Moj eDnevnik

Avtoportret

Zjutraj je še sijalo sonce, potem pa se je stemnilo in pričelo deževati. Kaj naj drugega, kot slikam?
Pa sem se lotil avtoportreta. Ne, nisem se gledal v ogledalu. Pobrskal sem po svojih slikcah in našel eno. Najprej svinčnik in radirka. To drugo sem kar precej uporabljal, ni in ni hotel nastati tisti pravi izraz. Ko se mi je zazdelo, da zdaj pa že bo, sem z graphigumom (nekakšna maskirna tekoča guma) označil glavne linije, celo slikco zmočil z vodo, nato pa slikal mokro na mokro. Odstranil sem nanose gume in z dodajanjem senc s širokim čopičem slikco dokončal.
Tule vam jo postavljam na ogled :)

7-2010

Takle pa je bil moj letošnji dopust...

Senca

Motor je crknil

Pobelil sem plesnivo klet, zvlekel motor na barko in se mučil z vžiganjem.
Kapljalo mi je z nosa, vročina kljub pozni uri ni pojenjala. Očistim svečko. Hvala bogu, prijelo je. Prijetno drdranje motorja vliva upanje za prijeten dopust.
Hladilna voda? Ne teče! Tam notri, v peti motorja je nek gumijast hudič, ki bi ga moral menjati vsako tretje leto, jaz pa ga nisem še nikoli. Impeler je fuč, motor lahko zariba. Gremo na servis. "Gospodine, ako bog da, bit če gotovo iduči tjedan. Čujemo se...".
Prava figa, saj imam še kaj drugega, kar lahko na morju počnem. Poleg risbic iz prejšnjega bloga je nastalo še tole:

O očetu...

S tovornjaka sva zložila zadnje špirovce za novo ostrešje.
Hišica na otoku Krku je bila postavljena. Gradil jo je čisto sam. S težkim
železnim drogom je iskal špranje v živi skali, ko je kopal klet, na žgočem
soncu je čepel na majhni pručki in klesal kamenje za prelepo ograjo, z veščo
roko je metal malto na zid in tisti večer, ko sva končala z razkladanjem,
povečerjala in se spravila spat, je na dolgo prdnil. »Končno...«, si je
oddahnil. Poležavanje doma na kavču mu je ob polovici želodca zmedlo prebavo,
malo miganja pa jo je spet prebudilo.
Eden od trinajstih otrok, kolikor se je živih rodilo v
družini. Ko se je najstarejši že šopiril z umetniško bradico, slikal in
kiparil, je najmlajša komaj privekala na svet.
Letos je umrla zadnja. Nikogar več ni...
Stric ga je povabil, ko je še študiral, naj gre z njim v
atelje, da se bo naučil kiparjenja, pa stari oče tega ni pustil. Ostalo je pri
nekaj obiskih in kupu trdih besed. Nekdo je namreč moral nadaljevati zidarsko
obrt in to naj bi bil moj oče. Z obrtjo ni bilo nič, saj je šlo z vojno vse k
vragu, zidar pa je ostal. Služba, otroci, na tisto mladostno veselje je za
dolgo časa pozabil.
Pa je tudi on imel svoje sanje. Hišica, ki si jo je zgradil,
mu je bila drugi dom. Tam je preživel vse pomladi, poletja in jeseni od dne, ko
se je upokojil, pa vse do konca. In tam so se tudi sprostile njegove sanje.
Rezbaril je. Tankovrate čapljice, majhni kipci fantičev, pa osebe iz Desetega
brata, gole kopalke... Ko je izrezljal eno, sem ga v šali vprašal, kdaj je
nazadnje videl golo žensko, pa mi je zabrusil, naj probam sam, pa bom videl,
kako to gre... Manjkal ni tisti »mulc sakramenski...«, ki ga je v jezici prav
rad uporabil.
Ostalo je nekaj cementa in v vrtu je zrasel skalnjak. Sredi
kupa kamenja je zabetoniral majhno ploščad in ko sem nekega poletja prišel tja,
je na njem stal meter in pol visok kipec golega dečka z velikansko ribo v
rokah. Izdelal ga je iz betona, najprej na grobo, na koncu pa ga je še s fino
malto zgladil. Ljudje so hodili mimo in se čudili. Tisto pomlad, po tem, ko je
umrl, je nekdo odnesel tudi kipec. Pošteno se je moral namučiti, saj je bil
težak.
Brskal je po gradbiščih in pobiral razbite zidake
plinobetona. Tudi siporeks se mu reče. Kaj bo z njim, sem ga spraševal, on pa
je že brusil dleto. Mehak je, lepe, sive barve in še kar obstojen, če le ni na
dežju. Rezljal je obraze, ki jih ni nikoli videl. Groteskne like, pošasti, rogatce,
zle babe, hudiče in vse mogoče prikazni. Nekaj jih je razdal, nekaj jih je pa
še ostalo.
Včeraj sem jih poskusil narisati.

Tokrat pa zares

Prva in zadnja vaja

Nocoj smo imeli zadnjo uro tečaja slikanja.
Sam pri sebi še premlevam o tem, kaj mi je prinesla. Bilo je to leto spoznavanja nečesa novega, skrivnostnega, pa vendar prijetnega in vznemirljivega. Od najbolj preprostih potez, risanja kvadrov in vse do slikanja slastnega hlebčka kruha.
Barbari Kastelec se zahvaljujem za njen trud in tolerantnost pri vseh mojih nerodnostih. Na vsezadnje nisem več mlad. Pa sem se vseeno potrudil. Upam, da ji kot učenec nisem bil v sramoto.
Jeseni pa se spet vidimo.
V torek, 12. junija ob 20,00 v galeriji MIKADO na Slovenski cesti 6 v Ljubljani odpiramo razstavo del tečajnikov njene slikarske šole.Slike bodo na ogled do konca tedna.
Vljudno vabljeni!
*
*
Prva in zadnja vaja:
*



akril na papirju 44 x 68 cm

Vrča z vodo

Slikanje stekla je poseben izziv. Kako naslikati nekaj, kar je v bistvu prozorno? Vse, kar se vidi, so odsevi s površine ali pa tisto, kar je zadaj. Torej je tisto, kar vidimo, čista iluzija.
Pa sem poskusil to iluzijo prenesti na platno.
Takole je uspelo:



akril na platnu 40 x 50 cm

mrtva narava

Potonike v vazi

Na vrtu sem urezal šopek potonik, ki prav zdaj bujno cvetijo. Preden se pričnejo osipati, sem si mislil, jih vtaknem v vazo, postavim na mizico in na štafelaj postavim snežno belo platno.
Naslikal jih bom, sem se odločil.
Svetlo sivo ozadje, temno zelena preslikava senca se krepi proti levi. Bujni cvetovi kipijo na vse strani, Nekaj jih je še v popku. Zdaj zdaj jih bo razneslo...
Omamno dišijo in vabijo. V njih je nekaj erotičnega... Sobica je prepolna vonja in misli uhajajo...
Še podpis in slika je gotova.



akril na platnu 40 x 50 cm

Grabnar slike na ogled postavi...

V knjižnici Frana Levstika v Velikih Laščah smo danes postavili razstavo fotografij ljubitelja narave in amaterskega fotografa Mitje Kralja.
Utrinki iz Barja, kamor s svojo psičko Moti in kamero za vratom vsak dan, naj bo to poleti, ali pozimi, v lepem, ali pa slabem vremenu hodi skakat čez grabne, plaši ptičke, zalezuje škurhe in pribe, in če je le dovolj uren marsikak prizor ujame v objektiv.
Po ogledu razstavljenih fotografij se človek lahko zamisli, koliko lepega bi videl, če bi le bil dovolj pozoren in bi si na sprehodu vzel čisto malo več časa. Opazovati, kar nas obdaja, prisluhniti šumom, in seveda, biti v pravem trenutku na pravem mestu.
Se vam je že zgodilo, da ste rekli: "Joj, kakšna škoda, da nimam s seboj fotoaparata..."?
Njemu se je že in od takrat dalje ne gre nikamor brez njega.
Razstava je na ogled vse do konca meseca junija.
Vljudno vabljeni!

Slikanje na Prešernovem trgu

Kruh in voda

Ko sem stal v galeriji pred sliko hlebčka kruha, sem se čudil, kako je umetnik lahko naslikal krhko, lepo rumeno zapečeno skorjo. V misli se mi je prikradel duh pekarne, hrustljavih žemljic, dišečih hlebčkov, slastnih vseh mogočih kruhkov. Nečesa takega sam ne bi nikoli znal, sem si mislil.
Kruh in voda. Brez kruha si ne znam predstavljati življenja. Seveda, tudi brez vode ne... Hrana, ki je vzredila neštete rodove. Vseh mogočih in nemogočih oblik, bahavih, skromnih. Vsakič, ko je svež, se nam po njem pocedijo sline. Ko v pekarni kupim svež hlebček in ga nesem domov, si vedno odrežem krajček in ga z velikim užitkom pohrustam. Zdajle, ko to pišem, se mi cedijo sline, Pekarna pa je že zdavnaj zaprta. Jutri!
Na slikarskem tečaju nam je Barbara na stolček postavila svež, dišeč, lepo zapečen hlebček. Poleg njega pa vrč, poln vode.
Ob kruhu in vodi se da živeti. Tako vsaj pravijo. To naj bi bil nekakšen življenski minimum. Nikomur ne privoščim, da bi se moral prehranjevati zgolj s tem. Če pa je kruh res dober, si včasih mislim, da bi bilo to čisto dovolj.
Tisto, ko sem si mislil, da česa takega sam ne bi nikoli znal naslikati, mi je zdaj nekako uspelo. Naslikal sem hlebček kruha.
Morda bom komu z njim pocedil kapljo sline in če je to res, sem še toliko bolj zadovoljen...
*

Razstava v Knjižnici Frana Levstika - Velike Lašče

V mirnem kraju, čisto blizu tam, kjer se je rodil Primož Trubar, smo danes postavili novo razstavo. V knjižnici Frana Levstika v Velikih Laščah bodo od danes, pa do 28. maja visele slike Ines Kokalj, Nataše Vene, Jasmine Vuga in moje. Če koga zanese pot tja, naj se le ustavi in si jih ogleda.
Vljudno vabljeni!











vse slike
foto: grabnar

Sergej in Ljuba Hahonin

S prijateljem sva se zapeljala v Velike Lašče. V tamkajšnji knjižnici Frana Levstika sva si ogledala razstavo ruskih slikarjev Sergeja in Ljube Hahonin z naslovom "Med slovenskimi kurenti in sibirskimi šamani".
Prav zanimivo je, ko človek iz drugega okolja v poganskih ostalinah gostitelja odkriva nenavadno podobnost z običaji okolja iz katerega izhaja. Tako kurenta poskuša videti s svojimi očmi in ga nehote primerja z vračem iz sibirskih prostranstev. Slike so ubijalsko močne. Človeške oči, ki zrejo skozi odprtine grotesknih mask pa so tople, prav tako, kot so tople oči tistega, ki jih je videl in tudi naslikal. Razstava, ki si jo je vsekakor vredno ogledati. Odprta bo do konca meseca aprila.
Takoj po praznikih pa bo naša skupina "Spekter" na tem istem mestu razstavila svoja zadnja dela. Tudi takrat vljudno vabljeni!

Manet in Pissarro

Na zadnjih nekaj tečajih slikanja nam je mentorica Barbara dala nalogo, naj prekopiramo znana dela velikih slikarjev impresionizma. Najprej sem se lotil Manejevega Španskega bezga, nato njegovih Nageljnov, na koncu pa še Pissarrojevih Potonik. Kot sem že objavil, sem med tem doma naslikal  še štiri slike mojstra Maneja. Nocojšnji Nageljni so viseli v ateljeju in sem sliko prinesel domov šele danes, Potonke pa sem prav tako končal prav danes. Kako sta mi slikci uspeli, presodite sami...

Srečanje pri rektorju

Današnji dan si bom zapomnil po dogodku, ki bi bil marsikomu v čast. Morda mi ga bo kdo celo zavidal, naj le, vendar mi je dogodek, ki sem mu bil priča vlil dobršno mero volje in veselja do tistega, česar sem se pred slabim letom lotil. Slikanje...
Saj sem vam že povedal, na povabilo rektorja Univerze v Ljubljani dr. Sranislava Pejovnika se je danes cela skupina razstavljalcev: Jasmina, jaz, Nataša in Ines posedla v njegovem kabinetu in tajnica nam je prinesla namesto kavice sokec. Dr. Pejovnik se je ravno vrnil iz Maribora, kjer je poslušal predavanje Dalajlame, pa je bil še ves pod vtisom dogodkov. Kritično se je izrekel do slovenskih oblasti, ker ga same v strahu pred zamero Kitajcev niso sprejele. Veliki mož je namreč častni doktor Univerze in takemu človeku je treba posvetiti posebno pozornost. Kitajci bi sicer ropotali, saj so tudi pred desetimi leti, pa je bilo kljub protestom vse v redu.
Klepetali smo skoraj pol ure in če bi bilo dovolj časa, bi še kar. Rektor je res prijeten sogovornik. Zelo rad govori, zna pa tudi prisluhniti.
Izročil sem mu obljubljeno slikco z dvojnim obrazom in pri tem je povedal, kako jo je opazil. Ko se mu je hudo mudilo na nek sestanek ga je zapeljiv pogled dame na sliki za hip ustavil. Ko je bilo sestanka konec, jo je šel še enkrat pogledat in to je napisal tudi v knjigo vtisov. Naj se majčkeno pohvalim: Slike ne bo nesel domov, visela bo v prostorih Univerze.
Rektorju dr. Stanislavu Pejovniku se v imenu celotne skupine toplo zahvaljujem za res prisrčen sprejem!



fotoaparat: Ines,
fotografirala: tajnica gospodična Nataša Kramer

Še en Manet...

Vrtnici v šampanjskem kozarcu - kopija Manet

Barve, barve... kako najti pravi odtenek? Kot pri tistem mizarju, ki je že petkrat odžagal, pa je še vedno prekratko. Na paleto si iztisnem šest kupčkov različnih barv, potem pa mešam, preizkušam, nanašam... Ko pa se posuši, je vse skupaj preveč temno, ali pa popolnoma mimo.
Takole izgleda današnja kopija:

Še en manet - Potonke v vazi...

Za tole kopijo priznam, da mi ni najbolje uspela. Cvetje, vaza in listje bi še nekako šlo, ozadje pa je drugačno. Na moji kopiji je precej temnejše, kot na originalu. Preprosto, nisem ga znal posneti... Slika je malo lisasta, ker je bil papir nagrbančen, svetloba pa z vrha. No, za vtis je dovolj dobra...