<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Dnevnik Radirke

<- starejša stran || mlajša stran ->



Radirka se je spomnila gesla....

[objavljeno 14. 12. 2017]

Hej hej hej….skoraj eno leto je minilo od mojega zadnjega zapisa tukaj. Tako je ko človek pozabi geslo in si ne vzame dovolj časa, da bi nekako prišel do novega.  Nekaj dni nazaj pa sem ne vem zakaj pogledala kako ste kaj na Ednevniku. Zadnje čase se namreč pogosto spomnim na Radirko in na moje pisanje. Kako sem ga takrat potrebovala. Kako mi je enostavno koristilo. Kako sem tukaj z pomočjo občinstva razvila nekaj, kar živi in raste….

Nekaj časa vmes sem tudi pisala, se radirala in vse zapisano pošiljala samo določeni skupini, ki je skupaj z mano delila podobno bolezensko stanje. In čistila določeno vsebino, ki me je vlekla v adrenalinski zlom.

Danes je bil dan, ko sem na glas govorila o Radirki in o Renati….neka  teža življenja se mi je usedla na moje srce. Neko breme, ki mi ne da dihati s polnimi pljuči…..verjetno je samo velika utrujenost ob poslušanju življenjskih zgodb kar mi predstavlja del moje službene obveze….ja verjetno je to za mene enostavno preveliko breme.  

 

No pa da malo poročam kaj iz moje okolice…mama Silva je vedno bolj zdrava in uživa tudi ob družbi svojih dveh pravnukov, ki bosta letos dan pred njenim rojstnim dnem dopolnila dve leti… Irokeza je zadnji letnik na fakulteti, Prestopnik pa prvi letnik. Oba sta  res prijetna mlada gospoda, ki sta meni in Kozlu v veliko veselje.  Firbec še kar preveč stoji. Vendar tudi kaj potujeva in takrat se jaz res intenzivno odpočijem.

 Slab mesec nazaj se mi je zgodba s srcem ponovila. Tako je mogoče čas, da se spet pogosteje radiram in tudi s tem prispevam k temu, da vsaj praznim preveč obremenjeno torbo….

 

No prav vesela sem, da sem spet tu….

Lp

Radirka

Komentarji (3) | Napiši komentar | Stalna povezava




Božič 2016

[objavljeno 25. 12. 2016]

Mir v meni. Danes je Božič. FB mi je vrgel včeraj ven spomin na 2014, ko smo bili še vsi skupaj. Potem pa 2015, ko smo vedeli, da nam nekaj močno manjka in letos sem hotela iti kar nekam od doma…. Da ne bo družinske večerje in to…. Pa sta me Prestopnik in Irokeza tako zanimivo »prizemljila« kot sta rekla, da bosta pač ona dva naredila večerjo za babice in za sebe…. In tako sem nehala siliti, da greva z Kozlom za 3 dni od doma.

In tako sem včeraj doživela lep družinski večer…in sedaj vem, da ni konec družine,  Ampak je to nov začetek… Da pa se potrebuje novo  tradicijo.  In ta naj pride sama od sebe. Ni treba ravno meni določati in odločati. Lahko se enostavno prepustim, kot sem se včeraj.

Vsem  želim lep dan, Radirka

Komentarji (2) | Napiši komentar | Stalna povezava




RAdirka se javlja...pogrešam ju...

[objavljeno 16. 06. 2016]

Mogoče je prav, da se spet kaj oglasim tukaj na blogu. Manjka mi pisanje in odzivi na moje pisanje...čeprav  vem, da sedaj ne morem več pisati na tak način ko sem takrat, ko sem bila še anonimna.

V  mojem podjetniškem svetu se stanje izboljšuje. In to samo zaradi tega, ker sem počasi dobila nazaj svojo energijo. Še daleč nisem taka, kot sem bila pred izgorelostjo in tem sindromom.  

Moram povedati, da gre Etri poslovno model  ne samo doma z hitrimi koraki naprej ampk se dogaja tudi  na poti v tujino...vem, da  je to po eni strani  za mene osebno prehitro....vendar tako pač je.  Železo je treba kovati dokler je vroče. In zakaj ne.

In sedaj bumm...pogrešam jo. Pogrešam našo Renato  Ažman. Kadar sem bila v takem stanju nekega adrenalina in istočasno nemoči – je ona vedno rekla... verjamem vate...vztrajaš in  uspeh vedno sledi...kako je imela prav.  Zakaj je ni več, da bi mi ta hip to rekla...ravno tako očeta...tale FB mi kar pomagal v takih trenutkih...ko se sprehodim čez  njune profile in mi tečejo solze na polno...in ko mi FB reče, da ...no saj nima veze...

Ja grozno je, ko ti manjka pogovor.  Ko veš, da je življenje vredno, čeprav je naporno. In ko veš, da živiš nekaj, kar ima pravi namen tudi v trenutkih, ko ni lahko. Ko te ljudje okoli  gledajo  na način, ki ti ni všeč, ki si ga enostavno ne zaslužiš...ko se ti v določenem nivoju razumevanja enostavno godi krivica...ja to je tisto. Spet se je prebudil moj Calimero.

Vendar jutri je nov dan. Vedno več je mladine okoli mene, ki razmišljajo in delujejo drugač....še vedno pa so osnove iste. In zaradi tega se počutim vedno bolj varno, stabilno, ...

Lp

Radirka

 

Komentarji (3) | Napiši komentar | Stalna povezava




Prestopnik praznuje 5 rojstni dan

[objavljeno 29. 02. 2016]

Danes praznuje naš Prestopnik svoj 5 rojstni dan. In še en blogar Solist praznuje danes svoj 11 rojstni dan.

Ja samo 1x na vsaka 4 leta je ta poseben dan.  In kot da bi bilo včeraj, ko sem rodila svojega mlajšega sina.  Sam porod in dan je bil tak sproščujoč in zanimiv.  Moj dragi može je bil cel dan zraven mene. Nikamor se mi ni mudilo, ker se nisva mogla čisto odločiti ali bom »zdržala« do 1. Marca.

No sedaj je naš mali najvišji v družini. Postal je tak zamišljen mladenič, ki se še malo lovi, kaj bo njegovo poslanstvo v življenju.  Kot njegova starša se krepko zavedava, da morava sedaj opraviti tisto zadnjo ključno starševsko nalogo.  Pomagati mu morava brez, da vse vtikava v njegove odločitve in mu s tem enostavno sporočava, da bo vsaka njegova odločitev od naju spoštovana in da ga bova imela vedno brezpogojno rada in da bova ponosna na njega, če bo on zadovoljen s svojo odločitvijo.

V življenju je namreč ključno kako si zadovoljen sam s seboj. Vse ostalo potem pride samo od sebe. In razočaranja in preizkušnje v življenju se v primeru zadovoljstva  lažje preživi.

Lp

Radirka

 

 

 

Komentarji (3) | Napiši komentar | Stalna povezava




Debela praznuje - rojena "maškarca"

[objavljeno 7. 02. 2016]

Nima vsak rojeno sestrico na pustni torek. Jaz jo imam. J  Ko smo bili majhni je bilo naše maškariranje tudi iz tega razloga zelo intenzivno.Oče in mama sta čisto od majhnega poskrbela, da smo pri tem vedno uživali.  In hodili smo po hišah in razveseljevali  tiste ljudi, ki so bili samski ali ostareli. Mi smo bili najbolj glasna družina v Šiški za tiste čase. Smo bili le 4 otroci.  Kako se tega živo spomnim. Imela sem ja dve leti  in pol mlajšo maskoto Debelo, kot ji rečem tukaj na  Radirkinem blogu. In ko smo se od tam odselili so nas pogrešali. Tako so bili navajeni na našo živahnost.

