Moj eDnevnik

ZEMELJSKE MUKE

ZEMELJSKE MUKE

Kako naj um si poučujem,

da bo v skladu z vestjo,

kako naj duši vse razložim,

da ne bi živel tako stresno.

V pomoč je dana tudi vera

nevidna je to moč z neba,

a kaj, ko sij užitkov zemlje,

premočno v moje bistvo sija.

V soodvisnosti kontrastov

iskal bi naj svoje zavetje,

od vseh razlik iznajti mero,

je bistvo najti mir za se.

Preozko grlo smo vesolju,

na izpitu padamo zvečino  vsi,

vračamo se stalno zemlji,

namesto v nebo, nazaj h krsti. 

TOLAŽI ME MISEL

  TOLAŽI ME MISEL

Odprla so se notranjim očem

svetlobna telesa vseh božjih tem,

naenkrat zagledam nevidne ljudi,

premočna svetloba od njih me slepi.

Uspem jih vprašati za večni nasvet

kako naj razumem nešteto njih let,

odgovor drugačen se v meni zgodi,

sklop njih celote nas preko Krista budi.

Tudi oni svetlobno  prosojni ljudje

še niso dospeli tam kjer On je,

da bi čul njihov psalm ali vsaj stih,

so še dalje od Njega, kot mi od njih.

Zamislil sem se v globino svetlob

kako daleč od vsega je naš sončni obroč,

v kakšnem ozadju rimska cesta lebdi,

daleč smo daleč od centra moči.

Tolaži me misel, da smo svojevoljno prišli

na področja spoznanja, kdo smo sploh mi.

SPOZNANJA

      SPOZNANJA

Jaham na slapu energije vesolja,

ki vsem ljubeznivost, razumevanje da,

čutim kako se vsem srce razpira,

če postanejo sredstvo teh božjih želja.

Prihajajo čustva, ljubezen in slava

od mnogih prečistih duhovnih ljudi,

iz vseh ver na zemlji se resnica poraja,

v vsaki je delček in v vseh smo mi vsi.

O dragi moj človek, saj nosiš v sebi

svetilko ljubezni od rojstva vseh dni,

dopusti da sveti v temi prekletstva,

da se enkrat za vselej rešiš skrbi.

Božja slava se širi po vsem svetu

jo prinesel je Jezus pomagaj še ti,

le tako se bo čula resnica vesoljna,

dana je mnogim za mir med ljudmi.

Svoboda je pojem, ki nudi širino

od vseh želj je edina, ki spoznanje krepi,

 v njej se počutiš kot oblaček na nebu,

ljubezen je tista katero sam Bog živi.

Nazarečan je brat ljudi na vsem svetu

prinesel je smisel življenja v nas,

a mi smo tisti, ki naj bi spoznali,

da smo božji otroci kot On isti  klas.

KAMEN IN JAZ

   KAMEN IN JAZ

Povsod vznika pohlepnost in hlad

v telesu ju odkriva bolezen,

spreminja se tkivo v gnoj in nesklad,

ker nočeš spoznati ljubezen.

Skala z gorovja zgrmi v prepad,

se razbije v same ostrine,

prenesene so od ljudi na poti,

da jih volja do upornosti mine.

Dolgo časa trpi drobec peska na tleh

dokler se s potočkom ne sprime,

ko bo v grušču izgladil si vsaki rob

bo vrnjen na obrežje miline.

Zato je bolezen naš vsakdanji kruh

nas hrani z resnico vesolja,

se duša oglaša kot žarki zvezda,

ne uničuj me ti um poln skalovja.

Čas nudi spoznanje, zato ga imam,

da ne bom kot pesek spoznan,

nočem ostrine ohranjevati,

z njo bom le v peklu vsakdan.

VEČNA BORBA

   VEČNA BORBA

Ne bom se pretepal z ničvrednimi misli,

ki hočejo tlačiti mojo vest in moj mir,

ne bom se podajal na nižje nivoje,

ki jih ponuja peklenski revir.

