ampak tudi kakšno drugo leno vladno rit, ki ni še nikoli sedela na kakšni plesni produkciji in opazovala ogromnega plesnega potenciala, ki ga Slovenci imamo.  

Obenem se tudi naslajam, če ima Kazina kot ključnega aduta v rokavu po vzoru iz filma tudi pripravljenega kakšnega Rifleta, ki bi, grizljajoč že stopeto bobipalčko, čisto flegma odvrnil: »Samo brez panike!« in brezbrižno zibajoče odrajsal z odra.  

Tole se mi je zgodilo pred nekaj časa:

Na postaji so zavore močno zacvilile, vrata mestnega avtobusa pa so se lokavo razprla. Živčno iskajoč svojo mesečno vozovnico sem se podvizala in naenkrat me je drenjasta gruča ljudi pogoltnila medse. Val vroče sape in živčnih pogledov se je počasi zbasal v že kar preveč naloženo vozilo, v tistem hipu pa je šofer pritisnil na plin, da sem zletela naravnost v naročje starejšega gospoda, ki se je dostojanstveno opiral na drog. »Oprostite,« sem zmedeno zjecljala in počasi bredla naprej vse do konca vozila. Še en prazen stol se je svetil tam nekje na koncu, »kakor da bi čakal samo name,« sem se med komolčanjem nasmihala. Rutinsko vprašanje »Smem prisesti« me je pahnilo na sedež poleg stran zazrte postave.

Potem pa kot da bi vame vrezala strela. Med posedanjem sem namreč s kotičkom očesa ošvrknila obraz sosede. Samo delec sekunde je bil dovolj, da sem registrirala, da z njo nekaj ni v redu. Kakor da bi imela obraz povsem plastično umeten, pod kopico umetno nanešene barve na maski je deloval grozno negiben, nekje vmes pa so ji zevale oči. Kakšne oči ... Kakor da bi bile še edini živi objekt na vsej preostali plastični mrtvini. Čeprav se nisva srečali s pogledom, sem ob sebi slutila osebo, ki je bila močan notranji boj, boj med življenjem in smrtjo. Ta srhljiva notranja bitka je zvezala vse potnike v repu vozila, v sedežih smo sedeli povsem negibno, kakor da bi nas davila neka hlastna nevidna sila. Celih osem minut sva sedeli skupaj, a nisem uspela zbrati toliko poguma, da bi se zagledala v njen obraz. Po nekaj postajah pa se je lahno vstala in iz ust ji je ušla prijetna govorica »Čisto malo prostora, prosim«. Preden sem ji uspela odgovoriti, se je že pognala z avtobusa. Pustila nas je presenečene nad svojo živostjo, ki jo je izpuhteli obraz na videz skoraj vso posrkal. Ko se je direndaj množice pred avtobusom razkropil, za njo ni ostalo niti sledi. Izginila je, za sabo pa s svojo globoko obrazno brazgotino pustila strašljivo brazgotino tudi na meni. Brazgotino, ki me je še ves dan preganjala z mislijo na bolezen, na človekovo minljivost.

Hja, s hladnim prihodom jeseni, s pogoltnim izpadanjem še zadnjih premočenih listov na pohojena trpka tla in s sivim barvanjem obzorja smo pristali v tistem delu leta, kjer človeka najraje utesnjeno stisne pri srcu. Vsepovsod odmeva nekakšen zakoten odmev Vivaldijeve Jeseni, ki počasi odnaša zavihke optimizma in varnosti. »Sam si, sam, sam …« se pretapljajo misli po glavah, »minljiv, ranljiv, minljiv …« Zdi se, kot da nam stvarnost polzi iz rok, kot da teče povsem spontano in trdo mimo nas ter nas pušča ob bregu. Prestrašene, nemirno razprtih rok.

Zares čudna mešanica tale človek. Že vse od metaforičnega ugriza v jabolko v raju ga preganja tovrstna »božjast«. A problem nastane, ker se s svojo krhkostjo in nezavednim nezaupanjem vase kar ne upa sprijazniti. V sebi sluti nemoč, minljivost, a se njunega spoznanja na vse preteke otepa. In potem je kakor živalca, ki se boji svoje sence. Ne premore niti toliko poguma kot neugnani Višnjegorci, da bi se je nevedno lotil s palico, kaj šele, da bi se iz oči v oči zazrl vanjo in jo poskušal poimenovati. Celotna zgodovina je nekako prikaz njegovega bežanja pred samim seboj. Od idej animizma, totemov, danes umetnih svetov in drog … Vse to nam je namreč služilo za zakritje tiste lise, na katero smo tako na moč neponosni – slutnje, da smo nični. Se je iz tovrstne trnave situacije možno izkopati?

Danes, ko sem hodila po grobovih, je name še posebej legala ta slutnja. Slutnja niča. Oziroma izničenja. V kontrastu s sivimi grobovi je predme prihajala slika neke velikanske volje do življenja, ki, kot trdi Schoppenahauer, poganja sleherno živo bitje. Kakor da bi gledala lepoto, estetskost samo, čudež. In potem je vsega tega konec.

Bah, imamo ljudje slab besedni zaklad. Oziroma pojmovni zaklad. Lovimo se in zabijamo v zid med premalo pojmi, med premalo možnostmi. V tej polariteti pojmov, na katero smo se privadili, nas dostikrat boli glava. Zakaj mora preprosto obstajati začetek in konec. Samo ta dva? Zakaj le »da« in »ne«. Zakaj smo tu tako trmasto pragmatični, da si življenje lajšamo samo z izborom med dvema možnostma? Kdo pravi, da jima ob boku ekvivalentno ne stoji še mnogo mnogo pojmov in da se namesto po premici sprehajamo po prostoru? Potem ne bi bilo nobene tesnobe več … Ali pač?

Sedim doma, med drugo in tretjo, in ne da se mi spat. Ker me vznemirja, kako bo ponovno doživeti to drugo in tretjo. Zanimiva provokacija časa … Ko naj bi bil ta identičen, a se sprevrže v nek drugi sedaj. In vi boste ugibali, kaj pomeni ta čas "dve in še nekaj" spodaj. Kateri je sedaj to?

Kakorkoli, kar nekaj dni je preteklo, kar sem nazadnje dala kak glas od sebe. Vmes so me oblegale študijske obveznosti, ko mi je uspelo povezati novinarko etiko z Aristotelom in njegovim konceptom prijateljstva in ko ti nenadoma postane jasno, da nista ne teleologija ne deontologija to to, da je bistvo le v relaciji, relaciji, ki je vsakič znova posebna glede na njena subjekta …

Pa zanimiva definicija filozofa mi je prišla na ušesa: »Filozofi niso ničesar drugega kot varuhi vprašanj. To je njihova edina funkcija.«

Drugače sem bila zadnje dneve veliko v Zajcu in Morrisonu, prvi bi včeraj (no, sedaj že predvčerajšnjim) praznoval rojstni dan, drugi me vsake toliko časa zagrabi, da se lotim njegove lirike.

Čez nekaj minut pa bom namesto da bi nad sabo zgrnila odejo, raje za sabo zaprla vrata. Tista vhodna od stanovanja. In znova zadihala v noč. Ob treh krenemo proti Toskani. Mmmm, komaj čakam to idilično deželo. Stara mestna jedra, vino, Dante, marmor in duh po Etruščanih …

In v ušesih me spremlja melodija, ki sem jo poslušala v avtu malo prej. »Always look on the bright side of life ..« iz The life of Brian. Zveni mi znano, kot da sem jo nekoč prej že poslušala in smeji se mi.

Kakorkoli, poročam o tem italijanskem raju.

»Katera pa so ta jabolka?« »To so škrbotke,« je odgovoril mlad mož zdravega nasmeha. »In tiste pisane?« sem naslajala oči po ostalih košarah. »Kaj ne poznate bobovca?« se je pohecal nazaj. Ga pa še bom, sem pomislila in jadrno naročila osem lepih sočnih jabolk. »Koliko bo tole zneslo?« sem brskala med evrskimi bankovci. In on: »Petdeset  centov.« Začudeno sem ga pogledala in zmedeno tehtala, če je mogoče tole le nadaljevanje njegove skromne ironije. Nič ni kazalo v to smer. Dva kilograma jabolk, pa tako poceni? Pa sva si izmenjala robo, denar je spravil v košaro, ob kateri je njegova žena rezala pecivo. Če si se ozrl okrog, si videl še na desetine podobnih sijočih obrazov, pristne domače govorice, raskavih dlani.  

Takšen je bil današnji duh v Podsredi na sejmu Kozjansko jabolko – polno stojnic z domačimi ponudniki.  Kot nekoč nekdaj, pomislim, ko so bile srede pod tem razkošnim gradom tukaj semanji dnevi.

Z mamo in sestro smo kaj stalne stranke tovrstnih eko dni, ki postajajo vedno bolj popularni in obiskani. Luštno je bilo, sploh ko se človek ob pogledu na te nekoliko nepopolne, a vendarle »ta-prave« sadeže vrne nazaj k starim sadovnjakom, ko kar slutiš, da tovrstna jabolka prihajajo z odpornih in visokodebelnih dreves, ki še nikoli niso videla pesticidov, in ne s tistih rahitičnih pritlikavcev, preobjedenih strupov, ki jih množično gojijo v nasadih. Nekdaj sem v Mladini prebrala, da je bilo na svetu več kot sedem tisoč sort jabolk, danes jih ni ostalo niti tisoč, na Kozjanskem pa jih uspeva med 50 in 70. Kakorkoli, prav uživaško je zagristi v sijoč in zdrav sadež in nič kaj se ne čudim, da ga je mitologija in teologija izrabila kot sad pregrehe in spora. Samo pomislimo na Evo in prelestno žensko grško vrhovno mitološko božansko trojico. Zanimivo je le, da mu vedno podlegajo ženske. No, če seveda odmislimo Vilijema Tella. To sem danes tudi sama potrdila, ko sem se z njimi sitila ves čas, ko sem vohljala od stojnice do stojnice. V košaro smo poleg jabolk nabrale liter bučnega olja, grozni sok, bučne golice, suho sadje, kolač iz suhega sadja, liter medu, šopek iz suhega cvetja, mami seveda ni mogla mimo čipk.

A meni je bilo bolj zanimivo kramljati s starimi ženicami in dedci, ki so vsak po svoje nekaj ustvarjali. Teta je trla lan, iz katerega je dobila malo grobo nitje, ki ga je kasneje predica spredla na kolovratu. Spominjam se, da sem tudi sama nekoč našla star in razklopotan črn kolovrat na podstrešju hiše, kjer je živel stari oče. In še zmeraj se nasmejim, kako mu nisem upala  blizu, ko pa me je v mislih zasledovala usoda Trnuljčice. Pa smo še pri eni stvari, ki so ji zopet podlegle, kdo drug kot pa ženske.

Tudi gospod spodaj je bil poseben, sicer ne čisto domačin, je spretno vihtel šibje in pletel. To sem nekdaj počela še sama, ko sem namesto v vrtcu kot otrok brkljala ob starem atu. Ta je veliko pletel. Tako me je večkrat gnal s seboj na konce njiv ob potoke, kjer se je razraščalo vrbovje, potem sva jih rezala, sušila in naposled pletla. Sama bolj razpletala, a je bila vseeno lepa dogodivščina. Še zmeraj hranim tisto šibo, ki jo je nekoč prinesel Miklavž in ki se mi je zdela nekako hudo znana.

Najbolj simpatična pa sta mi bila tale fantiča, ki sta mimoidočim kunštno razlagala, kdo so divje čebele, kje živijo in kako jim urediti dom. Priznam, da se mi o njih do sedaj niti sanjalo ni, zdaj bom pa v naravi pozorneje pogledala za natančno izrezljanimi luknjicami v deblu in trstičju. Pa baje niti pičijo ne.

Kakorkoli – če imate čas, vas bo danes in jutri v Podredi še vedno čakal sejem, predvsem pa vam privoščim, da vas zasvoji kakšno sočno, zdravo in domače - jabolko!  

Veliko upiranja me obkroža zadnje čase, nemara upora. Tudi v meni sami. Besede, kot so »Ne!«, »Anti-«, »Nočem!«, »Zakaj le?«, »Jaz bom drugačen!« … Opažam, kako ti izrazi, pa naj bodo izrečeni implicitno in eksplicitno, postajajo vsakdan. Morda celo moda ali raje skorajda nuja, obvezen del reakcije na vse. Brez antiteze pač ne gre.

Upor je torej tista nujna esenca, ki jo posamezniki, če hočemo biti dinamično dovršeni in vredni priznanja, moramo izvajati. Upor, ki postaja tihi ukaz. Če ne znaš drugače, zanikaj in se ne strinjaj, trobi že vsak kvazi-pisec psiholoških knjižic tipa »Kako v življenju uspeti«. Otrokom mamice pred vhodom v šolske garderobe s poljubčkom slovesa ljubeznivo zabičajo, da »teti tovarišici že ne gre v vsem verjeti«, župniki kot predstavniki hoteno inklinirane ideologije so tako ali tako že a priori grešni kozel, kamor se meče paradižnike zaničevanja in nestrinjanja, in edini pravi bran pred takšnimi in drugačnimi »bullyji«, ki nas ogrožajo v življenju, je zanikanje, upor …

Če pomislim na nekatere idealiste upora, npr. Osho, ki je v svojem Bojevniku uporniku trdil, da je pravi upornik zavesten, buden in sočuten, njegovo dejanje ni reakcija, ampak akcija - ne proti staremu, ampak za novo. Ali pa Camus v Upornem človeku, ki razglaša, da je vsako uporno dejanje izraz hrepenenja po nedolžnosti in poziv bistvu bivanja.

Lepo bi bilo, če bi ostali pri takšnih definicijah upora, a upor je dandanes zašel v slabo  družbo, z njim se je namreč opijanila masa in ta sleherno stvar hlinjeno izrabi, obrne v sebi v prid, izpije dušo in jo dokončno zatre. Hja, ravno tista masa, ki po nekaterih new-age vizijah z dosego kritičnega števila predstavlja edino možno pot v odrešenje. A ne bi sedaj o tem. Ta masa namreč kot ključno lepilo svojih skupaj umetno nametanih delcev uporablja ego posameznika, njegov zavedajoči se jaz. In s čim tega dodatneje zavarovati, kot ravno z njegovo podvojitvijo? Upor je danes »in«, ker daje nek nov prizvok naši identiteti, ne, celo podvoji jo. Multiplicira njeno plehkost in praznino. Teza kot taka se izgublja, antiteza postaja teza. Ne živimo več v afirmaciji, pač pa v zanikanju. Nisem zato, ker »sem«, pač pa sem zato, ker »nisem«. 

S tem se sam upor relativizira, ostaja na ravni čiste reakcije, ki nima motiva. Larpuralitistično živi sam iz sebe. Tukaj se poraja zanimivo ugibanje – kako bi se bilo upreti samemu uporu? In še bolj zanimivo ugibanje – proti komu se bomo upirali, ko bomo vsi uporniki? Ko bo upor postal edino konformistično dejanje? Kajti vse ostalo bo zobjeto v njem.

Zadnjič sva z očetom sedela pred televizijo. Ležerno sem še sama stegnila noge na mizo in gledala v ekran. Za nekaj debelih trenutkov nisem mislila na nič drugega kot na upodobljen izmišljeni orjaški orkan, ki je ogrožal Washington ... Oče me je smeje pogledal in, kot bi si nekako oddahnil, pokomentiral, da ga veseli, da me vsaj še kakšen trenutek vidi malo »in«.
V misli mi je naprej šinila asociacija na to, da mu godi, da kakšen dan še preživim pri domačem ognjišču, in sem mu takole toplo, kot le hčere znamo, odvrnila, da bi moral biti malo več doma, pa bi večkrat naletela drug na drugega.
»Ne, nisem mislil tega. Lepo je videti, da kdaj storiš še kaj zase, da usmerjaš svojo pozornost tudi nase in da preprosto tu ali tam celo polniš svoje notranje baterije. Čisto boš izpuhtela. Pomisli malo …«
Začudeno sem opazovala to levitev psihoanalitika pred mano in po drugi strani dobivala občutek, kot da me je zasačil. V neki nemi slutnji, ki si je sama ne bi odkrito nikdar priznala, me je s tistim hehetom kot bežečega kaznjenca iz zapora obsvetil z močnim žarometom.
Čeprav sem se mu izgovarjala, so te nikalnice in izgovori kot pojenjajoči odmevi tonili pod zamolklim spoznanjem, da ima prav, da preveč energije vlagam v zunanji svet, da včasih preteče celih 12 ur, ko skoraj sploh ne pomislim nase.
Kje najti mejo? Med tem, da se razdajaš, da živiš v dejanjih za druge, da se realiziraš preko idej in se preko tega tudi udejanjaš, in tem, da periskop spustiš malo niže in potoneš vase, v skrb in mar zase?
Imam neozdravljivo gensko napako – ne znam reči »ne«. Vsako novo prošnjo in nalogo sprejmem kot izziv sebi in ne znam biti pasivna. Ne poznam skovanke »nič-delati«. Zato sem danes tri ure sedela na nekem sestanku, delala načrt za neko večjo animacijo, ki jo imamo čez mesec dni, napisala en intervju, prebrala 60 strani knjige za izpit, prijateljico inštruirala logiko in posmrkala štiri zavoje robčkov. Včeraj je bil enak, jutri bo podoben. Saj ne rečem, v večini stvari se imam lepo, čutim neko dovršitev, a vendarle opažam, da sama sebe kljub svoji akciji izgubljam iz rok.
Zato sem pretekli vikend ometla dan vseh aktivnosti, preprosto sem zjutraj spokala nahrbtnik, obula planinske čevlje in šla po kostanje. Peš. Na, če seštejem stranpoti, 15 kilometrov oddaljeno Pečico. In nazaj, seveda. Gnala sem se, da sem 30 kilometrov stlačila v slabih pet ur. Zaradi hitrega tempa sem imela sicer še dva dni kasneje občutek, da mi bodo odpadli kolki, a je bilo vredno. Ta dolg sprehod je služil popolni razpustitvi misli, na vnovično sestavljanje še pomislila nisem. Včasih mi paše malo popolnega kaosa v glavi, ko uživaš v pozabljanju in drenu nenavadnih asociacij na dverih trenutnega spomina. Ob fletnem jesenskem soncu sem počasi enačila pritisk v glavi in mislila na nič. Vse dokler nisem na vrhu Pečice naletela na Darkota (tu, jezikovni puristi, ostajam Štajerka;), sošolca še iz časov osnovne šole. To je bilo presenečenje, kot da bi na mojo razpenjeno glavo nalil alkohola. In ga dejansko je. Hočeš nočeš, da ne sprovociram hišnega ponosa, sem morala degustirati njihov limonovec in figovec. Kljub temu, da sem skoraj abstitent, je tistih nekaj kapljic krepkega dobro delo.
Potem pa mi je pokazal, kje se skriva največ kostanjevega lubja. Okrog tega zebrasto sivega debla je naravnost mrgolelo svilnatih plodov, da sva tekmovala, kdo bo nabral večjo vrečo. Na momente sem dobivala občutek, kot da sem zopet v osnovni šoli, kjer z Darkotom sediva na premcu čolna sredi Bohinjskega jezera, lomiva led in razposajeno pojeva in žlobudrava, ne meneč se, kaj ob tem menijo drugi. Potem pa je kanila kaplja na nos, oponašala jo je še ena.  Vzorec se je še nekajkrat ponovil in me naposled zdramil, da bi bil čas, da smer znova obrnem proti jugu. Pa sva si z nekaj ohrabrujočimi besedami segla v roke in sem šla proti domu – osem kilogramov težja! To je bil prvi del mojih »duhovnih vaj«.
Drugi del je sledil doma za računalnikom, ko sem se po predolgem premoru in nekaj nesrečnih izbirah zopet razvajala z dobrimi filmi. Najprej Beloved, potem še Kolja. Kot češnja za povrh pa še prvi trije deli tretje sezone Prison Break-a.   
To je bil popoln uspeh – da sem misli odvrnila od vseh zunanjih pobud, jih uspela obdržati stran od skušnjave, kako se bom lotila novega izziva, ampak jih preprosto spustila na pašo – niča. Čeprav nekajurni, mi je ta »dopust« dobro del.
Posledica tega dneva potepanja po miselnem raju je bil pakt, ki sem ga sklenila s sabo – da pogosteje pomislim tudi nase. Bomo videli, kako dolgo bom »zdržala«.
A če ga se ga ne bom držala, kar je pri meni in mojih paktih pogosta serijska napaka, in mogoče na svetu zalotite preveč delavno mravljico, ji recite, naj se vendarle kdaj in kdaj pobriga še zase. Morda utegne koristiti tudi vam – nikoli ne veste, kdaj se bo prelevila v hudo (mravljico).

Vprašam se namreč - ne bom na koncu koncev ne glede na vse vedno le še ena Eleanor Rigby?

Pa saj ne morem verjeti! A je mogoče, da med človekom in kolesom vlada taka odbojna sila, da se je slednje že drugič spustilo v beg pred njim? Tako nekako se sprašujem zadnje dni in se ogledujem v ogledalu, če sem res tako tiranska pošast, ki bi tako mučila svoj bicikel, da je že drugi odpeketal od mene.

 
Najprej mi je v Ljubljani dala nezaupnico Iris, prelepo češnjevo rdeče kolo, ki je ob z veliko črno košaro krasno odebeljeni zadnjici kar izvabljala poglede mimoidočih (koles, mislim). Enostransko rečeno, sem sama vedno mislila, da nama je lepo, ko se skupaj podiva po ljubljanskih ulicah in kravžljava voznikom živce. A kolo očitno ni menilo tako. Ravno ko sem ga prvič zaklenjenega pustila pred študentskim domom in ga iz samega zaupanja nisem odpeljala v atrij bloka, je izkoristilo priliko. Wrong! To sem ugotovila zjutraj, ko sem med raskavami in od rje sfrcljanimi kolesi zaman iskala mojo rdečeličnico. Izpuhtela je v zrak. Odšla in dala srce drugemu, mojega pa zlomila. Naslednje dni sem jo iskala po kolesarnicah ostalih študentskih domov, si skoraj pretegnila vrat na bolšjaku, a nič od tega. Celih 423 dni, odkar jo pogrešam, mi ni nihče izročil vesti od nje. Niti vsemogočni modrosrajčniki ne. Še danes marsikdaj pomislim, kaj moja Iris počne sedaj, s kom jo maha naokoli po mestu, so ji mogoče preuredili pričesko, zmanjšali zadnjico … A tako kot vsepovsod, čas počasi krpa rano, krasta se preobraža v nek mlačen, nostalgičen spomin, čezenj pa se dela povrhnjica vdanosti v usodo.

 
No, to bi še prenesla. Vmes je namreč prišla Loti, brhko rdeče-sivo kolo, ki je bilo sestavljeno posebej zame. Imela je nekakšno posebno moč, da človeku, zlomljenemu od izgube prejšnjega kolesa, in to v kotlini, iz vseh strani hudobno obdani s klanci, vnovič povrne vnemo do kolesarjenja. Čudežno moč, torej. Sploh zadnje čase sva jo med vikendi naskrivaj in spajdašeno večkrat mahnili v osrčja naših krajevnih osivelih klancev. V soncu, dežju ali vetru si naju lahko slišal peti, njo v nekem čudnem zamolklo cvilečem zvoku, ki mu še do danes nisem našla vzroka, in mene, ki sem si popevala z MP3-jem v ušesih. Domovanje zanjo sem si izborila v kleti našega bloka, pod stopnicami, od koder sem zbezala od let skurjene in odslužene (na žalost le še) eno-cikle. Prislonila sem jo ob zid, jo varno zaklenila in padla je v zaslužen počitek. Tako nekako sem jo zapustila tudi tisto usodno nedeljsko popoldne prejšnji teden, ne da bi se mi sanjalo, da jo gledam zadnjič. Rutinsko sem pobožala v klobčič zvito verigo, če med špicami kolesa »gobec« čvrsto drži »rep« in se odpravila po stopnicah. Vmes je minil teden in Loti se je neke noči brez besed na rokah nekoga drugega odpravila v temo.

 
Ne morete si misliti moje osuplosti, ko je bil zid v soboto zjutraj prazen, nem in zadirčno ni hotel pisniti besedice, kam je šla moja naivna K-k-karlota! Jezna sem bila in žalostna. Ostala sem brez prevoznega sredstva in ravno mene je to doletelo. Drugič zapovrstjo! Biciklistično carstvo se je zarotilo proti meni ali pa mi poskuša kaj dopovedati. A žal ob vsej svoji trdoglavosti ne uspem videti sporočila, ki mi ga že z drugo sankcijo vbija v betico. Trdo mi po glavi odmeva le misel, da je Loti lahkomiselno pobegnila v roke nekomu, ki jo bo prodal za kakšno omamo. Takšne nepravične menjave me motijo, sploh če vanje ne privolim. Zato sem vnovič mobilizirala naše policaje in njeno rdeče-sivo brhkost z lento Cult brez prtljažnika in s sprednjimi amortizerji razobesila po okoliških blokih. Če je kdo videl mojo zasanjanko, naj jo "sklinca", potem pa pošlje k meni. Bolje, kar pripelje se naj ;)

Veter počasi že trebi listje z dreves in jih razmetava po tleh, sem danes opazila in se pogladila po kolenih in gležnjih. Ni kaj, že sklepi mi sporočajo, da prihaja jesen. V daljavi je klokotal klopotec, iz bližnjega polja pa so s polnimi kljuni spustili vrabci.
Včasih pomislim, da smo ljudje kot jezdeci na valovih. Čas se nevidno pretaka, nobenih mej, in nas tu ali tam pusti na dno, zgolj za to, da se orientiramo, v hipu poženemo korenine, ki jih zaradi svoje povečini še vedno tako nedialektične narave tako zelo potrebujemo. Potem pa nas zopet povzdigne med penje in valovje …

Poletje je prehitro minilo, za seboj pa pustilo pehar drobnih impresij. Da jih veter z vonjem po jeseni ne odnese, jih bom s spominskimi žebljički pričvrstila na tale blog.

Slovo kavi – brisala sem ta svoj kofetarski jaz, ko sem nekega lepega dne ugotovila, da ne zmorem več mirno držati lista papirja med prsti. Tresla sem se kakor šiba na vodi! Po dvomesečni abstinenci sem po ukročenosti svojih Desetih že na poti, da se približam mirnosti antičnega kipa boginje pravice.

Sivka – svojo študentsko sobo sem povsem prenovila. Stene sem zopet razgalila v belo, čez sobo pa prevezala vrvico in nanjo obesila šopke sivke in pšenice. Mmm, tako neznansko fino se je zaviti v hladne bele rjuhe med belimi zidovi, ko vse okoli tebe diši po Provansi.  

Črni čevlji z belimi pikami in rdečo pentljo – z njimi sem preplesala večere salse pri Figovcu in swinga na Kodeljevem. Kot da bi imeli podobno moč kot Dorotejini – samo trikrat tleskneš s petami in že te ponesejo v (ali pa stran) od čudežne dežele.

Cigaretni dim – letošnji julij in del avgusta sem ves čas delala na radiu, kjer sem se v uredniški pisarni dnevno opajala s cigaretnim dimom. Neznansko nestimulativno je za nekadilca kreativno razmišljati v pisarni, polni strastnih nikotina-željnih. A postopoma se privadiš, da se lahko tudi z dela vračaš kot suha salama – prežet z dimom.

Lev, čarovnica in omara – nekdo je praznoval rojstni dan in ker me nekako spominja na Aslana iz Leva, čarovnice in omare, sem mu hotela s to knjigo zaželeti lep pristanek v enaindvajsetem. Žal se je priložnost za srečanje izmaknila, knjiga pa si je našla drugega naslovnika. Le kdo bi se ji odrekel? V največji poletni vročini sem tako odstirala obrise snežene pokrajine začarane dežele na drugi strani omare.

Robide in maline – to poletje jih je bilo res ogromno. Iz njih smo delali marmelado, sokove in si jih tako ali drugače nenasitno tlačili v usta. Človek se jih nekako ne zmore naveličati.

Rolanje z Amelie v ušesih – v večernih urah, ko je legel mrak, sem se z rolarji lotila raziskovat neznane dele Ljubljane, Amelie pa me je spremljala. Tako neznansko fin je občutek, ko z vetrom, ki ti kuštra lase, razpreš roke in v gibanju obstaneš.

Lorca – Kar požirala sem njegov Ciganski romansero.

Film Once upon a time in the West –

»Frank: Morton once told me I could never be like him. Now I understand why. Wouldn't have bothered him, knowing you were around somewhere alive.
Harmonica: So, you found out you're not a businessman after all.
Frank: Just a man.
Harmonica: An ancient race. Other Mortons will be along, and they'll kill it off.
Frank: The future don't matter to us. Nothing matters now - not the land, not the money, not the woman. I came here to see you. 'Cause I know that now, you'll tell me what you're after.
Harmonica: ...Only at the point of dyin'.« (vir: IMDB)

Komarji – zahvaljujoč šibki zimi smo to poletje plačevali velik krvni davek. Te mrcine so nenormalno napadale. Enkrat sem naštela več kot 30 pikov v dveh urah zunaj na vrtu.

Soba na vikendu – oče je uredil sobo na podstrešju na vikendu. Tako je fletna, stene oranžno-rumene in bele, pohištvo pa lahko in v podobnih barvah. Še vedno diši po laku, desno okno odpira prekrasen pogled na Rifnik, drugo, podstrešno pa, če je odprto pod ustreznim kotom, zelo dobro prestreza zvoke iz doline spodaj. Najboljši pa je občutek, ko se lahko zapreš pred svetom tam spodaj, do katerega te ločijo strme stopnice, in bereš, bereš, dokler ne zmanjka dnevne svetlobe.

Tudi sama sem z nekaterimi drugimi odromala »tja nekam onkraj«, kar (ki) je po Nietzschejevo sinonim za ne-življenje oziroma za voljo do neživljenja – v »tem svetu« namreč. Mogoče pa se v tem ne bi čisto strinjala z njim.

Ko smo se zadnjič z družino ravno peljali z vikenda, vsi prijetno utrujeni od skoraj celodnevnega dela na polju in v sadovnjaku, je pred nas skočila srna. Za njo še ena. Ta druga je še mirno postala nekaj časa ob cesti, gledajoč naravnost v nas, potem pa, ko smo se že čisto ustavili, počasi izginila za silhuetami dreves. Nenavadno srečanje, kot da bi se tisti kratek hip razvil v nek neskončen prelet misli in mirnosti, ki jih je izžareval živalin pogled, ob katerem sem takoj pomislila na staro indijansko legendo. Ta pravi, da srna začuti nesrečo, bližajočo se smrt ali kaj podobno hudega, ki ti preti, in zato sama tvega svoje življenje. Postavi se predte na tvoji poti, zoperstavi lastno telo, da se ustaviš in se s svojim postankom morda ogneš nečemu dosti hujšemu, kar bi te utegnilo »čakati« nekaj metrov naprej. Kdo ve. Sama vem le to, da je pot do doma na srečo minila brez tistega "v-naj-bi-čakanju". In to, da me je misel na to legendo pomirila in spravila v neko vzneseno stanje, ko se za trenutek identificiraš z neznanim redom, ki ni konvencionalno naraven in logičen.  

A miselni vrtinec me je ob tem zbodljaju ponesel nekam drugam, namreč ravno na impresijo indijanske civilizacije ali kakršnekoli druge primitivne kulture, ki jih pripadniki zahodne civilizacije radi nizamo kot zgled naravne vrline, nenapisane, ampak vselej veljavne kreposti. Neverjetno radi v resignaciji nad lastno nebogljenostjo romamo v pripovedke ali legende teh "neciviliziranih" ljudstev; v drugačnosti njihove kulture, ki na naše presenečenje sebe prav tako smatra za pravilno, vidimo nek izziv, pridih rešitve, ki jo je Zahod morda zaobšel ali poteptal.

V bistvu se ta miselni preskok na ideale primitivnih ljudi vrši že vse od 15. stoletja, ko smo na Santa Marijah in Pintah in kar jih je podobnih začeli spoznavati svet tam okraj. Dobesedno in preneseno. Vsekakor je šlo za rahel šok človeštva, ki je še pred Kopernikom zaslutilo, da ni edini gospodar na Zemlji. In slutečo rešitev obenem. V izumetničeno zahodno sebe-polnost je contra mundum zakorakal goli in nepoučeni divjak, ki se posveča le lovu in nabiranju hrane in je odvisen od svojega boga. Prvi stik z Indijanci ali Aborigini ter njim podobnimi Evropejcem vsekakor ni predstavljal odkritja duhovnega El Dorada, prej ko ne so doživeli razočaranje. A skrita tenzija po odkritju zlate dobe primitivne nedolžnosti (ki je izvirala tudi iz puščajočega soda krščanstva in njegovega terorja nad posameznikovo etično platjo) nas je vendarle počasi in vztrajno vodila na pod ideologije, kjer se je primitivizem vedno bolj vezal s prvinsko moralo. Nekje sem zasledila, da  so v 16. stoletju trdili, da so celo tako odvratni rituali, kakršen je kanibalizem, naravnost vzor etičnosti proti določenim samooklicanim moralnim naukom Evrope.  

Dejstvo kulturnih razlik je napeljalo na prvo skepso evropske kulture, zrelativiziralo njeno prednostno pozicijo. Najbolj prodorni duhovi razsvetljenstva (recimo Rousseau s svojim "plemenitim divjakom"), ki niso bili ovirani od dogem tradicije, so uporabili to novo idejo za boj proti tradicionalnim krščanskim normam, da bi kleru vzeli vpliv v javni sferi. S tem je prišlo do prelomne ideje – da namreč etičnost ni odvisna od pripadnosti krščanstvu. Preteklost je dobila prednost pred sedanjostjo, ideja napredka pa spodkopane temelje.    

Še ena posledica je izšla iz tega – v ospredje je znova prikorakal mali človek, oziroma človek kot človek, neobremenjen z višjo avtoriteto, predestiniranim ciljem, postal je smotrn zgolj kot on sam. Veliki posameznik je torej s 16. in 17. stoletjem romal s svojega piedestala, vsaj dokler nismo zakorakali v moderno. Ideja Rousseaujevega plemenitega divjaka se je stapljala z idejo navadnega človeka, povečala pomen ljudske suverenosti. Mnogi hipotetično sklepajo, da bi bila sama francoska revolucija neizvedljiva ravno brez predhodnih idej legitimnosti malega človeka, ki jih je k nam pronicljaje zanašal vpliv neevropskega sveta.  

A vendarle ni ostalo le pri bežni inspiraciji Evrope nad njenim komplementom po svetu. Slednjega je začela namreč obračati sebi v prid, se z njim okoriščati, na nek način invazirati svoj vpliv nanj. Čez čas smo dobili evropeizirani Tahiti, evropeizirane severnoameriške Hurone, bolezen "evropskosti" je polagoma začela preraščati ves svet. Danes temu pravimo globalizacija.

Ne glede na to, neka diverzifikacija še vedno obstaja. Brez nje pojem "Zahoda" ali "Evrope" namreč ne bi bil več mogoč. Od nje je odvisno tudi naše biološko in kulturno preživetje. Svetovna civilizacija še vedno implicira soobstoj najrazličnejših kultur, ki ohranjajo vsaka svojo izvirnost, človeštvo samo pa pluje med homogenizacijo in različnostjo. Levi-Strauss je trdil, da je različnost za nami, okoli nas in pred nami. Od nje zahtevamo samo to, da se uresniči v takih oblikah, da bo vsaka med njimi prispevala h kar največji plemenitosti drugih. Po moji presoji je to krasna misel.

A če se v zaključku vrnem k moji začetni inspiraciji. Indijanske legende smo sprejeli kot tisto drugo, naš komplement, ki ne nosi bolezni naše miselne sheme in ki se jih vendarle dotika in jih lahko blaži. Do te mere so Indijanci, Aborigini ipd. dobrodošli. Z vnašanjem diverzitete v naš diskurzivni tok samo prispevajo pozitivne vibracije, ki preprečijo, da bi ta tok presegel breg ali zmeandriral v napačno smer. Ali preprosto usahnil. Ob tem imamo le eno dolžnost – do njih in do samih sebe. Da jih vedno obravnavamo kot Druge. Kot hipen doprinos v naš vsakdan in ne uveljavljeno prakso. Drugače pride do absorbcije, do prevlade enega pola in izgube polarnosti. To smo delno že zagrešili – posledica so spolno prenosljive bolezni, kot je na primer aids, genocidi in podobne klice zahodnega sveta, ki so tamkaj povzročile kugo. In kuga se sedaj obrača nazaj nad nas. Z rušitvijo polarnosti – pa naj bo to na biološkem ali duhovnem področju.

Čuden teden … Kot da bi me potegnilo v spiralast vrtinec, ki se vrti v neki nelogični smeri. Podobno atmosferi čudežne dežele, po kateri je špancirala Alica.

 
Že v torek zjutraj me zbudi telefon, klical me je oči. »K. je imela ponoči čudne sanje. Sredi noči se je pojavila na vratih najine spalnice in strahoma šepetala, kako je v sanjah videla, da te je pičila kača.«

 
»Kača? Ja, to pa ne bo dobro … Hvala vseeno za opozorilo,« sem zaspano izdavila in potem, kot je običaj pri pogovorih z očetom, kar brez pozdrava odložila slušalko. Čudno, sem pomislila pri sebi, pa zakaj me straši? Raje bi bil tiho. Nisem se zavedala, da me je pravkar premamil »Beli Zajček«, ki sem mu sledila v luknjo. Zvalila sem se nazaj v blazino in bila trdno odločena, da mi tokrat nič ne bo spravilo na beli dan pred deveto. Redki so namreč taki dnevi, da si ne nastavim budilke. A tisto jutro mi očitno ni bilo usojeno, da bi še kaj dlje štela oblačke za zastori sna.

 
Zopet me je zmrazil dren telefona. »Kaj je zdaj? Je še kdo sanjal, da me je kaj pičilo? Mogoče muhavost, da si vendarle želim jutro zase ...!« Preden sem se pretipala do telefona, je že nehalo. Na ekranu je ugašala neznana številka. Pa imaš! A drugi klic tisto jutro je naredil svoje. Utopična nada na spanec je zbezljala, sama pa sem se odkašljevala in razmišljala, kje neki sem ponoči izgubila še glas. Pogled na na stežaj odprto okno, kar je očitno zakuhal veter, je bil več kot gostobeseden. Ko sem se kar z odejo prišmarila do njega in ga v čudnem postopku, ki sem se ga naučila s prakso dveletnega bivanja v tem študentskem domu, prislanjajoč svoje levo lice na šipo, počasi zapirala in zavijala kljuko, je vnovič zazvonilo. Pa saj ne morem verjeti! Znervirano sem pustila okno na pol priprto in se stegnila nad telefon. Zopet ista številka. Le kaj hočejo. Izdavila sem: »Prosim?«

 
Na drugi strani sem prepoznala M. Povedala mi je, da sem z nekim drevišnjim zapisom zanetila nemalo slabe volje pri nekom in v trenutku se mi je stemnilo pred očmi. Rekla je, da je resno … Ujela me je čisto nepripravljeno, sploh ker sama tistega spornega zapisa nikakor nisem dojemala kot kakorkoli žaljivega ali negativnega. In zdaj nekaj tistih črk in slik sproži celo vojno ter potunka nekaj ljudi, vključno z mano, ki sem s svojim podpisanim izdelkom delovala, kot da sem glavni mnenjski voditelj in leader-akter vsega. Briljantno! Če bi kdo hotel, me ne bi mogel tako zrežirano potunkati! V zapisu sem opisovala okoliščine nekega dejanja, v katerega sem bila poleg skoraj ducata ostalih vpletena tudi sama in zraven vse fotografirala. Zato sem se čutila odgovorno, da slike objavim. Namen sporočila je bil torej izrazito reportažnega tona in ne negativno mnenjsko propagandnega, kakor je po opisu M. izžarevala njihova jeza. In zdaj najbrž vsi kažejo name, kako strašansko napačno opredeljena sem, podpihnjena s strani nekoga tretjega, ker sem se edina tako jasno s podpisom izdala! In za nameček me uro kasneje kliče še L., češ da je prizadeti prebral še moj intervju z njo, ki je samo še podpihnil vso zadevo. Intervju, pomislim. Ja, pri bogu, saj še ne bi smel biti objavljen!, se primem za glavo, ampak očitno je računalnik nekaj pobrkljal in ga, preden sem ga dokončala in podkrepila z nasprotno stranjo, vrgel na oči vsem spletnim bralcem. Groza … Zdaj sem res spadla kot popolni nastrojenec proti tisti užaljeni osebi. In največji problem je bil, da tega nisem želela niti v sanjah, vsaj na tak način ne, saj vendarle nisem imela na ničemer kuhati zamere. A ko se okoliščine tako spretno nastavijo in poklapajo, izpadeš – gol in pečen – KRIV. Seveda sem še tisti hip ukrepala, da je bil intervju umaknjen, objavila sem ga šele zvečer, ko je bilo zadoščeno objektivnosti. Ne glede na to, sem se umazala in povsem zmečkano sem naslednji dve uri presedela za računalnikom in se smilila sama sebi. Jezo in ogorčenje tistih bi še požrla, če bi se za mojima zapisoma utemeljeno skrivala provociranje in namensko negativno propagandiranje. Pa se nista …

Ne gre za to, da ne bi dobro prenašala kritike. Ampak take, ki so jo po nekem čudnem spletu okoliščin prinesli skupaj vetrovi, pa zagotovo ne. Če bodo že kdaj za mano kazali s prstom, češ da sem storila nekaj grdega proti nekomu, si želim da bi za tem res stala in bila ponosna na svoje dejanje … Uf, kar vdrla bi se. Po Aličino sem spila iz steklenice, na kateri je pisalo Strup. Dala  ji ga je kljuka. Manjšala se je in manjšala … Na velikost ničle. Vam je zdaj že kaj jasno?

 
Zvečer pa k Mački Režalki … Burjasto jutro so namreč pomirili »bori, temni bori« krasa ljubega Kosovela, ki mi jih je prebiral Jože. Ja, zvečer sem bila k njemu povabljena na tople kruhke in moram reči, da se je res potrudil. Pospravil je sobo! Pravi piknik sva si ustvarila na starem prometnem znaku za popolno prepoved prometa. On v čarovniškem klobuku, jaz pa sem baje pila podganjo vodo. Čarno … Kot da bi vedel, da sem ravno tisti dan potrebovala spovednika, a na koncu sva povsem nevede zamenjala vlogi. Slišala sem krasno pripoved o tem, kaj je ljubezen, tako skozi besede Kosovela, Koviča, kot njegove lastne. Ja, Jože, »igra« je tista esenca, ki te ponese »onstran«. A sprašujem se, če ne izgubi smisla, ko se zaveš, da si ti igralec. Zakaj? Zato, ker začneš načrtovati poteze.

 
Naslednji dan sem šla teč. Zvečer, ko je pojenjala svetloba. Čisto me je poživilo. Napravila sem cel štirikilometrski krog okoli dela Ljubljane, a mi še ni bilo dovolj, pa sem ga ponovila. Sveža sem se zvalila nazaj v posteljo, zjutraj pa – oh, joj! – noge me niso hotele nositi. Kot da bi imela kole v nogah namesto kolen. Očitno sem včeraj pretiravala. Čistilka po hodniku je naravnost buljila v moje noge iščoč tiste umetne dele udov namesto pravega mesa, ko sem nalomljeno štekljala mimo nje, jaz pa sem si želela samo malo olja, da bi lahko naoljila zastano mišičevje. In če znova potegnemo vzporednico – kakor Klobučarjeva ura, ki je bila odehtena z maslom. Popoldne sem jo razbolela mazohistično vrezala proti BTC-ju, iskala sem nek kabel, ki ga očitno niti zabuhlo nakupovalno mravljišče ni premoglo. A namesto tega sem našla E., ki je ne bi mogla bolj spretno in hitreje najti, kakor to četrtkovo popoldne, ko sva z nedolžnim telefonskim klicem, ki je bolj služil funkciji ugotavljanja, če sva še med živimi, ugotovili, da stojiva samo tristo metrov narazen. Kaj hočeš – majhno mesto velikih naključij, če zlajdrano reklamno reklo nekoliko parafraziram. Pa je minila urica sproščenega klepeta, dokler nisem omenila bloga. In ona za mano. »Kaj! Ah, dej … Ma, ne da ga tudi ti bereš. Ne? A pišeš ga tudi? …« No, naslednja minuta je bila bolj podobna situaciji, ko dva znanca ugotovita, da pod skrito identiteto strastno prijateljujeta na netu. Prav nasmejali sva se, kako blizu sva si bili ves čas pa sploh nisva vedeli druga za drugo. Vedno bolj ugotavljam, kako slepa hodim o svetu. E., lep pozdrav! Se že veselim vnovičnega čvekanja s tabo!

 
In potem je bil tu še petek trinajsti, ko so odgovorni linčali mojega šefa na praksi, sodelavci pa se strumno postavljali zanj. Prava državljanska vojna pod eno streho. In jaz sredi tega mravljišča čisto neopredeljena in nevedoča. Po zraku so mnenja letala kot karte, krožila okoli, kakor na Aličinem sojenju. Njihov let se je prepojil z letom netopirjev, ki so prevladali. Že ves vikend mi ob večerih krožijo nad glavo, švisajo okoli las, eden se mi je celo zapletel vanje. Srhljiva žival, ki ji v tej vročini še veleslavni radar odpoveduje.

 
Upam, da se bom lahko jutri zbudila in si rekla – »Tako čudne sanje sem imela. Sanje o čudežni deželi.« In da mi bo nekdo rekel: »No, zdaj moraš na čaj, pozno je že.«

Sobota, 7. 7. 2007, ki jo do konca leta loči še 177 dni, je bila nekaj posebnega zaradi svoje številske, kako naj rečem, »enovitosti«. To so zavohali tudi mladi pari, ki so se trumoma poročali ter naslednji dan posledično preobremenili časovni fond radijskih Čestitk in pozdravov. A bil je lep dan. Prav zanimivo je bilo opazovati srečne ženine in neveste ter celo svatovsko čredo, ki se je puranje vila za njima. Ob tem sem se spraševala, če je na izbiro datuma vplivala k simboličnosti naravnana romantična plat mladoporočencev ali kvečjemu njun pragmatizem, da si bosta ta datum »veselja« lažje zapomnila.

Poroke pa niso bile vedno tako očitno povezane z veseljem, dovršitvijo sanj, kvečjemu obratno. Kot dan groze, kjer so se neveste spraševale, ali bodo iz njega sploh izšle žive. Tega do pred kratkim nisem vedela in ob branju Legend grofije Žusemske avtorja Daniela Artička, ki mi je včeraj zašla med prste, sem pobliže zaslutila grozo tistih, ki so jih stoletja nazaj bremenili Cerkev, fevdalni sistem ter njihov stan in spol. Govorim o tlačanskih nevestah.

Te so namreč v poroko vstopale po strahovito trnovi poti. Že ko se je deklica rodila, se je staršem porajal strah, kako jo živo, čisto in nedotaknjeno obvarovati do vstopa v zakon. Takrat so v deželo vdirali Turki in zahtevali svoj krvni davek ter deklice v rosni puberteti prodajali v turške hareme, fante pa vzgajali za janičarje. To so bili samo brezhibno lepi in zdravi otroci, ki pa mnogokrat mučne poti do prihoda v suženjstvo sploh preživeli niso. Poleg tega je nevarnost predstavljala tudi grajska gospoda s hlapci na čelu, ki so si brez premišljanja jemali dekleta in žene in jih zlorabljali. S tem so dekleta onečastili, da se niso mogla poročiti, marsikdaj so jih tudi kar ubili. Zopet so si jemali pretežno lepša, krepkejša dekleta.

Starši so svoje hčere obvarovali preprosto tako, da so jih pohabili, pogršali. Med noge so jim v času rasti dajali buče, da so jim jih skrivili, po obrazu so jim s smolo ali drugimi rastlinskimi dodatki povzročali brazgotine in rane, da so se uboge deklice spreminjale v spake. A preživele so nedotaknjene, pa tudi kasneje pri ženinih niso zbujale pretiranega odpora, ker so jih raje imeli takšne kot pa lepotice, ob katere so se vsi spotikali. 

Najbolj zanimivo je, kako romantično sliko gojimo o ljubezni v srednjem veku. Najbrž ni nikogar, ki ne bi prebiral zgodb o Tristanu in Izoldi, Robinu Hoodu, Romeu in Juliji, s tem pa se tudi konča. Dlje od aristokracije ne seže veliko pripovedk, kaj šele v tlačanske vrste. Pa poglejmo, kako je bilo ravno tam ...

Za dan poroke so ponavadi določili predpustni čas, ko ni bilo toliko dela. Svatov je bilo relativno malo, povečini najožji moški sorodniki, ki so s seboj nosili vino, kakšno potico in kos mesa, pa ne da bi ga pojedli, ampak za grajske hlapce. Veljala je »pravica prve noči«, kar pomeni, da je imel samo grajski gospod ali grof oziroma vitez po zakonu pravico, da je nevesto razdevičil. To je pomenilo, da je moral ženin nevesto po poroki pripeljati  na grad, da je tamkajšnji gospod opravil svoje.

Ko je obred v cerkvi končan, se svatje odpravijo proti gradu, a v grad razen neveste ne smejo. Stražarji brez opravičila ženinom odpeljejo neveste v grajske prostore, svate in ženina pa spustijo na spodnje dvorišče, tja, kjer je gnojišče. Biriči potem odvedejo neveste v enega spodnjih prostorov, jih vržejo na mizo in vrh glave zavežejo krilo, da uboge neveste ne morejo nič storiti z rokami ne videti grofa. Tako morajo čakati tudi po več ur, da si grof »zanje vzame čas«. Od grofa je odvisno, kaj bo storil potem, ko sam opravi svojo dolžnost. Če je dobre volje in ne reče nič, potem biriči spustijo nevesto skozi lino in po gladki deski dekle prileti na dvorišče, kjer jo ženin lahko pobere. Če pa grofu nevesta ni všeč, potem »odroma« skozi drugo lino v konjski hlev, kjer jo čakajo hlapci, ki jo neusmiljeno zlorabijo. Če je takih hlapcev deset ali več, obstaja precejšnja možnost, da se takšno početje konča s smrtjo neveste. Takšno tlačansko nevesto potem vržejo skozi lino na gnoj, kjer jo ves premražen in ponižen pobere ženin.

Da se nevesti ne bi kaj hudega zgodilo, svatje prinesejo s seboj vino in ostalo jedačo, s čimer na nek način odkupijo in opijanijo hlapce. Ko nevesta le pade na gnoj, jo hitro poberejo in odnesejo iz gradu in so spotoma deležni še hudega zbadanja s strani biričev, tudi marsikatera batina pade po hrbtu. Ponoči in v hudem mrazu nesejo otrplo in zlorabljeno nevesto domov, sama ne zmore hoditi.

Ko jo prinesejo domov, jo z vročo vodo, novimi lanenimi oblačili in čajem že čakajo ženske, ki jo oskrbijo, starešina pa ji napravi nagovor, da je vse najhujše mimo in da bo od sedaj naprej le ženinova.

S tem nevesta dobi neizbrisljivi tlačanski pečat.

Šlo je res za prava grozodejstva, ki jih je lahko zakrivil le fevdalni srednji vek, ki je moško avtoriteto s cerkvenim blagoslovom povzdignil nad vse moralne kriterije. Šlo je za golo izživljanje najprej nad nižjimi sloji in, nič manj izvzeto, nad »nižjim« spolom. Golo sadiziranje in skrivanje pred lastno negotovostjo in nezadovolj(e)nostjo.

Danes je resda situacija drugačna, demokracija in feministična gibanja so naredili svoje, a ritualnost manjvredno-ženskega deloma ostaja. O tem najzgovorneje priča ravno oglaševalska industrija.          

Zadnjič, ko je Sandman napisal tisti zabavni blog o varuhu pravic rastlin, sem se spomnila, da v slovenskem prevodu obstaja knjiga, kjer so opisani mnogi zgodovinski primeri, kjer so ljudje živali in rastline obravnavali sebi enako in proti njim sprožali povsem pravnomočne tožbe.

Pa naj citiram nekaj zanimivih odstavkov živalskih pravd iz knjige Novi ekološki red – Drevo, žival in človek, avtorja Luca Ferryja, pripadnika nove generacije francoskih filozofov.

PRIMER RILČKARJEV

1587: prebivalci vasi Saint-Julien pri škofijskem sodniku v kraju Saint-Jean-de-Maurienne sprožijo tožbo proti roju rilčkarjev. Ker so črvički napadli vinograde in povzročajo občutno škodo, kmetje svojim sindikatom sestavijo prošnjo, naslovljeno na »častitega gospoda vikarja in cerkvenega sodnika mauriennske škofije«, v kateri ga ponižno prosijo, naj jim blagovoli predpisati premirne ukrepe, s katerimi bi pomirili božji gnev in po pravilih dokončno pregnali žužke, bodisi z njihovim izobčenjem bodisi z uporabo katerega koli drugega ustreznega ukrepa. Odvetnik, ki je bil v pravnem postopku dodeljen živalcam, je tako močno in dobro izrabljal tudi najmanjše formalne napake, da se je 18. julija – več kot tri mesece po začetku pravde – obtožba zamajala v sami osnovi.

In ker so saintjulienski sindiki začutili, da bi spreten govor obrambe porazil njihovo stran, so se odločili za kompromis, kjer naj bi imenovanim živalcam dodelili prostor za zadostno pašo zunaj vinogradov kraja Saint-Julien. To je bilo tudi storjeno. Nasprotno stran so skušali prepričati o svoji dobronamernosti in o resnični vrednosti nadomestnega zemljišča. Zase so prosili le, da ohranijo pravico do prehoda pa pravico do izkoriščanja ležišč okre in pravico, da se tjakaj zatečejo v primeru vojne, a obljubili so, da pri tem ne bodo povzročali nobene škode paši prej omenjenih živali in za povrh, da jim bodo pod zgoraj imenovanimi pogoji za omenjeni kos izročili ustrezno pogodbo v zahtevani obliki in z dosmrtno veljavnostjo …

 ...

PREKLETE PIJAVKE

Zgodilo se je tudi, kot kaže primer pijavk iz Bernskega jezera leta 1451, da je živalce doletelo prekletstvo in so bile temu ustrezno izobčene. Lausanski škof, ki je menil, da se živalce že ne bodo zlahka izmuznile sodišču, je dal ujeti nekaj primerkov, ki so jih fizično postavili pred sodnike. Ko je bilo to opravljeno, je ukazal, naj imenovane pijavke, tako te, ki bodo prisotne, kot one, ki ne bodo, opozorijo, naj zapustijo kraj, ki so ga nespametno napadle, in naj se umaknejo tja, kjer ne bodo mogle škodovati, za kar jim je namenil tri kratke odloge po en dan, skupaj tri polne dni, in to s pridržkom, da bodo po izteku tega roka izpostavljene prekletstvu Boga in nebeškega zbora. In da bi jim javno pokazali, kako resen je opomin, so pijavke, ki jih je določila usoda, potem ko so slišale opozorilo, usmrtili na licu mesta.

 ...

KO GOVNAČEV NI NA SODIŠČE

Pri tožbi proti živalim so veljala jasna pravila za obe strani. Tožniki so morali v prošnji poleg podrobnosti o naravi in natančne določitve škode še zelo natančno opisati obtožene živali, mrčes, plazilce, podgane, miši pijavke ali druge (v Marseillu je znan celo primer izobčenja delfinov, ker so zatrpali pristanišče, ki je s tem postalo neprehodno), da bi, ko bi jih poklicali pred sodišče, ne prišlo do kakšne zmede. V navadi je bilo, da so na kraj, kjer so prebivali obtoženci, poslali sodnega slugo, ki je moral glasno in razločno prebrati poziv obtožencem, naj se javijo osebno in tega dne ob tej in tej uri pred sodnikom. Po rimskem pravu je bilo treba poziv ponoviti trikrat v natančno določenih presledkih, da je bilo mogoče odrediti sojenje v odsotnosti. Ob določenem dnevu in uri je sodišče čakalo obtožence in sodnijska vrata so bila na stežaj odprta. Ker pa se niso prikazali, in le Bog ve, zakaj ne, je bilo potrebno najti neko sprejemljivo opravičilo, da bi jim lahko dodelili skrbnika, ki je bil od tedaj naprej njihov zakoniti zastopnik, razen če se z njim niso strinjali tisti, ki jih zastopa!

To jasno potrjuje pravda proti govnačem iz Coira, kjer je sodnik, ko je ugotovil, da je njegov poziv obtožencem, naj pridejo pred sodišče, ostal brez učinka, ocenil, da tega živalim ne gre zameriti, »saj moramo upoštevati njihovo mladost in njihova neznatna telesca«. Izenačili so jih z mladoletniki, s tem pa so jim lahko dodelili zastopnika, ki mu je pomagal odvetnik, oba pa sta pod prisego zaobljubila, da bosta zvesto služila svojim strankam.

Da ne bom dolga, ne bom moralizirala. Hotela sem samo nanizati nekaj zanimivih strani iz knjige. Če ste prišli do tod, stavim, da vam je opisovanje primerov izzvalo kakšen ironičen nasmeh – to pa je že simptomatično za naš današnji način mišljenja, ki je povsem drugačen od tistega takrat. Danes namreč ni več opaziti te zanimive ekvivalence med človekom in živaljo, kvečjemu je današnji homo sapiens povsem izkoreninjen od narave, na kar sta romantika, kasneje pa (ironično) nacizem tako opozarjala. A to je že druga zgodba in o njej kdaj drugič.

So po vašem take sodbe smiselne?    

Se gremo kuharsko šolo? Takšno nenavadno, pri kateri boste zmajali z glavo, da taka zmešana »čorba« že ne bi bila dobra? Pa poskusimo … Vseeno …

V posodo dajmo veliko originalnosti, pravzaprav bizarne ekscentričnosti, dodajmo pogum in odkritost, pa neposrednost, vulgarnost za začimbo, vse skupaj omilimo z romantičnostjo, otroško zagledanostjo v drobnarije, naravnost nepogrešljiv je čut za detajle in nezdrobljiv sveder za odkrivanje podzavestnih madežev drugih, kot gostilo dodamo še malo prilagodljivosti in namesto soli eno neznansko mero dobrote. Za osnovo bo dovolj.

Pa jo imamo!

»Fej!« bo kdo pljunil stran, »to bo grozen okus, kdor to uživa, se bo še zastrupil!«

»A-a,« bom odkimala, tole nenavadno juhco uživam vsake kvatre enkrat, pa do sedaj nisem dobila še nobenih prebavnih motenj, kvečjemu deluje kot poživilo.

A, ko smo že ravno pri pljuvanju, naj raje izpljunem cenjeno ime tega gurmanskega fenomena: Jože!

Si predstavljate, da sedite na klopi nekje sredi Ljubljane, ravnokar sezuvate levi roler in vlečete z nog nogavico, ki se je zažela v gleženj, nakar v skrajnem levem delu vašega vidnega polja zaznate čudno silhueto, ki se kaj nerodno premika nekam v vaši smeri. Goro kriljenja rok spremlja trušč starih polomljenih kotalkarskih koleščkov, vsake toliko še hehetav smeh. Tudi če bi sedela sredi San Francisca, mi ne bi bilo potrebno dvigniti pogleda, ker ga ni pod Soncem človeka, ki bi zmogel to bolj originalno, a obenem tako smrtno resno napraviti, kakor Jože. A vzneseno pričakovanje mi ni dalo miru, dregnilo me je naravnost tja pod rebra, da sem odskočila od klopi in pričela mahati. Čvrsta pojava v tipični rdeči havajski srajci, zapeta samo s tremi gumbi, drugi so že odpadli, je zdaj namensko zavila proti meni. Povprečen Zemljan višine 175 cm in z od kolesarjenja skovanimi nogami bi razdaljo 50 metrov premeril v 30 sekundah. Pri Jožetu je trajalo malce dlje. Pol minute … minuta … minuta in pol, dokler ni štorasto prišarmiral do mene. Na stare črne oguljene adidaske si je zapel, kolikor so kripljaste zaponke to sploh še omogočale, stare kotalke. Tiste klasične na štiri kolesa in z zavoro spredaj. Baje jih je dobil na bližnjem kosovnem odpadu. Sicer ne vem, kako se je znašel, da je po vohljal po njem, a zavedati se moramo, da govorimo o malem-velikem Otroku. Otroku, ki bo avgusta dopolnil 21. leto. Čez nekaj trenutkov je že objemal bližnji žleb.

Prvič sva se srečala na vlaku, ko smo še kot srednješolska mladež vozili v naše tretje največje mesto. Zanimivo, da sem natanko tisti dan kupila učbenik za filozofijo in z zanimanjem prebirala Lunačkove ilustracije. Vlak je bil poln in po naključju sva se znašla eden naproti drugega. »Kaj imaš to?« me je zadirčno zbodel, »eni še nimajo zadosti,« je pomignil svojemu sosedu, ki se je bebasto zarežal nazaj. Izpod čela sem pogledala oba in potem govorečemu pomolila pod obraz enega izmed Izarjevih stripov. Zdaj se je zarežal še on, a ne tako bebasto, pravzaprav presenečeno. Potem smo bili tiho. Vse dokler nisem po 20 kilometrih izstopila.

Tisto poletje sva oba preživela na istem kopališču, jaz sem kopalce razgibavala v vodi in ustvarjala z najmlajšimi, on je igral lahkomiselnega redarja in vsake toliko dobil kakšno psovko v glavo od glavnega, na momente srboritega reševalca. Ko se je dan zaključil, je v Laguni vsa počitniško-delovna svojad po zobeh vlačila najbolj opazne »primerke« dneva, beri turiste ... Takrat je bil zame pač »zmedeni redar, ki ga na videz poznam«. In to je bilo to.