In danes ima  ta moja sestrica rojstni dan.  Včeraj pa sva skupaj prvič obiskale pra-nečakinjo in pra- nečaka. Najina nečakinja nama je dovolila, da sva za nekaj uric okusile kako bova kot babici. Ob budnem očesu prave babice – najine starejše sestre, ki je v tej isti hiši našega otroštva poskrbela, da je bilo spet dosti otroških glasov. Ima namreč 3 hčerke.  Nič nisva delale prav in tudi  ne bova, ko bova prave babice delale prav, če ne bova poslušale navodil. Vse se je spremenilo. In prav je tako, da se naučimo poslušati naslednjo generacijo.

In zanimivo je, da ta značilnost njenega rojstnega dne ji ne sledi vsako leto oz zelo redko. Namreč pustni torek se izračunava glede na veliko noč in se tako stalno spreminja. Do sedaj sta se datuma ujela samo še 2x.

Moja ideja je, da bi lahko praznovala dva rojstna dneva – enega na datum in drugega na pustni torek vsako leto.   Tako  ga ne bi imela danes 7. Februarja, ampak šele v torek 9. Februarja. Drugo leto pa  bi  kar nekaj dni kasneje praznovala 50 rojstni dan. .. (2017  28. Februar,  2018  13. Februar, 2019 4. Marec in  2020 25. Februar)  Tako bi se spet lahko začela tudi jaz maškarirati sedaj, ko mi gre spet bolj na otročje.

In glede na posnetek praznovanja Pusta leta 1977, ko si  ga tudi ti prvič praznovala skupaj z nami ne bo problem, da se »ufuramo« tudi glede prevoznih sredstev...sicer upam, da ne bomo imeli pri hiši ravno audia 60. Ampak naju bo lahko vozil okoli  Irokeza v katrci, ki je že obstaja v najinih otroških letih...tako bomo lahko pritegnili naše nadebudne otroke k temu,...torej drugo leto tvoja  50-tka 28 . februarja?

Lp

Radirka

 

 

Komentarji (2) | Napiši komentar | Stalna povezava




V spomin naši Renati

[objavljeno 11. 01. 2016]


Povezalo nas je marsikaj. Tvoji zapisi, direktni komentarji, tvoja knjiga Depra in terapija s pisanjem. Pa druženja ob tvoji kavi. Obiski v pisarni in naše sponzorstvo z blokci. Kako si jih bila vesela.  Kako malo je bilo treba, da sva druga drugi držale »štango«

Informacija, ki je prišla preko FB-ja me je spodnesla. Nisva bile v rednih stikih in sploh ne vem kaj se je zgodilo.  Kar koli je, žal je in se ne da spremeniti.

Julija  lani sva nazadnje klepetale preko FB. Vedela sem, da nimam energije in da te ne smem obremenjevati s svojimi težavami. Bila sem ravno sredi svojega zdravljenja. In nisem želela nič prenašati na tebe.

Dovoli, da še vedno iščem v mislih nasveti pri tebi.  In hvala za vse. Računam, da se v živo poslovim od tebe. In tako vsaj malo omilim zamujene priložnosti za klepet in podpis v tvoji zadnji knjigi....čakala me je pri tebi.  

http://houseofsutekh.ednevnik.si/Renata/

lp Radirka

 

Komentarji (2) | Napiši komentar | Stalna povezava




Pametna Radirka - danes in jutri

[objavljeno 17. 11. 2015]

Redko se še oglašam na blogu.  Še vedno me daje izgorelost  in seveda globoko žalovanje ob odhodu ata Lojzeta.  Kljub  temu imam kar nekaj več znanja in veščin, ki mi pomagajo na  operativni bazi  funkcionirati tako, da  imam jasne signale, da se počasi postavljam nazaj na noge.

To, kar me je spodneslo  je izhajalo iz tako prepletenih situacij, da nič čudnega, da lahko rečem, da sem se morala dotakniti svojih bazičnih prepričanj.  Ob tem pa sem lahko jasno definirala, kaj so moje prednosti, kaj je tisto, kar moram ohraniti  in to še poglobiti ter delati naprej z zmernim tempom.  Ob tem pa moram misliti vedno tudi na sebe in na to, da imam samo eno življenje. Torej moram tudi uživati, živeti za sebe. Prava mera na vseh področjih. Brez pretiravanja in žrtvovanja in brez  skokov na glavo.

In danes sem dobila eno tako mini zadoščenje. In to na dveh področjih, kjer je država s svojimi pravilniki in zakonom kratila človekove pravice in kratila tudi moje podjetniške pravice. Na obeh področjih smo uspeli prepričati z argumenti in  rezultati.

Problem je samo, da so žrtve velike. In da se vsi ne strinjajo s tem, da to počnem oz da kot podjetje to financiramo.  Še več. Kar nekaj jih je, ki presojajo, da to kar delam je norost in da bi me bilo treba ustaviti, ker delam škodo na strani premoženja, ki bi bil drugače lahko del dediščine. Ja 26 let je dolga doba. V tem času se je marsikaj naredilo tako, da se je moralo ustvarati ne samo iz nule ampak iz minusa. Tako je pač podjetništvo.   In taka je usoda družinskih podjetij, ki čez čas niso več družinska podjetja, ker se iz lastništva zaradi različnih zadev umikajo  nekateri člani. In pred očmi imam trenutke, ko sem za podjetje morala prevzeti polno odgovornost in  do zadnjih pogovorov z očetom. Nikoli,  res nikoli ni rekel, da mu je žal, da je vložil denar v podjetje. Vem, da je bil za to, kar se mi je dogajalo tudi v skrbeh.  In zaradi tega zavedanja  tudi vse te pripombe in grde besede lažje prenašam.  Te besede namreč kažejo na to, da kdo drugi ni  zadovoljen s svojim odnosom  z  očetom, da ni zadovoljen  s tem, kar je pustil za seboj, ko je odhajal iz  družinskega podjetja  in iz tega razloga sedaj želi zapolniti določeno praznino, spremeniti dejstva, ki jih prej, ko je bil oče še živ ni mogel tako razlagati. Nekaj pa dela tudi časovna distanca in dejstvo, da smo vedno na prvo mesto postavljali ne kdo ima prav ampak kaj s tem dosežemo.  Vendar jaz vem, da  nisem delala nič brez soglasja in brez vednosti očeta. In vem, da je bil na naše delo ponosen.  In to me ne samo pomirja  ampak mi daje celo  zalet, da dokažem to tudi tistim,  ki mislijo, da bi morali že prej imeti besedo pri odločitvah staršev.   Tako sem pri dediščini potegnila »ta kratko« ampak vseeno iz stališča vrednosti, če upoštevam vso podporo staršev  ne smem biti zaradi tega nesrečna. Sploh, če pomislim, da sem s tem preprečila prepir. Sicer grenek priokus ostaja in se ga verjetno ne bo dalo nikoli odstraniti tako na eni, kot na drugi strani.

Danes in včeraj sem tesno spremljala dogajanja okoli Pametne specializacije – dokumenta, ki smo ga dobili sedaj potrjenega  in ga lahko začnemo izvajati.  Zadeva, ki jo soustvarjam in spremljam od vsega začetka mi je dala  oporo, da  pravilno pogledam  in pregledam vse naše ideje in plane in jasno sporočim, da je naša vizija – spremembe po meri človeka tisto, kar prinaša ne samo družbene koristi ampak tudi tržne prednosti pri nastopu na zunanjih trgih.  Razumevanje sprememb, ki se bodo dogajale  je namreč tesno povezano z razumevanji, ki jih gospodarstvo samo po sebi namreč nima. Na tem področju je torej veliko priložnosti za podjetniške družbene inovacije in testiranja.  In vse dosedanje izkušnje  bodo zlata vredne.  In izkušenj se ne da dobiti brez trdega dela, razbitih kolen in  pogumnih korakov.

Jutri držite pesti, da uredim še nekaj na čisto zasebnem področju in s tem poskrbim  na daljši rok za svoje zdravje. 

Lp Radirka

 

Komentarji (4) | Napiši komentar | Stalna povezava




Ali se mi stanje izboljšuje?

[objavljeno 29. 10. 2015]

Ali se mi počasi vrača delovna vnema, energija? Ali bom počasi sposobna koristno od delati vsak dan nekaj dela? Upam, upam....trdno upam.  Ni namreč logično, da se neproduktivna prisotnost v podjetju kar nadaljuje v nedogled.

Danes sem imela individualno predavanja v enem podjetju. In bila uspešna. Ob tem me je poslušal mladi sodelavec in bil čisto presenečen.  Sem mu kar rekla, da pričakujem, da to pomeni, da bo sedaj bolj zavzeto prodajal in da ne bo več dvomil v to, da smo res najboljši v svojem fohu J No saj kmalu se tako vrača iz porodniške njegova šefica in se meni ne bo več treba ukvarjati s tem, da bo on naredili dovolj rezultata za svojo plačo.  Fant napreduje zadnje tedne dosti hitro in mislim, da tudi ona ne bo imela veliko dela z njim in bosta lahko dobro sodelovala...ja ja...vedno bolj jasno se kaže, da je marsikdaj bilo moje vodenje ljudi preveč mehko, popustljivo...res pa je, da verjetno take vsebine v drugačno vodenem podjetju ne bi nikoli razvili. Tako, da se je treba  zavedati, da je bil opravljen razvoj, ki  bo prinašal dodano vrednost še dolga leta.

To se je danes lepo izkazalo. V eni uri sem v enem prodajnem pogovoru prodala vse . Lepo povezano, ker je vse v smeri zniževanja stroškov in izboljšanja kakovosti delovnih mest.  Naj mi še kdo reče, da ni vse, kar delamo povezano med seboj.

Danes je bil torej uspešen delovni dan. Uspela sem ga tudi zaključi pravi čas. Jedla kosilo, pila vodo in sedaj sem ob kozarcu domačega piva.

Globok vdih. Prihodnost je pred nami.  Misel na očeta mi še vedno takoj privabi solze v oči in hlipanje. Še posebej danes, ko mi je sestra dala v roke njegovo »odpustnico«  in sem v njej prebrala kako velike tumorje je imel tako rekoč v vseh vitalnih organih. Ob tem prosim vesolje, da mi da  pamet in potrpežljivost, da speljem tisto kar je oče vedno pričakoval od mene. Pri tem je pomembno, da vem, da ni samo ena pot do cilja. In da bo ključno, da bom pri tem znala pravočasno izbrati pravo pot.  Pri tem srčno upam, da mi bo prišepnil kar sam ata Lojze.

Lp

Radirka

 

Komentarji (4) | Napiši komentar | Stalna povezava




razmišljanja in bolečine

[objavljeno 21. 10. 2015]

Kaj naj rečem? Da so mi vsi govorili, da se bo to zgodilo.  Da sem premalo samokritična. Da se delam, da sem bolj pomembna in nenadomestljiva, kot v resnici sem....

Ne vem.  Nimam odgovora in tudi ne ljubi se mi več razmišljati in razglabljati kje je vzrok. Ne želim tudi razmišljati, da se mi dogaja krivica, da sem spet Calimero.  Ob tem mi čez glavo rojijo misli...nag si prišel na svet in tak boš tudi odšel iz tega sveta ali nekaj podobnega. To sem v zadnjem tednu slišala iz dveh koncev, od dveh duhovnikov čisto različne vere, kar pomeni, da je to nekaj, kar je naravno in so povzeli vsi, ki učijo nek odnos do življenja, ki naj ne bi pomagal človeku, da sprejema prave odločitve oz tudi tiste odločitve, ki se mu v danem času ne zdijo prave.  Razumevanje  te tako globoke resnice je ključno, da bi človek znal uživati vsak dan, ki mu je dan na zemlji in da bi znal ceniti tisto, kar mu je dano in ne tisto, kar nima.

Moram verjeti v ljubezen in spoštovanje in to čez mejo življenja.  Tako bom imela moč, da mu bo kljub vsemu glavno vodilo tisto, kar sem obljubila očetu in ne tisto, kar se mi dogaja sedaj. Ni lahko. Prepričana pa sem, da če se prepustim toku in pustim, da se določene zadeve prespijo in da ima vsak čas, da razmisli in se na koncu vseeno odloči vsak sam po svoji vesti.

Uf, boli. Določene stvari bolijo. Ampak tako je. Tako je žalovanje in tako je življenje.  Pri tem je ključno, da se naučim živeti vsak dan, korakati od dneva do dneva in da se ne pustim odvrniti od svojega fokusa.

Prvo pa moram pospraviti pisarno. In spet začeti uživati vsak dan, več gibati, več spati, redno jesti in piti....

Lp

Radirka 

Komentarji (3) | Napiši komentar | Stalna povezava




Veliki prijatelj Pedro Opeka

[objavljeno 20. 10. 2015]

Vem, da vas ni mnogo, ki boste to prebrali in se boste strinjali z mano.  Ampak jaz moram ponovno povedati kdo je moj glavni vzornik in zakaj.    Vem, da sem že od svojih zgodnjih let okužena z delom misionarjev. In v otroštvu kot sodelavko Mavrice – otroške revije, ki jo je začel  “moj” župnik gospod Bertoncelj so moji prvi spomini na njih ravno  misionarji iz Madagaskarja, ravno Pedro Opeka.

In spomnim se, da sem takrat ob poslušanju njegovih besed razmišljala kaj bom jaz počela v življenju. In ko sem se iskala  v zgodnjih najstniških letih sem sanjarila, da bom šla nekam tako tudi sama.  Ob tem pa sem opazovala delo svojega očeta in mame. In določenih svojih prednikov,  ki so ravno tako bili misionarji svojega časa. In ker se takrat o laičnih misionarjih pri nas še ni govorilo, če so sploh že obstajali, jaz pa o kakšnem duhovnem poklicu nisem niti sekundo razmišljala sem začela graditi svojo iniciativnost na drugih področjih in v veliki sreči dočakala leto 1989, ko se je začelo pri nas podjetništvo, ko se je začela pri nas ekonomska  svoboda.  In že tukaj je simbolika, da je tega istega leta Pedro Opeka začel svoje gibanje Akamasoa tam daleč na Madagaskarju.

In tako tudi sprejemam  njegove besede mojega največjega vzornika kot podjetnica.  In besede zaupanje, veselje, pozdravljanje  mi rojilo po glavi….že nekaj dni sem izredno pozorna na to in opazujem, da se res zapiramo, da nismo veseli in da se ne pozdravljamo med seboj.

