predmeti poželenja

Sovražim tipkati SMS-e. Že od nekdaj. Da je za besedo s štirimi črkami včasih potrebno dvanajstkrat pritisniti na zoprne male gumbe, če odštejem popravke, ko si slučajno pritisnil enkrat preveč, oz nadaljeval prehitro z naslednjo črko itd., me, milo rečeno, spravlja ob živce. Če se le da, dotičnega pokličem nazaj, ali pa napišem mail. Včasih se na pisanje kakšnega daljšega SMS sporočila (psihično) pripravljam cele ure, oz. odlagam ta "opravek" kolikor dolgo gre. Čudaško? Kaj morem, SMS-anje mi je res nadvse zorpno. Mogoče , mogoče bom  te besede vzela nazaj, ko se zaljubim, ali pa, če mi kdaj pod roke pride SMSlingshot, posrečena pogruntavščina skupine VR/Urban.
Koncept je preprost, všečen in zabaven. In da ne bom po nepotrebnem obrabljala svojih prstnih blazinic z opisovanjem, bom spodaj prilepila razlagalni filmček in nekaj slik - mislim, da bo vsem takoj jasno za kaj gre. Like it?

Včasih se v spomin ujame trenutek, ki v sebi nosi zapis cele palete občutkov in vedno znova, ko se zgodi njegov približek, stara čustva priplavajo na površje. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi oblikovalcu Bruceu Munroju, ki je tako dobil tudi navdih za inštalacijo iz 600.000  odsluženih CD-jev. "Morje" na kopnem, ki odesva modrino neba in mesečino je postavljeno pri Long Knollu, Wiltshire, UK.

Še čisto malo in (predvsem) fantje, bodo prišli na svoj račun za izživljanje črednega nagona. Na dan bodo lahko privlekli vse navijaške rekvizite, se pobarvali z bojnimi barvami, nadeli nenavadna pokrivala, popili hektolitre piva in zbujali pozornost na tisoč in en način med tem, ko bodo čakali, da kakšno od mrež zatrese črno bela žoga.
Ampak, kakor koli obrnemo in ne glede na gromozansko ponudbo, je T-shirt še vedno najbolj priljubljeno sredstvo sporočanja pripadnosti določeni enajsterici fuzbalerjev. Običajno gre kar za replike dresov, včasih pa se na njih znajde še kak izviren dodatek. Enega bolj izvirnih so si za letošnje svetovno prvenstvo domislili Nizozemci. Ideja se je rodila v glavah Daana van Dama in Basa van de Poela iz rotterdamske akademije Willem de Kooning Academie. Meni je všeč...

Jaz pa raztojena in potem je vse na pol. In vreme ubija in ne steče mi tako, kot bi moralo. Bi se kar delala, da  "It" ne obstaja, se zakampirala na kakšni zeleni terasi, ujčkala tamalčico, ker so bejbiji najboljša pomirjevala in padla v najglobje in najbanalnejše ženske čveke. Ali pa bi šla z A. preveriti, če je tudi moja srčna čakra zablokirana, ali pa poslušati gonge in poskusiti necinično doživeti svet ezoterike.
Motivacija je namreč skrivoma in samovoljno zamenjala jekleno verigo za elastično in sedaj jo odnaša in prinaša kot valove na obalo, jaz pa gradim racionalne nasipe in jo poskušam zajeziti vsaj približno nekje blizu.
Danes je tudi pet let od njegovega zadnjega rojstnega dneva. Točno vem kaj sva počela. Slike v fleših prihajajo na plan. Nisem šla položiti rož na črni kamen, se raje v mislih družim z njim - je bolj pristno in bolj realno. Ne vem,če je grdo, ampak ne pogrešam ga. Je pustil dovolj velik pečat, da fizična prisotnost ni potrebna...

Včeraj zvečer sem obiskala mojo najljubšo nosečko in njeno družino. Malo smo obujali spomine na čas, ko se je rodila prva babika, malo smo se pogovarjali kaj vse je še potrebno urediti v novi hiši, malo risali, malo igrali človek ne jezi se, z bodočo starejšo sestrico najmanj trikrat preložili vse oblekice in odejice pripravljene za prihod nove družinske članice in se malo šalili na račun "neodgovornih" staršev, ki še niso izbrali imena. Včeraj zvečer se je namreč še nerojeno dete, še vedno imenovalo Deklica.
Nekaj po deseti sem jih polubčkala v slovo in na pragu izmenjala še par besed z nosečko, ki je zatrjevala, da sploh nima občutka, da jo čaka porod, da se zdi, da se sploh ne bo zgodil in, da se počuti popolnoma umirjeno. Ne vem zakaj, ampak nekako smo vsi pričakovali, da bo drugorojenka zamujala, da se ji nič kaj ne mudi na svet. Pa nas je presenetila.
Ker sem polovico včerajšnje noči prekrokala, sem zjutraj potegnila nekoliko dlje in nato me je sredi dopoldneva presenetila novica, da se je ponoči začelo. Komaj sem si opomogla od presenečenja in že je od ponosne novopečene babice prišlo sporočilo, da se je deklica rodila. Ampak nobenih podrobnosti, ki so običajne, ko se sporoča veselo novico. Dobesedno razganjalo me je od radovednosti. Kako je velika, koliko težka, kakšne barve lase ima in predvsem, kako ji je ime? In nedolgo za tem,  me je sredi branja zmotil pisk, ki je oznanil prejeto sporočilo. Novorojenka je dobila ime, ja pa novo dozo presenečenja  in soimenjakinjo.

Nabralo se je preveč duševnega miru. Sem mislila, da to sploh ni mogoče, pa očitno je. In v tem brezstresnem stanju se ne znajdem. Če nanese, da bi lahko vse potekalo z normalnim in umirjenim tempom, moj prokrastinatorski jaz ustavi konje in počaka tako dolgo, da postane nevarno, da naraste adrenalin in šele potem popusti vajeti. Ravnokar čakam, da mu notranji glas prišepne, da  je čas za akcijo in se ukvarjam s pomisleki, če morda tokrat ni zaspal. Posledice bi bile namreč strašne. Niti pomisliti nočem.
Vmesni čas porabljam za potovanja v onkraj. Tja, kjer še ne obstaja, se še ni zgodilo in se morda nikoli ne bo, pa vendarle je.
In imela bi fotografski spomin. Nekdo, ki ga ima, mi je razložil, da je edina pomanjkljivost v tem, da se ti ne zgodijo alko luknje. Majhna cena za veliko prednost...

Sobotno skakanje po trampolinu je pustilo svoj pečat in novo spoznanje. Dejstvo, da,  kadar delam salto, pogosteje pristanem na riti kot na nogah, mi je dokončno onemogočilo slepljenje same sebe, da se ne staram. No, jasno mi je začelo postajati že nekoliko prej, ko sem si tistih nekaj minut poskakovanja lahko izborila le s privolitvijo tropa malih razgraječe - krvnih naslednikov mojih prijateljev.

Kako zelo so se spremenili pikniki v zadnjih petih letih. Dnevni del je  popolnoma v znamenju peskovnikov, gugalnic, skirojev, barbik, žog, lopatk, lončkov, menjavanja plenic in slinčkov, iskanja dud, miritev ragretih krvi, rezanja hrane na majhen koščke, pobiranja sumljivih zelenih koščkov iz paradižnikove solate, štetja vnosa sladkorja v vsako od malih tempiranih bomb in lovljenja tistih nekaj trenutkov, ko lahko odtrgaš oči od nadobudnih kopical in pogledaš sogovornika v oči.

In nato, še malo pred sončnim zahodom, se začne družba redčiti. Tisti z najmanjšimi pikicami se dokončno poslovijo, tisti z malo večjimi, pa izginejo za kakšno uro, da predajo osvoj naraščaj v varstvo babicam in dedkom in se nato vrnejo, da lahko rečejo še kakšno odraslo. Ampak zgodi se, da se tudi večer odvije v znamenju igrač in igral, ker pridejo zdaj na vrsto očki, ki se domislijo, da so baby phoni lahko tudi odličen nadomestek walky talky-jev in omogočajo nujno potrebno komunikacijo med kletjo in vrtom. Preveriti je potrebno tudi razne tarče, in druge spretnostne igre, da lahko kasneje nesporno potrdijo sposobnost svojih sinov. Punce pa, med pokanjem od smeha, ta čas običajno zkoristimo za to, da kolikor toliko normaliziramo stanje po popoldanskem  razturu, izmenjamo kozmetične in ostale podobno pomembne informacije in še same preverimo, če je tisto vino res tako dobro. In, ko nastopi ura, ko je včasih žur šele dosegel  vrhunec, se sliši le še  tiha glasba v ozadju, ki se meša z umirjenim pogovorom večine tanko gledajočih in zehajočih udeležencev.

Čisto drugače kot nekoč - še ne dolgo nazaj. Ampak je prijetno in ima svoj čar in ne bi zamenjala. In, v nedeljo zvečer, ko vlečem nit skozi luknjice prejšnjega tedna, da bi ga povezala v celoto, ne morem, da ne bi razmišljala, če bo občutek enak tudi čez 30 let.

Roll it je zanimiva eksperimentalna hiša, ki je rezultat sodelovanja študentov in različnih inštitutov karlsruheške univerze. Osnovna ideja projekta je maksimalno izkoriščen in fleksibilen minimalni prostor. Izhodišče predstavlja valjasta struktura, ki je razdeljena na tri sekcije, ki služijo različnim funkcionalnim potrebam. Posebnost hiše pa je predvsem v tem, da nima klasično definiranega stropa in tal, saj sta vedno pogojena s položajem valja in tudi pohištvo je oblikovano tako, da nudi različne možnosti uporabe. Podrobnejše informacije so na voljo na linku, spodaj pa nekaj slik:

Ste se kdaj vprašali kako ste videti kadar se zatopite v kak film, video igrico, ali kaj podobnega? Se odzivate na dogajanje, sodelujete, komentirate, ostanete le hladen zunanji opazovalec? Koliko vas navidezne resničnosti ganejo? Po vsej verjetnosti se vam tudi sanja ne...
Je pa v raziskovanje tega kar veliko časa vložil Robbie Cooper (enega njegovih projektov sem že predstavila), ki je s kamero, vstavljeno v ekran televizijskega sprejemnika, snemal celo množico različno starih ljudi pri gledanju različnih vsebin in pri igranju video igric. V National Media Museum-u ravnokar poteka razstava portretnih fotografij nastalih med temi snemanji, ampak kar se mene tiče, so še bolj zanimivi posnetki. Poglejte in se zamislite! ;)

Bi se na dolgo in široko razpisala kako je krivo vreme in pritisk in dolgočasna, vseobsegajoča sivina, ampak potem bi Zloba spet rekel, da spet jamram na blogu in, da to ni zanimivo branje in bi seveda imel prav... Pa mu ne privoščim zadoščenja.

Ker, če bi se mi kaj dalo, bi malo bolj na široko predstavila dva projekta londosnkega arhitekturnega biroja Tonkin Liu, ki definitivno sta zanimiva. Ampak, ker je moje stanje duha pač takšno kot je, bom samo prilepila slike in linke. Ker, če tega ne naredin sedaj, se bo vsa stvar izgubila v spominu in moje širno bralstvo ne bo nikoli izvedelo za Future Flower, ki so jo postavili v Angliji, ob reki Mersy (Widnes, Cheshire) in za Singing Ringing Tree, ki bdi nad Burnleyem (Lanchashire), pa bi ju bilo škoda spregledati...

Večina nas zase rada misli, da nismo ovce, da znamo razmišljati s svojo glavo in se ne pustimo zavajati in manipulirati. Ker, če že nikjer drugje, smo imeli srečo, ko je Bog delil pamet, saj imamo te ravno prav - mogoče celo nekoliko več kot drugi. Seveda si ne domišljamo, da smo genialci za vsa področja (no, se najde tudi kakšna izjema...), ampak imamo v mislih taka bolj življenjska. Področja zdrave kmečke pameti, ki jo mnogokrat radi uporabimo kot glavni argument, ko utemeljujemo svoj prav. Vse lepo in prav, dokler ne zaidemo na področje lepote in videza. Potem pa se zdi, da ta opevana zdrava kmečka pamet odpove.

Čeprav naj bi bilo znanstveno dokazano, da smo manj privlačni, bolj kot smo povprečni, se večina trudi, da bi se ukalupila po smernicah, ki jih narekujejo razne hudičevke, ki kraljujejo modnim revijam. In kar naenkrat je neko leto celemu svetu všeč turkizna barva, na točno določen način populjene obrvi in edini smo si celo glede oblike konic čevljev... Lepoto se enači z uspehom in že od nekdaj je znan rek, ki pravi, da je za lepoto treba trpeti. V modernih časih  tudi pod nožem. Ustnice morajo biti polne in našobljene, prsi pokončne in okrogle, zadnjica ne sme biti prevelika, niti preploščata, vse "dlake", ki jim je dovoljeno, da pribodejo na plan, pa strogo kontrolirane...

Tu in tam pa najde kdo, ki se mu zdi škoda, da smo tako uniformirani. Med njimi tudi oblikovalka Sophie Duran, ki je mnenja, da nepopolnosti dajejo človeku izraz, te individualne karakteristike pa so glavni vir privlačnosti. Na podlagi takega razmišljanja je oblikovala štiri kose obraznega nakita, s katerimi lahko uporabnik definira intenziteto svojega izraza. No, mogoče pa ima oblikovalka samo dober smisel za humor...

Že od prejšnjega tedna se igram z neko mislijo/možnostjo, ki vedno bolj vleče. Idealna priložnost, načeloma neponovljiva, pa še časovno usklajena z mojim master planom.
Včeraj, ko sta me sredi noči zbudila glavobol in vročina in nista dovolila, da bi me potegnilo nazaj v svet nezavednih sanj, sem se zakopala v zavedne in domislila vse detajle. No, skoraj vse. Tiste taprijetne.
In danes mi še vedno odnaša misli. Kot kadar si zaljubljen in vsako razpoložljivo sekundo porabiš za  snovanje potencialnih uživanj in osrečevanj. In zdi se tako resnično, da lahko svoj predmet poželenja že skoraj tipam pod prsti, vdihujem vonjave in slišam zvoke s katerimi bi bil prežet. Mini obsesija. Pa nič hudega, tudi to punce rabimo tu in tam. Morda pa se poklopijo vsi čeji...

Po svetu so možne stvari, ki bi bile v naši podalpski deželici popolnoma nesprejemljive in bi povzročile neznanski škandal in bi najbrž zahtevale tudi kakšno ministrsko glavo (recimo). Takole na hitro se spomnim dveh primerov, ko se je naša šentflorjanska javnost na veliko zgražala, ko so se malo pomešale svetne in posvetne zadeve. Prva je modna revija, ki so jo organizirali v neki vaški cerkvi, druga pa fotografija na ovitku CD plošče skupine Strelnikoff. Si sploh ne predstavljam kako bi zavrelo, če bi se nekdo recimo spomnil, da bi bilo fino si urediti domovanje v cerkvi. In recimo, da bi najbolj grešni del pohištva - posteljo, postavil v oltarni prostor... Se sliši neverjetno? Odvisno kje se to dogaja - na Otoku, s takimi idejami očitno nimajo težav. Točno to kar sem zgoraj opisala, je neka družina realizirala. Mora biti zanimiv občutek, ko te zjutraj zbudijo pisani žarki, ki  pronicajo skozi  stare vitraže. Kakšen je vpliv nekoč svetega prostora na posteljne aktivnosti pa lahko navadni in dolgočasni smrtniki samo ugibamo...

O okusih se naj ne bi razpravljalo, ampak včasih so kakšne stvari res kar nekaj... In ta kar nekaj nato interpreti, ali pa kar oblikovalci sami, zavijejo v visokoleteče pridevnike in globoko filozofijo. Tako naj bi spodnji naslonjač, ki je, če smo objektivni, nič drugega kot na pol prerezana in izvotljena glava, imel moč, da bivalno okolje spremeni v odrsko sceno, ki kot maska, hkrati skriva in razkriva tistega, ki naslonjač uporablja. Ta pa tako postane protagonist v zgodbi. No, podobnega teksta je za dotični stol še veliko več, pa nimam volje, da bi vse prevajala...
Moja sodba: Nemo me ne prepriča - sploh.

Končno imam nekaj časa, ki ga lahko zapravim kakor želim. In, ker je v planu poležavanje ob veliki modrini, je prva asociacija, ki sodi poleg, branje. Takšno, ki te samo potegne in ne izpusti in vse kar moraš narediti vmes, narediš kar se da hitro, da se lahko čim prej spet vrneš med črnobele šelesteče liste in pustiš zgodbi, da te potegne vase.
Ampak tokrat imam manjšo težavo. Založila sem listek na katerem zbiram predloge za dobro branje in kar naenkrat je glava prazna in ne ven niti v čigavo, niti v kakšno zgodbo bi se vrgla. Brskam po spominu, pa se ničesar ne spomnim. Ampak zelo nekaj bi. Nekaj res dobrega. Knjiga, ki jo berem trenutno, je samo "predjed" in ne zadovolji naraščujoče lakote po dobri zgodbi. Knjigožeri vseh vetrov združite se! Na pomoč! :)
In btw., eno takole "kolo" bi tudi imela...

Nabiram želje in jih prelagam na potem. Samo to še, pa se bo sprostilo... Odpikam tisto stvar, pa pride nov "samo to še" in začaran krog se nadaljuje. Odpovedovanje. Dokler gre za razvade in hedonizem je vzdržno, ko začneš rezati čas namenjen ljudem, ki jih imaš rad, pa se v smisel takšnega početja zasadijo čekani dvoma. Vedno se trudim, da se tega ne bi šla, ker kakor koli obrneš, ljudje so tisti, ki štejejo največ in dajejo življenju prave barve. Ampak danes sem storila točno to. V imenu parih metrov bliže koncu predora. Kolikokrat še? Upam, da se bo vsaj obrestovalo...

V španskem arhitekturnem biroju Subarcquitectura je nastala ideja za Caso 360. Hišo, ki z malo domišljije spominja na kobro. Hišo, katere forma ne sledi funkciji, ampak jo pogojuje. Ciklično gibanje - rutina in presenečenje postaneta način življenja.

Brbljajo in brbljajo, pa se jih človek nikoli ne naveliča. Včeraj me je za trenutek ustavilo eno prav posebno petje. Nisem videla kakšno je bilo krilato bitje, ki ga je sproduciralo, pa tudi če bi, ga najbrž ne bi prepoznala. Ločim namreč samo vrabce, golobe, lastovke, kose, galebe, žolne in vrane.
So pa ptice nekaterim, npr. Matthewu Studebakerju, pravi vir navdiha za ustvarjanje. Njegove fotografije teh pernatih lepotic so naravnost fantastične. Človek včasih kar podvomi, da gre za resnične živali. Vedno sem se na nek način čudila ljudem, ki jih popolnoma prevzame samo ena stvar in ji posvetijo celo življenje, ampak, če pogledaš bolj natančno, pa lahko razumeš...

Tista stvar zahteva ogromno energije in  pokuri tudi ves navdih za pisanje in krade čas življenju, ampak tak način predstavlja edino pot do cilja. In ko bo cilj dosežen, ne bom niti za minuto obžalovala teh dni... Tako pač je pri meni, določenih stvari ne znam drugače kot na hard way. Nekoč mi je nekdo očital, da dobim vse kar hočem - upam, da se ni motil...

