<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Instant zastopnik

Objavljeno 19. 04. 2017 ob 13:46 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Pred meseci me je človek klical iz Polja, češ da ga skušajo domači izriniti od doma na podlagi njegove duševne zgodovine; naročil sem mu, naj zbere kar največ papirjev o sodnih in zdravstvenih postopkih in potem skupaj poiščeva pravno pomoč.

Včeraj je spet klical. Papirjev da sicer nima, je pa za danes opoldne sklicana seja, na kateri naj bi ga poslali v stanovanjsko skupino v Mengeš, kamor sicer noče, ampak da pravijo, da ali to ali Hrastovec. Če ga opoldne ne bo, še pravijo, ga bodo privedli s policijo.

Skopiral sem potrdilo o opravljenem izpitu iz zastopništva, obrazec za pooblastilo, Hipokratovo prisego in Kodeks zdravniške etike (ker je kazalo, da ga skušajo v take življenjske spremembe prisilit psihiatri), pripravil sem zbir temeljnih členov iz Zakona o duševnem zdravju in Pravilnik, ki se tiče dela zastopnikov. Vse sem še pravi čas z nekaj uporniške ironije stlačil v pripravno aktovko, ki sem jo dobil lani na kongresu slovenske psihiatrije, ko me je človek že pred enajsto klical, češ da je 'državni tožilec' že pri njem in če lahko, prosim, malo prej pridem. Res sem zajahal kolo in bil tam nekje o pol, prišel me je iskat pred hišo (spremljala ga je 'praktikantka') in v zdravniški pisarni zgoraj naju je res čakal uradno nasršen moški, ki se ni prida predstavljal in je kar začel s spraševanjem. Do mene je bil sprva izrazito odklonilen, ene dvakrat me je osorno utišal, in načel je izpraševanje. Počasi sem pokapiral, da ni tožilec, pač pa psihiater, ki ga je sodišče postavilo za izvedenca. Po mojem mnenju je preveč temeljil na okrog 30 centimetrov visokemu kupu 'medicinske dokumentacije' in premalo na povsem koherentnih odgovorih človeka. Počasi se je tajal in počasi se je izkazalo, da sta v igri kar dva postopka: odvzem poslovne sposobnosti in sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (z ali brez privolitve).

Na koncu smo že kar konstruktivno govorili, seveda ob predpostavki, da sam nisem imel pojma ne o enem ne o drugem, moj 'varovanec' pa še posebej ne in je bil povsem frapiran (on bi samo domov in kvečjemu v stanovanjsko skupino). Ker so že pošteno trkali na vrata, smo dogovorili DELNI odvzem poslovne sposobnosti, pri nadaljevanju kariere pa sva se z izvedencem kar močno ne-strinjala: sam sem trdil, da se mi zdi poskus z nadzorovano obravnavo v stanovanjski skupini dovolj varna možnost, on, da je polletni sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda boljša možnost, ki omogoča posledično stanovanjsko skupino (sam imam sicer vednost o prav obratnih zadevah).

Potem se je sobica neznansko napolnila. Vstopile so sodnica, zapisničarka, odvetnica 'pridržanega' (zdaj se je mojemu 'varovancu' nenadoma spremenil tudi status) po uradni dolžnosti, dve sorodnici (izkazalo se je, da je ena njiju zagnala postopek), socialna delavka iz bolnišnice in socialna delavka s centra za socialno delo z izkušnjo nadzorovane obravnave. Sodnica me je sprejela za sosedečega (prav lahko bi me bila zabrisala ven).

Zdaj se je izkazalo, da gre zares (četudi človek ni prejel nobenega vabila na tako usodno obravnavo): sodnica je seznanila ljudi, nekoliko zaslišala 'pridržanega', potem je dobil njen stol izvedenec, ki je podrobno diktiral na zapisnik ugotovitve, ki po mojem niso prav ostro izhajale iz našega prejšnjega pogovora, tudi je izrecno odsvetoval stanovanjsko skupino in predlagal pol leta varovanega oddelka, najraje s privolitvijo. Odvetnica (ki svoje 'stranke' pred obravnavo ni videla, kaj šele se z njo posvetovala, je zastavila dve vprašanji: "Kakšne so posledice nerednega jemanja zdravil?" in "Kakšna je prognoza tovrstne motnje pri gospodu ?" Kakšna sta bila odgovora izvedenca, si lahko predstavljamo.

Potem sta sorodnici povedali, da človek doma dela takšne štale, da ga enostavno ne morejo več sprejeti. Potem je koordinatorka nadzorovane obravnave povedala, da se tak način v zavodu še najbolje obnese. Potem sem dobil besedo tudi jaz (za kar sem sodišču res hvaležen) in sem še enkrat poskusil s stopnjevanjem 'obravnave' (najprej stanovanjska skupina, šele potem zavod), potem pa še s patetičnim monologom, kako so ljudje tipa moj 'varovanec' njega dni veljali za neškodljive in nenevarne posebneže. Nisem bil posebej uspešen. Sklep sodišča je, da se človeka za pol leta namesti v nadzorovano obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, potem bomo pa videli. Sklep začne veljati, ko bo kak zavod človeka sploh pripravljen sprejeti (seveda 'kandidira' skupaj z vsemi starostniki z demenco in drugimi težavami, tudi izbira zavoda je popolna loterija).

Evo. Aja, na koncu sem ga celo jaz prepričal, naj raje vzame prostovoljno kot neprostovoljno varianto. Takole sem mu rekel: 'v vsakem primeru jih dobite s kolom po glavi, zato je bolje, če jih v tisti obliki, pri kateri vam obetajo več svoboščin.'

Potem sva šla na kavo. Bogve kaj se mu zdajle plete po glavi, če imam že jaz posttravmatski stres?

Tole sem zapisal 'na zapisnik', da imam sam in morebitni bralec svež spomin. In še zaradi nečesa: izkazalo se je, da sva bila s človekom rojena samo par dni narazen. Niti malo nenavadno ne bi bilo, če bi na njegovem mestu sedel sam. Resno.



Svetovni dan zdravja - cela depresija!

Objavljeno 10. 04. 2017 ob 08:14 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Minuli petek smo v skupinici pogumnih in srčnih skovali en načrt: nekoliko drugače obhoditi dan, ko so vsi mediji kot romski violinist cvilili o tegobah depresije.

Idejo smo začeli mojstriti že pred mesecem, celo dvema. Najprej je bil v igri 'flash mob' na Prešernovem trgu z neskončnimi gorami antidepresivov, ki naj bi jih potem protestno postavili pred vrata Nacionalnega inštituta za javno zdravje. V ta namen smo računali, da letno predpisanih 1,3 MILIJONA škatlic antidepresivov znese krat 30 tabletk, ki bi, če so velike denimo pol centimetra, tvorile kačo dolgo 400 KILOMETROV - 400 kilometrov antidepresivov pojeste Slovenke in Slovenci vsako leto! A je zdaj bolj jasno, zakaj gredo vsaj meni kocine gor, ko slišim, kako 'veliko depresije pri nas ostane spregledane in nezdravljene'? Kaj naredimo, potabletkamo kar celo populacijo? Ji damo flajštre na odprto rano (ker antidepresiv je prav to, flajšter na odprto rano. Saj možnost obstaja, da bo flajšter rano RES zacelil, je pa zelo majhna. Ker depresija ni za flajštre).

Nazaj k projektu. Kak mesec sem v majhni, a izbrani skupini zbiral ideje in predloge, hkrati smo zbirali škatlice ADjev, ampak se je izkazalo, da prvotna ideja ne bo pila vode. Potem smo se zmenili, da uporabimo neskončno kačo povečanih tabletk (ideja je bila, da bi na laks nanizali koščke stiroporja), pa smo spet zanihali v to ali ono varianto, potem spremenili lokacijo in se na koncu zmenili, da 'objamemo' stavbo ministrstva za zdravje z natisnjeno kačo znakov,

preberemo manifest in ga skušamo izročiti ministrici za zdravje. V procesu se je izoblikovala naslednja ideja: ciljali bomo predvsem na SPLOŠNE ZDRAVNIKE, ki nekritično predpišejo veliko večino teh hudičevih pilul, ne da bi bili sploh seznanjeni s stranskimi učinki in potencialnimi nevarnostmi. Pripravili smo znak, ki bi ga lahko na ordinacijo navesil tak ozaveščen splošni zdravnik:

(BOM še izumil, kako sneti ustrezen format!)

Na FBju sem naredil skupino, obvestil o zadevi okrog deset najbolj srčnih novinark (kar sem mojstrsko zamutil, saj so vabilo lahko razumele le tiste redke med njimi, ki so hkrati članice te zaprte skupine) in poslal vabilo na STA (Slovensko tiskovno agencijo), če uvrstilo dogodek v petek ob 12:05 v dnevni napovednik dogodkov.

In je napočil petek. Zmenjeni smo bili, da bo glavna nastopajoča Barbka. Pojavilo se je nekaj zapletov, ker je šele zjutraj podrobno prebrala besedilo in je imela nekaj pripomb in popravkov, jaz pa sem medtem besedilo že natisnil na čudovite predloge, ki jih je bila pripravila Lara. Potem se je par minut pred dogodkom samim izkazalo, da Barbkine verzije nimamo natisnjene in je odbrzela v najbližjo kopirnico ... ampak potem smo bili pa pripravljeni.

Zbrali smo se štirje 'demonstranti' (peti je zgrešil ministrstvo in nas je čakal pred tistim za delo) in prikazala sta se dva fotoreporterja. Oba moja stara znanca iz novinarskih časov. Prišlo je celo do kratkega incidenta, saj je eden od udeležencev hvaležen prejemnik antidepresivov in smo morali ves krog prepričevanja opraviti v živo.

Kakorkoli, štirje junaki smo (aja, vmes sem šel vljudno prašat, ali ima kaj proti lastnik lokala zraven - in je seveda imel proti, kaj pa sprašujem!) 'razprostrli' objemalni trak na ustrezno lokacijo, fotkarja sta pofotkala, potem smo trije junaki še vstopili na ministrstvo in skušali oddati poziv gospe ministrici. Uspelo nam je prodreti do vložišča, tam smo celo dobili telefonski stik s službo za javnosti, ki pa nam je povedala, da je gospa ministrica ... na psihiatriji. Resno. Zmenili smo se, da pustimo gradiva v vložišču in se lepo napovemo po elektronski pošti in počakamo na avdienco pri gospej ministrici, česar se že veselimo (in bom seveda o tem poročal).

Lepa neznanka, lepa neznanka, lepa Barbka in jaz (Foto Tomaž Skale (Dnevnik))

Potem sva šla z ženo na kosilo, sredi ričeta sem dal po telefonu še izjavo za STA, naslednji dan smo bili v sliki in z lepim odstavkom ovekovečeni v Dnevniku, televizija ali radio nas žal niso šmirglali. Ampak sam sem vseeno zelo zadovoljen. Javno smo povedali, da se z 'obletniškim' načinom javkarije nad depresijo in duševnim zdravjem ne strinjamo.

In kaj smo predali gospej ministrici? Tale poziv:


Svetovni dan zdravja izkoriščamo za poziv k zdravemu razumu in javnemu zdravju.

Želimo kritično presojo, ali je zdravljenje s psihiatričnimi zdravili učinkovito, zdravo in varno, saj vse več ljudi priča, da so imeli z zdravili in psihiatrijo zelo slabe izkušnje.

Predlagamo, naj se razmerje prevesi v korist pogovorne pomoči namesto medikamentozne.

Predlagamo, da država preuči ustreznost psihiatričnih zdravil in oceni, ali nevarnosti stranskih učinkov niso nesorazmerno visoke ob pričakovanih učinkih.

Predlagamo, da se država zavzame za ljudi, ki so jim psihiatrična zdravila dokazano poškodovala telo in um.

Predlagamo sodelovanje države z ljudmi, ki smo preživeli neuspešno in nevarno zdravljenje s psihiatričnimi zdravili.

Predlagamo, naj zdravniki splošne medicine ne predpisujejo psihiatričnih  zdravil, saj gre za potencialno nevarna zdravila in tudi diagnostični kriteriji za depresijo niso tako enostavni, da bi jih zaznali vsi splošni zdravniki.

Predlagamo, da država omogoči več varne, strokovne in dostopne pogovorne terapije in hkrati naredi red na tem področju, saj danes psihoterapijo lahko izvaja in je za to plačan vsakdo.

Predlagamo, da država nameni posebno skrb pomoči pri depresivnih stanjih pri otrocih, mladostnikih in starejših, saj gre za posebno občutljive skupine prebivalstva.


Društvo 'Poglej!' v sodelovanju z Barbko Špruk



Dan bipolarne motnje in gospa Dorothea

Objavljeno 30. 03. 2017 ob 06:48 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

5. aprila bo gospa Dorothea Buck slavila 100 let. Gospa je neprecenljiva priča dogajanj v duševnem zdravju zadnjega stoletja, saj je bila še v nacizmu prvič 'zdravljena' in sterilizirana, zadnje 'zdravljenje' pa je doživela leta 1959 že v modernih časih. V besedilu, nastalem na njen 90. rojstni dan, torej pred desetimi leti, popisuje svoje življenje. Žal se tudi deset let kasneje njene besede še zmeraj berejo kot lepe želje za neko humano svetlo prihodnost.



Dorothea Buck : 70 let izkušenj in pričevanj o prisili v nemških psihiatričnih ustanovah

Ime mi je Dorotea Buck, stara sem 90 let in sem takoimenovana 'zgodovinska priča'. Tema moje predstavitve je »70 let izkušenj in pričevanj o prisili v nemških psihiatričnih ustanovah«. Začela bom s prisilnim zdravljenjem in prisilno sterilizacijo, v oboje so me prisilili pred 71 leti. Alexander Mitscherlich je v poglavju 'O kompleksnosti družbenih vplivov na izvor in obravnavo psihoz in nevroz v knjigi 'Bolezen kot konflikt – razprave o psihosomatski medicini, 1. Del' leta 1966 zapisal: »Vse od časov primitivnih kultur do današnjih dni živimo v svetu nasilnih metod. Če pogledamo pobližje, je nabor mučilnih metod naravnost grozovit…« izjava se nanaša tudi na postopke in omejevanja, kakršna doživljamo še dandanes, četudi imamo že desetletja in več dokazano uspešne veliko bolj učinkovite in uspešne oblike pomoči pri shizofreniji, na primer 'Sotherio' ali 'Terapije na osnovi potreb', kot jo je predstavil profesor Yrjö Alanen.

  Leta 1936, 71 let tega, sem v psihiatrični ustanovi doživela najbolj nečloveške izkušnje svojega življenja, izkušnje, proti katerim je celo tista med II. svetovno vojno, ko sem bila ob neki priliki živa zakopana, obledela kot malenkostna. Zakaj je bil zame psihiatrični sistem tistega časa tako nečloveški? Ker se z mani sploh ni nihče pogovarjal. Ni večjega občutka nevrednosti od tistega, ko se človek čuti nezmožnega že zgolj komunicirati z drugimi. Še bolj grozljiv pečat je izkušnji dajalo to, da se je dogajala v 'von Bodelschwinghsche Asylumu Bethel' v Bielefeldu, ustanovi, ki se je imela za krščansko ustanovo. Azil Bethel in njegov direktor, pastor Fritz von Bodelschwing, sta uživala velik ugled, v domu mojih staršev in tudi med nami otroki sta veljala za simbol sočutja in človeške dobrote.  Potem pa sem dobila povsem drugačen vtis o ustanovi, ki sem jo dotlej cenila po letaku 'Poročilo iz Bethla'.

Na svetlozelenem zidu nasproti moje postelje so bile z velikimi besedami zapisane Jezusove besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« Kakšnega počitka bomo deležni? Takšnega z vedri mrzle vode, ki so nam jih polivali po glavi, medtem ko smo ležali v nedogled v banjah prekriti s ponjavo, ki je imela le odprtino za glavo, v katero je bil moj vrat pritrjen celih 23 ur? Med neskončnimi vizitami od zdravnika do zdravnika, pri povijanju v hladne namočene rjuhe? Počitka ob pomirjevalnih injekcijah paraldehida? Za kaj je šlo pri 'hladnem povijanju'? Zavili so te v rjuho tako tesno, da se niti premakniti nisi mogel. Telesna temperatura je rjuho počasi segrela, postajala je vse bolj vroča. V brezumju te vroče preveze sem kričala od besa. Enostavno verjeti nisem mogla, kako so pomoč v obliki pogovora in zaposlitvene terapije zamenjale te mučilne 'pomirjevalne metode'.  Mar ni bilo edino logično, da smo brez zaposlitve in aktivnosti, brez vsakega pogovora postajali zmeraj bolj nemirni? Celo med sprejemom se ni nihče pogovoril z nami, kljub odličnemu telesnemu zdravju smo morali po ves dan ostajati v posteljah. Kako naj bi brezumne postopke, ki so jih nad nami izvajali zdravniki in sestre, razumeli kot 'zdravljenje'?

Metode, ki sem jih popisale in so zaznamovale nemško psihiatrijo, so bile metode Emila Kraepelina (1856 – 1926). Zdravstveni vodja 'Bolnišnice za bolezni živcev in razpoloženja', kot so takrat imenovali našo bolnišnico v Bethlu, je bil eden njegovih zadnjih učencev. Če je Kraepelinove predhodnike, na primer Wilhelma Greisingerja (1817 – 1868) in Carla Wilhelma Idelerja (1795 – 1860) zaznamovalo poglobljeno pogovarjanje s pacienti ter natančno opazovanje simptomov, je pri njem to zamenjala 'klinična slika' oziroma 'nosološka' psihiatrija. Temeljna razlika je bila v tem, da ni več videl pacientov kot soljudi, kar je osnovni pogoj, da z njimi ohraniš zmožnost dialoga. Na mesto človeka s temi ali onimi značilnostmi in izkušnjami so stopili simptomi. Kraepelin je zahteval »neusmiljeno intervencijo proti dedno degeneriranim, 'eliminacijo' 'psihopatskih degenerirancev' vključno z uporabo sterilizacije.«

Tako je pastor Fritz von Bodelschwingh, direktor bolnišnice Bethel, že maja leta 1931, dobri dve leti pred vznikom nacionalsocialističnega režima, na 'Konferenci protestantskih strokovnjakov o evgeniki' v Treysi zahteval uvedbo sterilizacije. Svoje mnenje je utemeljil takole: » zastavlja se vprašanje nevarnosti za propad Božjega kraljestva, zato je odgovorno razmišljati tudi o metodah eliminacije. V tem smislu bi bil, seveda samo v najbolj nujnih primerih, naklonjen ideji sterilizacije. Vendar bi morali biti ti postopki v soglasju z Jezusovim naukom …«

Takšno Božje kraljestvo smo imeli mi: počitek je obsegalo le brezupno čemenje pod nadzorom brez enega samega pogovora.


Po drugi stani pa je dr. Carl Schneider, med 1930 in 1933 strokovni direktor bolnišnice Bethel, zakonu o sterilizaciji dosledno upiral: »Ima jo za napako in meni, da je nekaj, kar je vredno biološko, enako vredno tudi v duševnem smislu. Pri pacientih z manično depresivno motnjo se na primer 'dokazano podeduje izjemno visoka raven socialnih kompetenc', da bi bila 'sterilizacija iz povsem medicinskih razlogov' dejansko nemogoča. Schneider sklene: »O tej temi ne vemo ničesar, sklepe delamo samo na podlagi eksperimentov na živalih in rastlinah.« In vendar so že dve leti pred prihodom nacistov na oblast protestantski duhovniki pozivali k sterilizaciji: » Osebe,  ki so dedne prenašalke socialne (!) manjvrednosti in potrebujejo nego, bi morali, če je le možno, izključiti iz možnosti prokreacije.«

Ko sem oddelčno sestro vprašala, zakaj imajo moje mlade kolegice pacientke vse enake brazgotine po sprednji strani trebuha, mi je pojasnila, da gre za posledice operacije slepega črevesa (apendektomije). So nam torej doma lagali, ko smo se učili, da je slepo črevo na boku? Očitno je bilo prikrivanje resničnega vzroka operacije, dejansko sterilizacije, ki so jo opravili tudi pri meni, v bolnišnici ustaljena praksa, četudi je zakon o genetskem zdravju iz leta 1933 izrecno zahteval, da je treba steriliziranim osebam vnaprej pojasniti naravo posega.

Tudi po operaciji nisem ne od zdravnikov in ne od sester izvedela, kaj so mi naredili, resnico mi je razkrila sopacientka.  Informacija me je pretresla, saj ljudem, ki so bili prisilno sterilizirani, ni bilo dovoljeno obiskovati srednjih šol niti višjih oblik izobraževanja in se niso smeli poročiti z nesteriliziranim partnerjem. Morala sem opustiti misli na izbrani študij in poklic vzgojiteljice v vrtcu, kar je bila moja želja vse od otroštva. O doživljenjski stigmatizaciji večne 'manjvrednosti' takrat še niti mislila nisem.

V januarski številki revije »Deutsche Ärtzteblatt« (glasilo nemškega zdravništva) letnika 2007 sem našla članek o odsotnosti odškodnin za 'manjvredne posameznike' vse do današnjih dni. Članek je bil opremljen s citatom prof. Wernerja Vilingerja, strokovnega direktorja iz Bethla od leta 1934 naprej, povzetega iz njegovega pričanja pred zvezno Parlamentarno komisijo za poravnavo škode 13. aprila 1961: "priča je izrazila dvom, ali ne bi izplačilo odškodnine osebam, ki so doživele prisilno sterilizacijo, vodilo do še hujših poškodb. 'Zastavi se vprašanje, ali bi to ne pripeljalo do pojava nevrotičnih pritožb in hujših obolenj, ki ne bi le poslabšala že tako težko pridobljenega subjektivnega ugodnega zdravstvenega stanja ... in morda celo vplivalo na zmožnost teh oseb za dosego zadovoljstva, celo ustvarjalnih zmožnosti?"

21. januarja 1965 je pred isto komisijo za poravnavo škode kot strokovnjak za ta vprašanja nastopil Pastor Friedrich v. Bodelschwingh, nečak in naslednik pastorja Fritza v. Bodelschwingha, ki je nastopil enako neobčutljiv do naše realnosti. "Dodelitev odškodnine steriliziranim ljudem bi tem povzročila samo nemir in povečano možnost za novo trpljenje..." V Bethlu so nadaljevali s sterilizacijo pacientov še krepko po letu 1945. Lani sem prejela telefonski klic s pričevanjem, da so na nekoga pritiskali, naj se pusti sterilizirati, še celo v sedemdesetih. Ko bi se teologi in psihiatri za svoja življenja brigali tako skrbno, kot so se za naša!

Ko so julija 1939 v kanclerski pisarni Adolfa Hitlerja okrog šestdesetim direktorjem azilov in profesorjem psihiatrije prvič predstavili evtanazijski program SS Führerja Viktorja Bracka, so vsi po vrsti z eno samo izjemo izrazili polno pripravljenost za sodelovanje pri poboju azilnih pacientov - izjema je bil profesor Gottfried Ewald iz Göttingena. Podrobno je predstavil svoje nestrinjanje. Ena sama oseba zdravega razuma in morale med šestdesetimi profesorji psihiatrije in direktorji klinik! Kam so poniknili njihova vest, njihov pogum in njihovo sočutje? Kam so izginile vrednote, ki človeka naredijo za sočloveka?

V vili na Tiergartenstrasse 4 v Berlinu so domovali strokovnjaki in višji strokovnjaki, ki so potrjevali smrtne obsodbe zgolj na podlagi vprašalnikov, ki so jih pošiljali tja iz azilov. V šestih psihiatričnih centrih za pobijanje so tiste, ki so bili na ta način obsojeni na smrt, umorili s plinom. Ko se je Hitler 24. avgusta 1941 odzval na protestno pridigo katoliškega škofa Clemensa Augusta von Galna iz Münstra, ki jo je škof prebral 3. avgusta, in ukazal prenehanje zaplinjevanj, so delo uničevalnih centrov nadaljevali azili sami z uporabo predoziranja z zdravili ter z 'dietami' do izstradanja do smrti. Po zadnjih raziskovalnih izračunih zgodovinarja profesorja Hansa-Waltherja Schmuhla je bilo zaplinjenih, pomorjenih z injekcijo ali izstradanih do smrti skoraj 300.000 pacientov v azilih ali ubožnicah in hiralnicah. 80.000 med njimi je bilo umorjenih v poljskih, francoskih in sovjetskih ustanovah. Glede na dejstvo, da politiki, psihiatri in teologi vse od tistih časov dosledno spregledujejo to do skrajnosti prignano obliko 'prisilnega zdravljenja' - pobijanje ljudi 'nevrednih življenja' - ostaja več ali manj samo na nas, na uporabnikih in preživevcih, da v svojih srcih negujemo in ohranjamo spomin na umrle v imenu psihiatrije.

Tudi po letu 1943 so psihiatri, ki so se izkazali za resnične, v obdobju 1939 do 1945 dobesedno smrtne nasprotnike svojih pacientov, svojim študentom in javnosti še kar naprej kazali eno samo podobo nevrednosti tistih, ki so jih sami klasificirali kot 'neozdravljive'. Tako je 20. Aprila 1979 – 40 let po začetku 'evtanazijskega programa leta 1939 – tednih 'Die Zeit' na naslovnici prinesel naslednji naslov: »Društvo trdosrčnih – v kačjem leglu nemškega psihiatričnega sistema«, v članku pa je pisalo »… in z nobeno manjšino ne ravnajo bolj sramotno kakor z duševno bolnimi.«

Desetletja nazadnjaštva psihiatrije tega tipa je bilo v zadnjih letih moč prevetriti samo z izjemnimi napori, kljub katerim pa ostaja ta poklic oropan pogovora. Nadaljuje se uporaba zdravil z namenom podjarmljanja, uporaba prisile in prisilnih metod, nadaljuje se nesmiseln boj proti simptomom namesto razumevanja.

»Soteria« in metoda 'Terapije na osnovi potreb', kot jo je razvil finski profesor Yrjö Alanen,  oba pristopa temeljita na izkušnjah in potrebah pacientov že dobrih trideset let. V čem sta revolucionarni? Ker jemljeta ljudi resno in dajeta takojšnji psihoterapiji absolutno prednost pred antipsihotičnimi zdravili tudi pri ljudeh, označenih z diagnozo 'shizofrenik«. Nasprotno 'Nemška zveza za psihiatrijo, psihoterapijo in nevrologijo  (DGPPN) v 'Terapevtskih smernicah za zdravljenje shizofrenije' psihoterapiji namenja vsega 10 od 140 strani. Edina metoda, ki se zdi uradni medicini primerna, je kognitivno vedenjska terapija. In še ta, kot ne pozabijo poudariti, samo v primeru, ko farmakološka terapija ne doseže učinka. Moderni nemški psihiatrični sistem je v celoti in skoraj brez spremembe povzel hipotezo Emile Kraepelina o nasledstveno oziroma genetsko povzročeni in torej za raziskovanje nesmiselni možganski bolezni – le da jo danes imenujejo drugače: motnja možganskega metabolizma.


Antipsihotična zdravila so prišla v rabo leta 1953. Odtlej smernice zahtevajo njihovo takojšnjo uporabo. Pacient, ves prevzet od svoje psihotične izkušnje, seveda hoče, da bi njega in njegovo izkušnjo jemali resno in ga skušali razumeti. Zato takojšnja umiritev z močnimi protipsihotičnimi zdravili ni nekaj, kar bi pacient razumel kot prijazno mišljeno pomoč. Zato se bo začel_a upirati. V tem primeru se bo pogosto zgodilo, da ga ali jo bodo za roke, noge in telo privezali na posteljo. Na prvem svetovnem psihiatričnem kongresu v Nemčiji po drugi svetovni vojni leta 1994 v Hamburgu, ki so ga organizirali dr. Thomas Bock in naša 'Zvezna organizacija (bivših) uporabnikov in preživevcev psihiatrije', 'Zvezna zveza sorodnikov duševno bolnih' in 'Nemška zveza za socialno psihiatrijo', je umetnica Jutta Jentges razstavila veliko platno, ki je prikazovalo človeka z nad glavo iztegnjenima rokama, medtem ko so njegove noge privezane na posteljo. Slika je bila naslovljena 'Zakaj?'. Predstavljala je trpljenje oseb, ki so čez noč privezane na posteljo. Oseba na sliki je nosila plenico. Tudi to imamo za ponižujočo sramoto. Mnogim ljudem, ki so preživeli  ponižujočo izkušnjo vezanja na posteljo, ta ostane kot dolgotrajna travma.


Med 1936 in 1959, ko sem bila petkrat hospitalizirana, ta nečloveški način privezovanja pacientov na posteljo za noge, roke in čez trup še ni obstajal; v izredno redkih primerih so uporabljali pas z držali za roke. Pri prvih štirih epizodah do leta 1946 je bil standardni postopek tak, da so najprej par tednov počakali, ali bo psihoza poniknila sama, in šele potem uvedli Metrazol, insulin ali elektrošok. Elektriko so uvedli šele leta 1936. Med zadnjo psihotično epizodo leta 1959 pa sem prvič izkusila, da so nam vsem na oddelku takoj vbrizgali visoke odmerke antipsihotikov. To popolno diktaturo, ki nam ni pustila več ne misliti ne čutiti in je hkrati povzročala popolno fizično otopelost, sem dojela kot globoko ponižanje. Na srečo sem že po dveh dneh doživela izpuščaje po koži in so morali nadaljevati postopek s tabletami. Skrivala sem jih pod jezik in jih potem izpljunila v stranišče. Kljub temu je moja psihoza minila približno sočasno kot pri drugih pacientih. Danes namesto tablet uporabljajo utekočinjena zdravila, ki jih je težje ne spraviti po grlu.


Samo za kontrast: tisočkrat bolj v pomoč, spoštovanja vreden in kompetenten je 'Krisenpension', 'Begunska hiša' v Berlinu, ekipirana po načinu 'trialoga': osebje tvorijo psihiatrični preživevci, družinski člani oziroma sorodniki, strokovnjaki in laiki, ki delajo z ljudmi brez vsake uporabe sile in prisile. Psihotični pacient in njegova izkušnja sta tukaj sprejeta resno in pozorno, nihče ne pravi, da gre samo za moten metabolizem v možganih. Ne boste verjeli, koliko ljudi je na svetu, ki bi radi samo to, da bi sami in še kdo z njimi razumeli njihovo psihozo in njih same. Žal pa tisti, ki želimo razumeti svojo psihozo, kot sem jo jaz, po petih epizodah in pri 42 letih, torej že celih 48 let nazaj, mora še zmeraj najti potrebne vpoglede vase povsem sam in osamljen – danes natanko tako kot pred petdesetimi leti.


Zato in tudi z namenom, da se spopademo z 'biološko' psihiatrijo, smo z dr. Thomasom Bockom z oddelka za psihiatrijo na hamburški univerzitetni kliniki v zimskem semestru 1989/90 začeli s 'Psihotičnimi seminarji'. Porodili smo jih kot prostor za izmenjavo izkušenj med uporabniki psihiatrije, njihovimi bližnjimi in strokovnjaki. To smo poimenovali trialog, mesto, kjer ljudje, ki so izkusili psihozo, lahko odprto spregovorijo o svoji najbolj intimni izkušnji, pri čemer jih nihče ne sili, naj jemljejo zdravila, kot bi se jim nedvomno zgodilo v psihiatrični bolnišnici. Način izmenjave izkušenj na enakopraven način za vse vključene veliko bolje omogoča, da se ljudje spoznamo med sabo. V 17 letih obstoja so se 'Psihotični seminarji' razširili na Švico in Avstrijo. Žal sodeluje zelo malo psihiatrov.


Kaj sploh je psihoza? Problem prisile in nasilja je namreč tesno povezan s to definicijo. Medicinski koncept genetsko pogojene motnje možganskega metabolizma, oropan pomena in razuma, povsem razvrednoti pacienta, ga spregleda kot osebo z lastnimi izkušnjami in neposredno sproži njegov odpor.

Kaj bi se zgodilo, kakšne posledice bi imelo, če moč definiranja ne bi bila v rokah psihiatrov, pač pa v naših? Mi bi definirali psihozo kot pojav nečesa, kar navadno domuje v podzavesti, z namenom razrešitve neke pretekle krizne situacije, ki je nismo bili sposobni rešiti s svojimi zavestnimi zmožnostmi. Mi bi definicijo tudi dodatno pojasnili s tem, da je ravno v tem razlog podobnosti med običajnimi simptomi shizofrenije in podobami, ki se nam dogajajo ponoči v sanjah – razlog je v tem, da tako psihoza kot sanje prihajajo iz podzavesti. Eden simptomov shizofrenije je na primer pojav simbolov – mišljenje in delovanje na simbolni ravni. Tudi naše nočne sanje so polne simbolov. Ali pa dejstvo, da se v shizofrenih epizodah ljudje pogosto identificirajo z Jezusom ali drugimi znamenitimi osebami. Tudi v sanjah se identificiramo z 'nastopajočimi' – verjetno zato, ker imamo pogosto veliko skupnega z njimi. In enako je pri shizofreniji s pogostim pojavljanjem 'nerealnih misli  o odnosih in pomenih'. Določene kontekste in pomene lahko razvozlamo samo v stanju spremenjenega dojemanja sveta, ki ga dosežemo v psihozi in sicer do takih vpogledov nimamo dostopa. Spet isto velja za sanje. V 'Orisu psihoanalize' je Sigmund Freud sanje označil takole: »Gre za skrivnostni nagon po združevanju, nagnjenje , da sestavine, ki bi jih v budnem stanju ohranjali vsaksebi, združujemo v nove pomene.«

  Posledično je temelj bolezni v tem, da imamo svoje psihotične izkušnje za resnične. Če bi jih od samega začetka povezovali s sanjami – potem to sploh ne bi bila bolezen! Zato moramo preusmeriti vsebino svojih psihoz na 'sanjsko raven', da se bomo lahko posvetili pomenu psihoze, ne relaciji do objektivne resničnosti. Naše psihoze pogosto spremljajo močni impulzi in čustva, ki oboji prav tako izvirajo iz podzavesti. Včasih se ravnam po teh impulzih, včasih prisluhnem notranjemu neslišanemu glasu, ki me svari pred impulzi in čustvi, da povsem ne izbruhnejo. Nekateri ljudje slišijo glasove. Takšna definicija shizofrenije ne jemlje tal pod nogami in ljudi vabi, naj se soočijo z vsebinami psihoze in travmami iz preteklosti na način, da se bodo bolje razumeli in se naučili bolje ravnati s seboj.


Pojave podzavestnega v obliki 'vtisov' jemljemo in razumemo kot nekaj, kar prihaja iz naše notranjosti. Zato na primer angleški psihiater John K. Wing razlaga 'izkušnjo miselnih vtisov' kot 'temeljni shizofreni simptom'. Verjetno je bila prav ta izkušnja misli, ki se zdijo kakor vtisi nečesa od zunaj,  podlaga za odkritje pojma 'shizofrenija'. Vendar čim razumemo, da imamo opraviti s stvarmi, ki prihajajo na dan iz naše podzavesti, ki jo pač izkusimo in sprva imamo za nekaj, kar prihaja od zunaj, iz sveta izven nas, ker gre za povsem drugačen način mišljenja in tvorjenja podob in je precej bolj podobno 'kako mislijo drugi' – s tega stališča nam je odprta pot do razumevanja tako psihoze kakor nas samih. Skoraj vsakomur med nami, ki je doživel ta fenomen, zna razumeti tudi, da imajo psihoze psihološke povzročitelje in običajno vodijo k travmam iz našega prejšnjega življenja.


Veliko ljudi je prestrašenih pred psihiatričnimi ustanovami  z njihovim prisilnim zdravljenjem in popolno odsotnostjo poskusa razumevanja človeških zgodb o psihozah in ljudi samih. Od prvega stika s pacientom bi se morali psihiatri postaviti v vlogo pomočnikov, ne nasprotnikov. Moja srčna želja je, da bi pacienti prav od začetka lahko predstavili svoje vznemirljive in mučne izkušnje na skupinskih srečanjih, da bi se lahko o izkušnjah pogovarjali, jih zapisovali – brez vsakega strahu pred neželenimi psihiatričnimi intervencami. Med tem procesom bi bila izjemno dragocena pomoč ljudi, ki so samo doživeli psihoze in jih tudi prešli in so uspeli dojeti pomen teh dogodkov za njihovo življenje in so jih tudi uspeli integrirati v svoja vsakdanja življenja.

Na oddelku za psihiatrijo hamburške univerzitetne klinike s pomočjo sredstev evropskega sklada Leonardo da Vinci poteka pilotni projekt s kratico EX-IN ('Izkušenjska vključenost'), ki je namenjen prav temu, usposabljanju ljudi, ki so preživeli psihozo, da bodo pomagali pri temu drugim ljudem. Podrobno je program opisan v »Eppendorfer« ( februarska številka letnika 2007) pod naslovom »Od pacienta k strokovnjaku – evropski projekt usposablja (nekdanje) uporabnike psihiatrije za pomoč drugim pacientom.«

Med leti 1936 in 1959 sem izkusila pet različnih psihiatričnih bolnišnic s 23 profesorji psihiatrije, strokovnimi direktorji, višjimi zdravniki in njihovimi asistenti.  Vsi po vrsti so zdravili mojo genetsko povzročeno, brezsmiselno in neozdravljivo shizofrenijo. Deležna nisem bila niti enega samega pogovora o vsebinah mojih psihoz niti o življenjskih travmah, ki so bile psihozam predhodne, niti o kakšnih povezavah med prvimi in drugimi. Tudi današnji psihiatrični pacienti se pritožujejo nad odsotnostjo pogovora.

Vzpodbudil me je publicist Hans Krieger. S svojimi prizadevnimi kritikami novosti na področju psihiatrične in psihološke literature v 60. In 70, letih prejšnjega stoletja v tedniku »Die Zeit« se je zavzemal za bolj človečno in občutljivo obravnavo psihotičnih pacientov in hkrati v naš prostor prinašal opise reformnih poskusov v tujini, denimo »Kingsley Halla« Ronalda Lainga. Prad gospodu Kriegerju se moram zahvaliti, da me je vztrajno vzpodbujal, naj zapišem svoje izkušnje s psihozami in okrevanjem. Leta 1990 sta z Listom te zapise izdala pod naslovom »Na sledi zvezde jutranjice – psihoza kot samoodkritje« (zadnjič je bila knjiga ponatisnjena pri založbi Paranus). Tam boste prebrali, da sem resnično imela shizofrenijo. Ker če bi sledili Kraepelinu, je nisem imela: po njegovi teoriji ozdravljeni shizofrenik ne obstaja.

Kako daleč smemo zaupati sistemu psihiatrije, ki zavrača koncept ozdravitve samo zato, ker ta nasprotuje teoriji brezumne, neozdravljive motnje možganskega metabolizma? Mi, starejši, smo s svojimi psihozami plačali za to genetsko-somatsko dogmo s prisilnimi sterilizacijami in posledicami teh, naši sodobniki, žrtve 'evtanazije', so dogmo plačali s svojimi življenji. Čas je že, da psihiatrični sistem postane empirična znanost, utemeljena na izkušnjah pacientov.


Več o Dorothei Buck: http://www.bpe-online.de/buck/index.htm

Iz angleščine prevedel Tone Vrhovnik Straka




Rokova modrina in moja sivina

Objavljeno 9. 03. 2017 ob 09:12 - Komentarji: 2 - Napiši komentar - Stalna povezava

Snoči me je draga za osmi marec peljala v gledališče. Še prej sem pred tedni kot mozoljast fen sredi ene oštarije naskočil Boštjana Videmška, ki ga neizmerno cenim, in mu povedal, da grem gledat tudi to njegovo prvo literarno delo. Rekel je, naj poročam, kako je bilo.

Ne morem poročat. V bistvu se na teater ne spoznam, lahko rečem le, da je bilo verjetno zelo težko narediti tako biografsko fresko (izjemno uspešen športnik, ločena starša, ki vlečeta vsak v svojo smer, nenadna slava med ljudstvom, narobe (z ljudskimi prispevki, 'Podarim, dobim') financiran vrhunski šport, ki omogoča totalan pašaluk in netransparentnost) - kako to stlačiti v dobro uro? Igralci? Primož Bezjak je itak neznanska zvezda, drugi so bili dobri, meni posebej Damjana Černe. V režiji preveč 'slepih peg' ob nenehnih scenskih prestavitvah, ampak ipak, na gledališki oder pripeljati hkrati smučanje in potapljanje, dva najbolj zunanja športa - probajte in se beremo.

Vsekakor čestitke tako Videmšku kot Pograjcu in posebej Bezjaku.

Zdaj pa k temnim spominom. Sam sem isti letnik kot Petrovič in smo seveda tista leta dirkali na istih tekmah. Ampak če znam zdajle poimensko našteti vso takratno našo (ŠRD Smučar, ko nas je Niko 'oddvojil' od Alademika, kamor sem kasneje prebegnil nazaj) ekipo: Čombe, Kuret, jaz in večino Olimpijine (Grega Erbežnik, Klemen Bergant je bil mlajši) - z njimi smo preživeli večino poletij na Češki koči, pa onih od Novinarja smpoh ne pomnim. Bom pogledal doma, če imam kake izrezke, ampak razen Roka se ne spomnim nikogar, niti punc ne (okej, Svetka je bila menda najprej naša, Akademikova, šele potem jo je oče Čvek odpeljal v Novinar). Ampak pak želim povedat: da nas je na primer na dirkah LTS ('ljubljanske tekmovalne skupnosti') nastopalo vsega 15, 20 iz letnika, vsi smo se nekako poznali. Tudi na državnih tekmah se nam je pridružilo vsega še enkrat toliko (z Raven pa z Maribora pa eno leto iz Kranjske gore), državne so bile pa itak samo slovenske, zelo redko so prisopihali še kakšni iz Zagreba in predvsem iz Beograda (Čukarički - tem smo se nasmihali, ker so imeli totalno vesoljsko opremo, takrat so ravno prišli ven smukaški dresi, imeli so jih, ampak vseeno smo jih žgali za par sekund).

Da ne bo nesporazuma: s Petrovičem se osebno sploh poznala nisva. Sam sem ga spoznal najprej iz intervjuja v Anteni tam leta 78 do 80 (Anteno smo kupovali zaradi rubrike z nasveti, kjer so bile one tipa: med plesom je imel moj fant nekaj trdega v žepu; ali je alkoholik?). Tisti intervju me je globoko pretresel. Če sem se imel jaz v moji zabačeni skupnosti na Rakovniku za nekega znalca, je tu en tip razlagal, kako bere Junga in Adlerja. Sam za ta dva stripa še slišal nisem! Ampak okej.

Z dirk imam dvoje spominov, oba sta grda. Prvi je z neke tekme na Sorici, je samo vtis. Ogledujemo si progo pred štartom (enako, kot to počnejo še danes). Iz megle z desne strani izmed dreves (na Sorici še dandanes vertikalna vrsta dreves nekako predeljuje smučišče na več pasov) takole prečno na izi prismuča en živo oranžen kombinezon (take so tisto leto nosili vsi iz državne, od naše generacije je bil to, mislim, samo Rok, zato sem tudi takoj vedel, da je on), za njim pa se pojavi en ogromen enak kombinezon, isti, samo na vse strani 3x večji. Jasno, ata Krešo. Ta ata je bil na VSEH tekmah čisto zraven in morda sta mi bila zato, ker sva z mojim fotrom živela sama in ga smučanje (ne karkoli drugega, s čimer sem se bavil) ama ni zanimalo pol kurca, morda sta mi bila zato zmerom tako zoprna.

Drug spomin je še grši. Šlo je za slalom v Kranjski gori tam nekje leta 1980 na 'S'u (na tisti ozki strmini, ki je danes, ko imamo Podkoren, sploh ne uporabljajo več in se konča na črpalko - tam smo imeli večino resnejših tekem). Ne vem, ali je bila tekma LTS ali državna, bistvo je bilo, da sem zelo dobro odpeljal prvi tek (slalom ni bila moja disciplina) in sem si skratka obetal super pike. Pike so se računale po zaostanku za prvim in njegovimi pikami in po prvem teku je vodil Petrovič. Če se prav spomnim, še ni bilo obratnega štarta, torej je prvi po prvem teku štartal prvi v drugem teku. Kakorkoli, napalim se totalno, pred očmi so mi že vihrale zastonj Elanove smučke, zastonj Alpinini pancarji (to je prinesla uvrstitev v 'vrhunski razred, vanj sem prišel potem čez leto ali dve), Petrovič pa, preden se postavi na štart, prhne proti nam: 'Nič ne bo z mojimi pikami, fantje.' Nič nisem razumel. Oziroma sem potem, ko je po res vrhunski vožnji, alal vera, pred zadnjim kolom enostavno zavil in se odpeljal mimo cilja.