Ko je te dni spet v Sloveniji sem se seveda potrudila, da sem ga videla in poslušala v živo, prvič tudi kot duhovnika, ki je daroval mašo.  Še bolj pozorna sem bila na vsako njegovo besedo in vesela, da imam možnost njegove besede poslušati večkrat, ker so večinoma pogovori z njimi objavljeni na you tubu.   In včeraj, ko sem ga poslušala v knjižnici v Ljubljani,   sem  mislila, da me bo kap – ko je pripovedal, da so mu prepovedali, da sprejme več ljud v svoje gibanje, ker nima dovolj denarja. Ko jih je vprašal, če imajo kakšno drugo boljšo rešitev  za te ljudi. Pa je niso imeli. In je rekel, da ima denar za njih Bog. In povdaril,  da brez tveganja ni nič.  In ko je hodil po kaj na ministrstvo, so ga vedno pustili čakati, ga sprejeli zadnjega. Je imel vedno s seboj knjigo in poslušal kaj se  pogovarjajo…govorili so o vsem, le o ljudeh ne. Ko so ga sprejeli, pa so se delali norca iz njega. Vendar je dobil po tisto, kar je prišel- obdelovalno zemljo. Vse to je bilo treba preživeti.  Povedal je, da če boste delali za ljudi, vam ne bodo odpirali vrata.  Morali boste tvegati. Če boste to delali z veseljem, ne z nasiljem pa boste na svojo stran pridobili ljudi, ki vam bodo pomagali.

Kako sem ta nasvet jasno slišala in si ga sedaj ponavljam in poslušam tudi v prejšnjih starih posnetkih. To isto je pripovedoval že leta 2011. Zakaj nisem tega takrat slišala? Ker si seveda nisem niti mislila, da se bo to zgodilo v naši razviti državi.  Da pozabljamo na ljudi tudi tam, kjer ne bi bilo potrebno, kjer ni vprašanje denarja ampak bolj nekega prestiža imeti prav, imeti neko moč, neki monopol.

Ob tem sem se spomnila na našo staro metodo Matiček se ženi ali veseloigra….v sebe moram nazaj pridobiti veselje do dela, veselje do ljudi. Edino tako bom dobila nazaj svojo energijo. 

No in včeraj sem slišala še veliko besed iz njegovih ust, ki so mi v veselje in mi bodo v veliko oporo. Se tudi nasmejala. Tudi kako je okoli prinesel svojega očeta Lojzeta  za eno uro, da je prej končal z delom. Torej veselje, veselje, veselje… Danes  bom s tem začela. Bolj bom vesela, nasmejana…manj bom resna.

Lp

Radirka   

Komentarji (4) | Napiši komentar | Stalna povezava


Trenutno stanje duha: vesela



ata Lojze

[objavljeno 5. 09. 2015]

Ja Ata Lojzeta ni več med živimi.  Ker je tu in tam prebral kakšen moj blog in je bil tudi velikokrat omenjen tukaj je prav, da to žalostno resnico objavim tudi tukaj.  Ob tem se bi tudi rada zahvalila vsem blogarskim prijateljem, ki ste prišli kropiti  in na pogreb.

Moj oče je pešal. Ne sicer toliko fizično  kot z energijo.  Ni bil več toliko v dogajanju. Vedno  težje je hodil zaradi zamašenih žil. In on, ki ni  bil nikoli človek hiše je vedno več bil samo notri v hiši.  To leto je opustil tudi vrt.  Spremljal je do zadnjega, da je vedel, da bo za mamo Silvo poskrbljeno, da sem jaz boljšega zdravja in da bo vse ok tudi, če njega ne bo. Kako neverjetno sedaj, ko razmišljam o njegovih besedah v zadnjih nekaj mesecih. Nikoli ni omenil, da bi kar umru ampak bolj omenjal, da je star toliko in toliko...razmišljal je koliko je bil star njegov oče. Najbolj pa je jasno povedal, da ima vsega dosti, ko sta bila na obisku njegova sestrična in bratranec. Da pa bo  tako na hitro umru zaradi tako grozne diagnoze – pljučnega raka pa je scenarij, ki si ga je lahko zamislil samo on s svojo trmo in odločnostjo. Nikoli ni imel potrpljenja čakati ne v vrsti v trgovini, ne pri zdravniku in tudi ne pri tem, da gre na drugi svet. V sredo je bila znana diagnoza po globinskem slikanju , ki je bila njemu povedana v četrtek in že v noči na petek se mu je stanje tako poslabšalo in je v ponedeljek  odšel od nas.  Ves čas smo bili ob njemu.

Mene samo muči, da me je zadnjo noč klical in da tudi kasneje sem imela občutek, da mi želi nekaj povedati.  Upam, da sem uganila, da je to skrb za mamo in brata?  Sem se pogovarjala z njim o vsem živih temah, da bi po mimiki ugotovila, kaj mi je hotel povedati, kaj ga je preganjao, če ga je kaj.

Mislim, das skrb za mamo in brata...da je to na nek način želel jasno predati meni s tistim klicanjem. Ja to bom brez težave uresničila. Pa ne, ker bi bila taka faca ampak, ker smo povezana družina in to ne pomeni nič drugega, kot da je ata Lojze vedno vedel, da mora imeti odgovornost samo eden tudi, če pri tem sodeluje več ljudi.

Pogreb včeraj je bil lep.  Točno tak, ko smo si ga zamislili, da bi bil ata Lojzetu všeč in bi on težil, če bi bila mama Silva na tem mestu.  Domači sicer nismo nič povedala v obliki govora.  Smo pa z izborom pesmi in sprevodom, kjer so šli v sprevodu prvo vnuki in potem mama, brat in me sestre s soprogi. In s tem, da so mu vnuki nesli vsak svoj šopek cvetoče ajde, ki so jo zjutraj sami nabrali na eni njivi.  Bil bi ponosen na njih  in njihovo rabutanje.

Sicer ta trenutek traumiram in verjetno bo tako še nekaj časa...žalost je res velika. Bil je steber naše družine in to na tak konstruktiven odločen način.

Ata Lojze je pred odhodom doživel  nekaj takih stvari, ki so redkim dane. Na filmu je gledal svoja dva pravnuka, kaj počneta v trebuhu njegove najstarejše vnukinje. Rodila se bosta v decembru. In se čudil tehnologiji. Tudi to, da bosta danes starša njegovih pravnukov opravila civilno poroko, kar prvo ni bilo v planu in je bilo planirano za drugo leto.   Čeprav se ni nič vtikal je bil vidno zadovoljen, da se družinske vrednote na tem področju nadaljujejo. Pri nas so poroke in ni ločitev bi se na kratko lahko to  povzelo. Ja ata Lojze in njegov danes požegnani hčerkin zet sta se razumela od prvega trenutka. To je dobra popotnica za mlado družino. Ata Lojze je znal presoditi ljudi. Bil je sicer malo naiven oz je vedno videl prvo najboljše v ljudeh.

