<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Ob knjigi Zale Miklavčič 'Ljubezen, spoštovanje, prijateljstvo'

Objavljeno 22. 05. 2017 ob 13:55 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Objavljam s prijaznim dovoljenjem avtorice.

Med iskanjem slovenske literature, povezane z vprašanji duševnega zdravja, sem naletel tudi na avtobiografski zapis Zale Miklavčič 'Ljubezen, spoštovanje, prijateljstvo', ki popisuje nenavaden življenjski zaplet, ko se je poročno potovanje spremenilo v polno manijo in v zdravljenje na psihiatriji.
Prvi del knjige popisuje ljubezensko predzgodbo, nadvse racionalno načrtovanje (najbolj me je nazabaval skupni 'zrcalni' seznam obleke in opreme obeh frišnih zakoncev), potovanje in začetek odkrivanja Šri Lanke. Za moj okus preveč 'tehnično' načrtovano potovanje z natančnim itinerarjem, vsemi prevozi, spanji in ogledi, večkratno preverjeno že pred samim začetkom, seveda začne zbujati suspenz z vprašanjem, kdaj se bo zadeva zalomila, a avtorica junaško vztraja pri higienskih in drugih standardih - posebej hecna je zavrnitev soka z ledom, ko domorodci ne zmorejo dokazati, da so led izdelali iz ustekleničene vode ... vse do prvih nespečnosti, ki postajajo vse daljše in vse bolj obremenilne.
S kilometrino bipolarnih izkušenj pri sebi in drugih kot bralec seveda vidim, da zgodbo začne počasi in polagoma preplavljati rahlo in zmeraj močnejše psihotično doživljanje, ki se pri avtorici sicer izraža kot idealiziran humanizem, navdušenje nad prijaznimi in nasmejanimi šrilančani, kot vse močnejša potreba po zabeleženju te prijaznosti in človečnoszi (v knjigi, z dokumentarcem), stvari se zapletejo na sistemski ravni (avtorica začne razločevati ljudi z negativno energijo, ki parazitirajo na ljudeh s pozitivno ...), medtem pa se dnevne prigode kar kopičijo in ne omogočajo oddiha. 
Če na začetku avtoričino vpletanje elektronskih sporočil v domovino skoraj moti, z razvojem psihoze prav ti zapisi dobijo povsem drugačen, obogaten pomen: medtem ko je realnost opisana še zmeraj 'potopisno', sporočila domačim in prijateljem že kažejo vznemirjenje, teoretske konstrukte in podobno.
Kot se za tragedijo spodobi, je vrhunec pripovedi vzpon na 'Adam's Peak', ki ne vznemiri pripovedovalke samo z vznemirljivo zahtevnostjo (vzpenjati se je treba že ob dveh zjutraj, število stopnic s slabim varovanjem je za avtorico, ki se močno boji višine, posebej grozljivo, obenem pa ima vsa zadeva še močan religiozni pomen za vrsto religij, kar seveda pri avtorici sproži mnogo misli in teorij o presežnem...
In ko naj bi mladoporočena po vseh pripetljajih končno zaužila še teden popolnega počitka, je avtorica že tako naelektrena, da ne more zaupati več niti možu, začne jo dušiti njegova bližina, ki je bila dotlej temelj njene varnosti, stvari se potem hitro zapletejo in končajo v bolnišnici.
Po čudaškem povratku (v troje, vendar namesto potencialnega otročička z ljubljanskim psihiatrom) in 'spopadu' z zavarovalnico, ali psihotična kriza presega zdravstveno zavarovanje v tujini ali ne (da se človek počuti še bolj slab, škodljiv in odvečen), sledi za moj okus zelo žalostna zgodba 'zdravljenja' na slovenski psihiatriji. Zakaj žalostna? Ker sem jo v 30 letih ne samo doživel, pač pa v ponovitvah tudi neštetokrat slišal. Povezana je predvsem z nenehnim iskanjem 'pridnosti', 'urejenosti' in drugih atributov, s katerimi človek dokazuje osebju, da se dejansko zdravi, to pa z brezglavim menjevanjem zdravil, povečevanjem in zmanjševanjem odmerkov in raznimi 'testi pridnosti' spreminja bolnišnico v nekakšno poboljševalnico.
Značilen je dogodek proti koncu knjige, ko se avtorica še slinasta in upočasnjena od močnih zdravil (pa sama vidi, kako so ji denimo tista na Šri Lanki naredila bolje!) vendarle nekoliko bolje počuti, kar je za zdravnika, ki to informacijo pridobi po 'doušnikih', znak za vrnitev manije in povečanje zdravil. K sreči se v zgodbo kot avtoriteta vrne avtoričin mož, ki uspe prepričati pametnjaka psihiatra, naj ga ne lomi. (tu sem morda nekoliko pristranski, ampak zgodbo sem slišal že tolikokrat, da se mi že pošteno obrača želodec). Avtorica celo SAMA zazna, da ji zdravila povečujejo in ustvarjajo nove strahove, celo samomorilne ... in ja, tudi o tem je preveč zgodb tako preživevcev kot onih, ki jih ni več.
Še nekaj moram povedati, morda bo avtorici v premislek, celo v prid: nepoučenemu bralcu se zdi nenavadno, kako velika vloga pri okrevanju je posvečena materi, posebej, če se spomnimo drobnega vpisa na začetku šrilanske manije "Rada bi rešila vse moje: tatija, brata in sestro, prijatelje ...' ... in ko potem v povezavi z avtoričinim hudim strahom pred višino, predvsem pred prečkanjem mostov takole na hitro izvemo, da je oče pri njenih 16 letih storil samomor. Zdaj stvari postanejo bolj jasne tudi za nazaj - morda ne bolj jasne, ampak vsekakor bi bila to smer, v katero bi sam usmeril avtoričino psihoterapevtsko iskanje vzrokov za svoje težave.
Da potem dohtarji načarajo 'akutno polimorfno psihotično motnjo s simptomi shizofrenije,' je resnično slabo spričevalo slovenske psihiatrične vede. Sam je imam rahlo dovolj, ker postaja bolj škodljiva kot pomagalna.
Kaj je torej veliki presežek samobeleženja Zale Miklavčič? Da je na izvrsten način in v prvem delu celo nevede zapisala razvoj lastne psihotične težave, kar je po mojem mnenju izjemna priložnost za dušeslovce, če jih zanima geneza takoimenovane 'manije'. Pomembno se mi zdi (ker tu najdem sorodnost tudi s svojimi manijami in manijami mojih znancev in prijateljev) v Zalinih zapisih odkriti tudi, da takšna stanja niso nevarna, niso nasilna, večinoma se človek strašansko vrti okrog tega, kako bi drugim ljudem predstavil nekaj, kar je dobro za njih, in se zapleta v nesporazumih, ki so neškodljivi, a zanj v tistem trenutku nepremagljivo usodni (denimo simpatična, a že kar tragična zgodba o dokazovanju hišni lastnici, da z izjavo o prebogati večerji Zala ni želela biti žaljiva, zgolj skrbelo jo je, ker so jima pripravili preveč jedi in se ji to ni zdelo prav do drugih, lačnih ljudi ...). Maničen človek Zalinega tipa ni ne škodljiv ne nevaren, celo dlje bom šel: Zalin nebrzdani humanizem je nekaj pretresljivo lepega v tem sebičnem svetu, takšne načrte in takšne ljudi bi morali slaviti in ne zapirati v norišnice.
Seveda pa bi jim morali - a ne na način nasilnega bremzanja - pomagati, da bi se spočili, se naspali, se v miru pogovorili o svojih načrtih, se naučili te vesoljske načrte morda razdeliti na še obvladljive manjše enote ...
Sam sem Zali in njeni knjigi zelo hvaležen za te uvide, po mojem mnenju bi ji morali biti hvaležni tudi drugi.


Instant zastopnik 2

Objavljeno 16. 05. 2017 ob 08:25 - Komentarji: 2 - Napiši komentar - Stalna povezava

Zadnjič sem popisal, kako sem v živo odigral vlogo zastopnika. Zdaj se na istem primeru dogaja nadaljevanje, ki ga nisem vesel: zadeve gredo svojo pot na najbolj črn način, kar seveda ni najbolj veselo.

Moj 'varovanec' še zmerom čaka na to, da se sprosti mesto v varstvenem zavodu, takrat bo začelo teči tudi 6 mesecev od sodišča zaukazanega bivanja.

Vmes je dobil z drugega sodišča izvedensko mnenje onega psihiatra, ki sem ga popisal v prvem delu, a za drug postopek: za delni odvzem poslovne sposobnosti. Dopis so nama v Polju zastonj skopirali, že par dni ga valjam po mizi in ga berem s težkim srcem. Zakaj? Zato, ker izvedenec psihiater ni samo grdo popisal svojega arogantnega zaslišanja, celo mojo prisotnost je grdo uporabil za utemeljitev svoje teze, da je moj varovanec gaga.

"Med samim pogovorom je izrazito nesamostojen in neodločen. Pogosto se je obračal na zagovornika, da bi le ta namesto njega se odločil. Na zagovornika se je obračal tudi po dodatna pojasnila ob pravnih razlagah, ki sem jih podal, vendar tudi zagovornikove razlage ni kaj dosti razumel."

To človeka res ožalosti. Ampak takole imamo, če psihiatra imenujemo za izvedenca v primerih, v katerih ocenjuje delo drugih psihiatrov.

Ker kaj jaz vidim v tem primeru? To, da se nihče ni vprašal, kako nekomu 35 let zdravijo neko motnjo, pa vsa znanost ne zmore drugega kot ugotovitve 'prognoza bolezni ni ugodna'. Kjer izvedenec vidi neugodno prognozo, tam jaz vidim strahotno packo na slovenskem zdravstvu, arogantno nepripravljenost na uvidenje lastnih zablod in napak, popolno pomanjkanje sočutja.

Kaj sledi? Vesel sem, da sem v tem postopku uspel najti tri pravnice, ki so pripravljene pomagati - če ne v tem primeru, pa v prihodnjih. Glede tega pravi odvetnica, ki sem jo uspel najti po zvezah in dobrih ljudeh, da je postopek s poslovno sposobnostjo praktično izgubljen, saj sodišča praktično nikoli ne presprašujejo izvedenskih mnenj. Glede namestitve v varovani oddelek pa menda imamo šanso vsaj za pritožbo, vendar bomo morali kot jastrebi prežati na tridnevni pritožni rok, ekspresno skenirati in preučiti sklep sodišča, najti prave argumente in ... in poskusiti rešiti človeka pred polletno osamitvijo, ki ne bo prinesla koristi nikomur razen njegovi družini - da se ga bodo končno znebili.

Takle imamo. Upam, da nisem povsem osamljen v prepričanju, da je takšna uporaba Zakona o duševnem zdravju žalostno spričevalo za pravno državo, in da je treba kar kaj postoriti. Če ne v trenutnem spreminjanju zakona pa z izobraževanjem odvetnikov in sodnikov predvsem o tem, da mnenje psihiatrije ni vedno edino merodajno mnenje.



Instant zastopnik

Objavljeno 19. 04. 2017 ob 13:46 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Pred meseci me je človek klical iz Polja, češ da ga skušajo domači izriniti od doma na podlagi njegove duševne zgodovine; naročil sem mu, naj zbere kar največ papirjev o sodnih in zdravstvenih postopkih in potem skupaj poiščeva pravno pomoč.

Včeraj je spet klical. Papirjev da sicer nima, je pa za danes opoldne sklicana seja, na kateri naj bi ga poslali v stanovanjsko skupino v Mengeš, kamor sicer noče, ampak da pravijo, da ali to ali Hrastovec. Če ga opoldne ne bo, še pravijo, ga bodo privedli s policijo.

Skopiral sem potrdilo o opravljenem izpitu iz zastopništva, obrazec za pooblastilo, Hipokratovo prisego in Kodeks zdravniške etike (ker je kazalo, da ga skušajo v take življenjske spremembe prisilit psihiatri), pripravil sem zbir temeljnih členov iz Zakona o duševnem zdravju in Pravilnik, ki se tiče dela zastopnikov. Vse sem še pravi čas z nekaj uporniške ironije stlačil v pripravno aktovko, ki sem jo dobil lani na kongresu slovenske psihiatrije, ko me je človek že pred enajsto klical, češ da je 'državni tožilec' že pri njem in če lahko, prosim, malo prej pridem. Res sem zajahal kolo in bil tam nekje o pol, prišel me je iskat pred hišo (spremljala ga je 'praktikantka') in v zdravniški pisarni zgoraj naju je res čakal uradno nasršen moški, ki se ni prida predstavljal in je kar začel s spraševanjem. Do mene je bil sprva izrazito odklonilen, ene dvakrat me je osorno utišal, in načel je izpraševanje. Počasi sem pokapiral, da ni tožilec, pač pa psihiater, ki ga je sodišče postavilo za izvedenca. Po mojem mnenju je preveč temeljil na okrog 30 centimetrov visokemu kupu 'medicinske dokumentacije' in premalo na povsem koherentnih odgovorih človeka. Počasi se je tajal in počasi se je izkazalo, da sta v igri kar dva postopka: odvzem poslovne sposobnosti in sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (z ali brez privolitve).

Na koncu smo že kar konstruktivno govorili, seveda ob predpostavki, da sam nisem imel pojma ne o enem ne o drugem, moj 'varovanec' pa še posebej ne in je bil povsem frapiran (on bi samo domov in kvečjemu v stanovanjsko skupino). Ker so že pošteno trkali na vrata, smo dogovorili DELNI odvzem poslovne sposobnosti, pri nadaljevanju kariere pa sva se z izvedencem kar močno ne-strinjala: sam sem trdil, da se mi zdi poskus z nadzorovano obravnavo v stanovanjski skupini dovolj varna možnost, on, da je polletni sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda boljša možnost, ki omogoča posledično stanovanjsko skupino (sam imam sicer vednost o prav obratnih zadevah).

Potem se je sobica neznansko napolnila. Vstopile so sodnica, zapisničarka, odvetnica 'pridržanega' (zdaj se je mojemu 'varovancu' nenadoma spremenil tudi status) po uradni dolžnosti, dve sorodnici (izkazalo se je, da je ena njiju zagnala postopek), socialna delavka iz bolnišnice in socialna delavka s centra za socialno delo z izkušnjo nadzorovane obravnave. Sodnica me je sprejela za sosedečega (prav lahko bi me bila zabrisala ven).

Zdaj se je izkazalo, da gre zares (četudi človek ni prejel nobenega vabila na tako usodno obravnavo): sodnica je seznanila ljudi, nekoliko zaslišala 'pridržanega', potem je dobil njen stol izvedenec, ki je podrobno diktiral na zapisnik ugotovitve, ki po mojem niso prav ostro izhajale iz našega prejšnjega pogovora, tudi je izrecno odsvetoval stanovanjsko skupino in predlagal pol leta varovanega oddelka, najraje s privolitvijo. Odvetnica (ki svoje 'stranke' pred obravnavo ni videla, kaj šele se z njo posvetovala, je zastavila dve vprašanji: "Kakšne so posledice nerednega jemanja zdravil?" in "Kakšna je prognoza tovrstne motnje pri gospodu ?" Kakšna sta bila odgovora izvedenca, si lahko predstavljamo.

Potem sta sorodnici povedali, da človek doma dela takšne štale, da ga enostavno ne morejo več sprejeti. Potem je koordinatorka nadzorovane obravnave povedala, da se tak način v zavodu še najbolje obnese. Potem sem dobil besedo tudi jaz (za kar sem sodišču res hvaležen) in sem še enkrat poskusil s stopnjevanjem 'obravnave' (najprej stanovanjska skupina, šele potem zavod), potem pa še s patetičnim monologom, kako so ljudje tipa moj 'varovanec' njega dni veljali za neškodljive in nenevarne posebneže. Nisem bil posebej uspešen. Sklep sodišča je, da se človeka za pol leta namesti v nadzorovano obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, potem bomo pa videli. Sklep začne veljati, ko bo kak zavod človeka sploh pripravljen sprejeti (seveda 'kandidira' skupaj z vsemi starostniki z demenco in drugimi težavami, tudi izbira zavoda je popolna loterija).

Evo. Aja, na koncu sem ga celo jaz prepričal, naj raje vzame prostovoljno kot neprostovoljno varianto. Takole sem mu rekel: 'v vsakem primeru jih dobite s kolom po glavi, zato je bolje, če jih v tisti obliki, pri kateri vam obetajo več svoboščin.'

Potem sva šla na kavo. Bogve kaj se mu zdajle plete po glavi, če imam že jaz posttravmatski stres?

Tole sem zapisal 'na zapisnik', da imam sam in morebitni bralec svež spomin. In še zaradi nečesa: izkazalo se je, da sva bila s človekom rojena samo par dni narazen. Niti malo nenavadno ne bi bilo, če bi na njegovem mestu sedel sam. Resno.



Svetovni dan zdravja - cela depresija!

Objavljeno 10. 04. 2017 ob 08:14 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava

Minuli petek smo v skupinici pogumnih in srčnih skovali en načrt: nekoliko drugače obhoditi dan, ko so vsi mediji kot romski violinist cvilili o tegobah depresije.

Idejo smo začeli mojstriti že pred mesecem, celo dvema. Najprej je bil v igri 'flash mob' na Prešernovem trgu z neskončnimi gorami antidepresivov, ki naj bi jih potem protestno postavili pred vrata Nacionalnega inštituta za javno zdravje. V ta namen smo računali, da letno predpisanih 1,3 MILIJONA škatlic antidepresivov znese krat 30 tabletk, ki bi, če so velike denimo pol centimetra, tvorile kačo dolgo 400 KILOMETROV - 400 kilometrov antidepresivov pojeste Slovenke in Slovenci vsako leto! A je zdaj bolj jasno, zakaj gredo vsaj meni kocine gor, ko slišim, kako 'veliko depresije pri nas ostane spregledane in nezdravljene'? Kaj naredimo, potabletkamo kar celo populacijo? Ji damo flajštre na odprto rano (ker antidepresiv je prav to, flajšter na odprto rano. Saj možnost obstaja, da bo flajšter rano RES zacelil, je pa zelo majhna. Ker depresija ni za flajštre).

Nazaj k projektu. Kak mesec sem v majhni, a izbrani skupini zbiral ideje in predloge, hkrati smo zbirali škatlice ADjev, ampak se je izkazalo, da prvotna ideja ne bo pila vode. Potem smo se zmenili, da uporabimo neskončno kačo povečanih tabletk (ideja je bila, da bi na laks nanizali koščke stiroporja), pa smo spet zanihali v to ali ono varianto, potem spremenili lokacijo in se na koncu zmenili, da 'objamemo' stavbo ministrstva za zdravje z natisnjeno kačo znakov,

preberemo manifest in ga skušamo izročiti ministrici za zdravje. V procesu se je izoblikovala naslednja ideja: ciljali bomo predvsem na SPLOŠNE ZDRAVNIKE, ki nekritično predpišejo veliko večino teh hudičevih pilul, ne da bi bili sploh seznanjeni s stranskimi učinki in potencialnimi nevarnostmi. Pripravili smo znak, ki bi ga lahko na ordinacijo navesil tak ozaveščen splošni zdravnik:

(BOM še izumil, kako sneti ustrezen format!)

Na FBju sem naredil skupino, obvestil o zadevi okrog deset najbolj srčnih novinark (kar sem mojstrsko zamutil, saj so vabilo lahko razumele le tiste redke med njimi, ki so hkrati članice te zaprte skupine) in poslal vabilo na STA (Slovensko tiskovno agencijo), če uvrstilo dogodek v petek ob 12:05 v dnevni napovednik dogodkov.

In je napočil petek. Zmenjeni smo bili, da bo glavna nastopajoča Barbka. Pojavilo se je nekaj zapletov, ker je šele zjutraj podrobno prebrala besedilo in je imela nekaj pripomb in popravkov, jaz pa sem medtem besedilo že natisnil na čudovite predloge, ki jih je bila pripravila Lara. Potem se je par minut pred dogodkom samim izkazalo, da Barbkine verzije nimamo natisnjene in je odbrzela v najbližjo kopirnico ... ampak potem smo bili pa pripravljeni.