Še 500. Pišem na roza samolepilne listke in jih popam na prava mesta. Zunaj se stanje spreminja vsakih 10 minut. Enkrat žari, drugič pritiska, trejič zaliva, četrtič žvrgoli... Tu pa tiha konstanta. Vsake toliko se je prenasičim in se me poloti nemir. Šla bi nekam, takoj zdaj... Ampak ne smem. Vztrajaj, vztrajaj, vztrajaj... je edina mantra, ki si jo lahko dovolim. In potem se spomnim, da bi še eno kavo, pa sem že tri. Mogoče bi raje pomarančo. Pomaranče so  idealno sadje za take primere. Za pomarančo si je treba vzeti čas in jo olupiti po točno določenem sistemu - najprej odrežeš vrha, potem zarežeš "poldnevnike", snameš enega za drugim, prelomiš sadež na pol in odstraniš tisto belo v sredini in na koncu se lotiš še čiščenja vsakega krhlja posebej. Meni ljuba rutina, ki pomirja. In poleg tega je vonj po citrusih eden mojih najljubših...

Nekaj podobnega počne tudi Paul Vilinski, le da z drugim medijem. V odvrženih in pomečkanih pločevinkah, ki jih pobira po ulicah New Yorka, prepoznava metulje in jim vdihuje novo življenje. Sam proces nastajanja metuljčkov predstavlja za avtorja nekakšno fizično meditacijo (igra se boga). In vsak metuljček je s svojim odtisom, ki ga je na njem pustil New York, edinstven, kot snežinka, a nikoli sam. Vedno povezan v celoto - z drugimi.
Lahko bi se na dolgo in široko razpisala o vseh možnih vidikih tovrstne (eko) umetnosti in metaforike, pa mislim, da vsak, ki prebere bistvo, oz. povzetek ideje, dojame kam cilja umetnik. In to danes niti ni tako samoumevno kot se zdi na prvi pogled. Mi je koncept všeč tudi zaradi tega in ne samo, ker so metuljčki luškani in, ker si lahko predstavljam, da bi imela kakšno tako inštalacijo nekoč tudi v svojem kraljestvu.

Danes bi lahko bila tudi stranska vloga v kakšnem od rahlo zateženih, wannabe umetniških filmov. Sredi dneva so se mi zaposlušali francoski šansoni in me potegnili v rahlo melanholično stanje, ki je bilo precej beden kontrast sončnim žarkom, ki so se bohotili na drugi strani šip. Potem je rutino popoldneva presekal klic prijateljičine mame, ki me je povabila na seanso izbiranja barv za renovirane prostore. Za kosilo sem dobila zanimivo arabsko jed, katere imena se ne spomnim, potem pa sva dve uri kombinirali, merili, risali, hodili preverjat barve na sonce, si v vrtni utici  privoščili vsaka en slim cigaret in rekli nekaj ženskih. Domov sem prišla precej zadovoljna in se zatopila v zgodnjerenesančne italijanske slikarje, dokler me ni okupirala želja po izživljanju svojih gospodinjskih sposobnosti v kuhinji. Res ne vem od kod mi ideja, ampak prvič v življenju sem se lotila priprave onion ringsov in sicer po receptu prvega zadetka, ki ga je izpljunil google. Okus je bil zadovoljujoč, estetski vtis pa ni dosegel minimalnega standarda, toda bistveno za dobro stanje duha je bilo  predvsem packanje. In, ko je že kazalo, da se bo dan iztekel precej mirno, da bom celo zaspala ob normalni uri, je tišino presekal pisk telefona in sledil je nočni terapevtski čvek. Tak, ki smo ga sposobne sproducirati samo ženske, ki se začne s solzami in konča s smehom. Desperate houswives moment. Zdaj se kamera počasi ustavlja. Noč bo kratka, ampak, če potegnem črto, je bil dober dan.