Tole pišem res s prestanki in ker nikoli ne berem za seboj se bom mogoče kaj ponavljala. Še o mami Silvi. Njena žalost je velika. Vendar tako brez besed. Že prej ni veliko govorila, sedaj pa še manj.  Nič ne rinemo v njo in jo ne sprašujemo. Ne moremo namreč vedeti kaj ji koristi in kaj škodi. Ima za seboj kar nekaj možganskih kapi in ima tudi eno od oblik demence.  Tudi ne vemo kaj sta se zadnje dni  pred odhodom v bolnico pogovarjala. Jaz vem, da sta imela debate in  da sta dokonca bila tak pravi par, ki sta imela svoje skrivnosti.  Mogoče ve mama Silva kaj, kar mi ne vemo? Ampak to je bila in tudi bo v naprej njuna pravica. Bila sta par 60 let.  Tako vidimo,da mama Silva joka raje bolj na samem in ne med nami. Danes je tak zaspan dan. Upam,da se bo prikazalo sonce in da bomo lahko z njim lažje preživeli prve teden po odhodu ata Lojzeta.

Lp

Radirka

 

 

 

 

Komentarji (5) | Napiši komentar | Stalna povezava




Korak pred korak - gremo naprej

[objavljeno 19. 07. 2015]

Kako se človek počuti, ko ve kaj ga je prignalo zdravstveno čez rob in ko s tem tudi ve kaj mora spremeniti, da se mu ne bo ponovilo.  Enostavno preprosto dobro.  Ko se  zbujam zjutraj sem umirjena. Nikoli se mi več nikamor ne mudi. ...no mogoče pretiravam.  Trudim se, da se mi nikamor ne mudi. Pri tem uporabljam čisto preprosti pristop – planiranje.  Učim se določati kaj je delo, kaj je prosti čas, kaj je samo gledanje v  zrak...učim se kako si lahko polnim svoje baterije in vem, da bom kar nekaj časa rabila, da bodo te baterije dovolj polne, da si bom lahko privoščila spet tako intenzivno delo, kot sem ga bila navajena delati leta. Na lastni koži izkusiti izgorelost o kateri sem prej imela kar veliko strokovnega znanja in tudi  profesionalnih izkušenj je res prava življenjska šola.

Sedaj, ko sem 4 ure spet na delovnem mestu in si sama urejam svoje delo je ključno opazovanje rezultatov tega dela.  Ali delam koristi ali samo mešam meglo J kot se lepo reče. Ali moje aktivnosti peljejo v pravo smer in bodo prinesle dodano vrednost v ekipi, novo delo, razvoj...in kaj je tisto, kar moram dokončno izbrisati iz mojih delovnih nalog, ker ne zmorem.   In ali je to samo začasno – pri izgolerosti pravijo vsaj 5 let ali je to za stalno? 

Pri tem mi je natančnost  diagnoze v izredno korist – kaj je  rezultat hiperaktivnosti ali ADHD sindroma, ki ga imam od rojstva, kaj je izgorelost zaradi  bazičnih prepričanj, ki sem jih dobila vsajene v zgodnjem otroštvu in so dediščina družinske kulture,  ki jo izredno spoštujem. Kar človek spoštuje  težje spreminja.   Potrebno je   spremeniti določene svoje izkrivljene misli.  No in seveda dojeti končno da bitka proti sistemu ni  ravno preprosta, če je že smiselna. In če si človek postavi kot poslanstvo točno to mora tudi to jasno planirati in se ne zaletavati v zid.

In ko določene stvari jemljem kot delovne naloge in ne kot  nekaj nujnega za življenje. V podjetništvu je to nujno. Poskusiš, če ne gre, odložiš in počakaš na boljše čase. Vedno vključiš v nalogo vse svoje izkušnje in narediš vse, kar je v tvoji moči. Če uspeš super. Če ne uspeš pa ni nič narobe z tabo ampak pač ni  bil primeren čas.  Če pogledaš od blizu nalogo se seveda lahko za drugič kaj novega naučiš in ne ponoviš mogoče določenih  aktivnosti za katere samo trošiš energijo, mogoče že v naprej veš, da ne bo šlo, ker  ni ekipa prava, ker ne prepričaš drugih za svojo idejo, za svoj pristop.

Pred nekaj leti sem imela  tako izkušnjo. In dobro se spomnim kako sem zrelo reagirala in nisem rinila skozi zid. Rekla sem si, če  nam je usojeno, da bomo dobili svoj vložek vrnjen, dobili delo, ki smo ga sami razvijali, prispevali k uspehu produkta...Če ne- pač ne.  In v minulem tednu po enem letu sodelovanja z novo ekipo na tem produktu vidimo, da se naše vizije uresničujejo.  Veliko poštenosti, odprtosti,  zaupanja in dela je treba, da so partnerstva uspešna. Tako na privatnem kot na poslovnem področju.  In vedno morata biti partnerja bazično enakovredna med seboj in se polno spoštovati. Če tega ni – ni uspeha, ni možnosti praznovati  obletnic sodelovanja, obletnic zakona.

Ja midva s Kozlom imava leto 25 let – srebrno poroko.  Tudi z Jazonom sva midva praznovala že srebrno obletnico J  Bo treba končno zaupati sami sebi, da vem kaj pomeni dolgoletno poslovno sodelovanje in bolj samozavestno sporočiti, da mi ravno vsak, ki ima 5 minut časa ne more razlagati nekaj, kar ni okusil na svoji koži in ve samo iz teorije.   Ob tem pa spoštovati  mlado kri okoli sebe, ki ima energijo za premikati meje, za poskušanje na področjih, ki so vizionarska. Še posebej, če so to področja na katerih je meni osebno zmanjkalo mladosti, zmanjkalo časa in me že opazovanje in malo sodelovanje pri tem polni z energijo.  Treba je živeti skladno s starostjo, s  sposobnostmi . Skladno s samim seboj.

Lp Radirka

 

 

 

 

Komentarji (5) | Napiši komentar | Stalna povezava




proti koncu

[objavljeno 28. 06. 2015]

Tole leto teče tako hitro, da si sploh ne morem predstavljati, da ga je minilo že polovica.  Večino časa sem posvetila sebi osebno.  Lotila sem se temeljitega  dela na sebi v interesu, da zmanjšam stres, da zmanjšam nevarnost ponovitve infarkta in da se spremenim tako, da bo meni lažje in vsem tistim, ki z mano skupaj živijo in delajo.

Veliko ljudi okoli mene misli, da je to hec. Da se bom spočila in bo ok.  Pa ni tako. Izgorelost ni kar tako. Že ko imam občutek, da sem si nabrala nekaj energije in se lotim določenega dela vidim, da sem na koncu tako utrujena, kot da bi  fizično naporno delala.    Dobim tudi pripombe, da kako je možno to pri tako osebi, ki  je bila vsa leta tako močna, premagala kup za mnoge nepremagljivih težav, sedaj pa takole?  Izgorelost  lahko doživiš zaradi različnih  vzrokov in seveda če tega ne odkriješ tudi izgorelosti ne moreš premagati. Vse skupaj se seveda odraža v telesnih znakih.  Pri meni  kolena, vnetja od kolen, ledvic...močne bolečine v hrbtu in vratu še posebej  proti jutru med spanjem. Kaj je bilo prej, da sem bila brez energije ali bolečine se niti ne spomnim.  Se pa je stvar vlekla kar nekaj let in vedno težje sem prenašala pritiske, odgovornost. Najbolj se je zadeva odražala  v nespečnosti in v vedno večjem neredu in neučinkovitosti.  Do trenutka, ko sem vedela, da res rabim pomoč tudi zaradi tega, da bo okolica sprejela, da sem prišla do roba. To, da sem prišla čez rob pa v tistem trenutku še nisem vedela.   V času terapije pa sem videla, da sem bila čez rob.