Tisti dan sem sicer dobil dobre pike, lahko bi pa boljše. Evo, zato sem bil malo bolj cinične sorte, ko je začel zmagovati v svetovnem pokalu.

In ko zdajle mislim: Rokova najbolj uspešna sezona 1985/6 je bila natanko tista, ko smo šli vsi drugi fantje iz njegove generacije v vojsko. Seveda smo razumeli in se nam je zdelo absolutno prav, samo spremljal je nisem. In potem sem že decembra prišel domov, sledilo je moje manično brnenje ... in konec Rokove najboljše sezone sem dočakal v Polju. Zato res nisem objektiven.

Sem pa potem slišal - ampak te smo slišali itak vsi - tiste govorice, kako so ga, ko so ga na Korčuli našli mrtvega, našli pod vodo sedeti s tistim njegovim značilnim nasmeškom na ustnicah. Verjamem. Meni se je zdel en fula prezgodaj odrasel človek in ko zdajle tuhtam, pravzaprav nikoli nisem bil jezen nanj, zelo pa na njegove starše, predvsem očeta. Ker iz tistih redkih stikov na tekmah ali če smo imeli sosednje proge na treningih je bilo videti, da enostavno ne sodi med nas - pa prav mogoče bi, če bi mu to pustili.

Hecno, s pedagoške, kamor je hodil ista štiri leta kot jaz na Poljane, nimam nobene informacije, sploh se nismo poznali.

Aja, imam še eno. Tista leta so nas ogromno športno testirali. Vem, da sem imel neznansko dober rezultat pri trebušnjakih (itak smo bili smučarji takrat daleč pred vsemi, celo na krosih smo serijsko zmagovali, šele kasneje (Tomba, Košir) so iz vztrajnikov naredili hruste), spomnim pa se, da mi je šlo tudi strašno dobro na 60 metrov - tam sem bil menda 'samo za Petrovičem', kar je veljalo za hudo veliko pohvalo. Torej je vsaj v osnovni šoli, spet govorim o letih 79, 80, še bil motorično, vztrajnostno in anaerobno vrhunski. Morda kje na Fakulteti za šport hranijo te rezultate.


Šport in šah: danes zjutraj sem prvič v življenju preplaval v kosu 400 hrbet (priznam, edini v skupini sem vzel valjček, ipak se še regeneriram). Sva se pa sredi noči skupaj na bazen s kolesi peljala s tamalo in imela sva tako prijeten in ljubeč pogovor, da sem še zdaj čisto haj.



Katarina Nadrag: Poslušaj me, tebi pojem

Objavljeno 2. 03. 2017 ob 05:28 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Na Katarino Nadrag me je pred vsega mesecem, dvema opozorila ljuba prijateljica Ivana, medtem ko sva razpravljala o Juulu, psihiatriji in ranjenih otrocih, češ ko pa tisto bereš, te pa prime, da bi šel in koga resno na gobec. Mislila je na prvenec, neleposlovno izpoved Utopljene sanje. O poti iz alkoholnega pekla (MK, 2010). Seveda takšnega nagiba nisem spregledal, kot nekakšna spužva vlečem vase vse, najraje literarne vire, ki se tičejo mojega (tudi empiričnega) spoznanja, da bi bilo treba z občutljivimi, predvsem z kakorkoli čustveno in ali telesno poškodovanimi otroki v tej državi delati več in drugače. Prebral sem knjigo in res je: imelo me je, da bi koga resno na gobec.

Ob tem sem se s pomočjo facebooka z avtorico tudi spoznal in spoprijateljil, cenim jo kot eno najmočnejših preživevk slovenskega duševnega zdravja in dragocen dokaz, da je s travmami iz otroštva in mladosti moč pospraviti ter jih ustvarjalno vgraditi v uspešno odraslo življenje. Pozor: Katarino Nadrag vidim kot prvi takšen primer. Doslej sem mislil, da je to morda Ana iz mučnega kvarteta štirih knjižic odličnega psihoterapevta dr. Dušana Rutarja, ampak Ano tudi osebno poznam in vidim, da proces v njej še traja. Zlorabe so nekaj najhujšega, kar se lahko primeri človeku, in res je potreben najmanj olimpijska priprava, da človek pride ven.
Seveda je vmes oziroma že pred mojo 'analizo Nadrag' izšel tudi Kataririn literarni prvenec, roman Poslušaj me, tebi pojem. In, evo, tega bom popisal v nadaljevanju.

Zgodba se odpre nenavadno. Da mora junakinja na hitro 'posvojiti' petletno hčerko v nesreči obeh staršev umrle prijateljice, je že samo po sebi stresno, bralsko intrigantno, že skoraj odbijajoče pa je, da junakinja Polona malo Darjo že od prve strani neobrazloženo, a z vsem besom sovraži. Ker je deklica vstopila v razmerje med prijateljicama?  Ni jasno, jasno je, da Polona z malo osirotelko neznansko grdo ravna, v nekem dogodku jo celo pahne, da krvava in nezavestna obleži. In to deklica, ki bi samo rada k staršem, za katera ne ve - tudi to je nenavadna okoliščina -, da ju ni več, in za smrt katerih ji 'skrbnica' niti ne pove. Ko se že zdi, da naravnost pobesnela ženska v sicer idiličnem gorskem zakotju, ki še najbolj spominja na scenografijo kake Heidi, pripravlja samo še hujše preizkušnje za dekle in se to v poskusu razrešitve stanja celo skoraj utopi, se podoba počasi začne mehčati: vljudno v razmerja stopi samski sosed, v obrisih se začne izkazovati tudi, kako nerazumno sovraštvo Polone do dekletca pravzaprav temelji v hudih poškodbah, ki jih je Polona v otroštvu sama dobila od staršev in rejnikov ter šolskega sistema. Roman v svet vnese nekaj miru, Polona se začne previdno spreminjati, najde celo stik in v procesu ljubezen do Darje, v pravzaprav eksplicitni seksualni sceni na morju se hudi duhovi umaknejo toplejšim, prijaznejšim, zdi se, da je svet vendarle moč sestaviti na novo.
AMPAK! To se zgodi na približno treh petinah romana. Priznam, zajela me je panika. Kam bo zdaj kvačkala in odkvačkala avtorica? Seveda je tudi v uvodni del romana vpleteno neuspešno terapevtsko 'razmerje' z arogantnim in oblastniškim psihiatrom (močno podobnim pokojnemu dr. Ruglju, ki ne najbolj častno nastopa že v omenjenem neleposlovnem prvencu) in izkaže se, da je temu, osvobajanju od škodljive terapije, namenjen zadnji del romana. 'Doktor' vztraja na zdravilih, izsiljuje celo z uvedbo injekcij (takoimenovanih 'depo' učinkovin, ki se sproščajo postopoma in jih psihiatrija daje predvsem neposlušnim ljudem, za katere meni, da tabletk ne goltajo redno) in seveda s slabo 'karakteristiko', saj je Polona na enoletni bolniški zaradi duševnih tegob ter zato zelo odvisna od psihiatrovega mnenja. Boj Polone proti doktorju Mraku sem sam prebral kot politični manifest, kot zahtevo junakinje, naj ji represivni 'sistem' dopusti zaživeti med ljubimi ljudmi odraslo in po svoje - in na koncu se junakinja dejansko vrne domov dovolj močna, da lahko izpahne celo pijanega očeta, ki prihaja zahtevat denar za materin pogreb. Zmaga je evidentna, pot, prepletena z umetniškim ustvarjanjem (tako junakinja kot avtorica odkrijeta potešitev v slikanju, tudi naslovnica je njuno delo) zakoličena, prehojena in zmagana.

Roman Poslušaj me, tebi pojem torej moram oceniti dvakrat, politično in literarno. Politično gre za presežek, ki mu v sodobni slovenski literaturi pravzaprav ne najdem primerjave. Da bi se nekdo takole lotil področja, ki javno velja za nekaj dobrega, humanega, in razglasil, kako vse to ni res, da psihiatrija zlorabljenega človeka še enkrat zlorabi? Ne, ne najdem primerjave. 
In literarno? Takole bom zapisal: glede na to, da je avtorici osebna travmatična izkušnja takorekoč vodila prste po tipkovnici (in ob dejstvu, da je osebna izkušnja vsebovala tudi prepoved branja in zelo rudimentarno šolsko kariero), je roman tudi na tem mestu izreden. V tok pripovedi se vpletajo spomini, ki jih sproži ta ali oni dogodek, vse bolj idilični odnosi sprožajo tudi vse grozovitejšo podzavest, vse skupaj se izteka v ultimativni otroški stavek, ki se izkaže za naslov pričujoče knjige. Meni manjka le nekaj drobcev, hecno, vsi so povezani z dekletcem, z Darjo (ni povsem jasno, zakaj petletnici Polona ne - ali pa enkrat celo ji - pove, da mame dejansko ni več in je zdaj ona njena mama, tragični dogodek s skorajšnjo utopitvijo deklice tudi ostane samo epizoda, ki se ne razjasni, ob naslednjih obiskih istega mesta Polona celo ne poveže več te travme z drugimi ... junakinja celo sploh ne razmišlja, kaj bo z malo, ko se sama vrne v službo - jo bo vzela s seboj v mesto, vpisala v vrtec). Morda je vse to nameravano in samo jaz vidim kot spregled, a četudi, celota stoji.

Moj kratek povzetek se torej glasi: hvala, Katarina.

Tone Vrhovnik Straka


Jagode in grlo

Objavljeno 1. 03. 2017 ob 10:30 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

Vidim, da je luknja med vpisi prevelika in prav je, da to obdobje premostim vsaj z nekakšnimi alinejami.

Tale je histerična še iz Berlina, letos bodo lepše (Foto V)

Delam predvsem v duševnem zdravju, v službi sem 'malo popustil'. Oktobra kot eden štirih predstavnikov Enusp nastopam na svetovnem kongresu psihiatrije v Berlinu (kje pa drugje?). Z Igorjem delava na knjigi o zgodovini uporabništva, sodelujem z Barbko in ravno včeraj smo vsi trije posneli enourno oddajo K PR NORCIH na Radiu Študent.


NOVEMBRA 2016 sem bil na 'opolnomočnem seminarju' Enusp v Berlinu. Tokrat sem bil že bolj čvekav, navezal sem par lepih prijateljstev in stikov (na primer s Petrom Lehmannom), še zmerom pa sem prav fenovski do Piotra iz Krakovie. Isti mesec sem nastopil na kongresu slovenskih psihiatrov v Bernardinu.

OKTOBRA 2016 sem enako kot leto prej propadel v zadnjih kilometrih ljubljanskega maratona (prvo leto 3:21, drugo 3:26). Takoj novembra sem začel plavati, teči šele februarja, zato pa kar kolesarim. 8. julija dirkam na ironmanu FRYSMAN na Holandskem.

OKTOBRA 2016 smo se (14., dan kasneje bi morali plačati še eno najemnino) preselili v hišo pokojnih ata in mame za Bežigrad. Vsa prenova je stala tam ene 60.000 evrov, ampak pomagal je moj oče, nekaj sva pokrila s kreditom in nekaj z našparanim za punce, kar bova vrnila njima z novim kreditom). Prvi meseci kažejo, da imamo kar v redu gospodarstvo.

JUNIJA 2016 je Tavelika naredila maturo. Bili smo srečni ... razen nje. Pritožila se je iz dveh predmetov in dosegla 30 točk in status zlate maturantke. Bolj sem srečen zaradi njene vztrajnosti, celo obiral sem jo pri tem.

JANUARJA 2016 je umrla Renata, moja zlata prijateljica in mera. Obesila se je. Kakšno leto sem se sam in smo se drugi borili z mešanico jeze in obupa, ob njenem rojstnem dnevu na valentinovo letos smo se odločili, da z društvom 'Poglej!' nadaljujemo, jaz sem predsednik.

SEPTEMBRA 2015 je umrl Adolf, moj tast.


Tole se bere ob temule.



Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve

Objavljeno 25. 02. 2017 ob 23:57 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Pri prvencu Jedrt Lapuh Maležič »Težkomentalci« nisem mogel biti kritično nepristranski, ker mi je tematika zaprtega oddelka psihiatrije izkustveno preblizu: besedilo mi je bilo nezadostno, ker niso bili zadovoljeni moji povsem zavedno nezavedni goni po 'survivers' porn', po mastnih zgodbah iz sveta norcev, ki jih pač veterani tega področja srkamo kot drogo in v neznanskih količinah in lahko tudi čisto profane in klišejske, samo da peče in boli in nam je potem patetično toplo. Zato sem noveleskno zbirko »Bojne barve« čakal s povsem drugačnim užitkom: z lezbištvom se tudi kot 'identifikacijska spužva' enostavno ne morem poenotiti, zadeva mi je zunanja in nimam ustreznih sestavin, do nje sem lahko indiferenten kot do sestavljanja vlakovnih kompozicij, štrikanja neskončnih kvadratkov iz ostankov volne ali zbiranja nalepk nogometašev – do teh zadev sem lahko kritičen brez da rabim supervizijo.

In sem se lotil branja. In me je že prva novela zasvojila. Ker sem jo slišal v živo iz ust avtorice že na predstavitvi, sem se premaknil na drugi in tretji specimen – rezultat je prišel isti. Zadeva je mojstrovina. Pika.

Zakaj? Ker človek dobi občutek, da bi avtorica lahko nadrgnila diamant iz vsakega kamenčka na železniškem nasipu: vzela bi par ljudov, jih premešala v neki situaciji, jo zašpilila z naukom – in eto, spet in spet bi vzdihnili 'pa to bi jaz natanko takole povedal … če bi seveda znal!' Najti obče v partikularnem, to je namreč tisto, o čemer leporečimo kot o umetnosti. Najti obče v smešnem, bizarnem, patetičnem partikulu, to je pa resna umetnost. In novele Jedrt Lapuh Maležič so resna umetnost. Kako najti kod od vseh štreberskih kolegic na faksu, kot ga avtorica najde v noveli Pošast, kako odkriti prisrčno, a obenem totalno grozljivo otroško potrebo po lastenju ljube osebe, kot nam jo avtorica v par simpl potezah čopiča naslika v Lepi Bredi? Šviga švaga – in evo ti vso otroško psihologijo!

Imam tudi odgovor na vprašanje, kako lahko nekdo, v našem primeru Lapuh Maležič, tako presneto pozna jezik, da bi bilo žaljivo preprosto reči, da se tonaža njenim novelam prilega 'kot rokavica'? Tule pa bom zajel po analogiji, odgovor poznam iz prakse: avtorica je prevajalka. In kot je v nekem zaprašenem intervjuju pokojna nestorina Radojka Vrančič, slovenska prenašalka Prousta, prostodušno pripovedovala, da je ključ do nekega prav zajebanega Proustovega termina (šlo je za neke 'gospodične') našla preko svoje obsedenosti s kuho in kuharskimi knjigami, sicer bi tisti izraz za zmeraj ostal narobe preveden in verjetno tudi spregledan, tako si domišljam, da gre neznansko bogatijo terminologije, ki se vsipa iz Bojnih barv, iskati v avtoričinem prevajavskem delu in erosu, povezanem s to ritobolno aktivnostjo: ko pri prestavljanju v slovenščino človek recimo na že petnajsti strani dialoga mehanično dodaja 'je rekel' in 'je rekla', takrat se mu iz neke odgovornosti do potencialne_ga bravke_lca začno po glavi  plesti sopomenke in novopomenke, ki bi osebi lahko pomagale, da bi se lažje prebila še čez šestnajsto stran takšnega dialoga. In iz tega pravira potem pogledajo na svet novosti, povezave, da od iskrenja zasije nebo, metafore in metonimije, da človek zija kot krap še dolgo v noč in mu je pri tem neznansko lepo. ŠčegeTanja, 'v kotu stopnišča pridna tačko dajala' in še in še. To je kot rečeno umetnost, kadar smo obsijani z njo.

In to še ni vse: moj občutek je, da avtorica celo jezikovni register prilagaja tako vsebini posamezne novele kot lastnostim pripovedovalca, njegovi starosti, vlogi: nekako razumljivo so najbolj metaforično polne novele, ki jih pripovedujejo tipi, na primer doslovno zabiti 'Miško s piško', ki najde in tudi dobi, kar mu gre, medtem ko so globje, bolj eksisitencialne ala 'Niti jaz ne' brez jezikovnih biserčkov, osredotočene na nianse, na etos.

Še nekaj je skupnega novelam Lapuh Maležič: dogajanje se zgošča okrog intimnih zadev, ne nujno seksa, četudi ima ta zelo pomembno vlogo: predvsem okrog tistih intimnih dogodkov, ki ljudi nekako zavežejo, spremenijo, določijo. Res je, pade človeku na pamet, verjetno je teže napletati eksistenčne dileme ob tem, ko dve dami štrikata nogavice ali možakarja popravljata avto, tisti akti so nam lahko tudi povsem zunanji, presneto višje so stave, kadar denimo indijanski poglavica iz Savskega naselja privezuje zajeto zoprnico iz nasprotnega plemena na oporo pograda (Sramotilni steber) ali denimo ljubimka od svoje gracije sredi noči zasliši stavek, ki usodno zaznamuje njeno mesto v svetu (Veliki sik). Morda bodo zagovorniki LGBT literature nekoliko čudno gledali, vendar se mi spolne kombinacije v novelah pravzaprav ne zdijo posebej odločujoče, kolikor se seveda ne nanašajo na ironizacijo in kritiko stereotipov takšnih in drugačnih kombinacij. Ljubezen nam je itak vsem v pogubo, parafraziram enega Starih.

Če naj novele v Bojnih barvah skušam še nekoliko gradirati, napišem takole: so kot zelo dobra nogometna ekipa. Vsa pomembna igralna mesta so korektno zapolnjena, nobeno od besedilc ni tiste vrste, da bi ga v prestopnem roku z ironičnim nasmeškom prodali klubu iz Palanke. Če pa sprašujete o vrhunskih imenih, je takole: na golu zanesljivi kamen kost Sramotilni steber, največji zvezdniki pa  Lepa Breda, Niti jaz ne in Nag iti ven je nevarno. Nogometno gledano taka ekipa brez najmanjšega problema prezimi v Evropi, potem je pa vse odprto. Globok poklon!

Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve. Založba Škuc, zbirka Lambda  (124), 2016. 20 €




Nasilje nad osebami s težavami v duševnem zdravju

Objavljeno 22. 02. 2017 ob 08:05 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

S temle sem pa včeraj trapil publiko v Novi Gorici.



»Nasilje nad osebami s težavami v duševnem zdravju«

Nova Gorica, 21. februarja 2017



NASILNA NOROST

Najprej razblinimo en pomemben mit: 'norci' nismo nevarni ljudje. Čeprav mediji in ljudski glas v strahu pred nami vsako kaznivo dejanje presojajo tudi po lestvici norosti osumljenca, statistični podatki kažejo drugačno sliko. Poglejmo morda najbolj 'protinorčevsko' študijo tega tipa:

 


Primerjalne stopnje nasilja

  Odstotek obsojenih zaradi najmanj enega nasilnega kaznivega dejanja (1973–2006)

  Odstotek obsojenih zaradi najmanj enega nasilnega kaznivega dejanja (1973–2006)

Vir: Fazel S, et al. Archives of General Psychiatry. September 2010.

(ne rata mi prilepiti PPT slida): 


Skupek študij o tem fenomenu ugotavlja, da nasilje pri ljudeh z duševno motnjo – enako kot v splošni populaciji – izvira iz vrste faktorjev, ki se prekrivajo. Gre za družinsko sliko, osebne stresorje (na primer ločitev, izguba bližnje osebe), socioekonomske faktorje (revščina, brezdomstvo …). Četudi se na prvi pogled nasilje ob uporabi psihiatričnih zdravil dokazano zmanjša, bi bilo za dejanski uspeh treba ljudem pomagati bistveno bolj celostno (dolgoročne intervence z različnimi psihosocialnimi pristopi vključno s kognitivno vedenjsko terapijo, programi nenasilne komunikacije, programi znižanja jemanj alkohola in prepovedanih substanc).


NASILJE KOT PODLAGA DUŠEVNE MOTNJE

Seveda nasilja kot osamljenega dejavnika ne moremo obtožiti za vzrok vseh duševnih motenj na tem svetu, ponuja pa mojster pedagoških prijemov dr. Jesper Juul eno dokaj preprosto teorijo, o kateri velja razmisliti: stresne dogodke, predvsem tiste povezane z nasiljem, v otroštvu predelamo na način, da jih začnemo izražati navzven (z agresivnostjo) ali navznoter (z umikom, poskusi 'urejanja razmer', s 'pridnostjo'). Za razvoj duševnih motenj je paradoksalno bolj nevarna druga, mirna pot, saj kot otroci te vsebine nalagamo v nezavedno in iz svoje glave delamo nekakšno minsko polje, pri katerem nikdar ne vemo, kdaj in ob kakšnem dogodki bomo morda pet, petnajst ali dvajset let kasneje sprožili neznansko eksplozijo, bo kateri bomo sami še najbolj šokirani. Ker ne bomo vedeli, kaj nas je zadelo, se bomo seveda obnašali čudno, in če se bomo obnašali zelo čudno – potem se v dovolj neugodnih okoliščinah lahko zgodi, da tak ognjemet zaznamuje začetek naše 'psihiatrične kariere'.

Tovrstne 'notranje eksplozije' se dogajajo slehernemu med nami, od vrste dejavnikov pa je odvisno, kakšno bo pokanje in kam lahko vodi. Za današnji namen bo dovolj, da te teoretski del uporabim za še eno tezo: ljudje z duševnimi motnjami v veliki veliki veliki večini primerov nimamo nič opraviti z vzroki za naše motnje, čeprav si sami na vse načine prizadevamo, da bi si pripisali vsaj majcen del krivde. Kaj bi delovalo najbolj terapevtsko: nehajte nam pri tem pomagat. Podzavest je bistveno bolj zapletena reč kot to, kar si občutljivi ljudje skušamo narisat: da smo ga nekje po poti nekaj hudo polomili in da bom 'z delom na sebi' to popravili. Vidite, to je nasilje. Nasilje, ki ga vršimo sami nad sabo, ko si ne znamo bolje pomagati v želji, da bi bolj mirno in vljudno živeli z vami.


NASILJE SVETA IN VESOLJA Z OKOLICO NAD NORCI

Tu bom pa postal oseben. Moja izkušnja s psihiatrijo je stara že več kot trideset let, sega v drugo državo, je pa še danes živa. Sem 'zgodovinska priča' tega, kako so včasih ljudi z duševnimi težavami zaklepali, zapirali v 'varovalne postelje', jih 'zdravili' z elektro šoli, jih fizično zlorabljali.

