 |  |
 | |
Wishes And Everything... | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
O meni
|
Skuliranost ...
{ 06:45, 17. 03. 2010 }
{ Objavljeno v MY DIARY }
{ 2 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Nekaj tematskega bi se prileglo, nekaj kar odraža moje razpoloženje v glasbenem smislu. Nekaj umirjenega in hkrati energetsko polnega za v nov dan. Eh... je še prezgodaj in sem še čisto sveža iz postelje... Ob kavici. Kljub razčiščevanju zadev je moj odnos, ki ga imam trenutno s sodelavcem hudo naporen. Na živce mi gre nenehno zbadanje, ki prefinjeno zapušča profesionalni nivo. Se mi zdi, da je šlo že tako daleč, da sem se včeraj počutila rahlo ogroženo že samo ob vednosti, da je v bližini. Zadeva je smešna. V bistvu je tip začetnik in nima skoraj nobenih strokovnih znanj. Vendar se da zadevo po njegovem uspešno reševati z arogantnim in odločnim nastopom, še posebej če se drugo osebo (torej mene), ki nekako vendarle sem odgovorna za njegove delovne naloge precej uspešno zmede s tem, da pokomentira kaj kar s službo nima nobene veze. In ja, meni je neprijetno. Mogoče tudi zato, ker me povsem nehote nekako spominja na nek odnos, ki je bil za mene zelo intenzivno poniževalen, težak in nesrečen. In ob takem dražljaju na nekem emocionalnem nivoju za sekundo zamrznem in otrpnem. Najbrž opazi, da je taktika uspešna in jo zato vedno pogosteje in bolj intenzivno uporablja, čeprav sem mu kot sodelavcu jasno razložila kje so moje profesionalne meje in da mi to ni všeč. Ampak kar vztraja in potem še preveri, če me je zadelo TUMAČ! S tem, da se mi vedno bolj dozdeva, da s tem nastopom mogoče prikriva svojo nesposobnost in pomanjkanje motivacije. Ker tip ni baš prizadeven pri svojem delu. Pol toliko ne, kot je prizadeven pri formiranju komentrajev in pametnih ugotovitev brez podlage. Če govoriva o kakšnem konkretnem delu, o nečem kar je treba narest se izogne ali na malico, ali ima kakšen drug nujen opravek, ali a obsedi in upa, da ne bom pozorna ob množici neumestnih komentarjev. Res je, da so točke na katerih me premakne moje šibke točke in so vezane na mojo osebno zgodovino in moje življenje. Moti me ker me s svojim odnosom stalno postavlja v neko vlogo, na katero sem sicer pristajala pred kar precej leti. V vlogo ženske, ki je ponižana, ki misli, da ni ok in da je tisto kar reče moška avtoriteta sprejemljivo, pa četudi gre v njeno škodo. Čeprav je v meni veliko moje odločnosti s katero sem se potegnila ven iz takih odnosov, odločnosti da se postavim za sebe in se spoštujem. Odločnosti s katero sem si vendarle uspela priboriti uspešno pozicijo, tudi v našem delno moškem kolektivu. Se mi zgodi, da začutim v sebi nek preplašen del, ki ga je strah, da bi se izrazil, povedal tisto kar misli, ki ga je strah pred vedno novim in novim ponižanjem. Čeprav sem mislila, da sem se okrepila, da sem postala močna in odločna. Moje delo je vendarle tako, da v njem ni prostora za take občutke. Niti ni prostora za opombe in opazke, ki so namenjene temu, da bi me degradirale kot žensko, ne kot zaposleno. Ker v službi sem v prvi meri v vlogi zaposlene, strokovne delavke. Svojo žensko vlogo opravljam v svojem privatnem času. Rada bi postavila jasno mejo, do kje se lahko gre, pa vem da ne bo upoštevana. In da se bom, namesto z vprašanji ki se vežejo na moje delo, znova del časa ukvarjala s pojasnjevanjem, kje so moje privatne sfere in kje je moja profesionalnost. Opazke so namreč take, navidezno usmerjene v polje skoraj sprejemljivega, namen za njimi je pa stoprocentno usmerjen tja, kjer naj me najbolj prizadane in me vrže iz pozicije samozavesti in odločnosti. In ja, sama sem si kriva. Kaj pa me prizadane, moj problem, če imam polja v katerih sem ranljiva. Tip izhaja iz pozicije, da so za nasilje v odnosu krive ženske, ki sprovocirajo moškega do te mere, da se nad njimi znaša fizično in psihično. In njegovo znašanje psihično ali fizično je s tem opravičljivo in logično. In jaz ga hudo motim. Ga provociram, s tem ko sem mu nadrejena in ker naj bi me upošteval kot avtoriteto. Mea Culpa. Priznam. Mar naj bi bila tiho, bi vzela v roke metlo, kot mi veleva tradicija in se umaknila dejstvu, da je itak prišel razsvetliti naš kolektiv! Ker jebeš znanje in stroko. Moški ima itak vedno zadnjo besedo! Plan: Naj dela radi mene kar hoče. Jaz vem kje je moje mesto in kdo sem. Na izi....
{ 07:32, 2. 03. 2010 }
{ Objavljeno v MY DIARY }
{ 2 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Zanimivo se je odvijal prejšnji teden. Psihično zelo naporen. Uspelo mi je razvozlati in ujeti tisto, zaradi česar sem se v konfrontaciji, ki naj bi bila na strokovnem nivoju počutila razsuto na koščke. (pa sem kasneje ugotovila, da je komunikacija na drugi strani kar krepko posegala v moj osebni nivo - mogoče je tudi to bil razlog, da sem tako ogorčeno reagirala) Opažam, da imajo nekateri moški v službi precejšnje težave s sprejemanjem nadrejene ženske vloge. Pa tega ne bi priznali za ves denar na svetu. Itak smo ženske krive za to. Za hrbtom sem bila označena za feministko, da se šopirim, se delam pametno ipd... čeprav sem samo opredelila naloge, kar se mi je zdelo logično: glede na to, da sem v tej službi že kar nekaj časa in vem kako stvari tečejo, glede na to, da imam strokovno znanje in oboje je tisto, kar naš novi kolega nima: ne strokovnega znanja, ne konkretnih izkušenj. Je pa bilo vseeno preveč, ko sem jasno povedala kaj pričakujem od njega. Tipo bi se kar pogajal. Glede delovnika, glede delovnih zadolžitev, kar tako mal zaradi provokacije, že po dveh dneh mi je razložil vse kar baje delam narobe, ej... tumač. Preveč za moje živce. Zanimivo je, kako smo ženske v vzpostavljanju avtoritete označene za feministke, če rečemo kaj odločno smo hitro histerične in preveč pametne, pa še bahamo se in postavljamo, ter ja... uporabljamo vse svoje ženske čare, za to, da nas ljudje upoštevajo. Koji BS (bullshit!) !! Nikoli mi namreč še ni prišlo na misel da to počnem in ja, fajn da se je našel nekdo tako pameten, da mi je to povedal. Res. Sem na distanci. Si govorim: na easy in ne prevzemaj nase frustracij drugih! Trenutno stanje duha: ... Iščem tebe, ti pa mene ne
{ 11:20, 21. 02. 2010 }
{ Objavljeno v MY DIARY }
{ 7 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Se mi dogaja/ne dogaja... situacija. Jaz sem pa pasivna, oziroma sem se postavila v pozicijo nemoči, nezmožnost karkoli spremeniti. V stanje v katerem želja in potreba ne obstajata več. Vendar obstajata, v obliki listka, ki ga nalepim na steno. Pokasiram sicer nekaj slabe volje, občutenja zamujenega, občasnih samo-zmerjanj, kakšna reva sem pravzaprav, prerekanj o tem, kaj me zadržuje, da ne naredim koraka, naprej, levo, desno ... vseeno. Raje stopicam na mestu in negujem in zalivam svoj šopek iluzij.Ampak... Life goes on! Brez večjih pretresov, brez občutkov prizadetosti in izgube.Brez navezanosti. Mogoče se tega bojim, zato niti ne tvegam. Intenziviteta občutij je na nuli. Razen... ... ... Moja zgodba, moje obrambe, ki mi ne pustijo naprej. Spremljam neko zgodbo. O znanki, ki ima partnerja že malo več kot leto dni in razmišlja o prihodnosti z njim. Potem zve, da ni edina, da je le resna partnerka št. 2, oziroma avantura št. 5. Spozna se z drugo punco svojega partnerja. Z njo načrtuje družino in skupno življenje. Pa... kako... ali ni nekaj podobnega govoril tudi njej? Potem obe izvesta še za nekaj avanturic s katerimi se kratkočasi njun partner. Podoba, ki jima jo je slikal se razsuje na koščke. Pa kako le, ko pa je zvenel tako iskreno, resno, dalo se mu je verjeti. Očitno zvestoba, spoštovanje in odgovornost niso več vrednote. Nekateri tako brez težav izvajajo take brezvestne akcije s ciljem prizadeti nekoga drugega. Kako se lahko tako brezčutno igra z dekletom, ki sebe predstavi, kot iskreno v odnosu, ki pokaže svojo