Ker pa sem taka kot sem in sem zadevo vzela od prvega trenutka resno in vedoželjno sem po 3 mesecih terapije na dobri poti, da  premagam izgorelost.  Pred mano je samo še zaključna terapevtska naloga.  Spremeniti  pogled na travmo, ki me je porinila čez rob zaradi katere imam simptome, ki so izredno moteči. Namreč  dobim nek napad, ki je podoben lahkemu epileptičnemu napadu in  včasih  izgubim zavest.  To ni napad panike, ki je pogosta pri nevrotikih kot so deloholiki, kar je bila prva moja diagnoza za mene ampak je bolj  stvar post travmatskega  sindroma, kot ga imajo vojaki in še kdo. Tako, da s tem imam  dokaz, da je to, kar se mi je dogajalo v zadnjih letih bila  prava vojna in da  se boriti proti sistemu ni dobro. Ali lahko  spremenim sebe v tistih točkah, ki so del mojih najmočnejših vrednot? Ali moram pridobiti moč in veščine s katerimi bom lahko  sestavila ekipo, vojsko s katero bomo skupaj premagali sistem. Mislim, da je najboljša pot, da pridem do formule win,win,win,win...edino tako lahko dokončno premagam izgorelost.

In za to potrebujem še veliko razmišljanja, učenja in iskanja prave poti v prihodnje. Pod prvo pa moram svojo ladjo razbremeniti nepotrebnih bremen, da bo lahko plula nad vodo....  Na tem področju sem kar uspešna.  Ne smem sicer  prehitro misliti, da sem že na konju.  Lahko pa se pohvalim, da sem bila pridna.

Spet pišem. Spet mi to pomaga pri  izražanju misli in iskanju ideje za rešitev določenega problema, določene uganke.  Podobno, kot sem počela na začetku svojega bloganja. Torej sem blogati začela tudi zaradi  določene stiske. In vedno bolj jasno vidim, da je vse skupaj isti imenovalec. Že takrat sem marsikaj  poslovno rešila na ta način,  prišla do  novega poslovnega modela in  si nabirala energijo za marsikateri naslednji dan.  Zapisano  sedaj nisem objavljala na blogu. Dala sem ga  prebrati samo tistim, ki se jih je tikalo ali so mi lahko pomagali pri razčiščevanju določenih vsebin in koraku naprej.

Moram reči, da pri tem kapo dol mojemu možu, družini in sodelavcem. Niti minuto niso jemali moje stanje kot nekaj preprostega. In ob pravem trenutku so mi bili res v pravo oporo.

Še nekaj terapij in čaka me naslednja stopnja. Vse, kar sem se naučila moram spraviti v prakso, spremeniti  veedenje in vedeenje.  In preko tega tudi slej ko prej vplivati na bazične misli, ki so me pripeljale do tega. In tako bom lažje in lepše živela v svoji drugi polovici življenja

Lp

Radirka

 

 

 

Komentarji (6) | Napiši komentar | Stalna povezava




Na polovici

[objavljeno 20. 05. 2015]

Pozdravljeni po dolgem času. Že nekaj dni vsak dan pišem. Ne objavljam na blogu, ker tukaj nisem več anonimna. Napisano pošiljam samo mojim »sošolcem«, ki so v isti skupini in se tudi učijo obvladovati reakcije na določene situacije v življenju, ki nam škodijo.

Zanimivo kako je delo na sebi utrudljivo in kako imam zapolnjen dan čeprav sem na bolniški. Naučila sem se kar nekaj stvari, ki jih prej nisem vedela. Tudi definicijo kaj je delo. Ko se pogovarjam o mojih aktivnostih in razlagam kako zabušavam, mi kontrirajo, da  še niso srečali deloholika, ki naj bi bil lenoba.  Tako, da bo  počasi  odpadla razlaga, da vse izhaja iz mojega imena J.  Veliko odkritje za mene je bil sum zdravnice, da imam ADHD ali po domače hiperaktivnost za katero so v odrasli dobi  res značilni ravno ti znaki, ki sem jih doživela jaz.  Presenečena nad vprašanjem, če mogoče vem o kakšnih težavam moje mame med nosečnostjo? Ker že od malega vem, da je imela prometno nesrečo, ko je bila noseča z mano vendar tega nisem napisala v življenjepis, ker je to pred mojim rojstvom. Torej je lahko velik del vzroka za mojo izgorelost pripišem hiperaktivnosti.  V odrasli dobi človek razvije določene veščine s katerimi si pomaga zmanjšati škodljive izpade čeprav se mnogi, ki me poznajo samo nasmehnejo in pravijo, da to oni  vedo že dolgo. Ampak vedeti ni dovolj.  To spraviti v take okvire, da se mi več ne zgodi infarkt je delo, ki zahteva celega človeka in veliko podporo terapevta in okolice.  Sedaj sem na polovici programa. In že krepko čutim dobre učinke sprememb. Nič ne bi bilo narobe, če bi to vedela že prej in do tele moje 50-tke kakšno "gužvo"  preskočila.  Sem pa zadovoljna, da nimam večjih posledic, da sem še živa in  da se mi energija ravno zaradi  naučenih tehnik in orodij počasi vrača.

In tako se kmalu počasi vračam na delovno mesto.  Sem pa družbeno že aktivna. Jemljem si vedno več časa za prijatelje.  Vsak dan si zastavim cilj kaj bom naredila samo za sebe, kaj bom naredila za večji red okoli mene in kako bom preživela čim bolj kvaliteten čas s tistimi, ki jih imam rada.

Tako sem bila tudi na blogarskem izletu pri Kloti in narcisah. Pa  na dopustu z svojim Kozlom. In Prestopnik in jaz vsak dan klepetava in moj mali sinko je sedaj odrasel mož. Irokeza pa me vsak dan spravlja s svojim pedagoških humornim pristopom v smeh. Mama Silva in ata Lojze z zanimanjem opazujeta mojo preobrazbo in mi  pomagata s določenimi spomini, da brskam po svojem otroštvu in da ugotavljam, da sem rojena pod srečno zvezdo. Na koncu koncev je mama Silva bila noseča v 4 do 5 mesecu in je letela čez stranko okno. Čisto možno bi bilo, da se sploh ne bi rodila. In da sem odraščala v taki zdravi družini, kjer je bilo vedno dovolj dela, da mi ni bilo treba sedeti veliko na miru in še in še...

Vsem en lep pozdrav

Radirka

 

 

Komentarji (11) | Napiši komentar | Stalna povezava




pozdrav dnevu 25.3.2015

[objavljeno 25. 03. 2015]

Naj začnem dan z pisanjem in s tem pozdravim svoje življenje in življenje vseh ljudi, ki so okoli mene.

Še posebej  življenje tistih, ki so se odločili, da bodo svojo delovno pot nadaljevali v drugih delovnih okoljih ali jo zaključili, ker imajo dovolj delovne dobe ali dela.

Za nekatere smo  zadnja »služba« in njihovi odhodi  predstavljajo uspeh naše karierne rehabilitacije. Zaključili so svojo delovno pot samozavestni in bolj zdravi, kot takrat ko so prišli k nam. Njihov odhod je radosten. Ob pospravljanju sem ravno našla eno tako kartico zahvale iz pred nekaj let.