Kar me jezi, je to, da danes, leta 2017, najdem zapise takšne vrste:

'Prosim za pomoč. Sicer tudi jaz iščem novo psihiatrinjo ampak bom že nekako preživela. Hujše je kolegu. Ker ima depo, težko najde drugega psihiatra, saj po zakonu mora imeti možnost dajati depo. Seveda išče nekoga, ki bi to takoj po zamenjavi ukinil depo. Sedanja noče niti slišati o tem. Ne morete si predstavljati, kaj to dela ljudem. Vsakič ko ga dobi, se še cel dan zabija v stvari, če hoče jesti naredi totalko v kuhinji (ravno sem ga pitala), ne najde sobe, hoče bos ven na sneg, ma ni za opisati res. Kako lahko psihiater naredi kaj takega človeku. Res ne razumem. Nunjo bi rabil nekoga v Lj., pa da je na napotnico. Že jaz brez depoja ne najdem nikogar, ki bi sprejel nove paciente. Hvala za pomoč, ker na depoju si bo še kaj naredil. Večno ga tudi ne bomo morali drugi čuvati tisti dan, ko ga dobi.  :('

In kakšna je rešitev – ne samo za ta primer, za vse primere, v katerih ljudje zaradi psihiatrične diagnoze, otopeli od zdravil, zmedeni od posledic recimo bipolarne manije, do kosti prestrašeni zaradi paranoje posedamo doma pred televizorjem, se bašemo s čipsom in kokakolo in nas imajo vsi dovolj, ker ne vidijo drugega kot enega lenuharja, ki spet poležuje?


Na sistemski ravni je zadeva prav bizarno enostavna: samo upoštevajmo sprejete in veljavne dokumente. Slovenija je denimo leta 2007 podpisala in 2008 ratificirala Konvencijo ZN o pravicah invalidov, v kateri se ne vidimo samo tisti na vozičkih in slepi in gluhi, ki lahko nastopajo na paraolimpijadah, pač pa »ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi


Ne slepimo se, nobena država na svetu ne spoštuje te konvencije v celoti, denimo znameniti 14. člen, ki ne samo po našem mnenju, pač pa tudi po obvezni razlagi (»da jim ni nezakonito ali samovoljno odvzeta prostost, da je vsak odvzem prostosti v skladu z zakonom in da invalidnost v nobenem primeru ni razlog za odvzem prostosti«) postavlja izven zakona vse 'varovane oddelke' psihiatričnih klinih – vključno z Idrijo, Ljubljano, Mariborom, Ormožem, Vojnikom in Begunjami PLUS vsemi socialnovarstvenimi zavodi in 'posebnimi oddelki' v domovih za ostarele. Jasno, nisem nor, da bi zahteval, naj takoj jutri odprejo vrata vseh teh oddelkov, imam pa za to željo veljavno pravno podlago.

In dotlej? Kako zmanjšati nasilje nad nami do tistega sončnega jutra? Morda lahko poskusimo na etični ravni. Etika je nekaj, s čimer se lahko igramo ljudje različnih poklicev, starosti, izobrazbenih ravni, geografske lege … celo svetovnih nazorov.


Za mero lahko vzamemo misel nemškega razsvetljenskega filozofa Imannuela Kanta, ki je zgolj še enkrat zatesnil idejo, ki se najmanj trikrat pojavi tudi v Svetem pismu pa v kitajski in budistični misli in ji popularno rečemo tudi 'zlato pravilo'. Kant ga izreče takole: »Ravnaj tako, da bi vsako dejanje lahko postalo obči zakon«. To enostavno pomeni, da v ravnanju z ljudmi z duševno motnjo upoštevajmo, da se prav lahko znajdemo na drugi strani – po eni tistih eksplozij, ki sem jih omenil prej – tudi sami: ravnajmo torej z njimi spoštljivo, prijazno in z jasno mislijo, da so težave nekaj bolj ali manj prehodnega. Ne spravljajmo jih nasilno na psihiatrije in če jih že moramo, naredimo to človečno – o vsem tem se lahko preventivno dobro podučimo. Ne bašimo ljudi z zdravili, če tega nočejo, premislimo, ali jim lahko pomagamo tudi s čim drugim.

Gospa Dorothea Buck, ki bo 6. aprila letos slavila 100 let in je živa priča vseh, tudi najbolj grozovitih epizod 'duševnega zdravja' v tem obdobju, v svojem znamenitem zapisu ob zadnji veliko obletnici, torej 10 let tega, opisuje svojih pet psihotičnih izkušenj. »Pri prvih štirih epizodah do leta 1946 je bil standardni postopek tak, da so najprej par tednov počakali, ali bo psihoza poniknila sama, in šele potem uvedli Metrazol, insulin ali elektrošok. Elektriko so uvedli šele leta 1936. Med zadnjo psihotično epizodo leta 1959 pa sem prvič iskusila, da so nam vsem na oddelku takoj vbrizgali visoke odmerke antipsihotikov. To popolno diktaturo, ki nam ni pustila več ne misliti ne čutiti in je hkrati povzročala popolno fizično otopelost, sem dojela kot globoko ponižanje. Na srečo sem že po dveh dneh doživela izpuščaje po koži in so morali nadaljevati postopek s tabletami. Skrivala sem jih pod jezik in jih potem izpljunila v stranišče. Kljub temu je moja psihoza minila približno sočasno kot pri drugih pacientih.«

(na PPT dam sliko gospe Buck)


KONEC



Etična vprašanja ob sprejemu na zdravljenje

Objavljeno 22. 02. 2017 ob 07:58 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Spodnji tekst sem sredi oktobra oddrdral na simpoziju o stigmi na kongresu slovenskih psihiatrov.


Etična vprašanja pri sprejemu na zdravljenje


Razmerje med osebo z duševnimi težavami in zdravstvenim sistemom je obremenjeno z mnogoterimi predsodki in nedorečenostmi, zato sta medsebojno razumevanje in predvsem sodelovanje manj trdna kot pri večini drugih priložnosti, v katerih se zdravniki srečujejo s težavami splošne populacije. Čim se lotimo iskanja razlogov in razlag za takšno stanje, se zapletemo v težko razrešljive težave: stališča ostanejo čista in jasna samo do trenutka, dokler se ne soočijo s stališči nasprotne strani: takrat v razpravo vstopijo razmerja moči, tradicionalna in sodobna pojmovanja vlog in razmerij, zamere, predsodki in strahovi.

Zato sem skušal to razmerje pregledati mimo obremenjenih poti, mimo vpogleda v obliko formaliziranih razmerij, zakonodaje in protokolov, ki urejajo predvsem odnos psihiater – oseba s težavami.

Zanimalo me je, ali lahko zgolj z uporabo etičnega pristopa, če je ta vzajemen, poskusimo vplivati na medsebojna razmerja med udeleženci v psihiatriji. To seveda ne pomeni, da današnja psihiatrija in odnosi v njej ne temeljijo na etiki, zanimalo me je samo to, ali lahko takšne odnose usmerimo v še boljše in ali lahko na podlagi takšne usmerjenosti pričakujemo tesnejše oblike sodelovanja in posledično boljši izid zdravljenja oseb z motnjami. Nisem se lotil iskanja skupnega imenovalca na način, kdaj oba udeleženca v podobni meri ravnata etično, pač pa sem skušal najti tiste okoliščine v razmerju, kjer je etično delovanje možno in celo samoumevno, in one, kjer etično lahko postane.


ZGODOVINA

Soočanje etike in medicine je staro kot obe znanosti, že Hipokratova prisega je v svojem jedru etična izjava, saj zdravnika zavezuje k delovanju v dobrobit pacientov. Zdravništvo je vso zgodovino iskalo nek temelj, ki bi pri občutljivem poslanstvu pomagal pri sprotnemu samopreverjanju, ali zdravnik v konkretnem, posameznem primeru ravna prav in v bolnikovo korist, in očitno je z razsvetljenstvom to iskanje zapolnila Kantova maksima, ki na nek način natančno zapiše takoimenovano 'zlato pravilo' – tega najdemo v različnih kulturah, od Konfucija do Svetega pisma, kjer se v eni od variant glasi: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.«. Kant svoj kategorični imperativ postavi takole: »Ravnaj tako, da bi vsako dejanje lahko postalo obči zakon,« torej v vsakem dejanju upoštevaj, doračunaj, da bi bilo lahko splošna mera za vse ljudi. Ta etični univerzalizem je bil slovenskemu zdravništvu v zgodovini očitno tako všeč, da je to svoj moralni pravilnik poimenovalo ne 'Pravila zdravniške etike' pač pa 'Kodeks medicinske deontologije Slovenije' – pri čemer deontologija ali 'nauk o dolžnostih' med filozofi velja za podpojem, eno od zvrsti etike, ki moralno delovanje pojmuje kot človekovo dolžnost, kar pa je znova blizu Kantovemu pojmovanju etičnega ravnanja kot hkrati moralne dolžnosti kot svobode.


Za razmah novih razmislekov o etičnih vidikih zdravstva je poskrbela II. svetovna vojna, katere konec je porodil Ženevsko deklaracijo, ki je zdravnikovo poslanstvo še močneje usmerila v službo humanosti, neskladja med različnimi etičnimi diskurzi – najmočneje sta se postavila nasproti kantovska univerzalistična, dolžnostna etika in utilitarizem (ki jemlje za končno merilo korist, ne problematizira pa procesa, po katerem do takšne koristi pridemo) - pa so težila k sintezi, ki jo je v 70. letih prejšnjega stoletja prinesel razmah bioetike, sprva v občejšem, v smislu vede o življenju in okolju, potem tudi v ožjem, medicinskem smislu. Ta za določitev, da je neko ravnanje dobro, ni več jemala bodisi enega samega principa ali končnega cilja, pač pa je razpršila presojo o etičnosti med štiri kazalnike, ki naj bi veljali za splošno sprejemljive: načela avtonomije, dobrohotnosti, neškodljivosti in pravičnosti. Bioetične dileme še danes burijo domišljijo ob velikih vprašanjih evtanazije, pravice do splava, umetne oploditve, določanju začetka življenja in kloniranja… pri katerih pa lahko podobno kot pri dvojici zgodovinskih etičnih načel ugotovimo, da niso pripeljala do dokončnih rešitev in bolj ali manj pomagajo pri vzdrževanju in dodatni argumentaciji sprejetih vrednostnih sodb. Zanimivo je tudi, da se ne v slovenskem prostoru in tudi po svetu bioetične dileme niso veliko ukvarjale s problematiko duševnega zdravja, z vprašanji spremenjene zavesti in drugimi eminentno 'duševnimi' temami.


ETIKA V DUŠEVNEM ZDRAVJU

Je področje duševnega zdravja tako posebno, da potrebuje svojo 'specialistično' etiko, ali lahko dileme, ki se pojavljajo pri definiciji in zdravljenju duševnih motenj, s stališča dobrega 'merimo' z uveljavljenimi merili zdravstvene etike in bioetike?

Vse kaže, da je zaradi specifičnosti stroke in problemov, s katerimi se sooča, v preteklosti nastala potreba po jasnem, od drugega zdravništva ločenem formuliranju etičnih načel: tako je v 70. letih prejšnjega stoletja mednarodna psihiatrična zveza sprejela najprej havajsko deklaracijo, to potem dopolnila na Dunaju ter v 90. letih (1996) sprejela še madridsko deklaracijo ter jo, ker gre za živ proces, dodatno amandmirala še leta 2011 na kongresu v Buenos Airesu. Temeljne za stroko so

eksplicitna zahteva po partnerskem odnosu med psihiatrom in pacientom,

  • zahteva po ustrezni informiranosti pacienta o njegovem stanju in načinih zdravljenja ter

  • posebne varovalke, kako v primeru, ko pacient zaradi duševne motnje ne more informirano odločati o svojem zdravljenju, v pomoč pri odločanju vključiti druge osebe, predvsem družino in druge strokovnjake.

    Pomembna je zaupnost odnosa. Smernice navajajo tudi specifične okoliščine (na primer psihoterapevtski odnos, sodelovanje v raziskavah, demenca, evtanazija, mučenje …), v katerih posebnost psihiatričnega poklica zahteva podrobnejše opredelitve.

    Kako torej pri srečanju dveh oseb doseči, da bosta druga drugo v posebnih okoliščinah ugledali kot cilj svojega moralnega delovanja, ne kot sredstvo? Da bosta v sklepih in postopkih na drugi strani videli vse ljudi, vključno s sabo, in skušali delovanje oblikovati kot poskus splošnega pravila, veljavnega ne le za konkretno osebo nasproti, pač pa za vse ljudi v vseh okoliščinah?

    Za primer sem izbral na področju duševnega zdravja najbolj občutljivo in sporno situacijo, sprejemni postopek na sprejemnem oddelku psihiatrične klinike, med katerim se odloča, ali naj oseba ostane na kliniki na zdravljenju ali ne.

    Zakaj ta primer? Prvič, ker vsebuje vse napetosti srečanj 'civilnega sveta' s 'svetom psihiatrije', ker so vsi drugi odnosi manj zapleteni in jih bomo, če najdemo neko skupno pravilo v tem primeru, brez velikih težav izpeljali in utemeljili tudi na teh področjih. Predvsem ob prvem srečanju človeka s sprejemnim oddelkom psihiatrične bolnišnice so prisotni strah, negotovost, vprašanja o najbolj prvinskih eksistenčnih potrebah, človekovi svobodi in njegovi avtonomiji.

    KVADRANT MOŽNOSTI

    V grobem lahko predvidimo štiri oblike srečanja med zdravnikom in osebo, različne po izidu srečanja za oba vpletena:

    1. Oba po pogovoru ugotovita, da ne obstaja potreba po sprejemu osebe na zdravljenje, se razideta;

    2.Pogovor pokaže, da je za osebo psihiatrično zdravljenje ustrezna rešitev: oseba se s tem strinja, izvede se postopek sprejema v bolnišnico;  
    3. Tretja možnost prva prinaša nestrinjanje o poteku postopka: medtem ko je oseba prepričana, da je potrebna zdravljenja in bolnišnične obravnave, zdravnik nasprotno meni, da oseba ne izpolnjuje značilnih pogojev za sprejem na zdravljenje. Ta situacija že omogoča konflikt in tudi neprijetne posledice: kaj, če se izkaže, da je osebo zdravnikovo 'nerazumevanje' za njene težave tako prizadelo, da kasneje skuša s samomorom 'dokazati', kako resen primer je bila? Medtem ko se bo zdravnik gotovo spraševal, ali bi lahko ukrepal drugače, naj na tem mestu zadostuje pripomba, da verjetno ni mogoče vsakogar, ki je prepričan o svoji duševni motnji, zadržati in zadrževati na opazovanju.
    4. Četrta situacija je najbolj občutljiva in ima tudi najpomembnejše posledice: gre za okoliščine, ko je zdravnik v nasprotju z osebo prepričan, da ta izpolnjuje vse kriterije za sprejem na zdravljenje, medtem ko oseba nasprotno misli, da zdravljenja ne potrebuje. Ta položaj ima tudi najmočnejše pravne posledice in je obenem središčna točka zaskrbljenosti 'moje' strani, torej ljudi s psihiatrično izkušnjo, ki v določeni meri menimo, da neprostovoljna hospitalizacija pomeni resen problem tako z vidika prava, človekovih pravic kakor poteka samega zdravljenja, saj nekateri posamezniki na odvzem svobode reagiramo tako burno, da se zastavi resno vprašanje, ali v takšnem primeru škoda, povzročena s prisilo, ni večja od koristi, ki jo prinese zdravljenje.


Navedel sem torej štiri možne rezultate pogovora med psihiatrom in osebo, ki ima domnevno duševno motnjo. Posvetimo se četrti in premislimo, ali sta in v kolikšni meri udeleženca zmožna etično delovati. Ali lahko drug v drugem vidita cilj svojega moralnega delovanja in ne le sredstvo – denimo še enega iz vrste zapletenih sprejemov pred koncem delovnega dneva ali z druge strani sovražnika, ki namerava grobo suspendirati našo svobodo in pravice?


Lotimo se najprej 'osebe': če je postopek privedel do točke, ko se ta ne strinja s predstavljenim načrtom zdravljenja, imamo torej pred seboj nekoga, ki po dikciji 39. člena ZDZ 'ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.'

Oseba je skratka na poseben način nevarna, vzrok sta 'hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja'. Ali ta dva vzroka tudi onemogočata njeno moralno delovanje, jo smemo začasno izločiti iz 'moralne skupnosti' in morda namesto nje delovati v njenem najboljšem interesu, tudi če sama izrecno trdi nasprotno?

Empirija kaže, da je zmožnost presoje tudi pri osebah, ki ustrezajo zakonskim določilom za neprostovoljno hospitalizacijo, zelo neenotna


Ali nemara lahko nasprotno sklepamo, da presoja realnosti in sposobnost samoobvladovanja sploh nista pomembna dejavnika? Ne le, da ima veliko psihotičnih oseb zanimiv, v večji meri human pogled na svet, 'grandioznost' velja pri idejah celo za pozitivno vrednoto.

Kaj med etiki sploh 'sestavlja' etično osebo, nekoga, zmožnega etičnega delovanja? Če Kant trdi, da je vsak med nami svobodno in razumno bitje, pa iz zgodovine in vsakdanjega življenja vemo, da te svobode in razumnosti ne udejanjamo vsi in vsak dan, da iz različnih razlogov lahko ljudje, cele skupine ljudi celo zavestno ne uresničujemo svojih etičnih 'nastavkov', ker nam tega bodisi ne dovolijo okoliščine, ker imamo to za nevarno, nam je celo bolj udobno vztrajati v neetičnem svetu. Ali pa enostavno ne vemo, da bi bilo neko ravnanje lahko etično ali neetično.


Kant tako meni, da se človek samega sebe kot človeka (moralnega bitja) zave, ko v sebi zasliši kategorični imperativ moralnega zakona, za 'vklop' etične presoje pa je  odgovorna vzgoja, torej smo po njegovem člani moralne skupnosti vsi šolani državljani. Nabor lastnosti moralnega človeka si lahko ogledamo pri po-kantovskih avtorjih s področja biomedicine, ki so se ob perečih vprašanjih  - na primer o tem, kdaj zarodek postane oseba, ali kakšnih čustev, zaznavanja in odnosa do sveta so sposobne živali – intenzivno lotevali določitve, kdaj nekdo postane oseba in 'član moralne skupnosti'.

Možnih lastnosti takšne osebe je več, najpogosteje pa se pojavijo naslednje lastnosti:

- sposobnost čutenja (zaznavanja bolečine in ugodja),

- razumnost,

- zavedanje samega sebe in

- sposobnost načrtovanja prihodnosti.

  • Če se vrnemo k osebi, ki ji grozi neprostovoljno zadržanje, lahko ugotovimo, da enako kot pri občem načelu tudi za štiri navedene lastnosti lahko domnevamo, da jih lahko izpolnjuje, torej teh lastnosti spet ne moremo uporabiti pri dokazovanju, ali nekdo ima ali nima duševne motnje.

    Vseeno pa lahko domnevamo, da so te lastnosti pri nekomu z izrazito psihozo, v razcveteli manični ali najtemnejši depresivni fazi močno spremenjene, pogojene s spremembami mišljenja in čustvovanja, in je osebino moralno presojanje vsaj za kratek čas vprašljivo. Rečemo lahko, da v takšnem primeru ne moremo reči, da bi ideje in dejanja, ki jih oseba v tam trenutku izraža, lahko veljali za splošni zakon.

    Zdi se, da osebi z moteno presojo realnosti in samoobvladovanja pri miselnih konstruktih niso prisotni vsi oziri, ki so osebi brez takšne motnje z nekaj premisleka hitro dosegljivi, jih lahko dodaja ali ovrže, razvrsti po pomembnosti in relevantnosti, morda z njimi tudi spremeni prvotno hipotezo …

     

    Imejmo prav to nezmožnost za širši vpogled za temeljno ločnico med pogledom 'zdrave' in  osebe z moteno presojo realnosti in samoobvladovanja: s tem osebi ne odrečemo zmožnosti za etično delovanje, vidimo pa, da je ta zmožnost zaradi posebnih okoliščin do neke mere in začasno motena, zožana. Iz istega razloga lahko domnevamo, da se oseba ne bo naklonjeno odzvala na informacijo, da potrebuje zdravljenje, da se bo skratka temu uprla in bo treba uporabiti prisilo, kolikor jo dovoljuje zakon. Namen zdravljenja bo z etičnega smisla torej povrnitev začasno motene, zožane sposobnosti etičnega delovanja.

     

    Posvetimo se še drugi strani: če smo predpostavili , da imata obe stani etični interes, psihiater že po poklicni in specialistični usmerjenosti nosi etični interes takorekoč na zavihku svoje zdravniške halje: kot smo videli, ga tako zdravniška deontologija kot mednarodni kodeks psihiatrične zveze zavezujeta, da se etičnemu poslanstvu enostavno ne more odreči: edino izbiro ima v tem, da jo odloži skupaj s haljo, ko se po izteku delovnega časa odpravi domov.

     

    Kako naj torej ravnata ta dva človeka, da bosta drugega videla cilj svojega moralnega delovanja in ne le kot sredstvo? Predpostavimo, da bo skušal zdravnik osebi najprej predočiti zoženost njene presoje in ji skušal pojasniti vzroke tega zoženja ter način (zdravljenje), kako naj se izgubljena širina znova povrne. Filozofsko rečeno: zdravnik bo osebi predlagal pomoč v smislu, da bosta oba lahko nadaljevala ustvarjati svet kot zakon, ne zgolj posamično, in bosta lahko znova drug drugemu cilj in ne sredstvo. Naloga zdravnika je torej, da osebi pomaga v kar najkrajšem času povrniti zmožnost etične razsodnosti.

     

    Kako naj bo to videti v vsakdanji resničnosti?

     

    Če v situaciji, v kateri iščemo etično rešitev, pride do točke, ko ena stran ni zmožna polne etične presoje, je potem na drugi strani naloga, da začasno prevzame nadzor? Lahko odnos zdravnika do osebe primerjamo z odnosom do otroka, ki še ni zmožen kritične presoje, ga pa starejši vsekakor vzpodbujamo v tej smeri, mu z vzgojo privzgajamo sposobnost, da bo v nas in sebi videl cilj? Primerjava je dobra tudi v tem, da se nam zdi samoumevno, da bo otrok na koncu nekega procesa postal moralno bitje – enako je logičen cilj zdravstvenega posega pri osebi z zožano presojo ta, da bo na koncu tega procesa oseba znova sposobna običajnega etičnega presojanja. Ostati pa moramo previdni pri primerjavi osebe z otrokom, saj nas v tem primeru hitro zanese v paternalizem, v vzvišen odnos vsevednosti, ko postane odločanje namesto drugega nekaj samoumevnega. Kar pa seveda ni etično, saj moramo za drugega, kot smo videli pri Kantu, ves čas zahtevati isto kot zase – v tem primeru torej kar najhitrejšo povrnitev zmožnosti moralne presoje.

     

    Kaj lahko ukrenemo na obeh straneh, tudi če je nujna vmesna stopnja ostro, boleče nestrinjanje o poteku zdravljenja, torej prisilna hospitalizacija? Kot moralna skupnost imamo vrsto možnosti:


  1. lahko premislimo in prilagodimo sam postopek, ki pripelje do sprejema v bolnišnico,
  2. preučimo in prilagodimo lahko potek ter okoliščine samega travmatičnega dogodka,
  3. lahko predlagamo ustreznejše rešitve za posledice samega akta.

Pod 1

Prilagodimo lahko predvsem to, da bo postopek prihoda (in v skrajnih primerih privedbe) osebe na sprejem bolj human: v to smer lahko izobrazimo primarno zdravstvo, ambulantno psihiatrijo, policijo, kako naj učinkovito, varno in spoštljivo ravnajo z osebo, kandidatko za neprostovoljno zdravljenje. Na možnost velja pripraviti tudi civilne organizacije na področju duševnega zdravja, ki sicer v stik z osebami pridejo navadno šele po prvi hospitalizaciji. Osebe, ki utegnejo postati objekt sprejema, velja vnaprej podučiti o pravicah in dolžnostih, premisliti tudi, kaj bi denimo pomenila uporaba 'psihiatričnega testamenta' (vnaprejšnje izjave o postopkih, ki jih oseba dovoljuje ali ne), ki ga omogoča Zakon o pacientovih pravicah, osebo seznaniti, kakšne možnosti ponuja veljavni Zakon o duševnem zdravju, kakšno je možno sodno varstvo in kakšne možnosti ponujajo mednarodni dokumenti, na primer Deklaracija ZN o pravicah invalidov, ki se pomembno dotika tudi področja duševnega zdravja, njene uporabe v slovenski pravni praksi pa zaenkrat še ne poznamo.

In ne samo o pravicah: oseba naj bo vnaprej obveščena tudi o pozitivnih vidikih zdravljenja, o metodah in varni rabi zdravil ter drugih terapevtskih postopkov, o povprečnih dobah zdravljenja na varovanih in odprtih oddelkih, o možnostih kasnejše vrnitve v zdravi vsakdan … Obenem pa naj bo seznanjena tudi s pravicami drugih v postopku, o vlogi psihiatra in drugih, da bo tudi oseba sama znala v kar največji meri človečno in etično sodelovati v postopku.


Pod 2

Preučimo, kako na obeh straneh znižati raven nelagodja, strahu, tudi agresivnosti. Je moč po kriterijih varnosti, udobja in humanosti spremeniti videz čakalnic in sprejemnih ambulant, je mogoče standardizirati prisotnost tretjih oseb, bi veljalo (s stališča pravne varnosti vseh vpletenih) razmisliti o snemanju takšnega sprejemnega postopka – seveda z dodatno občutljivostjo do populacije oseb z moteno presojo realnosti in samoobvladovanja! Je moč razumno predstaviti prisotnost kamere kot elementa pravne in človeške zaščite vseh vpletenih? Kaj še lahko vpliva na znižanje strahu, ki v vsakem primeru zmanjšuje zmožnost moralne in razumske presoje? Razumna predstavitev predvidenega trajanja zdravljenja (posebej na varovanem oddelku), učinkovanja zdravil in drugih oblik terapije, kriterijev za prestavitev na odprti oddelek in kasnejši odhod domov, predvideno obdobje zdravljenja do popolne ozdravitve … Strah pred neznanim se nam pomembno zmanjša, če vemo, kaj je pred nami.


Pod 3

Kako napraviti postopek neprostovoljnega sprejema, ki lahko vključuje tudi uporabo fizične sile, kar najbolj skladen z etičnimi principi?

Bi bilo moč napraviti nekakšno karanteno, časovno kar najbolj omejeno, v kateri bi se v kar najbolj varnih okoliščinah opravila predvsem kar najmanj invazivna diagnostika, hkrati pa bi se še NE začelo medikamentozno zdravljenje? Bi bilo moč zagotoviti takšne pogoje brez ali z minimalno uporabo prisilnih sredstev? Bi bilo moč uporabiti omejitev gibanja znotraj enega prostora, posebni varovalni ukrep iz 29. člena ZDZ, seveda v humani različici s prisotnostjo osebja in/ali zastopnika ali svojca ter za kar najbolj omejen čas? Bi bilo moč opraviti druge sprejemne postopke (pregled za nevarne predmete, umivanje in morebitno preoblačenje v bolniška oblačila) na kar najbolj vljuden način, ki ne bi povečeval stiske in strahu obravnavane osebe? Bi bilo moč zagotoviti zagovornika, hitro obravnavo sodišča, vnaprej pripraviti sodno osebje in druge osebe, predvidene z zakonom, na postopek? Bi morda celo lahko zamaknili začetek neprostovoljnega zdravljenja na čas po veljavni odločitvi sodišča? In medtem nadaljevali z diagnostiko ter poskušanjem omilitve stiske osebe s psihoterapevtskimi sredstvi?

Bi v primeru sodne odločbe o utemeljenosti neprostovoljnega zadržanja lahko nadaljevali z vljudno obravnavo, z vsestranskim informiranjem osebe o načinih in možnih učinkih zdravljenja, z iskanjem informiranega soglasja osebe v kar največji možni meri? Veljalo bi razmisliti o takšni obravnavi na varovanem oddelku, ki bi kar najhitreje omogočala prestavitev osebe na odprti oddelek in prenehanje prisilnosti.


In kakšen naj bi bil cilj vseh teh dejavnosti? Osebi v kar najhitrejšem času povrniti možnost samostojnega odločanja o sebi, možnost enakopravnega sodelovanja v tako družbeni kot moralni skupnosti. Konec koncev človeku tudi razbliniti osuplost in strah ob soočenju z duševno motnjo, z nečim, na kar ni bil pripravljen, o čemer v veliki večini primerov pred prvim sprejemom ni vedel skoraj nič razen negativnih informacij in predsodkov? Sklepam, da bi takšen pristop v večini primerov pripomogel k manj napetemu vzdušju, k hitrejšemu razumevanju osebe o naravi lastnega stanja in s tem tudi k hitrejšemu začetku zdravljenja.


SKLEP

V besedilu sem na primeru najbolj čustveno skrajnega dogodka – sprejema na zdravljenje brez privolitve – skušal pokazati, kako izpolnjevanje kriterijev za prisilno hospitalizacijo po Zakonu o duševnem zdravju hkrati ne pomeni, da bi bila oseba, ki doživlja takšen sprejem, nezmožna etične presoje, ker pa je njena zmožnost na tam področju do neke mere zožena in okrnjena, je (etična) naloga predvsem zdravnika psihiatra, da osebi kar najhitreje omogoči povrnitev te zmožnosti.

To je moč če ne doseči pa vsaj olajšati z vrsto postopkov pred, med in po postopku prisilnega sprejema na zdravljenje, o katerih lahko v skladu z etičnimi vidiki najbolje premislimo in se pripravimo nanje v okoliščinah, ki niso čustveno napete.

Če velja takšen postopek za navedeni primer, ga lahko brez velikih težav prenesemo na veliko večino drugih priložnosti na področju duševnega zdravja – od vsakdanjega ambulantnega srečanja do psihoterapevtskih ur, organizacije življenja na bolnišničnih oddelkih do storitev v skupnosti. Na vseh teh področjih lahko po kantovsko zasledujemo maksimo, naj vsako naše dejanje velja za splošni zakon in vsak človek, ki nam pride naproti, za cilj in ne za sredstvo.


Naj pri koncu odgovorim še na vprašanje, kaj ima razpravljanje o etiki in sposobnosti moralne presoje s temo simpozija, ki je vendar destigmatizacija oseb z duševno motnjo? Po mojem trdnem prepričanju je pomembna stopnica na poti iz stigme pripravljenost na sodelovanje, pripravljenost prisluhniti osebi z motnjo, resno (in ne zgolj v povezavi s simptomatiko) premisliti njene argumente, ga skratka razumeti kot partnerja v tem procesu. Obdobja zožane možnosti moralne presoje so namreč kratka, vsi ljudje radi vidimo, če smo obravnavani kot avtonomni odrasli  in kot ljudje z izkušnjami tudi radi sodelujemo pri izboljševanju sistema, kjer bo naše delovanje lahko veljalo kot obči zakon.

Stigma se pojavi tam, kjer nekoga ne jemljemo kot samoumevnega in kompetentnega sogovornika – in v obratnem procesu stigma tudi izgine.



Nov vpis po ...

Objavljeno 22. 02. 2017 ob 07:49 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

JA, zanemaril sem tole komunikacijo.

Dejansko ni bilo časa. kolikor takole laično diagnosticiram, sem imel vse prejšnje leto bolj ali manj depresijo. Ven me je vlekla prenova hiše, v katero smo se selili sredi oktobra in zdaj res že živimo kot pravi Bežigradci. Letos od nekje januarja se mi je čustvovanje 'prevesilo' v bolj zabavno in delovno fazo. Ali in koliko gre za hipomanijo, pravzaprav ne vem, se mi pa po mesecu, skoraj dveh takega občutja zdi, da zadevo obvladujem. Prvi tedni niso bili tako lahkotni, z zdravnico sva resno razmišljala (kot sva lani pred poletjem o antidepresivu) o uvedbi antipsihotika. Ampak sem še zmeraj 'klin' in ponosen na to.

Če mi bo takole letelo še naprej, mirno podpišem, da je TOLE moje najljubše občutje.

Blog bom zlorabljal predvsem v namene 'obešanja' svojih javnih zadev, tako bom danes vrgel gor svoj oktobrski nastop na kongresu psihiatrov v Bernardinu in pa včerajšnji nastop (namesto dr. Švabove) na posvetu o nasilju v Novi Gorici.

In pa literaturo, tudi to mislim obešati sem.

Se beremo!



'Polnomočje preživevcev in uporabnikov psihiatrije' ali 'Jaz v Bruslju'

Objavljeno 22. 12. 2015 ob 12:27 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Med 13. in 15. decembrom sem se v Bruslju udeležil 'Empowerment' oziroma seminarja za opolnomočenje Evropske zveze uporabnikov (in bivših) in preživevcev psihiatrije (kratica ENUSP): zbralo se nas je 22 tovrstnih iz takole čez prst petnajstih držav. Nekako pol je bilo predstavnikov različnih organizacij, ostali (tudi jaz) individualni člani. Ker sem se včlanil na začetku tega leta, me je seveda zanimala zgodovina, in izkazalo se je, da je organizacija stara ene toliko kot moja država (nastala je leta '91), v zgodovini je imela lepše in manj lepe čase, iz Slovenije je bil pred leti nekaj časa član Šent, zelo dobro in s prijetnimi spomini pa se udeleženci spominjajo člana I. Š.

Kaj je bistvo te organizacije? Povezovanje ljudi, ki smo imeli ali še imamo stik s psihiatrijo ter se v svojem okolju zavzemamo za humanejši odnos do ljudi s težavami v duševnem zdravju. Morda najbolj zanesljivi skupni točki sta boj za deinstitucionalizacijo (pri nas za 'duševno zdravje v skupnosti') in za ukinitev prisilnih metod zdravljenja kot nehumanih.

Prvo, nedeljsko popoldne, smo se predstavili in referentje so poročali o zadnjih sodelovanjih ENUSP v različnih projektih. Seveda je bila najpomembnejša uspešna kooperacija z EDF (European Disability Forum / Evropskim invalidskim forumom) pri poletnih zaslišanjih pred OZN v Ženevi glede uresničevanja Deklaracije o pravicah invalidov. Vem, sliši se jebeno birokratsko, ampak šlo je za to, da 'smo' tudi duševni skupaj s 'splošnimi' invalidi enakopravno predstavili obravnavo ljudi z omejitvami po Evropi in bili menda kar uspešni pri tem. 'Smo' sem dal v navednice, ker sem poleti skupaj s skupinico tukajšnjih uporabnikov in preživevcev pripravil slovenski del 'senčnega poročila', ki smo ga potem izdelali na Enusp in je bil del celotnega poročila evropskih nevladnih organizacij.

No, drugi dan smo se za moj okus presenetljivo enakopravno srečali s šefi Mental Health Europe (ki je naš seminar tudi častila), European Patients' Forum, omenjenim EDF in s predstavnikom Evropske agencije za temeljne človekove pravice (s sedežem na Dunaju).

Tretji dan smo evalvirali, sprejeli par modrih zadev glede zavezništev in prihodnjih korakov, posebej besno bo to leto, saj tudi MHA prehaja na podoben način sofinanciranja kot ga imajo evropski skladi (kar pomeni, da mora Enusp priskrbeti del denarja sam) ...

In moj osebni vtis? Ne morem drugače kot osuplo navdušeno: četudi so nekateri od kolegic in kolegov že pravi mednarodni norostni funkcionarji, HEJ, dobiti na kup takole raznoliko skupino ljudi, ki jim je skupno to, da so imeli v življenju bolj ali manj oster stik s težavami v duševnem zdravju - TO se mi zdi glede na moje dosedanje poznavanje veteranske scene fantastičen dosežek. Če in kako bom prenesel pridobljeno znanje, kontakte in predvsem ideje za delo sem, še ne vem - tole poročilo je en začetek tega procesa. Res je, da sem bil že drugi dan totalno zmatran od intenzivnosti celotnega projekta (in prestrašen, če bom moral tudi sam kaj modrega zinit), ampak prvi večer me je obšlo neko toplo zadovoljstvo, en tak čuden občutek pripadnosti.

Zdaj kaj bom z vsem tem res še ne vem. Imam pa dober občutek. In dodam še par neseminarskih kolobocij: pot navzgor je bila res 'ko pr norcih': najprej mi kot novincu ni bilo jasno, ali bom resnično samo s potrditveno kodo iz epošte res dobil letalsko vozovnico in sem se preživciral ves predhodni teden, potem sem že na tržaškem letališču pozabil (in spet našel) telefon, na muenchenskem pa (in spet našel) vstopno karto za naslednji let. Nazaj je šlo boljše, ker se nisem več tako bal letenja.

Sunil Kathrineijino fotko s fb, sem tretji z leve, kvapa.



Taka zetska 2

Objavljeno 25. 09. 2015 ob 11:02 - Komentarji: 2 - Napiši komentar - Stalna povezava

Kako je poletel mimo zadnji teden, mi ni jasno. Minuli četrtek popoldne je namreč umrl moj tast Adolf. Zdaj da je bilo vse letošnje poletje za naju, predvsem za mojo V., kar zahtevno, je jasno: maja so mu širili srčno zaklopko, avgusta amputirali del trombozne noge, vmes smo leteli na dopust in spet nazaj, ko so ga po vsega dveh dnevih odpustili iz bolnišnice ... potem smo na veliko organizirali celodnevno skrb pa okrog te naše življenje, za vsako malenkost je bilo treba novih napotnic in potnih nalogov, doktorirala sva iz čakanja v vrsti v bežigrajskemu zdravstvenemu domu, vmes smo ga hecali, naj se vendarle dvigne, midva sva modrovala ob košarkaškem prvenstvu, V. je usklajevala urnike gospa, ki so skrbele zanj ... in potem je bilo v četrtek nenadoma konec. Priznam, takoj sem se vrgel v koristne aktivnosti, v pripravo na pogreb, protokol, del govora sem naredil kar sam, vmes sva spet hitela naokrog ... in potem je bil mimo tudi ponedeljek in pogreb v prelestnem sončnem vremenu, prišlo je neznansko veliko ljudi, vsa soseska, V. sodelavke iz službe, par njenih dobrih prijateljic in prijateljev, čudoviti so bili atovi soborci (kot letnik 1925 je bil pravzaprav eden mlajših), oddelali smo sedmino  pri Bizeljčanu, kjer smo imeli vsa družinska praznovanja ... in zdaj smo sami.

Ko sem čez vikend (pri sebi pa, priznam, že prej) nabiral vtise za zaključno besedo, me je najbolj fasciniralo isto kot zmerom: kakšno neverjetno voljo je imel ta človek. Kako se je zmerom pobral in se spet vrgel na glavo v življenje. Našla sva članke, kako je kot predstavnik 'notranje delavske kontrole' v Litostroju skrbel za delavske pravice, kako je govoril na shodu v podporo koroškim Slovencem, v zapisnikih skupščine sem našel govor, ki ga je imel kot delegat o slovenski energetiki ... vsega par let prej pa je prenašal kamenje gor in dol po Golem. Viš, to je humanizem, pred katerim lahko samo osupel sklonim glavo. In, aja, medtem ko me je bilo za državo sram, ko so mu z 'zujfom' odrezali kos že tako sramotne penzije, medtem ko so že po pogrebu klicali, češ da pridejo pogledat, ali je upravičen do 'dodatka za postrežbo', sem, ko sem kot maček oliko vrele kaše previdno spraševal drago, kako bova prenesla stroške pogreba in reči, ki gredo zraven, izvedel, da ji je že pred leti dal denar, ki ga je sam privarčeval za svoj pogreb.

Samo to lahko ponovim še enkrat: srečen in ponosen sem, da sem atov zet.



Jesen jeseni

Objavljeno 31. 08. 2015 ob 08:23 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Matr, tole poletje mi je pa zares že 'prišlo konec', dovolj ga imam. Saj ne, da bo jesen prinesla spremembo, olajšanje - ma vsaj kaj se bo spremenilo.

Že od konca junija, ko smo jo stisnili na edine taprave počitnice za en teden na Dunaj, sva z drago - oziroma je predvsem ona, jaz sem le bolj ali manj neuporabni asistent - povsem okupirana s skrbjo za njenega očeta. Ravno začenjamo nov, že nevemkateri sistem nočne in dnevne skrbi za ubogega človeka, ki je ves podivjan od tromboznih bolečin in ves zadet od opijatov, ne veva več, kako. Pa je misija nadvse preprosta: samo čim manj bolečo starost bi mu rada omogočila.

Ta vikend sva vsak po eno noč spala pri njem ... in naj se bere še tako čudaško, sinoči mi je šlo kar na jok, ko sva bila spet oba doma in smo s Tamalo gledali 'Gremo mi po svoje' in sem totalno zavistno premišljeval o ljudeh, ki se kar nekaj zmislijo in kar kam gredo ...

Takole bom postavil: starost je res jeba. namesto da bi človek z užitkom in veseljem preživljal zadnja leta, se očitno prerado zgodi, da zadnje obdobje napolnjujejo bolečine, strahovi, obup in sram, ker delaš skrbi in nadlogo drugim. Eno naravnost grdo misel sem natuhtal te dni: je tako zato, da s tem stari človek zanjimcem malce olajša žalovanje, da jih ne boli več toliko, ko se zares poslovi? Ne vem. Vem le, da zdravstveni sistem starim ljudem ni naklonjen. Kot zadnja tepca že tedne posedava v bežigrajskemu zdravstvenemu domu, vsak drugi recept in napotnica sta napisana narobe, po vsako stvar romava po dvakrat, tudi trikrat, že dvakrat sem se skoraj stepel z 'usmiljenimi' laborantkami v lekarni, ko so mi po vseh zapletih (pri opijatih morata biti dva enaka recepta, nujna je tudi 'številka s seznama narkotikov') 'odpustili', ko nisem imel pri sebi še svojih dokumentov ... In takih dogodkov je dnevno nekaj. Zadnjič sva imela s tastom pravilno napotnico za rešilca, na kateri pa ni pisalo 'in nazaj' ... In takole smo ves čas soočani s svojo majhnostjo, nezadostnostjo. In si misliva takole: kako je šele s tistimi starimi ljudmi, ki za razliko od našega ata nimajo takole aktivnih in sitnih zanjimcev?

Nič. Menda je ata dobro spal (že tretjo noč zapored, juhej!), upajmo, da mu bo naklonjen tudi dan. Mi se bomo (potem ko bo V. popoldne zašibala k njemu) odpravili na Ribin piknik ob koncu sezone, Tamala ravno začenja s pripravo tiramisuja, potem bomo ponoči pričakali Taveliko z maturantskega izleta na Krfu (doslej nam je naklonila samo par smsjev, telefon je imela spravljen v hotelskem sefu...). In potem naj se neha to sitno poletje in začne jesen.

Zadnji dan avgusta je. Tudi če nocoj ne bom tekel na Cooperjevem testu (organiziramo dvojčka: plavalno in tekaško testiranje), imam pod ritjo najbolj pretečeni mesec v svojem življenju: 435 kilometrov, skupno od januarja že 2.870. Vsaj to je jasno: toliko v življenju tekel ne bom več.



Taka zetska

Objavljeno 29. 07. 2015 ob 14:00 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

Vse od Dunaja sem smo živeli kot v vročici: tastu se je med našo odsotnostjo (sic!) stanje spet nekoliko poslabšalo, trombozne rane so poletno vročino dočakale na poskok, začele so se zabave z antibiotiki, ki so mu povsem zmešali ritem, tako da sva (oziroma jaz samo v manjšem delu, predvsem moja ljuba) na koncu skakala k njemu že vsako jutro in vsak večer, medtem ko je opoldanski del 'pokrila' gospa, ki jo imamo v ta namen že nekaj časa pri hiši. Pa smo bili že minulo nedeljo spet na urgenci, spet smo padli v kolesje pregledovanja in odločevanja, kako skombinirati diuretike in zdravila za srce in vse ostale arcnije ... in mi je bilo včeraj, priznam, v neznansko olajšanje, ko je mlada zdravnica na urgenci (tokrat smo bili tam ne urgentno, pač pa na specialistični kardiologiji) zaukazala, da ga bodo zadržali. Ampak draga zdajle, ko je bila pri njemu, ne poroča o posebej izboljšanemu stanju. Predvsem nas vse, reveža pa najbolj, ob pamet spravljajo neznanske bolečine, ki jih lajšamo bolj s kamelicami kot z resnimi protibolečinci, sam enostavno ne razumem, zakaj mu ne predpišejo opiatov, kakršne dobijo recimo rakavi bolniki - saj hudiča ne bo še dvajset let, olajšajmo mu vendar zadnje mesece in leta, kar je še pred njim. Ma bemti, hudo je, ker sva z V. povsem nemočna, samo jezna in razočarana. Fak.

Tisti dnevi

Objavljeno 6. 07. 2015 ob 13:57 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

Ne vem, zakaj se me danes kot star pljunek drži melanholija. Okej, malo sem neprespan, ata ima ob novih zdravstvenih težavah nova zdravila in te dni sva stalno na poti k njemu, zato sem danes prej vstal in letel pred službo k njemu, ampak ...

Seveda vem. Prijateljico, ki jo še najbolj med vsemi ljudmi vidim z nekakšno bratovsko mešanico čustev, so prejšnji teden po dolgi krizi 'rešili' s hospitalizacijo v 'Gorenjske toplice'. Na jetra mi gre, ker sem kot ona pričakoval, da bo zdaj pa res posijalo sonce, z gore bo zaukal Kekec, Pehta bo namešala pravo zel in s kakšnim gorskim modrecem bosta pegledala postaje njenega pota ... pa se je primerilo prav nasprotno. Ker menda na odprtem oddelku ni bilo postelj, so jo imeli ves teden zaklenjeno v neznosni gneči na zaprtem oddelku, jo trapili z 'delovno terapijo' (izdelovanjem koravdic in puclov), se grdo  (premočene pižame niso zamenjali takoj, ampak ko je pač pohlevno nanesla vrsta) in arogantno obnašali (oddelčna psihiatrinja je enostavno 'ni sprejela', ker je bila 'prezaposlena') .... in tako sem danes z mešanico veselja in razočaranja dočakal sporočilo, da se je takemu 'zdravljenju' odpovedala in prihaja popoldne domov. Ker sicer sem ji (in to uskladil s prijazno poznavalko sistema) svetoval, naj prekliče prostovoljni sprejem in prosi, naj ji navedejo razloge (iz 38. člena zakona o duševnem zdravju), zaradi katerih jo imajo zaprto in zaklenjeno.

Ma v pizdo materino. Boli me ta nemoč. In ta mlakuža slovenske psihiatrije. Ki dela samo v primeru, če se ji pohlevno in z mahajočim repkom podrediš. Ali pa si 'vip' in prideš takole kot nekdaj ljubljanski pijanci v Begunje na trimesečni 'tretma' iz odganjanja tesnob. Žal se moja zlata prijateljica kljub svojim super zvezam ni kvalificirala, žal je izza zaklenjenih vrat iskala razumevanje tistih, ki v življenju še niso okusili zaklenjenih vrat, nočnega kričanja, polulanih in priklenjenih, prosjačenja za 15 minut svojega telefona na dan, terorja čvekavih sojetnikov in fensi 'terapevtov', arogance bolnišničnih bogov...

Nič, nadaljujemo, kjer se je še ena pot izkazala za črvivo.

Še nekaj me spravlja v slabo voljo. Včerajšnji obisk sem bil načrtoval tako, da obiščemo ubogo dušo, ji nesemo najpotrebnejše in se potem v miru namočimo in nalenarimo v Zaki ... kar smo tudi storili. Ampak prizadelo pa me je nekaj, na kar nisem bil računal: da so podobe starega gradu, ljudi v pižamah in prijateljičinega pripovedovanja tako vznemirile našo Tamalo, da je bila videti, kot da bo zdaj zdaj bruhnila v jok. Nisem računal na to okoliščino in moral se bom dekletu nekako opravičiti, se pogovoriti z njo.

Je potemtakem čudno, če se posvečam pobijanju duševnih bolnikov med drugo svetovno vojno in tuhtam, ali bi bilo moč iz tega napraviti raziskavo? Da nas ne bo le nekaj sitnežev vedelo, kako se je godilo našim prednikom? In se nas ne bo le nekaj osamljenih zoprnežev čudilo, kako je bila denimo prevalenca shizofrenije v povojni Nemčiji dva do trikrat višja kot v državah zmagovalkah - čeprav je shizofrenija veljala za dedno bolezen in so Nemci pobili čez 200.000 predvsem SVOJIH bolnikov in bi torej morali to bolezen praktično izkoreniniti? A ni zgodovina hecna reč?

 

'Dedno bolni stanejo državo 5.50 Reichsmarke'

Plakat s konca tridesetih



Dunajska

Objavljeno 2. 07. 2015 ob 09:02 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

Primerilo se je takole: preživeli smo - in trdim za vse štiri - prav čudovit teden na Dunaju, potem pa je med vožnjo z vlakom domov (klima?) najprej nekaj vsekalo mene, da sem včeraj, prvi dan službe, tekel domov odležat eno urco in prispel ravno v trenutku, da sem odkril 'obležalo' našo Tamalo in potem pobrisal celo jezero njenega bruhanja ... ampak se je odporna mladenka izvlekla hitreje, že popoldne je pekla svoje ploščice, sam sem šele danes kolikor toliko, a še ne olimpijski.

AMPAK ta neprijetni zaključek (olepšan še s tem, da je seveda odsotnost slabo dela našemu atu in sta z V. ta trenutek na polikliniki, ker so se mu odprle trombozne rane...) naj ne vrže sence na res čudoviti teden, ko smo v kvartetu - še to se ni nikomur zdelo nenavadno, da smo v hotelu Cyrus spali vsi štirje v eni sobi! - sklenili obvladati Dunaj in njegove znamenitosti. Prve štiri, pet dni smo bezljali, zgodaj vstajali, leteli na lokacije, ogledovali, leteli naprej, vmes 's nogu' pojedli kakšne kitajske rezance, popoldne smo padli počit v hotel (in jaz na hitro še teč) in potem zvečer nazaj 'v mesto' na sprehod ... Ampak kaj vse smo videli! Kaj vse smo odkrili! Bom rekel samo zase: secesijsko in postsecesijsko dunajsko slikanje (predvsem Klimt, malce manj Schiele), ogromno povsem novih avtorjev (sem si prav zapomnil Schindlerja?), čudovita tržnica Neusmarkt, povsem na novo odkrit prvotni namen Haus des Meeres (bila je namenjena protiletalski zaščiti in zaklonišču!) ... in rahlo razočaranje, ker smo zame največji znamenitosti - Hundertwasserjevo hišo (spodaj objavljam njegovo Green power iz leta '72) in Freudovo dunajsko stanovanje obiskali v šusu, eno za drugim, in bom šele imel čas in energijo skupaj zložiti vse vtise.

Popoldne sem tekal (in natekel predvidenih 115 kilometrov za prejšnji teden): najlepši je bil dvourni tek v smeri Schoenbrunna, ki je potrdil moje stezosledske talente, saj sem ga zadel skozi zgornja vrata in mimo Gloriette na vrhu prevala - seveda sem naslednje jutro tja na pohod vlekel vso ekipo. In še eno stezosledstvo naj nahvalim: po slučajni omembi v eni knjižici o znamenitih arhitektih smo odkrili, da je Plečnik tudi na Dunaju pustil odtis na Zacherlovi hiši in na Cerkvi svetega duha: to drugo smo v Ottakringu našli 'kot s prstom v oko', fotko prilimam, ko jih preložim z domačega aparata.

kaj je mene na tem Dunaju povsem šokiralo? Kakšni ljudje so tam živeli in delali SOČASNO, se prav mogoče realno srečevali, vsaj poznali! Pazi seznam iz obdobja 1900 - 1910, ko je bil Dunaj najbolj vroč: ata in Anna Freud, Klimt, Schiele in Kokoschka, Plečnik in ... Cankar! A?

Ker seveda sem te dni tudi veliko bral. In vzel sem s sabo Cankarjevo Belo krizantemo, zdela se mi je en tak dunajski tekst, čeprav ga je pisal v Ljubljani. In sem se v Dobrovoljčevi spremni besedi in Pirjevčevih opombah naučil o neuspeli poroki s Štefko Loefflerjevo, o čudoviti 'literarni kritiki' tistega časa, eno jutro smo se pri zajtrku celo sporekli okrog tega, ker se povsem strinjam s Cankarjem, da bi bil moral po 20 objavljenih knjigah živeti kot car... Skratka res smo preživeli čudovit teden, srečno odsekan od vseh ljubljanskih in 'grških' zdrah.

Dunaj z vrha, z Gloriette



Dino Bauk: Konec. Znova

Objavljeno 22. 06. 2015 ob 08:27 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

Spet ne bom objektiven:  srečanje z Dinovim romanom je bilo eno velikih presenečenj. Zakaj? Ker je, da povem malo zavito, kot bi sitno gospo iz vložišča presenečen srečal v vodilni vlogi v gledališču igrati Noro ali pa kakšen drug čudovit dramski lik. Ko se zamisliš (zamislim) nad sabo in si rečeš (rečem): pa a ni zdaj že dovolj dokazov, da stari predsodki, pa naj bodo še tako močni – denimo o pravnikih -, ne veljajo zmeraj?

Ker roman bivšega sodelavca Dina Bauka Konec. Znova je velik roman tega literarnega prostora, še večji zato, ker je prvenec. Ob osupljivi literarni izpiljenosti (avtor je zadnjič na eni predstavitev priznal, da ga je pilil menda pet let in je urednica močno delala 'na njem', kar je dejansko čutiti) avtor brez vidnih razpok skače med štirimi pripovedovalci in pripovedovalko, na ta način gradi dva povsem različna časa (enega konec osemdesetih, drugega od začetka vojn do danes), katerih neznanska različnost verjetno vsem nam, ki smo jih doživljali par let starejši ali mlajši od avtorja, še danes niso jasni. Če mene prašate, je morda ravno ta nevsiljiva preskakovalnost, v bistvu tehnično sredstvo filmske kamere in montaže, temeljno sredstvo, ki  Konec. Znova dela velik roman.

Kar me morda edino zmoti, je – in to pri vseh zgodbah – avtorjevo prehajanje v zmuzljivo nadrealnost, v sanjske konture. Ko Denisa med pospravljanjem razsute knjižnice sanjska Azra popelje med še nenapisane knjige, ko Petra 'pobere' skrivnostna štoparka in Goranu kafkovsko uspe pobeg pred delavci v kovček in skozi kanalizacijo … me kot pristaša teze, da je vse moč povedati v realnem svetu, ti 'sanjski' odmiki begajo, vendar imajo svoje legitimno mesto (četudi jih jaz osebno ne razumem) … Poetični pridih jih prilikuje – ampak verjetno je kriva megla – epskim podobam v Fellinijevih Amarcordu in recimo E la nave va … ko nadrealne podobe ne le ponazarjajo, ampak služijo kot podoba univerzalnega, splošnega, človeškega (pri Felliniju denimo nekakšnega kolektivnega spomina na srečno otroštvo). Ne vem, ampak te pasaže romanu ne škodijo.

Če morda nepravično izpustim Maryjino zgodbo, ki  se razkrije šele ob koncu, v pismu konservativni mormonski materi, me pritegne 'dinamična napetost' med pripovedmi Denisa, Petra in Gorana, začetniškega pank tria iz kleti pod blokom, ki ga usoda loči po receptu devetdesetih.  Skozi moje osebno branje z 'nasprotipostavljanjem' zgodb izbrisanega in posledično vojaka, obledelega birokrata in povsem praznega 'tajkunskega poslovneža' Dino Bauk postavi tri mejne stranice piramide možnega razvoja naših likov v zadnjih dveh, treh desetletjih. Tudi brez obsojanja: meni se denimo zdi 'blekberijevska' trivrstičniška Goranova 'izpoved' vrhunec romana: puhel zajebantski diskurz zožane pameti, napaberkovane na vikend delavnicah iz 'pospeševanja prodaje', je čista poezija.  Da, čeprav nas nek notranji radar za iskanje 'junaka' ves čas napotuje h Denisu, sta desni in levi razbojnik, ki ponazarjata, da so v devetdesetih obstajale ne bolj tragične, vsekakor pa bolj žalostne možnosti od izbrisa, sta ti tranzicijski kreaturi bliže usodi, ki se je pripetila večini med nami. Kot rečeno, preplet teh treh zgodb drži roman pokonci in omogoča, da brezzvezni 'okupatorski' vojak ene od strani v sosednji vojni povsem literarno in duhovno utemeljeno postopa po razsuti knjižnici in mu brez rezerve verjamemo, da mu je tuhtanje o citatih iz Camusovega Tujca v tistem trenutku najbistvenejše delo.

Še ena reč mi je v Konec. Znova zelo ljuba in samo upam, da jo je avtor vsaj malo mislil na način, kot je 'zadela' mene: obsedenost s knjigami in knjižnicami. Verjetno smo vsi kot začarani (celo z nekim otročjim užitkom nad tabornim ognjem!)  zijali v televizijske posnetke blaznega požara Narodne biblioteke ob Miljacki  v Sarajevu, ker tisto je bil morda največji sakrilegij bosanske vojne … in domišljam si, da je deloma tisto zijanje (in ljubezen do knjig) privedla do tega, da se najvišja prizora Baukovega romana dogajata v knjižnici – da selitev leposlovja na suho, v spodnje nadstropje, pomeni tudi neke vrste pozitivno pot iz krvave kaluže, ki so nam jo zakuhali v devetdesetih in se še danes kot mačkasti plazimo iz nje. Sanjska mrličinja Azra Denisa ne vodi v nov svet, kjer bo vse idilično in harmonično, pač pa skozi hodnik s policami še ne napisanih knjig.

No, morda sem se z večino ocene romana  Konec. Znova usekal na način, da avtor pri pisanju in celo zdaj, ko so mediji in bralci roman pozitivno sprejeli, sploh ni pričakoval takšnih interpretacij – ampak glede na to, da širim navdušenje, ne bo škode ne za Dina ne zame (tudi če sem vse narobe razumel). Ker sam sem roman bral kot nekakšno hvalnico humanizmu, kot analizo možnih 'leg' in izkušenj za neko boljšo prihodnjo skupno empirijo. V tem smislu se ne bojim, da bo Dinov roman prihodnje leto povsem spregledan pri Kresniku (kot sta letos moja favorita Tretja možnost in Če delaš omleto), upam le, da bo humanistično podstat ob meni opazil še kdo.

Bravo, Dino, globok poklon!



Čuječe čakajmo

Objavljeno 17. 06. 2015 ob 13:58 - Komentarji: 2 - Napiši komentar - Stalna povezava

Ti vrabca! Danes je bil povsem nor dan v službi. Že včeraj me je sicer sodelavka predpreparirala, naj bom pripravljen na nek jutranji sestanek, 'če bomo potrebni', no, potem smo sedeli, kakih deset minut sem se pestil okrog misli, da se mi spodaj, v  pisarni, v nič hladi moj tradicionalni jutranji zeleni čaj, potem pa me je diskurz zagrabil, seveda sem v kratkem že modroval kot pri budističnih menihih... Skratka kar naenkrat se izjemno mudi s pripravo 'opejev' oziroma zagonom 'nove perspektive' ... in če naj se po jutru dan pozna, se mi utegne pripetiti, da bom prihodnjih let v službi počel tisto, kar želim početi v življenju. Seveda je to kar preveč idealistično, zato bom do bolj realnih odločitev šefov raje samo dihal. Ker sem se ravno okrog teh tem pred leti že mojstrsko opekel ... in potem rabil kar nekaj časa, da sem jih delno spet sestavil v svojem civilnem, neslužbenem življenju. Seveda govorim o 'duševnem zdravju', o čemer sem ravno danes prebral in 'delil' en dober premislek, kako je že sam termin 'duševno zdravje' pravzaprav ena dobrodošla fasada za zdrave, ne za nas, ki smo res duševno bolni.

Ampak ... dihajmo.

Glede tekaškega dihanja: ni še avtomatizirano, ampak zadnjih deset, štirinajst dni že kar večinsko (razen ko pozabim) diham po načinu 'tri korake vdih / dva koraka izdih'. In uspel sem se spomniti, katera metafora me je obšla pri tem: spomin na Flasha Gordona iz mladostnega stripa (nisem 100%, ali sem ga bral v Politikinem zabavniku ali v Stripoteki), šlo pa je za to, da sta z velikim nasprotnikom Mingom na nek tuji planet prišla na način, da sta drug za drugim na nek način umrla (in se je potem dihanje 'preklopilo' na plinsko sestavo tamkajšnje atmosfere). Bom skušal najti tisto reč, vidim, da me spremlja že vsaj 35 let!

Sicer se šolski vihar umirja. Tavelika je skoraj preveč uspešno končala tretji letnik (celo to se ji je pletlo po glavi, da bi šla dva predmeta 'višat' med počitnicami, otroku nesrečnemu!), tamala je nekolikanj bolj proletarsko končala prvi usodni razred (pike že veljajo), ampak brez prevelike sekirancije, kar se mi zdi zelo uspešna življenjska strategija. Danes sicer boleha (upam, da ni pobrala moje viroze prejšnjega tedna), ampak bo menda jutri že nared za prvo popoldansko pohajanje s sošolkami po mestu 'za konec šole'. Starca pa sva že ene tri tedne tako crknjena (od starosti?), da večinoma zalegava, čim je to mogoče. Vmes se dogaja vse mogoče, od popravila avta pred tehničnim, prenašanjem $$$ najinih naslednic s stare na novo banko ('TI se boš MENI reklamiral s 50 odtenki sive? E ne boš z mojim denarjem!'), skrbljenjem za očeta etcetera etcetera.



Jojme, Dino

Objavljeno 8. 06. 2015 ob 14:35 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

Na, kaj lahko stori prijateljska dobromisleča beseda. Dino, sodelavec izpred dolgih let v službi in trenutno (po pravici!) vroč tako kolumnist kakor pisatelj, je zadnjič v intervjuju v Bukli kot svoja pomembna vzornika omenih meni sitnega Hurakamija in do pred tednom povsem neznanega Hemona. Pa sem - kot sem že napisal - na tržnici v Banji luki zasliševal knjigarja, kaj se bere, pa mi je izročil tega Hemona ... in se mi je v tednu dni dopolnil svet. Resno. Prav z muko nočem pripovedovati o izkušnji Knjige mojih života svoji predragi V., ker ji bom s tem uničil bralsko pričakovanje ... ali bi nemara bilo tako celo bolje, posebej pri zadnji zgodbi 'Akvarijum', ki ...

Prepisal bom dva stavka, ki sem ju med branjem podčrtal. S tem ne bom preveč pokvaril V. branja. Ko v (prevodu Irene Žlof) Hemon pripoveduje o težkih begunskih začetkih njegovih staršev v Kanadi, v parih besedah definira, kaj je njima in vsem izbeglicam najbolj umanjkalo: '...i konačno hladna klima izrazito nesklona spontanim in toplim ljudskim interakcijama.' In potem proti koncu, ko popisuje svoje novo Čikaško vpeljevanje v kavarni, kjer se je igralo šah: "Ispostavit će se da je Atomic Cafe bio krcat raznim likovimakoji su svi odreda bili opsjednuti šahom. Između šahovskih partija družio sam se s besposelnim igračima, ćaskao, ispitivao ih o svemu i svačemu, uvijek nastojeći izvući djeliće tuđih života." Skratka, da povem takole: zdaj mi bo branje Dinovega romana Konec. Znova bistveno težji posel, bistveno manj neobremenjeno bom užival (užival pa bom, prvih 50 strani samo povečuje mojo spoštljivo osuplost nad sitnim mladim pravnikom, ki je haral po ministrovem kabinetu).

18631560

Polno se je dogajalo. Tavelika se je natetovirala, v soboto smo peljali dedka na kosilo, popoldne isti dan smo na poskusno preživljanje dobili novega mačka Bena, siti zvečer sva pustila ubogega muca negostoljubnima 'šeficama' Rozi in Zvezdi in šla v Kranj poslušat Niko Vistoropski in Bojana Cveteržnika (ZELO ugoden vtis!), potem sem nekaj zbolel, v nedeljo sva kljub vročini pobrala H. in smo v Cerknici tekli ob jezeru (sam OSEM minut počasneje kot lani, srammebilo, in že drugič v dveh letih je moj J. tako omagal, da je bila potrebna pomoč reševalcev ... Takole imamo. Potem sva obiskala še Z. v Loški dolini in zvečer sem se od vsega razkuril (jasno, povsem neprimerno) nad Taveliko in šel o pol devetih spat. Danes grlo ni nič boljše, peče pa tudi slaba vest.



Čakanje na sliko

Objavljeno 5. 06. 2015 ob 14:28 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Madonca, banjalučenje minuli vikend me je skupaj s tekom in pripravami na rojstne festivije pošteno utrudilo, sem šele danes nekako spet cel in ves. Ponavadi tule ne pišem veliko o službi in tudi 'birokratski turizem' ni moja najljubša aktivnost, za danes pa sem sprejel prijazno vabilo sodelavke in se dal dopeljati na zaključno konferenco še enega evropskega ('Ess') projekta, ki ga je vodil Cirius Vipava. Delali so poceni, kakovostno in uspešno: za skupino svojih gojencev so v lokalnem okolju našli možnosti za vsaj delne zaposlitve, s tem dali otrokom (ki se morajo tam po 26. letu 'skidati' iz zavoda) možnost in občutke, da tudi sami koristno in samostojno zaživijo, lokalni skupnosti pa priliko, da bolje spozna 'čudake' iz zavoda. Posebej sem naskočil gospo, ki je vodila podprogram zagovorništva in samozagovorništva in z veseljem sva ugotovila, da je po tem, ko se je ena njenih skupin za starše 'osamosvojila', pravzaprav dosegla cilj, ki ga je zasledovala.

Ansambel gojencev ob izvajanju - pozor - LASTNE melodije!

In kaj počnem zdaj? Čakam na Taveliko, da me pokliče iz tatu centra (TO je bila prva želja njene polnoletnosti, jojmene!) in greva skupaj domov. Hilarično!

No, vmes nadaljujem z Hemonom in uživam dobesedno ob vsakem stavku. In mi ni jasno, kako je originalno besedilo objavil v angleščini in ga je šele prevajalka spravila v razkošno bogatijo bosanske srbohrvaščine ... o tem se moram pomeniti z Dinom, ko se dobiva in mi bo prinesel eno angleško Hemonovo knjigo za preizkusit.

In glede na to da je avtor dve leti starejši in sva nemara nek mikron časa celo delala na istem projektu (on v mladinski redakciji Radia Sarajevo, jaz na Radiu študent - moram pogledati, kdaj smo imeli tisti anarhično 'radio most'), me je obšla cela ploha misli, kako nemara sem enako kot v najstniških letih iskal za zmerom izgubljeno družino potem v devetdesetih v neprijetnem miljeju 'nove Slovenije' iskal nekaj, kar je ravno tako obstajalo samo v fikciji, neko toplo, prijazno, intimno domovino ... in pravzaprav ne o prvem ne o drugem nisem imel drugega kot idealno in idealizirano predstavo. Zanimivo, ne?



Norma pred rokom

Objavljeno 2. 06. 2015 ob 13:11 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Še nekaj dni in naša Tavelika bo stara osemnajst. Zadnje čase jo videvamo bolj kot ne pod večer, ko priklama utrujena od učenja (ali pa od drugega, razlog navede zmerom tisti izpred oklepaja) iz Španskih borcev. Pogosto odprem usta s tezo, da smo se v mojih časih manj učili po oštarijah ... ampak sem v tem zmerom boljši iz redkejši. No, sinoči sva imela fejst pogovor. Lažem: pred desetimi leti mi na kraj pameti ni padlo, da imamo otroke tudi za pogovore te vrste. Pred petimi je bila sploh pubertetna faza in pogovarjanja niti ni bilo na sporedu, potem smo počasi in previdno vsi skupaj zoreli. No, modrovanje je teklo seveda o neznansko napetih zadnjih šolskih tednih ('pike' spet postajajo usodne, tokrat za vpis na univerzo) in tem, kako računa, da bo vendarle zvozila po načrtih, ki jih je celo povišala nenadejana dobra ocena pri enem od predmetov, kako me bo celo poslala v šolo kot 'kviska', če bo ona sitna učiteljica spet zaključevala mimo vnaprej dogovorjene povprečne ocene ... in potem mi je mladenka pojasnila, kako je ta šola eno celo sranje v tekmovalnosti, saj se dobesedno pozna vsak 'izgubljeni' trenutek, ki ga sama nameni pomoči drugim kolegicam in kolegom.

Evo, zdajle, ko samo prenašam to izjavo, postajam smrkav in patetičen. Zakaj? Takole sem ji rekel: "Stara, jaz sem svoje opravil. Če sem kaj želel v vseh letih teženja in vzgajanja, je bilo razmišljanje te vrste. Kakorkoli boš storila, zame je dovolj, da zaznaš razliko, da jo znaš ubesedit. Na, dosegel sem normo celo par dni pred rokom!'

Seveda zdaj z majko ji (darila sva k sreči že dorekla) pripravljava še vso koreografijo za tisto pomembno jutro in se pri tem prav kraljevsko zabavava (in ne, ne bo kot za isto novo leto, ko smo bili še trije in sva prižgala 'zvezdice', otroče pa je planilo v paničen jok), k sreči imava zdaj še ministrico za razumno mero v naši Tamali in bo vse v mejah zdravega humorja in okusa ... ampak je pa res veličasten občutek, ko si človek reče: tole mi je pa kar dobro ratalo.

Ko sva bila v njenem življenju še dva velika možakarja ...



Taka turistična

Objavljeno 1. 06. 2015 ob 08:54 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

Te dni sem imel veliko časa za razmišljanje - predvsem na banjaluškem (modernem, kakršnega v Sloveniji nimamo!) bazenu in med jutranjim, predvsem nedeljskim tekom, ki sem ga namenil turističnemu tekanju med znamenitostmi Banje luke.

Primerilo se je namreč, da je naša Tamala dobila možnost, da gredo ona in še par drobižkov s tavelikimi plavalkami in plavalci na mednarodno tekmo ('BL open'). Seveda sva jo z veseljem 'pustila, nama je pa obema starcema padla vsa tesnoba dol, ko je klical trener Oli in vprašal, ali bi zaradi zapletov s prevozom lahko peljali dol par otrok (imamo namreč avto s sedmimi sedeži). Takoj sva privolila, takoj sva se tudi odločila, da greva oba, vzela sva dopust in v petek opoldne smo štartali s petimi mladimi damami v ozadju.

Takoj povem in sem tudi znancem pred odhodom: sam imam s Srbi zelo mešane izkušnje, ki so se najbolj nabrale v izjavi šefa policijske enote nekje takle čas leta '92, ko so nas pregledovali na avtobusu na poti v Novi Pazar pod Bežanijsko ćesmo, južnim predmestjem Beograda. Ko se je izkazalo, da (bil sem novinar Radia študent in torej brez oficialnih novinarskih ugodnosti, tudi brez dragocene Unproforjeve prepustnice, kakršni sta imela tisto jutro fotkar Miha in kolegica - kasneje ranjena - Darja) nimam papirjev, ki jih je policist želel videti, je takole mirno rekel svojim: "Vodite ga dole pa da ga streljamo." Seveda je šlo, kot se je hitro izkazalo, zgolj za mačo folkloro, ampak klinca palca, takšne stvari ostanejo. No, zgolj z razumljivost uvoda.

Pa sem ljudi v Republiki Srbski k sreči že takoj za mejo spoznal kot tiste čudovite in tople Bosanke in Bosance, kakršne sem poznal po gastarbajterjih tu v Ljubljani, po božanski kulturi (od Selimovića preko Bjelog dugmeta do Kusturice in Zabranjenog pušenja) in po srčnih ljudeh, ki smo jih s Tamaro in Aido srečevali med našo super novinarsko epopejo leta '91, ko smo v Sarajevu spremljali prve posocialistične volitve. Od petka do včeraj - evo ne enaki, pač pa dobesedni tisti isti ljudje, da ti kar duša zapoje.

Vtisov je še preveč, ampak že med včerajšnjim jutranjim tekom gor dol po mestu, ko sem filal dve uri z neznansko počasnim tempom 5:40 in se samo smehljal toplim neumnostim (na primer trgovini svaštarnici z imenom 'Boni M'), sem navotkal tegale: srečen človek sem, da si lahko večino, ma praktično vse stvari, ki me pritegnejo, v katerih uživam, ogledam, jih okusim skupaj z mojo V. Ker kadar sem kje sam, potem že nezavedno nekje v sebi kopičim vtise in že iščem pripovedno strukturo, kako bom kasneje doma vse to povedal njej in dekletoma ... kadar pa greva na takole pustolovščino skupaj, lahko samo uživam, se navdušujem tam in neposredno, delim in uživam še v tistem, kar enako neposredno vidi in začuti ona ... Mislim, a je sploh še kaj lepšega na tam svetu? Resno prašam.

Pred prijazno oštarijo ob Vrbasu

Upam, da je bilo zgornje razumljeno kot to, kar sem mislil napisati. Pa naj kdo najde človeka, ki navdušena ko dva ventilčka iz slovite banjaluške tržnice prideta s kilo rdečega krompirja.

No, tekma je šla v redu, naša Tamala je dobro plavala, za finale sicer še ni zadostovalo, napreduje pa z velikimi koraki in konstantno. Užival sem v hudih predstavah Stepanovića, Silagyja in naše Vozlove, v super dinamiki med našimi Ribami, v luštnih klepetih s še eno mamo šoferko U. in trenerjem Olijem, aja, našla sva celo kasarno, v kateri je tisto leto, preden so ga zaprli, služboval moj znameniti tast  - po zadnji balkanski vojni so (kako lepo!) vso kasarno dali na voljo banjaluški Univerzi in ena od portirnic je danes Semenska banka Republike Srbske ...

Plošča v spomin Šolskemu centru 'oklopno motoriziranih enot'

Crknjen sem pa ko ventilček na preluknjani zračnici.



30, 30, lep, perspektiven kader ...

Objavljeno 22. 05. 2015 ob 13:05 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Nocoj imamo trideseto obletnico konca srednje šole. Niti 'mature' ne morem zapisati, ker smo bili prva usmerjena generacija, prva brez mature in tudi brez velikega števila predmetov (največja zabava je bilo bibliotekarstvo, pri katerem smo DVE LETI na tablo za oceno pisali katalogizacijo knjižnih enot: Priimek vejica ime dvopičje naslov dela pika ...) Na Srednji šoli za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, ki je danes znova poljanska gimnazija.

Neznansko se veselim punc in fantov. Že skoraj dva meseca organizacijski kvartet klaftra neumnosti po Facebooku, vmes smo vse dokaj dobro uredili, zvabili praktično vse iz vseh štirih let (tudi tiste, ki so prej odnehali ali prišli kasneje) ... in menda nas bo čez dvajset. Ne morem dočakat.

Vmes sem že totalno crkjen od 'Marjanovega reda', ni bilo najpametneje naložiti prvega tedna maratonske priprave na ponedeljkovo krvodajalsko akcijo, ampak se bom že uredil, danes je spet 'smetarskih 16' (v tempu 5:45, ki ga komaj zmorem teči tako počasi), potem pod tuš in ...

Fotka s sinočnje premiere predstave Fobija (sklepam, da je avtor Tone Stojko)

In zdaj k umetnosti. Sinoči sva bila na premieri v Španskih borcih. Fobija mi je bila neznansko všeč, prejšnji teden sva izkoristila tudi spletno ponudbo ustvarjalcev in se zvečer udeležila javne vaje, tako da nama je bilo kar nekako domače sinoči, ko je šlo prvič zares. No, nisem strokovnjak. Iztoka Kovača imam neznansko rad še z Mljeta  leta ... 1995, ko smo bivali skupaj pri Anđi, on je bil še z (nosečo) Majo in je za vajo tekel na lokalni vršac Montokuc z Mariom na hrbtu. Potem sem ga spremljal v Podgorškovih filmih, potem smo bili spet skupaj na Mljetu, ko je dobil že novo družinico ... in tako sem paradoksalno kot pred desetletji, ko sem od gledališča poznal samo skoraj ves takratni opus Matjaža Bergerja (ki je na Mljetu bival pri sosedih, ha), zdaj kar domač z En Knapom.

Tole sinoči, kar je naredil Guy Weizman, je bil pa še en dodaten presežek. Resno. Saj je tudi res, kar pravi moja draga, da se pogosto nad kako umetnino povsem navdušim (do naslednje), ampak že od snoči tuhtam, ali ni moderni ples na nek način 'gesamtkunstwerk' tega časa? Zakaj? Ker že uspe konkretizirati 'zgodbo', obenem pa je dovolj abstrakten, da lahko gledalec in to v živo 'implementira' v videno svoje lastne občutke, miselne konstrukte. Tako sem sam sinoči videl en povsem svoj film o nemogočosti današnje človeške pozicije ob vseh (pazi!) *****rijah, ki se nam dogajajo, ob dobesedno medijski prezentaciji vsakdanjega terorja / varčevanja (kar je v bistvu isto), ob totalni zmedi glede političnih, verskih, prijateljskih in sovražnostnih stališč... Kakorkoli, mene je povsem sezulo.

Kultura dva: iz neznanega vzgiba sem po menda 30 letih (seveda, zdaj mi je jasno, zadnjič sem jo bral v srednji šoli!) vzel v roke in potrpežljivo prebral Hemingwayevo Starec in morje. Ker presežek! In kakšna neizrekljiva poezija Janeza Gradišnika na vrhuncu prevajalske kariere! Odločitev je padla in prebral bom vso zbirko, še par drugih sem že. No, vmes pa sem pridobil (po šaljivih zapletih, ko sem se z založnico lovil po Mariboru) knjigo Lom glasu Simone Kopinšek (spoznal sem jo, ker je izšla v isti zbirki kot Semira) in ... takole je: vmes sem avtorico spoznal tudi s človeške plati in njeno težko otroštvo se je tako vtisnilo name, da knjige itak ne bi mogel brati 'sterilno kritiško', zato sem bil kar vesel, ker gre dejansko za pesnitev. In ker sem v tem primeru samo vodovodar, ki ne zna ne zmore govoriti o morjih in rekah, knjige ne morem oceniti, le da je dobra lahko rečem.

Eto. Klical me je sošolec izpred 30 let S., sprašuje, če bi se fantje dobili pol urice prej ... Madona! Divja prva polovica osemdesetih, evo me!



Toliko vsega

Objavljeno 15. 05. 2015 ob 12:57 - Komentarji: 5 - Napiši komentar - Stalna povezava

Saj to veste, da smo ta teden obhajali teden čuječnosti? Kako je prišlo do tega, da mi je V. naklonjeno odgovorila na epismo, kako je vzpodbudila svoji sodelavki, kako smo uspeli za stvar navdušiti pristojne na Altri, Ozari in Šentu in kako smo končno ta teden en dan v Ljubljani, potem pa v Izoli in Mariboru predstavili čuječnost in vzpodbudili zanjo interes in veselje pri končnih uporabnikih pomoči pri duševnih motnjah ... je ena res lepa zgodba.

Zame se je začela pred meseci, ko me je psihiatrinja poslala na evalvacijo h klinični psihologinji in sem tam v slabi uri napravil povzetek svojih skoraj petdesetih let življenja ... potem pa mi je že to povzemanje prineslo nekaj dragocenih in odrešujočih spoznanj. Eno je bilo tole: če bi takrat na začetku aprila, ko sem na spletni strani angleške MHE odkril napoved 'tedna zavedanja o duševnem zdravju' ne opravil tistega samovpogleda, bi idejo zaznal kot eno takih, ki sem jih zaznal vseh zadnjih trideset let: hudo, vročo, a zelo verjetno manično, zato pustimo in gremo naprej. Pa je tokrat nisem. In sem zaradi tega zelo zelo srečen človek.

Četudi vse ni bilo samo jagode, čokolada in smetana, o ne. V sredo sem bil v Mariboru že nekoliko utrujen in verjetno je tudi to vplivali na dejstvo, da sem zaznal veliko spremembo med preživevci recimo na Altri v Ljubljani in na tamkajšnjem Šentu. In pri tem moramo vedeti, da v dnevne centre, ki jih te organizacije k sreči in z vse manj državnega denarja vzdržujejo po Sloveniji, pridejo samo že na nek način motivirani ljudje, taki, ki sami razumejo, da jim druženje s kompanjoni in strokovnim osebjem na dolgi rok dobro dene, je varovalno in povečuje možnosti vrnitve v družbo. Takole bom rekel: sedel sem ob fantu, ki ga je kar vidno razganjalo od kemije, imel je radiantno žareče oči in ni bilo variante, da bi bil pol minute pri miru, kaj šele zbran. In to še ni vse! Za nama je sedel navidez bolj miren kompanjon, ki pa se mu je iz neznanega razloga zdelo nujno, da je prvega vsakih nekaj sekund malo žoknil, pobožal, dregnil, mu jah rekel in ga prašal, da se je prvi ves čas umikal temu dregljanju in je enkrat dobesedno padel s stola. Resno, sem sedel tik zraven in gnetel svoje rozinice. Da v takem nisem bil sposoben popolne osredotočenosti na dr. VP, ki je izvrstno prilagodila kadenco in barvo predstavitve javnosti, je dokaj samoumevno - ampak ravno čuječnost mi je dala to sposobnost, da sem mirno vztrajal, prijazno skušal usmeriti pozornost 'dregatelja' nase in na vsebino stvari, ki smo jih delali ... in smo bili na koncu, upam, vsi kar zadovoljni.

Skrivnostno darilo, ki sem ga dobil. Hvala!

Zdaj se bom glede javne čuječnosti nekolikanj potuhnil, cilj pa bo seveda ostal isti: pomagati, da bo te plemenite terapevtske pomoči deležnih več ljudi na koncu verige pomoči v duševnem zdravju, torej uporabnikov in preživevcev, in morda manj posrednikov, ljudi v 'pomagalnih poklicih', kot se je čudovito izrazila ena od predstaviteljic U. Kako? Pojma nimam, ampak verjamem, da bo šlo.

Vmes sem prebral Normo Marjana Žiberne (slaba dvojka) in končujem Benetke, zadnjič ljubega znanca Milana Dekleve (ki pa ne bo presegel slabe štirice, se bojim), na treninge mi je J. pripeljal novo tekačico (!) in prvič v zgodovini je trojka društva 'Poglej!' pretekla trojke, pri čemer sem še bolje spoznal že tako ljubo M. in povsem na novo spoznal še prav prijetno B. In spet to še ni vse: dolgoletni prijatelj in celo svetovalec iz aerodinamike pri prevajanju Deaverja Marjan me je vprašal, ali bi jeseni maraton tekel pod njegovim vodstvom. Brez veliko razmišljanja sem rekel ja. Zakaj? Prvič ker ga lahko postavimo za mero zanesljivosti, drugič ker teče maraton vsakič pod tremi urami in zadnja leta celovški ironman redno pod deset (a nista, glej glej, to tudi moja življenjska cilja?), tretjič ker ga imam rad in mu zaupam. Pravi, naj NE berem knjige 'Jacka Danielsa', po kateri mi bo scmaril načrt, in je tudi res ne bom. Začneva ... prihodnji teden, torej bom spet v časovni stiski, na hitro bom v ponedeljek letet dati kri, to je zadnja šansa, če ne želim zboleti ... in naj Ljubljanski maraton pride. Juh!

Trio (v črnem) dolskoz od observatorija proti cilju (foto neznana mama, hvala!)



Moj Trst

Objavljeno 7. 05. 2015 ob 14:29 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Bom začel kar z neizprosno statistiko. Evo.

SplitTimemin/KmDeltamin/KmRealTime
Km 21.0971:36:304,341:36:304,341:36:20
Km 29.9802:18:074,370:41:374,442:17:56
Arrivo3:26:364,531:08:295,333:26:26

Kaj to pomeni? Da sem imel na polovici še ustrezen čas, ampak že drobec za načrtom, da se je do 30. kilometra tempo še nekoliko sfižil, po znamenitem padcu iz Križa skoraj naravnost v morje pa sem povsem odpovedal. Glede na predvideni tempo sem v zadnjih dvanajstih kilometrih izgubil TRINAJST minut. Izgubil kako? Hja, vsaj pol sem prehodil. Neverjetno!

Po mojem bo končno odkritje to, da enostavno ali nisem material za pod 3:10 ali je bil napačen trening ali pa (in to bo po mojem alibi do jeseni) sem bil v zadnjem tednu ves čas na robu viroze in sem se skuril bolj od želja. Ker sem že prve kilometre po slovenski strani (od Lipice do Lokve in do meje) trpel kot žival in sem komaj držal tempo. Potem sem na spustu do Trebč začutil moč, jo spet izgubil, ko pa me je malo za Opčinami (na cca 20. kilometru) ujel 'zajec' za 3:15, me je malce obšla panika. Potem sem mu spet ušel in se dal malo pred Križem dokončno prehiteti. Potem je bil spust. Potem smo se spodaj pri Miramaru zlili v nepregledno reko polovičkarjev. Najprej mi je bilo to fino, prehiteval sem kot za stavo, potem sem se totalno ustavil. Najbolj mi je v spominu ostal zelo starejši občan, ki me je kar nekajkrat prehitel. Ime mu je bilo Giovanni. Nekaj časa sem se dajal s polovičkarskim zajcem za 2 uri (kar bi mi še zneslo okrog 2:20, potem sem opustil tudi tega.

Pred štartom. Foto najdražja.

AMPAK ni bilo samo negativno, kje pa! Ravno v tem vidim motivacijo za naprej in tudi posledice čuječnostne terapije. Seveda sem trpel kot konj, ampak vseeno je bilo lepih vtisov pred (predvsem pred!) med in po tekmi toliko, da mi niti za trenutek trpljenja ni žal. Kako sva spala v čudoviti oštariji v Štorjah (in je V., medtem ko sem neuspešno kalibriral uro za 15 evrov iz Decathlona, trdno zaspala ...), kako prijetno je bilo zjutraj v Lipici med okrog 600 maratonkami in maratonci, kako čudovite so bile prvomajske zastave in napisi na oni, italijanski strani meje, kako veličasten je bil pogled ravno med morivskim spustom na reko polovičkarjev, kako prijetna prav italijanska zmeda je vladala na cilju, kako so nas domiselno vozili z avtobusi na mestni bazen pod tuš in spet nazaj, kako super sva se imela že v soboto, ko sva šla dol po številko, kako neskončno lepo e-pismo dr. Š. sem prebral ravno ponoči pred tekmo (da je moj tekst za njen učbenik v redu!), kako ...

Hej, vse zgornje je prav mogoče brati kot opravičilo ob neuspešnem maratonskem nastopu, ampak hkrati pa tudi kot izraz iskrenega veselja, kot ga čutim ta trenutek. Če bi name čakali 70 let tega, bi ne bil tako zadovoljen in prešeren, tako sem pa lahko.

Po tekmi. Foto najdražja.



Gesundheit!

Objavljeno 30. 04. 2015 ob 13:23 - Komentarji: 2 - Napiši komentar - Stalna povezava

Madonca, od sobote do danes vrvohodim med zdravjem in zagatno virozo. Seveda sem si jo nakuhal sam, pogosto se mi pred velikimi tekmami prav sredi 'popuščanja' (strokovno 'taperinga') naredi nekaj takega, pred leti sem šel celo ma(t)raton odteč ves vročičen ... No, v nedeljo ne bo te težave. Mislim, da sem že zunaj najhujšega.

V nedeljo torej na Trst. Trasa je simpl. En sam spust. Tempo je simpl. Na štartu pribijem 4:30 in če se mi pri Devinu (cca 32. kilometer) še zmeraj zeha, si vnaprej dajem dovoljenje, da se mi zadnjih deset sname. Ker kdo pa ne zdrži piškavih deset kilometrov? Gelov bom imel v ritnem žepu šest (23-gramskih): trije nekofeinski jabolčni bodo obrnjeni v levo, trije kofeinski pomarančni v desno. Na vrhu bo nekofeinski. Jemal jih bom na pol ure (pa sam seštej!) Nosil bom dovolj blažene superge (vmes imamo celo 13stopinjski spust!), cepkove nogavčnike, za hlače še nisem 200 %, vsekakor bodo ene dvojih z dovolj velikim žepom za gele, majica bo, kot zdajle tuhtam, klubska ('Poglej!') Razmišljal sem o stilizirani rdeči zvezdi na beli podlagi, kot bo letos na uradnih majicah, razmišljal sem o napisu 'Trst je moj' - ampak konec koncev ne gre za politični miting pač pa za tek, kjer bom eno z vsemi sotekačicami in sotekači ne glede na njihovo bolj ali manj srečno zgodovino in nazore. Seveda bom - posebej če se mi vse sestavi - na zadnjem zavoju na Trg edinosti pomislil na to, kako prihajam 70 let in dva dni za mojimi, tudi za mojim prav realnim tastom Adolfom, in bom ponosen in srečen in patetičen ... ampak spet pravici na ljubo bom srečen in patetičen predvsem zaradi pogleda na uro na cilju.

Nekaj sem že tuhtal o tem, da je nedeljski Trst samo postaja pred jesensko Ljubljano (25. 10.), ko se bom pomatral ta rezultat izenačiti in celo izboljšati ... ampak dajmo času čas. Če me je čuječnost kaj naučila, je to, da si lahko čestitam tudi na vsaki posamezni stopnici, da sem lahko srečen tu in zdaj in ne šele po neizrekljivih zgodah in tegobah nekje v megličasti prihodnosti ... In lahko že zdajle vem, da bom srečen tudi v nedeljo popoldne.

Sem se prejšnji mesec hvalil s 400 pretečenimi kilometri? Ah, mladosti moja ... V aprilu sta nanesla 402.


Ostale malenkosti. Kljub temu, da sem vmes parkrat obupal, mi je uspelo zanetiti dovolj interesa predvsem med čudovitimi damami iz programa Nara in med ljudi iz 'velike trojke' (Altra, Ozara, Šent) in bomo ne samo v Angliji, pač pa tudi pri nas med 11. in 15. majem obhajali teden duševnega zdravja. Malenkost dva: nisem strpel na drugo recenzijo zlate urednice A. in sem na dve založbi poslal trnka s ponudbo objave rokopisa. Pri eni so nenadejano zgrabili in hoteli še. Zdaj to seveda še nič ne pomeni, nekaj pa vendarle. Tri: z dvema super puncama gremo prihodnjo nedeljo na trojke!

In štiri: moja preljuba me že v soboto odpelje na Primorsko, da greve že v soboto v Trst po številko in prespiva takorekoč na štartu. Ne morem dočakat! Dotlej imamo nocoj na večerji moje najljubše sorodnike - 'kresniški kvartet'. Skratka ni da ni.

Wiiiii!



Semirin dragulj

Objavljeno 22. 04. 2015 ob 06:28 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Takole bom naredil: fula bom pohvalil prvo knjigo prijetne punce, ki jo sicer bolj malo poznam, jo pa po pripovedovanju močno cenim. Semirin roman Tri kroge okrog hiše pravzaprav ni zares roman, paradoksalno pa to niti ni pomembno. Finta je v tem, da se neimenovani prvoosebni pripovedovalki vtisi nekako nizajo brez pravega reda in dramaturških prijemov, ki smo jih vajeni v romanih (ko se 'junaku' nekaj zgodi, potem pa ta zaplet razpleta na način, da se na koncu nekaj spremeni bodisi v svetu ali v njem), in ravno ko se začnemo spraševati, ali anekdotični vsakdanji dogodki in pripovedi skupine znancev še dovolj vežejo besedilo skupaj - pa tudi nič narobe bi ne bilo, če ga ne bi, oštevilčena 'poglavja' je moč enako uspešno brati kot nanizanko po vzoru denimo Raymonda Carverja -, ko avtorica zašpili besedilo s popisom dopustovanja, ki se razpre čez nekaj poglavij in pripelje zgodbo spet 'domov'.

Kar je mene povsem očaralo, je Semirina pripovedovalka: neženirana, neobsojajoča poročevalka o pripovedih vsakdanjega sveta, ravno prav čudaških in nenavadnih, da lahko veljajo za simbole, za vzorce. Četudi pripovedovalka, kot rečeno, ne sodi, pa slišano in videno ves čas preverja s celim vrednostnim sistemom napaberkovanih resnic, sklepov in modrosti, ki segajo od 'Limonska trava namreč poživlja' do 'Dopust mi je očitno koristil, komaj sem čakala, da vidim domače kraje, celi kolege v službi ...') - vse te samoumevne resnice, ki jih mislimo in izrekamo iz dneva v dan, pa je v preji Treh krogov okrog hiše moč uzreti tudi v neznansko smešni in ironični osvetljavi (morda pa ista mesta na bolj tmuren bralski dan zazvenijo povsem drugače, recimo tragično, družbeno kritično? Ne vem, knjigo sem bral prijetno navdušen, verjetno sem zato čutil blagi humor). Skratka če mene prašate, je Semira s knjigo zadela terno. Tako z njene plati, saj se na mah predstavlja kot neznansko občutljiva, natančna, jezikovno in slogovno suverena pisateljica, kot očitno tudi z naše, saj imajo Trije krogi okrog hiše moč holograma, kar preprosto pomeni, da smo za svoj denar dobili bistveno več, kot kaže samo potiskan papir, in bo vsako branje nekoliko drugačno. S čimer bomo, če skušam slabo ujeti duha avtoričine modrosti, tudi mi nekoliko rasli, se razvili v primerjavi s svojim jazom prejšnjega branja.

Skratka s pripovedovalko, kakršno nam je načarala Semira, je odkrivanje vsakdanjega življenja nekaj zabavnega, nekaj osvežilnega. Ni vrag da ni prav to poslanstvo dobre literature. Srčno čestitam.

Tone



Atov vikend

Objavljeno 20. 04. 2015 ob 11:33 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Načrte o petkovem trstovanju je odpihnil klic z ruske ambasade in v petek dopoldne sva z drago strumno stala ob prihodu delegacije, ki je tastu, velikemu veteranu druge vojne, prišla izročiti državno odlikovanje ob 70. obletnici zmage v 'otečestvenoj vojni'. Evo jo:

Stvar je bila taka, da sem na fb na strani ZzbNov pred kaki mesecem odkril, da je veleposlaništvo priredilo sprejem za osem veteranov in jim podelilo odlikovanja. Ker je bil tast vse obdobje, kar sem pri hiši, tajnik enote vojske JA, ki se je formirala v ZSSR, me je začudilo, kako ga na sliki ni zraven ... in sem potem, ko sem poročilo o dogodku v grabljicah razvozlal še na ambasadini spletni strani, tja poslal vljudno episemce s tem vprašanjem. Nemudoma se mi je oglasil vojaški ataše in zahteval dokaze. Diskretno (ker kaj bi ata bolj potrlo kot da mu nekaj obljubimo, potem se pa 'ne uvrsti') sem poslikal njegov 'častni rekelc' z odlikovanji, ataše je bil presenečen in je potrdil, da je ata 'uvrščen', a je zahteval še potrdila. Pa sva z drago zadnje tedne, medtem ko sva vrtnarila pred njegovo hišo, počasi razložila zadevo in naprosila tasta, če lahko pogledava še papirje. In sva odkrila čudežev, da sem ves osupel od spoštovanja in ponosa. Vmes je prišlo še do zelo neprijetnega zapleta, ko sem verjetno jaz par stvari narobe pospravil (medtem ko ima ata 'nadzorovano anarhijo') in naju je v povezavi s poslabšanjem bolezni, močno povišanim sladkorjem in povsem slučajnim klicom s spletnega Dela, če lahko pridejo posneti eno veteransko izjavo pred dnevom zmage, obtožil kraje... skratka kakšen dan je bilo res napeto in bil sem že na tem, da se resno obtožim, kako sem ubogega devetdesetletnika povsem zmešal. Potem pa omenjeni klic in sva spet očeta (k sreči je sladkor vmes padel in o tem se ne hecam, v drugem primeru smo bili priča že pravcati psihozi!) diskretno vprašala, ali bi sprejel takšen obisk ... In sva kot rečeno v petek stala v pozoru, ko so prišli trije Rusi in očetu 'ukazom prezidenta Putina' pripeli veliko medaljo. Potem je prišlo do hecne zmede, ker sva nakupila piškote in fruc, pa je poslovodeči saqmo pisano gledal, preden sva našla - še od rojstnega dneva! - nekaj viskija in smo nazdravili dnevu zmage nad fašizmom ... in se presrečni razšli.

Vmesnih dogodkov ne bom opisoval, malo smo divjali, v soboto protestirali proti TTIP ... ko se je med kosilom izkazalo, da se nagrajenec res slabo počuti in smo leteli na urgenco. Tam so bili rezultati nekoliko boljši kot pred letom in pol, tudi smo na urgenci namesto takratnih 22 preždeli samo sedem ur ... ko sem ob navodilu, da mu bodo ob 11h zvečer še enkrat pregledali kri, povedal, da takole star in lačen človek ne bo še tri ure posedal na tistih hodnikih in ga z veseljem pripeljem ponoči še enkrat ... in so nas v parih minutah odpustili domov. Zdaj upamo, da se bo stanje znova popravilo.

Vmes smo pričakali najmlajšo iz šole v naravi, cajtali tavelikino virozo, dekleti sta v soboto dvakrat kuhali za vse, včeraj smo gostili čudovito familijo sošolke E. na 'vzgojni posvet' ... in sam sem v nedeljo dopoldne zadnjič pred Trstom odtekel PST 'z repkom', torej 33 + 8 od doma in spet domov. Zadnjih deset kilometrov (od ovinka pri OŠ F. Bevka mimo Žal in BTCja do table v Fužinah) sem tekel v maratonskem tempu (4:30) povsem brez težav in skoraj leteče, zato sklepam, da sem pripravljen dobro. Zdaj do poprihodnje nedelje samo popuščam. In je tudi že čas, dodajam.



Leta polna cveta

Objavljeno 15. 04. 2015 ob 10:48 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Pa naj še jaz priznam en privilegij. Birokratska leta so tekla, otroka sta odrasla in ne rabita več, da jima vsake počitnice in praznik briševa noskove ... in se je namerilo, da dopusta kar preostaja. Ko sem začenjal svojo uradniško kariero, se mi je zdelo neznansko čudno, ko je prijatelj in sosed v pisarni Albert tam maja začel nepojasnjeno izginevati za kak dan sem in malo tja, medtem ko sem sam ljubosumno čuval tistih 18 dni dopusta za taprave počitnice. Zdaj pa ... do konca junija enajst lanskih! Ajme! Šele zdajle mi je jasno, zakaj sem tako lepo pospravil pisarnico... Skratka ta teden (ki je zadnji s stališča predmaratonskega 'nalaganja') sem danes zadnjič tukaj. Večina reči je poštimanih, eno še zašpilim po kosilu, tudi tiste ne-službene, pri katerih je zahtevan bolj zmogljiv računalnik in pomoč tiskalnika, so urejene ... 'in mirno se je zazrl v prihodnost, ki ni obetala drugega kot bogastva in užitkov' 'do konca svojih dni'. Ni kaj.

In kaj mi je najsladostrastnejše pričakovanje? Jasno, kava po plavanju s soplavalkami in soplavalci jutri zjutraj, ko mi ne bo treba kot zmeraj zavrniti povabila, drveti domov vreči brisačo čez radiator in mokro opremo v bide, skočiti spet na bicikel in se štempljati po možnosti pred osmo tule v 'hiši gospodične Jastreb' (metafora se nanaša na kriminalen prevod mojega mladostnega idola Edvarda Kocbeka prijetnega romana čudovite Astrid Lindgren, vsebinsko pa na hišo ministric vrtečih vrat') ... Jojme, jutro bom lenobno posedal ob kofetu v trenirki, si doma privoščil zajtrk, se (ali pa še ne) odpravil na četrtkov tek, načel Semirin roman (potem ko bom že danes končal Izpred Kongresa čudovite fb znanke Jane Kolarič) ... kaj pojedel in kaj zadremal ... potem greve v petek z drago 'na jago', da s kolesom premerim in pregledam traso tržaškega maratona, kasneje pa se spodaj na Trgu enotnosti dobiva na kofe, skočiva po svežo kavo za domačo kafetjero in nove kopalke za Tamalo, ki jo potem pobereva pred šolo po prihodu iz Fiese ... In potem sta še celi sobota in nedelja! Z zadnjim krogom po PSTju plus 8kilometrskim repkom od doma in spet domov! Pa saj me bo od dobrega še konec!

In potem pride naslednji teden, ko bom doma 'samo' v petek, ker je potem v ponedeljek DAN OF...



Ajmeluja!

Objavljeno 13. 04. 2015 ob 14:37 - Komentarji: 2 - Napiši komentar - Stalna povezava

Minuli teden sem pretekel 107 kilometrov, po sitnem petkovem dogodku kar cel krog okrog Ljubljane, ki sem ga včeraj začinil še z delnim 'Yassa testom'. Ta je videti takole: desetkrat je treba preteči 800-metrsko razdaljo (pavza med enotami je čas intervala, denimo 3 minute) in povprečje končnih časov je dokaj zanesljiv napovednik končnega časa na maratonu. Če denimo 800tke tečemo povprečno 4 minute, bomo maraton pretekli v štirih urah in pika. No, ker sem bil malce razmajan od vseh tekov čez teden, sem opravil samo šest ponovitev in povprečje je zneslo 3:09, kar je tudi cilj. Vse 800tke sem odtekel brez posebnega naprezanja. Jipiii!

Ko sva z drago razpravljala o moji petkovi agresivni kolesarski izkušnji, mi je pokazala na pomembno malenkost: kaj sem hotel od neznanega kolesarja: da prizna napako in jo upošteva v prihodnosti. Kaj hočem od svojih mame in očeta? Da priznata napako in jo upoštevata v prihodnosti. A? Sem se dobro poročil ali sem se dobro poročil? Odgovor je jasen. in danes mi ga je potrdila tudi psihiatra. Povezava je več kot jasna. Moja jeza večinoma izvira iz tega, da ljudje NE naredijo tistega, kar ocenjujem, da bi bilo dobro in prav za vse, tudi zanje. Imam pravico, da jim to očitam? Seveda ne. Je prav, da se pri tem tako jezim? Tudi seveda ne. Je prav, da pri tem obupam? NIKAKOR. Samo tempo in intenzivnost je treba ustrezno prilagoditi, tempirati, sicer gre veliko moči v nič - to presneto dobro vem iz športa.

S psihiatro sva razpravljala tudi o moji 'psihološki oceni'. Tudi ona trdi, da gre za zelo dobro napoved. Mi je pa šele med obiskom padlo na pamet, česa se pri tej oceni tudi bojim: da me bo kot 'navadnega nevrotika' proglasila za zdravega in bova pač prekinila terapijo. uh, sem bil vesel, ko je rekla, da 'imava še veliko materiala za obdelat'! Resno. Ker sem zadnje leto bolj stabilen tudi zato, ker imam 'kviskota' v obliki možnosti, da jo pokličem, se najavim, prihitim... Res.

Naša tamala je za ves teden v šoli v naravi, tavelika je itak že ves mesec v 'izpitni mrzlici' (za tretji letnik srednje šole povsem narobe, ampak dokler ji bo šlo takole lepo, bomo potrpeli), čaka me prijazen teden z možnimi pooblačitvami zaradi prvotno omenjene tekaške izčrpanosti. V ta namen sem za četrtek in petek že napovedal dopust, da teke in zabušancijo opravim v predpoldanskem času. Ker ta  teden je sploh zadnji res naporen, po nedelji (spet po PST okrog Ljubljane plus repek od doma in domov) imam dva tedna spuščanja naravnost do Lipice in potem še nižje do Trga enotnosti v Trst. Juhej!

Menda osmič sem prebral Vonneguta Mačjo zibko (v originalu, četudi je tudi prevod dober) ... in sem jo dopisal med svojih najljubših deset knjig, čeprav sta tam že Mati noč in Sinjebradec istega avtorja - jih imam pač enajst najljubših, pa kaj? Še tole dodam: to knjigo sem tudi obdelal in zagovarjal na izpitu iz angleščine na faksu. Z današnjega vidika je bila tisto velika neumnost, saj gre za jezikovno zajebano besedilo, po drugi plati pa je bilo že iz aviona videti mojo ljubezen tako do avtorja kakor do romana.

25219056

TOLE je moja stara Penguinova naslovnica!



Lovska

Objavljeno 10. 04. 2015 ob 13:15 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Danes sem si vzel malo prosto, v službi sem uveljavil službeni izhod in se po malici (s kolesom, kakopak) odpeljal v Šiško na hiter čaj in po nekaj poslovnih malenkosti (rabil sem njen podpis in štempelj društva za neko prijavo) k prijateljici R. Vreme čudovito, bremze končno popravljene in kolo kot novo - kaj več naj želim?

Pa sem vizavi kina Šiška ustavil pred gnečo ljudi, ki je sestopala z avtobusa. Natanko vidim: starejša ženska z majhnim otrokom in mladenka tudi z otročkom, kot culico zavitim k njenemu telesu. Ker sem slišal nekaj za sabo, sem celo dvignil roko v znak 'počakaj' in skupini namignil, naj mirno prečka kolesarsko. Pa ti mimo mene šine kolesar naravnost pred to skupinico in oddirja naprej. Spustim jih (*****, skoraj sem jih jaz spravil v nevarnost!) in oddirjam za njim. Ga dohitim. Tip mlajši od mene, okrog 40, okrogel, velik. Ko sem vzporedno, mu povem, da je storil grdo reč, ajde, uporabim besedo 'govedo'. Me pošlje v pizdo materino. Ga počakam, vprašam, kaj? Oddirja. Ga spet dohitim in vprašam. Ker me tika, ga tikam tudi jaz. Na križišču z Đakovičevo imava zeleno. Povem mu, naj se izjasni, kako se takole vozi v ljudi. Pove, da bo klical policijo, ker ga nadlegujem. Se strinjam, prosim, naj kliče policijo. Kliče policijo. Ker ne odidem, nablebeta nekaj v telefon in skuša pobegniti čez cesto. Grem za njim. Spet kao kliče policijo, se dere, kako ga nadlegujem. Ga prosim, naj vendarle pokliče policijo, res rabiva pomoč. Pobegne in se dere, da ga nadlegujem. Mu sledim. Parkrat še pove, naj se jebem in mi kaže fakiča. Mu razlagam, da to ni v redu. Beži po pločniku, po narobe strani ceste med bloke tam na levi strani med Celovško in Vodnikovo, vidi se, da je domač, obvlada potke skozi bloke in čez dvorišča. Sem za njim. Mi pove, da bi mi že pokazal, pa se boji pravnih posledic. Mu spet svetujem policijo. Mi dvakrat brcne v kolo, nevarno bremza. Mu sledim. Se ustavi in me skuša zašaflati, Se mu izognem. Pade mi dol veriga in mu uspe pobegniti v temo prehoda med garažami tam že skoraj pri Vodnikovi nekoliko pred OŠ VVodnika. Sledim, ampak ga ne najdem več. Naredim nekaj krogov okrog teh garaž, a je bodisi pobegnil ali pa se skriva v zgornjih ali spodnjih etažah. Opustim iskanje in se odpeljem naprej.

Kaj se je zgodilo? Okej, dokaj na blizu sem se izognil pretepu. V katerem bi jih bržkone staknil, saj je tip, potem ko je iz tikanja v strahu prešel nazaj na vikanje in potem, ko ni mogel pobegniti, spet v tikanje, resno mlatil ... ampak kar nisem mogel vklopiti razuma in nehati. šele kasneje mi je kapnilo, kaj sem sploh želel od njega: da bi priznal, da je grdo ogrožal ljudi, in rekel, da bo drugič bolj pazil. Pa takrat nisem nič od tega mislil. Samo Z UŽITKOM SEM LOVIL. Resno. Zdaj sem lahko zgrožen, lahko tole odnesem k psihiatrinji, lahko se pomenim z drago (ki itak bere), lahko prašam vas, drage bralke in bralci, kaj se je to dogajalo?

Ker zdajle sem spet povsem vsakdanji Tone. Celo nekaj finih zadev sem opravil odtlej, takih humanih.

Naj bo dovolj. REs bom vesel, če se bo komu ljubilo pokomentirati, ne poznam se takega.



Tekaško važen

Objavljeno 8. 04. 2015 ob 07:51 - Komentarji: 2 - Napiši komentar - Stalna povezava

Danes sem napihnjen. Zakaj? Ker sem včeraj začel z letošnjo, že tretjo izvedbo tekaškega druženja za ljudi z duševnimi težavami. Spet sem naštudiral 'program trinajstih tednov' (postopen prehod s hoje v tek), nasekljal sem cel šop listkov s svojim elektronskim naslovom in telefonsko, se ob petih ves nervozen odpravil na Slovana ... tam pa kdo? Niti enega novinca (četudi sem ob Altri, Šentu, Ozari in Paradoksu letos vabilo poslal še na tisti del ljubljanske psihiatrije, ki domuje 200 metrov stran na Zaloški), zato pa moji trije mušketirji. Vsi trije! In to s kakšnimi novicami! H., moj 'maneken', ki je lani pretekel cel maraton, za letos 'še ne ve', v isti sapi pa pove, da preteče okrog stotke na mesec in je kar malo potrt, ko izve, da je Istrski maraton že ta konec tedna in so prijave zaprte! G. je čez zimo začel redno plavati! In J. po poškodbi počasi spet začenja, v bolnišnici, kjer je spet, redno telovadi in je to prenesel tudi na druge. Sem upravičeno važen ali ne? Novincev si seveda želim, ampak ... ampak tako smo včeraj namesto predvidenega menjevanja dve minuti hoje / minuta teka (x 12) opravili pol ure 1/1, potem sem jih še stestiral na en kilometer na štadionu, da imamo nek temelj za napredovanje. Raje ne povem, kako je G., ki je najpočasnejši, pospešil, ko je mimo nas pritekla ena mladenka, in še bolj potem proti cilju ... In za H. sem potem doma že naredil Steffnov program, da v Radencih doseže 4:20 in potem v Ljubljani štarta na čudežnih 3:59 - če bo seveda takšen njegov načrt. Vmes ga MORAM spraviti do zdravnika, ki se ga tako neskončno boji, da mu pogleda tisti gleženj ...

Ah.


Zdraven so časi močno pohiteli. Pred menoj je samo še zadnji vrh, še ta dva tedna nabiram hitrost in moč in vzdržljivost, potem dva tedna pred štartom v Lipici polagoma popuščam in polnim energetske zaloge. Medtem bo pronical vame in v vas čudežni april, ki me vsako leto na novo oživi. Veliko je tudi drugega dela: ravno sem oddal službeno 'analizo' o področju nadarjenosti, morda že danes dokončno zašpilim prvo verzijo prispevka za knjigo o 'psihosocialni rehabilitaciji' (zelo sem počaščen, v prejšnji izdaji je to poglavje pisala pokojna Tanja Lamovec), druga verzija mojega veledela pa je pravkar prešla kritiško branje moje drage in čaka na vnovičen pregled pri 'najeti urednici' A., preden se dokončno odločim, ali je zadeva zdaj pa res pripravljena za napad na založnike. Fant!


Ponavljam ves tekaški poziv, kot sem ga poslal zgoraj omenjenim: morda pa se kdo med vami odloči.


TEKAŠKI TORKI DRUŠTVA 'POGLEJ!' TUDI V LETU 2015

Spoštovane in spoštovani: lani smo se ob torkih vso pomlad, poletje in jesen dobivali v parku Slovan in po metodi postopnega prehajanja iz hoje v tek do jeseni nabirali kondicijo, bolj navdušene in navdušeni pa tudi podlago za udeležbo na tekaških prireditvah.