regrat haiku

Luna v obroču

Hvala, kosovka!

Dolgo, dolgo me ni bilo domov ...

Se navezuje tudi na prejšnjo objavo ...

Pravljica v ivju.

Raj. Brez prič. V njem se

človek zdi motnja.

(zadnja vrstica povzeta po pogovoru z Maretom Cestnikom)

Motnja tudi beseda.

Zato vse, kar sem ubesedila (lahko bi več), objavljam 

kar na začetku, da ne zmotim tišine.

Izbrala sem si pravo pot: PST.

Megla na meglo,
ivje na ivje in glej:
kakšna sinjina!

*

En raj ali dva?
Bel in drugi modrina?
Bila sem v obeh.

(naglas na "bila" prepuščam bralstvu)

*
Puhasta v ivju
vrba žalujka na beli
svetilki črna.

*
Sonce presvetli
ledene sveče v nizu.
In že zahaja.

*
Poletje v školjki
pojo ob sliki inja
v drevesni gobi.

Dolgo, dolgo me ni bilo domov ...

*

Ivan Minatti

ZAHVALJEN

Zahvaljen, Dobri in Nedoumljivi,
za to veliko bleščeče sonce,
za srebrni odblesk reke,
za meglice, ki se raztapljajo
nad to reko,
zahvaljen za ljubko, preprosto igro
ponirkov v vodi,
za pljuskanje rac ob obrežju,
za temne postave dreves s popki na vejah,
ki obetajo nadaljevanje.
Zahvaljen, Dobri in Nedoumljivi,
za ta čisti, sveži nadih jutra,
za nežni poprh inja
na zamrzlih tleh, ograji in strehah naokoli,
za zastrti glas zvonov, ki se oglašajo od daleč,
za ta trenutek sozvočja z vsem, kar me obkroža,
zahvaljen za ta nenadni vzgib pesmi v meni,
vseprežarjajoč, radosten, kot molitev.

Brez prič, Motnje v raju (naslova knjig)

Brez prič pravi
naslov na platnici.
Ko spregovori
pesnikova bit, čutim,
da sem bila tam.

Tako sem (pesniku osebno) napisala konec oktobra po predstavitvi (v klubu Gajo, Ljubljana) nove pesniške zbirke Jožeta Štucina "brez prič", s spremno besedo Matjaža Dreva z naslovom Možnost dotika, ki je izšla pri založbi Goga, Novo mesto. Pogovor z avtorjem je vodila Slavica Šavli, ki je tudi napisala recenzijo te pesniške zbirke; objavljena je v zadnji številki Primorskih srečanj, ki je prišla te dni. Štucinova zbirka se mi je res usedla v srce, večkrat jo berem.

Jože Štucin

te dni

sam sem nem
te dni,
sem kakor ptica,
ki ni niti golob niti kavka
in ne zna peti.

jutro je lepo
danes,
vse je tiho okrog mene,
tiha si tudi ti.

... uživam svet
kot morje molka,
kot praznik tišine,
kot zaklenjeno
klepetalnico ...

... in pijem svetlobo,
ki edina govori.

Jože Štucin

s prvo pesmijo sem povedal vse

bila je pesem o iglicah, ki jih je (nes)končno.
bil sem mlad.

nato mi je odpovedal
predel za komunikacijo in socialne odnose.
sesedel sem se vase in iglice
so postale mehke.

moja prva pesem je šla nekako tako:
600 iglic,
599 iglic,
598 iglic
.
.
.
0 iglic.

Tako kot je zapisano na začetku, sem ponovila ob predstavitvi (19.1. v hostlu Celica, Ljubljana) popotnih pripovedi Mareta Cestnika z naslovom "Motnje v raju", ki je ob koncu 2009 izšla pri založbi Didakta, Radovljica.

Pogovor z avtorjem je vodila Lidija Petek, urednica omenjene založbe. Ob projekciji izbranih popotnih fotografij nam je avtor z branjem odlomkov "ponudil pokušino daljnih in bližnjih dežel" (citat iz vabila). Moje in moževo branje sledi. Res ni le pokušina, je užitek, saj ne gre za običajen potopis. Nekaj slik iz Celice (pogovor, projekcija, prijeten ambient dvorane v Celici, z razstavo; žal si nisem zapisala avtorja/-ice slik).

Odtis nožice

Odvržena v sneg
smrečica šele v ivju
znova božična.

Po nekaj urah
pogled na uro: glej, glej,
njegov dom in čas!

Hkratni zimski sij

Predpražnik pa pravi ...

Sanje o snegu.
Breza v nedeljskem jutru
v svežem pršiču.

Nov ples snežink.
Krmilnico si prisvoji
neki drugi kos.

Kos v njej počiva,
kosovka pod hišico
pobira seme.

Predpražnik pravi:
Don't worry, be happy!
Kosovka ob njem jé.

Zimsko sonce spi,
marelični oblaki
ogrejejo vas.

Januarski dar:
v rdeči božični zvezdi
raste zelen list.

Za Nanosom (je bil včeraj) še en svet

 

 

Zasneženi gozd.

Za Nanosom se odpre

še en najin svet.

 

***

 

Obletnici v decembru

nazdraviva

z morjem v januarju.

 

In sva. Od tu dalje govorijo samo slike, v zaporedju časa

(jih je še enkrat toliko).

 

Savudrija

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Korte

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izola

 

 

 

 

 

 

 

 

Krkavče

 

 

 

 

 

 

 

 

In nazaj proti domu, ko pokrajina (z)beži mimo; kot leta ...

 

 

 

 

 

 

Happy now?

me je zaradi še enega prijetnega razloga že med izletom

vprašal mož.

 

 

Jaa, very happy! A če bi videla še šojo ...

 

V kampu sva za ptice pustila lojno pogačo in semena.

Ob ...

Thought for the Day:

There's more to life
than getting through each day
with minimal discomfort.

First dawn
By Ivan M. Granger
(1969 - )
 
First dawn. Even the
birds in the tallest pines are
surprised by the sun.

(s spletne strani Poetry Chaikhana, 15. januar '10 ob 18:15)

Here we are at the new year. The light renews itself, the days grow longer. Within the cave of deepest winter, we discover the promise of spring, of life, of light... and enlightenment. But no matter how persistent and patient we are, its majestic arrival somehow startles us!

Each day holds its gifts and its surprises, the challenge is to notice them.

5/7/5

Ne odpiraj ... (p.s., ki ni PS)

Larin spanček

Hišni protokol

Sem bil nekoč res mlad?

Pust zimski čas
me vrne v čas klasikov
haikuja z vzhoda.

Japonska klasična poezija, Stella 2000;

prevedel Igor Majaron

 

menih Ryokan (1757 - 1831)

 

Brez vsakršnjega prizadevanja

puščam svoji naravi prosto pot.

Riža imam še za nekaj dni

in sveženj dračja ob ognjišču.

Kdo bi še razglabljal o nirvani,

nikdar ne pomislim na ime in srečo.

Poslušam le štropot dežja po strehi koče,

mirno sedeč z iztegnjenimi nogami.

 

*

 

S polno posodo riža se vračam v kočo.

Nežno žarenje na zahodu.

Obkrožajo me vrhovi in redko posuto listje.

Šumot kril zimskega krokarja.

 

 

Dolga zimska noč brez konca.

Se bo sploh kdaj zdanilo?

Brez plamena v svetilki,

brez oglja v žerjavnici.

Ležim v postelji in poslušam

šum dežja, ki sproti zmrzuje.

 

*

 

Tisoč vrhov prekritih z zmrznjenim snegom.

Desettisoč planinskih poti, pa vendar

ni sledu o kakem človeškem bitju.

Vsak dan le sedenje v meditaciji.

Včasih šum vetra, ki s snegom zasipa okno.

 

 

Pozno ponoči, prisluškujoč zimskemu

dežju, se spominjam preteklosti.

So bile vse skupaj le sanje?

Sem bil nekoč res mlad?

 

Matsuo Basho (1644 - 1694)

V začetku zime ...
ves je izgorel v petju -
luska škržata.

*
Prvi sneg letos:
tudi opici bi prav
prišel topel plašč.

*
Trsje za streho,
posekano. Strnišče
prekrito s snegom.

Yosa Buson (1716 - 1783)

Drevo pozimi:
po udarcu s sekiro -
svež vonj po lesu

*
Z edinim zobom,
ki mi je še ostal, grizljam
zmrznjeni čopič.

Kobayashi Issa (1763 - 1827)

Vse vem o tistem,

ki je prej živel v tej koči,

kako prezebal.

 

*

Tudi moj oče

je gledal te planine.

Zimska samota.

 

*

Sonce raztaplja

sneg. S palico kažem pot

narasli reki.

 

*

V tej megli ves dan

gotovo trpijo še

celo bogovi.

 

*

Sneg kopni.

Vsa vas je preplavljena

z otročadjo.

 

 

Na strehi moje

koče se je stopil sneg -

nezaslišano.

 

*

Bodi zahvaljen!
Tudi sneg na odeji
je dar iz višav.*

(* zadnji haiku, najden v skladišču, kjer je živel in tudi umrl, potem ko mu
je pogorela koča)