Kljub solzam, ki sem jih pretočila ob najavi odhoda  sodelavke, ki je bila meni osebno v zadnjih verjetno skoraj treh letih res velika opora vem, da živimo ustvarjalno življenje v zgodovinsko lepem obdobju polnem podjetniških priložnosti. Tako  jasno vem, da če je odhod  dober za njo, je dobro tudi za mene, da se rešim določene odvisnosti.  In če bomo dobro speljali in to vzeli kot konstruktivno navodilo in zastavili korenite spremembe na področju prevzemanja delovnih nalog in sodelovanja v delovni ekipi bo dobro tudi  za razvoj naše delovne skupnosti. Vsaka odvisnost je namreč škodljiva na dolgi rok. 

Še najbolj ta hip  moja osebna in to moram napisati brez izgovora.  Vem, da sem preveč odvisna od ekipe, od določenih posameznikov in tudi obratno...da se nekateri preveč  zanašajo na to, da bo že nekdo  v podjetju povedal kaj naj delajo ali kako naj točno delajo in to tudi na delovnih mestih, kjer je pričakovana samoinciativnost in samostojnost.

Biti drug drugemu v oporo in sodelovati namreč zahteva vedno prvo odločitev posameznika. In meje  morajo vedno obstajati. Drugače je ves čas eno samo iskanje izgovorov ali jamranja.

Ko se sedaj učim vsak dan preproste stvari, kot je način pozdravljanja mi je to vedno bolj jasno.  Ob tem mi ne dovolijo ponuditi pomoč nekomu, ki za njo ne prosi, pa tudi če zraven mene skoraj pade po tleh se mi v očeh vrti film tako iz družinskega in delovnega okolja. Kolikokrat sem prestopila mejo in vsiljevala svojo  oporo drugim in pričakovala, da mi kdo pomaga pa čeprav sploh nisem prosila za pomoč? Dobro je, da se to vsak vpraša dovolj pogosto in se odloča kaj bo njegov korak v prihodnje. Za vsak svoj korak namreč kljub vsemu vedno  odgovarja vsak sam. 


In nekaj dni nazaj sem naredila ta test na spletu...no ja...a bo? Bo

Your soul is orange!!

Orange combines the energy of red and the happiness of yellow. It is associated with joy, sunshine, and the tropics. Orange represents enthusiasm, fascination, happiness, creativity, determination, attraction, success, encouragement, and stimulation.

While you aren't as hot headed as your red souled sisters, you are still a bit fiesty. But you can flip sides and be warm, happy and friendly like the yellows! You are your own unique combination and possibly the most out going and down to earth of the 8 colors.

 

 lp

Radirka

Komentarji (0) | Napiši komentar | Stalna povezava




terapevtski cilj

[objavljeno 23. 03. 2015]

Dobila sem pravi terapevtski cilj.  V čem je ta cilj drugačen od tistega klasičnega podjetniškega cilja?

Dotika se področij, ki so čustveno zahtevna. Področja, ki od mene zahtevajo, da spreminjam področje svojega življenja na  katerem si ne želim črepinj, na katerem ne želim nobenih rizikov. Področje, kjer sem si vedno želela varnosti, predvidljivosti in sem vedno znala iskati sprotne in dolgoročne  izgovore.

Ja tako pač je.   V trenutku, ko je človek izredno utrujen in se mora nasloniti na neko oporo je dobro, da ve, če je ta opora dovolj trdna...in cilj je to preveriti. Sedaj iščem varen način, da to preverim in dosežem terapevtski cilj....

Lp Radirka

 

Komentarji (3) | Napiši komentar | Stalna povezava




1. pomladni dan - RAdirkin načrt krepitve

[objavljeno 21. 03. 2015]

Kako je neučakan naš Dixi. Kar ve, da ga bova s Kozlom skupaj peljala na sprehod na Rašico.  Kako pes to ve mi enostavno ni jasno. Ves čas ima oči na meni in spremlja vsak moj gib. Ko je videl, da sem oblekla pohodno trenirko je začel tekati okoli in iskati svoje sprehajalne pripomočke.  Verjamem, da si nekdo sedaj misli, da je to logično, da žival ve, kar se mu to redno dogaja.

Ja če bi bilo to redno – bi še bilo logično. 

Njegove srnine oči me res čisto ves čas spremljajo...in ko je ta hip Kozu poklical po telefonu in sva se dogovorila, da ga počakam kar pred hišo čez  20 minut se je postavil v  pozor in  čaka, da neham že to tipkanje.

Tak zapis  ujet v trenutku današnjega dne, ki ga res usmerjam v razmišljanje o času, ki ga namenjam polnjenju svojih baterij.  Vključevanju mojih najbližjih pri teh poleg seveda zvestega Dixi-ja pa je tisto, kar me vedno bolj veseli...dopoldne sem namreč preživela ob  Irokezi in Prestopniku, ki sta mi tudi skuhala kosilo in me večkrat nasmejala do solz in sedaj sprehod do Rašice...

Lep dan tudi vsem vam

Radirka

 

 

Komentarji (1) | Napiši komentar | Stalna povezava




učenje je življenje

[objavljeno 19. 03. 2015]

Ko sem  pogledala na hitro domače naloge iz Zadružne šole naših sodelavcev in glede na vse, kar razmišljam in se učim v terapiji, ki mi pomaga razumeti mojo izgorelost lahko rečem še enkrat, da vem, da imam srečo v življenju.  Sicer mi je moja terapevtka včeraj rekla, da imam smolo v značaju, ker bi v primeru, da bi bila manj borbena  kot otrok razvila lahko čisto druge veščine ampak kdo ve kakšno bi bilo potem moje življenje.

Domače naloge mojih sodelavcev jasno kažejo, da so samostojni in samozavestni. Ali bodo svojo kariero izvedli v naši ekipi pa bo sedaj toliko bolj njihova odločitev in ne več moja, ker so določene stvari dosti bolj jasne. Ni več Radirke, ki bi se v vsako stvar vtikala, ki bi odločala in ki bi prevzemala določeno delo. Se je treba potruditi, se med seboj pogovarjati, sodelovati, se odločati ...enostavno povedano delati, kot bi delali »na svoje«.  To je v naši ekipi že vsa leta jasno. Ko pa pridejo novi sodelavci jim damo nekaj časa, da se tega naučijo. In ekipa se je v zadnjih letih izredno razširila in je zaradi tega to razumeti, sprejeti še malo bolj zahtevno.

Včeraj mi je terapevtka tako lepo na dušo zapihala, da tisti, ki ne gori za neko stvar – tudi izgoreti ne more. In da si naj ne delam prevelikih skrbi – ne za sebe in svoje zdravje in ne za podjetje.  Verjetno je to tisto, kar sem rabila tako jasno ne samo povedano ampak da tudi čutim...da ima ekipa energijo in vsebino tudi, ko mene ni zraven.

Nadaljujem iskanje mojega tempa in smeri, ki jo bom ubrala, da se ne bom spet »zaciklala« Pred tem pa moram ugotoviti ali  potrebujem nekaj novih veščin in kup tehnike, da se bom znala sproti bolj sproščati ali rabim čisto spremembo delovnega mesta. Na oboje sem pripravljena in vem, da je to zahtevno delo na sebi.  Spreminjanje mene osebno pa nekaterim ne bo preveč všeč. Ampak upam, da redkim.  Moji trije fantje stvari sprejemajo zelo odprto. Pravijo, da sem kar malo preveč sproščena, ker zadnje dni uporabljam več »prostaških« besed.   Ko pa sem omenila, da tam tudi plešemo. Pa se je Kozu hitro popravil, da jih lahko uporabljam, če mi paše...samo njega naj pustim pri miru glede plesa.

Lp

Radirka

 

Komentarji (8) | Napiši komentar | Stalna povezava




terapija z branjem besed vzornikov

[objavljeno 14. 03. 2015]

Tale blog že dolgo nima nobenega novega zapisa. Pa bi Radirka potrebovala radiranje.

Sem danes zjutraj vzela v roke življenjepis Pedra Opeke. Knjigo, ki  mi jo je podpisal in mi ob tem stisnil roko ter  mi  nagajivo spustil stavek, da sem še mlada in da bom že...takrat sem imela solze v očeh.  In to solze jeze. Pa ne zaradi njega.  In v avli  dvorane Union, kjer so se sukali tudi mnogi politiki in visoki uradniki so se mi te solze na videz posušile. V notranjosti pa jih je bilo še več...in če ne bi bila tam toliko časa, da so šli skoraj vsi domov –razen Pedra  in mladine in sva imela priliko izmenjati še nekaj stavkov mi danes njegov življenjepis ne bi dal tako močnega potrdila, da sem ga takrat res dobro razumela in seveda vem zakaj me je tako slišal, razumel in mi namenil tako močne besede.

Moram reči, da nisem vedela, da je  v knjigi toliko direktnih stavkov, toliko razlag, ki mi bodo pomagale pri iskanju opore in moči za naprej. Premagovanje utrujenosti in iskanje energije za naprej je v teku.  In prav je, da mu danes dam to prvo sporočilo. Po tem, ko sem dobila  njegov stisk roke in podpis sem namreč uspela po letu in pol boja z mlini na veter. Sicer sem morala uporabiti pristop, ki me je še dodatno spravil v slabo kožo. Ampak premagala sem določene lobije. Ta hip mi odzvanja v glavi stavek – gospa Radirka nič nimamo proti vam osebno? Zakaj so sploh pomislili na to, da so to ves čas ponavljali?

Torej  bitka je dobljena skoraj leto nazaj  pater Pedro Opeka. Hvala za tako močno čustveno oporo.  To, da bomo dobili vojno pa je še daleč.  In kot si rekel na strani 77 dvema, da naj opravita svoj apostolat  menim, da sem ga jaz opravila. Sedaj lahko jasno povem, da sem prepričana, da sem vredna svojega poslanstva.  Rabim nekaj mesecev, da na novo zadiham, da se pospravim, se spočijem. Ampak  prepričana sem, da z mano ni nič kaj tako groznega narobe.  Tako velika utrujenost  je logična.  Pravna ureditev na tem področju  me je namreč  dodatno obremenila in s tem se zaradi svojega značaja in znanja nisem znala pravilno obraniti.  Ko se bom tega naučila pa bo to dokaj preprosto.

Lp Radirka

 

 

  

Komentarji (3) | Napiši komentar | Stalna povezava




tihi dah mirnega dne

[objavljeno 25. 12. 2014]

Božični dan leta 2014.  Sem na svojem kavču. Pojedla izdatno porcijo sadja s smetano. Kozu ni daleč od mene. Fanta pa prihajata in odhajata.  Smrekca letos spet taka bolj klasična naravna. Irokeza jo je našel ležati na tleh pred trgovino.  Ni bila ravno lepa in se mu ni zdelo vredno jo odnesti s seboj.  Nam je bila usojena. Taka nepopolna. In sedaj je polna. Na njej so vsi okraski, kar jih premoremo.

Včeraj je bil izreden popoldne in večer. Vsa matična družina na kupu. Nas je bilo 18. Malo statisitke 2 čez 80 let, 5 nad 50 let, 1 nad 40 let in potem cela ekipa nad 20 let ter dva pod 20 let.  Najmlajši je sedaj najvišji in ima nogo 47.  Dneva soba polna. Hrup še sprejemljiv.

Hrana, ki jo je skuhal nečak  je bila okusna in raznolika. In vsi smo se imeli kam vsesti, ker smo se znašli s kartonskimi stoli iz podjetja.  Veliko debatiranj o vsem različnih temah. Prišli smo tudi na zunanja priznana, ki smo jih deležni  v naši družini ob aktualni zadevi, ki se ji reče, da sem med kandidatkami za Slovenko leta.

Tukaj še vedno ne sežemo niti do kolen mami Silvi in ata Lojzetu.  In krepko smo si podobni.  Midva s sestro nisva šle na podelitev Bloudkove značke. Ata  Lojzetu pa so morali visoko državno priznanje prinesti domov, ker  so mu ga dali, ker so želeli popvraviti eno veliko krivico.

No ob tem mi misli tečejo, če se meni dogaja podobno? Ali se zgodovina ponavlja?  Horus 2014, ki smo ga prejeli je čudovito delo kiparja Marka Pogačnika vendar je kar velik »kamen« z čudovito vklesano rožo, ki sem ga kar težko držala v roki ob razmišljanju kako težko leto je za mano osebno in kako bi vse bilo lahko dosti lažje, če bi kot družba bili čisto malo drugačni.  Verjetno je vedno tako, da so zunanja priznanja nekaj, kar pride vedno prepozno in na nepravi način.  Moji spomini iz otroštva, ko je oče domov nosil  plakete in priznanja in do njih ni imel nekega odnosa. Nikoli nam ni o njih nič razlagal.

Tako sem se tudi jaz vedno čim bolj izogibala takih zadev. In ko sem pred časom rekla, da bi meni pomenila  kaj samo denarna nagrada, ker kot taki vrsti podjetnici mi nikoli ne zmanjka idej, vedno pa denarja, da uresničim vse, kar mi roji po glavi. In se je zgodilo. Prva zunanja nagrada je bila finančna. In sedaj tudi ostale prihajajo tako lepo v nekem smiselnem redu.....in  vedno bolj vidim, da to pomeni samo nek odmev, nek zaključek  starih odnosov in začetek nove ere.

In tega se veselim.

Torej, če je moja kandidatura za Slovenko leta, ki je prišla s strani gospe Mance Košir znak, da človek lahko naredi nekaj družbeno koristnega tudi če ni politik ali humanitarni delavec. Da imamo podjetniki poslanstvo, ki prinaša družbi zelo otipljive koristi.  In  da če pri tem delamo te stvari še stroškovno učinkovito, ker smo pri tem inovativni še toliko boljše.  Torej  to kandidaturo bom izkoristila, da promoviram podjetništvo.

Veliko ljudi mi pravi, da sem posebna, da sem drugačna.  To je meni vedno graja in nikoli pohvala. In vem, da je to bazično prepričanje, ki ga imam močno vgrajeno in to ni dobro za samopodobo podjetnika.  Vidim tudi vse grde poglede in še kaj, kar ni dobro. In tega ne smem prenašati na naslednje generacije in ne v svojo ekipo.  Iz tega razloga  se bom za nekaj časa spet poskusila skriti v množico, kjer bom varna, manj opazna, še vedno pa bo prostor za moje ideje in ustvarjalnost. Biti podjetnik v naši družbi še vedno ni  družbeno sprejeto.  

Torej veselje in strah,  korak naprej in beg, .....vse se ves čas prepleta. In  ni prav nobenega miru.  Še manj pa umirjenosti.

Lp Radirka

 

Komentarji (4) | Napiši komentar | Stalna povezava



<- starejša stran || mlajša stran ->

poglej statistiko
Avtor vsebine tega eDnevnika je radirka.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik