Članek GLASBENIK NA ODRU je prispevek bioterapevta Marjana Ogorevca, ki ga je vredno prebrati. Več Marjanovih razmišljanj lahko najdete v njegovi zadnji knjigi ISKANJA, kjer so zbrane kolumne o zdravju, športu, odnosu do življenja in sveta, objavljene v tedniku 7DNI.
GLASBENIK NA ODRU
Prvo nedeljo v aprilu sem preživel v čudovitem dolenjskem kraju Šentrupertu. Kot eden izmed predavateljev sem sodeloval na prvi konferenci glasbeno medicinskih navdihov za kvalitetno nastopanje, konferenca je potekala pod varstvom slovenskega društva klavirskih pedagogov. Povabili so me z namenom, da predstavim svoj pogled na težave, ki so specifične za glasbenike.
Res je, da se glasbeniki spopadajo s prav posebnimi vrstami napetosti, ki se manifestirajo na telesu in pri notranjem počutju, nazadnje pa jih lahko zazna tudi publika. Na kratko, poudarek konferenčne teme je bil na bolečinah, ki so ponavadi posledica nepravilne drže, ponavljanja istih obremenjujočih gibov in zelo verjetno nepravilne tehnike; seveda velik del teh težav pade na enostransko držo instrumenta, nepravilno sedenje, premalo gibanja in skrbi za telesno vzdržljivost, po drugi strani pa glasbeniki - kot vsi drugi, ki javno nastopajo -, doživljajo tremo, ki pogosto meji na bolesten strah. Ko umetnik s takim občutjem pride na oder, ne more v poslušalcih vzbuditi tistega pravega vrhunskega doživetja, ki se zgodi, ko umetnik komunicira s publiko in ga ta začuti v globino njegove biti; govorim o čutni nasladi, ki jo v poslušalcih sproži umetnik, kadar ga usmerja "nagon umetnika", ki ni niti omejevan niti pogojevan.
Kako doseči to brezpogojnost, ki dovoli umetniku, da se izrazi v polnosti pred očmi publike? Vsekakor se je treba spopasti s tremo, predvsem pa z njenimi vzroki. Torej, zakaj je umetnika oziroma nastopajočega strah? Odgovorov je več: ker se boji neuspeha torej tega, da bi se zmotil, ker bo izpostavljen strogi presoji stroke, ker ga je strah, da bo ostal premalo opažen, mogoče pa se celo boji prevelikega uspeha... Tudi izkušeni nastopajoči, in ne le začetniki, imajo tremo, smo slišali. Pa tudi to, da trema ni nujno nekaj slabega, nasprotno, določena mera treme je potrebna in koristna, da umetnik iz sebe izvabi več in najboljše. Naj najprej povem, da v okviru povedanega torej te težave ne veljajo le za glasbenike; prav na enak način se jih lotevamo, recimo, tudi pri športnikih. In zopet, kot vedno med terapijo, izhajam iz celostnega pogleda na človeka, torej iz njegove duhovne substance, ne le iz telesnih danosti. Res je, da se teh problemov loteva tudi psihologija, celo psihiatrija in psihoterapija, še posebno pa medicina (mimogrede, pianistka in pedagoginja mag. Damjana Zupan je predstavila tudi del glasbene medicine), a vse naštete se ukvarjajo vedno le z osebnostjo človeka, nezaznavnega dela, kot so energije in univerzalne informacije, pa v svoj segment ne morejo vključiti. In prav ta je del čiste zavesti, ki omogoča nastopajočemu spontani umetniški izraz.
Ključen je pri hudi tremi problem ranjene samozavesti. To pa glasbeniku preprečuje, da v polnosti izrazi svoj potencial. Nesamozavest ima pogosto vzrok v predhodnem neuspehu, v neuspešnih nastopih in mogoče s tem v zvezi nerealnim pričakovanjem, a ko bioterapevt to pogleda celostno, išče razloge za to globlje, predvsem v vzroku ali vzrokih, nastalih že v otroštvu, mogoče v genskem zapisu. Tudi sam veliko nastopam in sem moral opraviti z močno tremo. Vzrok sem našel v tretjem razredu osnovne šole, ko me je pred pevskim zborčkom učiteljica posvarila, da bo bolje, če ne sodelujem, ker da nimam posluha. To me je zaznamovalo za nekaj desetletij; nikakor ni šlo le za to, da moje petje morda ušesom drugih ni prijetno, pač pa sem si razvil lastno podobo o tem, kako na odru neprimerno učinkujem. In vendar sem se tega znebil in danes uživam v javnem nastopanju.
Naslednji najbolj pogost problem ljudi v javnem življenju je manipulacija z lastno identiteto, ko se ljudje javnosti predstavljajo drugačni, kot so v resnici. Vzdrževanje popolne podobe zahteva mnogo energije, kar pomeni, da je umetniku zmanjka za ustvarjalno delo. To pa seveda lahko sproža še posebno močno tremo. V športu poznamo tako imenovano antagonistično motivacijo, ki se kaže kot nasprotno delujoča energija; ta deluje nasprotno od naših hotenj in želja, kar zmanjša naše sposobnosti, poveča pa dvom o uspehu in nesposobnost realizacije vseh svojih potencialov. Za uspešno premagovanje treme torej osebi pomagam prepoznati omejitve, ki so se razvile zaradi travm iz otroštva, in ozavestiti neuspešne nastope. Človeku pomagam razviti ljubezen do samega sebe in do pozitivne predstave o sebi. Ta predstava naj tudi navzven temelji na resnici in realnih pričakovanjih. Upati si biti to, kar smo, je največja energijska pridobitev, saj za ohranjanje tega stanja ne potrebujemo dodatne energije. Na ta način bomo lahko nastopali bolj samozavestno, pa tudi ne bomo doživeli travme, če nam ne bo uspelo natančno tako, kot smo si bili zamislili.
po dveh razprodanih predstavah ponovno v SiTi Teatru !
Glasbena monokomedija, ki vas popelje na potovanje od kamene dobe do Rolling Stonesov. Obiščite predstavo in ugotovite, zakaj je imela do sedaj že 80 ponovitev in skoraj 14.000 gledalcev.
Matjaž Rebolj, prvi oboist orkestra Slovenske filharmonije, dirigent in idejni vodja nepridobitne umetniške organizacije Savitra, ki med drugim organizira tudi zelo odmeven koncertni abonmajski cikel v SNG Maribor in Slovenski filharmoniji v Ljubljani (v sezoni 2008/2009 bo devet koncertnih sklopov), je na drugem abonmajskem koncertu stopil na oder in spregovoril: "Dober večer, dame in gospodje! Od zdaj naprej niste več dame in gospodje! Je druga svetovna vojna, vi pa ste ujetniki v Gorlitzu…"
Matjaž Rebolj: Savitra je prvi koncert organizirala leta 2005, prvi abonma lani, združuje pa že okoli sto somišljenikov različnih poklicev; to so znanstveniki, vrhunski glasbeniki in drugi umetniki, preprosti ljudje, ki so prezentni v svoji srčnosti… Težko bi jih sploh opredelil, ker jih ne gledam skozi njihove naslove. Že ko sem bil majhen, sem sanjal o takšni organizaciji, ki bi vsakega človeka, ki bi bil srčno povezan z drugimi, pozivala, da sooblikuje naše življenje, družbo. Z deklaracijo, ki jo izdajamo umetnikom, se ti lahko povežejo po svetu in tako naredijo svojo umetniško mrežo. Če čutiš pripadnost takšni mreži, si pripravljen dati od sebe vse; veš, da nisi izrabljen. Ta umetnost je zase popolna in dviguje kakovost življenja. Nekaj prijateljev iz dunajske filharmonije je na svojo škatlo za inštrument že nalepilo naš znak Savitre, se pravi, da gibanje živi.
To je bil uvod v Kvartet za konec časa, ki ga je francoski skladatelj Oliver Messiaen, katerega stoletnico rojstva praznujemo letos, napisal in prvič izvedel v tem poljskem taborišču. Kvartet so poustvarili štirje odlični solisti: violinistka Katarina Aleksič, klarinetist Jože Kotar, violončelist Antonije Hajdin in pianistka Srebrenka Poljak. Nič manj vrhunskega muziciranja ne bo nocoj ob 19.30 v Slovenski filharmoniji (sinoči so na koncertu lahko uživali že v Mariboru), ko bosta kot solista v okviru tretjega abonmajskega koncerta nastopila naša operna prvaka, mezzosopranistka Mirjam Kalin in tenorist Janez Lotrič. Komorni orkester Savitra "l'Aqua Divina" ju bo spremljal, dirigiral pa bo Matjaž Rebolj.
Kdo so člani vašega komornega orkestra in so hkrati tudi člani društva Savitra?
To so koncertni mojstri, prvi inštrumentalisti in odlični glasbeniki iz milanske Scale, Pariške nacionalne opere, Dunajske filharmonije, Slovenske filharmonije ter drugod. Ravno od tega projekta naprej lahko govorim o tem, da sem po treh letih vlaganja v orkester dobil zmes umetnikov, ki sem si jih na začetku predstavljal, seveda pa sem moral do tega potovati. Ta zasedba je zdaj malo drugačna - pihalni kvintet in godalni kvintet, tolkalista, klavir ter harmonij in čelesta. Ti ljudje so izredni, potencialni, karizmatični, sposobni, srčni, in to vsak od njih. Živijo svojo zgodbo in živijo svoje življenje res prezentno, vedo, da so na svojem mestu. Povezanost med temi ljudmi je bilo lahko doseči, ker so sami po sebi samozavestni, hkrati pa tudi preprosti in spoštljivi. Sami so prišli do sklepa, da se na naše koncerte prihajajo regenerirat iz svojega okolja, da lahko na koncertih, četudi so bile že vaje fantastične, dajo od sebe še več. Ne ukvarjamo se s tem, ali bomo zadovoljili potrebe kogar koli, kritikov, standardov, enostavno uživamo v tem, kar počnemo.
Vem, da vrsto let vlagate v svoje ideje svoj denar. Se že kaj vrača nazaj?
Zdaj je že nekoliko bolje. Umetniki, s katerimi se družimo, tako ne prihajajo zaradi denarja, pomembneje se jim zdi, da smo skupaj. Ko bo denarja dovolj, si ga bomo delili. Kandidiramo na različnih razpisih, zreli smo za mednarodne razpise, iščemo sponzorje. Zaradi dobrih kritik smo letos nekaj podpore za svoj abonma dobili tudi z ministrstva za kulturo. Pravzaprav sta mi ta trenutek prednostni dve stvari: da se fiksira zasedba za komorni orkester in da začnemo vendarle poslovati od pozitivne ničle naprej. Že v prvi sezoni sem se odločil, da bom vedno težil k vrhunski kakovosti. Naš abonma je vreden 304.000 evrov, potrebujem vsaj 30.000 evrov svojega vložka. Vendar sem pri tem načelen. Vsaka stvar mora vibrirati; če čutim, da nekdo z mano govori nespoštljivo, ne zaradi moje veličine ali ega, čutim, da v bistvu tudi do projekta nima spoštovanja in zato tako in tako ne morem sodelovati z njim. Imeti moraš pravilen odnos tako do denarja kot do umetnosti, potem denar za umetnika ni paradoks; treba ga je upoštevati in ga tudi spoštovati. Spoštovati ga sem se moral najprej naučiti, in ko sem se, ga je začelo v projekt pritekati več. Podobno je z ljudmi; z vsakim človekom vzpostavljaš drugačen odnos, toda spoštovanje znotraj tebe je do vseh enako, če ga premoreš.
Sliši se ideal(izira)no, a povsem mogoče. Kako vendarle zaobiti človeške nečimrnosti?
Recimo, sam vstopam v projekte z notranjo predanostjo, uživam v sami kreaciji, počutim se zadovoljnega, zavedam se, kje sem, hkrati pa se trudim, da bom kreativno boljši. Ampak ne zato, da bi bil boljši kot drugi. Podobno je deloval Michelangelo, ki je odpustil svoje pomočnike, ko je videl, da niti ozadja ne bodo znali narediti, kot ga vidi on, in je raje šest let sam krasil Sikstinsko kapelo. To je storil zaradi svoje notranje perspektive, težil je k temu, da ustvari genialnost; zase je vedel, kako je popoln, ustvarjal pa je iz čiste ljubezni do kreacije.
Vse te vaše vrednote so tudi vrednote društva Savitra?
Pot našega društva je bila pravzaprav moja notranja pot. Sem umetnik, ampak to je samo del mojega življenja; rekel bi, da mi je vadenje inštrumenta vzelo bistveno manj časa kot iskanje znotraj sebe, iskanje smisla. Težko se je najti, je pa edino vredno. Umetnost na splošno ljudi odpira, jih pušča odprte. Ko se človek sreča z umetnostjo, o njej niti nima nekega mnenja, se ji v bistvu prepušča; okoli religije se morda lažje opredeli za ali proti. Če je umetnost povezana s čisto dušno energijo, potem ljudje nezavedno sprejemajo to energijo, počutijo se odlično in sploh ne vedo, zakaj.
Sva že pri vaši ideji umetniške vasice oziroma Art Village. Kako ste si jo zamislili?
Rad bi ustvaril magično okolje za umetnike, znanstveno, izobraževalno, umetniško mesto nekje na Štajerskem. Ta projekt teče že šest let, če bom vsak dan delal, bi ga lahko udejanjili v nekaj letih, odvisno od podpore. Zamislil in zrisal sem že koncertno dvorano Art Coloseum, ki bo srce vasi, in sicer bo narejena po vzoru grškega teatra, z odrom na sredini, kar je tudi akustično najbolje. Idejo razvijam naprej z arhitekti. Znotraj mesta bodo stali umetniška akademija Absolut, galerije ter World Share Center kot nekakšna protiutež središču kapitala in tekmovalnosti World trade centru, univerza in znanstveni inštituti. Naš center bo v središče postavil življenje, povezujemo pa se s podobnimi organizacijami po svetu in se tako krepimo. V rezidenci bodo gostovali drugi umetniki slikarji, kiparji, ki bodo hodili v vasico ustvarjat. Ko sem bil na Japonskem, sem se dogovoril s predstavniki nacionalnega japonskega parka, da bi tudi tukaj naredili "sestrske" vrtove. Imam že tudi nekaj imen predavateljev, med njimi Pierra Ferucija, svetovno priznanega predavatelja s področja psihosinteze. Dobrodošli bodo tudi turisti, vedno v balansu, tako nič in nihče ne bo odveč. Skratka, ustvariti želim kreativno fizično mesto, ker vsaka ideja vedno potrebuje močnejše komponente realizacije.
IŠČEMO ORGANIZATORJA KONCERTOV IN GLASBENIH PRIREDITEV
Zaradi širitve naše ponudbe iščemo GLASBENEGA PR-ovca, GLASBENEGA MANAGERJA oz. ORGANIZATORJA KONCERTOV in GLASBENIH PRIREDITEV
Zaželjene lastnosti in sposobnosti: organizacijska sposobnost, komunikativnost, natančnost, zanesljivost, prijaznost, pozitivnost, vozniški izpit B kat., delo z računalnikom (word, osnove spletnega oblikovanja), znanje angleškega jezika. Ker kvalitetno delo potrebuje tudi dobršen del uvajanja, iščemo osebo, ki ima namen z nami ostati dalj časa. Pričetek dela: takoj.
Plačilo (ni redna zaposlitev): po dogovoru
Vsi zainteresirani nam vaše prošnje s kratkim življenepisom in izkušnjami čimprej pošljite
Rebeldemanija še ni popustila, mnogi mladi so še na precej pod vtisom koncertov, ki so se pri nas odvijali 4. in 5. septembra v Hali Tivoli. Toda, vsi ljubitelji mehiške pop skupine boste 16. decembra 2008 v Hali Tivoli ponovno prišli na svoj račun, ko se bo zgodil poslovili koncert omenjene skupine. Vstopnice za koncert so že na voljo na raznih prodajnih mestih.
Šola petja je namenjena vsem, ki radi pojete in imate radi glasbo, ne glede na to, ali vas zanima profesionalna glasbena pot ali vam petje pomeni le način zabave in sprostitve. Prav tako Šola petja je namenjena tudi tistim, ki želite premagati strah pred pevskim izražanjem in javnim nastopanjem.
V naše vrste ste dobrodošli tako osnovnošolci, dijaki, študentje, kot tudi vzgojitelji, učitelji, zborovodje, zborovski pevci in seveda vsi ostali, ki si želite pridobiti pevsko znanje in izpiliti svoj glas.
Glasbena anketa je anonimna in vam bo vzela približno 5 minut časa. Namenjena je vsem, ki se ukvarjate z glasbo, s ciljem dolgoročnega sistematičnega pridobivanja splošno uporabnih podatkov o profilih glasbenih navad in okusov.
Začela se je s človekom, ki je želel posnemati zvoke Narave - vetra, ptic, zveri, vode, presketajočega ognja. Pozneje so se izoblikovali veliki spoznavni sistemi, vendar so nas pripeljali samo do odkritja, da je glasba brezmejna. Kolikor več izveste o njej, tolio več bi želeli vedeti. In koliko več je slišite, toliko več si jo želite poslušati.
Na prvo stran eDnevnika
