Medvedu je bilo ime Tim in Tim je bil, tako kot vsi medvedi, sladkosned! Živel je v gozdu, prav blizu panjev, kjer so čebele hranile slastni med. Vsak dan je pojedel toliko medu, da je bil več kot sit, in vendar je medu bilo toliko, da ga je vsako jutro znova čakala polna skleda. Res, nikoli ga ni zmanjkalo in Tim nikoli ni bil lačen.

A kljub vsemu je Tim vsako noč sanjal sočna rdeča jabolka! Nekoč je Tim na potepu po gozdu srečal majhnega dečka. Deček se je Tima tako ustrašil, da je iz rok izpustil jabolko, ki ga je ravno ubral in ugriznil, ter hitro stekel in zbežal. Tim je začudeno gledal za dečkom in pobral jabolko. Povohal ga je, tako lepo je dišalo, zato ga je v hipu pojedel. Mmmm, še danes pomni, kako dobro je bilo.

To jutro se je Tim odločil, da bo uresničil svoje sanje. Odpravil se je do sosednjega kmeta naravnost v sadovnjak. Oh, koliko jabolk je bilo. Tako veliko dreves in vsa polna rdečih jabolk!  Ubral je prvo, ga ugriznil in jabolka že ni bilo več.  Še drugo, tretje,… Joj, kako so bila dobra! Kaj hitro je bila prva jablana prazna in se je lotil druge. Jedel je in jedel. Pojedel je vsa jabolka v sadovnjaku, le eno je še ostalo. Rdeče jabolko je viselo gor na veji, se rahlo pozibavalo in hudomušno gledalo Tima.

“Ooo, bom te, bom!” je rekel Tim. Stegnil je roko proti jabolku in takrat ga je v trebuhu prav pošteno zabolelo. “Auuu,” je zajokal. Poskusil je ponovno in kmalu ugotovil, da mu je trebuh tako poln, da se ni mogel več premikati. O, kako ga je zvijalo. Hotel se je zravnati, a je mislil, da ga bo pobralo! In takrat si je priznal, da bo moral to zadnje jabolko pustiti za drugič.

Odpravil se je proti domu, na pol sključeno, na pol leže. Doma je še dolgo, dolgo tarnal in jamral. V trebuhu ga je zvijalo in je ves čas bruhal. Celo noč ni mogel spati.

Zjutraj so bolečine v trebuhu popustile in je pomirjen zaspal. Kmalu pa so Tima zbudile prijateljice čebele, ki so mu spet prinesle zvrhano skledo medu. Prav žalosten se mu je moral odpovedati. Obljubil pa je čebelicam, da ga jabolka ne bodo več zamikala in da bo odslej jedel le še njihov med.

V deželi Sveniji, izpod gore Truglaf, nekaj tisoč let pred našim štetjem…

Mali Bin se je igral s svojo sito Gajo in veselo opazoval manu in njen že velik trebušček.

“Manu, komaj čakam, da vidim malega brita!”

Manu se je nasmehnila Binu. A mala Gaja je hitro vskočila:

“Nikar se ne veseli prehitro! Kaj če ga bo požrl Bebužerec?”

“Ne bo! A ne manu, da boš čuvala malega brita, da ne bo jokal tri dni!”

Takšno je bilo življenje v deželi Sveniji. Žalostno. V gori Truglaf je živela pošast, ki so jo tamkajšnji prebivalci imenovali Bebužerec. Ta pošast je namreč jedla majhne bebuje, komaj rojene otroke. A le tiste bebuje, ki so jokali več kot tri dni. Bebužerec je imel namreč zelo občutljiv sluh in jok novorojenčkov ga je hudo motil. Zato so manujke bile zelo prestrašene za svoje otroke, pazile so, da bebuji niso jokali in so iskale razne načine, da jih utišajo. Preveč bebujev je Bebužerec pojedel.

Manu je Binu rodila brita, ki pa je bil prav takšen, kot vsi bebuji. Jokal je in jokal. Gora Truglaf se je tresla od Bebužerčeve jeze.

“Sem ti rekla, Bin, tudi tega brita bo pojedel Bebužerec, tako kot je prejšnjo sito in prejšnjega brita.” Gaja je bila žalostna in se svojega novega brita ni ravno veselila.

“Samo naj ga poskusi požreti, tako ga bom premikastil, da bo ostal brez zob!” Bin je jezno mahal z rokami in poskušal svoji siti pokazati, kako ga bo.

“Tako! Tako! Pa tako!”

A padla je noč in tudi Bin je bil vse bolj v skrbeh. Odločil se je, da se odpravi v goro Truglaf. Vzel je svoj lok, ki mu ga je naredil atun, in sedem puščic.

Na poti na Truglaf ga je opogumljal jok malega brita, a vse bolj ga je strašilo tresenje gore. Z grozo si je predstavljal, kako bo, zdaj-zdaj, zagledal pred sabo strašnega Bebužerca, kako divja v dolino, naravnost proti njihovi huti.