Prijateljstvo sva sklenila kar naenkrat, v tri dni. In od takrat sva si na »TI«.  Pogruntala sva, kako trapasta je včasih slovnica, da se večina stavkov konča na piko. Dol. Dolgočasno in togo. Povedi bi bilo treba dokončevati z »In celo!«. »Kako si?« »Dobro, in celo!« Afekt presenečenja, zaobjeti motiviko z vznesenostjo in od zadaj. Čisto hermenevtično! Kakorkoli, fante sedaj študira – uganite, kaj – filozofijo! Tega nisem vedela do lani ;) Že v puberteti je z vlaka novačil knjige na poseben način. Vedno jih je imel vsak pol ducata, tistih kar debelih, zvitih s trakom, ki ponavadi drži skupaj kovčke, da se ne raztreščijo; torbo (znucan star roza nahrbtnik, Bog ve, če tudi ta ni s kosovnega odpada ;) pa je na debeli plezalni vrvi zavihtel čez rame. Obratno sorazmerno s koncem pubertete pa je naraščala njegova ekscentričnost. Ko so drugi v jedilnici konvencionalno naročali sendviče, je sam smuknil v bližnjo trgovino in z litrom polnomastnega mleka španciral po šoli, spominjam se ga kot solista, ki vse dela vzporedno s čredo. Vrvohodec, ko so vsi ostali šli čez brv!

V sebi sem se tiho nadejala, le kaj bo iz njega napravil študij. Kot bi na ogenj še prilil olja. Ne vem, ali naj bom presenečena ali naj modrujem, da je bila to tako ali tako moja predikcija. Pristal je v enem najbolj zloglasnih študentskih domov in tam z originalnostjo zakraljeval. Ko sem zadnjič iskala njegovo domovanje, se mi je pred nekimi vrati odprl zanimiv pogled: kolo parkirano tik ob njih, na okoli in okoli polepljena z napisi, rozastimi plakati in dantejevskim fatalizmom. Ni dvoma. Na stežaj odprta in nikogar notri. Če bila zaprta, bi bilo sumljivo. Na mizi sem mu pustila nekaj češenj, našel jih je šele teden dni kasneje. Kakorkoli … Naj niti ne omenjam, da se mu zdi čudno, če ga folk gleda po strani, če se pojavi povsem gol pred njimi, in da občasno v menzi za lakoto pograbi kakšen ostanek hrane s tujega krožnika, ki čaka za pomivanje. A to počne s tako resnostjo in neobremenjenostjo, da imam celo sama odprta usta. Naravnost »neprizemljeno« je z njim hoditi po »civiliziranem« svetu. V vsakem primeru, pa naj molči ali govori, se vsi pogledi slej ali prej znajdejo na njem in posledično tudi na tebi. Sredi nič si lahko izmisli pesmico o madežu na hrbtni strani revije, na glas sanja o neprespanih nočeh ali dramatizira kvazi mono- ali dialoge, vadi, kako bo nekoč svojo nevesto ponesel čez prag, se igrano prepira itd. Niti najmanjše šanse nimaš, da te ne prevzame, da se še sam spustiš v »igro«.

V resnici je velika duša, poosebljena altruistična dobrota in skromnost. Ima zanimiv pogled, ki kar naprej raziskuje po tebi in v tebi. Čeprav na prvi tren zgleda kot človeški »Zmešnjavca«, ima, če se izrazim vzhodnjaško, ogromno polje energije, nekako povsem zadovoljivo ali celo nadpovprečno »pošlihtane«, z napolnjeno merico soli v glavi. Preprosto, lepo ga je imeti za prijatelja. Prijatelja, ki ga vedno srečaš nepričakovano in po naključju, a vsakič izgleda, kot da sta se iskala natanko iz določenega vzroka. Zanimivo je sredi maja dobiti sms: »Srečno novo leto! Kaj je tvoje najljubše sadje?« Z njim je vse tako enostavno, nekonvencialno, ima te, da bi stopil puščobni jarasti-raji na rep!

A kot on pravi: Po pameti!

Opažam namreč (kdo pa ne?), da se vedno bolj približujemo ureditvam, kjer družbeni svet predpisujejo množični mediji, ki s televizijo na čelu postajajo nepogrešljivi podeljevalci družbenega statusa in uveljavitelji družbenih norm, tako imenovani varuhi in razširjevalci resnice. A že takoj na začetku se mi zastavi ključno metodološko vprašanje. Naj jim verjamemo? Gre dejansko za podajanje resnice in kaj ta resnica naposled sploh je?

Na normativni ravni zaseda pomembnost podajanja resnice visoko mesto. V Kodeksu slovenskih novinarjev je pomembnost preverjanja in točnosti informacij zasidrana v sam vrh naštetih točk dokumenta. Kodeks novinarjev RTV Slovenija ni prav nič drugačen, saj so pod poglavjem »Poklicna merila« nanizana načela natančnosti, preverjanja dejstev, verodostojnosti itd., posebno pozornost pa s celotnim drugim poglavjem svojega kodeksa novinarji RTV SLO namenjajo vsestranskosti in uravnoteženosti poročanja.

Kodeksi narekujejo torej visoko etično ravnanje novinarjev, torej tudi kar se tiče Bourdieujevega »beleženja« resnice. Čemu potemtakem skepsa v novinarsko verodostojnost? Vzrok lahko med drugim poiščemo v razlikovanju med potrebo po etičnih načelih in manj idealno porazdelitvijo človeških vrlin (npr. modrost, pogum, treznost, premišljenost in pravičnost), ki so nujno potrebne za uresničevanje teh načel.

Lep primer je konkurenca med novinarskimi uredništvi. Za novinarje je branje časopisov nujno potrebno in pregledovanje tiska je delovno sredstvo. Če hočeš vedeti, kaj boš povedal, moraš vedeti, kaj so povedali drugi. Ta igra ogledal z medsebojnim zrcaljenjem proizvede  močan učinek zapore in mentalne izolacije. Bourdieu gre celo tako daleč, da trdi, da so »izbire, do katerih pride na televiziji, v nekem smislu izbire brez subjekta«. Ne le, da jim ogledalo predstavlja konkurenca (»danes smo ta in ta dogodek pokrili bolje kot konkurenca« ali »nam je dal ta in ta človek izjavo prvi, zato je ta bolj doživeta kot tista pri konkurenci«), nič manj ni pomemben komercialni uspeh. Zelo jasno se torej ve, kaj gre v promet in kaj ne (danes imajo mediji tehnična sredstva, ki jim omogočajo dnevno preverjanje gledanosti/poslušnosti/branosti). V uredništvih vlada mentaliteta odzivnosti, teme so potrošnikom novic vsiljene, ker se vsiljujejo ustvarjalcem; tem pa so vsiljene, ker jih vsiljuje konkurenca z drugimi ustvarjalci.

Ob tem se nam poraja še ena dilema. Vpraševanje po resnici je morda zaradi svoje pomembnosti lahko tudi zavajajoče. Zavaja nas k metafizičnemu upanju, da je ena sama in absolutna Resnica ali ena sama najvišja in izvorna resnica. Ne mislim, da je tako metafizično zastavljena resnica a priori nemogoča, argumenti zanjo držijo le toliko, kolikor je močna vera v partikularne izvore takšne Resnice (npr. vera v kako razodetje, pravilnost intuicije, mističnega uvida posameznika ipd.), nekritično sprejemanje kakih prepričanj kot Resnice pa nam vsekakor zamegli iskanje mnogih posebnih resnic in nas ovira v izogibanju mnogih zmot. Tako v svoji knjigi Dosegljivost resnice pravi A. Ule. Na splošno lahko rečemo, da že sama vztrajna spraševanja o resnici kažejo, da s tem, kako se nam dogaja življenje, kako se nam kaže svet in dogodki v njem, ni vse v redu, da je v tem nekaj globoko vznemirljivega, problematičnega. Ne zaupamo spontani danosti stvari, skušamo razlikovati med »površino« pojavnosti in dejanskosti.

Eno od filozofskih vprašanj o resnici je, ali je pojem resnice sploh enovit in ni morda združba različnih vsebin, izraz resnica pa je homonimen, ker označuje različne vidike tega, kar se nam kaže kot fenomen resnice. Tisto, kar jih vendarle druži, poudarja Ule, so določeni vzorčni primerki, ki omogočajo večjo podobnost med elementi, ki sodijo pod isti vidik fenomena resnice. Tako po njegovem čutna prezentnost znanega predstavlja vzorec (paradigmo) za pojem resnice kot dejanskosti, stavek, ki ustrezno povzema zaznave, predstavlja pojem resnice kot kvalitete stavkov itd. 

V Novi zavezi, ena najbolj dramatičnih scen vseh časov, se Pilat pred Kristusom vpraša: "Kaj je resnica?"

Kako potemtakem fenomen, ki je tako večplasten in ki ga samo v odtenkih pokrivajo različne teorije, primerno vključiti pod etične norme? Kako konsistenten je pravzaprav pojem resnice v novinarskih kodeksih? Ali, še bolj radikalno, kaj ni »resnica«, s katero novinarji karakterizirajo in vrednotijo svoje avtorsko delo, na koncu koncev potemtakem paradoks? Paradoks, ki se reflektira v očeh občinstva? Vlečemo drug drugega za nos?

Filozofsko se torej še nismo dokopali do prave identifikacije resnice, v današnji pluralistični družbi se rojeva ravno nasprotna intenca – producira se množica resnic. Kako ob tem ravna novinarstvo? Kodeksi velevajo »verodostojnost«, »točnost«, toda ali ob zrelativiziranem pojmu resnice ta dva pojma ne izgubita pomena? Pravzaprav postane ob tem samo ravnanje novinarjev paradoksno. Sloni namreč na temelju, ki to ni.

Ne trdim, da je novinarska normativa s tem brezsmiselna. Trdim le, da v prakso aplicira teoretično nedognan pojem, resnico. Novinarji se imajo za vizionarje resnice. Vedno znova reproducirajo metafore novinarskih metod, da bi dali smisel temu, kar počno: najbrž ga ni, ki ne bi poznal t. i. »psov čuvajev«, znane novinarske floskule »pod žarometom«, da ne govorimo o takšnih in drugačnih »razkritjih«. Metafore o osvetljevanju ali gledanju zajemajo pogled, ki ni stvaren, ampak zamišljen. Novinarstvu je usidrana hegemonija zaupanja, celo odstirjevalca resnice. Sploh televizija ima ob tem še posebno ugleden status najobjektivnejšega podajanja resnice, s tem pa tudi toliko večjo odgovornost, da tej zahtevi ugodi ali se ji skuša približati. Naj samo spomnim na prej omenjeno Uletovo »čutno prezentnost«. Kaj ni vizualnost ravno prva v tem nizu?

Nagibam se k novi opredelitvi diskurza novinarskega statusa, ki ne bi vlekel več za sabo ideologije resnice, s čimer bi bil posledično prizadet z izgubo verodostojnosti. Že Koširjeva je hotela »resnico« nadomestiti z »resnicoljubnostjo« in jo s tem strogo uvrstiti med moralne in ne profesionalne norme. S padcem novinarske verodostojnosti pa bi prišlo tudi do temeljite preobrazbe do zdaj čvrstih družbenih institucij, npr. etike, demokratične politične participacije, svobode … Po moje je ta korak nujen, k njemu je pripeljal pluralistični nazor postmoderne družbe, ki je med zrcalje relativnosti postavil prav vse. Novinarstvo, ki tiči trdno zakoreninjeno v tradicionalnem diskurzu verodostojnosti, bo s tem postalo »postmoderno«. A o tem pa kdaj drugič.

Berite:

Bourdieu, Pierre (2001): Na televiziji. Ljubljana: Krt.

Ule, Andrej (2004): Dosegljivost resnice. Razprave Ljubljana: Filozofske fakultete.

Zadnje tedne, ko zopet zahajam v petko v Rožno dolino, študiranje za izpite namreč nezadržno kliče, si ne morem kaj, da me ne bi tu ali tam malo nostalgično zbodlo. Vsakič, ko odložim katerega izmed velikih mislecev, da bi si spočila oči in možgane, in se sprehodim po kletni učilnici ven na zrak, poškilim po mizah, nad čim se zgrinjajo moji študirajoči sotrpini. Eni v biologiji, drugi v prevajanju, a najbolj me mamijo tiste mize, kjer so razmetane razne matematične in fizikalne formule in priročniki. Srečneži, pomislim …

Navkljub veliki večini družboslovcev in humanistov, ki so po koncu srednje šole z vzkliki olajšanja pustili za sabo vse tiste številske probleme, se mene že vseskozi polašča občutek, kot da sem matematiko v svojem življenju zatajila, kot da je dobila lento tistega nesrečnega ljubimca, ki sem mu v trenutku odločitve za svoj bodoči poklic krivično morala reči »ne«, a nek mik še vedno tli in tli.

Evklid

Kaj ne bi, ko pa je bila ljubezen številka ena v zadnjih razredih osnovne šole in ni poniknila niti v gimnaziji. Ne znam opisati, kako enkraten je bil občutek, ko sem se spravila za svojo mizo in se poglobila v problem ter trmasto vztrajala, da najdem pot skozenj, pa naj je terjalo ure razmišljanja. Neznansko kul, ko iznajdeš svoj dokazni postopek, ki ga v rešitvah niso navedli …

Pravzaprav me je zanjo navdušil moj osnovnošolski učitelj K. Š., ki je pred tremi leti postal tudi častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Sicer mi še vedno ni jasno, kaj je magistra, ki so mu službo ponujali na fakultetah, gnalo, da se je ubadal s trdimi osnovnošolskimi beticami, od katerih si je večina zapomnila fiziko po formuli »ro-je-em-ze-ve«, a tiste, ki sta nas matematika in fizika nagovorili, je znal s pretanjenim občutkom za eksperimente in naravo problemov ter nenehnim poudarjanjem garaštva v teh znanostih naravnost zasvojiti. Ob pripravah na tekmovanja smo računali ob jutrih pred poukom, se dobivali ob sobotah dopoldne, absolutno neizvzete pa so bile nedelje. Vsakič sem s seboj prinesla kup rešenih nalog, dobila nove in tako dalje. Naučila sem se discipline in vztrajnosti pri učenju, kar mi kot zlato koristi še danes.

Gimnazija pa je s seboj pripeljala druge vplive, literarne, družbene in humanistične. Nikakor mi ni žal, da sem sedaj v družboslovnih in filozofskih vodah, a matematika še vedno ostaja moja tiha in intimna strast. Ljudje imamo najrazličnejše fetiše, moja je definitivno ta zagonetna, a tako veličastna znanost. Tako med hojo še vedno rada iščem geometrične vzorce v naravi, rišem krivulje, ob plesu razmišljam o spiralah, gubam liste po vzorcu zlatega reza, iščem poti za različice hitrega preračunavanja številk, hitrostnega štetja vzorcev z enim očesnim zaobjetjem … Mogoče se kdaj le še bolj "zares" srečava …  

Pa naj bom tokrat za spremembo malce bolj lahkotno praktična, zraven prilagam nekaj trikov iluzij, več pa si lahko pogledate tukaj (nikakor ne izpustite Pinwheela!).

Glejte + na sredini. Naenkrat bodo začeli krogi izginjati, kot da bi zeleni privid vse pobrisal, a bodo v resnici še vedno tam ...

Ali tale: Poskušajte prešteti črne pike. Stavim, da vam ne bo uspelo:

Zelo zanimiv pa je tudi efekt zmaja. Napravite si ga in ostrmeli boste, kot sem sama. Ta presneta stvar mi s pogledom še vedno sledi, ko se sprehodim po sobi ;)

In dobro staro »vžigalnično« vprašanje za na konec

Torej – kdo bo prvi ugotovil, katero vžigalico je potrebno premakniti, da se račun izide:

XXII  X  VII  =  II

Na direktorskemu stolu podobnem naslonjaču sem od prve ure popoldne, kar sedim na njem, noge potegnila že skoraj za vrat, vsekakor pa sem vmes že ene stokrat zamenjala pozo. Človek bi glede na opisano najbrž sklepal, da sem nanj priklenjena, privezana, kar bi bilo, če odštejemo hipotetična mazohistična nagnjenja, v realni situaciji čudna okupacija. A vendarle, tudi dežuranje v študentskem domu je ena izmed posebnosti, ki spremlja vsakega prejemnika tamkajšnjih postelj. Na trnih ždiš ob telefonu in čakaš, kdaj bo poklical »Romeo iz Rožne doline«. In ko enkrat že končno zazvoni in imaš v glavi pripravljen pravi mini govor, kako se boš stricu varnostniku predstavil, dodal kakšno opombo in se s tem dokazal vrednega, da nadeneš lento vzornega študenta, te zdolgočaseno avtoritativni glas na drugi strani, ki isti stavek ponavlja že osemstotič, le hladno povpraša po imenu in številki sobe, da se po treh izjecljanih besedah počutiš kot ovca, ki so jo ostrigli in poslali nazaj v ogrado. Fej ga bodi! Pa je šel naštudirani govor v nič.

Drugače je to ždenje v dežurni loži zanimiva dejavnost. Kot da bi bil vede odstavljen na stranski tir življenja iz akcije prešel v stanje mirovanja in pasivnega spremljanja toka, ki teče mimo tebe. Vrata non-stop loputajo, študentska mladež z jasno začrtanimi kratkoročnimi cilji, ki se jim že na daleč svetijo s čela, koraka mimo tebe. Ta je ravnokar prišel s predavanja, kjer ni razen pogrizenih nohtov na rokah ničesar pobral; resignirano se v sebi sprašuje, da njegovo življenje v teh nekaj urah ni pridobilo na kvaliteti in da je navkljub napredku časa sam ostal na mestu (na nek način sva na istem, le da jaz aktivno »pasiviziram«, on pa pasivno »ne-aktivizira«); spet drugi v glavi vidi le kosilo in prav nasmehnem se, kako spretno in z lahkoto lahko človek ob tako elementarnih zadevah skoncentrira tok tisočerih misli le v eno golo jasno usmerjeno intencijo. Spet tretja je že tretjič živčno prišla vprašat, če je pralni stroj že prost, misel na neizpolnjen cilj ji ne da miru …

Vidiš ljudi, ki študij jemljejo z lahkoto, ki dobre volje odvržejo torbo in že naslednji hip ven pridrvijo s košarkarsko žogo, živahnost in neobremenjenost ostaja za njimi. Vesel duh napolni prostor. Hip za tem ga pretrga mlahava in pesimistično pokvečena namrgodenost, ki se vleče za študentko, ki brez občutka odsune vrata, se izpod čela zastrmi po na novo nalepljenih plakatih na oglasni deski in brez vsakega trena živosti zavije po stopnicah navzgor. Umrlo življenje … Nekateri obrnejo glavo proti loži, za hip se srečamo z očmi, tu ali tam te kdo ogovori in pade kakšna debata o topologiji, najnovejši modi, hišnikovi volji, ki se obrača po vetru, in Delovi oglaševalski akciji, ki hinavari v drobnem tisku. Ob tem pomislim, da bi se morala večkrat poslužiti tovrstne službe. Preveč dirkam po svetu in ga ob tem ne uspem srečati. Včasih je treba zgolj počakati, počepniti, pa svet sam stopi do tebe. Enostavno, mar ne?

A pravzaprav je lepo živeti v študentskem domu, kot da bi bil del velike družine z ogromno brati in sestrami. Res, kot majhen otoček sredi deroče reke liberalizma in kapitalizma, se življenje v študentskem domu zaobrne v smer bratskosti, vzajemnosti, podobnih življenjskih standardov. Še malo, pa me bo kdo obtožil, da propagiram socializem … Ampak, a ni res? Ta bivanjska skupnost v študentskih domovih je svojevrsten fenomen, ki ji nihče ne posveča velike pozornosti, čeprav bi jo bilo zanimivo analizirati ravno z vidika tovrstnih socialnih skupnosti. Nenazadnje gre za odrasle ljudi (bodimo optimistični …), ki privolijo, da delček svoje svobode namenijo potrebam in zadolžitvam skupnosti.

Sicer življenje v opisani »veliki družini« ni esencialno za preživetje, prav tako si ne delimo večjih delovnih obveznosti, a vendarle bi v zametkih lahko govorili o idealu komunistične skupnosti. Ne nazadnje, zaenkrat smo vsi še »proletarci«, ki se na momente in na račun Zupanove plešavosti trudijo uvesti tudi svojo diktaturo, če si izposodim Marxa ;) Še najbolj me k strinjanju z opisanim fenomenom socialnega bivanja prepriča dejstvo, da smo njeni pripadniki pohlevno složni in da potrebujemo na moč enostavno obliko kruha in iger. Te besede so mi v usta pravkar položili »vrhovni« predstavniki našega doma, ki se prav zdaj s prav neumestnimi komentarji sprehajajo ven in noter ter novačijo noter golide alkohola za današnje brucovanje. Voham vino, voham brucomor! Juhej, kaj hočeš boljšega! Spet se bodo podili iz apartmaja v apartma in kot krvoloki iskali mlado in svežo študentsko kri. Kar v pižamah bo romala ven, vsem na oči, da se bodo »stare bajte« lahko znašale nad njimi. A vsaka skupnost zahteva določeno iniciacijo. In kakršna iniciacija, takšna skupnost. Nezahtevna, elementarna, a ravno na osnovi lahkih pravil in jasnih usmeritev povezana in bratska. Zato je na nek način prijetno zaspati za steno študentskega doma. Veš, da si eden od mnogih, da nekam pripadaš … Ah, kje je še Al-Araf?      

Stran 1 od 2