Zbrali smo se štirje 'demonstranti' (peti je zgrešil ministrstvo in nas je čakal pred tistim za delo) in prikazala sta se dva fotoreporterja. Oba moja stara znanca iz novinarskih časov. Prišlo je celo do kratkega incidenta, saj je eden od udeležencev hvaležen prejemnik antidepresivov in smo morali ves krog prepričevanja opraviti v živo.

Kakorkoli, štirje junaki smo (aja, vmes sem šel vljudno prašat, ali ima kaj proti lastnik lokala zraven - in je seveda imel proti, kaj pa sprašujem!) 'razprostrli' objemalni trak na ustrezno lokacijo, fotkarja sta pofotkala, potem smo trije junaki še vstopili na ministrstvo in skušali oddati poziv gospe ministrici. Uspelo nam je prodreti do vložišča, tam smo celo dobili telefonski stik s službo za javnosti, ki pa nam je povedala, da je gospa ministrica ... na psihiatriji. Resno. Zmenili smo se, da pustimo gradiva v vložišču in se lepo napovemo po elektronski pošti in počakamo na avdienco pri gospej ministrici, česar se že veselimo (in bom seveda o tem poročal).

Lepa neznanka, lepa neznanka, lepa Barbka in jaz (Foto Tomaž Skale (Dnevnik))

Potem sva šla z ženo na kosilo, sredi ričeta sem dal po telefonu še izjavo za STA, naslednji dan smo bili v sliki in z lepim odstavkom ovekovečeni v Dnevniku, televizija ali radio nas žal niso šmirglali. Ampak sam sem vseeno zelo zadovoljen. Javno smo povedali, da se z 'obletniškim' načinom javkarije nad depresijo in duševnim zdravjem ne strinjamo.

In kaj smo predali gospej ministrici? Tale poziv:


Svetovni dan zdravja izkoriščamo za poziv k zdravemu razumu in javnemu zdravju.

Želimo kritično presojo, ali je zdravljenje s psihiatričnimi zdravili učinkovito, zdravo in varno, saj vse več ljudi priča, da so imeli z zdravili in psihiatrijo zelo slabe izkušnje.

Predlagamo, naj se razmerje prevesi v korist pogovorne pomoči namesto medikamentozne.

Predlagamo, da država preuči ustreznost psihiatričnih zdravil in oceni, ali nevarnosti stranskih učinkov niso nesorazmerno visoke ob pričakovanih učinkih.

Predlagamo, da se država zavzame za ljudi, ki so jim psihiatrična zdravila dokazano poškodovala telo in um.

Predlagamo sodelovanje države z ljudmi, ki smo preživeli neuspešno in nevarno zdravljenje s psihiatričnimi zdravili.

Predlagamo, naj zdravniki splošne medicine ne predpisujejo psihiatričnih  zdravil, saj gre za potencialno nevarna zdravila in tudi diagnostični kriteriji za depresijo niso tako enostavni, da bi jih zaznali vsi splošni zdravniki.

Predlagamo, da država omogoči več varne, strokovne in dostopne pogovorne terapije in hkrati naredi red na tem področju, saj danes psihoterapijo lahko izvaja in je za to plačan vsakdo.

Predlagamo, da država nameni posebno skrb pomoči pri depresivnih stanjih pri otrocih, mladostnikih in starejših, saj gre za posebno občutljive skupine prebivalstva.


Društvo 'Poglej!' v sodelovanju z Barbko Špruk



Dan bipolarne motnje in gospa Dorothea

Objavljeno 30. 03. 2017 ob 06:48 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava

5. aprila bo gospa Dorothea Buck slavila 100 let. Gospa je neprecenljiva priča dogajanj v duševnem zdravju zadnjega stoletja, saj je bila še v nacizmu prvič 'zdravljena' in sterilizirana, zadnje 'zdravljenje' pa je doživela leta 1959 že v modernih časih. V besedilu, nastalem na njen 90. rojstni dan, torej pred desetimi leti, popisuje svoje življenje. Žal se tudi deset let kasneje njene besede še zmeraj berejo kot lepe želje za neko humano svetlo prihodnost.