Našel je votlino, obraslo z mahovjem, in čisto po tihem vstopil vanjo. In zagledal je Bebužerca! Oh, kako ga je stisnilo pri srcu! Šele sedaj je ugotovil, da ni tako pogumen. Bebužerec je rjovel in tolkel po steni votline. Nato je z obema šapama zgrabil velik kup mahovja in ga zatlačil v svoja ušesa. Sploh ni slišal Bina, zato je v Binu pogum rasel in rasel. Stisnil je svoj lok in potipal puščice, ki jih je držal v majhnem žaklju.

“Hej,” je zaklical. “Hej ti, Bebužerec!”

A Bebužerec ga ni slišal. Zato ga je Bin poklical še glasneje. Tudi tokrat se Bebužerec ni zdrznil. Bin je pripravil lok in pušico ter ustrelil. Puščica je priletela tik nad Bebužerčevo glavo. Zapiknila se je v mahovje, nekaj pa ga je padlo Bebužercu naravnost na glavo in mu zakrilo oči.

“Kaj? Kaj? Kaj se dogaja? Je kdo tu?” Bebužerčev besen glas je odmeval po votlini. Odmaknil si je mahovje, ki mu je zatiralo oči, in pred sabo zagledal Bina!

“Aaaaa!” Bebužerec je bil strašno prestrašen! Bebužerec se je na smrt bal ljudi. Tega ljudje seveda niso vedeli, saj se mu nihče ni upal približati. Nihče, razen Bina. Bebužerec je v svoji pošastni glavi razmišljal, kako bi ugnal tega človeškega otroka iz svoje votline.

“Pojedel te bom, če pri priči ne izgineš! A buuuuu!”

A misel na to, da bi pojedel Bina, se mu je upirala! Bebužerec je vendar jedel le bebuje! Bin tega ni vedel, je pa v strahu za svoje življenje še močneje stisnil lok. Naperil je prvo puščico, ki je priletela Bebužercu naravnost v nogo. Naperil je drugo, priletela je v roko, tretja puščica v drugo nogo in četrta puščica v drugo roko. Bebužerec je bil s puščicami prikovan na steno votline.

“Auuuu,” tako je rjovel od bolečine! “Izgini takoj, pojedel te bom in pojedel bom tega bebuja, ki ne zna utihniti!”

“Ne, ne boš! Ta bebu je moj mali brit! In ne boš ga pojedel! Dovolj britov in sit si mi že pojedel. Dovolj vseh drugih bebujev! Ne boš več!”

Kako je bil Bin jezen. Tako zelo, da je naslednja puščica priletela Bebužercu v glavo in zadnja, šesta puščica, naravnost v njegovo srce.

“Naj že nekdo utiša tega bebuja.” To so bile Bebužerčeve zadnje besede preden je izdihnil.

“Pa saj mora jokati, bebuji ne znajo govoriti in zato jokajo,” je še rekel Bin.

S smrtjo Bebužerca je v deželo Svenijo, ki je ležala pod goro Truglaf, končno prišel mir, saj ni bilo več nobene pošasti, ki bi jedla majhne bebuje. Danes, nekaj tisoč let po našem štetju, živi v deželi Sveniji že nekaj milijonov ljudi, Truglaf pa je zrasel še višje, saj se ni več tresel.

Mali kuža po ulici koraka
muco zagleda, z repkom pomaha
se rad bi igral, z muco lovil
zalaja hovhov, je ulico zbudil.

Muca je jezna, iz oči se iskri
sopiha kot vlak, se v kuža zapodi
s kremplji zamaha, po nosu ga rani
njej gospodični do igre pač ni.

Je kuža užaljen, zacvili hudo
se sklonjen odpravi v svojo hiško toplo
a muca je maca, gospodični je lepo
že pod oknom mi prede uspavanko.

Naš stric Jaka
velja za junaka!
Tri fazane je ustrelil
meso po vasi je razdelil.

Naša teta Polda
vaška je prismoda
še svojo gredo je zgrešila
sosedovo posadila.

Pri nas vedno je veselo
včasih prava štala
za to pa sta kriva
brat in sestr'ca mala.

Včasih se poljubčkata
a večkrat lasata
najraje sta v dvorišču
kjer goske imata.

Moja mama Špela
le redko je vesela
s kuhalnico nas lovi
vsa jezna v kot posadi.

Moj ata je Luka
on s tovorjakom se vozi
bolj malo je doma
saj cel svet prevozi.

Jaz pa sem Stane
najbolj priden, ko spim
a ko sonce se vstane
že muhe lovim.

Stari žabec v penzijo je šel,
a veselice ne bo imel,
v mlaki žabe, mlade, stare,
vse prijele so se za glave!

Jok se sliši vse povprek,
rega kvak, glej ga, joj!
Žabec odpravil se je v breg,
da usede se za stroj!

Naredil bo tobogan do mlake,
da spočil bo svoje krake,
da skakal več ne bo,
saj dočakal je penzijo.