V zrelostnih letih odkrivam si pota

kaj me še tare v hiši srca,

z lahkoto odklanjam strahove iz glave,

vedoč za izvore vseh nas gorja.

Ves čas preganjam miselne sklope,

ki bi se rade ugnezdile vame,

čim jih zasluti moje satovje,

ne dam več hrane za čudne tvorbe.

Gledam vejevje, borbo življenja,

kako se prebija vsak list do sonca,

tudi jaz se opiram na svetla dejanja,

ne dopuščam temi, da me pokonča.

BOŽIČ

    BOŽIČ

Kar se ti navzven prikaže

morda je radost ali problem,

vsi smo mi v božjem jezgru,

vsak ustvarja svoj sistem.

Kdor ne najde pravih silnic

preko uka, soljudi

ljubezen slepa ga ne najde,

zato ne ve, zakaj živi.

Gledamo planete, zemljo

krožijo v večnosti,

nočejo med sabo stika

preveč bi bolni se razšli.

Zato nas živi vse svoboda

to je luč, ki ne pusti,

da se človek vsiljuje

v premočnem dreganju ljudi.

Takrat prerada se rojuje

tiha borba za prevlast,

vsak bi hotel vsaj z besedo

občutiti nad drugim slast.

Kaj nam Božič, praznik rojstva

hoče reči zunaj nas,

ker smo si zelo različni,

spozna naj vsak ljubezni glas.

TVOJE SEME

     TVOJE SEME

Razsvetljenje je pred tabo,

ga lastna misel ne pozna,

v čistih vodah se sluz pere,

po meditaciji se um spozna.

Zazri v sebi svoje stanje

kaj srce ti sploh želi,

odprejo se notranje duri,

izza njih prepolno je poti.

Kdor si čustva zna miriti,

svoje silnice brez mej,

aura se bo razcvetela,

kot gozdovi radi vej.

Ona se bo dotaknila

slične duše, istih želj,

tvoj pogled pa bo pokazal,

kako močan je očesa strel.

Kdor v sebi ne poišče

pravi smisel kaj bi žel,

ta še ni ustvaril seme,

radi tega bo uvel.

POSESIVNOST

             POSESIVNOST

Mali je svet, če vidiš le sebe

premajhni za nebo, za ljubezenski par,

kdor le sebe nosi v sebi

ta drugega ne bo osrečil nikdar.

Ujeta bila je v njegove mreže

jo naučil je, do kod seže njen svet,

čeprav je bila vse dneve sama,

ji noči je pričaral telesno razgret.

Takšna svoboda je vedno brez bistva

ostale so misli, sanje, klepet,

srce ji je bílo brez prave širine,

prevečkrat je želja zadela oklep.

Kakšen pomen ima um le preko njega,

ki je zajel vsak njen izdih

postal je stena drugačne svobode,

čeprav je imela svoj jaz za navdih.

Življenje enosti je v dvojini normalno,

če se prepleta vsak duh do neba

takrat vsak začuti smisel obstoja,

          ni ljubosumja še manj skritih solza.   

V NEREDU SE UM IŠČE

V NEREDU SE UM IŠČE

V neredu se um išče,

tehta v sebi moč besed,

ki jih zlahka govorijo

kaste, ki vodijo svet.

Zemlja joka preruvana

led je radost davnih dni,

zdaj v solze se pretaplja,

dviga morja in kipi.

Slišim šum iz oceana

me ljubko opozori,

čas se vse hitreje giba,

tudi vam se to godi.

Zemlja je v preobrazbi

prekril jo bo spet novi vek,

prihaja čas, ko bo iz neder,

dvignila za vas nov svet.

Materialni raj je že pri koncu,

duhovnost se vse bolj krepi,

tiste pa, ki niso svestni,

bodo v mojih solzah pozabljeni.

POT SKOZI SEBE

      POT SKOZI SEBE

Rodil sem se v telesu, zemeljskih vezi

spoznavam to nasprotje, katero me slepi,

nobenega znanja nisem s telesom pridobil,

z voljo in z ukom, skozi čas sem se polnil.

V energijskem nasprotju, kot žarnica gorim,

spoznavam moč divjine, v kateri se učim,

povsod je v ospredju, nasprotje moj'ga sna,

borim se kot rastlina, da preživiva oba.

Nevidna so vsa vrata, vrata do neba

moja so telesna, globoka do pekla,

skozi njega se prebijam, razdvajam se od zla,

da osvobodim dušo, od strahov in gorja.

DUHOVNI ZLOM

  DUHOVNI ZLOM

Preveč lahkote je v človeku

pri spogledovanju s smrtjo,

če čustva si preveč napenja

nekje v samoti z vrvjo.

Razmišlja, rešen bom vsega,

če bom ubil si vest, srce

s tem si je zadal udarec,

ki ga večnost ne prezre.

Pred rojstvom je dogovor jasen

v telesu odloča vest, ne ti

samomor vse razveljavi,

obstaneš tam, kjer telo leži.

Želja v vsem si ugoditi

privede mnoge preko mej,

premagal jih je satan zemlje,

postali kamen so na njej.

Predolgo časa bo poteklo,

da boš v sebi oživel,

zemlja nam ni zavetišče,

tu je boj kaj boš po njej.

KDO MI JE KRIV

KDO MI JE KRIV

Pregnan od silnic

razno raznih zračenj

in privatnih površin

upiram se tegobam

neprijaznosti okolja

prikleščen v res hudih

nevzdržnih bolečin.

Isti sem kot pes,

le s kožo na kosteh

prenašam se v strahu

pod istim soncem vseh

kjer mnogi vriskajo veselo

v morju žarkov

za njih še srečnih tleh.

Pasje življenje, enako verigi,

ki ne dopušča

niti v snu,

da se up mi porodi,

da srce brez strahu bi bilo

v taktu ustaljenih moči,

al' kaj ko z vsakim vdihom

za življenje golo se bori.

Kdo mi je kriv

da mi kosti rožljajo

prekrite z zakrpami

nekdanjih oblačil,

da so ugreznjene oči pregloboko

zato nevidne svetu

v žalostnem mraku, brez glasu

a slučajnemu pogledu

morda le lahen opomin.

Postal sem živi spomenik

bodoče resnice,

sem le ogledalo,

izgleda zemlje in nje pravice..

STRAST

               STRAST

Pobaral sem predstavnika vesolja

kako razume naš današnji svet,

odkimaval je s svojstveno nevero,

rekoč, v strasti je vsak srečen al' preklet.

Strast razumejo kot Papinov lonec,

ki se nabira v nas kot para v njem,

in ko prekorači sila želje že vse meje,

začnemo pokati po dolgem in počez.

Z njo pridejo na plan nizkotne želje,

da se maščujete, če zadoščenja ni,

ljudje norite v obtoževanju,

v potrpežljivosti so edino vam moči.

A ona je nekje za vami

je še dejal, gledajoč prodorno me v oči,

le z željo vladati in hvaliti se znate,

čeprav vas vest z boleznijo miri.

Resnica me je zbodla kot ostroga,

tako je z nami, našimi kostmi,

ostajamo na zemlji vse bolj trdno,

ne damo se zavesti od angelskih ljudi.  

NOTRANJI KOMETI

NOTRANJI KOMETI

Globina mojih misli

in utrinki prav iz njih

kot kometi med planeti,

se utrinjajo kot stih.

Drugo mi ne preostane

kot da pišem in hitim,

da mi svetlost ne uide,

v vijugah uma mojih dni.

V vsaki glavi so ideje,

prav vse so od nekod,

le osmislit jih je težko,

ker jim ego križa pot.

Poizkušamo si jih zajeti,

iskre s čustvi nas vseh,

jih nikdar ne bom osvestil,

sem v telesu, tu na tleh.

SVOBODNA VOLJA

    SVOBODNA VOLJA

Na zemlji si iz rojstva v rojstvo

ustvarjaš spoznanja in moči,

dokler ne boš postal ljubezen,

boš rešen zemljinih vezi.

Duša ti bo šla v predele,

v nove spoje željnosti,

kot hlapi, ki se združijo v kapljo,

postal boš enost tamkajšnjih moči.

Ljubezen spaja dvoje bitij

jima daje otroka v rast,

tudi duša se v nebesih,

združi slično Bogu v čast.

Če boš želel, se boš spet vrnil,

ker je zemlja kot lakmusov papir,

pokazala ti bo resnico,

če si duhovno res se obogatil.

Ponikni človek, čim prej vase

spoznaj se, vprašaj kam sodiš,

če je v tebi že dovolj čistoče,

po vesti delaš, govoriš.

DOPRINOS VEČNOSTI

DOPRINOS VEČNOSTI

Svetlobne žarke sem razgrnil

in videl izza njih oltar,

v njem izpisane besede,

na vrhu se je svetil gral.

Zakrit sem čakal odhod svetlobe,

da ne vidim to, kar ne bi h'tel,

zaslutil sem pomen pisave,

prišel je čas, da se zavem.

Geni so kot klaviatura,

v njih se čuti vse kot ton,

so nosilci dedovanja,

to sem jaz kot božji lon.

Prišel bo čas, da gral napolnim,

s harmonijo genov, ki je še ni,

iz sebe vanj jih bom prenesel,

želeč da v ponos, bi mu bili.

1.NOVEMBER

1.     NOVEMBER

Kontrasti so me zapolnili

od rojstva so moj del sveta,

v njih iščem vsa pričakovanja,

dobim le to, kar me spozna.

To spoznanje se v moji glavi

ne da ustaliti, je kot meglá,

me vodi nekaj kar začutim,

le kot izkustvena želja.

Zahod nesramno skriva tiste

nemočne, bolne in staré,

ne poznam še sebe kaj naj mislim,

če bi živeli pokraj me..

Vidimo le konec stanja

končano pot vse do grobov,

tam se najdemo včasih,

želeč čim prej od njih domov.

So dežele tam na vzhodu

kjer izkusiš največ te,

smrt koraka tik ob tebi,

a ti imun si za vse.

KRIVE ŽELJE

  KRIVE ŽELJE

Prelep šepet sem čul nebeški,

kako spoznati svoj del nebes,

vse kar v duhu se prepleta,

z materialnostjo bila vez.

V prostovoljstvu raste moč gorečna

enako ognju se ves les preda,

prešel bo v drugo dimenzijo,

le pepel se  nazaj v drevo poda.

Me življenje strogo poučuje

kaj moram še s seboj storit',

da bo večina mene prešla

v deželo sanj preko vseh teh sit.

Gravitacija nemilosrčna

ne pusti nikogar, niti prah,

da bi odtrgal se od zemlje,

le čisti duh bo odšel kot dah.

A mi ljudje v tem telesu

razmišljamo kako čim dlje,

bi čuvali magnetno stanje,

da bi ostali večno del zemlje.

USTVARJANJE

  USTVARJAJNJE

V sebi čutim moč divjine

pustih step in divjih rek,

vihravost takšnih želj me mine,

ko me zadene njen pogled.

Srca vseh so moč množine

nudijo nam svojo pot,

združuje nas ta moč bližine,

se obuja radost, vsa brez not.

To je glasba, ki objema

nevidni splet nas obudi,

umirja divjost v mladih letih,

rojeva novi rod ljudi.

OZONSKE LUČI

OZONSKE  LUČI

Ledeniki opazujejo

medplanetarne razdalje,

so nemi piloti zemljine poti,

krmarijo skozi eter s hitrostjo,

ohranjajo moč zaletne moči.

Občutki pogledov so nam enaki,

začetek čustev se začenja pri njih,

oči nas seznanjajo z dušo človeka,

ga pretehtamo kot močen vdih.

Ledeniki so vse slabši piloti

pogled je oslabljen kot pri ljudeh,

uravnavajo se po volji človeka,

in semaforjev ozonskih luči.