senzibilnost in intimnost in pove, da si želi ob sebi nekoga, ki je zvest in jo spoštuje. Pove mu, da si želi tega in si ne želi igre! Ok. Če mu pač ni do tega, naj ji reče, da išče nekaj drugega in jo pusti pri miru. Ne pa da jo prepričuje, kakšen car da je in da je ravno on tisti, pravzaprav da je edini, ki ji lahko da to, kar ona išče. Ji obljublja dom, varnost, družino, zvestobo in ljubezen. Eh. Naslednji večer pa isto štorijo govori drugi. In tako naprej. Prazno do konca. Le nekdo, ki je prazen in brezobličen, se lahko tako poigrava s srcem nekoga drugega. Za sabo imam težko izkušnjo partnerskega odnosa. V razmerju sem bila izkoriščana, ponižana, navsezadnje sem iz njega pobegnila in si vzela precej časa, da sem se sestavila nazaj. Je marsikaj, kar me še vedno boli. Zato sem previdna in ne tvegam. Ne dopustim, da se zgodi. Če je možnost, da se le zgodi, se pogosto oglasi jeza in potem bolečina s katero zaenkrat še ne morem razčistiti. Takrat se umaknem. Je že kakšen razlog, da je tako. Če ne zmorem, ne zmorem. S svojo terapevtko se soočam z bolečino in vzorci, ki so me potegnili v odnos, v katerem bi skoraj izgubila življenje. Imam občutek, da se nikamor ne premaknem, obrambe so še vedno močne in hkrati upam, da mogoče le nekoč pride v moje življenje nekdo, ki bo s svojimi dejanji ob meni zbudil občutek, da je vreden zaupanja in se bodo ob njem mnoge obrambe raztopile kar same od sebe. Mogoče je to največja iluzija od vseh. Da obstajajo tudi taki, ki z intimnimi odnosi ravnajo s spoštovanjem in odgovornostjo. Vem da obstajajo, nekje. Ampak kje? Še posebno takrat, kadar se soočam s štorijo, kot je zgornja. In se zavem, da je mnogo ljudi, ki so jim odnosi igre in drugi ljudje le neko sredstvo, ki se ga izkoristi za doseganje lastnih ciljev oziroma občutkov večvrednosti. Brezveze. Minutke za kulturo...
{ 13:15, 8. 02. 2010 }
{ Objavljeno v MALO O VSEM }
{ 0 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Urška in Povodni mož. V zgodnjih osnovnošolskih letih moja najljubša Prešernova in mislim da edina, ki bi jo še danes (poleg Zdravljice) takoj znala zrecitirati na pamet. Druge so mi ostale v spominu, bolj tako po delih... nekatere bolj, druge manj, kakšna kitica, kakšen stih, deloma so nekateri verzi že utonili v pozabo. Mislim, da ima precej zaslug za moje intenzivno dojemanje štorije o prevzetni Urški in Povodnem možu tudi Jelka Reichman, ki je s svojimi slikami obogatila slikanico, ki jo danes lista in gleda naš Mali.  Se spomnim, da sem jo enkrat deklamirala na šolski proslavi, v sklopu neke predstave za kulturni praznik. Uf, je to že daleč. Takrat sem bila še majhna, pegasta bucka. Mislim, da je bilo nekje v 3. ali 4. razredu. Poezijo sem prebirala iz lastnega veselja, ne zato, ker bi to določal šolski kurikulum. Moja mami mi je kot slavistka privzgojila ljubezen do knjig in pisanih besed. Kar se spominjam, sem imela rada poezijo, različno v različnih obdobjih mojega življenja. Povodni mož spada nekam v začetke... v čase, ko so me zapisane besede odnesle v pisan domišljijski svet, kjer so zgodbe in pesmi oživele in zaživele svojo zgodbo. Zanimivo, da ob prebiranju še vedno lahko začutim tisto nekdanjo moč in otroško strast moje domišljije... Urško mojega notranjega sveta... Trenutno stanje duha: da me le ne bi odnesel vihar.... { ---Nazaj--- } { Stran 1 od 77 } { ---Naprej--- } |
...     Koledar
MusicZanimivoInfo |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika
