 |  |
 | |
Wishes And Everything... | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||
O meni
|
Minutke za kulturo...
{ 13:15, 8. 02. 2010 }
{ Objavljeno v MALO O VSEM }
{ 0 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Urška in Povodni mož. V zgodnjih osnovnošolskih letih moja najljubša Prešernova in mislim da edina, ki bi jo še danes (poleg Zdravljice) takoj znala zrecitirati na pamet. Druge so mi ostale v spominu, bolj tako po delih... nekatere bolj, druge manj, kakšna kitica, kakšen stih, deloma so nekateri verzi že utonili v pozabo. Mislim, da ima precej zaslug za moje intenzivno dojemanje štorije o prevzetni Urški in Povodnem možu tudi Jelka Reichman, ki je s svojimi slikami obogatila slikanico, ki jo danes lista in gleda naš Mali.  Se spomnim, da sem jo enkrat deklamirala na šolski proslavi, v sklopu neke predstave za kulturni praznik. Uf, je to že daleč. Takrat sem bila še majhna, pegasta bucka. Mislim, da je bilo nekje v 3. ali 4. razredu. Poezijo sem prebirala iz lastnega veselja, ne zato, ker bi to določal šolski kurikulum. Moja mami mi je kot slavistka privzgojila ljubezen do knjig in pisanih besed. Kar se spominjam, sem imela rada poezijo, različno v različnih obdobjih mojega življenja. Povodni mož spada nekam v začetke... v čase, ko so me zapisane besede odnesle v pisan domišljijski svet, kjer so zgodbe in pesmi oživele in zaživele svojo zgodbo. Zanimivo, da ob prebiranju še vedno lahko začutim tisto nekdanjo moč in otroško strast moje domišljije... Urško mojega notranjega sveta... Trenutno stanje duha: da me le ne bi odnesel vihar.... Podaljšan vikend.
{ 18:30, 7. 02. 2010 }
{ Objavljeno v MY DIARY }
{ 0 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Kako fajn je tale kulturni praznik...Prav paše, glede na to, da sem v petek in soboto imela celodnevno delavnico v sklopu mojega študija. Kljub temu, da je bila zadeva zelo zanimiva, je vseeno super, da ni vikend tako kratek, kot je ponavadi, kadar imam izobraževanja. Zopet se obetajo neke spremembe v službi in ni mi ok, že ob tem, ko pomislim na celotno zadevo. Stres, stres in še enkrat stres. Obeta se kar precejšen šok. Sicer pričakovan in ga iz srca privoščim tisti, ki bo poskrbela, da se bo zgodil. Hm. Kljub vsemu se kar malo privoščljivo hihitam, zaradi efekta šok-situacije, čeprav vem, da bom v končni fazi jaz tista, ki bo zaradi tega še nekoliko bolj obremenjena in se bo slaba volja še malo bolj stresala name. Ne vem... Mogoče se bo tudi za mene enkrat v prihodnosti pokazala kakšna priložnost. Čeprav sem jo že imela, pa sem jo zaradi manipulacij in odlično-prikritih groženj spustila iz rok. Preprosto povedano - ustrašila sem se in nisem verjela, da zmorem več. Tako, da niti ne upam prositi srečnih naključij za še eno priložnost. V svoj zagovor sicer lahko povem, da sem pa imela precej "oprane možgane", zaradi najedanja, ki je bilo konstantno, premišljeno in dobro - ciljno usmerjeno. Če ti nekdo stalno najeda, kako v bistvu nisi ok in kako nisi dovolj dober in kako lahko edino pod njegovim vodstvom dobro funkcioniraš, sčasoma res pomisliš v kredibilnost svojega zdravega razuma. Se pa še vedno včasih tepem po glavi zaradi svoje naivnosti, verjetja v pozitivo in zaupanja v to, da je nekomu ipak mar. Sem pač verjela obljubam, da se bo moja situacija obrnila na bolje. Zanimivo, kako lahko neko dogajanje čez čas izpade precej drugače. Pospešeno ugotavljam patologijo svojih reakcij, kadar sem pod pritiskom. Že sama stresna nosečnost vpliva na plod in preko pospešenega izločanja kortizola preko matere v plod, se dvigne nivo izločanja tega hormona, kar pomeni da se lahko otroci, ki so bili tekom nosečnosti izpostavljeni večjemu stresu neprimerno/pretirano odzivajo na stresne situacije. (hmm... utrinek iz včerajšnje delavnice) Mogoče je to razlog, oziroma zametek razloga da mi v stresnih situacijah vse odpove. Med tem, ko v enkratnih, trenutnih stresnih situacijah odreagiram odlično, me dolgotrajne, konstantne stresne situacije popolnoma uničijo in odpovem na celi črti - zmožna sem edino premisleka, kako bi se lahko čim hitreje spravila ven iz situacije oziroma kaj bi lahko storila, da trenutni pritisk popusti. Eh, zdaj vem... takrat bi morala na bolniško, ne pa da sem vztrajala in hotela biti močna, ter potem popustila, ker preprosto nisem več zmogla... Tale bolniška - sicer z nekaj mesečno zamudo mi je dala marsikaj misliti. Predvsem to, kaj vse se je v tem času nabralo v meni: zamorjenost, občutek nesposobnosti in nekompetentnosti, občutek dolžnosti in lojalnosti do zadev, ki z mano sploh nimajo nobene veze, občutek nemoči ob nezmožnosti doseči spremembo, skoraj apatija in precej negativno nastrojene reakcije ob misli na službo... pa jeza, veliko jeze. Odločitev: Ne bom si več dopustila, da me drugi potegnejo v svoje štorije, s tem, da mi s prelaganjem odgovornosti in dodatnim najedanjem močno, zdravju-škodljivo povišajo raven stresa temveč se bom posvetila študiju. In sebi. Ja sebi. Sem že skoraj pozabila, da obstaja posvečanje sebi, vzeti si čas zase, delati tisto, kar rada počnem ... tako v smislu zdravega egoizma... in s postavljanjem meja. Zato, da bom lahko preživela. To potrebujem. Fajn je, da vikenda še ni konec, ter da se lahko spočijem in si naberem novih moči. Trenutno stanje duha: Pomirjajoče... Prebolevanje...
{ 16:40, 31. 01. 2010 }
{ Objavljeno v MALO O VSEM }
{ 2 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Tole sem jaz. V prebolevanju. Viroze, da ne bo pomote.  Lepo bi bilo, če bi bila takole.  Trenutno stanje duha: Pod vtisom FB "get well soon!" sporočilc... Don't push yourself over the limit!
{ 10:04, 29. 01. 2010 }
{ Objavljeno v MY DIARY }
{ 4 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Zadnji tedni so bili prepolni skrbi, stresa, strahu in spopadanja z nekimi občutki, ki so mi govorili o prihajajočih slabih stvareh. Z vsemi močmi sem se vrgla v razreševanje situacije, ki je poskrbela za vso to zmedo s katero sem se soočala. Status quo! Vse kaže, da le ne bo prišlo do katastrofe, ki se je napovedovala. Potem sem se umirila in ugotovila, da se pravzaprav ne počutim dobro. Pravzaprav se počutim zelo slabo. Komajda sem ostala na nogah. Zbolela. Ostala doma. S kančkom slabe vesti ob šefovem nagovarjanju, kaj pa če bi vseeno prišla za kakšno urico, ker "veš, jaz bi nujno rabil, da mi narediš tole in tole". Kakšen zoprn moment, ki je posegel v mojo pravico do tega, da se posvetim sebi in svojemu zdravju v trenutku, ko to zelo potrebujem! Bolečina v glavi me je takoj opozorila naj ne nasedam zbujanju občutka krivde. Vendar se je slaba vest takoj razblinila, ko sem odložila telefonsko slušalko. Pismo. Pa če sem bolna, če ležim doma z vročino in na pol zabuhlim obrazom, če mi glava ne dela, ker je vročična in razbolela. Vem, stres! Drugače je namreč moja fizična odpornost precej dobra. Psihična občasno popusti, spričo vseh psihoterapevtskih študij in procesov skozi katere se podajam, kar je razlog, da mi obrambe počasi popuščajo. In potem sem nekaj časa šibka, dokler ne sprevidim, da za to, da sem močna in odločna pravzaprav ne potrebujem obrambnih mehanizmov. Dovolj je, da spoznam, da taka pravzaprav sem. In se zavem kje so meje, do kje si dovolim in komu dovolim, da posega v moj intimni svet. Delo na sebi se v resnici začne, ko prestopiš prag med življenjem in smrtjo, ko zabrišeš meje med tu in onkraj. Tako šele odpreš vrata, ki vodijo k TEBI. Tedaj zaboli do konca, ker VIDIŠ SEBE in vse utvare, ki si jih nagrmadil vase. ZAČNE SE DELO - ZNOTRAJ. TO NI NIKOLI DOKONČANO.
(od nekje prepisano) Spremembe. Sanje. Vročina. Dober razlog imam, da sem ravno zdaj zbolela. Vsega se je nakopičilo. Vsega. Na vseh področjih. Preveč. Telo mi pravi, dovolj je... vzami si čas in poskrbi za sebe. Del mene pa je še vedno hotel, vstati, oditi v službo, pokazati, kako je močan... ker obveznosti, papirji, zahteve... to že ne bo počakalo. Ko sem vprašala ta del sebe, ali čuti vročino in pekočo bolečino, s katero se ubada moje telo, je počasi utihnil. Veliko se učim o sebi med svojim študijem psihoterapije, na svojih osebnih terapijah. Študij, ki je pravzaprav proces. Ne samo učenja, ampak tudi proces spoznavanja sebe. In s tem spreminjanja, kar pomeni opuščanja tistega, kar ni več uporabno, učenje spoprijemanja z novimi pogledi na sebe, svoje vedenje, misli, doživljanje, telo... Hm. Čaka me tudi strokovni izpit iz socialnega varstva. Pomlad bom posvetila študiju zakonodaje. Ampak ne zdajle: zdajle me čakata vroč čaj in topla postelja. { ---Nazaj--- } { Stran 1 od 76 } { ---Naprej--- } |
...     Koledar
MusicZanimivoInfo |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika
