regrat haiku

Luna v obroču

Luna v obroču
gostih zimskih ovčic
se sploh ne zmeni
za reklamo
Bavaria Wolltex.
 
 



Hvala, kosovka!

Jedače polna
krmilnica. Kosovka
povsem mirna.
 
*
 
Hvala, kosovka,
za tvoj zaupljivi
pogled v kuhinjo.
Molče si mi povedala,
kako naj ravnam.



Dolgo, dolgo me ni bilo domov ...

Se navezuje tudi na prejšnjo objavo ...

Pravljica v ivju.

Raj. Brez prič. V njem se

človek zdi motnja.

(zadnja vrstica povzeta po pogovoru z Maretom Cestnikom)

Motnja tudi beseda.

Zato vse, kar sem ubesedila (lahko bi več), objavljam 

kar na začetku, da ne zmotim tišine.

Izbrala sem si pravo pot: PST.

Megla na meglo,
ivje na ivje in glej:
kakšna sinjina!

*

En raj ali dva?
Bel in drugi modrina?
Bila sem v obeh.

(naglas na "bila" prepuščam bralstvu)

*
Puhasta v ivju
vrba žalujka na beli
svetilki črna.

*
Sonce presvetli
ledene sveče v nizu.
In že zahaja.

*
Poletje v školjki
pojo ob sliki inja
v drevesni gobi.

 

Dolgo, dolgo me ni bilo domov ...

*

Ivan Minatti

ZAHVALJEN

Zahvaljen, Dobri in Nedoumljivi,
za to veliko bleščeče sonce,
za srebrni odblesk reke,
za meglice, ki se raztapljajo
nad to reko,
zahvaljen za ljubko, preprosto igro
ponirkov v vodi,
za pljuskanje rac ob obrežju,
za temne postave dreves s popki na vejah,
ki obetajo nadaljevanje.
Zahvaljen, Dobri in Nedoumljivi,
za ta čisti, sveži nadih jutra,
za nežni poprh inja
na zamrzlih tleh, ograji in strehah naokoli,
za zastrti glas zvonov, ki se oglašajo od daleč,
za ta trenutek sozvočja z vsem, kar me obkroža,
zahvaljen za ta nenadni vzgib pesmi v meni,
vseprežarjajoč, radosten, kot molitev.




Brez prič, Motnje v raju (naslova knjig)

Brez prič pravi
naslov na platnici.
Ko spregovori
pesnikova bit, čutim,
da sem bila tam.

Tako sem (pesniku osebno) napisala konec oktobra po predstavitvi (v klubu Gajo, Ljubljana) nove pesniške zbirke Jožeta Štucina "brez prič", s spremno besedo Matjaža Dreva z naslovom Možnost dotika, ki je izšla pri založbi Goga, Novo mesto. Pogovor z avtorjem je vodila Slavica Šavli, ki je tudi napisala recenzijo te pesniške zbirke; objavljena je v zadnji številki Primorskih srečanj, ki je prišla te dni. Štucinova zbirka se mi je res usedla v srce, večkrat jo berem.


Jože Štucin

te dni

sam sem nem
te dni,
sem kakor ptica,
ki ni niti golob niti kavka
in ne zna peti.

jutro je lepo
danes,
vse je tiho okrog mene,
tiha si tudi ti.

... uživam svet
kot morje molka,
kot praznik tišine,
kot zaklenjeno
klepetalnico ...

... in pijem svetlobo,
ki edina govori.

Jože Štucin

s prvo pesmijo sem povedal vse

bila je pesem o iglicah, ki jih je (nes)končno.
bil sem mlad.

nato mi je odpovedal
predel za komunikacijo in socialne odnose.
sesedel sem se vase in iglice
so postale mehke.

moja prva pesem je šla nekako tako:
600 iglic,
599 iglic,
598 iglic
.
.
.
0 iglic.

Tako kot je zapisano na začetku, sem ponovila ob predstavitvi (19.1. v hostlu Celica, Ljubljana) popotnih pripovedi Mareta Cestnika z naslovom "Motnje v raju", ki je ob koncu 2009 izšla pri založbi Didakta, Radovljica.

Pogovor z avtorjem je vodila Lidija Petek, urednica omenjene založbe. Ob projekciji izbranih popotnih fotografij nam je avtor z branjem odlomkov "ponudil pokušino daljnih in bližnjih dežel" (citat iz vabila). Moje in moževo branje sledi. Res ni le pokušina, je užitek, saj ne gre za običajen potopis. Nekaj slik iz Celice (pogovor, projekcija, prijeten ambient dvorane v Celici, z razstavo; žal si nisem zapisala avtorja/-ice slik).

Naslova knjig in vsebina so se nekako povezali s sredo, ko sem odšla v zimsko pravljico. V raj. Brez prič. O tem v naslednji objavi. Tudi dan prej sem šla in brodila po snegu; čisto malo, v meglenem dnevu. Res čisto malo, res megleno, res ničesar lepega, kar bi človeka moglo osrečiti? Moj odgovor je znan.

Mare Cestnik je v prvem stavku pripovedi z naslovom Jesensko enakonočje zapisal takole: Otoku se je potrebno približati, da odkriješ, v čem in kako je poseben.




Odtis nožice

Odvržena v sneg
smrečica šele v ivju
znova božična.



Kos pride in gre.
Odtis nožice v inju
ostane ves dan.



Drug ob drugem
grmi v ivju; le na bezgu
sedemnajst vrabcev.



Dvignjenih kril
pristaja lačna vrana.
Pred kupom snega.



Ko sem doma,
on potuje; ko se vrne,
mene ni doma.

 


Po nekaj urah
pogled na uro: glej, glej,
njegov dom in čas!



Štiri haikuje
bi rad urednik. Vzame
sedem poletnih.



Slovo od službe.
Cvet njemu v zahvalo
tako pomladen.



Hvaležni ljudje,
ki nimajo. Še lepše
je podariti.




Hkratni zimski sij

Par v pokoju.
V spalnici in v dnevni sobi
hkratni zimski sij.
 
 
Ves čas je tam
vaški zvonik, a opazim
le rdeč zimski sij.
 
 
Uležan sneg.
Pred vrano v preletu
žari obzorje.
 
*
Štiri mesece
po rojstnem dnevu sonce
ob pol petih spi.
 
 
Osemnajsti prvi.
Prvi krhelj zimske lune
ob osemnajstih
tik nad zvonikom.
 
*
Nad žarometom
ob zvoniku narašča
v zimo lunin sij.
 
*
Belina snega.
Luna še pretanka
za odsev.



Predpražnik pa pravi ...

Sanje o snegu.
Breza v nedeljskem jutru
v svežem pršiču.

Nov ples snežink.
Krmilnico si prisvoji
neki drugi kos.

Kos v njej počiva,
kosovka pod hišico
pobira seme.

Predpražnik pravi:
Don't worry, be happy!
Kosovka ob njem jé.

Zimsko sonce spi,
marelični oblaki
ogrejejo vas.

Januarski dar:
v rdeči božični zvezdi
raste zelen list.




Za Nanosom (je bil včeraj) še en svet

 
 
Zasneženi gozd.
Za Nanosom se odpre
še en najin svet.
 
***
 
Obletnici v decembru
nazdraviva
z morjem v januarju.
 
In sva. Od tu dalje govorijo samo slike, v zaporedju časa
(jih je še enkrat toliko).
 
Savudrija
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Korte
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Izola
 
 
 
 
 
 
 
 
Krkavče
 
 
 
 
 
 
 
 
In nazaj proti domu, ko pokrajina (z)beži mimo; kot leta ...
 
 
 
 
 
 
Happy now?
me je zaradi še enega prijetnega razloga že med izletom
vprašal mož.
 
 
Jaa, very happy! A če bi videla še šojo ...
 
V kampu sva za ptice pustila lojno pogačo in semena.



Ob ...

Thought for the Day:

There's more to life
than getting through each day
with minimal discomfort.

First dawn
By Ivan M. Granger
(1969 - )
 
First dawn. Even the
birds in the tallest pines are
surprised by the sun.

(s spletne strani Poetry Chaikhana, 15. januar '10 ob 18:15)


Odlomek iz Ivanovega spremnega pisma (ob potresu na Haitiju):

Here we are at the new year. The light renews itself, the days grow longer. Within the cave of deepest winter, we discover the promise of spring, of life, of light... and enlightenment. But no matter how persistent and patient we are, its majestic arrival somehow startles us!

Each day holds its gifts and its surprises, the challenge is to notice them.

Dragi Ivan,
 
ko tu na blogu delim trenutke majhnih radosti, ne pomeni, da sem brezbrižna do žrtev na Haitiju in do vseh drugih tragedij na našem planetu.
Skoraj krivo se počutim, ko jih objavim ob bolečini drugih. 
A moj namen je prav to, o čemer pišeš danes. In ne samo danes ... Hvala ti!

Ugašajo
življenja v potresu.
Življenje ne.



5/7/5

č_č_č_č_č
č_č_č_č_č_č_č
č_č_č_č_č

Brez teorije
kos z repom in s kljunom
napiše haiku.
 



Ne odpiraj ... (p.s., ki ni PS)

Na razpotju
med teboj in menoj,
na obronku
davne sreče
stoji moj dom.
 
Za stenami
iz bolečine
si s časom tkeva
pozabe pajčevine.
Zagrinjava okna
za spomini.
 
Če prideš
kdaj mimo, pusti
vrata zaprta!
 
(14.4.1982)



Larin spanček

Trinajsti prvi.
Enomesečna punčka
prvič spi doma.
 
 
Me slišiš, Lara,
ko ti pojem nežno
uspavanko?



Hišni protokol

Naglas potožim,
da ga ni ... In glej,
kos za zaveso!
 
 
Kos prihaja
jest v ptičjo hiško.
Očistim šipo.

Hrana za ptice.
Lepotec kos določi
hišni protokol.

V zraku se stepe
s kosovko kos ... in ji
prepusti hiško.
 

Lojna pogača.
Kosovka jo zoblje
dlje od kosa.
 

Složno s kosovko
vrabček zoba pičo.
Kos ga prepodi.



Sem bil nekoč res mlad?

Pust zimski čas
me vrne v čas klasikov
haikuja z vzhoda.

Tu in tam sem že kdaj objavila nekatere njihove pesmi,
a mislim, da jih prav zimski čas lahko naredi še bolj naše.
 


KRESNICA V KLETKI /

Japonska klasična poezija, Stella 2000;

prevedel Igor Majaron

 
menih Ryokan (1757 - 1831)
 
Brez vsakršnjega prizadevanja
puščam svoji naravi prosto pot.
Riža imam še za nekaj dni
in sveženj dračja ob ognjišču.
Kdo bi še razglabljal o nirvani,
nikdar ne pomislim na ime in srečo.
Poslušam le štropot dežja po strehi koče,
mirno sedeč z iztegnjenimi nogami.
 
*
 
S polno posodo riža se vračam v kočo.
Nežno žarenje na zahodu.
Obkrožajo me vrhovi in redko posuto listje.
Šumot kril zimskega krokarja.
 
 
Dolga zimska noč brez konca.
Se bo sploh kdaj zdanilo?
Brez plamena v svetilki,
brez oglja v žerjavnici.
Ležim v postelji in poslušam
šum dežja, ki sproti zmrzuje.
 
*
 
Tisoč vrhov prekritih z zmrznjenim snegom.
Desettisoč planinskih poti, pa vendar
ni sledu o kakem človeškem bitju.
Vsak dan le sedenje v meditaciji.
Včasih šum vetra, ki s snegom zasipa okno.
 
 
Pozno ponoči, prisluškujoč zimskemu
dežju, se spominjam preteklosti.
So bile vse skupaj le sanje?
Sem bil nekoč res mlad?
 



Matsuo Basho (1644 - 1694)

V začetku zime ...
ves je izgorel v petju -
luska škržata.

*
Prvi sneg letos:
tudi opici bi prav
prišel topel plašč.

*
Trsje za streho,
posekano. Strnišče
prekrito s snegom.



Pod prvim snegom
se rahlo upognejo
listi narcise.

*
Prvi sneg letos
na še nedograjenem
lesenem mostu.

*
Ali ne pada
sneg zato, da umije
človeku obraz?

*
Zakuri ogenj!
Pokažem ti lepo stvar -
sneženo kepo.

Je to spet isti
sneg, ki sva ga še lani
skupaj gledala?

*
Navadno prezrt,
pa vendar je lep krokar
v sneženem jutru.

*
Mraz sredi noči:
ko bi imel rokave
tega strašila.

*
Zimsko brezpotje.
V enobarvni svetlobi -
zavijanje vetra.

*
Prvi zimski dež -
in že je počrnelo
strnišče riža.

*
Zimska nevihta
se je skrila v bambus
in utihnila.


 


Yosa Buson (1716 - 1783)

Drevo pozimi:
po udarcu s sekiro -
svež vonj po lesu

*
Z edinim zobom,
ki mi je še ostal, grizljam
zmrznjeni čopič.

 


Kobayashi Issa (1763 - 1827)

Vse vem o tistem,
ki je prej živel v tej koči,
kako prezebal.
 
*
Tudi moj oče
je gledal te planine.
Zimska samota.
 
*
Sonce raztaplja
sneg. S palico kažem pot
narasli reki.
 
*
V tej megli ves dan
gotovo trpijo še
celo bogovi.
 
*
Sneg kopni.
Vsa vas je preplavljena
z otročadjo.
 
 
Na strehi moje
koče se je stopil sneg -
nezaslišano.
 
*

Bodi zahvaljen!
Tudi sneg na odeji
je dar iz višav.*

(* zadnji haiku, najden v skladišču, kjer je živel in tudi umrl, potem ko mu
je pogorela koča)




{ Prejšnja stran } { Stran 1 od 67 } { Naslednja stran }

Na kratko o meni

O haikuju, ne o meni: Haiku je trivrstični verz, ki govori pretežno o naravi in o človeku v njej. Z zapisom haiku trenutek zame postane neminljiv. Izvor te poezije je na Japonskem, klasični haiku naj bi bil napisan v največ 17 zlogih 5/7/5, sodobni, t.j. 'zahodnjaški' haiku pa od tega odstopa. Haiku trenutek je trenutek prebliska, razodetja v človeku, iskren in spontan. Z manj besed poskuša povedati več. Je pogovor med pesnico/pesnikom in bralko/bralcem. Zaživi pravzaprav šele v trenutku bralčevega doživetja, zavedanja, kaj je avtor sploh hotel povedati. Ta zvrst, ki ji mnogi še vedno odrekajo značaj poezije, povezuje mnoge ljudi po svetu v doživljanju narave, enakih, pa vendar tako različnih trenutkov. Haiku je hvalnica naravi, je tudi majhno ekološko gibanje. Vse, kar bo tu napisano, ne bodo ravno haikuji, bo pa zagotovo preprosto in pristno veselje do trenutka v naravi - in v človeku (kaj pa je človek drugega, kot del narave?). PROŠNJA Ne odpihni, veter, regratovih lučk z neba! Danes grem in nalovim jih v naročje, da v pernice položim svoje sanje. Saj ne znajo stopiti na tla. (objavlj. v reviji Mentor 1-2, 2000) Prosim, da spoštujete avtorstvo slik in besedil. **** Pred uporabo besedil v kakršnekoli namene se obrnite name, prosim. To delo je licencirano s Creative Commons.
regrat.eDnevnik.si

«  junij 2017  »
pontorsrepetsobned
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930 

Na prvo stran mojega eDnevnika
Osebna stran
Arhiv sporočil
Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji
Moj foto album

Kategorije


Najnovejša sporočila

Luna v obroču
Hvala, kosovka!
Dolgo, dolgo me ni bilo domov ...
Brez prič, Motnje v raju (naslova knjig)
Odtis nožice
Hkratni zimski sij
Predpražnik pa pravi ...
Za Nanosom (je bil včeraj) še en svet
Ob ...
5/7/5
Ne odpiraj ... (p.s., ki ni PS)
Larin spanček
Hišni protokol
Sem bil nekoč res mlad?

Moji prijatelji

BrinovaJagoda
Ustvarjalnost
alja
nevrosemantika
jancharus
HerrC
desiree
Incognito
milena
Cocka
Margareta
lux
antimirovalo
tritogeneja
RazbOjniK
razsvetljencek
janezrav
tarya
dancer
seherezada
althea
pollmatej
Asinya
tomi
Vanja
agapetos
geman
PrincessOfFools
BTW
donna
thorin
vid
Amazonka
jonatan
pegica
svetloba
Renata
anej
Boris
kallisto
bettyka
Marimar
mint
aljazek
BelaBrada
razkritOdkrito
mislice
bonbonhaiku
Lucija07
mezicar007
Kopriva
kaplja
OdseviNeba
klotilda
skalaprava
morskadeklica
brjav8
marios
mah
lea199
darja1

Zanimive strani

Polona - crows & daisies
Borut - huhu haiku
Summer evenings - moja spletna stran
World Haiku Association - moja stran
Lishanu - moja stran
uho za ptice - moj blog na Blogosu
neikka-neikko poezija
Aleks - izpovedi: pesmi in zgodbe
Janezovi Utrinki
Manja ljubi življenje
Drugi svet
Matevž - Stopinje srca
Lucijine sanje
mah navadni, gozdni
Vilinček leti proti svetlobi
Matjaž J.
Visnja - laughing granny
Marios - carpe diem




Avtor vsebine tega eDnevnika je regrat.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik